Accept Refuse

EUR-Lex Access to European Union law

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 32005L0036

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/36/ES z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (Besedilo velja za EGP)

OJ L 255, 30.9.2005, p. 22–142 (ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, SK, SL, FI, SV)
Special edition in Bulgarian: Chapter 05 Volume 008 P. 3 - 123
Special edition in Romanian: Chapter 05 Volume 008 P. 3 - 123
Special edition in Croatian: Chapter 05 Volume 001 P. 125 - 245

In force

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2005/36/oj

30.9.2005   

SL

Uradni list Evropske unije

L 255/22


DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA 2005/36/ES

z dne 7. septembra 2005

o priznavanju poklicnih kvalifikacij

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA —

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 40, člena 47(1), prvega in tretjega stavka člena 47(2) ter člena 55 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije (1),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (2),

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

V skladu s členom 3(1)(c) Pogodbe je eden od ciljev Skupnosti odprava ovir za prost pretok oseb in storitev med državami članicami. Za državljane držav članic to vključuje zlasti pravico, da kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljajo poklic v državi članici, ki ni država, v kateri so pridobili svoje poklicne kvalifikacije. Člen 47(1) Pogodbe določa tudi, da se sprejmejo direktive za vzajemno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah.

(2)

Komisija je po sestanku Evropskega sveta v Lizboni 23. in 24. marca 2000 sprejela Sporočilo o „Strategiji notranjega trga za storitve“, zlasti z namenom, da bi bilo prosto opravljanje storitev v Skupnosti tako enostavno kot opravljanje storitev znotraj posamezne države članice. Evropski svet je na podlagi Sporočila Komisije z naslovom „Novi evropski trgi dela, odprti za vse, dostopni za vse“ na sestanku v Stockholmu 23. in 24. marca 2001 Komisijo zadolžil, da predstavi „posebne predloge za Evropski svet spomladi 2002 za bolj enoten, pregleden in prilagodljiv sistem priznavanja kvalifikacij“.

(3)

Zagotovilo, ki ga daje ta direktiva osebam, ki so pridobile svoje poklicne kvalifikacije v eni državi članici, da bodo imele dostop do istega poklica in ga opravljale v drugi državi članici z enakimi pravicami, kot jih imajo državljani te države, ne vpliva na obveznost migranta, da izpolni vse nediskriminatorne pogoje za opravljanje poklica, ki jih lahko določi ta država članica, če so objektivno upravičeni in sorazmerni.

(4)

Da bi se olajšalo prosto opravljanje storitev, so potrebna pravila, ki bi razširila možnost opravljanja poklicnih dejavnosti z izvirnimi poklicnimi nazivi. Za storitve informacijske družbe na daljavo se uporabljajo tudi določbe Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/31/ES z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (4).

(5)

Z ozirom na različne sisteme, ki so vzpostavljeni za občasno ali priložnostno čezmejno opravljanje storitev na eni strani in za ustanovitev na drugi strani, je potrebno jasno določiti merila za razlikovanje med tema dvema pojmoma v primeru premika ponudnikov storitev na ozemlje države članice gostiteljice.

(6)

Olajšanje opravljanja storitev je treba zagotoviti ob strogem spoštovanju javnega zdravja in varnosti ter varstva potrošnikov. Zato je treba predvideti posebne določbe za opravljanje občasnih ali priložnostnih čezmejnih storitev za regulirane poklice, ki vplivajo na javno zdravje ali varnost.

(7)

Države članice gostiteljice lahko, kadar je to potrebno in v skladu z zakonodajo Skupnosti, določijo zahteve po prijavi. Te zahteve ne smejo nesorazmerno obremeniti ponudnikov storitev niti ovirati ali zmanjšati privlačnosti uresničevanja svobode opravljanja storitev. Potrebo po takih zahtevah je treba redno preverjati glede na napredek, dosežen pri določanju okvira Skupnosti za administrativno sodelovanje med državami članicami.

(8)

Za ponudnika storitev bi morala veljati disciplinska pravila države članice gostiteljice, neposredno in posebej povezana s poklicnimi kvalifikacijami, kot so opredelitev poklica, področje dejavnosti, ki jih poklic zajema ali ki so rezervirane za ta poklic, uporaba poklicnih nazivov ter huda malomarnost pri opravljanju poklica, ki je neposredno in posebno povezana z zaščito potrošnikov in varnostjo.

(9)

Čeprav je treba zaradi svobode ustanavljanja ohraniti načela in zaščitne ukrepe, ki so podlaga za različne veljavne sisteme priznavanja, se morajo njihova pravila izboljšati glede na pridobljene izkušnje. Poleg tega so bile zadevne direktive večkrat spremenjene, zato je njihove določbe treba preoblikovati in poenostaviti tako, da se standardizirajo načela, ki se uporabljajo. Zato je treba zamenjati direktivi Sveta 89/48/EGS (5) in 92/51/EGS (6) kakor tudi Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 1999/42/ES (7) o splošnem sistemu priznavanja poklicnih kvalifikacij ter direktive Sveta 77/452/EGS (8), 77/453/EGS (9), 78/686/EGS (10), 78/687/EGS (11), 78/1026/EGS (12), 78/1027/EGS (13), 80/154/EGS (14), 80/155/EGS (15), 85/384/EGS (16), 85/432/EGS (17), 85/433/EGS (18) in 93/16/EGS (19) v zvezi s poklici medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, veterinarja, babice, arhitekta, farmacevta in zdravnika, tako da se združijo v enotno besedilo.

(10)

Ta direktiva ne preprečuje možnosti, da države članice v skladu s svojimi pravili priznavajo poklicne kvalifikacije, ki so jih državljani tretjih držav pridobili izven ozemlja Evropske unije. Vsekakor pa se mora pri priznavanju vedno upoštevati minimalne pogoje usposobljenosti za določene poklice.

(11)

Države članice naj bi za poklice, za katere se uporablja splošni sistem priznavanja kvalifikacij (v nadaljnjem besedilu: splošni sistem), ohranile pravico, da določijo minimalno raven kvalifikacij, potrebno za zagotovitev kakovosti storitev, ki se opravljajo na njihovem ozemlju. Vendar pa v skladu s členi 10, 39 in 43 Pogodbe ne smejo zahtevati, da državljan države članice pridobi kvalifikacije, ki jih na splošno določajo le za diplome, podeljene v nacionalnem sistemu izobraževanja, če je taka oseba že pridobila vse ali del teh kvalifikacij v drugi državi članici. Zato je treba določiti, da mora vsaka država članica gostiteljica, kjer je poklic reguliran, upoštevati kvalifikacije, pridobljene v drugi državi članici, ter oceniti, ali ustrezajo zahtevanim kvalifikacijam. Splošni sistem priznavanja pa državam članicam ne onemogoča, da za osebo, ki na njenem ozemlju opravlja poklic, uporabijo posebne zahteve glede uporabe poklicnih pravil, upravičenih s splošnim javnim interesom. Ta pravila se na primer nanašajo na organizacijo poklica, poklicne standarde, vključno s tistimi o etiki, nadzoru in odgovornosti. Namen te direktive ni poseganje v upravičen interes držav članic, da preprečijo, da se njihovi državljani izognejo uporabi nacionalnega prava na področju poklicev.

(12)

Ta direktiva ureja priznavanje poklicnih kvalifikacij v državah članicah, ki so bile pridobljene v drugih državah članicah. Ne ureja pa priznavanja sklepov o priznavanju držav članic, ki jih v skladu s to direktivo sprejmejo druge države članice. Posledično se posamezniki, katerih poklicne kvalifikacije so bile priznane v skladu s to direktivo, na to priznanje ne morejo sklicevati, da bi v državi članici izvora uveljavljali pravice, ki ne izvirajo iz poklicnih kvalifikacij, ki so jih pridobili v tej državi članici, razen če dokažejo, da so pridobili dodatne poklicne kvalifikacije v državi članici gostiteljici.

(13)

Da bi opredelili mehanizem priznavanja po splošnem sistemu, je treba različne nacionalne sheme izobraževanja in usposabljanj zbrati v različne stopnje. Te stopnje, vzpostavljene zgolj za namen delovanja splošnega sistema, nimajo nobenega vpliva na nacionalne strukture izobraževanja in usposabljanja niti na pristojnosti držav članic na tem področju.

(14)

Mehanizem priznavanja, vzpostavljen z direktivama 89/48/EGS in 92/51/EGS, ostaja nespremenjen. Posledično imajo imetniki diplom, ki dokazujejo uspešno dokončanje usposabljanja na stopnji, ki presega srednjo stopnjo in traja vsaj eno leto, pravico dostopa do reguliranih poklicev v državi članici, v kateri je tak dostop omogočen na podlagi diplome, ki dokazuje uspešno dokončanje štiriletnega visokošolskega ali univerzitetnega študija, ne glede to, v katero stopnjo ta diploma spada v državi članici gostiteljici. Nasprotno pa je v primerih, ko je dostop do reguliranih poklicev pogojen z uspešnim dokončanjem visokošolskega ali univerzitetnega študija, ki traja več kot štiri leta, ta dostop omogočen le imetnikom diplom, ki dokazujejo uspešno dokončanje visokošolskega ali univerzitetnega študija, ki traja najmanj tri leta.

(15)

V primeru, da minimalni pogoji usposobljenosti za dostop do poklicev, ki jih ureja splošni sistem, niso usklajeni, je treba državam članicam gostiteljicam omogočiti, da uvedejo dopolnilni ukrep. Ta ukrep mora biti sorazmeren in mora zlasti upoštevati prosilčeve poklicne izkušnje. Izkušnje kažejo, da z zahtevo, naj migrant izbere preizkus poklicne usposobljenosti ali prilagoditveno obdobje, zagotovimo ustrezne varovalne ukrepe glede njegove ravni kvalifikacij, tako da je treba kakršno koli odstopanje od te izbire vedno utemeljiti z nujno zahtevo, ki je v splošnem interesu.

(16)

Različna poklicna združenja in organizacije ali države članice bi morali imeti možnost predlagati skupna izhodišča na evropski ravni, da bi spodbudili prost pretok strokovnjakov in ob tem zagotovili ustrezno raven kvalifikacij. Ta direktiva bi morala te pobude upoštevati pod določenimi pogoji in v skladu s pristojnostjo držav članic, da določijo kvalifikacije, potrebne za opravljanje poklicev na njihovem ozemlju, vsebino in organizacijo svojih sistemov izobraževanja in poklicnega usposabljanja ter v skladu z zakonodajo Skupnosti zlasti na področju konkurence, hkrati pa spodbujati bolj avtomatično priznavanje v skladu s splošnim sistemom. Poklicna združenja, ki lahko predložijo skupna izhodišča, morajo biti zastopana na nacionalni in evropski ravni. Skupno izhodišče je sklop meril, ki omogoča uskladitev vseh pomembnih razlik, ugotovljenih v zahtevah usposobljenosti v vsaj dveh tretjinah držav članic, vključno z vsemi državami članicami, ki regulirajo ta poklic. Ta merila bi lahko na primer zajemala zahteve, kot so dodatno izobraževanje, prilagoditveno obdobje pod nadzorom, preizkus poklicne usposobljenosti ali predpisana minimalna raven poklicnih izkušenj ali kombinacija teh.

(17)

Da bi upoštevali vse primere, za katere še vedno ni določb o priznavanju poklicnih kvalifikacij, je treba splošni sistem razširiti na tiste primere, ki jih ne zajema posebni sistem, bodisi kadar poklic ni zajet v enega od teh sistemov bodisi kadar je poklic zajet v tak poseben sistem, vendar prosilec zaradi posebnega ali izjemnega razloga ne izpolnjuje pogojev, da bi sistem veljal zanj.

(18)

Pravila, ki dovoljujejo dostop do vrste industrijskih, trgovinskih in obrtnih dejavnosti, je treba v državah članicah, kjer so ti poklici regulirani, če so se te dejavnosti opravljale ustrezno dolgo v drugi državi članici, poenostaviti, hkrati pa ohraniti za te dejavnosti sistem avtomatičnega priznavanja, ki temelji na poklicnih izkušnjah.

(19)

Prost pretok in vzajemno priznavanje dokazil o formalnih kvalifikacijah zdravnikov, medicinskih sester za splošno zdravstveno nego, zobozdravnikov, veterinarjev, babic, farmacevtov in arhitektov mora temeljiti na osnovnem načelu avtomatičnega priznavanja dokazil o formalnih kvalifikacijah na podlagi usklajenih minimalnih pogojev usposobljenosti. Poleg tega je treba v državah članicah dostop do poklicev zdravnika, medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, veterinarja, babice in farmacevta pogojevati z določeno kvalifikacijo in s tem zagotoviti, da je taka oseba opravila usposabljanje, ki izpolnjuje določene minimalne pogoje. Ta sistem je treba dopolniti z določenim številom pridobljenih pravic, ki jih lahko usposobljeni strokovnjaki uresničujejo pod določenimi pogoji.

(20)

Da bi upoštevali posebnosti izobraževalnega sistema zdravnikov in zobozdravnikov ter ustreznega pravnega reda Skupnosti na področju vzajemnega priznavanja, bi se načelo avtomatičnega priznavanja zdravniških in zobozdravniških specializacij, ki so skupne vsaj dvema državama članicama, moralo še naprej uporabljati za vse specializacije, priznane na dan sprejetja te direktive. Toda pri prizadevanjih za poenostavitev sistema naj se avtomatično priznavanje uporablja po datumu začetka veljavnosti te direktive le za tiste nove zdravniške specializacije, ki so skupne vsaj dvema petinama držav članic. Poleg tega ta direktiva ne ovira držav članic, da se med seboj dogovorijo o avtomatičnem priznavanju nekaterih skupnih zdravniških in zobozdravniških specializacij, ki se po tej direktivi ne priznavajo avtomatično, v skladu z lastnimi pravili.

(21)

Avtomatično priznavanje formalnih kvalifikacij zdravnikov z osnovno usposobljenostjo ne sme vplivati na pristojnost držav članic, da te kvalifikacije povežejo s poklicnimi dejavnostmi ali ne.

(22)

Vse države članice morajo priznati poklic zobozdravnika kot poseben poklic, ločen od poklica zdravnika, ne glede na to, ali je specializiran iz stomatologije. Države članice morajo zagotoviti, da zobozdravniki med usposabljanjem pridobijo veščine, potrebne za preprečevanje, diagnosticiranje in zdravljenje nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv. Zobozdravniško poklicno dejavnost morajo opravljati osebe, ki imajo zobozdravniške kvalifikacije, določene v tej direktivi.

(23)

Zdi se, da ni zaželeno, da se določi standardizirano usposabljanje za babice v vseh državah članicah. Nasprotno, državam članicam bi bilo treba zagotoviti čim več svobode pri organizaciji usposabljanja.

(24)

Z namenom poenostavitve te direktive se je v njej treba sklicevati na pojem „farmacevt“ in tako omejiti področje določb, povezanih z avtomatičnim priznavanjem kvalifikacij, brez poseganja v posebne značilnosti nacionalnih predpisov, ki urejajo te dejavnosti.

(25)

Osebe s kvalifikacijami farmacevta so specialisti s področja zdravil in bi načeloma morali imeti dostop do minimalnega obsega dejavnosti na tem področju v vseh državah članicah. Pri določitvi tega minimalnega obsega ta direktiva ne sme omejevati dejavnosti, dostopnih farmacevtom v državah članicah, zlasti kar zadeva biomedicinske analize, niti ustvarjati monopola, saj naj bi to ostalo izključno v pristojnosti držav članic. Določbe te direktive ne posegajo v možnost držav članic, da uvedejo dodatne pogoje usposobljenosti za dostop do dejavnosti, ki niso vključene v usklajeni minimalni obseg dejavnosti. To pomeni, da bi morala država članica gostiteljica imeti možnosti, da uvede te pogoje za državljane s kvalifikacijami, zajetimi v avtomatično priznavanje v smislu te direktive.

(26)

Ta direktiva ne usklajuje vseh pogojev za dostop do in opravljanje lekarniške dejavnosti. Države članice bi morale ohraniti pristojnost zlasti glede geografske porazdelitve lekarn in monopola za izdajanje zdravil. Ta direktiva ne spreminja zakonov in drugih predpisov držav članic, ki podjetjem prepovedujejo opravljanje določenih lekarniških dejavnosti ali določajo pogoje za opravljanje te dejavnosti.

(27)

Arhitekturno oblikovanje, kakovost zgradb, njihova usklajenost z okoljem, spoštovanje naravne in mestne krajine ter javna in zasebna dediščina so zadeve javnega interesa. Vzajemno priznavanje kvalifikacij mora zato temeljiti na merilih kakovosti in količine, ki zagotavljajo, da so osebe s priznanimi kvalifikacijami sposobne razumeti in uresničiti potrebe posameznikov, družbenih skupin in organov oblasti, kar zadeva prostorsko načrtovanje, oblikovanje, organizacijo in realizacijo struktur, ohranitev in izkoriščanje stavbne dediščine in zaščito naravnega ravnovesja.

(28)

Nacionalni predpisi na področju arhitekture ter o dostopu do in opravljanju poklicnih dejavnosti arhitekta se zelo razlikujejo. V večini držav članic opravljajo arhitekturne dejavnosti pravno ali dejansko osebe, ki imajo samo poklicni naziv arhitekta ali pa imajo poleg tega naziva še drug naziv, pri čemer te osebe nimajo monopola pri opravljanju takih dejavnosti, razen če zakonodajne določbe ne določajo drugače. Te dejavnosti ali nekatere od njih lahko opravljajo tudi drugi strokovnjaki, zlasti inženirji, ki so opravili specializirano usposabljanje v gradbeništvu ali zidarstvu. Z namenom poenostavitve te direktive se je v njej treba sklicevati na pojem „arhitekt“, da bi omejili področje določb, povezanih z avtomatičnim priznavanjem kvalifikacij na področju arhitekture, brez poseganja v posebne značilnosti nacionalnih predpisov, ki urejajo te dejavnosti.

(29)

Kadar poklicna organizacija ali združenje na nacionalni in evropski ravni za reguliran poklic poda utemeljeno zahtevo za posebne določbe za priznavanje kvalifikacij na podlagi usklajevanja minimalnih pogojev usposabljanja, Komisija oceni primernost sprejetja predloga spremembe te direktive.

(30)

Da bi zagotovili učinkovitost sistema priznavanja poklicnih kvalifikacij, je treba za izvajanje sistema določiti enotne formalnosti in postopkovna pravila ter nekatere podrobnosti o opravljanju poklica.

(31)

Ker bo sodelovanje med posameznimi državami članicami ter med njimi in Komisijo olajšalo izvajanje te direktive in izpolnjevanje iz nje izhajajočih obveznosti, je treba organizirati načine sodelovanja.

(32)

Uvedba poklicnih izkaznic na evropski ravni s strani poklicnih združenj ali organizacij bi lahko olajšala mobilnost strokovnjakov, predvsem prek pospešene izmenjave podatkov med državo gostiteljico iz državo članico izvora. Ta poklicna izkaznica bi omogočala spremljanje poklicne poti strokovnjakov, ki se nastanijo v različnih državah članicah. Te izkaznice bi lahko vsebovale, ob polnem spoštovanju določb o varstvu podatkov, podatke o poklicnih kvalifikacijah strokovnjaka (univerza ali izobraževalna ustanova, pridobljene kvalifikacije, poklicne izkušnje), njegovem zakonitem sedežu, sankcijah zoper njega v zvezi s poklicem in podrobnosti zadevnega pristojnega organa.

(33)

Ustanovitev mreže kontaktnih točk z nalogo zagotoviti podatke in pomagati državljanom držav članic bo omogočila zagotovitev preglednosti sistema priznavanja. Te kontaktne točke bodo vsakemu državljanu, ki bo za to zaprosil, zagotovile vse informacije in naslove, povezane s postopkom priznavanja. Določitev ene kontaktne točke v vsaki državi članici v tej mreži ne vpliva na organizacijo pristojnosti na nacionalni ravni. Zlasti ne preprečuje imenovanja več uradov na nacionalni ravni, pri čemer so kontaktne točke, imenovane v tej mreži, odgovorne za usklajevanje z drugimi uradi in obveščanje državljanov, kadar je to potrebno, o podrobnostih glede pristojnega urada.

(34)

Upravljanje različnih sistemov priznavanja, ustanovljenih na podlagi sektorskih direktiv in splošnega sistema, se je izkazalo za nerodno in zapleteno. Zato je treba poenostaviti upravljanje in posodobiti to direktivo tako, da se upošteva znanstveni in tehnični napredek, zlasti kadar so minimalni pogoji usposobljenosti usklajeni, da bi se poklicne kvalifikacije priznavale avtomatično. V ta namen je treba ustanoviti enotni odbor za priznavanje poklicnih kvalifikacij in zagotoviti primerno vključenost predstavnikov poklicnih organizacij, tudi na evropski ravni.

(35)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti v skladu s postopkom iz Sklepa Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (20).

(36)

Države članice bodo pripravile redna poročila o izvajanju te direktive, ki bodo vsebovala statistične podatke, kar bo omogočilo opredelitev učinka sistema priznavanja poklicnih kvalifikacij.

(37)

Treba je uvesti primeren postopek za sprejemanje začasnih ukrepov, če bi v državi članici ob uporabi katere koli določbe te direktive naleteli na večje težave.

(38)

Določbe te direktive ne vplivajo na pristojnosti držav članic glede organizacije njihovega nacionalnega sistema socialne varnosti in določanja dejavnosti, ki se morajo izvajati v skladu s tem sistemom.

(39)

Vseživljenjsko učenje je glede na hitrost tehnoloških sprememb in znanstvenega napredka posebej pomembno za številne poklice. Države članice morajo zato sprejeti podrobne ureditve, ki bodo zagotovile, da bodo strokovnjaki z ustreznim stalnim usposabljanjem sledili tehničnemu in znanstvenemu napredku.

(40)

Ker cilja te direktive, in sicer racionalizacije, poenostavitve in izboljšanja pravil za priznavanje poklicnih kvalifikacij, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in se zato ta cilj lažje doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego navedenega cilja.

(41)

Ta direktiva ne posega v uporabo členov 39(4) in 45 Pogodbe, kar zadeva predvsem notarje.

(42)

Ta direktiva v zvezi s pravico ustanavljanja in opravljanja storitev ne posega v druge posebne pravne določbe v zvezi s priznavanjem poklicnih kvalifikacij, kot so določbe na področju prometa, za zavarovalne zastopnike in zakonite revizorje. Ta direktiva ne vpliva na izvajanje Direktive Sveta 77/249/EGS z dne 22. marca 1977 o učinkovitem uresničevanju svobode opravljanja storitev odvetnikov (21) ali Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 98/5/ES z dne 16. februarja 1998 za olajšanje trajnega opravljanja poklica odvetnika v drugi državi članici kakor tisti, v kateri je bila kvalifikacija pridobljena (22). Priznavanje poklicnih kvalifikacij za odvetnike za namen takojšnje ustanovitve s poklicnim nazivom države članice gostiteljice se mora urediti v tej direktivi.

(43)

V kolikor so le-ti prav tako regulirani, direktiva velja tudi za svobodne poklice, ki so v skladu s to direktivo poklici, ki jih na podlagi zadevnih poklicnih kvalifikacij osebno, odgovorno in v poklicno neodvisni vlogi opravljajo osebe, ki izvajajo intelektualne in konceptualne storitev v interesu stranke in javnosti. V skladu s Pogodbo je izvajanje poklica v državi članici lahko predmet določenih pravnih omejitev na podlagi nacionalne zakonodaje in drugih predpisov, ki jih v tem okviru samostojno določijo posamezna predstavništva poklica, ki zagotavljajo in razvijajo profesionalnost in kakovost storitve ter zaupnost odnosov s stranko.

(44)

Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, potrebne za zagotovitev visoke ravni zdravja in varstva potrošnikov —

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Namen

Ta direktiva določa pravila, v skladu s katerimi država članica, ki pogojuje dostop do reguliranih poklicev ali njihovo opravljanje na svojem ozemlju s posebnimi poklicnimi kvalifikacijami (v nadaljnjem besedilu: država članica gostiteljica), priznava poklicne kvalifikacije, pridobljene v eni ali več državah članicah (v nadaljnjem besedilu: država članica izvora), ki omogočajo imetniku navedenih kvalifikacij, da tam opravlja isti poklic, kot zadosten pogoj za dostop do in opravljanje tega poklica.

Člen 2

Področje uporabe

1.   Ta direktiva se uporablja za vse državljane države članice, ki želijo kot samozaposlene ali zaposlene osebe opravljati reguliran poklic, vključno s svobodnim poklicem, v državi članici, v kateri niso pridobili svojih poklicnih kvalifikacij.

2.   Vsaka država članica lahko dovoli državljanom države članice, ki imajo dokazila o poklicnih kvalifikacijah, ki jih niso pridobili v tej državi članici, da na njenem ozemlju opravljajo reguliran poklic v smislu člena 3(1)(a) v skladu z njenimi pravili. V primeru poklicev, zajetih v poglavju III naslova III, se pri tem začetnem priznavanju spoštuje minimalne pogoje usposobljenosti, določene v omenjenem poglavju.

3.   Če so za določen reguliran poklic v ločenem aktu zakonodaje Skupnosti določene druge posebne ureditve, neposredno povezane s priznavanjem poklicnih kvalifikacij, se ustrezne določbe te direktive ne uporabljajo.

Člen 3

Opredelitev pojmov

1.   Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)

„reguliran poklic“: poklicna dejavnost ali skupina poklicnih dejavnosti, katerih dostop do, opravljanje ali enega od načinov opravljanja neposredno ali posredno določajo zakoni ali drugi predpisi glede posebnih poklicnih kvalifikacij; način opravljanja dejavnosti zajema zlasti uporabo poklicnega naziva, ki je z zakoni ali drugimi predpisi omejen na imetnike določene poklicne kvalifikacije. Kadar se prvi stavek opredelitve ne uporablja, se poklic iz odstavka 2 obravnava kot reguliran poklic;

(b)

„poklicne kvalifikacije“: kvalifikacije, ki se izkazujejo z dokazili o formalnih kvalifikacijah, potrdilom o kompetenci, navedenim v členu 11(a)(i), in/ali poklicnimi izkušnjami;

(c)

„dokazila o formalnih kvalifikacijah“: diplome, spričevala in druga dokazila o uspešno dokončanem poklicnem usposabljanju, pridobljenem predvsem v Skupnosti, ki jih izda organ v državi članici, imenovan v skladu z zakoni ali drugimi predpisi te države članice. Kadar se prvi stavek te opredelitve ne uporablja, se dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v odstavku 3, obravnavajo kot dokazila o formalnih kvalifikacijah;

(d)

„pristojni organ“: vsak organ ali telo, ki ga država članica pooblasti, da izdaja ali sprejema dokazila o usposabljanju in druge dokumente ali podatke ter da sprejema prošnje in sklepe iz te direktive;

(e)

„regulirano izobraževanje in usposabljanje“: kakršno koli usposabljanje, ki je posebej namenjeno opravljanju določenega poklica in ki zajema program ali programe, dopolnjene, kadar je to primerno, s poklicnim usposabljanjem ali pripravništvom oziroma strokovno prakso.

Struktura in raven poklicnega usposabljanja, pripravništva ali poklicne prakse se določi z zakoni ali drugimi predpisi zadevne države članice, ali ju nadzoruje ali odobri za to imenovan organ;

(f)

„poklicne izkušnje“: dejansko in zakonito opravljanje poklica v državi članici;

(g)

„prilagoditveno obdobje“: opravljanje reguliranega poklica v državi članici gostiteljici pod odgovornostjo usposobljenega strokovnjaka iz tega poklica; takemu obdobju dela pod nadzorom po možnosti sledi nadaljnje usposabljanje. To obdobje dela pod nadzorom se oceni. Pristojni organ v državi članici gostiteljici določi podrobna pravila, ki urejajo prilagoditveno obdobje in njegovo oceno ter status nadzorovanega migranta.

Pristojni organi države članice gostiteljice v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti določijo status, ki ga ima v tej državi oseba, ki opravlja obdobje dela pod nadzorom, zlasti pravico do bivanja ter obveznosti, socialne pravice in prejemke, nadomestila in osebne prejemke;

(h)

„preizkus poklicne usposobljenosti“: preizkus, omejen na prosilčevo poklicno znanje, ki ga izvedejo pristojni organi države članice gostiteljice, da bi ocenili sposobnost prosilca za opravljanje reguliranega poklica v tej državi članici. Da bi omogočili opravljanje tega preizkusa, pristojni organi na podlagi primerjave izobrazbe in usposobljenosti, ki se zahteva v tej državi članici, z izobrazbo in usposobljenostjo, ki jo je pridobil prosilec, sestavijo seznam predmetov, ki niso zajeti v diplomi ali drugih dokazilih o formalnih kvalifikacijah, ki jih ima prosilec.

Pri preizkusu poklicne usposobljenosti je treba upoštevati dejstvo, da prosilec v državi članici izvora ali državi članici, iz katere prihaja, velja za usposobljenega strokovnjaka. Preizkus zajema predmete s seznama, katerih poznavanje je bistveno za opravljanje poklica v državi članici gostiteljici. Preizkus lahko zajema tudi poznavanje poklicnih pravil, ki veljajo za take dejavnosti v državi članici gostiteljici.

Podrobno prijavo za preizkus poklicne usposobljenosti in status prosilca v državi članici gostiteljici, ki se želi pripraviti za preizkus poklicne usposobljenosti v tej državi, določijo pristojni organi te države članice;

(i)

„direktor podjetja“: oseba, ki v podjetju na zadevnem poklicnem področju opravlja dejavnost:

(i)

kot direktor podjetja ali direktor podružnice podjetja; ali

(ii)

kot namestnik lastnika ali direktorja podjetja, kadar ima na tem položaju enako odgovornost kot lastnik ali direktor, ki ga zastopa; ali

(iii)

na vodilnem položaju, kjer opravlja naloge komercialne in/ali tehnične narave in je odgovoren za enega ali več oddelkov podjetja.

2.   Poklic, ki ga opravljajo člani združenja ali organizacije, naštetih v Prilogi I, se obravnava kot reguliran poklic.

Namen združenj ali organizacij iz prvega pododstavka je zlasti spodbujati in ohranjati visok standard na zadevnem poklicnem področju. Združenja in organizacije so priznane s strani držav članic v posebni obliki in izdajajo svojim članom dokazila o formalnih kvalifikacijah, zagotavljajo, da člani spoštujejo predpisana pravila poklicnega obnašanja in jim dodelijo pravico do uporabe naziva ali okrajšanega naziva ali do upravičenosti statusa, ki ustreza tem formalnim kvalifikacijam.

Vsakokrat, ko država članica podeli priznanje združenju ali organizaciji iz prvega pododstavka, o tem obvesti Komisijo, ki objavi ustrezno uradno obvestilo v Uradnem listu Evropske unije.

3.   Dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izda tretja država, se obravnavajo kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, če ima imetnik tri leta poklicnih izkušenj v zadevnem poklicu na ozemlju države članice, ki je priznala ta dokazila o formalnih kvalifikacijah v skladu s členom 2(2), kar potrdi ta država članica.

Člen 4

Učinki priznavanja

1.   Priznavanje poklicnih kvalifikacij s strani države članice gostiteljice omogoča prosilcu dostop do tistega poklica v tej državi članici, za katerega je usposobljen v državi članici izvora, in da ga opravlja v državi članici gostiteljici pod enakimi pogoji, kot veljajo za njene državljane.

2.   Za namene te direktive je poklic, ki ga prosilec želi opravljati v državi članici gostiteljici, enak poklicu, za katerega je usposobljen v državi članici izvora, če so dejavnosti, ki jih poklic zajema, primerljive.

NASLOV II

SVOBODA OPRAVLJANJA STORITEV

Člen 5

Načelo svobode opravljanja storitev

1.   Brez poseganja v posebne določbe zakonodaje Skupnosti in v člena 6 in 7 te direktive, države članice ne smejo iz kakršnega koli razloga, povezanega s poklicnimi kvalifikacijami, omejevati svobode opravljanja storitev v drugi državi članici:

(a)

če je ponudnik storitev zakonito ustanovljen v državi članici za namene opravljanja istega poklica v tej državi članici (v nadaljnjem besedilu: „država članica sedeža“), in

(b)

kadar ponudnik storitev opravlja storitev drugje, če je ta poklic opravljal v državi članici sedeža vsaj dve leti v obdobju desetih let pred opravljanjem storitev, če poklic v tej državi članici ni reguliran. Zahteva po dveh letih opravljanja poklica se ne uporablja, če je poklic ali pa izobraževanje in usposabljanje za ta poklic regulirano.

2.   Določbe tega naslova se uporabljajo le, kadar ponudnik storitev opravlja storitve na ozemlju države članice gostiteljice, da bi občasno in priložnostno opravljal poklic iz odstavka 1.

Občasna in priložnostna narava opravljanja storitev se oceni za vsak primer posebej, predvsem glede na trajanje, pogostnost, rednost in stalnost.

3.   Kadar ponudnik storitev opravlja storitve drugje, zanj veljajo poklicna pravila poklicne, zakonske ali upravne narave, neposredno povezana s poklicnimi kvalifikacijami, kot je opredelitev poklica, uporaba nazivov in huda malomarnost pri opravljanju poklica, ki je neposredno in izrecno povezana z zaščito potrošnikov in varnostjo, kot tudi disciplinske določbe, ki se uporabljajo v državi članici gostiteljici za strokovnjake, ki opravljajo isti poklic v tej državi članici.

Člen 6

Izjeme

Država članica gostiteljica v skladu s členom 5(1) oprosti ponudnike storitev s sedežem v drugi državi članici obveznosti, ki jih nalaga osebam tega poklica s sedežem na svojem ozemlju, v zvezi z:

(a)

odobritvijo, registracijo ali članstvom v poklicni organizaciji ali organu. Države članice lahko, da bi olajšale uporabo veljavnih disciplinskih določb na svojem ozemlju v skladu s členom 5(3), določijo bodisi avtomatično začasno registracijo bodisi pro-forma članstvo v taki poklicni organizaciji ali organu, če taka registracija ali članstvo ne zadržuje ali otežuje na kakršen koli način opravljanja storitev in ne pomeni kakršnih koli dodatnih stroškov za ponudnika storitev. Pristojni organ pošlje pristojni poklicni organizaciji ali organu kopijo prijave in, kadar je to potrebno, podaljšanja iz člena 7(1), ki jim je treba za poklice, ki vplivajo na javno zdravje in varnost iz člena 7(4), ali za katere velja avtomatično priznavanje v skladu s poglavjem III naslova III, priložiti kopijo dokumentov iz člena 7(2), kar pomeni avtomatično začasno registracijo ali pro-forma članstvo,

(b)

registracijo pri javnemu organu za socialno varnost za poravnavo računov z zavarovalnico v zvezi z dejavnostmi, ki se opravljajo v korist zavarovanih oseb.

Ponudnik storitev mora vnaprej ali, v nujnih primerih, za nazaj obvestiti organ iz točke (b) o storitvah, ki jih je opravil.

Člen 7

Prijava, ki se mora oddati vnaprej, če ponudnik storitev opravlja storitve drugje

1.   Države članice lahko zahtevajo, da ponudnik storitev, ob prvem opravljanju storitev v drugi državi članici, obvesti pristojni organ v državi članici gostiteljici s pisno prijavo, ki se odda vnaprej in zajema podrobne podatke o kakršnem koli zavarovalnem kritju ali drugih načinih osebnega ali kolektivnega zavarovanja v zvezi s poklicno odgovornostjo. Tako prijavo je treba enkrat na leto podaljšati, če namerava ponudnik storitev v tem letu opravljati občasne ali priložnostne storitve v tej državi članici. Ponudnik storitev lahko prijavo odda po kakršni koli poti.

2.   Poleg tega lahko države članice pri prvem opravljanju storitev ali če so se bistveno spremenile okoliščine, dokazane z dokumentacijo, zahtevajo, da se prijavi priložijo naslednji dokumenti:

(a)

potrdilo o državljanstvu ponudnika storitev;

(b)

potrdilo, da je imetnik zakonito ustanovljen v državi članici z namenom opravljanja zadevnih dejavnosti in da mu v trenutku izdaje potrdila ni prepovedano izvajanje, niti začasno, teh dejavnosti;

(c)

dokazila o poklicnih kvalifikacijah;

(d)

v primerih iz člena 5(1)(b) kakršna koli dokazila, da je ponudnik storitev opravljal tako dejavnost vsaj dve leti v obdobju predhodnih desetih let;

(e)

dokazilo o nekaznovanosti za poklice na področju varovanja, če države članice isto zahtevajo za svoje državljane.

3.   Storitve se opravljajo pod poklicnim nazivom države članice sedeža, če tak naziv v tej državi članici obstaja za to poklicno dejavnost. Naziv se navaja v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov države članice sedeža tako, da ne pride do zamenjave s poklicnim nazivom države članice gostiteljice. Kadar takega poklicnega naziva v državi članici sedeža ni, izvajalec storitve navaja svoje formalne kvalifikacije v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov te države članice. Izjemoma se storitve opravljajo pod poklicnim nazivom države članice gostiteljice v primerih, navedenih v poglavju III naslova III.

4.   Pri prvem opravljanju storitev v primeru reguliranih poklicev, ki vplivajo na javno zdravje ali varnost in za katere ne velja avtomatično priznavanje v skladu s poglavjem III naslova III, lahko pristojni organ države članice gostiteljice preveri poklicne kvalifikacije ponudnika storitev pred prvim opravljanjem storitev. Tako predhodno preverjanje je mogoče le, kadar je namen preverjanja preprečiti resno škodo za zdravje ali varnost prejemnika storitev zaradi nezadostne poklicne kvalifikacije ponudnika storitev in kadar takšno preverjanje ne presega tistega, kar je potrebno za ta namen.

Pristojni organ si mora prizadevati, da v obdobju največ enega meseca po prejemu prijave in spremnih dokumentov obvesti ponudnika storitev bodisi o svoji odločitvi, da ne bo preveril njegovih kvalifikacij bodisi o rezultatu takega preverjanja. Kadar se pojavi težava, ki bi lahko povzročila zamudo, pristojni organ v prvem mesecu obvesti ponudnika storitev o razlogu za zamudo in časovni okvir za odločitev, ki mora biti dokončno sprejeta v roku dveh mesecev po prejemu dopolnjene dokumentacije.

Kadar je bistvena razlika med poklicnimi kvalifikacijami ponudnika storitev in usposobljenostjo, ki se zahteva v državi članici gostiteljici, in sicer je ta razlika tako velika, da ogroža javno zdravje ali varnost, država članica gostiteljica ponudniku storitev omogoči, da dokaže, zlasti s preizkusom poklicne usposobljenosti, da je pridobil manjkajoča znanja ali veščine. Vsekakor pa mora biti storitev mogoče opravljati v enem mesecu od sprejetja odločitve v skladu s drugim pododstavkom.

Če se pristojni organ ne odzove v rokih, določenih v prejšnjih pododstavkih, se storitev lahko opravlja.

Če se kvalifikacije preverijo v skladu s tem odstavkom, se storitev opravlja pod poklicnim nazivom države članice gostiteljice.

Člen 8

Upravno sodelovanje

1.   Pristojni organi države članice gostiteljice lahko za vsako opravljanje storitev zaprosijo pristojne organe države članice sedeža, da jim posredujejo kakršne koli podatke, povezane z zakonitostjo ustanovitve izvajalca storitev in njegovim primernim obnašanjem, kakor tudi o disciplinski ali poklicni nekaznovanosti. Pristojni organi države članice sedeža sporočijo te podatke v skladu z določbami člena 56.

2.   Pristojni organi zagotovijo pravilno izmenjavo vseh podatkov, potrebnih za pravilno vložitev pritožbe prejemnikov storitev proti ponudnikom storitev. Prejemnike je treba obvestiti o izidu pritožbe.

Člen 9

Podatki, ki se posredujejo prejemnikom storitev

Kadar se storitev opravlja na podlagi poklicnega naziva države članice sedeža ali formalnih kvalifikacij ponudnika storitev, lahko pristojni organi države članice gostiteljice poleg drugih zahtev v zakonodaji Skupnosti, povezanih z obveščanjem, zahtevajo, da ponudnik storitev prejemniku storitev sporoči katere koli ali vse naslednje podatke:

(a)

če je ponudnik storitev vpisan v poslovni register ali podoben javni register, register, v katerem je vpisan, njegovo številko registracije ali ustrezen način ugotavljanja identitete v registru;

(b)

če je dejavnost treba odobriti v državi članici sedeža, ime in naslov pristojnega nadzornega organa;

(c)

kakršno koli poklicno združenje ali podoben organ, v katerem je registriran ponudnik storitve;

(d)

poklicni naziv oziroma, kadar tak naziv ne obstaja, formalne kvalifikacije ponudnika storitev in državo članico, ki jih je podelila;

(e)

če izvajalec storitev opravlja dejavnost, za katero se zaračunava DDV, identifikacijsko številko za DDV iz člena 22(1) šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (23);

(f)

podrobne podatke o kakršnem koli zavarovalnem kritju ali drugih načinih osebnega ali kolektivnega zavarovanja v zvezi s poklicno odgovornostjo.

NASLOV III

SVOBODA USTANAVLJANJA

POGLAVJE I

Splošni sistem priznavanja dokazil usposobljenosti

Člen 10

Področje uporabe

To poglavje se uporablja za vse poklice, ki niso zajeti v poglavjih II in III tega naslova, in v naslednjih primerih, ko prosilec zaradi posebnih in izjemnih razlogov ne izpolnjuje pogojev, določenih v teh poglavjih:

(a)

za dejavnosti, naštete v Prilogi IV, kadar migrant ne izpolnjuje zahtev, določenih v členih 17, 18 in 19;

(b)

za zdravnike z osnovno usposobljenostjo, zdravnike specialiste, medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnike, zobozdravnike specialiste, veterinarje, babice, farmacevte in arhitekte, kadar migrant ne izpolnjuje zahtev za učinkovito in zakonito opravljanje poklica, navedenih v členih 23, 27, 33, 37, 39, 43 in 49;

(c)

za arhitekte, kadar ima migrant dokazila o formalni kvalifikaciji, ki niso navedena v točki 5.7 Priloge V;

(d)

brez poseganja v člene 21(1), 23 in 27, za zdravnike, medicinske sestre, zobozdravnike, veterinarje, babice, farmacevte in arhitekte, ki imajo dokazilo o formalnih kvalifikacijah specializacije po opravljenem usposabljanju, na podlagi katerega se pridobi naziv s seznama v točkah 5.1.1, 5.2.2, 5.3.2, 5.4.2, 5.5.2, 5.6.2 in 5.7.1 Priloge V, in izključno za priznavanje te specializacije;

(e)

za medicinske sestre za splošno zdravstveno nego in medicinske sestre specialistke, ki imajo dokazila o formalnih kvalifikacijah specializacije po opravljenem usposabljanju, na podlagi katerega se pridobi naziv s seznama v točki 5.2.2 Priloge V, kadar migrant zaprosi za priznavanje v drugi državi članici, kjer take poklicne dejavnosti opravljajo medicinske sestre specialistke, ki niso opravile usposabljanja za splošno zdravstveno nego;

(f)

za medicinske sestre specialistke, ki niso opravile usposabljanja za splošno zdravstveno nego, kadar migrant zaprosi za priznavanje v drugi državi članici, kjer zadevne poklicne dejavnosti opravljajo medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, medicinske sestre specialistke, ki niso opravile usposabljanja za splošno zdravstveno nego, ali medicinske sestre specialistke, ki imajo dokazilo o formalnih kvalifikacijah specializacije po opravljenem usposabljanju, na podlagi katerega se pridobi naziv s seznama v točki 5.2.2 Priloge V;

(g)

za migrante, ki izpolnjujejo zahteve, določene v členu 3(3).

Člen 11

Ravni kvalifikacije

Za namene uporabe člena 13 se ravni poklicnih kvalifikacij določijo kot sledi:

(a)

potrdilo o kompetenci, ki ga izda pristojni organ v državi članici izvora, imenovan v skladu z zakoni ali drugimi predpisi te države članice, na podlagi:

(i)

bodisi programa usposabljanja, ki ni del spričevala ali diplome v smislu točk (b), (c), (d) ali (e), ali posebnega izpita brez predhodnega usposabljanja ali treh zaporednih let opravljanja poklica v državi članici v okviru zaposlitve s polnim delovnim časom ali enakovrednega obdobja opravljanja poklica v okviru zaposlitve s krajšim delovnim časom v predhodnih desetih letih;

(ii)

ali splošne osnovne ali srednje izobrazbe, ki potrjuje, da je imetnik pridobil splošno znanje;

(b)

spričevalo o uspešno dokončanem srednješolskem programu, ki je:

(i)

splošne narave in je dopolnjen s programom študija ali poklicnega usposabljanja razen programov, navedenih v o točki (c), in/ali s pripravništvom ali poklicno prakso, ki se zahteva poleg takega programa;

(ii)

ali tehnične ali poklicne narave in je dopolnjen, kadar je to primerno, s programom študija ali poklicnega usposabljanja, kot je navedeno v točki (i), in/ali s pripravništvom ali poklicno prakso, ki se zahteva poleg takega programa;

(c)

diploma, ki potrjuje uspešno dokončano:

(i)

usposabljanje na posrednješolski ravni, ki ni navedeno v točkah (d) in (e),, ki traja najmanj eno leto ali enakovredno obdobje s krajšim delovnim časom, za katerega je eden od pogojev za dostop praviloma uspešno opravljen srednješolski program, potreben za vpis na univerzo ali visokošolski zavod ali opravljen srednješolskemu enakovreden program, kakor tudi poklicno usposabljanje, ki se ga lahko zahteva poleg posrednješolskega programa;

(ii)

ali v primeru reguliranega poklica, usposabljanje s posebno strukturo, vključeno v Prilogo II, enakovredno ravni usposabljanja, določeni pod točko (i), ki zagotavlja primerljiv poklicni standard in ki pripravi udeleženca usposabljanja za primerljivo raven odgovornosti in nalog. Seznam v Prilogi II se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2), da se upošteva usposabljanje, ki izpolnjuje zahteve, določene v prejšnjem stavku;

(d)

diploma, ki potrjuje uspešno dokončano usposabljanje na posrednješolski ravni, ki traja vsaj tri leta in največ štiri leta, ali enakovredno obdobje s krajšim delovnim časom,, na univerzi ali visokošolskem zavodu ali drugi ustanovi, ki zagotavlja enako raven usposabljanja, in tudi poklicno usposabljanje, ki se lahko zahteva poleg posrednješolskega programa;

(e)

diploma, ki potrjuje uspešno dokončano usposabljanje na posrednješolski ravni, ki traja vsaj štiri leta, ali enakovredno obdobje s krajšim delovnim časom, na univerzi ali visokošolskem zavodu ali drugi ustanovi, ki zagotavlja enako raven usposabljanja in, kjer je to primerno, uspešno dokončano poklicno usposabljanje, ki se lahko zahteva poleg posrednješolskega programa.

Člen 12

Enako obravnavanje kvalifikacij

Kakršna koli dokazila o formalnih kvalifikacijah ali sklop dokazil o formalnih kvalifikacijah, ki jih izda pristojni organ v državi članici in ki potrjujejo uspešno opravljeno usposabljanje v Skupnosti in jih ta država članica prizna kot enakovredna in ki imetniku podeljujejo enake pravice dostopa do ali opravljanja poklica ali ki pomenijo pripravo za opravljanje poklica, se obravnavajo kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, zajeta v členu 11, vključno z zadevno ravnjo.

Kakršna koli poklicna kvalifikacija, ki imetniku podeljuje pravice na podlagi zakonov in predpisov, čeprav ne izpolnjujejo zahtev, določenih z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo v državi članici izvora za dostop do poklica in njegovega opravljanja, se prav tako obravnava kot takšen dokaz o formalnih kvalifikacijah pod enakimi pogoji, kot so določeni v prvem odstavku. To še zlasti velja, če država članica izvora zviša stopnjo usposabljanja, potrebnega za dostop do poklica in njegovo opravljanje, in če posameznik, ki je opravil prejšnje usposabljanje, ki ne izpolnjuje zahtev nove kvalifikacije, uživa pridobljene pravice na podlagi nacionalnih zakonov in predpisov; v takem primeru za namene uporabe člena 13 država članica gostiteljica obravnava prejšnje usposabljanje kot ustrezno stopnji novega usposabljanja.

Člen 13

Pogoji za priznavanje

1.   Če se za dostop do in opravljanje reguliranega poklica v državi članici gostiteljici zahtevajo posebne poklicne kvalifikacije, pristojni organ te države članice dovoli dostop do in opravljanje tega poklica pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane te države članice, prosilcem, ki imajo potrdilo o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih zahteva druga država članica za dostop do in opravljanje tega poklica na njenem ozemlju.

Potrdila o kompetenci ali dokazila o formalnih kvalifikacijah morajo izpolnjevati naslednje pogoje:

(a)

izdati jih mora pristojni organ v državi članici, imenovan v skladu z zakoni ali drugimi predpisi te države članice;

(b)

potrjevati morajo raven poklicne kvalifikacije, ki je najmanj enakovredna ravni, ki je za eno stopnjo nižja od tiste, ki se zahteva v državi članici gostiteljici, kot je opisano v členu 11.

2.   Dostop do in opravljanje poklica, kot je opisano v odstavku 1, se dovoli tudi prosilcem, ki so opravljali poklic iz navedenega odstavka s polnim delovnim časom dve leti v obdobju predhodnih desetih let v drugi državi članici, ki tega poklica ne regulira, če imajo eno ali več potrdil o kompetenci ali dokumente, ki dokazujejo formalne kvalifikacije.

Potrdila o kompetenci in dokazila o formalnih kvalifikacijah izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)

izda jih pristojni organ v državi članici, imenovan v skladu z zakoni ali drugimi predpisi te države članice;

(b)

potrjujejo raven poklicne kvalifikacije, ki je najmanj enakovredna ravni, ki je za eno stopnjo nižja od tiste, ki se zahteva v državi članici gostiteljici, kot je opisano v členu 11;

(c)

potrjujejo, da je imetnik pripravljen za opravljanje zadevnega poklica.

Dve leti poklicnih izkušenj, navedeni v prvem pododstavku, se ne sme zahtevati, če prosilčeva dokazila o formalnih kvalifikacijah potrjujejo regulirano izobraževanje in usposabljanje v smislu člena 3(1)(e) na ravneh kvalifikacij, opisanih v členu 11, točka (b), (c), (d) ali (e). Regulirano izobraževanje in usposabljanje, navedeno v seznamu v Prilogi III, se obravnava kot tako regulirano usposabljanje na ravni opisani v členu 11, točka (c). Seznam v Prilogi III se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2), da se upošteva regulirano izobraževanje in usposabljanje, ki zagotavlja primerljiv poklicni standard in ki pripravi udeleženca usposabljanja za primerljivo raven odgovornosti in nalog.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1, točka (b) in odstavka 2, točka (b) država članica gostiteljica dovoli dostop do reguliranega poklica in njegovo opravljanje,, kadar se za dostop do reguliranega poklica na njenem ozemlju zahtevajo dokazila o kvalifikacijah, ki potrjujejo uspešno dokončano visoko ali univerzitetno izobraževanje, ki traja štiri leta, in kadar ima prosilec kvalifikacijo iz člena 11, točka (c).

Člen 14

Dopolnilni ukrepi

1.   Člen 13 ne onemogoča državi članici gostiteljici, da od prosilca zahteva, da opravi prilagoditveno obdobje do treh let ali preizkus poklicne usposobljenosti, če:

(a)

je trajanje usposabljanje, za katero predloži dokazila, v skladu z določbami iz odstavkov 1 in 2 člena 13, vsaj eno leto krajše od trajanja, ki se zahteva v državi članici gostiteljici;

(b)

zajema opravljeno usposabljanje vsebine, ki se znatno razlikujejo od vsebin, zajetih v dokazilih o formalnih kvalifikacijah, ki jih zahteva država članica gostiteljica;

(c)

reguliran poklic v državi članici gostiteljici zajema eno ali več reguliranih poklicnih dejavnosti, ki ne obstajajo v primerljivem poklicu v državi članici izvora prosilca v smislu člena 4(2), ta razlika pa nastane zaradi posebnega usposabljanja, ki ga zahteva država članica gostiteljica in ki zajema vsebine, ki se znatno razlikujejo od vsebin, zajetih v prosilčevem potrdilu o kompetenci ali dokazilih o formalnih kvalifikacijah.

2.   Če država članica gostiteljica izkoristi možnost, predvideno v odstavku 1, mora prosilcu ponuditi možnost izbire med prilagoditvenim obdobjem in preizkusom poklicne usposobljenosti.

Kadar država članica v zvezi z določenim poklicem meni, da je treba odstopati od zahteve, določene v prejšnjem pododstavku, tj. prosilcu ponuditi možnost izbire med prilagoditvenim obdobjem in preizkusom poklicne usposobljenosti, o tem vnaprej obvesti druge države članice in Komisijo in poda ustrezno utemeljitev odstopanja.

Če po prejemu vseh potrebnih informacij Komisija meni, da odstopanje od drugega pododstavka ni primerno ali ni v skladu z zakonodajo Skupnosti, mora v treh mesecih prositi to državo članico, da se vzdrži sprejema predvidenega ukrepa. Če se Komisija v navedenem roku ne odzove, se lahko odstopanje uporabi.

3.   Z odstopanjem od načela, da ima prosilec pravico do izbire, kot je določeno v odstavku 2, lahko država članica za poklice, za opravljanje katerih je potrebno natančno poznavanje nacionalne zakonodaje in pri katerih je svetovanje in/ali pomoč v zvezi z nacionalno zakonodajo bistven in stalen vidik poklicne dejavnosti, določi bodisi prilagoditveno obdobje bodisi preizkus poklicne usposobljenosti.

To velja tudi za primere, navedene v členu 10(b) in (c), v členu 10(d) v zvezi z zdravniki in zobozdravniki, v členu 10(f) kadar migrant zaprosi za priznavanje v drugi državi članici, kjer take poklicne dejavnosti opravljajo medicinske sestre za splošno zdravstveno nego ali medicinske sestre specialistke, ki so po opravljenem usposabljanju, na podlagi katerega se pridobi naziv iz seznama v točki 5.2.2 Priloge V, pridobile dokazila o formalnih kvalifikacijah za specialistko, in v členu 10(g).

Država članica gostiteljica lahko v primerih iz člena 10(a), zahteva prilagoditveno obdobje ali preizkus poklicne usposobljenosti, če migrant predvideva, da bo opravljal poklicne dejavnosti kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, za katere je potrebno poznavanje in uporaba posebnih veljavnih nacionalnih pravil, če pristojni organi države članice gostiteljice zahtevajo poznavanje in uporabo teh pravil za dostop do takih dejavnosti za svoje državljane.

4.   Za namene uporabe odstavka 1(b) in (c) so „vsebine, ki se znatno razlikujejo“, tiste vsebine, katerih poznavanje je bistvenega pomena za opravljanje poklica in po katerih se usposabljanje, ki ga je opravil migrant, pomembno razlikuje, kar zadeva trajanje ali vsebino, od usposabljanja, ki ga zahteva država članica gostiteljica.

5.   Odstavek 1 se uporablja ob ustreznem upoštevanju načela sorazmernosti. Če namerava država članica gostiteljica zahtevati, da prosilec opravi prilagoditveno obdobje ali preizkus poklicne usposobljenosti, mora najprej preveriti, ali je znanje, ki ga je prosilec pridobil na podlagi poklicnih izkušenj v državi članici ali v tretji državi, tako, da v celoti ali delno pokriva znatne razlike, navedene v odstavku 4.

Člen 15

Opustitev dopolnilnih ukrepov na podlagi skupnih izhodišč

1.   Za namene tega člena „skupna izhodišča“ pomenijo sklop meril za poklicne kvalifikacije, ki lahko nadomestijo znatne razlike, ugotovljene med zahtevami usposobljenosti, v različnih državah članicah za določen poklic. Te znatne razlike se ugotovijo na podlagi primerjave med trajanjem in vsebino usposabljanja v vsaj dveh tretjinah držav članic, vključno z vsemi državami članicami, ki regulirajo ta poklic. Posledica različne vsebine usposabljanja so lahko znatne razlike v področjih, ki jih pokrivajo poklicne dejavnosti.

2.   Skupna izhodišča, kot so opredeljena v odstavku 1, lahko Komisiji predložijo države članice ali poklicna združenja ali organizacije, ki so reprezentativne na nacionalni ali evropski ravni. Če Komisija po posvetovanju z državami članicami meni, da osnutek skupnega izhodišča olajšuje vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij, lahko predstavi osnutek ukrepov z namenom njihovega sprejetja v skladu s postopkom iz člena 58(2).

3.   Kadar prosilčeve poklicne kvalifikacije izpolnjujejo merila, določena z ukrepom, sprejetim v skladu z odstavkom 2, država članica gostiteljica opusti uporabo dopolnilnih ukrepov iz člena 14.

4.   Odstavki 1 do 3 ne vplivajo na pristojnost držav članic, da določijo poklicne kvalifikacije, potrebne za opravljanje poklicev na svojem ozemlju, kakor tudi vsebine in organizacijo sistema izobraževanja in poklicnega usposabljanja.

5.   Če država članica meni, da merila, določena z ukrepom, sprejetim v skladu z odstavkom 2, ne nudijo več ustreznih zagotovil kar zadeva poklicne kvalifikacije, mora o tem obvestiti Komisijo, ki nato predstavi osnutek ukrepa, kadar je to primerno, v skladu s postopkom iz člena 58(2).

6.   Komisija do 20 oktobra 2010 predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o izvajanju tega člena in, če je to potrebno, ustrezne predloge za njegovo spremembo.

POGLAVJE II

Priznavanje poklicnih izkušenj

Člen 16

Zahteve v zvezi s poklicnimi izkušnjami

Če je v državi članici dostop do ene od dejavnosti iz seznama v Prilogi IV ali njeno opravljanje pogojeno s splošnim, poslovnim ali poklicnim znanjem in veščinami, ta država članica prizna predhodno opravljanje dejavnosti v drugi državi članici kot zadosten dokaz o takem znanju in veščinah. Dejavnost je morala biti opravljana v skladu s členi 17, 18 in 19.

Člen 17

Dejavnosti s seznama I Priloge IV

1.   V primeru dejavnosti s seznama I Priloge IV je treba tako dejavnost predhodno opravljati:

(a)

šest zaporednih let kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja; ali

(b)

tri zaporedna leta kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, če upravičenec dokaže, da se je vsaj tri leta predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica, ali kar pristojni poklicni organ šteje za popolnoma veljavno; ali

(c)

štiri zaporedna leta kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, če upravičenec lahko dokaže, da se je vsaj dve leti predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar pristojni poklicni organ šteje za popolnoma veljavno; ali

(d)

tri zaporedna leta kot samozaposlena oseba, če upravičenec lahko dokaže, da je opravljal zadevno dejavnost kot zaposlena oseba vsaj pet let; ali

(e)

pet zaporednih let kot vodilni delavec, od katerih je vsaj tri leta opravljal tehnične naloge in je bil odgovoren za vsaj en oddelek v podjetju, če lahko upravičenec dokaže, da se je vsaj tri leta predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar pristojni poklicni organ šteje za popolnoma veljavno.

2.   V primerih (a) in (d) se dejavnost ne sme prenehati opravljati več kot 10 let pred datumom, na katerega zadevna oseba vloži popolno prošnjo pri pristojnemu organu iz člena 56.

3.   Odstavek 1(e) se ne uporablja za dejavnosti iz oddelka ex 855, frizerski saloni, po klasifikaciji ISIC.

Člen 18

Dejavnosti s seznama II Priloge IV

1.   V primeru dejavnosti s seznama II Priloge IV je treba to dejavnost predhodno opravljati:

(a)

pet zaporednih let kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja; ali

(b)

tri zaporedna leta kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, kadar upravičenec dokaže, da se je vsaj tri leta predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar poklicni organ šteje za popolnoma veljavno; ali

(c)

štiri zaporedna leta kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, če upravičenec lahko dokaže, da se je vsaj dve leti predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar poklicni organ šteje za popolnoma veljavno; ali

(d)

tri zaporedna leta kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, če upravičenec lahko dokaže, da je opravljal zadevno dejavnost kot zaposlena oseba vsaj pet let; ali

(e)

pet zaporednih let kot zaposlena oseba, če prosilec lahko dokaže, da se je vsaj tri leta predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar poklicni organ šteje za popolnoma veljavno; ali

(f)

šest zaporednih let kot zaposlena oseba, če upravičenec lahko dokaže, da se je vsaj dve leti predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar poklicni organ šteje za popolnoma veljavno.

2.   V primerih (a) in (d) se dejavnost ne sme prenehati opravljati več kot 10 let pred datumom, na katerega zadevna oseba vloži popolno prošnjo pri pristojnemu organu iz člena 56.

Člen 19

Dejavnosti s seznama III Priloge IV

1.   Za dejavnosti s seznama III Priloge IV je treba to dejavnost predhodno opravljati :

(a)

tri zaporedna leta kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja; ali

(b)

dve zaporedni leti kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, če upravičenec lahko dokaže, da se je predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar poklicni organ šteje za popolnoma veljavno; ali

(c)

dve zaporedni leti kot samozaposlena oseba ali direktor podjetja, če upravičenec lahko dokaže, da je opravljal zadevno dejavnost kot zaposlitev vsaj tri leta; ali

(d)

tri zaporedna leta kot zaposlena oseba, če upravičenec lahko dokaže, da se je predhodno usposabljal v zadevni dejavnosti, kar dokazuje s potrdilom, ki ga priznava država članica ali kar poklicni organ šteje za popolnoma veljavno.

2.   V primerih (a) in (c) se dejavnost ne sme prenehati opravljati več kot 10 let pred datumom, na katerega zadevna oseba vloži popolno prošnjo pri pristojnemu organu iz člena 56.

Člen 20

Sprememba seznamov dejavnosti iz Priloge IV

Seznami dejavnosti iz Priloge IV, za katere velja priznavanje poklicnih izkušenj v skladu s členom 16, se lahko spremenijo v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom posodobitve ali razjasnitve nomenklature, če to ne vključuje nikakršnih sprememb dejavnosti, povezanih s posameznimi skupinami.

POGLAVJE III

Priznavanje na podlagi usklajevanja minimalnih pogojev usposobljenosti

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 21

Načelo avtomatičnega priznavanja

1.   Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, farmacevta in arhitekta, našteta v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.6.2 in 5.7 1 Priloge V, ki izpolnjujejo minimalne pogoje usposobljenosti iz členov 24, 25, 31, 34, 35, 38, 44 in 46, ter za dostop do poklicnih dejavnosti in njihovega opravljanja priznava takim dokazilom enako veljavnost na svojem ozemlju kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih sama izdaja.

Taka dokazila o formalnih kvalifikacijah morajo izdati pristojni organi v državah članicah, priložiti pa jim je treba, kadar je to primerno, ustrezna potrdila, našteta v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.6.2 in 5.7.1 Priloge V.

Določbe prvega in drugega pododstavka ne vplivajo na pridobljene pravice iz členov 23, 27, 33, 37, 39 in 49.

2.   Za opravljanje dejavnosti splošne medicine na podlagi nacionalnega sistema socialne varnosti vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v točki 5.1.4 Priloge V, ki jih državljanom držav članic izdajo druge države članice v skladu z minimalnimi pogoji usposobljenosti, določenimi v členu 28.

Določbe prejšnjega pododstavka ne vplivajo na pridobljene pravice iz člena 30.

3.   Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico, ki jih podelijo državljanom držav članic druge države članice, navedena v točki 5.5.2 Priloge V, ki izpolnjujejo minimalne pogoje usposobljenosti iz člena 40 in merila iz člena 41, ter za dostop do in opravljanje poklicnih dejavnosti priznava takim dokazilom enako veljavnost na svojem ozemlju kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih sama izdaja. Ta določba ne vpliva na pridobljene pravice iz členov 23 in 43.

4.   Države članice niso zavezane priznati veljavnost dokazilom o formalnih kvalifikacijah, navedenim v točki 5.6.2 Priloge V, za ustanovitev novih javnih lekarn. Za namene tega odstavka se tudi lekarne, ki so odprte manj kot tri leta, obravnavajo kot nove lekarne

5.   Dokazila o formalnih kvalifikacijah za arhitekta, navedena v točki 5.7.1 Priloge V, ki se avtomatično priznavajo v skladu z odstavkom 1, dokazujejo dokončan program usposabljanja, ki se ni začel prej kot med referenčnim študijskim letom, navedenim v Prilogi V.

6.   Vsaka država članica zahteva za dostop do in opravljanje poklicnih dejavnosti zdravnikov, medicinskih sester za splošno zdravstveno nego, zobozdravnikov, veterinarjev, babic in farmacevtov dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.1.4, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2 in 5.6.2 Priloge V, ki potrjujejo, da je zadevna oseba med usposabljanjem pridobila, kadar je to primerno, znanja in veščine, navedene v členih 24(3), 31(6), 34(3), 38(3), 40(3) in 44(3).

Znanja in veščine iz členov 24(3), 31(6), 34(3), 38(3), 40(3) in 44(3) se lahko spremenijo v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Zaradi takih posodobitev se v nobeni državi članici ne sme spremeniti veljavnih zakonodajnih načel v zvezi s strukturo poklicev, kar zadeva usposabljanje in pogoje dostopa za fizične osebe.

7.   Vsaka država članica uradno obvesti Komisijo o zakonih in drugih predpisih, ki jih sprejme glede izdajanja dokazil o formalnih kvalifikacijah na področju, ki ga zajema to poglavje. Poleg tega se za dokazila o formalnih kvalifikacijah na področju iz oddelka 8, uradno obvestilo pošlje tudi drugim državam članicam.

Komisija objavi ustrezno sporočilo v Uradnem listu Evropske unije, pri čemer navede nazive, ki jih države članice sprejmejo za dokazila o formalnih kvalifikacijah, in, kadar je to primerno, organ, ki izdaja dokazila o formalnih kvalifikacijah, potrdilo, ki se priloži takemu dokazilu, in ustrezen poklicni naziv, naveden v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.1.4, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2, 5.6.2 in 5.7.1 Priloge V.

Člen 22

Skupne določbe o usposabljanju

Kar zadeva usposabljanje, navedeno v členih 24, 25, 28, 31, 34, 35, 38, 40, 44 in 46:

(a)

lahko države članice odobrijo način usposabljanja z delno časovno obveznostjo pod pogoji, ki jih določijo pristojni organi; ti organi zagotovijo, da celotno trajanje, raven in kakovost takega usposabljanja niso krajši oziroma nižji od stalnega usposabljanja s polno časovno obveznostjo;

(b)

v skladu s postopki, značilnimi za vsako državo članico, stalno izobraževanje in usposabljanje zagotavljata, da lahko osebe, ki so dokončale študij, sledijo strokovnemu razvoju v obsegu, ki je potreben, da ohranijo varno in učinkovito delo.

Člen 23

Pridobljene pravice

1.   Kadar dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, babico in farmacevta, ki jih imajo državljani držav članic, ne izpolnjujejo vseh zahtev usposobljenosti iz členov 24, 25, 31, 34, 35, 38, 40 in 44, vsaka država članica brez vpliva na pridobljene pravice, značilne za zadevne poklice, kot zadosten dokaz prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izdajo te države članice, če taka dokazila potrjujejo uspešno dokončano usposabljanje, ki se je začelo pred referenčnimi datumi, določenimi v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2 in 5.6.2 Priloge V, in so jim priložena potrdila, da so imetniki dejansko in zakonito opravljali take dejavnosti vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo potrdila.

2.   Enake določbe veljajo za dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, babico in farmacevta, pridobljena na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike, ki ne izpolnjujejo minimalnih zahtev usposobljenosti iz členov 24, 25, 31, 34, 35, 38, 40 in 44, če taka dokazila potrjujejo uspešno opravljeno usposabljanje, ki se je začelo pred:

(a)

3. oktobrom 1990 za zdravnike z osnovno usposobljenostjo, medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnike z osnovno usposobljenostjo, zobozdravnike specialiste, veterinarje, babice in farmacevte; in

(b)

3. aprilom 1992 za zdravnike specialiste.

Dokazila o formalnih kvalifikacijah iz prvega pododstavka imetniku podeljujejo pravico do opravljanja poklicnih dejavnosti na ozemlju Nemčije pod enakimi pogoji kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izdajo pristojni nemški organi iz točk 5.1.1, 5.1.2, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2 in 5.6.2 Priloge V.

3.   Vsaka država članica brez poseganja v določbe člena 37(1) prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, veterinarja, babico, farmacevta in arhitekta, ki jih imajo državljani držav članic in ki jih je izdala nekdanja Češkoslovaška ali katerih usposabljanje se je začelo pred 1. januarjem 1993 za Češko in Slovaško, kadar organi katere koli od obeh navedenih držav članic potrdijo, da imajo taka dokazila o formalnih kvalifikacijah na njihovem ozemlju enako pravno veljavnost kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih sami izdajajo, ter, v zvezi z arhitekti, kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, določena za ti dve državi članici v točki 6 Priloge VI, kar zadeva dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo, zdravnika specialista, medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, veterinarja, babice, farmacevta v zvezi z dejavnostmi iz člena 45(2) in arhitekta v zvezi z dejavnostmi iz člena 48 ter opravljanje takih dejavnosti.

Takemu potrdilu mora biti priloženo še potrdilo, ki ga izdajo isti organi, da so take osebe dejansko in zakonito opravljale take dejavnosti na njihovem ozemlju vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila.

4.   Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, babico, farmacevta in arhitekta, ki jih imajo državljani držav članic in ki jih je izdala nekdanja Sovjetska zveza ali katerih usposabljanje se je začelo:

(a)

pred 20. avgustom 1991 za Estonijo;

(b)

pred 21. avgustom 1991 za Latvijo;

(c)

pred 11. marcem 1990 za Litvo,

kadar organi katere koli od navedenih treh držav članic potrdijo, da imajo taka dokazila na njihovem ozemlju enako pravno veljavnost kot dokazila, ki jih sami izdajajo, ter, v zvezi z arhitekti, kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, določena za te države članice v točki 6 Priloge VI, kar zadeva dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo, zdravnika specialista, medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, babice, farmacevta v zvezi z dejavnostmi iz člena 45(2) in arhitekta v zvezi z dejavnostmi iz člena 48 ter opravljanje takih dejavnosti.

Takemu potrdilu mora biti priloženo še potrdilo, ki ga izdajo isti organi, da so take osebe dejansko in zakonito opravljale zadevne dejavnosti na njihovem ozemlju vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila.

Pri dokazilih o formalnih kvalifikacijah za veterinarja, ki jih je izdala nekdanja Sovjetska zveza ali za katere se je usposabljanje v Estoniji začelo pred 20. avgustom 1991, je treba potrdilu iz drugega pododstavka priložiti še potrdilo, ki ga izdajo estonski organi, da so take osebe dejansko in zakonito opravljale take dejavnosti na njihovem ozemlju vsaj pet zaporednih let v sedmih letih pred datumom izdaje potrdila.

5.   Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo in zdravnika specialista, ter dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, babico, farmacevta in arhitekta, ki jih imajo državljani držav članic in jih je izdala nekdanja Jugoslavija, ali katerih usposabljanje se je začelo pred 25. junijem 1991 za Slovenijo, kadar organi navedene države članice potrdijo, da imajo taka dokazila na njihovem ozemlju enako pravno veljavnost kot dokazila, ki jih sami izdajajo, ter, v zvezi z arhitekti, kot dokazila o formalnih kvalifikacijah, določena za te države članice v točki 6 Priloge VI, kar zadeva dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo, zdravnika specialista, medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, zobozdravnika specialista, veterinarja, babice, farmacevta v zvezi z dejavnostmi iz člena 45(2) in arhitekta v zvezi z dejavnostmi iz člena 48 ter opravljanje takih dejavnosti.

Takemu potrdilu mora biti priloženo še potrdilo, ki ga izdajo isti organi, da so take osebe dejansko in zakonito opravljale take dejavnosti na njihovem ozemlju vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila.

6.   Državljanom držav članic, katerih dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, zobozdravnika, veterinarja, babico in farmacevta niso v skladu z nazivi, ki so za vsako državo članico podani v točkah 5.1.1, 5.1.2, 5.1.3, 5.1.4, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2 in 5.6.2 Priloge V, vsaka država članica prizna kot zadosten dokaz dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki jih izdajo te države članice in ki jim je priloženo potrdilo, ki ga izdajo pristojne oblasti ali organi.

V potrdilu iz prvega pododstavka mora biti navedeno, da dokazilo o formalnih kvalifikacijah potrjuje uspešno opravljeno usposabljanje v skladu s členi 24, 25, 28, 31, 34, 35, 38, 40 ali 44 ter da ga država članica, ki ga je izdala, obravnava enako kot kvalifikacije, katerih nazivi so navedeni v točkah 5.1.1., 5.1.2, 5.1.3, 5.1.4, 5.2.2, 5.3.2, 5.3.3, 5.4.2, 5.5.2 in 5.6.2 Priloge V.

Oddelek 2

Zdravniki

Člen 24

Osnovno medicinsko usposabljanje

1.   Za sprejem v osnovno medicinsko usposabljanje se zahteva diploma ali spričevalo, ki omogoča dostop do zadevnega študija na univerzah.

2.   Osnovno medicinsko usposabljanje obsega skupno najmanj šestletni študij ali 5 500 ur teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali pod nadzorom univerze.

Za osebe, ki so s študijem pričele pred 1. januarjem 1972, lahko usposabljanje iz prvega pododstavka vključuje šestmesečno prakso s polnim delovnim časom na univerzitetni ravni pod nadzorom pristojnih organov.

3.   Osnovno medicinsko usposabljanje mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:

(a)

ustrezno poznavanje ved, na katerih temelji medicina, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli merjenja bioloških funkcij, vrednotenjem znanstveno potrjenih dejstev in analizo podatkov;

(b)

zadostno razumevanje strukture, funkcij in obnašanja zdravih in bolnih ljudi kakor tudi odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem;

(c)

ustrezno poznavanje klinične stroke in praks, ki dajejo jasno sliko o duševnih in telesnih boleznih, o medicini z vidika preventive, diagnostike, terapije in o razmnoževanju človeka;

(d)

ustrezne klinične izkušnje v bolnišnicah pod ustreznim nadzorom.

Člen 25

Specialistično medicinsko usposabljanje

1.   Za sprejem v specialistično medicinsko usposabljanje se zahteva dokončan in potrjen šestletni študij, ki je del programa usposabljanja iz člena 24, med katerim je udeleženec usposabljanja pridobil ustrezno splošno medicinsko znanje.

2.   Specialistično medicinsko usposabljanje obsega teoretično in praktično usposabljanje na univerzi ali v učni bolnišnici ali, kadar je to primerno, v zdravstveni ustanovi, ki jo imenujejo pristojne oblasti ali organi.

Države članice zagotovijo, da minimalno trajanje specialističnega medicinskega usposabljanja iz točke 5.1.3 Priloge V ni krajše od obdobja, določenega v navedeni točki. Usposabljanje se izvaja pod nadzorom pristojnih oblasti ali organov. Vključevati mora osebno sodelovanje zdravnika specializanta v dejavnosti in odgovornostih zadevnih služb.

3.   Usposabljanje se mora izvajati s polno časovno obveznostjo v posebnih ustanovah, ki jih imenujejo pristojni organi. Zajema udeležbo pri vseh zdravniških dejavnostih na oddelku, kjer se izvaja, vključno z dežurstvi, tako da specializant v skladu s pogoji, ki jih določijo pristojni organi, ves delovni teden in vse leto svoje strokovno delo posveča temu praktičnemu in teoretičnemu usposabljanju. Ta delovna mesta so ustrezno nagrajevana.

4.   Države članice za izdajo dokazila o specialističnem medicinskem usposabljanju zahtevajo dokazilo o osnovnem medicinskem usposabljanju, navedenem v točki 5.1.1 Priloge V.

5.   Minimalna obdobja usposabljanja iz točke 5.1.3 Priloge V se lahko spremenijo v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Člen 26

Vrste specialističnega medicinskega usposabljanja

Dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika specialista iz člena 21 so tista, ki jih izdajo pristojni organi ali organi iz točke 5.1.2 Priloge V in ki ustrezajo, kar zadeva specialistično usposabljanje, nazivom, ki se uporabljajo v posameznih državah članicah in so navedena v točki 5.1.3 Priloge V.

O vključitvi novih zdravniških specializacij, ki so enake v vsaj dveh petinah držav članic, v točko 5.1.3 Priloge V se lahko odloči v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom posodobitve te direktive glede na spremembe v nacionalni zakonodaji.

Člen 27

Pridobljene pravice zdravnikov specialistov

1.   Država članica gostiteljica lahko zahteva od zdravnikov specialistov, katerih specialistično medicinsko usposabljanje z delno časovno obveznostjo so urejali zakoni in drugi predpisi, ki veljajo od 20. junija 1975, in ki so s specialističnim usposabljanjem začeli najkasneje 31. decembra 1983, da svojim dokazilom o formalnih kvalifikacijah priložijo potrdilo, da so dejansko in zakonito opravljali ustrezne dejavnosti vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo navedenega potrdila.

2.   Vsaka država članica prizna kvalifikacijo zdravnikov specialistov, podeljeno zdravnikom v Španiji, ki so dokončali specialistično usposabljanje pred 1. januarjem 1995, četudi to usposabljanje ne izpolnjuje minimalnih zahtev usposobljenosti iz člena 25, če je tem dokazilom o kvalifikacijah priloženo potrdilo, ki ga izdajo pristojni španski organi in potrjuje, da je ta oseba opravila preizkus posebne strokovne usposobljenosti na podlagi izjemnih ukrepov v zvezi s priznavanjem, določenih v Kraljevem odloku 1497/99, da se ugotovi, ali ima ta oseba raven znanja in veščin, primerljivo z ravnjo, ki jo imajo zdravniki z dokazili o kvalifikaciji zdravnika specialista, določenimi za Španijo v točkah 5.1.2 in 5.1.3 Priloge V.

3.   Vsaka država članica, ki je razveljavila svoje zakone in druge predpise v zvezi z izdajanjem dokazil o formalnih kvalifikacijah zdravnika specialista, navedenih v točkah 5.1.2 in 5.1.3 Priloge V, in ki je sprejela ukrepe, povezane s pridobljenimi pravicami v korist svojih državljanov, prizna državljanom drugih držav članic pravico, da izkoristijo te ukrepe, če so taka dokazila o formalnih kvalifikacijah izdana pred datumom, ko je država članica gostiteljica prenehala izdajati dokazila za to specializacijo.

Datumi razveljavitve predpisov so navedeni v točki 5.1.3 Priloge V.

Člen 28

Posebno usposabljanje iz splošne medicine

1.   Za sprejem v posebno usposabljanje iz splošne medicine se zahteva zaključen in potrjen šestletni študij, ki je del programa usposabljanja iz člena 24.

2.   Posebno usposabljanje iz splošne medicine, na podlagi katerega se pridobi dokazilo o formalnih kvalifikacijah, ki bo izdano pred 1. januarjem 2006, traja najmanj dve leti s polno časovno obveznostjo. Če so dokazila o formalnih kvalifikacijah izdana po navedenem datumu, usposabljanje traja vsaj tri leta s polno časovno obveznostjo.

Kadar program usposabljanja iz člena 24, zajema praktično usposabljanje, ki se izvaja v pooblaščeni bolnišnici z ustrezno opremo in storitvami ali v pooblaščeni ambulanti splošne medicine ali v pooblaščenem zdravstvenem zavodu, kjer zdravniki opravljajo osnovno zdravstveno dejavnost, se lahko trajanje tega praktičnega usposabljanja do največ enega leta vključi v obdobje, določeno v prvem pododstavku, za spričevala o usposabljanju, izdana 1. januarja 2006 ali kasneje.

Možnost, predvideno v drugem pododstavku, lahko uveljavljajo le države članice, kjer je posebno usposabljanje iz splošne medicine trajalo dve leti od 1. januarja 2001.

3.   Posebno usposabljanje iz splošne medicine se izvaja s polno časovno obveznostjo pod nadzorom pristojnih organov ali drugih teles. Je bolj praktično kot teoretično.

Praktično usposabljanje se izvaja najmanj šest mesecev v pooblaščeni bolnišnici z ustrezno opremo in storitvami ter najmanj šest mesecev v pooblaščeni ambulanti splošne medicine ali pooblaščenem zdravstvenem zavodu, kjer zdravniki opravljajo osnovno zdravstveno dejavnost.

Praktično usposabljanje poteka v povezavi z drugimi zdravstvenimi zavodi ali organizacijami, ki izvajajo dejavnosti splošne medicine. Vendar pa se lahko, ne da bi to posegalo v najkrajši čas trajanja iz drugega pododstavka, praktično usposabljanje izvaja v obdobju največ šestih mesecev v drugih pooblaščenih zdravstvenih zavodih ali organizacijah, ki izvajajo dejavnosti splošne medicine.

Usposabljanje zahteva osebno udeležbo udeleženca usposabljanja pri strokovnih dejavnostih in odgovornostih oseb, s katerimi dela.

4.   Države članice kot pogoj za izdajo dokazil o formalnih kvalifikacijah za splošno medicino zahtevajo, da ima kandidat dokazila o formalnih kvalifikacijah iz osnovnega medicinskega usposabljanja, navedena v točki 5.1.1 Priloge V.

5.   Države članice lahko izdajo dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v točki 5.1.4 Priloge V, zdravniku, ki ni dokončal usposabljanja iz tega člena, vendar je dokončal drugačno dopolnilno usposabljanje, kar potrjujejo dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki so jih izdali pristojni organi v državi članici. Ne smejo pa izdati dokazil o formalnih kvalifikacijah, če ta ne potrjujejo znanja, ki je kvalitativno enakovredno stopnji znanja, pridobljenega na podlagi usposabljanja, predvidenega v tem členu.

Države članice med drugim določijo, v kakšnem obsegu lahko dopolnilno usposabljanje in poklicne izkušnje, ki jih je kandidat že pridobil, nadomestijo usposabljanje, predvideno v tem členu.

Države članice lahko izdajo dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v točki 5.1.4 Priloge V, le če je kandidat pridobil vsaj šest mesecev izkušenj iz splošne medicine v ambulanti splošne medicine ali zdravstvenem zavodu, kjer zdravniki izvajajo vrste primarnega zdravstvenega varstva, navedene v odstavku 3.

Člen 29

Opravljanje dejavnosti zdravnikov splošne medicine

Vsaka država članica ob upoštevanju predpisov o pridobljenih pravicah kot pogoj za opravljanje dejavnosti zdravnika splošne medicine v nacionalnem sistemu socialne varnosti zahteva dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v točki 5.1.4 Priloge V.

Države članice lahko oprostijo tega pogoja osebe, ki so trenutno vključene v posebno usposabljanje iz splošne medicine.

Člen 30

Pridobljene pravice zdravnikov splošne medicine

1.   Vsaka država članica določi pridobljene pravice. Vendar pa mora kot pridobljeno pravico priznavati pravico do opravljanja dejavnosti zdravnika splošne medicine v nacionalnem sistemu socialne varnosti brez dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih v točki 5.1.4 Priloge V, vsem zdravnikom, ki imajo to pravico od referenčnega datuma iz te točke na podlagi določb, ki veljajo za zdravniški poklic in ki omogočajo dostop do poklicnih dejavnosti zdravnika z osnovno usposobljenostjo ter ki so ustanovljeni od tega datuma na njenem ozemlju v skladu z določbami člena 21 ali člena 23.

Pristojni organi vsake države članice na zahtevo izdajo potrdilo o pravici opravljanja dejavnosti zdravnika splošne medicine v nacionalnem sistemu socialne varnosti brez dokazil o formalni izobrazbi, navedenih v točki 5.1.4 Priloge V, zdravnikom, ki imajo pridobljene pravice v skladu s prvim pododstavkom.

2.   Vsaka država članica prizna potrdila iz drugega pododstavka odstavka 1, ki jih države članice izdajo državljanom drugih držav članic, in takim potrdilom priznava enako veljavnost na svojem ozemlju kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih izdajajo in ki omogočajo opravljanje dejavnosti zdravnika splošne medicine v nacionalnem sistemu socialne varnosti.

Oddelek 3

Medicinske sestre za splošno zdravstveno nego

Člen 31

Usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego

1.   Za sprejem v usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego se zahteva zaključeno desetletno splošno izobraževanje, potrjeno z diplomo, spričevalom ali drugim dokazilom, ki ga izdajo pristojni organi ali telesa v državi članici, ali s spričevalom o opravljenem izpitu enakovredne stopnje, ki omogoča sprejem v šolo za medicinske sestre.

2.   Usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego se izvaja s polno časovno obveznostjo in obsega vsaj program, opisan v točki 5.2.1 Priloge V.

Vsebina točke 5.2.1 Priloge V se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Zaradi takih posodobitev se v nobeni državi članici ne sme spremeniti veljavnih zakonodajnih načel v zvezi s strukturo poklicev, kar zadeva usposabljanje in pogoje dostopa za fizične osebe.

3.   Usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego zajema vsaj tri leta študija ali 4 600 ur teoretičnega in kliničnega usposabljanja, pri čemer trajanje teoretičnega usposabljanja predstavlja vsaj tretjino, trajanje kliničnega usposabljanja pa vsaj polovico minimalnega trajanja usposabljanja. Države članice lahko delno oprostijo teh obveznosti osebe, ki so se delno usposabljale v programih usposabljanja, ki so vsaj enakovredne stopnje.

Države članice zagotovijo, da institucije, ki usposabljajo medicinske sestre, odgovarjajo za usklajevanje teoretičnega in kliničnega usposabljanja skozi celoten študijski program.

4.   Teoretično usposabljanje je tisti del usposabljanja medicinskih sester, med katerim medicinske sestre, udeleženke praktičnega usposabljanja, pridobijo poklicno znanje, razumevanje in veščine, potrebne za organizacijo, pripravljanje in dajanje zdravil ter ocenjevanje celovite zdravstvene nege. Izobraževanje izvajajo učitelji zdravstvene nege in druge pristojne osebe v šolah za medicinske sestre in drugih izobraževalnih zavodih, ki jih izbere izobraževalna ustanova.

5.   Klinično usposabljanje je del usposabljanja medicinskih sester, pri katerem se medicinske sestre, udeleženke praktičnega usposabljanja, učijo v skupini in v neposrednem stiku z zdravim ali bolnim posameznikom in/ali skupnostjo organizirati, pripravljati in dajati zdravila in oceniti zahtevano celovito zdravstveno nego na podlagi pridobljenega znanja in veščin. Medicinska sestra, udeleženka praktičnega usposabljanja, se nauči ne le delati v skupini, temveč tudi voditi skupino in organizirati celovito zdravstveno nego, vključno z zdravstvenim izobraževanjem posameznikov in manjših skupin v zdravstveni ustanovi ali skupnosti.

Tako usposabljanje poteka v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah in v skupnosti pod nadzorom učiteljev zdravstvene nege ter v sodelovanju in s pomočjo drugih usposobljenih medicinskih sester. V učnem procesu lahko sodeluje tudi drugo usposobljeno osebje.

Medicinske sestre, udeleženke praktičnega usposabljanja, sodelujejo v dejavnostih zadevnega oddelka, če so te primerne za njihovo usposabljanje, pri čemer se naučijo prevzemati odgovornosti v zdravstveni negi.

6.   Usposabljanje medicinskih sester za splošno zdravstveno nego mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:

(a)

ustrezno poznavanje ved, na katerih temelji splošna zdravstvena nega, vključno z zadostnim razumevanjem zgradbe, fizioloških funkcij in obnašanja zdravih in bolnih oseb kakor tudi odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem;

(b)

zadostno poznavanje narave in etike poklica ter splošnih načel zdravja in zdravstvene nege;

(c)

ustrezne klinične izkušnje; te izkušnje, ki naj bodo izbrane glede na njihov pomen za usposabljanje, je treba pridobivati pod nadzorom usposobljenega sestrskega osebja ter na krajih, kjer sta število usposobljenega osebja in oprema primerna za zdravstveno nego bolnikov;

(d)

sposobnost za sodelovanje pri praktičnem usposabljanju zdravstvenega osebja in izkušnje pri delu s tem osebjem;

(e)

izkušnje pri delu z delavci drugih poklicev v zdravstvenem sektorju.

Člen 32

Opravljanje dejavnosti medicinskih sester za splošno zdravstveno nego

Za namen te direktive so dejavnosti medicinskih sester za splošno zdravstveno nego dejavnosti, ki se opravljajo poklicno in so navedene v točki 5.2.2 Priloge V.

Člen 33

Pridobljene pravice medicinskih sester za splošno zdravstveno nego

1.   Kadar splošna pravila pridobljenih pravic veljajo za medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, so dejavnosti iz člena 23 morale vključevati prevzemanje polne odgovornosti za načrtovanje, organizacijo in izvajanje zdravstvene nege bolnika.

2.   Za kvalifikacijo medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, pridobljeno na Poljskem, veljajo le naslednje določbe v zvezi s pridobljenimi pravicami. Države članice priznajo državljanom držav članic, katerih dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinske sestre za splošno zdravstveno nego so bila izdana ali ki so se začeli usposabljati na Poljskem pred 1. majem 2004 ter ki ne izpolnjujejo minimalnih zahtev usposobljenosti, določenih v členu 31, kot zadosten dokaz naslednja dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinske sestre za splošno zdravstveno nego, če so jim priložena potrdila o tem, da so ti državljani države članice dejansko in zakonito opravljali dejavnosti medicinske sestre za splošno zdravstveno nego na Poljskem tako dolgo, kot je določeno spodaj:

(a)

dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro na dodiplomski stopnji (dyplom licencjata pielęgniarstwa) — vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje dokazila;

(b)

dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro, ki potrjujejo dokončano posrednješolsko izobraževanje na poklicni zdravstveni šoli (dyplom licencjata pielęgniarstwa) — vsaj pet zaporednih let v sedmih letih pred datumom izdaje dokazila.

Navedene dejavnosti so morale vključevati prevzemanje polne odgovornosti za načrtovanje, organizacijo in izvajanje zdravstvene nege bolnika.

3.   Države članice priznavajo dokazila o formalnih kvalifikacijah iz zdravstvene nege, izdana medicinskim sestram na Poljskem, ki so dokončale usposabljanje pred 1. majem 2004, ki ne izpolnjuje minimalnih zahtev usposobljenosti, določenih v členu 31, potrjena z diplomo „diplomirani“, pridobljeno na podlagi posebnega dopolnilnega programa iz člena 11 Zakona z dne 20. aprila 2004 o spremembi Zakona o poklicih medicinske sestre in babice in o nekaterih drugih pravnih aktih (Uradni list Republike Poljske z dne 30. aprila 2004, št. 92, pos. 885) ter Uredbe ministra za zdravje z dne 11. maja 2004 o podrobnih pogojih izvajanja študija za medicinske sestre in babice, ki imajo spričevalo o končani srednji šoli (končni izpit — matura) in so diplomanti medicinskega liceja in poklicnih zdravstvenih šol za poklic medicinske sestre in babice (Uradni list Republike Poljske z dne 13. maja 2004, št. 110, pos. 1170), z namenom, da se preveri, ali je raven znanja in sposobnosti take osebe primerljiva z znanjem in sposobnostmi medicinskih sester s kvalifikacijami, ki so za Poljsko opredeljene v točki 5.2.2 Priloge V.

Oddelek 4

Zobozdravniki

Člen 34

Osnovno zobozdravstveno usposabljanje

1.   Za sprejem v osnovno zobozdravstveno usposabljanje se zahteva diploma ali spričevalo, ki omogoča dostop do zadevnih študijev na univerzah ali visokošolskih ustanovah, ki jim je priznan enakovreden status, v državi članici.

2.   Osnovno zobozdravstveno usposabljanje obsega skupno najmanj pet let rednega teoretičnega in praktičnega študija, ki zajema vsaj program, opisan v točki 5.3.1 Priloge V, in se izvaja na univerzi, visokošolski ustanovi, ki izvaja usposabljanje s priznano enakovredno ravnjo ali pod nadzorom univerze.

Vsebina točke 5.3.1 Priloge V se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Zaradi takih posodobitev se v nobeni državi članici ne sme spremeniti veljavnih zakonodajnih načel v zvezi s strukturo poklicev, kar zadeva usposabljanje in pogoje dostopa za fizične osebe.

3.   Osnovno zobozdravstveno usposabljanje mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:

(a)

primerno poznavanje ved, na katerih temelji zobozdravstvo, in dobro razumevanje znanstvenih metod, vključno z načeli o merjenju bioloških funkcij, presojo znanstveno dokazanih dejstev in analizo podatkov;

(b)

primerno poznavanje organizma, fiziologije in obnašanja zdravih in bolnih oseb kakot tudi vpliva naravnega in družbenega okolja na zdravstveno stanje človeka, če ti dejavniki vplivajo na zobozdravstvo;

(c)

primerno poznavanje zgradbe in delovanja zdravega in bolnega zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter njihove povezanosti s splošnim zdravstvenim stanjem in fizično in socialno dobrobit pacienta;

(d)

primerno poznavanje kliničnih panog in metod, ki zobozdravniku dajejo razumljivo sliko o nepravilnostih, poškodbah in boleznih zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv ter poznavanje preventivnega, diagnostičnega in terapevtskega zobozdravstva;

(e)

ustrezne klinične izkušnje pod primernim nadzorom.

To usposabljanje mora zagotoviti strokovna znanja, potrebna za izvajanje vseh dejavnosti, ki vključujejo preventivo, diagnostiko in zdravljenje nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv.

Člen 35

Specialistično zobozdravstveno usposabljanje

1.   Za sprejem v specialistično zobozdravstveno usposabljanje se zahteva dokončan in potrjen petletni teoretični in praktični študij v okviru usposabljanja iz člena 34 ali dokazila iz členov 23 in 37.

2.   Specialistično zobozdravstveno usposabljanje zajema teoretično in praktično šolanje na univerzitetnem centru, v zdravstvenem učnem in raziskovalnem centru ali, kadar je to primerno, v zdravstvenem zavodu, ki ga za ta namen potrdijo pristojni organi ali telesa.

Specialistični zobozdravstveni programi s polno časovno obveznostjo trajajo najmanj tri leta in se izvajajo pod nadzorom pristojnih oblasti ali organov. Tako usposabljanje vključuje osebno sodelovanje zobozdravnika specializanta v dejavnostih in odgovornostih take ustanove.

Minimalno obdobje usposabljanja iz drugega pododstavka se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

3.   Države članice za izdajo dokazil o specialističnem zobozdravstvenem usposabljanju zahtevajo dokazila o osnovnem zobozdravstvenem usposabljanju, navedena v točki 5.3.2 Priloge V.

Člen 36

Opravljanje dejavnosti zobozdravnikov

1.   V tej direktivi so poklicne dejavnosti zobozdravnikov dejavnosti, opredeljene v odstavku 3 in ki se opravljajo v okviru poklicnih kvalifikacij, navedenih v točki 5.3.2 Priloge V.

2.   Poklic zobozdravnika temelji na zobozdravstvenem usposabljanju iz člena 34 in predstavlja poseben poklic, ki se loči od zdravnikov splošne medicine in zdravnikov specialistov. Za opravljanje dejavnosti zobozdravnika so potrebna dokazila o formalnih kvalifikacijah, navedena v točki 5.3.2 Priloge V. Imetniki takih dokazil o formalnih kvalifikacijah se obravnavajo enako kot tisti, za katere se uporabljata člena 23 ali 37.

3.   Države članice zagotovijo, da imajo zobozdravniki na splošno dostop do in da opravljajo dejavnosti preventive, diagnostike in zdravljenja nepravilnosti in bolezni zobovja, ustne votline, čeljusti in s tem povezanih tkiv, ob ustreznem upoštevanju predpisov in pravil poklicne etike v času referenčnih datumov, navedenih v točki 5.3.2 Priloge V.

Člen 37

Pridobljene pravice zobozdravnikov

1.   Za opravljanje poklicnih dejavnosti zobozdravnikov v okviru kvalifikacij, navedenih v točki 5.3.2 Priloge V, vsaka država članica priznava dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, izdana v Italiji, Španiji, Avstriji, na Češkem in Slovaškem osebam, ki so z medicinskim usposabljanjem začele na ali pred referenčnim datumom, določenim v navedeni prilogi za to državo članico, če jim je priloženo potrdilo, ki so ga izdali pristojni organi te države članice.

To potrdilo mora navajati, da sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)

da so take osebe dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost opravljale v tej državi članici dejavnosti iz člena 36 najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo tega potrdila;

(b)

da je tem osebam dovoljeno opravljati omenjene dejavnosti pod enakimi pogoji kot imetnikom dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih za to državo članico v točki 5.3.2 Priloge V.

Zahteva po triletnih izkušnjah v praktičnem delu iz točke (a) drugega pododstavka se opusti za osebe, ki so uspešno končale vsaj tri leta študija, za katerega pristojni organi v državi članici potrdijo, da je enakovreden usposabljanju iz člena 34.

Za Češko in Slovaško se dokazila o formalnih kvalifikacijah, pridobljena v nekdanji Češkoslovaški, priznavajo enako kot češka in slovaška dokazila o formalnih kvalifikacijah in pod enakimi pogoji, kot so določeni v prejšnjih pododstavkih.

2.   Vsaka država članica priznava dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika, podeljena v Italiji osebam, ki so začele z univerzitetnim medicinskim usposabljanjem po 28. januarju 1980 in najkasneje 31. decembra 1984, če jim je priloženo potrdilo, ki so ga izdali pristojni italijanski organi.

To potrdilo mora navajati, da so izpolnjeni naslednji trije pogoji:

(a)

da so take osebe opravile ustrezen preizkus poklicne usposobljenosti, ki ga izvajajo pristojni italijanski organi, da bi ugotovili, ali je raven znanja in veščin teh oseb primerljiva z ravnjo, ki jo imajo osebe z dokazili o formalnih kvalifikacijah, navedenih za Italijo v točki 5.3.2 Priloge V;

(b)

da so dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost opravljale v Italiji dejavnosti iz člena 36 najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo tega potrdila;

(c)

da jim je dovoljeno opravljati ali da dejansko, zakonito in kot glavno dejavnost opravljajo dejavnosti iz člena 36 pod enakimi pogoji, kot imetniki dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih za Italijo v točki 5.3.2 Priloge V.

Zahteva po preizkusu poklicnih sposobnosti iz točke (a) drugega pododstavka se opusti za osebe, ki so uspešno končale vsaj tri leta študija, za katerega pristojni organi potrdijo, da je enakovreden usposabljanju iz člena 34.

Osebe, ki so začele z univerzitetnim medicinskim usposabljanjem po 31. decembru 1984, se obravnavajo enako kot zgoraj navedene osebe, če se je navedeni triletni študij začel pred 31. decembrom 1994.

Oddelek 5

Veterinarji

Člen 38

Usposabljanje veterinarjev

1.   Usposabljanje veterinarjev obsega skupno najmanj pet let rednega teoretičnega in praktičnega študija, ki zajema vsaj program opisan v točki 5.4.1 Priloge V in se izvaja na univerzi ali visokošolski ustanovi, ki izvaja usposabljanje s priznano enakovredno ravnjo ali pod nadzorom univerze.

Vsebina točke 5.4.1 Priloge V se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Zaradi takih posodobitev se v nobeni državi članici ne sme spremeniti veljavnih zakonodajnih načel v zvezi s strukturo poklicev, kar zadeva usposabljanje in pogoje dostopa za fizične osebe.

2.   Za sprejem v veterinarsko usposabljanje se zahteva diploma ali spričevalo, ki omogoča vpis na univerze ali visokošolske ustanove, ki jim država članica priznava enakovredno raven za namene zadevnega študija.

3.   Usposabljanje veterinarjev mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:

(a)

primerno poznavanje ved, na katerih temeljijo dejavnosti veterinarja;

(b)

primerno poznavanje zgradbe in delovanja organizma zdravih živali, njihove reje, razmnoževanja in splošne higiene kakor tudi krmljenja, vključno s tehnologijo za proizvodnjo in konzerviranje raznih vrst krme, ustrezne njihovim potrebam;

(c)

primerno poznavanje obnašanja živali in njihove zaščite;

(d)

primerno poznavanje vzrokov, vrst, poteka, učinkov, diagnostiko in zdravljenja bolezni živali, bodisi posamezno bodisi v skupinah, vključno s posebnim poznavanjem bolezni, prenosljivih na ljudi;

(e)

primerno poznavanje preventivne veterinarske medicine;

(f)

primerno poznavanje higiene in tehnologije za proizvodnjo, izdelavo in dajanje v promet živalskih proizvodov ali izdelkov živalskega izvora, namenjenih prehrani ljudi;

(g)

primerno poznavanje zakonov in drugih predpisov v zvezi z zgoraj navedenimi področji;

(h)

primerne klinične in druge praktične izkušnje pod ustreznim nadzorom.

Člen 39

Pridobljene pravice veterinarjev

Države članice brez poseganja v člen 23(4) priznajo državljanom držav članic, katerih dokazila o formalnih kvalifikacijah za veterinarja so bila izdana ali ki so se začeli usposabljati v Estoniji pred 1. majem 2004, taka dokazila o formalnih kvalifikacijah za veterinarja, če jim je priloženo potrdilo, da so dejansko in zakonito opravljali take dejavnosti v Estoniji vsaj pet zaporednih let v sedmih letih pred datumom izdaje potrdila.

Oddelek 6

Babice

Člen 40

Usposabljanje babic

1.   Usposabljanje babic obsega skupno najmanj:

(a)

posebno usposabljanje s polno časovno obveznostjo za babice, ki obsega vsaj tri leta teoretičnega in praktičnega študija (smer I), ki vključuje vsaj program, opisan v točki 5.5.1 Priloge V; ali

(b)

posebno usposabljanje s polno časovno obveznostjo za babice, ki traja 18 mesecev (smer II) in vključuje vsaj študijski program, opisan v točki 5.5.1 Priloge V, ki ni v skladu z enakovrednim usposabljanjem medicinskih sester za splošno zdravstveno nego.

Države članice zagotovijo, da so ustanove, ki izvajajo usposabljanje babic, odgovorne za usklajevanje teoretičnega in kliničnega usposabljanja skozi celoten študijski program.

Vsebina točke 5.5.1. Priloge V se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Zaradi takih posodobitev se v nobeni državi članici ne sme spremeniti veljavnih zakonodajnih načel v zvezi s strukturo poklicev, kar zadeva usposabljanje in pogoje dostopa za fizične osebe.

2.   Za sprejem v usposabljanje babic mora biti izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a)

dokončanih vsaj prvih deset let splošnega šolskega izobraževanja za smer I; ali

(b)

dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, navedena v točki 5.2.2 Priloge V za smer II.

3.   Usposabljanje babic mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:

(a)

primerno poznavanje ved, na katerih temeljijo dejavnosti babic, zlasti porodništva in ginekologije;

(b)

ustrezno poznavanje poklicne etike in zakonodaje na tem področju;

(c)

izčrpno znanje o bioloških funkcijah, anatomiji in fiziologiji porodništva in zdravstvene nege novorojenčka, kakor tudi znanja o odnosu med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in družbenim okoljem ter o njegovem vedenju;

(d)

ustrezne klinične izkušnje v pooblaščenih ustanovah pod nadzorom usposobljenih strokovnjakov iz babištva in porodništva;

(e)

ustrezno razumevanje usposabljanja zdravstvenih delavcev in izkušnje pri delu s tem osebjem.

Člen 41

Postopki za priznavanje dokazil o formalnih kvalifikacijah za babico

1.   Dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico, navedena v točki 5.5.2 Priloge V, se avtomatično priznjo v skladu s členom 21, če izpolnjujejo eno od naslednjih meril:

(a)

Vsaj triletno usposabljanje babic s polno časovno obveznostjo:

(i)

za katero se zahteva diploma, spričevalo ali drugo dokazilo o kvalifikacijah, ki omogoča vpis na univerze ali druge visokošolske ustanove ali drugače zagotavlja enakovredno raven znanja; ali

(ii)

mu sledita dve leti poklicnih izkušenj, za katere je bilo izdano potrdilo v skladu z odstavkom 2.

(b)

Usposabljanje s polno časovno obveznostjo za babice, ki traja vsaj dve leti ali 3 600 ur, pod pogojem, da ima oseba dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, kot je to opredeljeno v točki 5.2.2 Priloge V.

(c)

Usposabljanje s polno časovno obveznostjo za babice, ki traja vsaj 18 mesecev ali 3 000 ur, pod pogojem, da ima oseba dokazila o formalnih kvalifikacijah za medicinsko sestro za splošno zdravstveno nego, kot je to opredeljeno v točki 5.2.2 Priloge V, in eno leto poklicnih izkušenj, za katere je bilo izdano potrdilo v skladu z odstavkom 2.

2.   Potrdilo iz odstavka 1 izdajo pristojni organi v državi članici izvora. Z njim se potrdi, da je imetnik po pridobitvi dokazil o formalnih kvalifikacijah za babico ustrezno dolgo zadovoljivo opravljal vse dejavnosti babice v bolnišnici ali zdravstveni ustanovi, odobreni v ta namen.

Člen 42

Opravljanje dejavnosti babic

1.   Določbe tega oddelka se uporabljajo za dejavnosti babic, kot jih določi vsaka država članica brez poseganja v odstavek 2 in ki se opravljajo pod poklicnimi nazivi, navedenimi v točki 5.5.2 Priloge V.

2.   Države članice zagotovijo, da sta babicam omogočena dostop do in opravljanje vsaj naslednjih dejavnosti:

(a)

ustrezno informiranje in svetovanje v zvezi z načrtovanjem družine;

(b)

diagnosticiranje nosečnosti in spremljanje normalnega poteka nosečnosti; izvajanje preiskav, potrebnih za spremljanje razvoja normalnega poteka nosečnosti;

(c)

predpisovanje in svetovanje v preiskavah, potrebnih za čimprejšnje diagnosticiranje rizičnih nosečnosti;

(d)

izvajanje programov šole za starše in popolne priprave na porod, vključno s svetovanjem o higieni in prehrani;

(e)

skrb za mater in pomoč med porodom ter spremljanje stanja zarodka v maternici z ustreznimi kliničnimi metodami in tehničnimi sredstvi;

(f)

izvajanje spontanih porodov vključno z epiziotemijo, kadar je potrebna, v nujnih primerih pa tudi porod v medenični vstavi;

(g)

prepoznavanje opozorilnih znakov nepravilnosti pri materi ali otroku, ki zahtevajo napotitev k zdravniku, in pomoč temu zdravniku, kadar je to primerno; izvajanje ustreznih nujnih ukrepov v zdravnikovi odsotnosti, zlasti ročne odstranitve placente, ki ji lahko sledi ročni pregled maternice;

(h)

pregledovanje in negovanje novorojenega otroka; ukrepanje po lastni presoji v primeru potrebe in izvajanje takojšnjega oživljanja, kadar je to potrebno;

(i)

nega matere in spremljanje njenega napredka v poporodnem obdobju ter dajanje vseh potrebnih nasvetov o negi otroka, da bi lahko svojemu novorojenemu otroku zagotovila optimalen razvoj;

(j)

izvajanje zdravljenja, ki ga predpiše zdravnik;

(k)

priprava potrebnih pisnih poročil.

Člen 43

Pridobljene pravice babic

1.   V primeru državljanov držav članic, katerih dokazila o formalnih kvalifikacijah za babice izpolnjujejo vse minimalne zahteve usposobljenosti, določene v členu 40, vendar v skladu s členom 41 niso priznana, če jim ni priloženo potrdilo o poklicnih izkušnjah iz člena 41(2), vsaka država članica kot zadosten dokaz prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki so jih izdale te države članice pred referenčnim datumom, navedenim v točki 5.5.2 Priloge V, in ki so jim priložena potrdila, da so ti državljani dejansko in zakonito opravljali take dejavnosti vsaj dve zaporedni leti v petih letih pred izdajo potrdila.

2.   Pogoji iz odstavka 1 veljajo za državljane držav članic, katerih dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico potrjujejo uspešno dokončano usposabljanje na ozemlju nekdanje Nemške demokratične republike in izpolnjujejo vse minimalne zahteve usposobljenosti iz člena 40, vendar kjer se dokazila o formalnih kvalifikacijah v smislu člena 41 ne priznajo, če jim ni priloženo potrdilo o poklicnih izkušnjah iz člena 41(2), če potrjujejo, da se je program usposabljanja začel pred 3. oktobrom 1990.

3.   Kar zadeva poljska dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico, veljajo le naslednje določbe v zvezi s pridobljenimi pravicami.

Države članice priznajo državljanom držav članic, katerih dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico so bila izdana ali ki so se začeli usposabljati na Poljskem pred 1. majem 2004 in ki ne izpolnjujejo minimalnih zahtev usposobljenosti iz člena 40, naslednja dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico, če so jim priložena potrdila o tem, da so te osebe dejansko in zakonito opravljale dejavnosti babice tako dolgo, kot je določeno spodaj:

(a)

dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico na dodiplomski stopnji (dyplom licencjata położnictwa): vsaj tri zaporedna leta v petih letih pred datumom izdaje potrdila;

(b)

dokazila o formalnih kvalifikacijah za babico, ki dokazujejo uspešno dokončano posrednješolsko izobraževanje na poklicni zdravstveni šoli (dyplom położnej): vsaj pet zaporednih let v sedmih letih pred datumom izdaje potrdila.

4.   Države članice priznajo dokazila o formalnih kvalifikacijah za babištvo, izdana na Poljskem babicam, ki so dokončale usposabljanje pred 1. majem 2004, ki niso izpolnjevala minimalnih zahtev usposobljenosti iz člena 40, potrjena z diplomo „diplomirani“, pridobljeno na podlagi posebnega dopolnilnega programa iz člena 11 Zakona z dne 20. aprila 2004 o spremembi zakona o poklicih medicinske sestre in babice in o nekaterih drugih pravnih predpisih (Uradni list Republike Poljske z dne 30. aprila 2004, št. 92, pos. 885) in Uredbe Ministra za zdravje z dne 11. maja 2004 o podrobnih pogojih izvajanja študija za medicinske sestre in babice, ki imajo spričevalo o končani srednji šoli (končni izpit — matura) in so diplomanti medicinskega liceja in poklicnih zdravstvenih šol za poklic medicinske sestre in babice (Uradni list Republike Poljske z dne 13. maja 2004, št. 110, pos. 1170), z namenom, da se preveri, ali je raven znanja in sposobnosti take osebe primerljiva z znanjem in sposobnostmi babic s kvalifikacijami, ki so za Poljsko opredeljene v točki 5.5.2 Priloge V.

Oddelek 7

Farmacevti

Člen 44

Usposabljanje farmacevtov

1.   Za sprejem v program usposabljanja farmacevtov se zahteva diploma ali spričevalo, ki omogoča dostop do študija na univerzah ali visokošolskih ustanovah, ki jim je priznan enakovreden status, v državi članici.

2.   Dokazila o formalnih kvalifikacijah za farmacevta potrjujejo usposabljanje, ki traja najmanj pet let in vključuje vsaj:

(a)

štiri leta rednega teoretičnega in praktičnega usposabljanja na univerzi ali visokošolski ustanovi s priznanim enakovrednim statusom ali pod nadzorom univerze;

(b)

šest mesecev pripravništva v javni lekarni ali v bolnišnici pod nadzorom farmacevtskega oddelka te bolnišnice.

Tako usposabljanje obsega vsaj program, opisan v točki 5.6.1 Priloge V. Vsebina točke 5.6.1 Priloge V se lahko spremeni v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Zaradi takih posodobitev se v nobeni državi članici ne sme spremeniti veljavnih zakonodajnih načel v zvezi s strukturo poklicev, kar zadeva usposabljanje in pogoje dostopa za fizične osebe.

3.   Usposabljanje farmacevtov mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine:

(a)

ustrezno znanje o zdravilih in snoveh, ki se uporabljajo za proizvodnjo zdravil;

(b)

ustrezno znanje o farmacevtski tehnologiji ter fizikalnem, kemijskem, biološkem in mikrobiološkem preizkušanju zdravil;

(c)

ustrezno znanje o presnovi in učinkih zdravil ter delovanju strupenih snovi in uporabi zdravil;

(d)

ustrezno znanje za vrednotenje znanstvenih podatkov v zvezi z zdravili, ki omogoča zagotavljanje ustreznih podatkov;

(e)

ustrezno znanje o zakonskih in drugih zahtevah, povezanih s farmacevtsko prakso.

Člen 45

Opravljanje dejavnosti farmacevtov

1.   Za namene te direktive so dejavnosti farmacevta tiste dejavnosti, za dostop do in opravljanje katerih se zahtevajo poklicne kvalifikacije v eni ali več državah članicah in ki so dostopne imetnikom dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih v točki 5.6.2 Priloge V.

2.   Države članice imetnikom dokazil o formalnih kvalifikacijah iz farmacije na univerzitetni ali enakovredni stopnji, ki izpolnjujejo določbe člena 44, zagotovijo pravico dostopa do vsaj naslednjih dejavnosti, ob upoštevanju, kadar je to primerno, zahtev po dodatnih poklicnih izkušnjah:

(a)

priprava farmacevtske oblike zdravil;

(b)

izdelava in preizkušanje zdravil;

(c)

preizkušanje zdravil v laboratoriju za preizkušanje zdravil;

(d)

skladiščenje, hramba in distribucija zdravil v prodaji na debelo;

(e)

priprava, preizkušanje, skladiščenje in dobava zdravil v javnih lekarnah;

(f)

priprava, preizkušanje, shranjevanje in izdajanje zdravil v bolnišnicah;

(g)

obveščanje in svetovanje o zdravilih.

3.   Če država članica za dostop do ali opravljanje ene od dejavnosti farmacevta zahteva dodatne poklicne izkušnje, poleg dokazil o formalnih kvalifikacijah, navedenih v točki 5.6.2 Priloge V, ta država članica kot zadosten dokaz v zvezi s tem prizna potrdilo, ki ga izdajo pristojni organi v državi članici izvora in ki potrjuje, da je taka oseba opravljala te dejavnosti podobno dolgo v državi članici izvora.

4.   Priznavanje iz odstavka 3 ne velja za dvoletno obdobje poklicnih izkušenj, ki se zahteva v Velikem vojvodstvu Luksemburgu za dodelitev državne koncesije v javni farmaciji.

5.   Če ima država članica na dan 16. september 1985 vzpostavljen sistem razpisov na podlagi preizkusov, katerega namen je med imetniki iz odstavka 2 izbrati tiste, ki bodo lahko postali lastniki novih lekarn, ustanovljenih v skladu z nacionalnim sistemom geografske porazdelitve, lahko ta država članica z odstopanjem od odstavka 1 nadaljuje s tem sistemom razpisov ter od državljanov držav članic, ki imajo dokazila o formalnih kvalifikacijah za farmacevta, navedena v točki 5.6.2 Priloge V, ali za katere veljajo določbe člena 23, zahteva, da sodelujejo v takih razpisih.

Oddelek 8

Arhitekti

Člen 46

Usposabljanje arhitektov

1.   Usposabljanje arhitektov obsega skupno najmanj štiri leta rednega študija ali šest let študija, od katerih vsaj tri leta potekajo redno, na univerzi ali v primerljivi izobraževalni ustanovi. Usposabljanje se konča z uspešno opravljenim izpitom na univerzitetni stopnji.

Tako usposabljanje, ki mora biti na univerzitetni ravni in katerega glavni element je arhitektura, mora uravnoteženo pokrivati teoretične in praktične vidike usposabljanja arhitektov ter zagotavljati, da si ti pridobijo naslednja znanja in veščine:

(a)

sposobnost arhitekturnega projektiranja, ki izpolnjuje tako estetske kot tehnične zahteve;

(b)

ustrezno poznavanje zgodovine arhitekture in arhitekturnih teorij ter z njimi povezanih umetnosti, tehnologij in družbenih ved;

(c)

poznavanje upodabljajočih umetnosti kot vpliva na kakovost arhitekturnega projektiranja;

(d)

ustrezno znanje o urbanizmu, prostroskem planiranju in veščinah, potrebnih za planiranje;

(e)

razumevanje odnosa med ljudmi in zgradbami, med zgradbami in njihovim okoljem ter razumevanje potrebe, da se zgradbe in prostori med njimi prilagodijo potrebam ljudi in njihovim medsebojnim razmerjem;

(f)

razumevanje poklica in vloge arhitekta v družbi, zlasti pri pripravi idejnih zasnov, ki upoštevajo družbene dejavnike;

(g)

razumevanje raziskovalnih metod in metod za pripravo idejne zasnove projekta;

(h)

razumevanje prostorskih, arhitekturnih in gradbenih načrtov ter konstrukcijskih in tehničnih problemov, povezanih z načrtovanjem stavb;

(i)

ustrezno poznavanje fizikalnih problemov, tehnologij in delovanja stavb, tako da se njihova notranjost uredi udobno in zavaruje pred podnebnimi dejavniki;

(j)

potrebne veščine za projektiranje, ki omogočajo izpolnjevanje zahtev uporabnikov stavb v okviru stroškovnih omejitev in gradbenih predpisov;

(k)

ustrezno poznavanje izvajanja del, organizacije, predpisov in postopkov, vpletenih v uresničevanje projektnih zasnov in vključevanje teh načrtov v sistem celovitega prostorskega planiranja.

2.   Znanje in veščine, naštete v odstavku 1, se lahko spremenijo v skladu s postopkom iz člena 58(2) z namenom prilagoditve znanstvenemu in tehničnemu napredku.

Zaradi takih posodobitev se v nobeni državi članici ne sme spremeniti veljavnih zakonodajnih načel v zvezi s strukturo poklicev, kar zadeva usposabljanje in pogoje dostopa za fizične osebe.

Člen 47

Odstopanja od pogojev usposobljenosti arhitektov

1.   Z odstopanjem od člena 46 se za naslednje prav tako prizna, da izpolnjuje člen 21: usposabljanje, ki poteka od 5. avgusta 1985 v „Fachhochschulen“ v Zvezni republiki Nemčiji in traja tri leta, če izpolnjuje zahteve iz člena 46 in omogoča opravljanje dejavnosti iz člena 48 v tej državi članici s poklicnim nazivom „arhitekt“ in če tako usposabljanje dopolnjujejo štiriletne poklicne izkušnje v Zvezni republiki Nemčiji, potrjene s potrdilom, ki ga izda poklicno združenje, pri katerem je registriran arhitekt, ki želi uporabiti določbe te direktive.

Poklicno združenje mora najprej ugotoviti, ali opravljeno delo takega arhitekta v arhitekturi nedvomno dokazuje uporabo celotnega obsega znanja in veščin iz člena 46(1). Tako potrdilo se izda po enakem postopku, kot velja za vpis na seznam poklicnih združenj.

2.   Z odstopanjem od člena 46 se za naslednje prav tako prizna, da izpolnjuje člen 21: usposabljanje, ki je del programa socialnih izboljšav ali se opravi kot izredni univerzitetni študij, če izpolnjuje zahteve iz člena 46 in se zaključi z izpitom iz arhitekture, ki ga uspešno opravi oseba, ki je sedem let ali več delala na področju arhitekture pod nadzorom arhitekta ali arhitekturnega podjetja. Ta izpit mora biti na univerzitetni stopnji in enakovreden zaključnemu izpitu iz prvega pododstavka člena 46(1).

Člen 48

Opravljanje dejavnosti arhitektov

1.   Za namene te direktive so poklicne dejavnosti arhitekta tiste dejavnosti, ki se redno opravljajo na podlagi poklicnega naziva „arhitekt“.

2.   Državljani države članice, ki lahko uporabljajo ta naziv v skladu z zakonom, ki pristojnemu organu države članice daje pooblastila, da podeli ta naziv državljanom z dosežki izjemne kakovosti v arhitekturi, izpolnjujejo zahteve, določene za opravljanje dejavnosti arhitekta na podlagi poklicnega naziva „arhitekt“. Potrdilo, ki ga takim osebam izda država članica izvora, potrjuje, da opravljajo dejavnosti v arhitekturi.

Člen 49

Pridobljene pravice arhitektov

1.   Vsaka država članica prizna dokazila o formalnih kvalifikacijah za arhitekta, navedena v točki 6 Priloge VI, ki jih podeljujejo druge države članice in ki potrjujejo program usposabljanja, ki se je začel najpozneje v referenčnem akademskem letu iz te priloge, tudi če ne izpolnjujejo minimalnih zahtev iz člena 46, in za dostop do in opravljanja poklicnih dejavnosti arhitekta takim dokazilom na svojem ozemlju priznava enako veljavo kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah za arhitekta, ki jih sama izdaja.

V teh okoliščinah se priznajo potrdila, ki so jih izdali pristojni organi v Zvezni republiki Nemčiji in ki potrjujejo, da so dokazila o formalnih kvalifikacijah, ki so jih po 8. maju 1945 izdali pristojni organi Nemške demokratične republike, enakovredna dokazilom iz te priloge.

2.   Vsaka država članica brez poseganja v odstavek 1 prizna naslednja dokazila o formalnih kvalifikacijah in jim za namene dostopa do in opravljanja poklicnih dejavnosti arhitekta priznava na svojem ozemlju enako veljavo kot dokazilom o formalnih kvalifikacijah, ki jih sama izdaja: potrdila, ki so jih državljanom držav članic izdale države članice, ki so sprejele pravila, ki urejajo dostop do in opravljanje dejavnosti arhitekta od naslednjih datumov:

(a)

1. januarja 1995 za Avstrijo, Finsko in Švedsko;

(b)

1. maja 2004 za Češko, Estonijo, Ciper, Latvijo, Litvo, Madžarsko, Malto, Poljsko, Slovenijo in Slovaško;

(c)

5. avgusta 1987 za druge države članice.

Potrdilo iz odstavka 1 potrjuje, da je imetniku najpozneje od tega datuma dovoljeno uporabljati poklicni naziv arhitekta in da je po teh pravilih dejansko opravljal zadevne dejavnosti najmanj tri zaporedna leta v petih letih pred izdajo potrdila.

POGLAVJE IV

Skupne določbe o ustanavljanju

Člen 50

Dokumentacija in formalnosti

1.   Kadar pristojni organi države članice gostiteljice odločajo o prošnji za dovolitev opravljanja reguliranega poklica na podlagi tega naslova, lahko zahtevajo dokumente in potrdila, našteta v Prilogi VII.

Predloženi dokumenti, našteti v (d), (e) in (f) točke 1 Priloge VII, na datum predložitve ne smejo biti starejši od treh mesecev.

Države članice, organi in druge pravne osebe zagotovijo zaupnost podatkov, ki jih prejmejo.

2.   V primeru upravičenega dvoma lahko država članica gostiteljica zahteva od pristojnih organov države članice, da potrdijo verodostojnost potrdil in dokazil o formalnih kvalifikacijah, izdanih v tej državi članici, ter da, kadar je to primerno, potrdijo dejstvo, da upravičenec za poklice iz poglavja III tega naslova izpolnjuje minimalne pogoje usposobljenosti, določene za vsakega od teh poklicev v členih 24, 25, 28, 31, 34, 35, 38, 40, 44 in 46.

3.   V primeru upravičenega dvoma ima država članica gostiteljica, če je dokazila o formalnih kvalifikacijah, kot so opredeljena v členu 3(1)(c), izdal pristojni organ v državi članici in vključujejo usposabljanje, ki je delno ali v celoti opravljeno v organizaciji, ustanovljeni v drugi državi članici, pravico preveriti pri pristojnem organu države članice, ki je izdala dokazila:

(a)

če je program usposabljanja v organizaciji, ki je izvedla usposabljanje, formalno potrdila izobraževalna organizacija ustanovljena v državi članici, ki je izdala dokazila;

(b)

če so izdana dokazila o formalnih kvalifikacijah enaka dokazilom, ki bi bila izdana, če bi se program v celoti opravil v državi članici, ki je izdala dokazila; in

(c)

če dokazila o formalnih kvalifikacijah podeljujejo enake poklicne pravice na ozemlju države članice, ki je izdala dokazila.

4.   Kadar država članica gostiteljica od svojih državljanov za dostop do reguliranega poklica zahteva, da slovesno zaprisežejo ali podajo zaprisežno izjavo, in besedila te zaprisege ali izjave ni mogoče uporabiti za državljane drugih držav članic, mora poskrbeti za to, da take osebe lahko uporabijo ustrezno enakovredno besedilo.

Člen 51

Postopek za vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij

1.   Pristojni organ države članice gostiteljice potrdi prejem prošnje v roku enega meseca po prejemu in obvesti prosilca o kakršnih koli manjkajočih dokumentih.

2.   Postopek preučitve prošnje za dovolitev opravljanja reguliranega poklica je treba opraviti čim hitreje, nato mora pristojni organ v državi članici gostiteljici izdati ustrezno utemeljeno odločitev, v vsakem primeru najkasneje v treh mesecih od datuma, ko je bila predložena prosilčeva popolna dokumentacija. Ta rok se lahko podaljša za en mesec v primerih, za katere se uporabljata poglavji I in II tega naslova.

3.   Proti odločitvi ali če odločitev ni sprejeta v roku se lahko vloži pritožba v skladu z nacionalno zakonodajo.

Člen 52

Uporaba poklicnih nazivov

1.   Če je v državi članici gostiteljici uporaba poklicnega naziva v zvezi z eno od dejavnosti zadevnega poklica regulirana, morajo državljani drugih držav članic, ki jim je dovoljeno opravljati reguliran poklic na podlagi naslova II, uporabljati poklicni naziv države članice gostiteljice, ki ustreza temu poklicu v tej državi članici, ter tudi kakršne koli kratice, povezane s tem nazivom.

2.   Kadar v državi članici poklic regulira združenje ali organizacija v smislu člena 3(2), državljani držav članic ne smejo uporabljati poklicnega naziva, ki ga izda ta organizacija ali združenje, ali njegove skrajšane oblike, če ne predložijo dokaza, da so člani tega združenja ali organizacije.

Če združenje ali organizacija članstvo pogojuje z določenimi kvalifikacijami, lahko to zahteva za državljane drugih držav članic, ki imajo poklicne kvalifikacije, le v skladu s pogoji, določenimi v tej direktivi.

NASLOV IV

PODROBNA PRAVILA ZA OPRAVLJANJE POKLICA

Člen 53

Znanje jezikov

Osebe, ki se jim priznajo poklicne kvalifikacije, znajo jezike, potrebne za opravljanje poklica v državi članici gostiteljici.

Člen 54

Uporaba strokovnih in znanstvenih naslovov

Država članica gostiteljica brez poseganja v člen 7 in 52 zagotovi, da se zadevnim osebam podeli pravica do uporabe strokovnih in znanstvenih naslovov, podeljenih v državi članici izvora, in po možnosti okrajšav v jeziku te države članice. Država članica gostiteljica lahko zahteva, da temu naslovu sledi ime in naslov ustanove ali komisije, ki je naslov podelila. Če bi lahko prišlo do zamenjave strokovnega in znanstvenega naslova države članice izvora z naslovom v državi članici gostiteljici, ki v tej državi zahteva dodatno usposabljanje, ki ga oseba ni opravila, lahko država članica gostiteljica odredi, da mora oseba svoj strokovni ali znanstveni naslov iz države članice izvora uporabljati v ustrezni obliki, ki jo določi država članica gostiteljica.

Člen 55

Odobritev s strani skladov za zdravstveno zavarovanje

Brez poseganja v člen 5(1) in točko (b) prvega pododstavka člena 6 države članice, ki od oseb, ki so pridobile svoje poklicne kvalifikacije na njihovem ozemlju, zahtevajo, da opravijo pripravniško dobo na delovnem mestu in/ali obdobje pridobivanja poklicnih izkušenj, da jih odobri sklad za zdravstveno zavarovanje, odstopijo od te zahteve za imetnike dokazil o poklicnih kvalifikacijah za zdravnika in zobozdravnika, pridobljenih v drugih državah članicah.

NASLOV V

UPRAVNO SODELOVANJE IN ODGOVORNOST ZA IZVAJANJE

Člen 56

Pristojni organi

1.   Pristojni organi države članice gostiteljice in države članice izvora tesno sodelujejo in si med seboj pomagajo, da bi olajšali uporabo te direktive. Zagotovijo zaupnost izmenjanih podatkov.

2.   Pristojni organi države članice gostiteljice in države članice izvora si izmenjujejo podatke o sprejetih disciplinskih ukrepih ali kazenskih sankcijah ali o kakršnih koli drugih resnih in posebnih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na opravljanje dejavnosti po tej direktivi, ob spoštovanju zakonodaje o varovanju osebnih podatkov, predvidene v direktivah Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (24) in 2002/58/ES z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (25).

Država članica izvora preveri verodostojnost okoliščin, njeni organi pa sprejmejo odločitev o naravi in obsegu preiskav, ki jih je treba opraviti, ter obvestijo državo članico gostiteljico o sklepih, ki jih sprejme na podlagi razpoložljivih podatkov.

3.   Vsaka država članica najkasneje do 20 oktobra 2007, imenuje organe in telesa, pristojne za izdajanje ali prejemanje dokazil o formalnih kvalifikacijah in drugih dokumentov in podatkov ter pristojne za prejemanje prošenj in sprejemanje odločitev navedenih v tej direktivi ter o tem takoj obvesti druge države članice in Komisijo.

4.   Vsaka država članica imenuje koordinatorja za dejavnosti organov iz odstavka 1 ter o tem obvesti druge države članice in Komisijo.

Naloga koordinatorjev je:

(a)

spodbujati enotno izvajanje te direktive;

(b)

zbirati vse podatke, ki se nanašajo na izvajanje te direktive, kot so podatki o pogojih za dostop do reguliranih poklicev v državah članicah.

Pri izpolnjevanju nalog, opisanih pod točko (b), lahko koordinatorji prosijo za pomoč kontaktne točke iz člena 57.

Člen 57

Kontaktne točke

Vsaka država članica najkasneje do 20 oktobra 2007, imenuje kontaktno točko, katere naloge so:

(a)

državljanom in kontaktnim točkam drugih držav članic sporočati podatke, potrebne za priznavanje poklicnih kvalifikacij, predvidene s to direktivo, kot so podatki o nacionalni zakonodaji, ki ureja poklice in opravljanje teh poklicev, vključno s socialno zakonodajo in, kadar je to primerno, etična pravila;

(b)

državljanom pomagati pri uveljavljanju njihovih pravic, ki izhajajo iz te direktive, v sodelovanju, kadar je to primerno, z drugimi kontaktnimi točkami in pristojnimi organi države članice gostiteljice.

Kontaktne točke Komisijo na njeno zahtevo obvestijo o rezultatu poizvedb, ki jih opravijo v skladu z določbami točke (b), v dveh mesecih po njihovem prejemu.

Člen 58

Odbor za priznavanje poklicnih kvalifikacij

1.   Komisiji pomaga Odbor za priznavanje poklicnih kvalifikacij (v nadaljnjem besedilu: „odbor“) sestavljen iz predstavniki držav članic, ki mu predseduje predstavnik Komisije.

2.   Kjer je navedeno sklicevanje na ta odstavek, se uporabljata člena 5 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 navedenega sklepa.

Obdobje iz člena 5(6) Sklepa 1999/468/ES znaša dva meseca.

3.   Odbor sprejme svoj poslovnik.

Člen 59

Posvetovanje

Komisija na primeren način zagotovi posvetovanja z izvedenci iz zadevnih poklicnih skupin, zlasti v kontekstu dela odbora iz člena 58, in pripravi obrazloženo poročilo o teh posvetovanjih z odborom.

NASLOV VI

DRUGE DOLOČBE

Člen 60

Poročila

1.   Države članice pošljejo Komisiji vsaki dve leti od 20 oktobra 2007, poročilo o izvajanju sistema. Poleg splošnih ugotovitev poročilo vsebuje tudi statistični povzetek sprejetih odločitev in opis glavnih težav pri uporabi te direktive.

2.   Komisija sestavi vsakih pet let od 20 oktobra 2007, poročilo o izvajanju te direktive.

Člen 61

Klavzula o odstopanju

Če pri izvajanju ene od določb te direktive država članica naleti na večje težave na določenem področju, Komisija te težave preuči v sodelovanju z zadevno državo članico.

Kadar je to primerno, Komisija v skladu s postopkom iz člena 58(2) sklene državi članici dovoliti, da v omejenem obdobju odstopa od teh določb.

Člen 62

Razveljavitev

Direktive 77/452/EGS, 77/453/EGS, 78/686/EGS, 78/687/EGS, 78/1026/EGS, 78/1027/EGS, 80/154/EGS, 80/155/EGS, 85/384/EGS, 85/432/EGS, 85/433/EGS, 89/48/EGS, 92/51/EGS, 93/16/EGS in 99/42/ES se razveljavijo s 20 oktobrom 2007. Sklicevanja na razveljavljene direktive se obravnavajo kot sklicevanja na to direktivo, razveljavitev pa ne vpliva na akte, sprejete na podlagi navedenih direktiv.

Člen 63

Prenos

Države članice sprejmejo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 20 oktobra 2007. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

Člen 64

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 65

Naslovljenci

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Strasbourgu, 7. septembra 2005

Za Evropski parlament

Predsednik

J. BORRELL FONTELLES

Za Svet

Predsednik

C. CLARKE


(1)  UL C 181 E, 30.7.2002, str. 183.

(2)  UL C 61, 14.3.2003, str. 67.

(3)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 11. februarja 2004 (UL C 97 E, 22.4.2004, str. 230), Skupno stališče Sveta z dne 21. decembra 2004 (UL C 58 E, 8.3.2005, str. 1) in Stališče Evropskega parlamenta z dne 11. maja 2005 (še ni objavljeno v Uradnem listu). Sklep Sveta z dne 6. junija 2005.

(4)  UL L 178, 17.7.2000, str. 1.

(5)  UL L 19, 24.1.1989, str. 16. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2001/19/ES (UL L 206, 31.7.2001, str. 1).

(6)  UL L 209, 24.7.1992, str. 25. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena s Sklepom Komisije 2004/108/ES (UL L 32, 5.2.2004, str. 15).

(7)  UL L 201, 31.7.1999, str. 77.

(8)  UL L 176, 15.7.1977, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(9)  UL L 176, 15.7.1977, str. 8. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2001/19/ES.

(10)  UL L 233, 24.8.1978, str. 1. . Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003

(11)  UL L 233, 24.8.1978, str. 10. . Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(12)  UL L 362, 23.12.1978, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2001/19/ES.

(13)  UL L 362, 23.12.1978, str. 7. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2001/19/ES.

(14)  UL L 33, 11.2.1980, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(15)  UL L 33, 11.2.1980, str. 8. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2001/19/ES.

(16)  UL L 223, 21.8.1985, str. 15. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(17)  UL L 253, 24.9.1985, str. 34. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2001/19/ES.

(18)  UL L 253, 24.9.1985, str. 37. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(19)  UL L 165, 7.7.1993, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1882/2003 (UL L 284, 31.10.2003, str. 1).

(20)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(21)  UL L 78, 26.3.1977, str. 17. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(22)  UL L 77, 14.3.1998, str. 36. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

(23)  UL L 145, 13.6.1977, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2004/66/ES (UL L 168, 1.5.2004, str. 35).

(24)  UL L 281, 23.11.1995, str. 31. Direktiva, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1882/2003.

(25)  UL L 201, 31.7.2002, str. 37.


PRILOGA I

Seznam poklicnih združenj ali organizacij, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 3(2)

IRSKA (1)

1.

The Institute of Chartered Accountants in Ireland (2)

2.

The Institute of Certified Public Accountants in Ireland (2)

3.

The Association of Certified Accountants (2)

4.

Institution of Engineers of Ireland

5.

Irish Planning Institute

ZDRUŽENO KRALJESTVO

1.

Institute of Chartered Accountants in England and Wales

2.

Institute of Chartered Accountants of Scotland

3.

Institute of Chartered Accountants in Ireland

4.

Chartered Association of Certified Accountants

5.

Chartered Institute of Loss Adjusters

6.

Chartered Institute of Management Accountants

7.

Institute of Chartered Secretaries and Administrators

8.

Chartered Insurance Institute

9.

Institute of Actuaries

10.

Faculty of Actuaries

11.

Chartered Institute of Bankers

12.

Institute of Bankers in Scotland

13.

Royal Institution of Chartered Surveyors

14.

Royal Town Planning Institute

15.

Chartered Society of Physiotherapy

16.

Royal Society of Chemistry

17.

British Psychological Society

18.

Library Association

19.

Institute of Chartered Foresters

20.

Chartered Institute of Building

21.

Engineering Council

22.

Institute of Energy

23.

Institution of Structural Engineers

24.

Institution of Civil Engineers

25.

Institution of Mining Engineers

26.

Institution of Mining and Metallurgy

27.

Institution of Electrical Engineers

28.

Institution of Gas Engineers

29.

Institution of Mechanical Engineers

30.

Institution of Chemical Engineers

31.

Institution of Production Engineers

32.

Institution of Marine Engineers

33.

Royal Institution of Naval Architects

34.

Royal Aeronautical Society

35.

Institute of Metals

36.

Chartered Institution of Building Services Engineers

37.

Institute of Measurement and Control

38.

British Computer Society


(1)  Irski državljani so tudi člani naslednjih združenj ali organizacij v Združenem kraljestvu:

 

Institute of Chartered Accountants in England and Wales

 

Institute of Chartered Accountants of Scotland

 

Institute of Actuaries

 

Faculty of Actuaries

 

The Chartered Institute of Management Accountants

 

Institute of Chartered Secretaries and Administrators

 

Royal Town Planning Institute

 

Royal Institution of Chartered Surveyors

 

Chartered Institute of Building.

(2)  Samo za dejavnost revizije poročil.


PRILOGA II

Seznam programov usposabljanja s posebno strukturo, navedenih v členu 11 točka (c) pododstavek (ii)

1.   Programi usposabljanja za paramedicinske in vzgojnovarstvene poklice

Usposabljanje za naslednje poklice:

v Nemčiji:

medicinska sestra v pediatriji („Kinderkrankenschwester/Kinderkrankenpfleger“),

fizioterapevt („Krankengymnast(in)/Physiotherapeut(in)“) (1),

delovni terapevt/ergoterapevt („Beschäftigungs- und Arbeitstherapeut/Ergotherapeut“),

logoped („Logopäde/Logopädin“),

ortoped („Orthoptist(in)“),

vgojitelj/-ica z državnim izpitom („Staatlich anerkannte(r) Erzieher(in)“),

vzgojitelj/-ica terapevt z državnim izpitom („Staatlich anerkannte(r) Heilpädagoge(in)“),

zdravstveni tehnik v laboratoriju („medizinisch-technische(r) Laboratoriums- Assistent(in)“),

zdravstveni tehnik za rentgenologijo („medizinisch-technische(r) Radiologie-Assistent(in)“),

zdravstveni tehnik za funkcionalno diagnostiko („medizinisch-technische(r) Assistent(in) für Funktionsdiagnostik“),

veterinarski tehnik („veterinärmedizinisch-technische(r) Assistent(in)“),

dietetik („Diätassistent(in)“),

farmacevtski tehnik („Pharmazieingenieur“), usposabljanje opravljeno pred 31. marcem 1994 v nekdanji Nemški demokratični republiki ali na ozemlju novih dežel,

psihiatrična medicinska sestra („Psychiatrische(r) Krankenschwester/Krankenpfleger“),

terapevt za govor („Sprachtherapeut(in)“);

na Češkem:

bolniški asistent („zdravotnický asistent“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 13 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja na srednji zdravstveni šoli, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“,

asistent nutricionist („nutriční asistent“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 13 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja na srednji zdravstveni šoli, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“;

v Italiji:

zobotehnik („odontotecnico“),

optik („ottico“);

na Cipru:

zobotehnik („οδοντοτεχνίτης“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 14 let, od tega vsaj šest let osnovnošolskega izobraževanja, šest let srednješolskega izobraževanja in dve leti posrednješolskega poklicnega izobraževanja, čemur sledi eno leto poklicnih izkušenj,

optik („τεχνικός oπτικός“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 14 let, od tega vsaj šest let osnovnošolskega izobraževanja, šest let srednješolskega izobraževanja in dve leti posrednješolskega izobraževanja, čemur sledi eno leto poklicnih izkušenj;

v Latviji:

medicinska sestra v zobozdravstvu („zobārstniecības māsa“),

katere izobraževanje traja skupno najmanj 13 let, od tega vsaj 10 let izobraževanja na splošnih šolah in dve leti strokovnega izobraževanja na zdravstveni šoli, čemur sledijo tri leta poklicnih izkušenj, ob koncu katerih je treba opraviti izpit, s katerim se pridobi spričevalo o specializaciji,

asistent v biomedicinskem laboratoriju („biomedicīnas laborants“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj 10 let izobraževanja na splošnih šolah in dve leti strokovnega izobraževanja na zdravstveni šoli, čemur sledita dve leti poklicnih izkušenj, ob koncu katerih je treba opraviti izpit, s katerim se pridobi spričevalo o specializaciji,

zobotehnik („zobu tehniķis“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj 10 let izobraževanja na splošnih šolah in dve leti strokovnega izobraževanja na zdravstveni šoli, čemur sledita dve leti poklicnih izkušenj, ob koncu katerih je treba opraviti izpit, s katerim se pridobi spričevalo o specializaciji,

asistent fizioterapevt („fizioterapeita asistents“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 13 let, od tega vsaj 10 let izobraževanja na splošnih šolah in tri leta strokovnega izobraževanja na zdravstveni šoli, čemur sledita dve leti poklicnih izkušenj, ob koncu katerih je treba opraviti izpit, s katerim se pridobi spričevalo o specializaciji;

v Luksemburgu:

zdravstveni tehnik za radiologijo („assistant(e) technique médical(e) en radiologie“),

zdravstveni tehnik v laboratoriju („assistant(e) technique médical(e) de laboratoire“),

psihiatrična medicinska sestra („infirmier/ičre psychiatrique“),

zdravstveni tehnik za kirurgijo („assistant(e) technique médical(e) en chirurgie“),

medicinska sestra v pediatriji („infirmier/ičre puériculteur/trice“),

medicinska sestra za anestezijo („infirmier/ičre anesthésiste“),

kvalificiran maser/maserka („masseur/euse diplômé(e)“),

vzgojitelj („éducateur/trice“);

na Nizozemskem:

veterinarski asistent („dierenartassistent“),

katerega izobraževanje in usposabljanje traja skupno najmanj 13 let, od tega:

(i)

vsaj tri leta poklicnega usposabljanja v specializirani šoli, ki se zaključi z izpitom in ki se v nekaterih primerih dopolni z enim ali dvema letoma specializiranega izobraževalnega programa, ki se zaključi z izpitom; ali

(ii)

vsaj dve leti in pol poklicnega usposabljanja v specializirani šoli, ki se zaključi z izpitom in ki se dopolni z vsaj šestimi meseci delovnih izkušenj ali pripravništva v imenovani ustanovi; ali

(iii)

vsaj dve leti poklicnega usposabljanja v specializirani šoli, ki se zaključi z izpitom in ki se dopolni z vsaj enim letom delovnih izkušenj ali pripravništva v odobreni ustanovi; ali

(iv)

v primeru veterinarskega asistenta („dierenartassisten“) tri leta poklicnega usposabljanja v specializirani šoli (program „MBO“) ali pa tri leta poklicnega usposabljanja v dvojnem sistemu za usposabljanje vajencev („LLW“), ki se zaključita z izpitom;

v Avstriji:

posebno osnovno usposabljanje medicinskih sester, specializiranih za zdravstveno nego otrok in mladine („spezielle Grundausbildung in der Kinder- und Jugendlichenpflege“),

posebno osnovno usposabljanje psihiatričnih medicinskih sester („spezielle Grundausbildung in der psychiatrischen Gesundheits- und Krankenpflege“),

optik za kontaktne leče („Kontaktlinsenoptiker“),

pediker („Fuβpfleger“),

tehnik za slušne aparate („Hörgeräteakustiker“),

lekarnar („Drogist“),

ki zajemajo programe izobraževanja in usposabljanja, ki trajajo skupno najmanj 14 let, in sicer najmanj pet let usposabljanja v strukturiranem usposabljanju, ki se deli na vsaj tri leta vajeništva, kjer se usposabljanje izvaja delno na delovnem mestu in delno v ustanovi za poklicno usposabljanje, ter obdobje strokovnega pridobivanja izkušenj in usposabljanja, ki se zaključi s strokovnim izpitom, na podlagi katerega ima oseba pravico opravljati poklic in usposabljati vajence,

maser („Masseur“),

ki zajema programe izobraževanja in usposabljanja, ki trajajo skupno 14 let, in sicer pet let usposabljanja v strukturiranem izobraževanju, ki vključuje dve leti vajenstva, dve leti strokovnega pridobivanja izkušenj in usposabljanja ter enoletni program usposabljanja, ki se zaključi s strokovnim izpitom, na podlagi katerega ima oseba pravico opravljati poklic in usposabljati vajence,

delavec v otroškem vrtcu („Kindergärtner/in“),

vzgojitelj („Erzieher“),

ki zajemajo programe izobraževanja in usposabljanja, ki skupaj trajajo 13 let, od tega pet let poklicnega usposabljanja v specializirani šoli, ki se zaključi z izpitom;

na Slovaškem:

plesni učitelj na osnovnih šolah za umetnost („učiteľ v tanečnom odbore na základných umeleckých školách“),

katerega izobraževanje skupaj traja najmanj 14 let in pol, od tega osem let osnovnega izobraževanja in štiri leta izobraževanja na specializirani srednji šoli ter pet semestrov izobraževalnega programa plesne pedagogike,

vzgojitelj v ustanovah za posebno izobraževanje in v ustanovah za socialno delo („vychovávatel' v špeciálnych výchovných zariadeniach a v zariadeniach sociálnych služieb“),

katerega izobraževanje skupaj traja najmanj 14 let, od tega osem do devet let osnovnega izobraževanja, štiri leta izobraževanja na srednji pedagoški šoli ali na drugi srednji šoli in dve leti dodatnega izrednega pedagoškega študija.

2.   Poklici visokokvalificiranih rokodelcev („Mester/Meister/Maître“), ki zahtevajo programe izobraževanja in usposabljanja za spretnosti, ki niso zajete v poglavju II naslova III te direktive

Usposabljanje za naslednje poklice:

na Danskem:

optik („optometrist“),

katerega usposabljanje traja skupno 14 let, od tega pet let poklicnega usposabljanja, razdeljenega na dve leti in pol teoretičnega usposabljanja na zavodu za poklicno usposabljanje in dve leti in pol praktičnega usposabljanja v podjetju s priznanim zaključnim izpitom iz obrti, ki daje pravico do naziva „Mester“ (visokokvalificirani rokodelec),

ortopedski tehnik („ortopædimekaniker“),

katerega usposabljanje traja skupno 12 let in pol, od tega tri leta in pol poklicnega usposabljanja, razdeljenega na šest mesecev teoretičnega usposabljanja v strokovni šolski ustanovi in tri leta praktičnega usposabljanja v podjetju s priznanim zaključnim izpitom iz obrti, ki daje pravico do naziva „Mester“ (visoko kvalificirani rokodelec),

ortopedski mehanik, ortopedski čevljar („ortopædiskomager“),

katerega usposabljanje traja skupno 13 let in pol, od tega štiri leta in pol poklicnega usposabljanja, razdeljenega na dve leti teoretičnega izobraževanja v strokovni šolski ustanovi in dve leti in pol praktičnega usposabljanja v podjetju s priznanim zaključnim izpitom iz obrti, ki daje pravico do naziva „Mester“ (visokokvalificirani rokodelec);

v Nemčiji:

optik („Augenoptiker“),

zobotehnik („Zahntechniker“),

mavčar („Bandagist“),

avdioprotetik („Hörgeräte-Akustiker“),

ortopedski tehnik („Orthopädiemechaniker“),

ortopedski čevljar („Orthopädieschuhmacher“);

v Luksemburgu:

optik („opticien“),

zobotehnik („mécanicien dentaire“),

avdioprotetik („audioprothésiste“),

ortopedski tehnik/mavčar („mécanicien orthopédiste/bandagiste“),

ortopedski čevljar („orthopédiste-cordonnier“).

Ti programi usposabljanja trajajo skupno 14 let, od tega vsaj pet let v strukturiranem usposabljanju, delno opravljenem v podjetju, delno v zavodu za poklicno usposabljanje, s priznanim zaključnim izpitom, ki je pogoj za opravljanje dejavnosti, ki velja za obrt, samostojno ali kot zaposlena oseba s primerljivo ravnjo odgovornosti;

v Avstriji:

mavčar („Bandagist“),

izdelovalec steznikov („Miederwarenerzeuger“),

optik („Optiker“),

ortopedski čevljar („Orthopädieschuhmacher“),

ortopedski tehnik („Orthopädietechniker“),

zobotehnik („Zahntechniker“),

vrtnar („Gärtner“),

ki zajemajo programe izobraževanja in usposabljanja, ki trajajo skupno najmanj 14 let, in sicer najmanj pet let usposabljanja v strukturiranem usposabljanju, ki se deli na vsaj tri leta vajenstva, kjer se usposabljanje izvaja delno na delovnem mestu in delno v ustanovi za poklicno usposabljanje, ter najmanj dvoletno obdobje strokovnega pridobivanja izkušenj in usposabljanja, ki se zaključi s strokovnim izpitom, na podlagi katerega ima oseba pravico opravljati poklic, usposabljati vajence in uporabljati naziv „Meister“ (visokokvalificirani rokodelec).

Usposabljanje za visokokvalificirane delavce v kmetijstvu in gozdarstvu:

visokokvalificirani kmetijski delavec („Meister in der Landwirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za kmečko gospodinjstvo („Meister in der ländlichen Hauswirtschaft“),

visokokvalificirani hortikulturni delavec („Meister im Gartenbau“),

visokokvalificirani delavec v vrtnariji („Meister im Feldgemüsebau“),

visokokvalificirani delavec za pomologijo in predelavo sadja („Meister im Obstbau und in der Obstverwertung“),

visokokvalificirani delavec za vinogradništvo in pridelavo vina („Meister im Weinbau und in der Kellerwirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za mlekarstvo in sirarstvo („Meister in der Molkerei- und Käsereiwirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za konjerejo („Meister in der Pferdewirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za ribištvo („Meister in der Fischereiwirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za perutninarstvo („Meister in der Geflügelwirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za čebelarstvo („Meister in der Bienenwirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za gozdarstvo („Meister in der Forstwirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za gozdne drevesnice in gozdno gospodarstvo („Meister in der Forstgarten- und Forstpflegewirtschaft“),

visokokvalificirani delavec za kmetijsko skladiščenje („Meister in der landwirtschaftlichen Lagerhaltung“),

ki zajemajo programe izobraževanja in usposabljanja, ki trajajo skupno najmanj 15 let, in sicer najmanj šest let usposabljanja v strukturiranem programu usposabljanja, ki se deli na vsaj tri leta vajeništva, kjer se usposabljanje izvaja delno na delovnem mestu in delno v ustanovi za poklicno usposabljanje, ter najmanj triletno obdobje pridobivanja strokovnih izkušenj, ki se zaključi s strokovnim izpitom za določeno stroko, na podlagi katerega ima oseba pravico usposabljati vajence in uporabljati naziv „Meister“ (visokokvalificirani rokodelec);

na Poljskem:

učitelj za praktično poklicno usposabljanje („Nauczyciel praktycznej nauki zawodu“),

ki ima naslednjo izobrazbo:

(i)

osem let osnovnošolskega izobraževanja in pet let poklicnega srednješolskega izobraževanja ali enakovrednega srednješolskega izobraževanja na zadevnem področju, ki mu sledi izobraževalni program pedagogike, ki traja najmanj 150 ur, izobraževalni program varnosti pri delu in higiene na delu in dve leti delovnih izkušenj v tistem poklicu, ki ga bo poučeval; ali

(ii)

osem let osnovnošolske izobrazbe in pet let poklicne srednješolske izobrazbe in diplomo posrednješolske pedagoško-tehnične šole; ali

(iii)

osem let osnovnošolske izobrazbe in dve do tri leta osnovne poklicne srednješolske izobrazbe in vsaj tri leta poklicnih izkušenj, kar potrdi z mojstrskim spričevalom v določenem poklicu, čemur sledi izobraževalni program pedagogike, ki traja skupno najmanj 150 ur;

na Slovaškem:

mojster poklicnega izobraževanja („majster odbornej výchovy“),

katerega izobraževanje traja skupno vsaj 12 let, od tega osem let osnovnošolskega izobraževanja, štiri leta poklicnega izobraževanja (dokončano poklicno srednješolsko izobraževanje in/ali vajeništvo v zadevnem (podobnem) poklicnem usposabljanju ali vajenskem izobraževalnem programu), vsaj tri leta poklicnih izkušenj na področju, na katerem je oseba dokončala izobraževanje ali vajeništvo, in dodaten študij pedagogike na pedagoški fakulteti ali na tehničnih univerzah, oziroma dokončano srednješolsko izobraževanje in vajeništvo v zadevnem (podobnem) poklicnem usposabljanju ali vajenskem izobraževalnem programu, vsaj tri leta delovnih izkušenj na področju, na katerem je oseba dokončala izobraževanje ali vajeništvo, in dodaten študij pedagogike na pedagoški fakulteti, oziroma, do 1. septembra 2005, specializirano izobraževanje na področju specializirane pedagogike v metodoloških centrih za mojstre poklicnega izobraževanja na posebnih šolah, brez dodatnega študija pedagogike.

3.   Pomorstvo

(a)

Pomorska plovba

Usposabljanje za naslednje poklice:

na Češkem:

asistent na krovu („palubní asistent“),

častnik ladijske straže krova („námořní poručík“),

prvi častnik krova („první palubní důstojník“),

poveljnik ladje („kapitán“),

pripravnik v strojnici („strojní asistent“),

častnik, odgovoren za delo v strojnici („strojní důstojník“),

prvi častnik stroja („druhý strojní důstojník“),

upravljavec stroja („první strojní důstojník“),

električar („elektrotechnik“),

glavni električar („elektrodůstojník“);

na Danskem:

kapitan trgovske ladje („skibsfører“),

prvi častnik („overstyrmand“),

krmar, častnik za nadzor plovbe („enestyrmand, vagthavende styrmand“),

častnik za nadzor plovbe („vagthavende styrmand“),

ladijski mehanik („maskinchef“),

prvi oficir strojnik („l. maskinmester“),

prvi oficir/strojnik („l. maskinmester/vagthavende maskinmester“);

v Nemčiji:

kapitan velike ladje za obalno plovbo („Kapitän AM“),

kapitan ladje za obalno plovbo („Kapitän AK“),

častnik na krovu velike ladje za obalno plovbo („Nautischer Schiffsoffizier AMW“),

častnik na krovu ladje za obalno plovbo („Nautischer Schiffsoffizier AKW“),

oficir strojnik nivoja C („Schiffsbetriebstechniker CT - Leiter von Maschinenanlagen“),

mehanik nivoja C („Schiffsmaschinist CMa -Leiter von Maschinenanlagen“),

strojnik nivoja C („Schiffsbetriebstechniker CTW“),

mehanik nivoja C — samostojni častnik strojnik („Schiffsmaschinist CMaW — Technischer Alleinoffizier“);

v Italiji:

oficir na palubi („ufficiale di coperta“),

oficir strojnik („ufficiale di macchina“);

v Latviji:

ladijski električar („Kuģu elektromehāniķis“),

električar, odgovoren za ladijske hladilnike („Kuģa saldēšanas iekārtu mašīnists“);

na Nizozemskem:

prvi častnik na ladji za obalno plovbo (z dodatnim usposabljanjem) („stuurman kleine handelsvaart (met aanvulling)“),

diplomirani nadzornik motorjev („diploma motordrijver“),

VTS-uradnik („VTS-functionaris“),

z naslednjim usposabljanjem:

na Češkem:

(i)

za asistenta na krovu („palubní asistent“):

1.

oseba, ki je stara najmanj 20 let;

2.

(a)

pomorska akademija ali višja pomorska šola — oddelek za navigacijo; oba izobraževalna programa je treba zaključiti z izpitom „maturitní zkouška“, in odobrena praksa na morju, ki se opravi med študijem in ne sme biti krajša od šestih mesecev; ali

(b)

odobrena praksa na morju v sestavi ladijske straže krova na podporni ravni ladje, ki ni krajša od dveh let, in dokončan odobreni izobraževalni program, ki izpolnjuje standarde usposobljenosti, kot so določeni v oddelku A-II/1 kodeksa STCW (Mednarodne konvencije o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov), ki ga organizira pomorska akademija ali višja pomorska šola stranke Konvencije STCW, in izpit pred izpitno komisijo, ki jo priznava OPP (Odbor za pomorski promet Češke republike);

(ii)

za častnika ladijske straže krova („námořní poručík“):

1.

odobrena praksa na morju v funkciji asistenta na krovu na ladjah z nosilnostjo 500 bruto ton ali več, ki pri diplomantu pomorske akademije ali višje šole traja najmanj šest mesecev in pri diplomantu po odobrenem izobraževalnem programu eno leto, od tega vsaj šest mesecev v funkciji sestave ladijske straže krova;

2.

ustrezno izpolnjena in potrjena Evidenčna knjiga o usposabljanju na krovu za krovne kadete;

(iii)

za prvega častnika krova („první palubní důstojník“):

spričevalo o usposobljenosti častnika ladijske straže krova na ladjah z nosilnostjo 500 bruto ton ali več in najmanj 12-mesečna odobrena praksa na morju v tej funkciji;

(iv)

za poveljnika ladje („kapitán“):

=

spričevalo o opravljenem delu kot poveljnik ladje na ladjah z nosilnostjo med 500 in 3 000 bruto ton;

=

spričevalo o usposobljenosti za prvega častnika krova na ladjah z nosilnostjo 3 000 bruto ton ali več in najmanj 6-mesečna odobrena praksa na morju v funkciji prvega častnika krova na ladjah z nosilnostjo 500 bruto ton in najmanj 6-mesečna odobrena praksa na morju v funkciji prvega častnika krova na ladjah z nosilnostjo 3 000 bruto ton ali več;

(v)

za pripravnika v strojnici („strojní asistent“):

1.

oseba, ki je stara najmanj 20 let;

2.

pomorska akademija ali višja šola za pomorstvo — oddelek za ladijsko inženirstvo, in odobrena praksa na morju v času študija, ki ne sme biti krajša od šestih mesecev;

(vi)

za častnika, odgovornega za delo v strojnici („strojní důstojník“):

najmanj 6-mesečna odobrena praksa na morju v funkciji pripravnika v strojnici, če je diplomiral na pomorski akademiji ali višji šoli;

(vii)

za prvega častnika stroja („druhý strojní důstojník“):

najmanj 12-mesečna odobrena praksa na morju v funkciji drugega častnika stroja na ladjah s pogonskim strojem z močjo 750 kW pogonske moči ali več;

(viii)

za upravitelja stroja („první strojní důstojník“):

ustrezno spričevalo o opravljenem delu kot prvi častnik stroja na ladjah s pogonskim strojem z močjo 3 000 kW pogonske moči ali več in najmanj 6-mesečna odobrena praksa na morju v tej funkciji;

(ix)

za električarja („elektrotechnik“):

1.

oseba, ki je stara najmanj 18 let;

2.

pomorska ali druga akademija, fakulteta za elektrotehniko oziroma tehnična šola ali višja šola za elektrotehniko, katerih izobraževalni programi se morajo zaključiti z izpitom „maturitní zkouška“, in najmanj 12-mesečna odobrena praksa na področju elektrotehnike;

(x)

za glavnega električarja („elektrodůstojník“):

1.

pomorska akademija ali višja šola, fakulteta za pomorsko elektrotehniko ali druga akademijo ali elektrotehniška srednja šola, katerih izobraževalni programi se morajo zaključiti z „maturitní zkouška“ ali državnim izpitom;

2.

odobrena praksa na morju v funkciji elektrotehnika, in sicer najmanj 12-mesecev pri diplomantu akademije ali višje šole in najmanj 24-mesecev pri srednješolskem maturantu;

na Danskem devet let osnovne šole, nato program osnovnega usposabljanja in/ali staž na morju, ki lahko traja od 17 do 36 mesecev in mu sledi:

(i)

eno leto specializiranega poklicnega usposabljanja za častnika na krovu;

(ii)

tri leta specializiranega poklicnega usposabljanja za druge;

v Nemčiji skupaj trajajo od 14 do 18 let, od tega tri leta osnovnega poklicnega usposabljanja in eno leto prakse na morju, ki ji sledita eno do dve leti specializiranega poklicnega usposabljanja, ki se, kadar je to primerno, zaključi z dvoletno strokovno prakso na morju;

v Latviji:

(i)

za ladijskega električarja („kuģu elektromehāniķis“):

1.

oseba, ki je stara najmanj 18 let;

2.

šolanje, ki traja skupno najmanj 12 let in pol, od tega vsaj devet let osnovne šole in vsaj tri leta poklicnega izobraževanja. Poleg tega se zahteva vsaj 6-mesečna praksa na morju kot ladijski električar ali asistent električar na ladjah z močjo generatorja več kot 750 kW. Poklicno usposabljanje se zaključi s posebnim izpitom pri pristojnemu organu, v skladu s programom usposabljanja, ki ga odobri Ministrstvo za promet;

(ii)

za električarja, odgovornega za ladijske hladilnike („Kuģa saldēšanas iekārtu mašīnists“):

1.

oseba, ki je stara najmanj 18 let;

2.

izobraževanje, ki skupaj traja najmanj 13 let, od tega vsaj devet let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj tri leta poklicnega izobraževanja. Poleg tega se zahteva vsaj 12-mesečna praksa na morju kot asistent inženirja, odgovornega za ladijske hladilnike. Poklicno usposabljanje se zaključi s posebnim izpitom pri pristojnemu organu, v skladu s programom usposabljanja, ki ga odobri Ministrstvo za promet;

v Italiji skupaj traja 13 let, od tega najmanj pet let poklicnega usposabljanja, ki se zaključi z izpitom in ki mu, kadar je to primerno, sledi strokovna praksa;

na Nizozemskem:

(i)

za prvega oficirja na ladji za obalno plovbo (z dodatnim usposabljanjem) („stuurman kleine handelsvaart (met aanvulling)“) in diplomiranega nadzornika motorjev („diploma motordrijver“) izobraževalni program, ki skupaj traja 14 let, od tega najmanj dve leti v specializirani poklicni šoli, ki se zaključita z 12- mesečnim pripravništvom;

(ii)

za VTS-uradnika („VTS-functionaris“), ki skupaj traja najmanj 15 let, od tega vsaj tri leta visokošolskega poklicnega izobraževanja („HBO“) ali srednješolskega poklicnega usposabljanja („MBO“), katerim sledijo nacionalni in regionalni programi za specializacijo, od katerih vsak vključuje najmanj 12 tednov teoretičnega izobraževanja in se zaključi z izpitom,

ki jo priznava mednarodna konvencija STCW (Mednarodna konvencija o standardih za usposabljanje, izdajanje spričeval in ladijsko stražarjenje pomorščakov iz leta 1978).

(b)

Morski ribolov:

Usposabljanje za naslednje poklice:

v Nemčiji:

kapitan ladje za globokomorski ribolov („Kapitän AK“),

kapitan ladje za obalni ribolov („Kapitän BLK/Fischerei“),

častnik na krovu ladje za plovbo po odprtem morju („Nautischer Schiffsoffizier BGW/Fischerei“),

častnik na krovu ladje za obalno plovbo („Nautischer Schiffsoffizier BK/Fischerei“);

na Nizozemskem:

prvi oficir/ladijski inženir V („stuurman werktuigkundige V“),

ladijski inženir IV (ribiška ladja) („werktuigkundige IV visvaart“),

prvi oficir IV (ribiška ladja) („stuurman IV visvaart“),

prvi oficir/ladijski inženir VI („stuurman werktuigkundige VI“),

z naslednjim usposabljanjem:

v Nemčiji traja skupno od 14 do 18 let, od tega tri leta osnovnega poklicnega izobraževanja in eno leto prakse na morju, ki ji sledita eno ali dve leti specializiranega poklicnega usposabljanja, ki se, kadar je to primerno, zaključi z dveletno strokovno prakso na morju;

na Nizozemskem traja skupno od 13 do 15 let, od tega najmanj dve leti v specializirani poklicni šoli, ki se zaključi z 12-mesečno strokovno prakso,

ki je priznana v okviru Torremolinoške konvencije (mednarodna konvencija o varnosti ribiških plovil iz leta 1977).

4.   Tehnično področje

Usposabljanje za naslednje poklice:

na Češkem:

pooblaščeni tehnik, pooblaščeni stavbenik („autorizovaný technik, autorizovaný stavitel“),

katerega poklicno usposabljanje traja skupno najmanj devet let, od tega štiri leta srednješolskega tehničnega izobraževanja, ki se zaključi z „maturitní zkouška“ (zaključnim izpitom srednje tehnične šole), in pet let poklicnih izkušenj, na koncu pa se opravi preizkus poklicne usposobljenosti za opravljanje izbrane dejavnosti v gradbeništvu (v skladu z Zakonom št. 50/1976 Sb. (zakon o gradbeništvu) in Zakonom 360/1992 Sb.),

voznik tirnega vozila („fyzická osoba řídící drážní vozidlo“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“ in konča z državnim izpitom za pogonsko silo vozil,

tehnik za pregled železniške proge („drážní revizní technik“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja na srednji strojni šoli ali srednji šoli za elektrotehniko, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“,

inštruktor za vožnjo („učitel autoškoly“),

oseba, ki ni mlajša od 24 let in katere šolanje traja skupno vsaj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja, ki je osredotočeno na promet ali strojništvo in se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“,

državni tehnik za tehnični pregled motornih vozil („kontrolní technik STK“),

oseba, ki ni mlajša od 21 let; katere izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“, čemur sledita vsaj dve leti strokovnih izkušenj; taka oseba mora imeti vozniški izpit, mora biti nekaznovana in mora zaključiti posebno, vsaj 120-urno usposabljanje za državne tehnike ter uspešno opraviti izpit,

mehanik za nadzor emisij avtomobilov („mechanik měření emisí“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja, ki se konča z izpitom „maturitní zkouška“; nadalje mora kandidat opraviti vsaj tri leta strokovne prakse in posebno, najmanj osemurno usposabljanje za „mehanika za nadzor emisij avtomobilov“ ter uspešno opraviti izpit,

voditelj čolna („kapitán I. třídy“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 15 let, od tega osem let osnovnošolskega izobraževanja in tri leta poklicnega izobraževanja, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“ in konča z izpitom, na podlagi katerega se izda spričevalo o usposobljenosti. Temu poklicnemu izobraževanju mora slediti štiriletna poklicna praksa, ki se zaključi z izpitom,

restavrator spomenikov, ki so dela umetne obrti („restaurátor památek, které jsou díly uměleckých řemesel“),

katerega izobraževanje traja skupno 12 let, če vključuje polno srednje tehnično izobraževanje po izobraževalnem programu za restavratorstvo, ali 10 do 12 let študija po podobnem izobraževalnem programu, in pet let poklicnih izkušenj v primeru polnega srednjega tehničnega izobraževanja, zaključenega z izpitom „maturitní zkouška“, ali osem let poklicnih izkušenj v primeru srednjega tehničnega izobraževanja, zaključenega s končnim vajenskim izpitom,

restavrator umetniških del, ki niso spomeniki in so del zbirk muzejev in galerij, in drugih predmetov kulturne vrednosti („restaurátor děl výtvarných umění, která nejsou památkami a jsou uložena ve sbírkách muzeí a galerií, a ostatních předmětů kulturní hodnoty“),

katerega izobraževanje v primeru polnega srednjega tehničnega izobraževanja po izobraževalnem programu za restavratorstvo, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“, traja skupno 12 let, ob tem pa ima še pet let poklicnih izkušenj,

upravljavec odpadkov („odpadový hospodář“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj štiri leta poklicnega srednješolskega izobraževanja, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“, in vsaj pet let izkušenj z ravnanjem z odpadki v zadnjih 10 letih,

tehnični vodja za miniranje („technický vedoucí odstřelů“),

katerega izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in štiri leta srednješolskega poklicnega izobraževanja, ki se zaključi z izpitom „maturitní zkouška“,

temu pa sledi:

dve leti dela kot podzemni miner (za podzemne dejavnosti) ali eno leto na površini (za površinske dejavnosti), od tega šest mesecev kot pomočnik minerja;

100-urni program teoretičnega in praktičnega usposabljanja, ki mu sledi izpit pred pristojnim Okrajnim organom za miniranje;

šest mesecev ali več delovnih izkušenj pri načrtovanju in izvedbi večjih razstrelitev;

32-urni program teoretičnega in praktičnega usposabljanja, ki mu sledi izpit pred Češkim organom za miniranje;

v Italiji:

geometer („geometra“),

kmetijski tehnik („perito agrario“),

za katera se zahtevajo srednješolski tehnični izobraževalni programi, ki trajajo skupno najmanj 13 let, in sicer osem let obveznega izobraževanja in pet let srednjega izobraževanja, od tega tri leta poklicnega usposabljanja, ki se zaključijo s tehnično maturo in so dopolnjeni:

(i)

za geometre: bodisi z vsaj dvoletno prakso v strokovnem biroju bodisi s petletnimi poklicnimi izkušnjam;

(ii)

za kmetijske tehnike z vsaj dvoletno prakso,

ki se zaključi z državnim izpitom;

v Latviji:

pomočnik strojevodje v železniškem sektorju („vilces līdzekļa vadītāja (mašīnista) palīgs“),

oseba, ki ni mlajša od 18 let in katere izobraževanje traja skupno najmanj 12 let, od tega vsaj osem let osnovnošolskega izobraževanja in vsaj štiri leta poklicnega izobraževanja; poklicno usposabljanje se zaključi s posebnim preizkusom znanja pri delodajalcu; spričevalo o usposobljenosti izda pristojni organ za pet let;

na Nizozemskem:

sodni izvršitelj („gerechtsdeurwaarder“),

izdelovalec zobnih protez („tandprotheticus“),

katerih izobraževanje in poklicno usposabljanje zajema:

(i)

za sodne izvršitelje („gerechtsdeurwaarder“) skupno 19 let, in sicer osem let obveznega izobraževanja in osem let srednješolskega izobraževanja, od tega štiri leta tehničnega izobraževanja, ki se zaključi z državnim izpitom, ki se dopolnijo s tremi leti teoretičnega in praktičnega poklicnega usposabljanja;

(ii)

za izdelovalce zobnih protez („tandprotheticus“) skupno najmanj 15 let rednega izobraževanja in tri leta izrednega izobraževanja, in sicer osem let osnovne šole, štiri leta splošne srednje šole, tri leta poklicnega usposabljanja, ki vključuje teoretično in praktično usposabljanje za zobnega tehnika, ki se dopolnijo s tremi leti izrednega usposabljanja za izdelovalca zobnih protez z zaključnim izpitom;

v Avstriji:

gozdar („Förster“),

tehnično svetovanje („Technisches Büro“),

najem delovne sile („Überlassung von Arbeitskräften — Arbeitsleihe“),

posrednik za zaposlovanje („Arbeitsvermittlung“),

svetovalec za naložbe („Vermögensberater“),

zasebni detektiv („Berufsdetektiv“),

varnostnik („Bewachungsgewerbe“),

nepremičninski posrednik („Immobilienmakler“),

nepremičninski upravitelj („Immobilienverwalter“),

organizator gradbenega projekta („Bauträger, Bauorganisator, Baubetreuer“),

ustanova za izterjavo dolgov („Inkassobüro/Inkassoinstitut“),

za katere se zahteva izobraževanje in usposabljanje, ki trajata skupno najmanj 15 let, in sicer osem let obveznega osnovnošolskega izobraževanja, ki mu sledi najmanj pet let srednješolskega tehničnega ali trgovskega izobraževanja z zaključno tehnično ali trgovsko maturo, ki ga dopolnjujeta vsaj dve leti nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja na delovnem mestu z zaključnim poklicnim izpitom;

zavarovalni svetovalec („Berater in Versicherungsangelegenheiten“),

katerega izobraževanje in usposabljanje traja skupno 15 let, od tega šest let usposabljanja v okviru strukturiranega izobraževanja, ki se deli na tri leta pripravništva in tri leta pridobivanja strokovnih izkušenj in usposabljanja z zaključnim izpitom,

stavbenik/načrtovanje in tehnični izračuni („Planender Baumeister“),

tesarski mojster/načrtovanje in tehnični izračuni („Planender Zimmermeister“),

katerih izobraževanje in usposabljanje traja skupno najmanj 18 let, od tega vsaj devet let poklicnega usposabljanja, ki se deli na štiri leta tehničnega srednješolskega izobraževanja in pet let pridobivanja poklicnih izkušenj in usposabljanja, ki se zaključi s strokovnim izpitom, na podlagi katerega ima oseba pravico opravljati svoj poklic in usposabljati vajence, če je to usposabljanje povezano s pravico do načrtovanja zgradb, opravljanja tehničnih izračunov in nadzorovanja gradbenih del („privilegij Marije Terezije“),

komercialni računovodja („Gewerblicher Buchhalter“), v skladu z Gewerbeordnung iz leta 1994 (zakon o trgovini, obrti in industriji),

samozaposleni računovodja („Selbständiger Buchhalter“), v skladu z Bundesgesetz über die Wirtschaftstreuhandberufe iz leta 1999 (zakon o poklicih na področju javnega računovodstva);

na Poljskem:

tehnik, ki opravlja teste tehnične brezhibnosti motornih vozil na osnovni postaji za tehnični pregled vozil („diagnosta przeprowadzający badania techniczne w stacji kontroli pojazdów o podstawowym zakresie badań“),

katerega izobraževanje vključuje osem let osnovnošolskega izobraževanja in pet let srednjega tehničnega izobraževanja na področju motornih vozil in ima tri leta izkušenj v avtomobilski delavnici ali garaži, vključno z 51-urnim osnovnim usposabljanjem za kontroliranje tehnične brezhibnosti vozil ter opravljen izpit o usposobljenosti,

tehnik, ki opravlja teste tehnične brezhibnosti motornih vozil na območni postaji za tehnični pregled vozil („diagnosta przeprowadzający badania techniczne pojazdu w okręgowej stacji kontroli pojazdów“),

katerega izobraževanje vključuje osem let osnovnošolskega izobraževanja in pet let srednjega tehničnega izobraževanja na področju motornih vozil in ima 4 leta izkušenj v avtomobilski delavnici ali garaži, vključno z 51-urnim osnovnim usposabljanjem za kontroliranje tehnične brezhibnosti vozil ter opravljen izpit o usposobljenosti,

tehnik, ki opravlja teste tehnične brezhibnosti vozil na postaji za tehnični pregled vozil („diagnosta wykonujący badania techniczne pojazdów w stacji kontroli pojazdów“),

katerega usposabljanje vključuje:

(i)

osem let osnovnošolskega izobraževanja in pet let srednjega tehničnega izobraževanja na področju motornih vozil ter štiri leta delovnih izkušenj v avtomobilski delavnici ali v garaži;

(ii)

osem let osnovnošolskega izobraževanja in pet let srednjega tehničnega izobraževanja na drugem področju kot področju motornih vozil ter osem let delovnih izkušenj v avtomobilski delavnici ali v garaži, vključno s 113-urnim celovitim usposabljanjem, ki zajema osnovno in specialistično usposabljanje z izpiti za vsako stopnjo.

Trajanje v urah in splošen obseg posebnih usposabljanj v okviru celovitega usposabljanja za tehnika so ločeno določeni v Uredbi Ministra za infrastrukturo z dne 28. novembra 2002 o podrobnih zahtevah za tehnike (UL 2002, št. 208, točka 1769);

vlakovni dispečer („dyżurny ruchu“),

katerega izobraževanje zajema osem let osnovnega izobraževanja in štiri leta srednjega poklicnega izobraževanja s specializacijo za železniški promet ter 45-dnevni tečaj usposabljanja za vlakovnega dispečerja in opravljen preizkus usposobljenosti ali katerega usposabljanje zajema osem let osnovnega izobraževanja in pet let srednjega poklicnega izobraževanja s specializacijo za železniški promet ter 63-dnevni tečaj usposabljanja za vlakovnega dispečerja in opravljen preizkus usposobljenosti.

5.   Izobraževalni programi v Združenem kraljestvu, ki so priznani kot Nacionalne poklicne kvalifikacije ali Škotske poklicne kvalifikacije

Usposabljanje za poklice:

pooblaščeni veterinarski bolničar („listed veterinary nurse“),

rudarski električni inženir („mine electrical engineer“),

rudarski strojni inženir („mine mechanical engineer“),

zobni terapevt („dental therapist“),

zobni higienik („dental hygienist“),

optik („dispensing optician“),

rudarski zastopnik („mine deputy“),

stečajni upravitelj („insolvency practitioner“),

notar z licenco za prenos lastništva („licensed conveyancer“),

prvi častnik — tovorna ali potniška ladja — brez omejitev („first mate - freight/passenger ships - unrestricted“),

drugi častnik — tovorna ali potniška ladja — brez omejitev („second mate - freight/passenger ships - unrestricted“),

tretji častnik — tovorna ali potniška ladja — brez omejitev („third mate - freight passenger ships unrestricted“),

častnik na krovu — tovorna ali potniška ladja — brez omejitev („deck officer - freight/passenger ships - unrestricted“),

častnik strojnik — tovorna ali potniška ladja — neomejeno trgovsko območje („engineer officer - freight/passenger ships - unlimited trading area“),

pooblaščena tehnična oseba za ravnanje z odpadki („certified technically competent person in waste management“),

na podlagi katerega se pridobijo kvalifikacije, priznane kot Nacionalne poklicne kvalifikacije (National Vocational Qualifications, NVQs), ali na Škotskem kot Škotske poklicne kvalifikacije (Scottish Vocational Qualifications), na 3. ali 4. stopnji Nacionalnega okvira Združenega kraljestva za poklicne kvalifikacije.

Te stopnje so določene, kot sledi:

3. stopnja: usposobljenost za širok razpon različnih delovnih dejavnosti, ki se opravljajo v različnih položajih in ki so večinoma kompleksne in neutečene. Zahteva se precejšnja odgovornost in samostojnost ter pogosto nadzor in vodenje drugih,

4. stopnja: usposobljenost za širok razpon zapletenih tehničnih ali strokovnih delovnih dejavnosti, ki se opravljajo v različnih položajih in zahtevajo precejšnjo osebno odgovornost in samostojnost. Pogosto se zahteva odgovornost za delo drugih in razporejanje virov.


(1)  Od 1. junija 1994 se poklicni naziv „Krankengymnast(in)“ nadomesti z nazivom „Physiotherapeut(in)“. Vendar pa lahko osebe iz tega poklica, ki so diplome pridobile pred navedenim datumom, še naprej uporabljajo prejšnji naziv „Krankengymnast(in)“, če želijo.


PRILOGA III

Seznam reguliranega usposabljanja, navedenega v tretjem pododstavku člena 13(2)

V Združenem kraljestvu:

Regulirani programi, na podlagi katerih se pridobijo kvalifikacije, priznane kot Nacionalne poklicne kvalifikacije (National Vocational Qualifications, NVQs) ali na Škotskem kot Škotske poklicne kvalifikacije (Scottish Vocational Qualifications), na 3. ali 4. stopnji Nacionalnega okvira Združenega kraljestva za poklicne kvalifikacije.

Te stopnje so določene, kot sledi:

3. stopnja: usposobljenost za širok razpon različnih delovnih dejavnosti, ki se opravljajo v različnih položajih in ki so večinoma kompleksne in neutečene. Zahteva se precejšnja odgovornost in samostojnost ter pogosto nadzor in vodenje drugih,

4. stopnja: usposobljenost za širok razpon zapletenih tehničnih ali strokovnih delovnih dejavnosti, ki se opravljajo v različnih položajih in zahtevajo precejšnjo osebno odgovornost in samostojnost. Pogosto se zahteva odgovornost za delo drugih in razporejanje virov.

V Nemčiji:

Naslednji regulirani programi:

reguliran pripravljalni programi za pridobitev poklica tehničnega asistenta („technische(r) Assistent(in)“), trgovskega asistenta („kaufmänische(r) Assistent(in)“), socialnih poklicev („soziale Berufe“) in poklica državno priznanega inštruktorja za dihanje, govor in glas („staatlich geprüfte(r) Atem-, Sprech- und Stimlehrer(in)“), ki trajajo skupno najmanj 13 let, za katere se zahteva uspešno zaključen srednji izobraževalni program („mittlerer Bildungsabschluß“), in ki obsegajo:

(i)

najmanj tri leta (1) poklicnega usposabljanja na strokovni šoli („Fachschule“), zaključenega z izpitom in, kadar je potrebno, dopolnjenega z enoletnim ali dvoletnim specializacijskim programom, prav tako zaključenim z izpitom; ali

(ii)

najmanj dve leti in pol na strokovni šoli („Fachschule“), zaključeni z izpitom in dopolnjeni z delovnimi izkušnjami, ki trajajo najmanj šest mesecev, ali usposabljanjem v odobreni ustanovi, ki ni krajše od šestih mesecev; ali

(iii)

najmanj dve leti na strokovni šoli („Fachschule“), zaključeni z izpitom in dopolnjeni z najmanj enim letom delovnih izkušenj ali najmanj enim letom usposabljanja v odobreni ustanovi;

regulirani programi za poklice državno priznanega („staatlich geprüfte(r)“) tehnika („Techniker(in)“), inženirja industrijske ekonomije („Betriebswirt(in)“), oblikovalca („Gestalter(in)“) in družinskega negovalca („Familienpfleger(in)“), ki trajajo skupno najmanj 16 let, pri čemer je pogoj uspešen zaključek obveznega izobraževanja ali enakovrednega izobraževanja in usposabljanja (ki traja najmanj devet let) in uspešen zaključek izobraževanja na poklicni šoli („Berufsschule“), ki ne traja manj kot tri leta in ob zaključku vključuje najmanj dve leti delovnih izkušenj, najmanj dve leti rednega šolanja in usposabljanja ali izredno šolanje in ustrezno dolgo usposabljanje,

regulirani programi in regulirano usposabljanje ob delu, ki traja skupno najmanj 15 let, pri čemer je splošen pogoj uspešen zaključek obveznega izobraževanja (ki traja najmanj devet let) in poklicnega usposabljanja (običajno tri leta), kar običajno vključuje najmanj dve leti delovnih izkušenj (v večini primerov tri leta) in izpit kot del usposabljanja ob delu, priprave za katerega zahtevajo tečaj usposabljanja, ki poteka vzporedno z delovnimi izkušnjami (najmanj 1 000 ur), ali pa se obiskuje redno (najmanj eno leto).

Nemški organi pošljejo Komisiji in drugim državam članicam seznam programov usposabljanja iz te priloge.

Na Nizozemskem:

regulirani programi usposabljanja, ki trajajo skupno najmanj 15 let, pri čemer je pogoj uspešen zaključek osemletnega osnovnega izobraževanja in štiri leta splošnega srednješolskega izobraževanja („MAVO“) ali pripravljalnega poklicnega izobraževanja („VBO“) ali splošnega srednješolskega izobraževanja višje stopnje, in ki zahtevajo zaključek triletnega ali štiriletnega programa na šoli za srednješolsko poklicno usposabljanje („MBO“) z zaključnim izpitom;

regulirani programi usposabljanja, ki trajajo skupno najmanj 16 let, pri čemer je pogoj uspešen zaključek osemletne osnovne izobrazbe in štiri leta vsaj pripravljalnega poklicnega izobraževanja („VBO“) ali splošnega srednješolskega izobraževanja višje stopnje, in ki zahtevajo zaključek vsaj štiriletnega programa poklicnega usposabljanja v vajenskem sistemu, ki vključuje vsaj en dan teoretičnega pouka na teden na višji šoli ter praktično usposabljanje druge dni v tednu v centru za praktično usposabljanje ali podjetju, z zaključnim izpitom na srednji ali visoki ravni.

Nizozemski organi pošljejo Komisiji in drugim državam članicam seznam programov usposabljanja iz te priloge.

V Avstriji:

Programi na višjih poklicnih šolah („Berufsbildende Höhere Schulen“) in visokih izobraževalnih ustanovah za kmetijstvo in gozdarstvo („Höhere Land- und Forstwirtschaftliche Lehranstalten“) vključno s posebnimi vrstami („einschließlich der Sonderformen“), katerih strukturo in raven določajo zakoni in drugi predpisi.

Ti programi trajajo skupno najmanj 13 let in vključujejo pet let poklicnega usposabljanja, ki se zaključi z uspešno opravljenim končnim izpitom kot dokazom o strokovni usposobljenosti.

Programi na mojstrskih šolah („Meisterschulen“), v mojstrskih razredih („Meisterklassen“), poklicnih mojstrskih šolah („Werkmeisterschulen“) ali gradbenih obrtniških šolah („Bauhandwerkerschulen“), katerih strukturo in raven določajo zakoni in drugi predpisi.

Ti programi trajajo skupno najmanj 13 let in vključujejo devet let obveznega izobraževanja, ki mu sledijo bodisi vsaj tri leta poklicnega usposabljanja na specializirani šoli bodisi vsaj tri leta usposabljanja v podjetju in vzporedno na poklicni šoli („Berufschule“), oboje pa se zaključi z izpitom in dopolni z uspešno opravljenim vsaj enoletnim izobraževalnim programom na mojstrski šoli („Meisterschule“), v mojstrskih razredih („Meisterklassen“), poklicni mojstrski šoli („Werkmeisterschule“) ali gradbeni obrtniški šoli („Bauhandwerkerschulen“). Programi skupaj trajajo najmanj 15 let in zajemajo obdobja pridobivanja delovnih izkušenj bodisi pred izobraževalnimi programi na teh ustanovah bodisi vzporedno s programi izobraževanja ob delu (vsaj 960 ur).

Avstrijski organi pošljejo Komisiji in drugim državam članicam seznam programov usposabljanja iz te priloge.


(1)  Najkrajša doba se lahko skrajša s treh let na dve leti, če ima zadevna oseba potrebne kvalifikacije za vpis na univerzo („Abitur“), to je trinajst let predhodnega izobraževanja in usposabljanja, ali kvalifikacije, potrebne za vpis na „Fachhochschule“ („Fachhochschulreife“), to je 12 let predhodnega izobraževanja in usposabljanja.


PRILOGA IV

Dejavnosti, povezane s kategorijami poklicnih izkušenj, navedenih v členih 17, 18 in 19

Seznam I

Glavne skupine, vključene v Direktivo 64/427/EGS, spremenjeno z Direktivo 69/77/EGS in direktivama 68/366/EGS in 82/489/EGS

1   Direktiva 64/427/EGS

Glavna skupina

23

Proizvodnja tekstilij

232

Proizvodnja in obdelava tekstilnih surovin na strojih za volno

233

Proizvodnja in obdelava tekstilnih surovin na strojih za bombaž

234

Proizvodnja in obdelava tekstilnih surovin na strojih za svilo

235

Proizvodnja in obdelava tekstilnih surovin na strojih za lan in konopljo

236

Druga industrija tekstilnih vlaken (juta, trda vlakna itd.), vrvi

237

Proizvodnja pletenih in kvačkanih izdelkov

238

Plemenitenje tekstilij

239

Druga tekstilna industrija

Glavna skupina

24

Proizvodnja obutve, drugih oblačil in posteljnine

241

Strojna proizvodnja obutve (razen iz gume ali lesa)

242

Ročna proizvodnja in popravilo obutve

243

Proizvodnja oblačil (razen krznenih)

244

Proizvodnja žimnic in posteljnine

245

Industrija kože in usnja

Glavna skupina

25

Obdelava in predelava lesa in plute, razen proizvodnje pohištva

251

Žaganje in industrijska priprava lesa

252

Proizvodnja lesenih polizdelkov

253

Serijska proizvodnja lesenih gradbenih komponent, vključno s podi

254

Proizvodnja lesene embalaže

255

Proizvodnja drugih lesenih izdelkov (razen pohištva)

259

Proizvodnja izdelkov iz slame, plute, pletarskih izdelkov, izdelkov iz protja in ratana; izdelovanje krtač

Glavna skupina

26

260 Proizvodnja lesenega pohištva

Glavna skupina

27

Proizvodnja papirja in papirnatih izdelkov

271

Proizvodnja celuloze, papirja in kartona

272

Obdelava papirja in kartona ter proizvodnja izdelkov iz celuloze

Glavna skupina

28

280 Založništvo, tiskarstvo in sorodne industrije

Glavna skupina

29

Usnjarska industrija

291

Obrati za strojenje in dodelavo usnja

292

Proizvodnja usnjenih izdelkov

Prejšnja glavna skupina

30

Proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas, umetnih vlaken in škroba

301

Predelava gume in azbesta

302

Predelava plastičnih mas

303

Proizvodnja umetnih vlaken

Prejšnja glavna skupina

31

Kemična industrija

311

Proizvodnja kemičnih surovin in njihova nadaljnja predelava

312

Specializirana proizvodnja kemičnih izdelkov, predvsem za industrijo in kmetijstvo (vključno s proizvodnjo za industrijsko uporabo olj in maščob rastlinskega ali živalskega izvora iz skupine ISIC 312)

313

Specializirana proizvodnja kemičnih izdelkov, predvsem za hišno rabo ali rabo v pisarni [razen proizvodnje medicinskih in farmacevtskih izdelkov (prejšnja skupina ISIC 319)]

Glavna skupina

32

320 Naftna industrija

Glavna skupina

33

Proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov

331

Proizvodnja gradbenih glinenih izdelkov

332

Proizvodnja stekla in steklenih izdelkov

333

Proizvodnja keramičnih izdelkov, vključno z ognjevzdržnimi izdelki

334

Proizvodnja cementa, apna in mavca

335

Proizvodnja gradbenega materiala iz betona, cementa in mavca

339

Obdelava kamna in proizvodnja drugih nekovinskih mineralnih izdelkov

Glavna skupina

34

Proizvodnja in primarno preoblikovanje železa in barvnih kovin

341

Železarska in jeklarska industrija (kot je določena v Pogodbi ESPJ, vključno s koksarnami v jeklarnah)

342

Proizvodnja jeklenih cevi

343

Vlečenje žice, hladni vlek, hladno valjanje trakov, hladno oblikovanje

344

Proizvodnja in primarno preoblikovanje železa in barvnih kovin

345

Livarne železa in barvnih kovin

Glavna skupina

35

Proizvodnja kovinskih izdelkov (razen strojev in transportne opreme)

351

Kovanje, grobo vtiskovanje in grobo stiskanje

352

Sekundarno preoblikovanje in površinska obdelava

353

Kovinske konstrukcije

354

Izdelovanje kotlov, proizvodnja industrijskih posod

355

Proizvodnja orodja in sredstev ter končnih kovinskih izdelkov (razen električne opreme)

359

Pomožne dejavnosti strojegradnje

Glavna skupina

36

Proizvodnja strojev, razen električnih strojev

361

Proizvodnja kmetijskih obdelovalnih strojev in traktorjev

362

Proizvodnja pisarniških strojev

363

Proizvodnja orodja za obdelavo kovin in drugega strojnega orodja ter napeljav in naprav zanje in za drugo električno orodje

364

Proizvodnja strojev za tekstil in dodatkov, proizvodnja šivalnih strojev

365

Proizvodnja strojev in opreme za živilsko industrijo in industrijo pijač ter za kemično in sorodne industrije

366

Proizvodnja naprav in opreme za rudnike, železo in jeklolivarne ter gradbeno industrijo; proizvodnja mehanske upravljavske opreme

367

Proizvodnja transmisijske opreme

368

Proizvodnja opreme za druge posebne industrijske namene

369

Proizvodnja drugih neelektričnih strojev in opreme

Glavna skupina

37

Elektromehanika

371

Proizvodnja električnih napeljav in kablov

372

Proizvodnja elektromotorjev, generatorjev, transformatorjev, stikalnih mehanizmov in druge podobne opreme za zagotavljanje električne energije

373

Proizvodnja električne opreme za neposredno komercialno uporabo

374

Proizvodnja telekomunikacijske opreme, števcev, drugih naprav za merjenje in elektromedicinske opreme

375

Proizvodnja elektronske opreme, radijskih in televizijskih sprejemnikov, avdioopreme

376

Proizvodnja električnih gospodinjskih naprav

377

Proizvodnja svetil in opreme za razsvetljavo

378

Proizvodnja baterij in akumulatorjev

379

Popravilo, namestitev in specializirana napeljava električne opreme

Prejšnja glavna skupina

38

Proizvodnja vozil in plovil

383

Proizvodnja motornih vozil in njihovih delov

384

Popravilo motornih vozil, motornih koles in koles

385

Proizvodnja motornih koles, koles in njihovih delov

389

Proizvodnja vozil in plovil, drugje neomenjena

Glavna skupina

39

Različna proizvodna industrija

391

Proizvodnja finomehanskih instrumentov ter instrumentov za merjenje in kontroliranje

392

Proizvodnja medicinsko-kirurških instrumentov in opreme ter ortopedskih aparatov (razen ortopedskih čevljev)

393

Proizvodnja fotografske in optične opreme

394

Proizvodnja in popravilo ročnih ur in merilnikov časa

395

Proizvodnja nakita in plemenitih kovin

396

Proizvodnja in popravilo glasbil

397

Proizvodnja iger, igrač, športne in atletske opreme

399

Druga proizvodna industrija

Glavna skupina

40

Gradbeništvo

400

Gradbeništvo (nespecializirano); rušenje

401

Gradnja stavb (stanovanjskih ali drugih)

402

Gradbeno inženirstvo; gradnja cest, mostov, železnic itd.

403

Montaža

404

Dekoraterstvo in zaključna dela

2   Direktiva 68/366/EGS

lavna skupina

20A

200 Industrija živalskih in rastlinskih maščob in olj

20B

Živilska industrija (razen industrije pijač)

201

Zakol, priprava in konzerviranje mesa

202

Mlečna industrija in industrija mlečnih izdelkov

203

Konzerviranje sadja in zelenjave

204

Konzerviranje rib in drugih morskih sadežev

205

Proizvodnja mlevskih izdelkov

206

Proizvodnja pekovskih izdelkov, vključno s prepečencem in piškoti

207

Sladkorna industrija

208

Proizvodnja kakava, čokolade in sladkornih izdelkov

209

Proizvodnja različnih živilskih izdelkov

Glavna skupina

21

Proizvodnja pijač

211

Proizvodnja etilnega alkohola s fermentacijo, proizvodnja kvasa in alkoholnih pijač

212

Proizvodnja vina in drugih alkoholnih pijač brez slada

213

 Varjenje in priprava slada

214

Industrija brezalkoholnih pijač in vode z dodanim ogljikovim dioksidom

ex 30

Proizvodnja gumenih izdelkov, izdelkov iz plastičnih mas, umetnih in sintetičnih vlaken in škroba

304

Proizvodnja izdelkov iz škroba

3   Direktiva 82/489/EGS

ex 855

Frizerstvo (razen storitev pedikerjev in poklicnih šol za kozmetike in frizerje)

Seznam II

Glavne skupine direktiv 75/368/EGS, 75/369/EGS in 82/470/EGS

1   Direktiva 75/368/EGS (dejavnosti iz člena 5(1))

ex 04

Ribištvo

043

Ribištvo v celinskih vodah

ex 38

Proizvodnja vozil in plovil

381

Ladjedelništvo in popravila

382

Proizvodnja tirne opreme

386

Proizvodnja zrakoplovov (vključno z vesoljsko opremo)

ex 71

Dejavnosti, povezane s prevozom, in dejavnosti, ki niso prevoz iz naslednjih skupin:

ex 711

Storitve v spalnih in jedilnih vagonih; vzdrževanje tirnih sklopov in remiz; čiščenje vagonov

ex 712

Vzdrževanje vozil mestnega, primestnega in medmestnega prevoza potnikov

ex 713

Vzdrževanje vozil za drug kopenski prevoz potnikov (npr. avtomobili, avtobusi, taksiji)

ex 714

Delovanje in vzdrževanje pomožnih storitev v cestnem prometu (npr. ceste, predori in cestninske postaje, skladišča za blago, parkirišča, avtobusne in tramvajske remize)

ex 716

Dejavnosti, povezane s prevozom po celinskih vodah (npr. delovanje in vzdrževanje vodnih poti, pristanišč in drugih objektov in naprav za vodni promet; storitve vlečenja in pilotiranja v pristaniščih, postavljanje boj, natovarjanje in raztovarjanje plovil in druge podobne dejavnosti, kot so reševanje plovil, vleka in dejavnosti čolnarn)

73

Komunikacije Poštne storitve in telekomunikacije

ex 85

Osebne storitve

854

Pralnice in storitve pralnic, suho čiščenje in barvanje

ex 856

Fotografski ateljeji: portretno in komercialno fotografiranje, razen fotoreporterjev

ex 859

Drugje nerazvrščene osebne storitve (vzdrževanje in čiščenje stavb ali le bivalnih prostorov)

2   Direktiva 75/369/EGS (člen 6: kadar se dejavnost šteje kot industrijska ali drobnoobrtna)

Naslednje dejavnosti prodaje zunaj prodajaln:

(a)

nakup in prodaja blaga:

potujočih trgovcev, krošnjarjev ali pouličnih prodajalcev (prejšnja skupina 612 ISIC)

na pokritih tržnicah, ki so postavljene začasno, in na tržnicah na prostem

(b)

dejavnosti, vključene v že sprejete prehodne ukrepe, ki izrecno izključujejo ali ne omenjajo opravljanja takih dejavnosti zunaj prodajaln.

3   Direktiva 82/470/EGS (člen 6(1) in (3))

Dejavnosti vključujejo zlasti:

organiziranje, ponujanje v prodajo in prodajo, dokončno ali komisijsko, storitev za posameznika ali skupino (prevoz, namestitev, hrana, izleti itd.) za potovanje ali bivanje, ne glede na razloge za potovanje (člen 2(B)(a))

posredovanje med izvajalci za različne vrste prevoza in osebami, ki razpošiljajo ali prejemajo blago, ter opravljanje sorodnih dejavnosti:

(aa)

s sklepanjem pogodb z izvajalci prevozov v imenu naročnika;

(bb)

z izbiro načina prevoza, podjetja in poti, najugodnejšega za naročnika;

(cc)

z urejanjem tehnične strani prevoza (npr. pakiranje za prevoz); z opravljanjem različnih postopkov za prevoz (npr. zagotavljanje zalog ledu za hladilne vagone);

(dd)

z opravljanjem formalnosti, povezanih s prevozom, kakršne so priprava tovornih listov; z združevanjem in razpršitvijo pošiljk;

(ee)

z usklajevanjem različnih faz prevoza, z zagotavljanjem tranzita, ponovnega prevoza, pretovarjanja in drugih končnih postopkov;

(ff)

z urejanjem prevoznine in prevoznikov in prevoznih sredstev za osebe, ki blago razpošiljajo ali ga prejemajo:

ocenjevanje prevoznih stroškov in kontrola podrobnega obračuna

izvajanje nekaterih začasnih ali stalnih ukrepov v imenu in za račun ladjarja ali pomorskega prevoznika (z luškimi oblastmi, ladijskimi trgovci itd.).

[Dejavnosti, naštete v členu 2(A)(a), (b) in (d).]

Seznam III

Direktive 64/222/EGS, 68/364/EGS, 68/368/EGS, 75/368/EGS, 75/369/EGS, 70/523/EGS in 82/470/EGS

1   Direktiva 64/222/EGS

1.

Dejavnosti samozaposlenih oseb v veletrgovini, razen v veletrgovini z medicinskimi in farmacevtskimi izdelki, toksičnimi izdelki in patogeni ter premogom (prejšnja skupina 611).

2.

Poklicne dejavnosti posrednika, ki ga ena ali več oseb pooblasti in mu da navodila, da se v njihovem imenu in za njihov račun pogaja ali sklene trgovinske posle.

3.

Poklicne dejavnosti posrednika, ki sicer nima takih trajnih navodil, poveže pa osebe, ki želijo neposredno druga z drugo skleniti pogodbo, ali uredi njihove trgovinske posle ali pomaga pri njihovi izvedbi.

4.

Poklicne dejavnosti posrednika, ki sklepa trgovinske posle zase in za druge.

5.

Poklicne dejavnosti posrednika, ki opravlja veleprodajo z dražbo za druge.

6.

Poklicne dejavnosti posrednika, ki zbira naročila od vrat do vrat.

7.

Opravljanje storitev posrednika s poklicnimi dejavnostmi, ki ga zaposli eno ali več trgovskih, industrijskih podjetij ali podjetij drobne obrti.

2   Direktiva 68/364/EGS

Ex skupina 612 ISIC: Trgovina na drobno

Izključene dejavnosti:

012

Dajanje kmetijskih strojev v najem

640

Nepremičnine, dajanje nepremičnin v najem

713

Dajanje avtomobilov, kočij in konjev v najem

718

Dajanje tirnih vozil in vagonov v najem

839

Dajanje strojev v najem gospodarskim podjetjem

841

Rezervacije sedežev v kinematografih in izposoja kinematografskih filmov

842

Rezervacije sedežev v gledališčih in najem gledališke opreme

843

Dajanje čolnov, koles, igralnih avtomatov za spretnostne igre in iger na srečo v najem

853

Oddajanje opremljenih sob

854

Izposoja opranega perila

859

Izposoja oblačil

3   Direktiva 68/368/EGS

Ex glavna skupina 85 ISIC

1.

Restavracije, kavarne, gostilne in drugi kraji, kjer se pije in je (skupina 852 ISIC).

2.

Hoteli, prenočišča, kampi in druga gostišča (skupina 853 ISIC).

4   Direktiva 75/368/EGS (člen 7)

Ex 62

Banke in druge finančne ustanove

Ex 620

Podjetja za kupovanje patentov in licenciranje

Ex 71

Prevoz

Ex 713

Prevoz oseb po cesti, razen prevoza z motornimi vozili

Ex 719

Cevovodni transport tekočih ogljikovodikov in drugih tekočih kemičnih izdelkov

Ex 82

Javne storitve

827

Knjižnice, muzeji, botanični in živalski vrtovi

Ex 84

Rekreacijske storitve

843

Drugje nerazvrščene rekreacijske storitve:

športne dejavnosti (športna igrišča, organiziranje športnih dogodkov itd.), razen dejavnosti športnih inštruktorjev

igre (dirkalni hlevi, površine za igre, dirkališča itd.)

druge rekreacijske dejavnosti (cirkusi, zabaviščni parki in druga zabavišča)

Ex 85

Osebne storitve

Ex 851

Gospodinjske storitve

Ex 855

Kozmetični saloni in storitve manikerjev, razen storitev pedikerjev in poklicnih šol za kozmetike in frizerje

Ex 859

Drugje nerazvrščene osebne storitve, razen športnih in zdravstvenih maserjev in gorskih vodnikov, razdeljene v naslednje skupine:

razkuževanje in zatiranje škodljivcev

izposoja oblačil in skladiščnih zmogljivosti

ženitna posredovalnica in podobne storitve

astrologija, vedeževanje in podobno

sanitarne storitve in sorodne dejavnosti

pogrebni zavod in vzdrževanje pokopališč

kurirji in tolmači vodniki

5   Direktiva 75/369/EGS (člen 5)

Naslednje dejavnosti prodaje zunaj prodajaln:

(a)

nakup in prodaja blaga:

potujočih trgovcev, krošnjarjev ali pouličnih prodajalcev (ex 612 ISIC)

na pokritih tržnicah, ki so postavljene začasno, in na tržnicah na prostem

(b)

dejavnosti, vključene v že sprejete prehodne ukrepe, ki izrecno izključujejo ali ne omenjajo opravljanja takih dejavnosti zunaj prodajaln.

6   Direktiva 70/523/EGS

Dejavnosti samozaposlenih oseb v veleprodaji premoga in dejavnosti posrednikov v trgovini s premogom (ex 6112 nomenklature ISIC)

7   Direktiva 82/470/EGS (člen 6(2))

[Dejavnosti, naštete v členu 2(A)(c) in (e), (B)(b), (C) in (D).]

Te dejavnosti vključujejo zlasti:

dajanje tirnih vozil ali vagonov za prevoz potnikov ali blaga v najem

opravljanje posredništva pri prodaji, nakupu ali najemu plovil

urejanje, pogajanje in sklepanje pogodb za prevoz emigrantov

sprejemanje vseh uskladiščenih predmetov in blaga, pod carinskim nadzorom ali ne, v imenu depozitarja v skladiščih, blagovnicah, skladiščih pohištva, hladilnicah, silosih itd.

zagotavljanje potrdila o prejemu uskladiščenih predmetov ali blaga depozitarju

zagotavljanje ograd, krme in prodajnih označb za živino, začasno nameščene med čakanjem na prodajo ali v tranzitu na trg ali z njega

pregledovanje ali tehnična ocenitev motornih vozil

merjenje, tehtanje ali preizkušanje blaga.


PRILOGA V

Priznavanje na podlagi usklajevanja minimalnih pogojev usposobljenosti

V.1.   ZDRAVNIK

5.1.1   Dokazila o formalnih kvalifikacijah za zdravnika z osnovno medicinsko usposobljenostjo

Država

Dokazila o formalnih kvalifikacijah

Organ, ki podeljuje dokazila o kvalifikacijah

Potrdilo, priloženo dokazilom o kvalifikacijah

Referenčni datum

België/Belgique/ Belgien

Diploma van arts/Diplôme de docteur en médecine

Les universités/De universiteiten

Le Jury compétent d'enseignement de la Communauté française/De bevoegde Examencommissie van de Vlaamse Gemeenschap

 

20. december 1976

Česká republika

Diplom o ukončení studia ve studijním programu všeobecné lékařství (doktor medicíny, MUDr.)

Lékářská fakulta univerzity v České republice

Vysvědčení o státní rigorózní zkoušce

1. maj 2004

Danmark

Bevis for bestået lægevidenskabelig embedseksamen

Medicinsk universitetsfakultet

Autorisation som læge, udstedt af Sundhedsstyrelsen og

Tilladelse til selvstændigt virke som læge (dokumentation for gennemført praktisk uddannelse), udstedt af Sundhedsstyrelsen

20. december 1976

Deutschland

Zeugnis über die Ärztliche Prüfung

Zeugnis über die Ärztliche Staatsprüfung und Zeugnis über die Vorbereitungszeit als Medizinalassistent, soweit diese nach den deutschen Rechtsvorschriften noch für den Abschluss der ärztlichen Ausbildung vorgesehen war

Zuständige Behörden

 

20. december 1976

Eesti

Diplom arstiteaduse õppekava läbimise kohta

Tartu Ülikool

 

1. maj 2004

Ελλάς

Πτυχίo Iατρικής

Iατρική Σχoλή Παvεπιστημίoυ,

Σχoλή Επιστημώv Υγείας, Τμήμα Iατρικής Παvεπιστημίoυ

 

1. januar 1981

España

Título de Licenciado en Medicina y Cirugía

Ministerio de Educación y Cultura

El rector de una Universidad

 

1. januar 1986

France

Diplôme d'Etat de docteur en médecine

Universités

 

20. december 1976

Ireland

Primary qualification

Competent examining body

Certificate of experience

20. december 1976

Italia

Diploma di laurea in medicina e chirurgia

Università

Diploma di abilitazione all'esercizio della medicina e chirurgia

20. december 1976

Κύπρος

Πιστοποιητικό Εγγραφής Ιατρού

Ιατρικό Συμβούλιο

 

1. maj 2004

Latvija

ārsta diploms

Universitātes tipa augstskola

 

1. maj 2004

Lietuva

Aukštojo mokslo diplomas, nurodantis suteiktą gydytojo kvalifikaciją

Universitetas

Internatūros pažymėjimas, nurodantis suteiktą medicinos gydytojo profesinę kvalifikaciją

1. maj 2004

Luxembourg

Diplôme d'Etat de docteur en médecine, chirurgie et accouchements,

Jury d'examen d'Etat

Certificat de stage

20. december 1976

Magyarország

Általános orvos oklevél (doctor medicinae univer- sae, röv.: dr. med. univ.)

Egyetem

 

1. maj 2004

Malta

Lawrja ta' Tabib tal-Medi- ċina u l-Kirurġija

Universita’ ta' Malta

Ċertifikat ta' reġistrazzjoni maħruġ mill-Kunsill Mediku

1. maj 2004

Nederland

Getuigschrift van met goed gevolg afgelegd artsexamen

Faculteit Geneeskunde

 

20. december 1976

Österreich

1.

Urkunde über die Verleihung des akademischen Grades Doktor der gesamten Heilkunde (bzw. Doctor medicinae universae, Dr.med.univ.)

1.

Medizinische Fakultät einer Universität

 

1. januar 1994

2.

Diplom über die spezifische Ausbildung zum Arzt für Allgemeinmedizin bzw. Facharztdiplom

2.

Österreichische Ärztekammer

Polska

Dyplom ukończenia studiów wyższych na kierunku lekarskim z tytułem „lekarza“

1.

Akademia Medyczna

2.

Uniwersytet Medyczny

3.

Collegium Medicum Uniwersytetu Jagiellońskiego

Lekarski Egzamin Państwowy

1. maj 2004

Portugal

Carta de Curso de licenciatura em medicina

Universidades

Diploma comprovativo da conclusão do internato geral emitido pelo Ministério da Saúde

1. januar 1986

Slovenija

Diploma, s katero se podeljuje strokovni naslov „doktor medicine/doktorica medicine“

Univerza

 

1. maj 2004

Slovensko

Vysokoškolský diplom o udelení akademického titulu „doktor medicíny“ („MUDr.“)

Vysoká škola

 

1. maj 2004

Suomi/ Finland

Lääketieteen lisensiaatin tutkinto/Medicine licentiatexamen

Helsingin yliopisto/Helsingfors universitet

Kuopion yliopisto

Oulun yliopisto

Tampereen yliopisto

Turun yliopisto

Todistus lääkärin perusterveydenhuollon lisäkoulutuksesta/Examenbevis om tilläggsutbildning för läkare inom primärvården

1. januar 1994

Sverige

Läkarexamen

Universitet

Bevis om praktisk utbildning som utfärdas av Socialstyrelsen

1. januar 1994

United Kingdom

Primary qualification

Competent examining body

Certificate of experience

20. december 1976

5.1.2   Dokazila o formalnih kvalifikacijah zdravnikov specialistov

Država

Dokazila o formalnih kvalifikacijah

Organ, ki podeljuje dokazila o kvalifikacijah

Referenčni datum

België/Belgique/ Belgien

Bijzondere beroepstitel van geneesheer-specialist/Titre professionnel particulier de médecin spécialiste

Minister bevoegd voor Volksgezondheid/Ministre de la Santé publique

20. december 1976

Česká republika

Diplom o specializaci

Ministerstvo zdravotnictví

1. maj 2004

Danmark

Bevis for tilladelse til at betegne sig som speciallæge

Sundhedsstyrelsen

20. december 1976

Deutschland

Fachärztliche Anerkennung

Landesärztekammer

20. december 1976

Eesti

Residentuuri lõputunnistus eriarstiabi erialal

Tartu Ülikool

1. maj 2004

Ελλάς

Τίτλoς Iατρικής Ειδικότητας

1.

Νoμαρχιακή Αυτoδιoίκηση

1. januar 1981

2.

Νoμαρχία

España

Título de Especialista

Ministerio de Educación y Cultura

1. januar 1986

France

1.

Certificat d'études spéciales de médecine

1.

Universités

20. december 1976

2.

Attestation de médecin spécialiste qualifié

2.

Conseil de l'Ordre des médecins

3.

Certificat d'études spéciales de médecine

3.

Universités

4.

Diplôme d'études spécialisées ou spécialisation complémentaire qualifiante de médecine

4.

Universités

Ireland

Certificate of Specialist doctor

Competent authority

20. december 1976

Italia

Diploma di medico specialista

Università

20. december 1976

Κύπρος

Πιστοποιητικό Αναγνώρισης Ειδικότητας

Ιατρικό Συμβούλιο

1. maj 2004

Latvija

„Sertifikāts“—kompetentu iestāžu izsniegts dokuments, kas apliecina, ka persona ir nokārtojusi sertifikācijas eksāmenu specialitātē

Latvijas Ārstu biedrība

Latvijas Ārstniecības personu profesionālo organizāciju savienība

1. maj 2004

Lietuva

Rezidentūros pažymėjimas, nurodantis suteiktą gydytojo specialisto profesinę kvalifikaciją

Universitetas

1. maj 2004

Luxembourg

Certificat de médecin spécialiste

Ministre de la Santé publique

20. december 1976

Magyarország

Szakorvosi bizonyítvány

Az Egészségügyi, Szociális és Családügyi Minisztérium illetékes testülete

1. maj 2004

Malta

Ċertifikat ta' Speċjalista Mediku

Kumitat ta' Approvazzjoni dwar Speċjalisti

1. maj 2004

Nederland

Bewijs van inschrijving in een Specialistenregister

Medisch Specialisten Registratie Commissie (MSRC) van de Koninklijke Nederlandsche Maatschappij tot Bevordering der Geneeskunst