1.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 314/9

(1)

Odločbo Sveta 2001/792/ES, Euratom z dne 23. oktobra 2001 o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti za pospeševanje okrepljenega sodelovanja na področju civilne zaščite (3) (v nadaljevanju „mehanizem“) je treba bistveno spremeniti, da bi bilo odzivanje Evropske unije na nesreče bolj dosledno in učinkovitejše. Zaradi jasnosti je treba omenjeno odločbo ponovno sprejeti.

(2)

V zadnjih letih smo bili priča velikemu povečanju števila in silovitosti naravnih nesreč in nesreč, ki jih je povzročil človek, ki so zahtevale veliko človeških življenj, izgubo premoženja, vključno s kulturno dediščino, uničile gospodarsko in družbeno infrastrukturo ter povzročile škodo okolju.

(3)

Delovanje Skupnosti za izvajanje resolucije Sveta in predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, z dne 8. julija 1991 o izboljšanju vzajemne pomoči med državami članicami ob naravni ali tehnološki nesreči (4) je prispevalo k varstvu ljudi, okolja in premoženja. Konvencija o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo z dne 17. marca 1992, ki jo je Skupnost odobrila s Sklepom Sveta 98/685/ES (5), je nadalje pomagala izboljšati preprečevanje industrijskih nesreč in ravnanje ob njih.

(4)

Glavni namen mehanizma je na prošnjo zagotoviti pomoč ob takih nesrečah in izboljšati koordinacijo intervencije držav članic in Skupnosti, pri čemer se upoštevajo posebne potrebe izoliranih, najbolj oddaljenih in drugih regij ali otokov Skupnosti. V zadnjih letih se je bistveno povečalo število držav, ki so uporabile mehanizem civilne zaščite. Mehanizem je treba okrepiti, da se zagotovi učinkovitejša in vidnejša predstavitev evropske solidarnosti ter omogoči razvoj evropskih zmožnosti hitrega odzivanja, temelječ na modulih civilne zaščite držav članic, kot je pozval Evropski svet v sklepih z dne 16. in 17. junija 2005 ter Evropski parlament v svoji Resoluciji z dne 13. januarja 2005 o nesreči zaradi cunamija.

(5)

Mehanizem bi ustrezno upošteval zadevno zakonodajo Skupnosti in mednarodne obveznosti. Ta odločba zato ne bi smela vplivati na vzajemne pravice in obveznosti držav članic iz dvo- ali večstranskih pogodb v zvezi z zadevami, ki jih zajema ta odločba.

(6)

Mehanizem bi moral olajšati odziv civilne zaščite na vse vrste večjih nesreč, vključno z naravnimi nesrečami in nesrečami, ki jih povzroči človek, terorističnimi dejanji in tehnološkimi, radiološkimi in okoljskimi nesrečami v Skupnosti in izven nje, vključno z onesnaženjem morja ob nesrečah. Za pomoč civilne zaščite se lahko zaprosi ob vseh teh nesrečah, da se dopolnijo odzivne možnosti prizadete države.

(7)

Preprečevanje je bistvenega pomena za varstvo pred naravnimi, tehnološkimi in okoljskimi nesrečami, zato bi bilo treba razmisliti o nadaljnjem ukrepanju. S prispevanjem k nadaljnjemu razvoju sistemov odkrivanja in zgodnjega opozarjanja bi morala Skupnost državam članicam pomagati pri skrajšanju odzivnega časa na nesreče in pri alarmiranju državljanov EU. Ti sistemi bi morali upoštevati in nadgrajevati obstoječe informacijske vire.

(8)

Na ravni držav članic in Skupnosti je treba sprejeti predhodne ukrepe, da se ob nesrečah omogoči hitra mobilizacija intervencijskih ekip in ustrezno fleksibilna koordinacija ter da se s programom usposabljanja omogoči učinkovita odzivna sposobnost in komplementarnost ekip za oceno stanja in/ali koordinacijo, intervencijskih ekip in druge pomoči, kot je primerno.

(9)

Drugi predhodni ukrepi vključujejo združevanje informacij o potrebnih zdravstvenih sredstvih in spodbujanje uporabe novih tehnologij. Te informacije zadevajo zdravstveno pomoč, ki jo lahko države članice na podlagi prošnje za intervencijo v okviru mehanizma prostovoljno ponudijo za zaščito javnega zdravja. V skladu s členom 296 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti ni nobena država članica dolžna dajati informacij, za katere meni, da bi bilo njihovo razkritje v nasprotju z bistvenimi interesi njene varnosti.

(10)

Da bi prispevali k razvoju zmožnosti civilne zaščite za hiter odziv, bi bilo treba razmisliti o razvoju dodatnih modulov za intervencijo civilne zaščite, ki bi jih sestavljala sredstva ene ali več držav članic in katerih cilj je polna interoperabilnost. Moduli bi bili organizirani na ravni držav članic, ki jih usmerjajo in jim poveljujejo.

(11)

Ob večji nesreči v Skupnosti ali ob njeni neposredni nevarnosti, ki ima ali bi lahko imela čezmejne učinke ali lahko pripelje do poziva na pomoč ene ali več držav članic, je treba na primeren način poslati ustrezno obvestilo preko ustaljenega zanesljivega skupnega komunikacijskega in informacijskega sistema za primer nesreč.

(12)

Mehanizem naj bi omogočil mobilizacijo in koordinacijo intervencij, z namenom zagotoviti boljše varstvo predvsem ljudi, pa tudi okolja in premoženja, vključno s kulturno dediščino, in bi tako zmanjšal izgubo človeških življenj, poškodbe, materialno škodo, gospodarsko in okoljsko škodo in pomagal zagotoviti večjo dosegljivost ciljev socialne kohezije in solidarnosti. Okrepljeno sodelovanje na področju intervencij civilne zaščite bi moralo temeljiti na strukturi civilne zaščite Skupnosti, ki bi bila sestavljena iz Centra za spremljanje in informiranje ter skupnega komunikacijskega in informacijskega sistema za nesreče, ki bi ju upravljala Komisija, in kontaktnih točk v državah članicah. Poleg tega bi mehanizem omogočal zbiranje preverjenih informacij o nesrečah za obveščanje držav članic in posredovanje izkušenj iz opravljenih intervencij.

(13)

Kontaktne točke v državah članicah bi morale biti sposobne zagotoviti informacije o razpoložljivosti pomoči civilne zaščite, za katero zaprosi prizadeta država, vključno z informacijami o razpoložljivosti vojaških sredstev in zmogljivosti.

(14)

Razpoložljivost primernih prevoznih sredstev je treba izboljšati, da se podpre razvoj zmožnosti hitrega odzivanja na ravni Skupnosti. Skupnost bi morala podpirati in dopolnjevati prizadevanja držav članic tako, da bi združevala prevozna sredstva držav članic in po potrebi prispevala k financiranju dodatnih prevoznih sredstev.

(15)

Ob intervenciji civilne zaščite izven Skupnosti bi moral mehanizem olajšati in podpreti ukrepe, ki jih sprejmejo Skupnost in države članice. Intervencije izven Skupnosti se izvajajo samostojno ali kot prispevek k operaciji, ki jo vodi mednarodna organizacija; v takem primeru bi morala Skupnost razviti odnose z ustreznimi mednarodnimi organizacijami.

(16)

Če so Združeni narodi prisotni, imajo splošno usklajevalno vlogo za reševalne akcije v tretjih državah. Pomoč civilne zaščite v okviru tega mehanizma bi bilo treba usklajevati z Združenimi narodi in drugimi relevantnimi mednarodnimi akterji, da bi se povečala uporaba razpoložljivih virov in bi se izognili kakršnemu koli nepotrebnemu podvajanju prizadevanj. Okrepljeno usklajevanje pomoči civilne zaščite prek mehanizma je predpogoj za podpiranje celotnega usklajevanja naporov in zagotavljanje celovitega evropskega prispevka k celotnim reševalnim prizadevanjem. Pri večjih nesrečah, kjer se pomoč zagotavlja v skladu z mehanizmom in Uredbo Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči (6), mora Komisija zagotoviti učinkovitost, skladnost in komplementarnost splošnega odziva Skupnosti.

(17)

Mehanizem Skupnosti bi lahko služil tudi kot orodje za omogočanje in podporo kriznega upravljanja v skladu s skupno deklaracijo Sveta in Komisije z dne 29. septembra 2003 o uporabi mehanizma Skupnosti za civilno zaščito v kriznem upravljanju iz naslova V Pogodbe o Evropski uniji. Ta odločba ne posega v pristojnosti in vlogo predsedstva na področju kriznega upravljanja iz omenjenega naslova.

(18)

Mehanizem bi se lahko uporabljal tudi v podporo konzularni pomoči državljanom EU ob večjih nesrečah v tretjih državah v zvezi z dejavnostmi na področju civilne zaščite, če tako zahtevajo konzularni organi držav članic.

(19)

Kjer je uporaba vojaških sredstev in zmogljivosti primerna, bo sodelovanje z vojsko potekalo v skladu s postopki in merili, opredeljenimi s strani Sveta ali njegovih pristojnih organov, da bi mehanizmu Skupnosti na področju civilne zaščite dali na voljo vojaška sredstva in zmogljivosti, potrebna za zaščito civilnega prebivalstva.

(20)

Uporaba vojaških sredstev bi morala biti skladna z načeli ustreznih smernic Združenih narodov.

(21)

Omogočena bi morala biti udeležba držav kandidatk in sodelovanje z ostalimi tretjimi državami ter mednarodnimi in regionalnimi organizacijami.

(22)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te odločbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(23)

Ciljev te odločbe, torej pospeševanja okrepljenega sodelovanja Skupnosti in držav članic na področju civilne zaščite ob večjih nesrečah ali ob neposredni nevarnosti nesreč, države članice same ne morejo zadovoljivo uresničiti in se jih lahko zaradi obsega ali učinkov predlaganega ukrepa, vključno s koristmi, ki izhajajo iz delovanja mehanizma v smislu zmanjševanja izgub človeških življenj in škode, bolje doseže na ravni Skupnosti.

Če večja nesreča preseže zmožnost odzivanja prizadete države članice, bi morala imeti ta država možnost uporabiti mehanizem Skupnosti, da dopolni svoja lastna sredstva civilne zaščite. Skupnost lahko zato sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o ustanovitvi Evropske Skupnosti. V skladu z načelom sorazmernosti, kakor je določeno v omenjenem členu, ta odločba ne presega tega, kar je potrebno za dosego zadevnega cilja.

(24)

Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo za sprejetje te odločbe ne predvidevata drugih pooblastil kot pooblastila iz člena 308 oziroma 203 –

1.

določanje intervencijskih ekip in druge podpore za intervencijo, ki je na voljo v državah članicah za intervencijo ob nesrečah;

2.

vzpostavitev in izvajanje programa usposabljanja za intervencijske ekipe in drugo intervencijsko podporo ter za strokovnjake ekip, odgovornih za oceno stanja in/ali koordinacijo (v nadaljevanju „ekipe odgovorne za oceno stanja in/ali koordinacijo“);

3.

delavnice, seminarje in pilotne projekte o glavnih vidikih intervencij;

4.

ustanovitev in napotitev ekip, odgovornih za oceno stanja in/ali koordinacijo;

5.

ustanovitev in upravljanje Centra za spremljanje in informiranje (MIC), ki je dostopen in sposoben odziva 24 ur na dan ter služi državam članicam in Komisiji za namene mehanizma;

6.

uvedbo in upravljanje skupnega komunikacijskega in informacijskega sistema za primer nesreč (CECIS), da se omogoči komunikacija in sporočanje informacij med MIC in kontaktnimi točkami v državah članicah;

7.

prispevek k vzpostavitvi sistemov za odkrivanje in zgodnje opozarjanje za nesreče, ki bi lahko prizadele ozemlje držav članic, da se omogoči hitro odzivanje držav članic in Skupnosti, pa tudi k njihovi vzpostavitvi, in sicer s študijami ter ocenami potreb in izvedljivosti teh sistemov ter z ukrepi za spodbujanje medsebojne povezanosti in njihove povezanosti z MIC in CECIS. Ti sistemi upoštevajo in nadgrajujejo obstoječe vire informiranja, spremljanja in odkrivanja;

8.

podpiranje držav članic pri dostopu do opreme in prevoznih sredstev tako, da se:

9.

dopolnjevanje prevoza držav članic z zagotavljanjem dodatnih prevoznih sredstev, ki so potrebni za zagotavljanje hitrega odzivanja v primeru večjih nesreč;

10.

podpiranje konzularne pomoči državljanom EU v primeru večjih nesreč v tretjih državah na področju dejavnosti civilne zaščite, če za to zaprosijo konzularni organi držav članic;

11.

druge podporne in dopolnilne ukrepe, ki so potrebni v okviru mehanizma, kakor je navedeno v členu 4 Odločbe Sveta 2007/162/ES, Euratom z dne 5. marca 2007 o vzpostavitvi finančnega instrumenta za civilno zaščito (8).

1.

„večja nesreča“ pomeni vsako situacijo, ki negativno vpliva ali bi lahko negativno vplivala na ljudi, okolje ali premoženje in zaradi katerega se lahko v okviru tega mehanizma zaprosi za pomoč;

2.

„odziv“ pomeni vsak ukrep, ki se ga izvede v okviru mehanizma med večjo nesrečo ali po njej, da se odpravi takojšnje posledice nesreče;

3.

„pripravljenost“ pomeni stanje pripravljenosti in zmožnost človeških in materialnih virov za zagotavljanje učinkovitega hitrega odziva na nesrečo, ki je rezultat vnaprej izvedenih ukrepov;

4.

„zgodnje opozarjanje“ pomeni pravočasno in učinkovito zagotavljanje informacij, s pomočjo katerih se izvedejo ukrepi v izogib tveganjem ali za njihovo zmanjšanje, ter zagotovi pripravljenost na učinkovit odziv;

5.

„modul“ pomeni samozadostno in samostojno ureditev zmogljivosti držav članic ali mobilno operativno ekipo držav članic, ki jo karakterizira naravnanost k nalogam in potrebam in predstavlja kombinacijo človeških in materialnih virov za katero je značilna sposobnost za posredovanje ali izvajanje nalog.

(a)

so sestavljeni iz sredstev ene ali več držav, ki sodelujejo v mehanizmu;

(b)

lahko izvajajo naloge na področjih odzivanja;

(c)

lahko izvajajo naloge v skladu s priznanimi mednarodnimi smernicami in so lahko zato:

(d)

so interoperabilni z drugimi moduli;

(e)

so usposobljeni in so vešči izpolnjevanja zahtev po interoperabilnosti iz točk (a) in (d);

(f)

so pod vodstvom osebe, pristojne za njihovo delovanje;

(g)

lahko nudijo pomoč drugim organom EU in/ali mednarodnim ustanovam, zlasti Združenim narodom.

1.

ustanovi in upravlja MIC;

2.

vzpostavi in upravlja CECIS;

3.

prispeva k razvoju sistemov za odkrivanje in zgodnje opozarjanj e na nesreče, kakor je navedeno v točki 7 člena 2;

4.

poskrbi za kolikor je mogoče hitro mobilizacijo in napotitev majhnih ekip strokovnjakov, da:

5.

oblikuje program usposabljanja za izboljšanje koordinacije intervencije za civilno zaščito, tako da zagotovi skladnost in komplementarnost med intervencijskimi ekipami in moduli, kakor določa člen 4(1), ali če je ustrezno, drugo intervencijsko podporo iz člena 4(4) ter da izboljša usposobljenost strokovnjakov iz člena 4(2). Program vključuje skupne tečaje in vaje ter sistem izmenjav, pri čemer se posameznike lahko začasno premesti v ekipe iz drugih držav članic;

6.

ob večjih nesrečah združuje in zbira informacije o zmogljivostih držav članic za proizvodnjo serumov in cepiv ali o drugi potrebni zdravstveni pomoči in o zalogah, ki bi lahko bile na voljo za intervencijo;

7.

sestavi seznam izkušenj iz intervencij, ki so bile opravljene v okviru mehanizma, in širi te izkušnje prek informacijskega sistema;

8.

spodbuja in pospešuje uvajanje in uporabo novih tehnologij za namen mehanizma;

9.

sprejme ukrepe iz točk 8 in 9 člena 2;

10.

vzpostavi zmožnost zagotavljanja osnovne logistične podpore strokovnjakom za oceno stanja in/ali koordinacijo;

11.

sprejme kakršne koli druge podporne in dopolnilne ukrepe, ki so potrebni v okviru mehanizma, kakor je navedeno v členu 4 Odločbe 2007/162/ES, Euratom.

(a)

posreduje prošnjo kontaktnim točkam drugih držav članic;

(b)

pospeši mobilizacijo ekip, strokovnjakov, modulov in druge intervencijske podpore;

(c)

zbira potrjene informacije o nesreči in jih pošilja državam članicam.

(a)

oceni ustreznost morebitne uporabe mehanizma kot orodja za omogočanje in podpiranje kriznega upravljanja;

(b)

če meni, da je potrebno, vzpostavi odnose s prizadeto tretjo državo na politični ravni in se s to državo poveže v vseh fazah nesreče v splošnem političnem in strateškem okviru intervencije.

(a)

vzdrževanje stalnega dialoga s kontaktnimi točkami držav članic za zagotavljanje učinkovitega in skladnega evropskega prispevka civilne zaščite prek mehanizma k celovitim reševalnim prizadevanjem, zlasti:

(b)

povezovanje s prizadeto tretjo državo glede tehničnih podrobnosti, kot so natančne potrebe po pomoči, sprejem ponudb in praktične ureditve za lokalni sprejem in razdeljevanje pomoči;

(c)

povezovanje ali sodelovanje z Uradom Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (ZN OCHA), če je prisoten, in drugimi ustreznimi akterji, ki prispevajo k skupnemu prizadevanju za pomoč, da bi kar najbolj povečali sinergije, se dopolnjevali in se izognili podvajanju in vrzelim;

(d)

povezovanje z vsemi ustreznimi akterji, zlasti v zaključni fazi intervencije v okviru mehanizma, da bi omogočili nemoteno primopredajo.

(a)

vse države članice, ki zagotavljajo pomoč civilne zaščite iz odstavka 1 v odgovor na zahtevo prek MIC-a, tega stalno obveščajo o svojem delovanju in

(b)

se ekipe in moduli držav članic na terenu, ki sodelujejo v intervenciji prek mehanizma, tesno povežejo z ekipami MIC za usklajevanje in/ali oceno stanja na terenu.

1.

o pomoči, ki je na voljo za intervencijo, kakor določa člen 4;

2.

o MIC-u, kakor določa točka 5 člena 2;

3.

o CECIS, kakor določa točka 6 člena 2;

4.

o ekipah, odgovornih za oceno stanja in/ali koordinacijo, kot določa točka 4 člena 2, vključno z merili za izbiro strokovnjakov;

5.

programu usposabljanja, kot določa točka 2 člena 2;

6.

modulih iz člena 4(3);

7.

sistemih odkrivanja in zgodnjega opozarjanja iz točke 7 člena 2;

8.

o informacijah o zdravstveni pomoči, kot določa točka 6 člena 5;

9.

o intervencijah v Skupnosti, kot določa člen 7, ter intervencijah zunaj Skupnosti, kakor določa člen 8.