20.12.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

L 347/74

(1)

Mehanizem vzajemnosti, ki se uporabi, če tretja država s seznama iz Priloge II k Uredbi Sveta (ES) št. 539/2001 (2) izvaja vizumsko obveznost za državljane najmanj ene države članice, je treba prilagoditi zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe in zaradi sodne prakse Sodišča Evropske unije v zvezi s sekundarno pravno podlago. Poleg tega je treba ta mehanizem prilagoditi, da bi se Unija lahko odzvala solidarno v primeru, da bi tretja država s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 za državljane vsaj ene države članice izvajala vizumsko obveznost.

(2)

Po prejemu uradnega obvestila ene od držav članic, da tretja država s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 za njene državljane izvaja vizumsko obveznost, bi se morale vse države članice odzvati skupaj, s tem pa zagotoviti odziv na ravni Unije na razmere, ki vplivajo na celotno Unijo in zaradi katerih so njeni državljani obravnavani različno.

(3)

Popolna vizumska vzajemnost je cilj, za katerega bi si morala Unija v svojih odnosih s tretjimi državami dejavno prizadevati ter tako prispevati k izboljšanju verodostojnosti in doslednosti svoje zunanje politike.

(4)

S to uredbo bi morali vzpostaviti mehanizem za začasno zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za tretjo državo s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 (v nadaljevanju: mehanizem zadržanja) v primeru izrednih razmer, ko je potreben hiter odziv za rešitev težav, s katerimi se sooči najmanj ena država članica, pri čemer se upošteva splošen vpliv izrednih razmer na Unijo kot celoto.

(5)

Za namene mehanizma zadržanja znatno in nenadno povečanje pomeni povečanje, ki presega 50-odstotni prag. Pomeni lahko tudi nižje povečanje, če Komisija meni, da je to ustrezno v določenem primeru, o katerem jo obvesti zadevna država članica.

(6)

Za namene mehanizma zadržanja nizka stopnja ugodno rešenih prošenj pomeni, da je stopnja ugodno rešenih prošenj za azil približno 3 ali 4 %. Pomeni lahko tudi višjo stopnjo ugodno rešenih primerov, če Komisija meni, da je to ustrezno v določenem primeru, o katerem jo obvesti zadevna država članica.

(7)

Treba se je izogniti in zoperstaviti vsakršni zlorabi, povezani z izvzetjem iz vizumske obveznosti za kratkoročno bivanje državljanom tretje države, če ti državljani ogrožajo javni red in notranjo varnost zadevne države članice.

(8)

Ta uredba bi morala zagotavljati pravno podlago za vizumsko obveznost ali za izvzetje iz vizumske obveznosti za imetnike potnih listin, ki jih izdajo določeni subjekti, ki jih zadevna država članica priznava kot subjekte mednarodnega prava, ki niso medvladne mednarodne organizacije.

(9)

Ker se pravila, ki se uporabljajo za begunce in osebe brez državljanstva, uvedena z Uredbo Sveta (ES) št. 1932/2006 (3), za takšne osebe, če prebivajo v Združenem kraljestvu ali na Irskem, ne uporabljajo, je treba pojasniti, kakšno je stanje v zvezi z vizumsko obveznostjo za določene begunce in osebe brez državljanstva, ki prebivajo v Združenem kraljestvu ali na Irskem. Ta uredba bi morala državam članicam dopuščati možnost, da ob upoštevanju svojih mednarodnih obveznosti same odločijo o izvzetju iz vizumske obveznosti za navedeno skupino oseb. Države članice bi morale o tovrstnih odločitvah uradno obvestiti Komisijo.

(10)

Uredba (ES) št. 539/2001 ne bi smela posegati v uporabo mednarodnih sporazumov, ki jih je Evropska skupnost sklenila, preden je začela veljati navedena uredba, in zaradi katerih so potrebna odstopanja od skupne vizumske ureditve, pri čemer bi bilo treba upoštevati sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(11)

Da bosta Evropski parlament in Svet – glede na to, da je zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti za vse državljane tretje države s seznama iz Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001 politično zelo občutljivo, hkrati pa ima posledice za države članice, pridružene schengenske države in za samo Unijo, zlasti za njihove zunanje odnose in delovanje schengenskega območja na splošno – ustrezno vključena v drugo fazo uporabe mehanizma vzajemnosti, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z nekaterimi elementi mehanizma vzajemnosti. S prenosom tega pooblastila na Komisijo je upoštevana potreba po politični razpravi o vizumski politiki Unije v schengenskem območju. Obenem je to odraz potrebe po zagotovitvi ustrezne preglednosti in pravne varnosti pri uporabi mehanizma vzajemnosti za vse državljane zadevne tretje države, zlasti z ustrezno začasno spremembo Priloge II k Uredbi (ES) št. 539/2001. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti Evropskemu parlamentu in Svetu predloženi istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(12)

Za zagotovitev učinkovite uporabe mehanizma zadržanja in nekaterih določb mehanizma vzajemnosti, zlasti pa da se omogoči ustrezno upoštevanje vseh pomembnih dejavnikov in morebitnih posledic uporabe teh mehanizmov, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila v zvezi z določitvijo kategorij državljanov zadevne tretje države, za katere bi moralo veljati začasno zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti v okviru mehanizma vzajemnosti, ter ustreznega trajanja tega zadržanja ter pooblastila za uporabo mehanizma zadržanja. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Za sprejemanje teh aktov bi bilo treba uporabiti postopek pregleda.

(13)

Ta uredba predstavlja za Islandijo in Norveško razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (5), ki spadajo na področje iz točke (B) člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (6).

(14)

Ta uredba predstavlja za Švico razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (7), ki spadajo na področje iz točke (B) člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (8).

(15)

Ta uredba predstavlja za Lihtenštajn razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (9), ki spadajo na področje iz točke (B) člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (10).

(16)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (11). Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(17)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerih Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (12). Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja.

(18)

Uredbo (ES) št. 539/2001 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

(1)

člen 1 se spremeni:

(2)

vstavita se naslednja člena:

"Člen 1a

1.   Z odstopanjem od člena 1(2) se izvzetje iz vizumske obveznosti za državljane tretje države s seznama iz Priloge II v primeru izrednih razmer začasno zadrži kot zadnje sredstvo in v skladu s tem členom.

2.   Država članica lahko uradno obvesti Komisijo, če se v obdobju šestih mesecev, v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta ali z zadnjimi šestimi meseci pred začetkom izvajanja izvzetja iz vizumske obveznosti za državljane tretje države s seznama iz Priloge II, sooča z eno ali več od naslednjih okoliščin, katerih posledica so izredne razmere, s katerimi se ne more spoprijeti sama, in sicer z znatnim in nenadnim povečanjem števila:

Primerjava s šestmesečnim obdobjem pred začetkom izvajanja izvzetja iz vizumske obveznosti iz prvega pododstavka se uporablja le v obdobju sedmih let od datuma začetka izvajanja izvzetja iz vizumske obveznosti za državljane te tretje države.

Uradno obvestilo iz prvega pododstavka se utemelji in vključuje ustrezne informacije in statistične podatke ter natančno obrazložitev predhodnih ukrepov, ki jih je zadevna država članica sprejela, da bi stanje izboljšala. Komisija obvesti Evropski parlament in Svet, takoj ko prejme takšno uradno obvestilo.

3.   Komisija preuči vsako obvestilo v skladu z odstavkom 2, ob upoštevanju:

Komisija o rezultatih svoje preučitve obvesti Evropski parlament in Svet.

4.   Če Komisija na podlagi preučitve iz odstavka 3 in ob upoštevanju, kako zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti vpliva na zunanje odnose Unije in njenih držav članic z zadevno tretjo državo, v tesnem sodelovanju s to tretjo državo in da bi našli alternativne dolgoročne rešitve, odloči, da je treba ukrepati, v treh mesecih od prejema uradnega obvestila iz odstavka 2 sprejme izvedbeni akt o začasnem zadržanju izvzetja iz vizumske obveznosti za državljane zadevne tretje države za obdobje šestih mesecev. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 4a(2). V izvedbenem aktu se določi datum, na katerega začne učinkovati zadržanje izvzetja iz vizumske obveznosti.

Brez poseganja v uporabo člena 4 morajo državljani tretje države, na katere se nanaša izvedbeni akt, med trajanjem tega zadržanja imeti vizum za prehod zunanjih meja držav članic.

5.   Komisija pred koncem veljavnosti izvedbenega akta, ki je bil sprejet v skladu z odstavkom 4, v sodelovanju z zadevno državo članico Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo. Poročilu je lahko priložen zakonodajni predlog za spremembo te uredbe, da bi se navedba zadevne tretje države prenesla iz Priloge II v Prilogo I.

6.   Če Komisija predloži zakonodajni predlog v skladu z odstavkom 5, lahko veljavnost izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 4, podaljša za največ 12 mesecev. Sklep o podaljšanju veljavnosti izvedbenega akta se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 4a(2).

Člen 1b

Komisija do 10. januarja 2018 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem oceni učinkovitost mehanizma vzajemnosti iz člena 1(4) in mehanizma zadržanja iz člena 1a, ter po potrebi predloži zakonodajni predlog za spremembo te uredbe. Evropski parlament in Svet o takem predlogu odločata po rednem zakonodajnem postopku.";

(3)

člen 4 se spremeni:

(4)

Vstavita se naslednja člena:

"Člen 4a

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (13).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

3.   Kadar odbor ne predloži mnenja, Komisija osnutka izvedbenega akta ne sprejme in se uporabi tretji pododstavek člena 5(4) Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 4b

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz točke (f) člena 1(4) se prenese na Komisijo za obdobje petih let od 9. januarja 2014. Komisija pripravi poročilo o prenesenem pooblastilu najpozneje devet mesecev pred koncem petletnega obdobja. Prenos pooblastila se samodejno podaljša za enako obdobje, razen če Evropski parlament ali Svet ne nasprotuje temu podaljšanju najpozneje tri mesece pred koncem vsakega obdobja.

3.   Pooblastilo iz točke (f) člena 1(4) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila, naveden v tej odločitvi. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, naveden v tej odločitvi. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet v skladu s točko (f) člena 1(4), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku štirih mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

(13)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13)."."