EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32012R0967

Uredba Sveta (EU) št. 967/2012 z dne 9. oktobra 2012 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede posebnih ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci

OJ L 290, 20.10.2012, p. 1–7 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
Special edition in Croatian: Chapter 09 Volume 002 P. 272 - 278

In force

ELI: http://data.europa.eu/eli/reg/2012/967/oj

20.10.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

L 290/1


UREDBA SVETA (EU) št. 967/2012

z dne 9. oktobra 2012

o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede posebnih ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

ob upoštevanju Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (1) in zlasti člena 397 Direktive,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

V Direktivi 2006/112/ES je določeno, da so od 1. januarja 2015 vse telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve obdavčene v državi članici, v kateri ima prejemnik sedež ali stalno prebivališče oziroma običajno prebivališče (v nadaljnjem besedilu: država članica potrošnje), ne glede na kraj sedeža davčnega zavezanca, ki opravlja navedene storitve.

(2)

Da bi v primerih, ko se take storitve opravljajo za osebe, ki niso davčni zavezanci, olajšali izpolnjevanje davčnih obveznosti, je bila vzpostavljena posebna ureditev za davčne zavezance, ki imajo sedež v Skupnosti, vendar ne v državi članici, v kateri se storitve opravijo (v nadaljnjem besedilu: ureditev Unije). Druga posebna ureditev, ki je trenutno vzpostavljena, za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Skupnosti (v nadaljnjem besedilu: ureditev ne-Unije), je bila razširjena na vse navedene storitve. To bo davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža, omogočilo, da določijo državo članico identifikacije kot enotno elektronsko kontaktno točko za identifikacijo in predložitev obračunov davka na dodano vrednost (DDV).

(3)

Davčni zavezanec, ki ima poslovne enote v več kot eni državi članici, bi moral v okviru ureditve Unije imeti možnost, da kot državo članico identifikacije določi katero koli od zadevnih držav članic, razen kadar ima svoj sedež dejavnosti v Skupnosti. V navedenem primeru je država članica identifikacije država, v kateri ima davčni zavezanec sedež dejavnosti.

(4)

Da bi se izognili nesorazmernim obremenitvam davčnih zavezancev, ki uporabljajo ureditev Unije, bi bilo treba pojasniti, kako se lahko spremeni država članica identifikacije, če davčni zavezanec svojo stalno poslovno enoto ali sedež dejavnosti prenese tako, da je potrebna sprememba države članice identifikacije, če želi še naprej uporabljati to ureditev.

(5)

Nobena posebna ureditev ne zajema telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev, ki se opravljajo v državah članicah, v katerih ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto. Treba bi bilo pojasniti, da je opravljanje takih storitev treba prijaviti neposredno v zadevni državi članici.

(6)

Ker nobena posebna ureditev ni obvezna, se lahko davčni zavezanec, ki nima sedeža, kadar koli odloči, da bo prenehal uporabljati ureditev. Treba je pojasniti, kdaj take odločitve začnejo učinkovati.

(7)

Da pa bi se izognili nepotrebnim obremenitvam davčnih organov, bi bilo treba davčnemu zavezancu, ki se odloči, da bo prenehal uporabljati eno od posebnih ureditev, za določeno obdobje zavrniti ponovno vključitev v to ureditev.

(8)

Država članica identifikacije se pri posodabljanju podatkov o registraciji v svoji zbirki podatkov opira na podatke, ki jih prejme od davčnih zavezancev. Da se zagotovi takojšnja posodobitev zbirk podatkov, je treba določiti rok, v katerem bi morali davčni zavezanci, ki uporabljajo posebne ureditve, sporočiti vse ustrezne podatke o prenehanju ali spremembi dejavnosti ter o spremembah ustreznih podatkov, ki so že bili posredovani.

(9)

Davčnemu zavezancu, ki nima sedeža in želi uporabljati posebno ureditev, je treba dodeliti identifikacijsko številko DDV. Da davčni zavezanci, ki so že identificirani za DDV, posebnih ureditev ne bi nenamerno uporabljali za nazaj, je treba pojasniti, od kdaj naj bi se posebne ureditve uporabljale.

(10)

Da se preprečijo dvomi glede tega, katera država članica ima pristojnost, bi bilo treba podrobno opredeliti, katera država članica lahko davčnega zavezanca izključi iz uporabe posebne ureditve. Prav tako bi bilo treba podrobno opredeliti okoliščine, v katerih navedena država članica sprejme svojo odločitev o izključitvi in kdaj taka odločitev začne veljati.

(11)

Pojasniti bi bilo treba koncept, ko davčni zavezanec, ki nima sedeža in ki lahko uporablja eno od posebnih ureditev, preneha opravljati dejavnosti, kot tudi koncept nenehne kršitve s strani davčnega zavezanca, ki nima sedeža.

(12)

Z namenom spodbujanja prostovoljnega izpolnjevanja davčnih obveznosti ter zaradi preprečevanja nepotrebne obremenitve davčnih organov bi bilo treba davčnemu zavezancu, ki je zaradi nenehne kršitve izključen iz ene od posebnih ureditev, za določeno obdobje zavrniti vključitev v katero koli od posebnih ureditev.

(13)

Pojasniti bi bilo treba, da morajo biti v primeru, da davčni zavezanec preneha uporabljati eno od posebnih ureditev, je izključen iz nje ali spremeni državo članico identifikacije, vse davčne obveznosti v zvezi z obračunskimi obdobji pred tem prenehanjem, izključitvijo ali spremembo poravnane pri državi članici, ki je bila država članica identifikacije pred prenehanjem, izključitvijo ali spremembo.

(14)

Zaradi lažjega nadzora s strani držav članic potrošnje bi bilo treba vsako obračunsko obdobje obravnavati ločeno, spremenili in dopolnili pa bi se lahko samo zadevni obračuni DDV.

(15)

Zaradi nadzora je od davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža, primerno zahtevati, da obračune DDV predložijo državi članici identifikacije, tudi če v obračunskem obdobju ni bila opravljena nobena storitev. Prav tako bi bilo treba pojasniti, da je treba navesti natančen znesek DDV brez zaokrožanja navzgor ali navzdol.

(16)

Glede sprememb in dopolnitev obračuna DDV je treba določiti rok, v katerem se lahko obračune državi članici identifikacije predloži elektronsko. Država članica potrošnje bi morala imeti v vsakem primeru možnost, da sprejme ali zahteva ustrezne podatke neposredno od davčnih zavezancev in odmeri DDV v skladu s svojimi nacionalnimi pravili.

(17)

Če država članica identifikacije nima eura za svojo valuto, bi morali biti davčni zavezanci, ki nimajo sedeža, vezani na odločitev te države članice glede valute, v kateri naj bi bili navedeni zneski v vseh obračunih DDV po posebnih ureditvah.

(18)

Brez vplivanja na nacionalna pravila držav članic potrošnje o nadomestilu za preveč plačane zneske in z namenom zagotovitve učinkovitega upravljanja posebnih ureditev v državi članici identifikacije in preprečevanja prevelikega upravnega bremena za to državo članico in države članice potrošnje bi bilo treba zagotoviti, da davčni zavezanci plačanega DDV ne morejo prikazati v več kot enem obračunu, niti v prvotnih obračunih niti z naknadno prilagoditvijo.

(19)

V primeru davčnega zavezanca, ki nima sedeža in ne izvrši plačila oziroma plača prenizek ali previsok znesek, ter v zvezi z obrestmi, kaznimi in drugimi dodatnimi dajatvami je pomembno določiti obveznosti države članice identifikacije oziroma držav članic potrošnje, da se olajša izterjava DDV in zagotovi, da se za storitve, opravljene v okviru posebnih ureditev, plača pravi znesek.

(20)

Evidence, ki jih vodijo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža, morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi držav članic potrošnje preverijo, ali je obračun DDV pravilen. Določiti bi bilo treba, najmanj katere informacije morajo vsebovati te evidence.

(21)

Da bi zagotovili lažje izvajanje posebnih ureditev in omogočili, da se za storitve, opravljene od 1. januarja 2015 naprej, uporabljajo te ureditve, bi morali imeti davčni zavezanci, ki nimajo sedeža, možnost, da državi članici, ki jo določijo kot državo članico identifikacije, svoje podatke o registraciji predložijo že od 1. oktobra 2014.

(22)

Izvedbeno uredbo (EU) št. 282/2011 (2) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

V Izvedbeni uredbi (EU) št. 282/2011 se oddelek 2 poglavja XI nadomesti z naslednjim:

ODDELEK 2

Posebne ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci (členi 358 do 369k Direktive 2006/112/ES)

Pododdelek 1

Opredelitve

Člen 57a

V tem oddelku se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

‚ureditev ne-Unije‘ pomeni posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve iz oddelka 2 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti;

2.

‚ureditev Unije‘ pomeni posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve iz oddelka 3 poglavja 6 naslova XII Direktive 2006/112/ES, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki imajo sedež v Skupnosti, vendar nimajo sedeža v državi članici potrošnje;

3.

‚posebna ureditev‘ pomeni ‚ureditev ne-Unije‘ in/ali ‚ureditev Unije‘, odvisno od vsebine;

4.

‚davčni zavezanec‘ pomeni davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti, kakor je opredeljen v točki 1 člena 358a Direktive 2006/112/ES, ali davčnega zavezanca, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, kakor je opredeljen v točki 1 prvega odstavka člena 369a navedene direktive.

Pododdelek 2

Uporaba ureditve Unije

Člen 57b

Če ima davčni zavezanec, ki uporablja ureditev Unije, sedež svoje dejavnosti v Skupnosti, je država članica identifikacije država članica, v kateri ima sedež dejavnosti.

Če ima davčni zavezanec, ki uporablja ureditev Unije, sedež svoje dejavnosti zunaj Skupnosti, vendar ima v Skupnosti več kot eno stalno poslovno enoto, lahko za državo članico identifikacije v skladu z drugim odstavkom člena 369a Direktive 2006/112/ES izbere katero koli državo članico, v kateri ima stalno poslovno enoto.

Pododdelek 3

Področje uporabe ureditve Unije

Člen 57c

Ureditev Unije se ne uporablja za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve, ki se opravljajo v državi članici, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto. Opravljanje teh storitev se prijavi pristojnim davčnim organom navedene države članice v obračunu DDV, kakor je določen v členu 250 Direktive 2006/112/ES.

Pododdelek 4

Identifikacija

Člen 57d

Če davčni zavezanec državi članici identifikacije sporoči, da namerava uporabljati eno od posebnih ureditev, se ta posebna ureditev uporablja od prvega dne naslednjega koledarskega četrtletja.

Če pa se storitve, ki jih pokriva ta posebna ureditev, prvič opravijo pred datumom iz prvega odstavka, se posebna ureditev uporablja od datuma, ko so bile prvič opravljene, če davčni zavezanec državi članici identifikacije podatke o pričetku dejavnosti iz te ureditve sporoči najpozneje deseti dan meseca, ki sledi prvič opravljeni storitvi.

Člen 57e

Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki uporablja ureditev Unije, identificira prek njegove identifikacijske številke za DDV, kot je navedeno v členih 214 in 215 Direktive 2006/112/ES.

Člen 57f

1.   Če davčni zavezanec, ki uporablja ureditev Unije, ne izpolnjuje več pogojev iz opredelitve, določene v točki 2 prvega odstavka člena 369a Direktive 2006/112/ES, država članica, v kateri je bil identificiran, preneha biti država članica identifikacije. Če davčni zavezanec še vedno izpolnjuje pogoje za uporabo te posebne ureditve, za to, da še naprej uporablja navedeno ureditev, kot novo državo članico identifikacije navede drugo državo članico, v kateri ima sedež svoje dejavnosti, če sedež njegove dejavnosti ni v Skupnosti, pa državo članico, v kateri ima stalno poslovno enoto.

2.   Če se država članica identifikacije spremeni v skladu z odstavkom 1, se sprememba uporablja od datuma, ko davčni zavezanec nima več sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote v državi članici, ki jo je prej navedel kot državo članico identifikacije.

Člen 57g

Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev, lahko to posebno ureditev preneha uporabljati, ne glede na to, ali še vedno opravlja storitve, ki jih pokriva ta posebna ureditev. Davčni zavezanec obvesti državo članico identifikacije najpozneje 15 dni pred koncem koledarskega četrtletja, ki je pred tistim, od katerega namerava prenehati uporabljati ureditev. Prenehanje začne veljati prvi dan naslednjega koledarskega četrtletja.

Obveznosti DDV, ki se nanašajo na opravljene telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, nastale po datumu, ko je prenehanje začelo veljati, se poravnajo neposredno pri davčnih organih zadevne države članice potrošnje.

Če davčni zavezanec preneha uporabljati posebno ureditev v skladu s prvim odstavkom, se za dve koledarski četrtletji od datuma prenehanja izključi iz uporabe navedene ureditve v kateri koli državi članici.

Pododdelek 5

Obveznosti poročanja

Člen 57h

1.   Davčni zavezanec državo članico identifikacije po elektronski poti obvesti najpozneje deseti dan meseca, ki sledi prenehanju ali spremembi:

o prenehanju opravljanja dejavnosti, ki so zajete v posebni ureditvi,

če dejavnosti, ki so zajete v posebni ureditvi, tako spremeni, da ne izpolnjuje več pogojev za uporabo te posebne ureditve, in

o morebitnih spremembah v zvezi z že posredovanimi podatki državi članici identifikacije.

2.   Če se država članica identifikacije spremeni v skladu s členom 57f, davčni zavezanec najpozneje deseti dan meseca, ki sledi spremembi sedeža dejavnosti, o spremembi obvesti obe zadevni državi članici. Novi državi članici identifikacije sporoči podatke o registraciji, ki se zahtevajo, ko davčni zavezanec prvič uporabi posebno ureditev.

Pododdelek 6

Izključitev

Člen 58

Če se vsaj eno od meril za izključitev, določenih v členu 363 ali 369e Direktive 2006/112/ES, uporablja za davčnega zavezanca, ki uporablja posebne ureditve, država članica identifikacije tega davčnega zavezanca izključi iz zadevne ureditve.

Samo država članica identifikacije lahko davčnega zavezanca izključi iz uporabe ene od posebnih ureditev.

Država članica identifikacije pri odločitvi o izključitvi upošteva vse informacije, ki jih ima na voljo, vključno z informacijami, ki jih posredujejo druge države članice.

Izključitev prične veljati s prvim dnem koledarskega četrtletja po dnevu, na katerega je bila odločitev o izključitvi poslana davčnemu zavezancu po elektronski poti.

Če pa je izključitev posledica spremembe sedeža dejavnosti ali stalne poslovne enote, prične veljati z dnem te spremembe.

Člen 58a

Davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev in ki v obdobju osmih zaporednih koledarskih četrtletij v nobeni državi članici potrošnje ne opravi nobene storitve, zajete v navedeni ureditvi, se šteje, da so se njegove obdavčljive dejavnosti končale v smislu točke (b) člena 363 ali točke (b) člena 369e Direktive 2006/112/ES. To prenehanje mu ne preprečuje, da uporablja posebno ureditev, če ponovno prične s svojimi dejavnostmi, pokritimi s katero koli ureditvijo.

Člen 58b

1.   Če je davčni zavezanec izključen iz ene od posebnih ureditev, ker nenehno krši pravila te ureditve, davčni zavezanec ostane izključen iz uporabe katere koli posebne ureditve v vseh državah članicah osem koledarskih četrtletij po koledarskem četrtletju, v katerem je bil izključen.

2.   Šteje se, da davčni zavezanec nenehno krši pravila v zvezi s katero koli posebno ureditvijo v smislu točke (d) člena 363 ali točke (d) člena 369e Direktive 2006/112/ES vsaj v naslednjih primerih, če:

(a)

mu je država članica identifikacije za tri neposredno predhodna koledarska četrtletja izdala opomine v skladu s členom 60a ter obračun DDV za vsako od teh koledarskih četrtletij ni bil predložen v desetih dneh po tem, ko je bil opomin poslan;

(b)

mu je država članica identifikacije za tri neposredno predhodna koledarska četrtletja izdala opomine v skladu s členom 63a ter ni plačal celotnega zneska prijavljenega DDV za vsako od teh koledarskih četrtletij v desetih dneh po tem, ko je bil opomin poslan, razen če preostali neplačani znesek znaša manj kot 100 EUR za vsako koledarsko četrtletje;

(c)

po zahtevku države članice identifikacije ali države članice potrošnje in en mesec po naknadnem opominu s strani države članice identifikacije ni dal na voljo v elektronski obliki evidenc iz členov 369 in 369k Direktive 2006/112/ES.

Člen 58c

Davčni zavezanec, ki je bil izključen iz ene od posebnih ureditev, poravna neposredno pri davčnih organih zadevne države članice potrošnje vse obveznosti DDV, povezane z opravljenimi telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja ali elektronskimi storitvami, ki so nastale po datumu, ko je izključitev začela veljati.

Pododdelek 7

Obračun DDV

Člen 59

1.   Vsako obračunsko obdobje v smislu člena 364 ali člena 369f Direktive 2006/112/ES je ločeno obračunsko obdobje.

2.   Če se v skladu z drugim odstavkom člena 57d posebna ureditev uporablja od prve storitve, davčni zavezanec predloži ločen obračun DDV za koledarsko četrtletje, v katerem je bila opravljena prva storitev.

3.   Če je davčni zavezanec v obračunskem obdobju registriran na podlagi vsake od posebnih ureditev, predloži obračun DDV in opravi ustrezna plačila državam članicam identifikacije za vsako ureditev v zvezi s storitvami, opravljenimi v zadevnih obdobjih, ki jih pokriva navedena ureditev.

4.   Če se država članica identifikacije v skladu s členom 57f spremeni po prvem dnevu zadevnega koledarskega četrtletja, davčni zavezanec prejšnji in novi državi članici identifikacije predloži obračun DDV in ustrezna plačila za storitve, opravljene v vsakem od obdobij, ko sta bili državi članici državi članici identifikacije.

Člen 59a

Če davčni zavezanec, ki uporablja posebno ureditev, v obračunskem obdobju v nobeni državi članici potrošnje ne opravi storitev po posebni ureditvi, predloži obračun DDV, v katerem navede, da v zadevnem obdobju ni opravljal storitev (nični obračun DDV).

Člen 60

Zneski v obračunih DDV, predloženih po posebnih ureditvah, se ne zaokrožujejo navzgor ali navzdol k najbližji celi denarni enoti. Prijavi in nakaže se natančen znesek DDV.

Člen 60a

Če obračun DDV ni predložen v skladu s členom 364 ali členom 369f Direktive 2006/112/ES, država članica identifikacije davčnega zavezanca po elektronski poti opomni o obveznosti predložitve takega obračuna. Država članica identifikacije opomin izda deseti dan po tem, ko bi obračun moral biti predložen, ter po elektronski poti obvesti druge države članice, da je bil opomin izdan.

Za vse naknadne opomine in ukrepe, sprejete za odmero in izterjavo DDV, je odgovorna zadevna država članica potrošnje.

Ne glede na katere koli izdane opomine ter sprejete ukrepe s strani države članice potrošnje, davčni zavezanec obračun DDV predloži državi članici identifikacije.

Člen 61

1.   Spremembe zneskov v obračunu DDV se po njegovi predložitvi opravijo le v obliki spremembe in dopolnitve tega obračuna in ne v obliki prilagoditev enega od pozneje predloženih obračunov.

2.   Spremembe in dopolnitve iz odstavka 1 se po elektronski poti predložijo državi članici identifikacije v obdobju treh let od datuma, do katerega se je zahtevala predložitev prvotnega obračuna.

To pa ne vpliva na pravila države članice potrošnje glede odmere ter sprememb in dopolnitev.

Člen 61a

Če davčni zavezanec:

(a)

preneha uporabljati eno od posebnih ureditev;

(b)

je izključen iz ene od posebnih ureditev ali

(c)

v skladu s členom 57f spremeni državo članico identifikacije,

se končni obračun DDV in ustrezno plačilo ter vsi popravki ali zapoznele predložitve prejšnjih obračunov in ustrezna plačila predložijo državi članici, ki je bila država članica identifikacije pred prenehanjem, izključitvijo ali spremembo.

Pododdelek 8

Valuta

Člen 61b

Če država članica identifikacije, katere valuta ni euro, določi, da je treba obračun DDV predložiti v njeni nacionalni valuti, se ta določitev uporablja za obračune DDV vseh davčnih zavezancev, ki uporabljajo posebno ureditev.

Pododdelek 9

Plačila

Člen 62

Brez poseganja v tretji odstavek člena 63a in člen 63b davčni zavezanec izvrši vsako plačilo državi članici identifikacije.

Plačila DDV, ki jih davčni zavezanec izvrši v skladu s členom 367 ali členom 369i Direktive 2006/112/ES, se nanašajo le na obračun DDV, predložen v skladu s členom 364 ali členom 369f navedene direktive. Plačane zneske davčni zavezanec naknadno prilagodi le s sklicevanjem na ta obračun, ne smejo pa se prikazati v drugem obračunu ali prilagoditi v enem od pozneje predloženih obračunov. Pri vsakem plačilu se navede sklicna številka zadevnega obračuna.

Člen 63

Država članica identifikacije, ki prejme višji znesek od zneska iz obračuna DDV, predloženega v skladu s členom 364 ali členom 369f Direktive 2006/112/ES, preplačani znesek povrne neposredno zadevnemu davčnemu zavezancu.

Če je država članica identifikacije prejela znesek v zvezi z obračunom DDV, ki se pozneje izkaže za nepravilnega, in je ta država članica znesek že porazdelila med države članice potrošnje, te države članice potrošnje davčnemu zavezancu neposredno povrnejo vsaka svoj delež preplačanega zneska.

Če pa se preplačila nanašajo na obdobja do zadnjega obračunskega obdobja v letu 2018 in vključno s tem obdobjem, država članica identifikacije povrne ustrezni delež ustreznega dela zneska, ki ga je obdržala v skladu s členom 46(3) Uredbe (EU) št. 904/2010, država članica potrošnje pa povrne preplačilo, zmanjšano za znesek, ki ga povrne država članica identifikacije.

Države članice potrošnje po elektronski poti obvestijo državo članico identifikacije o znesku takih povračil.

Člen 63a

Če je davčni zavezanec predložil obračun DDV v skladu s členom 364 ali členom 369f Direktive 2006/112/ES, ni pa bilo izvršeno plačilo ali je bilo izvršeno plačilo manjše od zneska iz obračuna, država članica identifikacije davčnega zavezanca deseti dan po tem, ko bi moralo biti plačilo najpozneje izvršeno v skladu s členom 367 ali členom 369i Direktive 2006/112/ES, po elektronski poti opomni o zapadlem DDV.

Država članica identifikacije po elektronski poti obvesti države članice potrošnje, da je bil opomin poslan.

Za vse naknadne opomine in ukrepe, sprejete za izterjavo DDV, je odgovorna zadevna država članica potrošnje. Če je takšne naknadne opomine izdala država članica potrošnje, se ustrezni DDV plača tej državi članici.

Država članica potrošnje po elektronski poti obvesti državo članico identifikacije, da je bil izdan opomin.

Člen 63b

Če obračun DDV ni bil predložen, ali kadar je obračun DDV predložen prepozno ali je nepopoln ali nepravilen ali kadar plačilo DDV zamuja, morebitne obresti, kazni ali druge dajatve izračuna in odmeri država članica potrošnje. Davčni zavezanec takšne obresti, kazni ali druge dajatve plača neposredno državi članici potrošnje.

Pododdelek 10

Evidence

Člen 63c

1.   Evidence, ki jih vodijo davčni zavezanci, se štejejo za dovolj natančne v smislu členov 369 in 369k Direktive 2006/112/ES, če vsebujejo naslednje podatke:

(a)

državo članico potrošnje, za katero se opravlja storitev;

(b)

vrsto opravljene storitve;

(c)

datum opravljanja storitve;

(d)

davčno osnovo z navedbo uporabljene valute;

(e)

morebitno poznejše povečanje ali zmanjšanje davčne osnove;

(f)

uporabljeno stopnjo DDV;

(g)

znesek DDV, ki ga je treba plačati, z navedbo uporabljene valute;

(h)

datum in znesek prejetih plačil;

(i)

morebitna predplačila, prejeta pred opravljanjem storitve;

(j)

če je izdan račun, podatki, ki jih račun vsebuje;

(k)

ime prejemnika, če je davčnemu zavezancu znano;

(l)

informacije, ki se uporabljajo za določitev kraja, kjer ima prejemnik sedež ali stalni naslov ali kjer običajno prebiva.

2.   Davčni zavezanec podatke iz odstavka 1 zabeleži tako, da so lahko v elektronski obliki na voljo nemudoma in za vsako posamezno opravljeno storitev.“

Člen 2

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. januarja 2015.

Vendar države članice dovolijo davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža, da podatke, ki se zahtevajo v skladu s členom 360 ali členom 369c Direktive 2006/112/ES, za registracijo v okviru posebnih ureditev za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci, predložijo že od 1. oktobra 2014.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V Luxembourgu, 9. oktobra 2012

Za Svet

Predsednik

V. SHIARLY


(1)  UL L 347, 11.12.2006, str. 1.

(2)  UL L 77, 23.3.2011, str. 1.


Top