Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32011L0051

Direktiva 2011/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 o spremembah Direktive Sveta 2003/109/ES, da se razširi njeno področje uporabe na upravičence do mednarodne zaščite Besedilo velja za EGP

OJ L 132, 19.5.2011, p. 1–4 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
Special edition in Croatian: Chapter 19 Volume 013 P. 191 - 194

In force

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2011/51/oj

19.5.2011   

SL

Uradni list Evropske unije

L 132/1


DIREKTIVA 2011/51/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 11. maja 2011

o spremembah Direktive Sveta 2003/109/ES, da se razširi njeno področje uporabe na upravičence do mednarodne zaščite

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 79(2)(a) in (b) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (1),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (2), se ne uporablja za upravičence do mednarodne zaščite, kakor so opredeljeni v Direktivi Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (3).

(2)

Možnost pridobitve statusa rezidenta za daljši čas v državi članici po določenem času je pomemben element za popolno integracijo upravičencev do mednarodne zaščite v državi članici bivanja.

(3)

Status rezidenta za daljši čas je za upravičence do mednarodne zaščite pomemben tudi za spodbujanje gospodarske in socialne kohezije, ki je temeljni cilj Unije, naveden v Pogodbi o delovanju Evropske unije.

(4)

Upravičencem do mednarodne zaščite bi zato moralo biti omogočeno, da pridobijo status rezidenta za daljši čas v državi članici, ki jim je priznala mednarodno zaščito, pod enakimi pogoji kot drugi državljani tretjih držav.

(5)

Glede na pravico upravičencev do mednarodne zaščite do prebivanja v državah članicah razen tiste, ki jim je priznala mednarodno zaščito, je treba zagotoviti, da so te druge države članice obveščene o ozadju zaščite zadevnih oseb, da se jim omogoči izpolnitev njihovih obveznosti glede načela nevračanja.

(6)

Upravičenci do mednarodne zaščite, ki so rezidenti za daljši čas, bi morali biti pod določenimi pogoji obravnavani enako kot državljani države članice bivanja v številnih gospodarskih in socialnih zadevah, tako da bi status rezidenta za daljši čas pomenil resničen instrument za integracijo rezidentov za daljši čas v družbo, v kateri živijo.

(7)

Enako obravnavanje upravičencev do mednarodne zaščite v državi članici, ki jim je priznala mednarodno zaščito, ne bi smelo posegati v pravice in ugodnosti, zagotovljene v skladu z Direktivo 2004/83/ES in Konvencijo o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena s Protokolom, podpisanim v New Yorku dne 31. januarja 1967 („Ženevska konvencija“).

(8)

Pogoji, določeni v Direktivi 2003/109/ES glede pravice rezidenta za daljši čas do prebivanja v drugi državi članici in pridobitve statusa rezidenta za daljši čas v tej državi, bi se morali uporabljati enako za vse državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas.

(9)

Prenos odgovornosti za zaščito upravičencev do mednarodne zaščite je izven področja uporabe te direktive.

(10)

Kadar namerava država članica na podlagi razloga iz Direktive 2003/109/ES izgnati upravičenca do mednarodne zaščite, ki je pridobil status rezidenta za daljši čas v tej državi članici, bi morala ta oseba uživati zaščito pred vračanjem, zagotovljeno z Direktivo 2004/83/ES in členom 33 Ženevske konvencije. V ta namen je treba za osebo, ki uživa mednarodno zaščito v državi članici, ki ni država članica, v kateri oseba trenutno prebiva kot rezident za daljši čas, določiti, da je ta oseba lahko izgnana samo v državo članico, ki ji je dodelila mednarodno zaščito, in da mora ta država članica ponovno sprejeti to osebo, razen če je vračanje dopustno na podlagi Direktive 2004/83/ES. Ista jamstva bi se morala uporabljati tudi za upravičenca do mednarodne zaščite, ki še ni pridobil statusa rezidenta za daljši čas v drugi državi članici vendar tam že prebiva.

(11)

Če je izgon upravičenca do mednarodne zaščite izven ozemlja Unije dovoljen na podlagi Direktive 2004/83/ES, bi morale države članice zagotoviti, da se pridobijo vse informacije od ustreznih virov, po potrebi tudi od države članice, ki je priznala mednarodno zaščito, in te informacije temeljito preučiti, da je odločitev o izgonu tega upravičenca v skladu s členom 4 in členom 19(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

(12)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznavata člen 6 Pogodbe o Evropski uniji in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člen 7 Listine.

(13)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (4) se države članice poziva, naj za lastne potrebe in v interesu Unije pripravijo tabele, v katerih kar najbolj nazorno prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter naj te tabele objavijo.

(14)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 21) o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, ter brez poseganja v člen 4 navedenega protokola ti državi članici ne sodelujeta pri sprejetju te direktive, ki zato zanju ni zavezujoča niti se tam ne uporablja.

(15)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te direktive, ki zato zanjo ni zavezujoča in se tam ne uporablja –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Direktiva 2003/109/ES se spremeni:

1.

v členu 2 se točka (f) nadomesti z naslednjim:

„(f)

‚mednarodna zaščita‘ pomeni mednarodno zaščito, kakor je opredeljena v členu 2(a) Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (5);

2.

člen 3 se spremeni:

(a)

v odstavku 2 se točki (c) in (d) nadomestita z naslednjim:

„(c)

imajo pravico prebivati v državi članici na podlagi oblike zaščite, ki ni mednarodna zaščita, ali so zaprosili za dovoljenje za prebivanje na tej podlagi in čakajo na odločitev glede njihovega statusa;

(d)

so zaprosili za mednarodno zaščito in o njihovi vlogi še ni bilo pravnomočno odločeno;“;

(b)

v odstavku 3 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c)

Evropske konvencije o ustanavljanju s 13. decembra 1955, Evropske socialne listine z 18. oktobra 1961, dopolnjene Evropske socialne listine s 3. maja 1987 in Evropske konvencije o pravnem položaju delavcev migrantov s 24. novembra 1977, odstavka 11 Priloge h Konvenciji o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena s Protokolom, podpisanim v New Yorku dne 31. januarja 1967, in Evropskega sporazuma o prenosu odgovornosti za begunce z dne 16. oktobra 1980.“;

3.

člen 4 se spremeni:

(a)

vstavi se naslednji odstavek:

„1a.   Države članice statusa rezidenta za daljši čas ne podelijo na podlagi mednarodne zaščite, če je bila mednarodna zaščita preklicana, odpravljena ali je bilo njeno podaljšanje zavrnjeno, kakor je določeno v členih 14(3) in 19(3) Direktive 2004/83/ES.“;

(b)

v odstavku 2 se doda naslednji pododstavek:

„Za osebe, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, se pri izračunavanju obdobja iz odstavka 1 upošteva vsaj polovica obdobja med datumom vložitve vloge, na podlagi katere je bila mednarodna zaščita priznana, in datumom, ko je bilo dovoljenje za prebivanje iz člena 24 Direktive 2004/83/ES izdano, ali to celotno obdobje, če presega 18 mesecev.“;

4.

v členu 8 se dodajo naslednji odstavki:

„4.   Kadar država članica izda dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas državljanu tretje države, ki mu je priznala mednarodno zaščito, v tem dovoljenju EU za prebivanje rezidenta za daljši čas v rubriko ‚Opombe‘ vnese: ‚Mednarodna zaščita priznana v [država članica] dne [datum]‘.

5.   Kadar dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas izda druga država članica državljanu tretje države, ki že ima dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas druge države članice z opombo v skladu z odstavkom 4, država članica vnese isto opombo v dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas.

Preden druga država članica vnese opombo v skladu z odstavkom 4, od države članice, navedene v tej opombi, zahteva, naj posreduje informacije o tem, ali je rezident za daljši čas še upravičenec do mednarodne zaščite. Država članica, navedena v opombi, odgovori v enem mesecu po prejemu zahteve za informacije. Če je bila mednarodna zaščita odvzeta s pravnomočno odločitvijo, druga država članica ne vnese te opombe.

6.   Kadar je bila v skladu z ustreznimi mednarodnimi instrumenti ali nacionalno zakonodajo odgovornost za mednarodno zaščito rezidenta za daljši čas po izdaji dovoljenja EU za prebivanje rezidenta za daljši čas iz odstavka 5 prenesena v drugo državo članico, druga država članica v treh mesecih po prenosu ustrezno spremeni opombo iz odstavka 4.“;

5.

v členu 9 se vstavi naslednji odstavek:

„3a.   Države članice lahko status rezidenta za daljši čas državljana tretje države odvzamejo, če je bila mednarodna zaščita preklicana, odpravljena ali je bilo podaljšanje zavrnjeno, kakor je določeno v členih 14(3) in 19(3) Direktive 2004/83/ES, če je bil status rezidenta za daljši čas pridobljen na podlagi mednarodne zaščite.“;

6.

v členu 11 se vstavi naslednji odstavek:

„4a.   Kar zadeva državo članico, ki je priznala mednarodno zaščito, odstavka 3 in 4 ne posegata v Direktivo 2004/83/ES.“;

7.

člen 12 se spremeni:

(a)

vstavijo se naslednji odstavki:

„3a.   Kadar se država članica odloči izgnati rezidenta za daljši čas, katerega dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas vsebuje opombo v skladu s členom 8(4), državo članico, navedeno v tej opombi, zaprosi za potrditev, ali je zadevna oseba v tej državi še vedno upravičena do mednarodne zaščite. Država članica, navedena v opombi, odgovori najpozneje v enem mesecu po prejemu zahteve za informacije.

3b.   Če je rezident za daljši čas v državi članici, ki je navedena v opombi, še vedno upravičen do mednarodne zaščite, se ga izžene v to državo članico, ki upravičenca skupaj z njegovimi družinskimi člani brez poseganja v zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki se uporablja, ter brez poseganja v načelo enotnosti družine nemudoma ponovno sprejme brez formalnosti.

3c.   Z odstopanjem od odstavka 3b država članica, ki se je odločila izgnati rezidenta za daljši čas, v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi ohrani pravico, da rezidenta za daljši čas odstrani v drugo državo, ki ni država članica, ki mu je priznala mednarodno zaščito, kadar rezident za daljši čas izpolnjuje pogoje iz člena 21(2) Direktive 2004/83/ES.“;

(b)

doda se naslednji odstavek:

„6.   Ta člen ne posega v člen 21(1) Direktive 2004/83/ES.“;

8.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 19a

Spremembe dovoljenja EU za prebivanje rezidenta za daljši čas

1.   Kadar dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas vsebuje opombo v skladu s členom 8(4) in če je odgovornost za mednarodno zaščito rezidenta za daljši čas v skladu z veljavnimi mednarodnimi instrumenti ali nacionalno zakonodajo prenesena na drugo državo članico preden je ta država članica izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas iz člena 8(5), druga država članica zaprosi državo članico, ki je izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, naj ustrezno spremeni to opombo.

2.   Kadar je rezidentu za daljši čas priznana mednarodna zaščita v drugi državi članici preden je ta država članica izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas iz člena 8(5), ta država članica zaprosi državo članico, ki je izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, naj ga spremeni, da se vnese opomba v skladu s členom 8(4).

3.   Na podlagi zahteve iz odstavkov 1 in 2, država članica, ki je izdala dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, izda spremenjeno dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas najpozneje v treh mesecih po prejemu zahteve druge države članice.“;

9.

v členu 22 se vstavi naslednji odstavek:

„3a.   Razen če je bila medtem mednarodna zaščita odvzeta ali je bila oseba uvrščena v eno od kategorij, določenih v členu 21(2) Direktive 2004/83/ES, se odstavek 3 tega člena ne uporablja za državljane tretjih držav, katerih dovoljenje EU za prebivanje rezidenta za daljši čas, ki ga je izdala prva država članica, vsebuje opombo v skladu s členom 8(4) te direktive.

Ta odstavek ne posega v člen 21(1) Direktive 2004/83/ES.“;

10.

v členu 25 se prvi odstavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice določijo kontaktne točke, odgovorne za sprejem in prenos informacij ter dokumentov iz členov 8, 12, 19, 19a, 22 in 23.“.

Člen 2

1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 20. maja 2013. O tem nemudoma obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice predložijo Komisiji besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 3

Ta direktiva začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 4

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbama.

V Strasbourgu, 11. maja 2011

Za Evropski parlament

Predsednik

J. BUZEK

Za Svet

Predsednica

GYŐRI E.


(1)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 14. decembra 2010 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 11. aprila 2011.

(2)  UL L 16, 23.1.2004, str. 44.

(3)  UL L 304, 30.9.2004, str. 12.

(4)  UL C 321, 31.12.2003, str. 1.

(5)  UL L 304, 30.9.2004, str. 12.“;


Top