Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32008L0008

Direktiva Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008 o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev

OJ L 44, 20.2.2008, p. 11–22 (BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
Special edition in Croatian: Chapter 09 Volume 001 P. 263 - 274

In force

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2008/8/oj

20.2.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 44/11


DIREKTIVA SVETA 2008/8/ES

z dne 12. februarja 2008

o spremembi Direktive 2006/112/ES glede kraja opravljanja storitev

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 93 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta (1),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Vzpostavitev notranjega trga, globalizacija, deregulacija in tehnološke spremembe so skupaj povzročile ogromne spremembe obsega in vzorca trgovine s storitvami. Vedno več storitev je mogoče opraviti na daljavo. V odgovor na to so se v zadnjih letih postopoma sprejemali ukrepi za obravnavo tega vprašanja, večina opredeljenih storitev pa se sedaj dejansko obdavčuje na podlagi načela namembnega kraja.

(2)

Za nemoteno delovanje notranjega trga je treba spremeniti predpise o kraju opravljanja storitev iz Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (3) v skladu s strategijo Komisije o posodobitvi in poenostavitvi delovanja skupnega sistema DDV.

(3)

Za vsako opravljanje storitev bi moral biti kraj obdavčitve načeloma kraj dejanske potrošnje. Če bi se na ta način spremenilo splošno pravilo za kraj opravljanja storitev, bi bile še vedno potrebne določene izjeme od tega splošnega pravila zaradi administrativnih razlogov in razlogov politik.

(4)

Za opravljanje storitev davčnim zavezancem bi moralo splošno pravilo v zvezi s krajem opravljanja storitev temeljiti na kraju, kjer ima sedež prejemnik, in ne, kjer ima sedež izvajalec. Pri določitvi pravil v zvezi s krajem opravljanja storitev in da bi zmanjšali obremenitve podjetij, bi se morali davčni zavezanci, ki opravljajo tudi neobdavčljive dejavnosti, šteti za davčne zavezance za vse storitve, ki so jim opravljene. Podobno bi bilo treba za davčne zavezance šteti pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, vendar so identificirane za namene DDV. Te določbe v skladu z običajnimi pravili ne bi smele veljati za opravljene storitve, ki jih je davčni zavezanec prejel za svojo zasebno rabo ali za potrebe svojega osebja.

(5)

Če se storitve opravljajo osebam, ki niso davčni zavezanci, bi moralo še naprej veljati splošno pravilo, da je kraj opravljanja storitev kraj, v katerem ima izvajalec sedež svoje dejavnosti.

(6)

V določenih okoliščinah se splošna pravila v zvezi s krajem opravljanja storitev tako za davčne zavezance kot za osebe, ki niso davčni zavezanci, ne uporabljajo, namesto njih pa se uporabljajo opredeljene izjeme. Te izjeme bi morale predvsem temeljiti na obstoječih merilih in upoštevati načelo obdavčitve v kraju potrošnje, pri čemer ne bi smele nalagati nesorazmernih administrativnih obremenitev nekaterim podjetjem.

(7)

Če storitev za davčnega zavezanca opravi izvajalec, ki nima sedeža v isti državi članici, bi bilo treba v določenih primerih obvezno uporabiti mehanizem obrnjene davčne obveznosti, kar pomeni, da bi moral davčni zavezanec sam obračunati ustrezni znesek DDV za pridobljeno storitev.

(8)

Za poenostavitev obveznosti podjetij, ki delujejo v državah članicah, kjer nimajo sedeža, bi bilo treba vzpostaviti elektronsko ureditev „vse na enem mestu“ za identifikacijo in predložitev obračuna DDV. Do vzpostavitve takšne ureditve bi bilo treba uporabiti ureditev, ki je bila uvedena za lajšanje izpolnjevanja finančnih obveznosti davčnih zavezancev, ki nimajo sedeža v Skupnosti.

(9)

Za zagotovitev pravilne uporabe te direktive bi moral poleg tega vsak davčni zavezanec, identificiran za DDV, predložiti rekapitulacijsko poročilo o davčnih zavezancih ter pravnih osebah, ki niso davčni zavezanci in so identificirane za namene DDV, za katere je opravil obdavčljive storitve v okviru mehanizma obrnjene davčne obveznosti.

(10)

Nekatere spremembe, ki se bodo uporabljale za kraj opravljanja storitve, bi lahko imele znaten učinek na proračune držav članic. Za zagotovitev nemotenega prehoda, bi morali te spremembe uvesti postopoma.

(11)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (4) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo.

(12)

Direktivo 2006/112/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Od 1. januarja 2009 se Direktiva 2006/112/ES spremeni kakor sledi:

1.

Odstavek 3 člena 56 se nadomesti z:

„3.   Točki (j) in (k) odstavka 1 in odstavek 2 se uporabljajo do 31. decembra 2009.“

2.

Odstavek 2 člena 57 se nadomesti z:

„2.   Določbe odstavka 1 se uporabljajo do 31. decembra 2009.“

3.

Odstavek 2 člena 59 se nadomesti z:

„2.   Države članice do 31. decembra 2009 uporabljajo člen 58(b) v primeru storitev radijskega in televizijskega oddajanja iz točke (j) člena 56(1), ki jih davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni, opravlja za osebe, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici.“

4.

Člen 357 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 357

Določbe tega poglavja se uporabljajo do 31. decembra 2014.“

Člen 2

Od 1. januarja 2010 se Direktiva 2006/112/ES spremeni kakor sledi:

1.

Poglavje 3 naslova V se nadomesti z naslednjim:

„POGLAVJE 3

Kraj opravljanja storitev

Oddelek 1

Opredelitve

Člen 43

Za namene uporabe pravil o kraju opravljanja storitev:

1.

davčni zavezanec, ki opravlja tudi dejavnosti ali transakcije, ki v skladu s členom 2(1) niso obravnavane kot obdavčljive dobave blaga ali storitev, šteje za davčnega zavezanca za vse storitve, ki so bile opravljene zanj;

2.

pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, vendar je identificirana za DDV, šteje za davčnega zavezanca.

Oddelek 2

Splošne določbe

Člen 44

Kraj opravljanja storitev je za davčnega zavezanca, ki deluje kot tak, kraj, kjer ima sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene stalni poslovni enoti davčnega zavezanca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Člen 45

Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca v kraju, ki ni kraj, v katerem ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Oddelek 3

Posebne določbe

Pododdelek 1

Storitve, ki jih opravijo posredniki

Člen 46

Kraj opravljanja storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, s strani posrednika, ki deluje v imenu in za račun druge osebe, je kraj, kjer se opravi osnovna transakcija v skladu z določbami te direktive.

Pododdelek 2

Opravljanje storitev v zvezi z nepremičninami

Člen 47

Kraj opravljanja storitev v zvezi z nepremičninami, vključno s storitvami strokovnjakov in nepremičninskih posrednikov, nastanitev v hotelskem sektorju ali v sektorjih s podobnimi funkcijami, kakor so počitniški tabori ali prostori, urejeni za uporabo kot prostori za taborjenje, dodeljevanjem pravic do uporabe nepremičnin in storitvami za pripravo in koordinacijo gradbenih del, kot so storitve arhitektov in podjetij, ki zagotavljajo nadzor na kraju samem, je kraj, v katerem se nepremičnina nahaja.

Pododdelek 3

Opravljanje prevoza

Člen 48

Kraj opravljanja storitev potniškega prevoza je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo.

Člen 49

Kraj opravljanja storitev prevoza blaga, razen prevoza blaga znotraj Skupnosti, za osebe, ki niso davčni zavezanci, je kraj, kjer se opravlja prevoz glede na prevoženo razdaljo.

Člen 50

Kraj opravljanja prevoza blaga znotraj Skupnosti osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj odhoda.

Člen 51

‚Prevoz blaga znotraj Skupnosti‘ pomeni prevoz blaga, pri katerem se kraj odhoda in kraj prihoda nahajata na ozemlju dveh različnih držav članic.

‚Kraj odhoda‘ pomeni kraj, kjer se prevoz blaga dejansko začne, ne glede na prevoženo razdaljo do kraja, kjer se blago nahaja, ‚kraj prihoda‘ pa je kraj, kjer se prevoz blaga dejansko konča.

Člen 52

Državam članicam ni treba za osebe, ki niso davčni zavezanci, uporabljati DDV za tisti del prevoza blaga znotraj Skupnosti, ki se nanaša na poti po vodah, ki niso del ozemlja Skupnosti.

Pododdelek 4

Opravljanje storitev s področja kulture, umetnosti, športa, znanosti, izobraževanja, razvedrila in podobnih storitev, pomožnih prevoznih storitev ter cenitve in dela na premičninah

Člen 53

Kraj opravljanja storitev in opravljanja pomožnih storitev, ki so v povezavi s kulturnimi, umetnostnimi, športnimi, znanstvenimi, izobraževalnimi, zabavnimi ali podobnimi dejavnostmi, kot so sejmi in razstave, vključno z opravljanjem storitev organizatorjev teh dejavnosti, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.

Člen 54

Kraj opravljanja naslednjih storitev osebam, ki niso davčni zavezanci, je kraj, v katerem se te storitve dejansko opravijo:

(a)

pomožne prevozne dejavnosti, kot so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti;

(b)

cenitve in delo na premičninah.

Pododdelek 5

Restavracijske storitve in storitve cateringa

Člen 55

Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev cateringa, razen storitev, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se te storitve dejansko opravijo.

Pododdelek 6

Dajanje prevoznega sredstva v najem

Člen 56

1.   Kraj dajanja prevoznega sredstva v kratkoročni najem je kraj, kjer je prevozno sredstvo dejansko dano na razpolago najemniku.

2.   Za namene odstavka 1 ‚kratkoročni‘ pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni, in v primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.

Pododdelek 7

Opravljanje restavracijskih storitev in storitev cateringa za potrošnjo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih

Člen 57

1.   Kraj opravljanja restavracijskih storitev in storitev preskrbe, ki se dejansko opravijo na krovu ladij, zrakoplovov ali na vlakih med delom prevoza potnikov v Skupnosti, je kraj, kjer se prevoz potnikov začne.

2.   Za namene odstavka 1 ‚del prevoza potnikov v Skupnosti‘ pomeni del prevoza, ki se brez postanka zunaj Skupnosti opravi med krajem, v katerem se prevoz potnikov začne, in krajem, kjer se prevoz potnikov konča.

‚Kraj, v katerem se prevoz potnikov začne‘ je prvi kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki vstopijo v prevozno sredstvo, tudi po postanku zunaj Skupnosti.

‚Kraj, v katerem se prevoz potnikov konča‘ je zadnji kraj v Skupnosti, kjer lahko potniki, ki so vstopili znotraj Skupnosti, izstopijo iz prevoznega sredstva, tudi pred postankom zunaj Skupnosti.

V primeru povratnega potovanja se povratna pot šteje za ločen prevoz.

Pododdelek 8

Elektronske storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci

Člen 58

Kadar so elektronsko opravljene storitve, še zlasti tiste iz Priloge II, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici, se za kraj opravljanja teh storitev šteje kraj, kjer je sedež osebe, ki ni davčni zavezanec, ali njeno stalno oziroma običajno prebivališče, če storitve opravlja davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni.

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

Pododdelek 9

Storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež izven Skupnosti

Člen 59

Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec in ima sedež oziroma stalno prebivališče ali običajno prebivališče izven Skupnosti, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:

(a)

prenos in odstop avtorskih pravic, patentov, licenc, blagovnih znamk in podobnih pravic;

(b)

oglaševanje;

(c)

storitve svetovalcev, inženirjev, svetovalnih pisarn, odvetnikov, računovodij in druge podobne storitve ter obdelava podatkov in dajanje informacij;

(d)

obveznosti v zvezi s prenehanjem ali opustitvijo, v celoti ali deloma, poslovne dejavnosti ali pravice iz tega člena;

(e)

bančne, finančne in zavarovalne transakcije, vključno s pozavarovanjem, razen najema sefov;

(f)

posredovanje osebja;

(g)

dajanje premičnin v najem, razen vseh vrst prevoznih sredstev;

(h)

zagotavljanje dostopa do distribucijskih sistemov za zemeljski plin in električno energijo in prevoz ali prenos po teh distribucijskih sistemih in opravljanje drugih s tem neposredno povezanih storitev;

(i)

telekomunikacijske storitve;

(j)

storitve radijskega in televizijskega oddajanja;

(k)

elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge II.

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.

Pododdelek 10

Preprečitev dvojnega obdavčevanja ali neobdavčevanja

Člen 59a

Da bi se izognile dvojni obdavčitvi, neobdavčitvi in izkrivljanju konkurence, lahko države članice pri storitvah, za katere je kraj opravljanja določen v skladu s členi 44, 45, 56 in 59:

(a)

za kraj opravljanja nekaterih ali vseh takih storitev, ki je na njihovem ozemlju, štejejo, kot da je zunaj Skupnosti, če se storitve dejansko uporabijo in uživajo zunaj Skupnosti;

(b)

za kraj opravljanja nekaterih ali vseh takih storitev, ki je zunaj Skupnosti, štejejo, kot da je na njihovem ozemlju, če se storitve dejansko uporabijo in potrošijo na njihovem ozemlju.

Vendar se ta določba ne uporablja za elektronsko opravljene storitve, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in ki nimajo sedeža v Skupnosti.

Člen 59b

Države članice uporabljajo člen 59a(b) v primeru telekomunikacijskih storitev in storitev radijskega in televizijskega oddajanja iz točke (j) prvega odstavka člena 59, ki jih davčni zavezanec, katerega sedež dejavnosti ali stalna poslovna enota, iz katere opravlja storitev, je zunaj Skupnosti, ali katerega stalno oziroma običajno prebivališče je zunaj Skupnosti, kadar takšnega kraja dejavnosti ali takšne poslovne enote ni, opravlja osebam, ki niso davčni zavezanci in katerih sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče je v državi članici.“

2.

Drugi pododstavek člena 98(2) se nadomesti z:

„Nižje davčne stopnje se ne uporabljajo za elektronsko opravljene storitve.“

3.

Uvodni stavek člena 170 se nadomesti z:

„Vsi davčni zavezanci, ki v smislu člena 1 Direktive 86/560/EGS (5), točke 1 člena 2 in člena 3 Direktive 2008/9/ES (6) ter člena 171 te direktive nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem, da se blago in storitve uporabljajo za:

4.

Člen 171 se spremeni:

(a)

odstavek 1 se nadomesti z:

„1.   Vračilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, ampak v drugi državi članici, se opravi v skladu s podrobnimi pravili iz Direktive 2008/9/ES.“;

(b)

odstavek 3 se nadomesti z:

„3.   Direktiva 86/560/EGS se ne uporablja za:

(a)

zneske DDV, ki so bili v skladu z zakonodajo države članice vračila nepravilno zaračunani;

(b)

zaračunane zneske DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v skladu s členom 138 ali točko (b) člena 146(1).“

5.

Vstavi se člen 171a:

„Člen 171a

Države članice lahko namesto odobritve vračila DDV v skladu z Direktivo 86/560/EGS ali 2008/9/ES za dobave blaga ali opravljanje storitev za davčnega zavezanca, za katere je ta davčni zavezanec dolžan plačati davek v skladu s členi 194 do 197 ali členom 199, dovolijo odbitek tega davka po postopku iz člena 168. Omejitve iz člena 2(2) in člena 4(2) Direktive 86/560/EGS se lahko ohranijo.

V ta namen lahko države članice tega davčnega zavezanca, ki mora plačati davek, izključijo iz postopka vračila v skladu z Direktivo 86/560/EGS ali 2008/9/ES.“

6.

V oddelku 1 poglavja 1 naslova XI se vstavi člen 192a:

„Člen 192a

Za namene uporabe tega oddelka se davčni zavezanec, ki ima stalno poslovno enoto na ozemlju države članice, v kateri je davek dolgovan, šteje za davčnega zavezanca, ki v tej državi nima sedeža, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)

davčni zavezanec opravlja obdavčljivo dobavo blaga ali storitev na ozemlju te države članice;

(b)

poslovna enota, ki jo ima dobavitelj ali izvajalec storitev na ozemlju te države članice, ne sodeluje pri dobavi tega blaga ali opravljanju teh storitev.“

7.

Člen 196 se nadomesti z:

„Člen 196

DDV je dolžan plačati vsak davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificirana za namene DDV, kateremu/kateri se opravijo storitve iz člena 44, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža na ozemlju zadevne države članice.“

8.

V členu 214 se dodata naslednji točki:

„(d)

vsak davčni zavezanec, za katerega se na njihovem ozemlju opravijo storitve, za katere je v skladu s členom 196 dolžan plačati DDV;

(e)

vsak davčni zavezanec, ki ima sedež na njihovem ozemlju in na ozemlju druge države članice opravlja storitve, za katere mora v skladu s členom 196 DDV plačati izključno prejemnik storitev.“

9.

Člen 262 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 262

Vsak davčni zavezanec, ki je identificiran za DDV, mora predložiti rekapitulacijsko poročilo, v katerem so navedeni:

(a)

pridobitelji, identificirani za DDV, katerim je dobavil blago pod pogoji iz člena 138(1) in (2)(c);

(b)

osebe, identificirane za DDV, katerim je dobavil blago, ki mu je bilo dobavljeno v okviru pridobitve znotraj Skupnosti v smislu člena 42;

(c)

davčni zavezanci in pravne osebe, ki niso davčni zavezanci, identificirane za DDV, katerim je opravil storitve, ki niso storitve, ki bi bile oproščene plačila DDV v državi članici, kjer je transakcija obdavčljiva, in pri katerih je prejemnik storitev davčni zavezanec v skladu s členom 196.“

10.

Odstavek 1 člena 264 se spremeni:

(a)

točki (a) in (b) se nadomestita z:

„(a)

številko, s katero je davčni zavezanec identificiran za DDV v državi članici, v kateri je treba predložiti rekapitulacijsko poročilo, in pod katero je dobavil blago pod pogoji člena 138(1) ali opravil obdavčljive storitve v smislu člena 44;

(b)

številko, s katero je pridobitelj blaga ali prejemnik storitev identificiran za DDV v drugi državi članici, kakor je tista, v kateri je treba predložiti rekapitulacijsko poročilo, in pod katero mu je bilo dobavljeno blago ali opravljena storitev;“

(b)

točka (d) se nadomesti z:

„(d)

za vsakega pridobitelja blaga ali prejemnika storitev skupno vrednost dobav blaga in skupno vrednost storitev, ki jih je opravil davčni zavezanec;“

11.

Člen 358 se spremeni:

(a)

točka (2) se nadomesti z:

„(2)

‚elektronske storitve‘ in ‚elektronsko opravljene storitve‘ pomenijo storitve iz točke (k) prvega odstavka člena 59;“

(b)

točka (4) se nadomesti z:

„(4)

‚država članica potrošnje‘ pomeni državo članico, za katero se v skladu s členom 58 šteje, da so v njej opravljene elektronske storitve;“

12.

V Prilogi II se naslov nadomesti z:

„OKVIRNI SEZNAM ELEKTRONSKO OPRAVLJANIH STORITEV IZ ČLENA 58 IN TOČKE (K) PRVEGA ODSTAVKA ČLENA 59“

Člen 3

Od 1. januarja 2011 se člena 53 in 54 Direktive 2006/112/ES spremenita kot sledi:

„Člen 53

Kraj opravljanja storitev v zvezi z vstopninami za kulturne, umetnostne, športne, znanstvene, izobraževalne, zabavne ali podobne prireditve, kot so sejmi in razstave, ter z vstopninami povezanih pomožnih storitev, ki so opravljene davčnemu zavezancu, je kraj, kjer te prireditve dejansko potekajo.

Člen 54

1.   Kraj opravljanja storitev in pomožnih storitev, ki so v povezavi s kulturnimi, umetnostnimi, športnimi, znanstvenimi, izobraževalnimi, zabavnimi ali podobnimi dejavnostmi, kot so sejmi in razstave, vključno z opravljanjem storitev organizatorjev teh dejavnosti, in ki so opravljene za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer se te dejavnosti dejansko izvajajo.

2.   Kraj opravljanja naslednjih storitev osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem se te storitve dejansko opravijo:

(a)

pomožne prevozne dejavnosti, kot so nakladanje, razkladanje, pretovarjanje in podobne dejavnosti;

(b)

cenitve premičnin in izvajanje del na premičninah.“

Člen 4

Od 1. januarja 2013 se člen 56(2) Direktive 2006/112/ES nadomesti z:

„2.   Kraj dajanja v najem, razen kratkoročnega najema, prevoznih sredstev osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva.

Vendar pa je kraj dajanja zasebnega čolna v najem – razen kratkoročnega najema – osebi, ki ni davčni zavezanec, kraj, kjer je zasebni čoln dejansko dan na razpolago najemniku, če izvajalec to storitev dejansko opravi iz sedeža svoje dejavnosti ali stalne poslovne enote v tem kraju.

3.   Za namene odstavkov 1 in 2 ‚kratkoročni‘ pomeni stalno posest ali uporabo prevoznega sredstva v obdobju, ki ni daljše od trideset dni in v primeru plovil, v obdobju, ki ni daljše od devetdeset dni.“

Člen 5

Od 1. januarja 2015 se Direktiva 2006/112/ES spremeni kot sledi:

1.

V oddelku 3 poglavja 3 naslova V se pododdelek 8 nadomesti z naslednjim:

„Pododdelek 8

Telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ter elektronske storitve, opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci

Člen 58

Kraj opravljanja naslednjih storitev za osebo, ki ni davčni zavezanec, je kraj, v katerem ima ta oseba sedež, stalno prebivališče ali običajno prebivališče:

(a)

telekomunikacijske storitve;

(b)

storitve radijskega in televizijskega oddajanja;

(c)

elektronsko opravljene storitve, zlasti tiste iz Priloge II.

Kadar izvajalec storitve in prejemnik komunicirata po elektronski pošti, to samo po sebi ne pomeni, da je opravljena storitev elektronsko opravljena storitev.“

2.

V členu 59(1) in (2) se črtajo točke (i), (j) in (k).

3.

Člen 59a se nadomesti z:

„Člen 59a

Da bi se izognile dvojni obdavčitvi, neobdavčitvi in izkrivljanju konkurence, lahko države članice pri storitvah, za katere je kraj opravljanja določen v skladu s členi 44, 45, 56, 58 in 59:

(a)

za kraj opravljanja nekaterih ali vseh takih storitev, ki je na njihovem ozemlju, štejejo, kot da je zunaj Skupnosti, če se storitve dejansko uporabijo in potrošijo zunaj Skupnosti;

(b)

za kraj opravljanja nekaterih ali vseh takih storitev, ki je zunaj Skupnosti, štejejo, kot da je na njihovem ozemlju, če se storitve dejansko uporabijo in potrošijo na njihovem ozemlju.“

4.

Člen 59b se črta.

5.

Tretji pododstavek člena 204(1) se nadomesti z:

„Vendar države članice ne morejo uporabiti možnosti iz drugega pododstavka za davčne zavezance, ki v smislu točke (1) člena 358a nimajo sedeža v Skupnosti in so izbrali posebno ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronsko opravljene storitve.“

6.

Naslov poglavja 6 v naslovu XII se nadomesti z naslednjim:

 

„Posebni ureditvi za davčne zavezance, ki nimajo sedeža v Skupnosti in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci.“

7.

Člen 357 se črta.

8.

Člen 358 se nadomesti z:

„Člen 358

Za namene tega poglavja in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

‚telekomunikacijske storitve‘ ter ‚storitve oddajanja‘ pomenijo storitve iz točk (a) in (b) prvega odstavka člena 58;

2.

‚elektronske storitve‘ in ‚elektronsko opravljene storitve‘ pomenijo storitve iz točke (c) prvega odstavka člena 58;

3.

‚država članica potrošnje‘ pomeni državo članico, ki je kraj opravljanja telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev s skladu s členom 58;

4.

‚obračun DDV‘ pomeni obračun, ki vsebuje podatke, potrebne za ugotavljanje zneska DDV, ki ga je treba plačati v posameznih državah članicah.“

9.

Naslov oddelka 2 poglavja 6 v naslovu XII se nadomesti z:

 

„Posebna ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža v Skupnosti.“

10.

V oddelku 2 poglavja 6 naslova XII se vstavi naslednji člen:

„Člen 358a

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

‚davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti‘ pomeni davčnega zavezanca, ki na ozemlju Skupnosti nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote in se tudi drugače ni dolžan identificirati za namene DDV;

2.

‚država članica identifikacije‘ pomeni državo članico, ki jo davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, izbere, da v njej prijavi začetek svoje dejavnosti kot davčni zavezanec na ozemlju Skupnosti v skladu s tem oddelkom.“

11.

Členi 359 do 365 se nadomestijo z naslednjim:

„Člen 359

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve vsakemu davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v Skupnosti in opravlja telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebo, ki ni davčni zavezanec in ima sedež ali stalno prebivališče oziroma običajno prebiva v državi članici. Ta ureditev se uporablja za vse tako opravljene storitve v Skupnosti.

Člen 360

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, državi članici identifikacije prijavi začetek ali prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec ali spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 361

1.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, mora ob začetku svojih obdavčljivih dejavnosti državi članici identifikacije posredovati naslednje podatke:

(a)

ime;

(b)

poštni naslov;

(c)

elektronske naslove, vključno s spletnimi stranmi;

(d)

nacionalno davčno številko, če obstaja;

(e)

izjavo, da v Skupnosti ni identificiran za DDV.

2.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, državo članico identifikacije obvesti o vsaki spremembi posredovanih podatkov.

Člen 362

Država članica identifikacije identificira davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti, na podlagi individualne identifikacijske številke DDV in ga z elektronskimi sredstvi uradno obvesti o identifikacijski številki, ki mu je bila dodeljena. Na podlagi podatkov, ki se uporabljajo za identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.

Člen 363

Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki nima sedeža v Skupnosti, izključi iz identifikacijskega registra v naslednjih primerih:

(a)

davčni zavezanec jo obvesti, da ne opravlja več telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev;

(b)

če se lahko kako drugače sklepa, da so se njegove obdavčljive dejavnosti končale;

(c)

davčni zavezanec ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve;

(d)

davčni zavezanec neprenehoma krši pravila te posebne ureditve.

Člen 364

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, z elektronskimi sredstvi predloži državi članici identifikacije obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje, ne glede na to, ali so bile telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži v 20 dneh po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 365

V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ter elektronskih storitev v davčnem obdobju brez DDV ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.“

12.

Člen 366(1) se nadomesti z:

„1.   V obračunu DDV so zneski navedeni v eurih.

Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovih nacionalnih valutah. Če so bile storitve zaračunane v drugih valutah, davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, v obračunu DDV uporabi menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.“

13.

Člena 367 in 368 se nadomestita z:

„Člen 367

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV ob predložitvi obračuna DDV, vsekakor pa najkasneje po preteku roka za predložitev obračuna.

Plačilo se izvrši na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 368

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti in uporablja to posebno ureditev, ne sme odbiti DDV po členu 168 te direktive. Ne glede na člen 1(1) Direktive 86/560/EGS se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo. Člen 2(2) in (3) ter člen 4(2) Direktive 86/560/EGS se ne uporabljata za vračila v zvezi s telekomunikacijskimi storitvami, storitvami oddajanja in elektronskimi storitvami, zajetimi v tej posebni ureditvi.“

14.

Člen 369(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v Skupnosti, vodi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.“

15.

V poglavju 6 naslova XII se doda oddelek 3:

„Oddelek 3

Posebna ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci s sedežem v Skupnosti, vendar ne v državi članici potrošnje

Člen 369a

Za namene tega oddelka in brez poseganja v druge določbe Skupnosti se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.

‚davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje‘ pomeni davčnega zavezanca, ki ima v Skupnosti sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto, vendar na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote;

2.

‚država članica identifikacije‘ pomeni državo članico, v kateri ima davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti ali, če nima sedeža dejavnosti v Skupnosti, v kateri ima stalno poslovno enoto.

Če davčni zavezanec nima sedeža poslovanja v Skupnosti, ima pa več kot eno stalno poslovno enoto v Skupnosti, je država identifikacije država s stalno poslovno enoto, v kateri davčni zavezanec prijavi uveljavljanje te posebne ureditve. Davčni zavezanec je vezan na to odločitev v tekočem koledarskem letu in dveh naslednjih koledarskih letih.

Člen 369b

Države članice dovolijo uporabo te posebne ureditve davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in opravlja telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve za osebe, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno prebivališče oziroma običajno prebivajo v zadevni državi članici. Ta posebna ureditev se uporablja za vse take storitve, opravljene v Skupnosti.

Člen 369c

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, državi članici identifikacije prijavi začetek in prenehanje svoje dejavnosti kot davčni zavezanec na podlagi te posebne ureditve ter s tem povezane spremembe, zaradi katerih ni več upravičen do te posebne ureditve. Takšna prijava se predloži v elektronski obliki.

Člen 369d

Davčni zavezanec, ki uporablja to posebno ureditev, je za obdavčljive transakcije po tej ureditvi identificiran za namene DDV samo v državi članici identifikacije. V ta namen država članica uporabi individualno identifikacijsko številko DDV, ki je že bila dodeljena davčnemu zavezancu v zvezi z njegovimi obveznostmi po notranjem sistemu.

Na podlagi podatkov, ki se uporabljajo za identifikacijo, lahko države članice potrošnje vodijo lastne identifikacijske sisteme.

Člen 369e

Država članica identifikacije davčnega zavezanca, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, izključi iz te posebne ureditve v naslednjih primerih:

(a)

davčni zavezanec jo obvesti, da ne opravlja več telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev;

(b)

če se lahko kako drugače sklepa, da so se njegove obdavčljive dejavnosti na podlagi te posebne ureditve končale;

(c)

davčni zavezanec ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve;

(d)

davčni zavezanec neprenehoma krši pravila te posebne ureditve.

Člen 369f

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, državi članici identifikacije z elektronskimi sredstvi predloži obračun DDV za vsako koledarsko četrtletje, ne glede na to, ali so bile telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene ali ne. Obračun DDV se predloži v 20 dneh po poteku davčnega obdobja, na katerega se obračun nanaša.

Člen 369g

V obračunu DDV se navedejo identifikacijska številka iz člena 369d in za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost plačila DDV, skupna vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev v davčnem obdobju brez DDV, ter skupni znesek pripadajočega DDV, razdeljen po davčnih stopnjah. V obračunu se morajo navesti tudi uporabljene stopnje DDV in skupni znesek dolgovanega DDV.

Če ima davčni zavezanec eno ali več drugih stalnih poslovnih enot poleg poslovne enote v državi članici identifikacije, iz katerih opravlja storitve, obračun DDV poleg informacij iz prvega odstavka vključuje tudi skupno vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev, zajetih v te posebni ureditvi, in sicer za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, ter individualno identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.

Člen 369h

1.   V obračunu DDV so zneski navedeni v eurih.

Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se obračun DDV izpolni v njihovih nacionalnih valutah. Če so bile storitve zaračunane v drugih valutah, mora davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, v obračunu DDV uporabiti menjalni tečaj zadnjega dne davčnega obdobja.

2.   Menjava se izvede na podlagi menjalnih tečajev, ki jih Evropska centralna banka objavi za zadevni dan, ali, če na ta dan ni objave, za naslednji dan objave.

Člen 369i

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, plača DDV z navedbo ustreznega obračuna DDV ob predložitvi obračuna DDV, vendar najpozneje ob preteku roka za predložitev obračuna.

Plačilo se izvrši na bančni račun, izražen v eurih, ki ga določi država članica identifikacije. Države članice, ki niso uvedle eura, lahko predpišejo, da se plačilo izvede na bančni račun, izražen v njihovi nacionalni valuti.

Člen 369j

Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in uporablja to posebno ureditev, ne sme odbiti DDV po členu 168 te direktive od zneskov vstopnega DDV, povezanega z dejavnostmi na podlagi te posebne ureditve. Ne glede na točko (1) člena 2 in člen 3 Direktive 2008/9/ES se temu davčnemu zavezancu odobri vračilo DDV v skladu z navedeno direktivo.

Če davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje in uveljavlja to posebno ureditev, v državi članici potrošnje opravlja dejavnosti, za katere ne velja ta posebna ureditev in za katere se mora identificirati za namene DDV, mora v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s členom 250, odbiti zneske DDV, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere velja ta posebna ureditev.

Člen 369k

1.   Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, vodi evidenco o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.

2.   Evidence iz odstavka 1 morajo biti državi članici potrošnje in državi članici identifikacije na njuno prošnjo na voljo v elektronski obliki.

Evidence je treba hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.“

16.

Naslov Priloge II se nadomesti z naslednjim:

„OKVIRNI SEZNAM ELEKTRONSKO OPRAVLJANIH STORITEV IZ TOČKE (C) PRVEGA ODSTAVKA ČLENA 58“.

Člen 6

Komisija do 31. decembra 2014 predloži poročilo o izvedljivosti učinkovite uporabe pravil iz člena 5 za opravljanje telekomunikacijskih storitev, storitev radijskega in televizijskega oddajanja ter elektronskih storitev, opravljenih osebam, ki niso davčni zavezanci, ter o vprašanju, ali to pravilo še ustreza takratni splošni politiki o kraju opravljanja storitev.

Člen 7

1.   Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 1 do 5 te direktive do datumov, ki so predvideni v teh določbah.

O tem takoj obvestijo Komisijo. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.   Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 8

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 9

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju, 12. februarja 2008

Za Svet

Predsednik

A. BAJUK


(1)  Mnenje z dne 20. aprila 2004 in 16. maja 2006.

(2)  Mnenje z dne 28. aprila 2004 in 17. maja 2006.

(3)  UL L 347, 11.12.2006, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2007/75/ES (UL L 346, 29.12.2007, str. 13).

(4)  UL C 321, 31.12.2003, str. 1.

(5)  Trinajsta direktiva Sveta 86/560/EGS z dne 17. novembra 1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic glede prometnih davkov – Postopki vračila davka na dodano vrednost davčnim zavezancem, ki nimajo stalnega prebivališča ali sedeža na ozemlju Skupnosti (UL L 326, 21.11.1986, str. 40).

(6)  Direktiva Sveta št. 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL L 44, 20.2.2008, str. 23)“.


Top