02017R1151 — SL — 25.01.2020 — 003.001

---

To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B

UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/1151 z dne 1. junija 2017 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil, o spremembah Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008 in Uredbe Komisije (EU) št. 1230/2012 ter o razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008 (Besedilo velja za EGP) (UL L 175 7.7.2017, str. 1)

spremenjena z:

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/1154 z dne 7. junija 2017	L 175	708	7.7.2017
►M2	UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/1347 z dne 13. julija 2017	L 192	1	24.7.2017
►M3	UREDBA KOMISIJE (EU) 2018/1832 z dne 5. novembra 2018	L 301	1	27.11.2018
M4	UREDBA KOMISIJE (EU) 2020/49 z dne 21. januarja 2020	L 17	1	22.1.2020

popravljena z:

►C1	Popravek, UL L 256, 4.10.2017, str.  11 (2017/1154)
►C2	Popravek, UL L 056, 28.2.2018, str.  66 (2017/1151)
►C3	Popravek, UL L 263, 16.10.2019, str.  41 (2018/1832)

---

▼B

UREDBA KOMISIJE (EU) 2017/1151

z dne 1. junija 2017

o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 715/2007 Evropskega parlamenta in Sveta o homologaciji motornih vozil glede na emisije iz lahkih potniških in gospodarskih vozil (Euro 5 in Euro 6) in o dostopu do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil, o spremembah Direktive 2007/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta, Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008 in Uredbe Komisije (EU) št. 1230/2012 ter o razveljavitvi Uredbe Komisije (ES) št. 692/2008

(Besedilo velja za EGP)

Člen 1

Predmet urejanja

Ta uredba določa ukrepe za izvajanje Uredbe (ES) št. 715/2007.

Člen 2

Opredelitve pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

▼M2

▼B

▼M3

▼B

▼M3

▼B

▼M1

▼M1

▼M2 —————

▼M3

▼B

▼M3

▼B

▼M3

▼M2

▼B

Člen 3

Zahteve za homologacijo

▼M3

1.  Za pridobitev ES-homologacije glede emisij ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila proizvajalec dokaže, da so vozila skladna z zahtevami te uredbe, če se preskusijo v skladu s preskusnimi postopki, določenimi v prilogah IIIA do VIII, XI, XIV, XVI, XX, XXI in XXII. Proizvajalec zagotovi tudi, da so referenčna goriva skladna s specifikacijami iz Priloge IX.

▼B

2.  Vozila se preskušajo s preskusi, ki so določeni na sliki I.2.4 v Prilogi I.

3.  Manjši proizvajalci lahko zahtevajo dodelitev ES-homologacije za vozilo, za katero je homologacijo izdal organ tretje države, na podlagi zakonodajnih aktov iz oddelka 2.1 Priloge I, namesto na podlagi zahtev, določenih v Prilogah II, V do VIII, XI, XVI in XXI.

Preskusi emisij za tehnične preglede, določeni v Prilogi IV, preskusi porabe goriva in emisij CO2, določeni v Prilogi XXI, in zahteve za dostop do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila, določene v Prilogi XIV, so še vedno potrebni za pridobitev ES-homologacije glede na emisije ter informacije o popravilu in vzdrževanju vozila na podlagi tega odstavka.

Homologacijski organ obvesti Komisijo o okoliščinah vsake homologacije, ki je podeljena v skladu s tem odstavkom.

4.  Posebne zahteve za dovodne odprtine posod za gorivo in varnost elektronskih sistemov so določene v oddelkih 2.2 in 2.3 Priloge I.

5.  Proizvajalec izvede tehnične ukrepe, s katerimi zagotovi, da se v skladu s to uredbo učinkovito omejijo emisije iz izpušne cevi in emisije zaradi izhlapevanja v celotni običajni življenjski dobi vozila ter pri uporabi v normalnih razmerah.

Ti ukrepi vključujejo zagotavljanje varnosti cevi, spojev in priključkov, ki se uporabljajo v sistemih za uravnavanje emisij, tako da so skladni s prvotnim konstrukcijskim namenom.

6.  Proizvajalec zagotovi, da rezultati preskusov emisij ustrezajo ustreznim mejnim vrednostim na podlagi predpisanih preskusnih pogojev iz te uredbe.

▼M3

7.  Za preskus tipa 1, ki je določen v Prilogi XXI, se vozila, ki uporabljajo UNP ali ZP/biometan, preskušajo s preskusom tipa 1, s katerim se ugotavlja, ali obstajajo razlike v sestavi UNP ali ZP/biometana, kot je določeno v Prilogi 12 k Pravilniku št. 83 UN/ECE za emisije onesnaževal, pri čemer se gorivo uporabi za merjenje neto moči v skladu s Prilogo XX k tej uredbi.

Na vozilih, ki jih lahko poganja tako bencin kot tudi UNP ali ZP/biometan, se preskus opravi z obema vrstama goriva, pri čemer se pri UNP ali ZP/biometanu ugotavlja, ali obstajajo razlike v sestavi UNP ali ZP/biometana, kot je določeno v Prilogi 12 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, in pri čemer se gorivo uporabi za merjenje neto moči v skladu s Prilogo XX k tej uredbi.

▼B

8.  Za preskus tipa 2, ki je določen v Dodatku 1 k Prilogi IV, je pri normalnem prostem teku najvišja dovoljena vsebnost ogljikovega monoksida v izpušnih plinih tista, ki jo navaja proizvajalec vozila. Kljub temu pa najvišja vsebnost ogljikovega monoksida ne sme presegati 0,3 vol. %.

Pri visokem prostem teku motorja vsebnost ogljikovega monoksida na prostornino izpušnih plinov ne sme presegati 0,2 %, pri tem pa je vrtilna frekvenca motorja vsaj 2 000 min-1 in vrednost lambda 1 ± 0,03 ali v skladu s tehničnimi podatki proizvajalca.

9.  Proizvajalec zagotovi, da za preskus tipa 3, ki je določen v Prilogi V, prezračevalni sistem bloka motorja ne dovoljuje emisije nobenega plina iz okrova ročične gredi v ozračje.

10.  Preskus tipa 6, s katerim se merijo emisije pri nizkih temperaturah in je določen v Prilogi VIII, se ne uporablja za dizelska vozila.

Kljub temu pa pri vlogi za homologacijo proizvajalci homologacijskemu organu predložijo informacije, ki kažejo, da naprava za naknadno obdelavo dušikovih oksidov doseže dovolj visoko temperaturo za učinkovito delovanje v 400 sekundah po hladnem zagonu pri –7 °C, kot je opisano v preskusu tipa 6.

Poleg tega proizvajalec predloži homologacijskemu organu informacije o strategiji delovanja sistema za vračanje izpušnih plinov v valj (EGR), vključno z informacijami o delovanju pri nizkih temperaturah.

Te informacije vključujejo tudi opis morebitnih učinkov na emisije.

Homologacijski organ ne podeli homologacije, če so predložene informacije nezadostne, da bi pokazale, da naprava za naknadno obdelavo dejansko doseže dovolj visoko temperaturo za učinkovito delovanje v navedenem časovnem obdobju.

Na zahtevo Komisije homologacijski organ predloži informacije o učinkovitosti naprav za naknadno obdelavo dušikovih oksidov in sistema za vračanje izpušnih plinov v valj pri nizkih temperaturah.

11.  Proizvajalec zagotovi, da v celotni običajni življenjski dobi vozila, ki je homologirano v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007, emisije iz vozila, določene v skladu z zahtevami iz Priloge IIIA in oddane med preskusom dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, opravljenim v skladu z navedeno prilogo, ne presežejo vrednosti iz navedene priloge.

Homologacija v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 se lahko podeli samo, če je vozilo del validirane družine preskusov PEMS v skladu z Dodatkom 7 k Prilogi IIIA.

▼M1

Zahteve iz Priloge IIIA se ne uporabljajo za homologacije glede na emisije, zelo majhnim proizvajalcem podeljene v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007.

▼B

Člen 4

Zahteve za homologacijo glede sistema za diagnostiko na vozilu (OBD)

1.  Proizvajalec zagotovi, da so vsa vozila opremljena s sistemom za diagnostiko na vozilu (OBD).

2.  Sistem za diagnostiko na vozilu je zasnovan, sestavljen in nameščen na vozilu tako, da lahko prepoznava vrsto okvare ali napake skozi celotno življenjsko dobo vozila.

3.  Sistem za diagnostiko na vozilu je pod pogoji normalne uporabe skladen z zahtevami te uredbe.

4.  Pri preskusu z okvarjenim sestavnim delom v skladu z Dodatkom 1 k Prilogi XI se aktivira indikator za javljanje napak sistema za diagnostiko na vozilu.

Indikator nepravilnega delovanja sistema za diagnostiko na vozilu se lahko pri tem preskusu aktivira tudi, ko ravni emisij padejo pod mejne vrednosti sistema za diagnostiko na vozilu, ki so navedene v oddelku 2.3 Priloge XI.

5.  Proizvajalec zagotovi, da je sistem za diagnostiko na vozilu v skladu z zahtevami za učinkovitost med uporabo, ki so določene v oddelku 3 Dodatka 1 k Prilogi XI te uredbe, v vseh razumno predvidljivih voznih razmerah.

6.  Proizvajalec nacionalnim organom in neodvisnim izvajalcem omogoči preprost dostop do podatkov, ki se nanašajo na učinkovitost med uporabo in jih sistem za diagnostiko na vozilu shranjuje ter sporoča v skladu z določbami oddelka 7.6 Dodatka 1 k Prilogi XI Pravilnika št. 83 UN/ECE, brez kakršnega koli šifriranja.

▼M3

Člen 4a

Zahteve za homologacijo v zvezi z napravami za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije

Proizvajalec zagotovi, da so naslednja vozila kategorij M1 in N1 opremljena z napravo za določanje in shranjevanje podatkov o količini goriva in/ali električne energije, porabljene za delovanje vozila, ter dajanje teh podatkov na voljo:

Naprava za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije izpolnjuje zahteve iz Priloge XXII.

▼B

Člen 5

Vloga za podelitev ES-homologacije za vozilo glede emisij in dostopa do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil

1.  Proizvajalec predloži homologacijskemu organu vlogo za podelitev ES-homologacije za vozilo glede emisij in dostopa do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil.

2.  Vloga iz odstavka 1 se sestavi v skladu z vzorcem opisnega lista, ki je določen v Dodatku 3 k Prilogi I.

3.  Poleg tega proizvajalec predloži naslednje informacije:

4.  Za namene točke (d) odstavka 3 proizvajalec uporabi vzorec proizvajalčevega potrdila o skladnosti z zahtevami za učinkovitost sistema za diagnostiko na vozilu med uporabo, kot je določen v Dodatku 7 k Prilogi I.

5.  Za namene točke (e) odstavka 3 homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, informacije iz navedene točke da na voljo homologacijskim organom ali Komisiji na njihovo zahtevo.

6.  Za namene iz točk (d) in (e) odstavka 3 homologacijski organi ne homologirajo vozila, če so predložene informacije neprimerne za izpolnitev zahtev iz oddelka 3 Dodatka 1 k Prilogi XI.

Odstavki 7.2, 7.3 in 7.7 Dodatka 1 k Prilogi XI Pravilnika št. 83 UN/ECE se uporabljajo v vseh razumno predvidljivih voznih razmerah.

Pri oceni izvajanja zahtev, določenih v teh odstavkih, homologacijski organi upoštevajo stopnjo tehnološkega razvoja.

7.  Za namene iz točke (f) odstavka 3 ukrepi, sprejeti za preprečevanje nedovoljenih posegov in sprememb v računalniku sistema za uravnavanje emisij, vključujejo pripomoček za posodabljanje s programom, ki ga je odobril proizvajalec, ali umerjanje.

8.  Za preskuse, ki so opredeljeni na sliki I.2.4 v Prilogi I, proizvajalec tehnični službi, ki je pristojna za homologacijske preskuse, predloži vozilo, reprezentativno za tip, ki se homologira.

9.  Vloga za podelitev homologacije za vozila z enogorivnim motorjem, dvogorivnim motorjem in prilagodljivim tipom goriva izpolnjuje dodatne zahteve iz oddelkov 1.1 in 1.2 Priloge I.

10.  Spremembe znamke sistema, sestavnega dela ali samostojne tehnične enote, do katerih pride po homologaciji, homologacije ne razveljavijo samodejno, razen če se njihove izvirne značilnosti ali tehnični parametri spremenijo tako, da to vpliva na funkcionalnost motorja ali sistema za uravnavanje onesnaževanja.

▼M1

11.  Da bi lahko homologacijski organi ob upoštevanju prepovedi odklopnih naprav iz člena 5(2) Uredbe (ES) št. 715/2007 ocenili pravilno uporabo pomožnih strategij za uravnavanje emisij, proizvajalec zagotovi tudi razširjen dokumentacijski paket iz Dodatka 3a k Prilogi I k tej uredbi.

▼M3

Homologacijski organ razširjeni dokumentacijski paket označi in datira ter ga hrani vsaj deset let po podelitvi homologacije.

▼M3

Homologacijski organ na zahtevo proizvajalca izvede predhodno oceno pomožne strategije za uravnavanje emisij za nove tipe vozil. V tem primeru se homologacijskemu organu ustrezna dokumentacija predloži najmanj dva in največ dvanajst mesecev pred začetkom postopka homologacije.

Homologacijski organ predhodno oceno izvede na podlagi razširjenega dokumentacijskega paketa, kot je opisan v točki (b) Dodatka 3a k Prilogi I in ki ga predloži proizvajalec. Oceno izvede v skladu z metodologijo iz Dodatka 3b k Prilogi I. Homologacijski organ lahko v izjemnih in ustrezno utemeljenih primerih uporabi drugačno metodologijo.

Za namene homologacije predhodna ocena pomožne strategije za uravnavanje emisij za nove tipe vozil ostane veljavna 18 mesecev. Navedeno obdobje se lahko podaljša za dodatnih 12 mesecev, če proizvajalec homologacijskemu organu predloži dokaze, da na trgu niso dostopne nobene nove tehnologije, ki bi spremenile predhodno oceno pomožne strategije za uravnavanje emisij.

Skupina strokovnjakov homologacijskih organov (Type-Approval Authorities Expert Group – TAAEG) vsako leto pripravi seznam pomožnih strategij za uravnavanje emisij, za katere so homologacijski organi menili, da so nesprejemljive, Komisija pa ga objavi.

▼M1 —————

▼M3

12.  Proizvajalec homologacijskemu organu, ki je v skladu s to uredbo podelil homologacijo glede emisij (v nadaljnjem besedilu: homologacijski organ, ki je podelil homologacijo), predloži tudi paket za preglednost preskušanja, ki vsebuje potrebne informacije, da omogoči izvedbo preskušanja v skladu s točko 5.9 dela B Priloge II.

▼B

Člen 6

Upravne določbe za ES-homologacijo vozila glede emisij in dostopa do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil

1.  Če so vse ustrezne zahteve izpolnjene, homologacijski organ podeli ES-homologacijo in izda homologacijsko številko v skladu s sistemom številčenja, ki je določen v Prilogi VII k Direktivi 2007/46/ES.

Ne glede na določbe Priloge VII k Direktivi 2007/46/ES, se del 3 homologacijske številke sestavi v skladu z Dodatkom 6 k Prilogi I k tej uredbi.

Homologacijski organ ne sme dodeliti iste številke drugemu tipu vozila.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 se na zahtevo proizvajalca vozilo s sistemom za diagnostiko na vozilu lahko sprejme v homologacijo glede emisij in dostopa do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil, čeprav ima sistem eno ali več pomanjkljivosti, zaradi katerih ne izpolnjuje v celoti posebnih zahtev iz Priloge XI, pod pogojem, da so izpolnjene posebne upravne določbe iz oddelka 3 navedene priloge.

Homologacijski organ o odločitvi za podelitev takšne homologacije obvesti vse homologacijske organe v drugih državah članicah v skladu z zahtevami iz člena 8 Direktive 2007/46/ES.

3.  Pri podeljevanju ES-homologacije v skladu z določili odstavka 1 homologacijski organ izda certifikat o ES-homologaciji, ki se pripravi po vzorcu iz Dodatka 4 k Prilogi I.

Člen 7

Spremembe homologacij

Členi 13, 14 in 16 Direktive 2007/46/ES se uporabljajo za vse spremembe homologacij, odobrene v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007.

Na zahtevo proizvajalca se določbe iz oddelka 3 Priloge I uporabljajo brez potrebe po dodatnih preskusih samo za vozila istega tipa.

Člen 8

Skladnost proizvodnje

1.  V skladu z določbami iz člena 12 Direktive 2007/46/ES se sprejmejo ukrepi za zagotovitev skladnosti proizvodnje.

Poleg tega se uporabljajo tudi določbe iz oddelka 4 Priloge I k tej uredbi in ustrezne statistične metode iz Dodatkov 1 in 2 k navedeni prilogi.

2.  Skladnost proizvodnje se preveri na osnovi opisa v certifikatu o homologaciji, ki je določen v Dodatku 4 k Prilogi I k tej uredbi.

Člen 9

Skladnost vozil med uporabo

1.  Ukrepi za zagotavljanje skladnosti med uporabo za vozila, homologirana po tej uredbi, se sprejmejo v skladu s Prilogo X k Direktivi 2007/46/ES in Prilogo II k tej uredbi.

▼M3

2.  Preverjanja skladnosti v prometu so primerna za potrjevanje, da se emisije iz izpušne cevi in emisije zaradi izhlapevanja med običajno življenjsko dobo vozila pri normalnih pogojih uporabe učinkovito omejujejo.

3.  Skladnost v prometu se v skladu z Dodatkom 1 k Prilogi II preverja na ustrezno vzdrževanih in uporabljanih vozilih, ki imajo prevoženih vsaj 15 000  km ali so se uporabljala vsaj šest mesecev, kar koli od tega se zgodi pozneje, in največ 100 000  km ali pet let, kar koli od tega se zgodi prej. Skladnost v prometu se za emisije zaradi izhlapevanja v skladu z Dodatkom 1 k Prilogi II preverja na ustrezno vzdrževanih in uporabljanih vozilih, ki imajo prevoženih vsaj 30 000  km ali so se uporabljala vsaj dvanajst mesecev, kar koli od tega se zgodi pozneje, in največ 100 000  km ali pet let, kar koli od tega se zgodi prej.

Zahteve za preverjanje skladnosti v prometu veljajo do pet let po izdaji zadnje izjave o skladnosti ali certifikata o posamični odobritvi vozila za vozila v navedeni skupini za preverjanje skladnosti v prometu.

4.  Preverjanje skladnosti v prometu ni obvezno, če letno število prodanih vozil iz skupine za preverjanje skladnosti v prometu v preteklem letu v Uniji znaša manj kot 5 000 vozil. Za takšne skupine proizvajalec homologacijskemu organu predloži poročilo o morebitnih garancijskih zahtevkih in zahtevkih za popravilo, povezanih z emisijami, ter o morebitnih napakah na vgrajenih sistemih za diagnostiko na vozilu, kot je določeno v točki 4.1 Priloge II. Take skupine vozil za preverjanje skladnosti v prometu se lahko kljub temu izberejo za preskušanje v skladu s Prilogo II.

5.  Proizvajalec in homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, izvedeta preverjanja skladnosti v prometu v skladu s Prilogo II.

6.  Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, se na podlagi ocene skladnosti odloči, ali skupina krši določbe o skladnosti v prometu, in v tem primeru odobri načrt popravnih ukrepov, ki ga proizvajalec predloži v skladu s Prilogo II.

▼M3

7.  Če je homologacijski organ ugotovil, da skupina za preverjanje skladnosti v prometu ni uspešno opravila preverjanja skladnosti v prometu, o tem takoj obvesti homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v skladu s členom 30(3) Direktive 2007/46/ES.

Po navedenem obvestilu in v skladu z določbami člena 30(6) Direktive 2007/46/ES homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, proizvajalcu sporoči, da skupina za preverjanje skladnosti v prometu ni uspešno opravila preverjanja skladnosti v prometu ter da se bodo upoštevali postopki iz točk 6 in 7 Priloge II.

Če homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ugotovi, da s homologacijskim organom, ki je ugotovil, da skupina za preverjanje skladnosti v prometu ni uspešno opravila preverjanja skladnosti v prometu, ni mogoče doseči dogovora, se začne postopek v skladu s členom 30(6) Direktive 2007/46/ES.

8.  Poleg točk 1 do 7 za vozila, homologirana v skladu z delom B Priloge II, velja naslednje:

▼B

Člen 10

Naprave za uravnavanje onesnaževanja

1.  Proizvajalec zagotovi, da imajo nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, namenjene vgradnji v vozila z ES-homologacijo, zajeta na podlagi Uredbe (ES) št. 715/2007, ES-homologacijo kot samostojne tehnične enote v smislu člena 10(2) Direktive 2007/46/ES, v skladu s členom 12, členom 13 in Prilogo XIII k tej uredbi.

Za namene te uredbe se katalizatorji in filtri za delce obravnavajo kot naprave za uravnavanje onesnaževanja.

Zahteve se štejejo za izpolnjene, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

V primeru iz tretjega pododstavka se uporablja tudi člen 14.

2.  Za originalne nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, ki se uvrščajo v tip, obravnavan v točki 2.3 Dopolnila k Dodatku 4 k Prilogi I in so namenjene za namestitev na vozilo, na katerega se ustrezni dokument o homologaciji nanaša, ni potrebno, da so skladne s Prilogo XIII, pod pogojem da izpolnjujejo zahteve iz točk 2.1 in 2.2. navedene Priloge.

3.  Proizvajalec zagotovi, da originalna naprava za uravnavanje onesnaževanja nosi identifikacijske oznake.

4.  Identifikacijske oznake iz odstavka 3 sestavljajo naslednji podatki:

Člen 11

Vloga za podelitev ES-homologacije za tip nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja kot samostojne tehnične enote

1.  Proizvajalec predloži homologacijskemu organu vlogo za podelitev ES-homologacije za tip nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja kot samostojne tehnične enote.

Vloga se sestavi v skladu z vzorcem opisnega lista, ki je določen v Dodatku 1 k Prilogi XIII.

2.  Poleg izpolnitve zahtev, določenih v odstavku 1, proizvajalec tehnični službi, ki je pristojna za homologacijski preskus, predloži naslednje:

3.  Za namene točke (a) iz odstavka 2 preskusna vozila izbere vložnik ob soglasju tehnične službe.

Preskusna vozila so skladna z zahtevami iz oddelka 3.2 Priloge 4a k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

Preskusna vozila izpolnjujejo naslednje zahteve:

4.  Za namene točk (b) in (c) iz odstavka 2 je vzorec jasno in neizbrisno označen z blagovnim imenom ali blagovno znamko vložnika in njegovo trgovsko oznako.

5.  Za namene točke (c) iz odstavka 2 bo vzorec poslabšan, kot je določeno v točki 25 člena 2.

Člen 12

Upravne določbe za ES-homologacijo nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja kot samostojne tehnične enote

1.  Če so vse ustrezne zahteve izpolnjene, homologacijski organ podeli ES-homologacijo za nadomestno napravo za uravnavanje onesnaževanja kot samostojno tehnično enoto in izda homologacijsko številko v skladu s sistemom številčenja, ki je določen v Prilogi VII k Direktivi 2007/46/ES.

Homologacijski organ ne sme dodeliti iste številke drugemu tipu nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja.

Ista homologacijska številka lahko obsega uporabo tega tipa nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja v več različnih tipih vozil.

2.  Za namene odstavka 1 homologacijski organ izda certifikat o ES-homologaciji, ustvarjen v skladu z vzorcem iz Dodatka 2 k Prilogi XIII.

3.  Če vložnik vloge za homologacijo homologacijskemu organu ali tehnični službi lahko dokaže, da je nadomestna naprava za uravnavanje onesnaževanja enakega tipa, kot je navedeno v oddelku 2.3 Dopolnila k Dodatku 4 k Prilogi I, podelitev homologacije ni odvisna od preverjanja skladnosti z zahtevami iz oddelka 4 Priloge XIII.

Člen 13

Dostop do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila

1.  Proizvajalci uvedejo potrebne ukrepe in postopke v skladu s členoma 6 in 7 Uredbe (ES) št. 715/2007 in Prilogo XIV te uredbe, s katerimi zagotovijo, da so informacije o diagnostiki na vozilu ter informacije o popravilu in vzdrževanju vozila lahko dostopne.

2.  Homologacijski organi podelijo homologacijo šele tedaj, ko proizvajalec predloži potrdilo o dostopu do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila.

3.  Potrdilo o dostopu do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila se šteje kot dokazilo o skladnosti s členom 6(7) Uredbe (ES) št. 715/2007.

4.  Potrdilo o dostopu do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila se sestavi v skladu z vzorcem iz Dodatka 1 k Prilogi XIV.

5.  Če informacije o diagnostiki na vozilu ter informacije o popravilu in vzdrževanju vozila niso na voljo, ali če niso skladne s členoma 6 in 7 Uredbe (ES) št. 715/2007 in Prilogo XIV te uredbe ob vložitvi vloge za homologacijo, proizvajalec zagotovi te informacije v roku šestih mesecev od datuma homologacije.

6.  Obveznost zagotovitve informacij v roku, določenem v odstavku 5, se uporablja samo, če je vozilo po homologaciji dano v promet.

Kadar je vozilo dano v promet več kot šest mesecev po homologaciji, se informacije zagotovijo na dan, ko je vozilo dano v promet.

7.  Homologacijski organ lahko na osnovi potrdila o dostopu do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila predvideva, da je proizvajalec uvedel zadovoljive ukrepe in postopke glede dostopa do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila, če ni bila podana nobena pritožba in če je proizvajalec te informacije zagotovil v roku iz odstavka 5.

8.  Poleg izpolnjevanja zahtev za dostop do informacij o sistemih za diagnostiko na vozilu, ki so določene v oddelku 4 Priloge XI, proizvajalec zainteresiranim strankam zagotovi naslednje informacije:

Za namene točke (a) razvoj nadomestnih sestavnih delov ni omejen z: nerazpoložljivostjo ustreznih informacij, tehničnimi zahtevami, ki se nanašajo na strategije za javljanje napak, če so presežene mejne vrednosti sistema za diagnostiko na vozilu ali če sistem za diagnostiko na vozilu ne more izpolniti osnovnih zahtev za nadzor diagnostike na vozilu iz te uredbe; posebnimi spremembami pri obravnavi informacij diagnostike na vozilu glede različne obravnave pogona vozila na bencin ali plin; homologacijo vozil s pogonom na plin, ki imajo omejeno število manjših pomanjkljivosti.

Za namene točke (b), kadar proizvajalci v franšiznih omrežjih uporabljajo diagnostična in preskusna orodja v skladu s standardom ISO 22900 Modular vehicle Communication Interface – MVCI (modularni komunikacijski vmesnik za vozila) in standardom ISO 22901 Open Diagnostic Data Exchange – ODX (odprta izmenjava diagnostičnih podatkov) so datoteke ODX dostopne neodvisnim izvajalcem na spletnem mestu proizvajalca.

9.  Forum o dostopu do informacij o vozilih (v nadaljevanju: Forum).

Forum preuči, ali dostop do informacij vpliva na napredek pri zmanjševanju kraj avtomobilov, in pripravi priporočila za izboljšanje zahtev v zvezi z dostopom do informacij. Forum zlasti svetuje Komisiji o uvedbi postopka za odobritve in pooblastitve neodvisnih izvajalcev, s katerim jim akreditirane organizacije zagotovijo dostop do informacij o varnosti vozil.

Komisija se lahko odloči, da razprave in odkritja Foruma ohrani kot zaupne.

Člen 14

Izpolnjevanje obveznosti glede dostopa do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila

1.  Homologacijski organ lahko kadar koli na osnovi lastne pobude, pritožbe ali ocene tehnične službe preveri, ali proizvajalec izpolnjuje določbe Uredbe (ES) št. 715/2007 in te uredbe ter pogoje iz potrdila o dostopu do informacij o sistemu za diagnostiko na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila.

2.  Če homologacijski organ ugotovi, da proizvajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti glede dostopa do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila, homologacijski organ, ki je podelil ustrezno homologacijo, sprejme vse ustrezne ukrepe za izboljšanje stanja.

3.  Ukrepi iz odstavka 2 lahko vključujejo preklic ali začasni preklic homologacije, globo ali druge ukrepe, ki se sprejmejo v skladu s členom 13 Uredbe (ES) št. 715/2007.

4.  Homologacijski organ izvede presojo, s katero preveri, ali proizvajalec izpolnjuje svoje obveznosti glede dostopa do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila, če neodvisni izvajalec ali poslovno združenje, ki zastopa neodvisne izvajalce, vloži pritožbo pri homologacijskem organu.

5.  Pri izvajanju presoje lahko homologacijski organ zaprosi tehnično službo ali katerega koli drugega neodvisnega strokovnjaka, da preveri, ali so te obveznosti izpolnjene.

Člen 15

Prehodne določbe

1.  Proizvajalci lahko zahtevajo podelitev homologacije v skladu s to uredbo do 31. avgusta 2017 za vozila kategorij M1 in M2 ter kategorije N1 razreda I in do 31. avgusta 2018 za vozila kategorije N1 razredov II in III ter kategorije N2. Če takšna zahteva ni podana, se uporablja Uredba (ES) št. 692/2008.

▼M2

2.  Iz razlogov, povezanih z emisijami ali porabo goriva, nacionalni organi od 1. septembra 2017 za vozila kategorij M1, M2 in kategorije N1 razreda I ter od 1. septembra 2018 za vozila kategorije N1 razredov II in III ter kategorije N2 zavrnejo podelitev ES-homologacije ali nacionalne homologacije za nove tipe vozil, ki niso skladna s to uredbo.

▼M3

Nacionalni organi iz razlogov, povezanih z emisijami ali porabo goriva, od 1. septembra 2019 zavrnejo podelitev ES-homologacije ali nacionalne homologacije za nove tipe vozil, ki niso v skladu s Prilogo VI. Do 31. avgusta 2019 se lahko na zahtevo proizvajalca za namene homologacije v skladu s to uredbo še naprej uporablja preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja iz Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE ali preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja iz Priloge VI k Uredbi (ES) št. 692/2008.

▼M2

3.  Iz razlogov, povezanih z emisijami ali porabo goriva, nacionalni organi od 1. septembra 2018 za vozila kategorij M1, M2 in kategorije N1 razreda I ter od 1. septembra 2019 za vozila kategorije N1 razredov II in III ter kategorije N2 obravnavajo izjave o skladnosti za nova vozila, ki niso skladna s to uredbo, kot neveljavne za namen člena 26 Direktive 2007/46/ES in prepovedo registracijo takšnih vozil, njihovo prodajo ali dajanje v promet.

Za nova vozila, registrirana pred 1. septembrom 2019, se lahko na zahtevo proizvajalca namesto postopka iz Priloge VI k tej uredbi za določitev emisij iz vozila zaradi izhlapevanja uporabi preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja iz Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

▼M3

Nacionalni organi od 1. septembra 2019 prepovejo registracijo, prodajo ali dajanje v promet novih vozil, ki ne izpolnjujejo zahtev iz Priloge VI k tej uredbi, razen za vozila, ki jim je bila podeljena homologacija glede emisij zaradi izhlapevanja po postopku iz Priloge VI Uredbe (ES) št. 692/2008.

▼B

4.  Do treh let po datumih, določenih v členu 10(4) Uredbe (ES) št. 715/2007 v primeru novih tipov vozil in štirih let po datumih, določenih v členu 10(5) navedene uredbe v primeru novih vozil, se uporabljajo naslednje določbe:

▼M1

▼B

▼M3 —————

▼M1

Če je bilo vozilo v skladu z zahtevami Uredbe (ES) št. 715/2007 in izvedbeno zakonodajo homologirano pred 1. septembrom 2017 za kategorijo vozil M in kategorijo vozil N1 razreda I ali pred 1. septembrom 2018 za kategorijo vozil N1 razredov II in III ter kategorijo vozil N2, se to vozilo za namene prvega pododstavka ne šteje za nov tip vozila. Enako velja tudi, če se iz izvirnega tipa ustvarijo novi tipi izključno zaradi uporabe opredelitve novega tipa v členu 2(1) te uredbe. V teh primerih se uporaba tega pododstavka omeni v oddelku II.5 „Pripombe“ certifikata o ES-homologaciji iz Dodatka 4 k Prilogi I k Uredbi (EU) 2017/1151, vključno s sklicem na prejšnjo homologacijo.

▼B

5.  Osem let po datumih, določenih v členu 10(4) Uredbe (ES) št. 715/2007:

▼M2

▼M3

▼M2

▼B

6.  Za zagotavljanje pravične obravnave predhodnih homologacij Komisija pregleda posledice poglavja V Direktive 2007/46/ES za namene te uredbe.

▼M1

7.  Zahteve iz točke 2.1 Priloge IIIA se pet let in štiri mesece po datumih iz člena 10(4) in (5) Uredbe (ES) št. 715/2007 ne uporabljajo za homologacije za emisije, ki se v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007 podelijo manjšim proizvajalcem, kot so opredeljeni v členu 2(32). Vendar manjši proizvajalci v obdobju, ki se začne tri leta po datumih iz člena 10(4) Uredbe (ES) št. 715/2007 in konča pet let in štiri mesece po teh datumih, ter v obdobju, ki se začne štiri leta po datumih iz člena 10(5) navedene uredbe in konča pet let in štiri mesece po teh datumih, spremljajo in sporočajo ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo z njihovimi vozili.

▼M3

8.  Del B Priloge II se uporablja za vozila kategorij M1, M2 in kategorije N1 razreda I na podlagi tipov, homologiranih po 1. januarju 2019, ter za vozila kategorije N1 razredov II in III ter kategorije N2 na podlagi tipov, homologiranih po 1. septembru 2019. Uporablja se tudi za vsa vozila kategorij M1, M2 in kategorije N1 razreda I, registrirana od 1. septembra 2019, ter za vsa vozila kategorije N1 razredov II in III ter kategorije N2, registrirana od 1. septembra 2020. V vseh drugih primerih se uporablja del A Priloge II.

9.  Nacionalni organi od 1. januarja 2020 za vozila kategorij M1 in N1 razreda I iz člena 4a ter od 1. januarja 2021 za vozila kategorije N1 razredov II in III iz člena 4a zavrnejo podelitev ES-homologacije ali nacionalne homologacije za nove tipe vozil, ki ne izpolnjujejo zahtev iz člena 4a, iz razlogov, povezanih z emisijami ali porabo goriva.

Nacionalni organi od 1. januarja 2021 za vozila kategorij M1 in N1 razreda I iz člena 4a ter od 1. januarja 2022 za vozila kategorije N1 razredov II in III iz člena 4a prepovejo registracijo in prodajo novih vozil, ki niso v skladu z navedenim členom, ali njihovo dajanje v promet.

10.  Nacionalni organi od 1. septembra 2019 prepovejo registracijo, prodajo ali dajanje v promet novih vozil, ki ne izpolnjujejo zahtev iz Priloge IX k Direktivi 2007/46/ES, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) 2018/1832 ( 4 ).

Za vsa vozila, registrirana med 1. januarjem in 31. avgustom 2019 na podlagi novih homologacij, podeljenih v istem obdobju, in če informacije iz Priloge IX k Direktivi 2007/46/ES, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2018/1832, še niso vključene v izjavo o skladnosti, proizvajalec za namene preskušanja v skladu s Prilogo II brezplačno predloži te informacije v petih delovnih dneh po prejemu zahteve akreditiranega laboratorija ali tehnične službe.

11.  Zahteve iz člena 4a se ne uporabljajo za homologacije, podeljene manjšim proizvajalcem.

▼B

Člen 16

Spremembe Direktive 2007/46/ES

Direktiva 2007/46/ES se spremeni v skladu s Prilogo XVIII k tej uredbi.

Člen 17

Spremembe Uredbe (ES) št. 692/2008

Uredba (ES) št. 692/2008 se spremeni:

Člen 18

Spremembe Uredbe Komisije (EU) št. 1230/2012 ( 5 )

V Uredbi (EU) št. 1230/2012 se člen 2(5) zamenja z naslednjim:

▼M3 —————

▼B

Člen 19

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 692/2008 se razveljavi s 1. januarjem 2022.

Člen 20

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

---

SEZNAM PRILOG

PRILOGA I	Upravne določbe za ES-homologacijo
Dodatek 1	Potrditev skladnosti proizvodnje za preskus tipa 1 – statistična metoda
Dodatek 2	Izračuni za potrditev skladnosti proizvodnje za EV
Dodatek 3	Vzorec opisnega lista
Dodatek 3a	Razširjeni dokumentacijski paket
Dodatek 3b	Metodologija za oceno pomožnih strategij za uravnavanje emisij
Dodatek 4	Vzorec certifikata o ES-homologaciji
Dodatek 5	Informacije o sistemu za diagnostiko na vozilu
Dodatek 6	Sistem številčenja certifikatov o ES-homologaciji
Dodatek 7	Potrdilo proizvajalca o skladnosti z zahtevami za učinkovitost sistema za diagnostiko na vozilu med uporabo
Dodatek 8a	Poročila o preskusih
Dodatek 8b	Poročilo o preskusu cestne obremenitve
Dodatek 8c	Predloga preskusnega obrazca
Dodatek 8d	Poročilo o preskusu emisij zaradi izhlapevanja
PRILOGA II	Skladnost vozil v prometu
Dodatek 1	Preverjanje skladnosti vozil v prometu
Dodatek 2	Statistični postopek za preskušanje skladnosti v prometu za emisije iz izpušne cevi
Dodatek 3	Odgovornosti za skladnost vozil v prometu
PRILOGA IIIA	Dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo (RDE)
Dodatek 1	Preskusni postopek za preskušanje emisij iz vozil s prenosnim sistemom za merjenje emisij (PEMS)
Dodatek 2	Specifikacije in umerjanje sestavnih delov prenosnega sistema za merjenje emisij in signalov
Dodatek 3	Validacija prenosnega sistema za merjenje emisij in nesledljivega masnega pretoka izpušnih plinov
Dodatek 4	Določanje emisij
Dodatek 5	Preverjanje splošne dinamike vožnje z metodo okna drsečega povprečenja
Dodatek 6	Izračun končnih rezultatov emisij rde
Dodatek 7	Izbira vozil za preskušanje PEMS pri prvotni homologaciji
Dodatek 7a	Preverjanje dinamike vožnje
Dodatek 7b	Postopek za določanje skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine vožnje PEMS
Dodatek 8	Zahteve za izmenjavo podatkov in poročanje
Dodatek 9	Proizvajalčeva izjava o skladnosti Proizvajalčeva izjava o skladnosti z zahtevami za dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo
PRILOGA IV	Podatki o emisijah, ki so potrebni pri homologaciji zaradi tehničnega pregleda
Dodatek 1	Merjenje emisij ogljikovega monoksida pri prostem teku motorja (preskus tipa 2)
Dodatek 2	Merjenje motnosti dima
PRILOGA V	Preverjanje emisij plinov iz okrova ročične gredi (preskus tipa 3)
PRILOGA VI	Določitev emisij zaradi izhlapevanja (preskus tipa 4)
Dodatek 1	Postopki in pogoji preskusa tipa 4
PRILOGA VII	Preverjanje vzdržljivosti naprav proti onesnaževanju (preskus tipa 5)
Dodatek 1	Standardni ciklus na preskuševalni napravi (SBC)
Dodatek 2	Standardni ciklus na preskuševalni napravi za dizelske motorje (SDBC)
Dodatek 3	Standardni cestni ciklus (SRC)
PRILOGA VIII	Preverjanje povprečnih izpušnih emisij pri nizki temperaturi okolice (preskus tipa 6)
PRILOGA IX	Specifikacije referenčnih goriv
PRILOGA X	Rezervirano
PRILOGA XI	Diagnostika na vozilu (OBD) za motorna vozila
Dodatek 1	Funkcionalni vidiki sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD)
Dodatek 2	Osnovne značilnosti skupine vozil
PRILOGA XII	Homologacija vozil z ekološkimi inovacijami ter določanje emisij co2 in porabe goriva pri vozilih v postopku večstopenjske homologacije ali postopku posamične odobritve vozila
PRILOGA XIII	ES-homologacija nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja kot samostojnih tehničnih enot
Dodatek 1	Vzorec opisnega lista
Dodatek 2	Vzorec certifikata o ES-homologaciji
Dodatek 3	Vzorec oznake ES-homologacije
PRILOGA XIV	Dostop do informacij o diagnostiki na vozilu ter informacij o popravilu in vzdrževanju vozila
Dodatek 1	Potrdilo o skladnosti
PRILOGA XV	Rezervirano
PRILOGA XVI	Zahteve za vozila, ki uporabljajo reagent v sistemih za naknadno obdelavo izpušnih plinov
PRILOGA XVII	Spremembe Uredbe (ES) št. 692/2008
PRILOGA XVIII	Spremembe Direktive 2007/46/ES
PRILOGA XIX	Spremembe Uredbe (EU) št. 1230/2012
PRILOGA XX	Merjenje neto moči motorja
PRILOGA XXI	Preskusni postopki za emisije tipa 1
PRILOGA XXII	Naprave za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu

---

PRILOGA I

UPRAVNE DOLOČBE ZA ES-HOMOLOGACIJO

1.   DODATNE ZAHTEVE ZA PODELITEV ES-HOMOLOGACIJE

1.1    Dodatne zahteve za vozila z enogorivnim plinskim motorjem in vozila z dvogorivnim plinskim motorjem

▼M3

▼B

1.2    Dodatne zahteve za vozila s prilagodljivim tipom goriva

Dodatne zahteve za podelitev homologacije za vozila s prilagodljivim tipom goriva so določene v odstavku 4.9 Pravilnika št. 83 UN/ECE.

2.   DODATNE TEHNIČNE ZAHTEVE IN PRESKUSI

2.1    Proizvajalci majhnih serij

2.2    Dovodne odprtine posod za gorivo

2.3    Določbe za varnost elektronskega sistema

▼M3

2.3.1

Vsa vozila z računalniškim uravnavanjem emisij so zaščitena pred spremembami, ki jih ni odobril proizvajalec. Proizvajalec odobri spremembe, če so te potrebne zaradi diagnoze, servisiranja, pregleda, dodatnega opremljanja ali popravila vozila. Vse računalniške kode ali delovni parametri, ki jih je mogoče ponovno programirati, morajo biti zaščiteni pred nedovoljenimi posegi in zagotavljati stopnjo zaščite, ki je vsaj enakovredna stopnji zaščite iz določb standarda ISO 15031-7:2013. Vsi odstranljivi kalibracijski pomnilniški čipi so zaprti v svojem ohišju, ki je zapečateno ali zaščiteno z elektronskimi algoritmi, in jih ni mogoče menjati brez uporabe posebnega orodja in postopkov. Na tak način so lahko zaščitene samo funkcije, ki so neposredno povezane s kalibracijo emisij ali preprečevanjem kraje vozila.

2.3.2

Delovnih parametrov računalniško kodiranega motorja ni mogoče spreminjati brez uporabe posebnih orodij in postopkov (npr. spajkane ali zalite računalniške komponente ali zaprta (ali spajkana) ohišja).

2.3.3

Homologacijski organ lahko na zahtevo proizvajalca odobri izvzetje iz zahtev iz točk 2.3.1 in 2.3.2 za vozila, na katerih zaščita verjetno ni potrebna. Merila, ki jih homologacijski organ ocenjuje pri odločanju o izvzetju, med drugim vključujejo trenutno razpoložljivost delovnih čipov, največjo zmogljivost vozila in predvideni obseg prodaje vozila.

▼M3

2.3.4

Proizvajalci, ki uporabljajo sisteme računalniških kod, ki jih je mogoče programirati, sprejmejo potrebne ukrepe za preprečitev nedovoljenega ponovnega programiranja. Taki ukrepi vključujejo izboljšane strategije za zaščito pred nedovoljenimi posegi in funkcije za zaščito pred zapisovanjem, ki zahtevajo elektronski dostop do računalnika, ki je na drugem mestu in ga vzdržuje proizvajalec ter do katerega imajo dostop tudi neodvisni upravljavci, ki uporabljajo zaščito iz točk 2.3.1 in 2.2 Priloge XIV. Homologacijski organ odobri metode, ki zagotavljajo ustrezno stopnjo zaščite pred nedovoljenimi posegi.

2.3.5

Kadar so v motorje s kompresijskim vžigom vgrajene mehanske črpalke za vbrizg goriva, proizvajalci sprejmejo ustrezne ukrepe, da nastavitve največje količine dovoda goriva ni mogoče prirejati, ko je vozilo v prometu.

2.3.6

Proizvajalci učinkovito preprečijo ponovno programiranje vrednosti na števcu prevožene poti v omrežju, regulatorju pogonskega sistema ter oddajni enoti za izmenjavo podatkov na daljavo, če je primerno. Proizvajalci vključijo sistematične strategije za zaščito pred nedovoljenimi posegi in zaščito pred zapisovanjem za zaščito verodostojnosti vrednosti na števcu prevožene poti. Homologacijski organ odobri metode, ki zagotavljajo ustrezno stopnjo zaščite pred nedovoljenimi posegi.

▼B

2.4    Uporaba preskusov

▼M3

Slika I.2.4

Uporaba preskusnih zahtev za homologacijo in razširitve

▼B

3.   RAZŠIRITVE HOMOLOGACIJ

3.1    Razširitve glede emisij iz izpušne cevi (preskusa tipa 1 in 2)

▼M3

3.1.1

Homologacija se lahko razširi samo na vozila, ki ustrezajo merilom iz člena 2(1) ali ki so v skladu s členom 2(1)(a) in (c) ter izpolnjujejo vsa naslednja merila: (a)  emisije CO2 iz preskušanega vozila, ki so rezultat koraka 9 iz tabele A7/1 Podpriloge 7 k Prilogi XXI, so manjše ali enake emisijam CO2, pridobljenim z interpolacijske premice, ki ustreza potrebi po energiji cikla za preskušano vozilo; (b)  novo območje interpolacije ne presega največjega območja iz točke 2.3.2.2 Podpriloge 6 k Prilogi XXI; (c)  emisije onesnaževal ne presegajo mejnih vrednosti iz tabele 2 Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007. ▼M3 3.1.1.1 Homologacija se ne razširi tako, da se ustvari skupina interpolacij, če je bila podeljena samo v povezavi z visoko vrednostjo za vozilo.

▼B

3.1.2

Vozila s sistemi z redno regeneracijo ▼M3 Za preskuse Ki, izvedene v skladu z Dodatkom 1 k Podprilogi 6 Priloge XXI (WLTP), se homologacija razširi na vozila, če ustrezajo merilom iz odstavka 5.9 Priloge XXI. ▼B Za preskuse Ki, izvedene v skladu s Prilogo 13 Pravilnika št. 83 UN/ECE (NEDC), se homologacija razširi na vozila v skladu z zahtevami oddelka 3.1.4 Priloge I k Uredbi št. 692/2008.

▼M3

3.2    Razširitve za emisije zaradi izhlapevanja (preskus tipa 4)

3.2.1

Za preskuse, izvedene v skladu s Prilogo 6 k Pravilniku št. 83 UN/ECE (enodnevni NEDC) ali s Prilogo k Uredbi (ES) št. 2017/1221 (dvodnevni NEDC), se homologacija razširi na vozila, ki so opremljena s sistemi za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja in izpolnjujejo naslednje pogoje: 3.2.1.1  Osnovni princip merjenja goriva/zraka (npr. enotočkovno vbrizgavanje) je enak. 3.2.1.2  Oblika posode za gorivo je enaka, material, iz katerega so posoda za gorivo in cevi za tekoče gorivo, pa je tehnično enakovreden. 3.2.1.3  Preskusi se vozilo, ki ima najbolj neugoden presek in približno dolžino cevi. Tehnična služba, odgovorna za homologacijske preskuse, se odloči, ali so neidentični ločevalniki hlapov/tekočine sprejemljivi. 3.2.1.4  Prostornina posode za gorivo je v območju ± 10 %. 3.2.1.5  Nastavitev varnostnega ventila posode za gorivo je enaka. 3.2.1.6  Način shranjevanja hlapov goriva, tj. oblika in prostornina lovilnika, shranjevalni medij, filter za zrak (če se uporablja za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja) itd., je enak. 3.2.1.7  Način odvajanja shranjenih hlapov (npr. zračni tok, začetna točka ali prostornina odvoda skozi cikel predkondicioniranja) je enak. 3.2.1.8  Način zatesnitve in zračenja sistema za odmerjanje goriva je enak.

3.2.2

Za preskuse, izvedene v skladu s Prilogo VI (dvodnevni WLTP), se homologacija razširi na vozila, ki so opremljena s sistemi za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja in izpolnjujejo zahteve iz točke 5.5.1 Priloge VI.

3.2.3

Homologacija se razširi na vozila, ki imajo: 3.2.3.1  drugačne velikosti motorja, 3.2.3.2  drugačne moči motorja, 3.2.3.3  avtomatske in ročne menjalnike, 3.2.3.4  pogon na dve kolesi in štiri kolesa, 3.2.3.5  različne oblike karoserij ter 3.2.3.6  različne velikosti platišč in pnevmatik.

▼B

3.3    Razširitve glede trajnosti naprav za uravnavanje onesnaževanja (preskus tipa 5)

3.3.1

Homologacija se razširi na druge tipe vozil pod pogojem, da so navedeni parametri vozila, motorja ali sistema za uravnavanje onesnaževanja enaki, ali ostanejo v predpisanih mejah: 3.3.1.1 Vozilo: Kategorija vztrajnosti: dve višji kategoriji vztrajnosti ali katera koli nižja kategorija vztrajnosti. Skupna obremenitev vozila pri vožnji s hitrostjo 80 km/h: + 5 % več in katera koli nižja vrednost. 3.3.1.2 Motor (a)  prostornina valjev motorja (± 15 %), (b)  število in krmiljenje ventilov, (c)  sistem za dovod goriva, (d)  tip hladilnega sistema, (e)  proces zgorevanja. 3.3.1.3 Parametri sistema za uravnavanje onesnaževanja: (a)  Katalizatorji in filtri za delce: število katalizatorjev, filtrov in elementov, velikost katalizatorjev in filtrov za delce (prostornina monolita ± 10 %), vrsta katalitičnega procesa (oksidacijski, tristezni, redukcijski lovilnik NOx, selektivni redukcijski katalizator, redukcijski katalizator NOx ali drugo), delež plemenite kovine (enak ali višji), vrsta in razmerje plemenite kovine (± 15 %), podlaga (sestava in material), gostota celic, spremembe temperature na vhodu katalizatorja ali filtra, ki ne presegajo 50 K. Te spremembe temperature se preveri pri stabiliziranih pogojih pri hitrosti 120 km/h in pri nastavitvi obremenitve za preskus tipa 1. (b)  Vpihavanje zraka: z ali brez tip (pulziranje zraka, zračne črpalke, drugo) (c)  Vračanje izpušnih plinov v valj (EGR): z ali brez tip (hlajeno ali nehlajeno, aktivni ali pasivni nadzor, visokotlačno ali nizkotlačno). 3.3.1.4 Preskus trajnosti se lahko izvede na vozilu, ki ima drugačno karoserijo, menjalnik (avtomatski ali ročni) in velikost platišč ali pnevmatik kot tip vozila, za katerega se pridobiva homologacija.

3.4    Razširitve za diagnostiko na vozilu

3.5    Razširitve za preskus pri nizkih temperaturah (preskus tipa 6)

3.5.1   Vozila z drugačnimi referenčnimi masami

3.5.2   Vozila z drugačnimi skupnimi prestavnimi razmerji

pri čemer je pri vrtilni frekvenci motorja 1 000 min–1 V1 hitrost homologiranega vozila in V2 hitrost vozila, za katero se zahteva razširitev homologacije.

3.5.3   Vozila z različnimi referenčnimi masami in prestavnimi razmerji

Homologacija se razširi na vozila z različnimi referenčnimi masami in prestavnimi razmerji, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni v oddelkih 3.5.1 in 3.5.2.

4.   SKLADNOST PROIZVODNJE

4.1    Uvod

▼M3

Homologacijski organ najmanj pet let vodi evidenco vseh dokumentov, ki se nanašajo na rezultate preskusov skladnosti proizvodnje, in jo da na voljo Komisiji na njeno zahtevo.

Določeni postopki za ugotavljanje skladnosti proizvodnje so navedeni v oddelkih 4.2 do 4.7 ter v Dodatkih 1 in 2.

▼M3

4.1.3.1   Merila za skupino COP

4.1.3.1.1

Pri vozilih kategorije M in kategorije N1 razredov I in II je skupina COP enaka skupini interpolacij, kot je opisana v odstavku 5.6 Priloge XXI.

4.1.3.1.2

Kar zadeva vozila kategorije N1 razreda III in vozila kategorije N2, so lahko samo vozila, ki so identična z vidika naslednjih značilnosti vozila/pogonskega sistema/menjalnika, del iste skupine COP: (a)  vrsta motorja z notranjim zgorevanjem: vrsta goriva (ali vrste goriv v primeru vozil s prilagodljivim tipom goriva ali vozil z dvogorivnim motorjem), proces zgorevanja, delovna prostornina motorja, značilnosti pri polni obremenitvi, motorna tehnologija in sistem polnjenja ter tudi drugi motorni podsistemi ali značilnosti, ki imajo nezanemarljiv vpliv na mase emisij CO2 pod pogoji WLTP; (b)  strategija delovanja vseh sestavnih delov pogonskega sistema, ki vplivajo na maso emisij CO2 (c)  vrsta menjalnika (npr. ročni, avtomatski, brezstopenjski) in model menjalnika (npr. stopnja navora, število prestav, število sklopk itd.); (d)  število pogonskih osi.

▼M3

▼B

Za namen te uredbe homologacijski organ izvaja presoje za preverjanje ukrepov in pisno določenih načrtov kontrole proizvajalca na njegovi lokaciji z metodologijo za upravljanje tveganj, skladno z mednarodnim standardom ISO 31000:2009 – Upravljanje tveganj – Načela in smernice, in v vseh primerih z najmanjšo pogostostjo ene presoje na leto.

▼M3

Če homologacijski organ ni zadovoljen s proizvajalčevim postopkom presoje, na vozilih iz proizvodnje neposredno izvede fizični preskus, kot je opisan v točkah 4.2 do 4.7.

▼B

Če fizične preskuse izvaja proizvajalec, je homologacijski organ med njihovim izvajanjem prisoten na lokaciji proizvajalca.

4.2    Preverjanje skladnosti vozila pri preskusu tipa 1

▼M3

4.2.1

Preskus tipa 1 se izvede na vozilih iz proizvodnje veljavnega člana skupine COP, kot je opisano v točki 4.1.3.1. Rezultati preskusov so vrednosti po izvedbi vseh popravkov v skladu s to uredbo. Mejne vrednosti, uporabljene za preverjanje skladnosti za onesnaževala, so določene v tabeli 2 Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007. Pri emisijah CO2 je mejna vrednost taka, kot jo določi proizvajalec za izbrano vozilo v skladu z metodologijo interpolacije iz Podpriloge 7 k Prilogi XXI. Izračun interpolacije potrdi homologacijski organ.

4.2.2

Iz skupine COP se naključno izbere vzorec treh vozil. Po izbiri, ki jo opravi homologacijski organ, proizvajalec ne sme opraviti nobenih prilagoditev izbranih vozil.

4.2.3

Statistična metoda za izračun preskusnih meril je opisana v Dodatku 1. Šteje se, da proizvodnja skupine COP ni skladna, ko je za enega ali več onesnaževal in vrednosti CO2 sprejeta odločitev o neustreznosti v skladu s preskusnimi merili iz Dodatka 1. Šteje se, da je proizvodnja skupine COP skladna, ko je za vsa onesnaževala in vrednosti CO2 sprejeta odločitev o ustreznosti v skladu s preskusnimi merili iz Dodatka 1. ▼B Ko se za onesnaževalo sprejme odločitev o ustreznosti, je ni mogoče spremeniti z dodatnimi preskusi, izvedenimi za odločitve za druga onesnaževala in vrednosti CO2. Če za onesnaževala ali vrednosti CO2 ni sprejeta odločitev o ustreznosti, se preskus izvede na drugem vozilu, do največ 16 vozil, in postopek za odločitev o ustreznosti ali neustreznosti, opisan v Dodatku 1, se ponovi (glej sliko I.4.2). Slika I.4.2

4.2.4

▼M3 Na zahtevo proizvajalca in ob soglasju homologacijskega organa se lahko preskusi izvedejo na vozilih iz skupine COP z največ 15 000  prevoženimi kilometri, da bi se določili izmerjeni koeficienti naraščanja emisij EvC za onesnaževala/CO2 za vsako skupino COP. Postopek utekanja opravi proizvajalec, ki teh vozil ne sme spreminjati. ▼B 4.2.4.1 Za določitev izmerjenih koeficientov naraščanja emisij z utečenim vozilom je postopek naslednji: (a)  onesnaževala/CO2 se merijo pri največ 80 kilometrih in pri „x“ kilometrih prvega preskusnega vozila; (b)  koeficient naraščanja emisij (EvC) za onesnaževala/CO2 med 80 kilometri in „x“ kilometri se izračuna kot: (c)  ▼M3 druga vozila v skupini COP se ne utekajo, ampak se njihove emisije/EC/CO2 pri nič kilometrih pomnožijo s koeficientom naraščanja emisij prvega utečenega vozila. V tem primeru se uporabijo vrednosti za preskušanje v skladu z Dodatkom 1: ▼B (i)  vrednosti pri „x“ kilometrih za prvo vozilo; (ii)  vrednosti pri nič kilometrih, pomnožene z ustreznim koeficientom naraščanja emisij za druga vozila. 4.2.4.2 Vsi ti preskusi se izvedejo s komercialnim gorivom. Na zahtevo proizvajalca pa se lahko uporabijo referenčna goriva iz Priloge IX. 4.2.4.3 Pri preverjanju skladnosti proizvodnje za CO2 lahko kot drugo možnost namesto postopka, omenjenega v oddelku 4.2.4.1, proizvajalec vozila uporabi fiksni koeficient naraščanja emisij EvC 0,98 ter vse vrednosti izmerjenega CO2 pri nič kilometrih pomnoži s tem faktorjem.

4.2.5

Preskusi skladnosti proizvodnje vozil, ki jih poganja UNP ali ZP/biometan se lahko izvedejo s komercialnim gorivom, katerega razmerje C3/C4 leži med vrednostmi tega razmerja za referenčna goriva v primeru UNP ali med vrednostma visoko ali nizko kaloričnega goriva v primeru ZP/biometana. V vseh primerih je treba homologacijskemu organu predložiti analizo goriva.

4.2.6

Vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami 4.2.6.1 V primeru tipa vozila z vgrajeno eno ali več ekološkimi inovacijami v smislu člena 12 Uredbe (ES) št. 443/2009 za vozila kategorije M1 ali člena 12 Uredbe (EU) št. 510/2011 za vozila kategorije N1 se skladnost proizvodnje izkaže ob upoštevanju ekoloških inovacij s preverjanjem prisotnosti pravilnih zadevnih ekoloških inovacij.

4.3    PEV

4.3.1

Ukrepi za zagotavljanje skladnosti proizvodnje glede porabe električne energije (EC) se preverjajo na osnovi certifikata o homologaciji iz Dodatka 4 k tej Prilogi.

4.3.2

Preverjanje porabe električne energije pri ugotavljanju skladnosti proizvodnje 4.3.2.1 Med postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje se merilo prekinitve za preskusni postopek tipa 1 v skladu z odstavkom 3.4.4.1.3 Podpriloge 8 k Prilogi XXI te uredbe (postopek zaporednega cikla) in odstavkom 3.4.4.2.3 Podpriloge 8 k Prilogi XXI te uredbe (skrajšani preskusni postopek) nadomesti z naslednjim: Merilo prekinitve postopka za ugotavljanje skladnosti proizvodnje je doseženo ob zaključku prvega zadevnega preskusnega cikla WLTP. 4.3.2.2 Med tem prvim zadevnim preskusnim ciklom WLTP se energija DC iz REESS izmeri v skladu z metodo, opisano v Dodatku 3 Podpriloge 8 k Prilogi XXI te uredbe in deli s prevoženo razdaljo v tem zadevnem preskusnem ciklu WLTP. 4.3.2.3 Vrednost, določena v skladu z odstavkom 4.3.2.2, se primerja z vrednostjo, določeno glede na odstavek 1.2 iz Dodatka 2. 4.3.2.4 Skladnost za EC se preverja z uporabo statističnih postopkov, opisanih v oddelku 4.2 in Dodatku 1. Za namene tega preverjanja skladnosti se izraza onesnaževala/CO2 zamenjata z EC.

4.4    OVC-HEV

4.4.1

Ukrepi za zagotavljanje skladnosti proizvodnje glede masnih emisij CO2 in porabe električne energije OVC-HEV se preverjajo na osnovi opisa v certifikatu o homologaciji iz Dodatka 4 k tej Prilogi.

4.4.2

Preverjanje masnih emisij CO2 pri ugotavljanju skladnosti proizvodnje 4.4.2.1 Vozilo se preskusi glede na preskus tipa 1 pri ohranjanju naboja, kot je opisano v odstavku 3.2.5 Podpriloge 8 k Prilogi XXI te uredbe. 4.4.2.2 Med tem preizkusom se masne emisije CO2 pri ohranjanju naboja določijo v skladu s tabelo A8/5 Podpriloge 8 Priloge XXI te uredbe in primerjajo z masnimi emisijami CO2 pri ohranjanju naboja v skladu z odstavkom 2.3 Dodatka 2. 4.4.2.3 Skladnost emisij CO2 se preverja z uporabo statističnih postopkov, opisanih v oddelku 4.2 in Dodatku 1.

4.4.3

Preverjanje porabe električne energije pri ugotavljanju skladnosti proizvodnje 4.4.3.1 Med postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje se konec preskusnega postopka tipa 1 pri praznjenju naboja v skladu z odstavkom 3.2.4.4 Podpriloge 8 k Prilogi XXI te uredbe nadomesti z naslednjim: Konec preskusnega postopka tipa 1 pri praznjenju naboja za postopek ugotavljanja skladnosti proizvodnje je dosežen ob zaključku prvega zadevnega preskusnega cikla WLTP. 4.4.3.2 Med tem prvim zadevnim preskusnim ciklom WLTP se energija DC iz REESS izmeri v skladu z metodo, opisano v Dodatku 3 Podpriloge 8 k Prilogi XXI te uredbe in deli s prevoženo razdaljo v tem zadevnem preskusnem ciklu WLTP. ▼M3 4.4.3.3 Vrednost, določena v skladu s točko 4.4.3.2, se primerja z vrednostjo, določeno v skladu s točko 2.4 Dodatka 2. ▼B 4.4.1.4 Skladnost za EC se preverja z uporabo statističnih postopkov, opisanih v oddelku 4.2 in Dodatku 1. Za namene tega preverjanja skladnosti se izraza onesnaževala/CO2 zamenjata z EC.

4.5    Preverjanje skladnosti vozila pri preskusu tipa 3

4.6    Preverjanje skladnosti vozila pri preskusu tipa 4

4.7    Preverjanje skladnosti diagnostike na vozilu (OBD)

---

Dodatek 1

Potrditev skladnosti proizvodnje za preskus tipa 1 – statistična metoda

▼M3

▼B

Za število N preskusov: x1, x2, … xN, povprečje Xtests in varianca VAR se določita na podlagi vseh N meritev:

in

Za merjenje onesnaževal je faktor A enak 1,05, da so upoštevane netočnosti pri meritvah.

V primeru CO2 in EC je faktor A enak 1,01, vrednost L pa je enaka 1. V primeru CO2 in EC so merila torej poenostavljena tako:

▼M3 —————

▼M3

xi,OBFCM

=

točnost naprave za merjenje porabe goriva na vozilu se določi za vsak preskus i v skladu z enačbami iz točke 4.2 Priloge XXII.

Homologacijski organ vodi evidenco določenih točnosti za vsako preskušeno skupino COP.

▼B

---

Dodatek 2

Izračun skladnosti proizvodnje za EV

1.   Izračun skladnosti proizvodnje za PEV

1.1   Interpoliranje posamezne porabe električne energije PEV

pri čemer je:

ECDC–ind,COP

poraba električne energije posameznega vozila za skladnost proizvodnje, Wh/km;

ECDC–L,COP

poraba električne energije vozila L za skladnost proizvodnje, Wh/km;

ECDC–H,COP

poraba električne energije vozila H za skladnost proizvodnje, Wh/km;

Kind	interpolacijski koeficient za obravnavano posamezno vozilo za zadevni preskusni ciklus WLTP.

1.2   Poraba električne energije za PEV

Naslednje vrednosti so navedene in uporabljene za preverjanje skladnosti proizvodnje glede porabe električne energije:

pri čemer je:

ECDC,COP

poraba električne energije na podlagi praznjenja REESS prvega zadevnega preskusnega cikla WLTC, namenjenega preverjanju med preskusnim postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje;

ECDC,CD,first WLTC

poraba električne energije na podlagi praznjenja REESS prvega zadevnega preskusnega cikla WLTC v skladu z odstavkom 4.3 Podpriloge 8 k Prilogi XXI, v Wh/km;

AFEC	faktor prilagoditve, ki nadomesti razliko med porabo električne energije pri praznjenju naboja, navedeno po izvedbi postopka preskusa tipa 1 med homologacijo in izmerjenimi preskusnimi rezultati, določenimi med postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje;

in

pri čemer je:

ECWLTC,declared

navedena poraba električne energije za PEV v skladu z ►M3  odstavkom 1.2.3 Podpriloge 6 k Prilogi XXI ◄ ;

ECWLTC

izmerjena poraba električne energije v skladu z odstavkom 4.3.4.2 Podpriloge 8 k Prilogi XXI.

2.   Izračun vrednosti skladnosti proizvodnje za OVC-HEV

2.1   Posamezne masne emisije CO2 pri ohranjanju naboja OVC-HEV za ugotavljanje skladnosti proizvodnje

pri čemer je:

MCO2–ind,CS,COP

masna emisija CO2 pri ohranjanju naboja posameznega vozila za ugotavljanje skladnosti proizvodnje, g/km;

MCO2–L,CS,COP

masna emisija CO2 pri ohranjanju naboja vozila L za ugotavljanje skladnosti proizvodnje, g/km;

MCO2–H,CS,COP

masna emisija CO2 pri ohranjanju naboja vozila H za ugotavljanje skladnosti proizvodnje, g/km;

Kind	interpolacijski koeficient za obravnavano posamezno vozilo za zadevni preskusni ciklus WLTP.

2.2   Posamezna poraba električne energije pri praznjenju naboja OVC-HEV za ugotavljanje skladnosti proizvodnje

pri čemer je:

ECDC–ind,CD,COP

poraba električne energije pri praznjenju naboja posameznega vozila za skladnost proizvodnje, Wh/km;

ECDC–L,CD,COP

poraba električne energije pri praznjenju naboja vozila L za skladnost proizvodnje, Wh/km;

ECDC–H,CD,COP

poraba električne energije pri praznjenju naboja vozila H za skladnost proizvodnje, Wh/km;

Kind	interpolacijski koeficient za obravnavano posamezno vozilo za zadevni preskusni ciklus WLTP.

2.3   Vrednost masnih emisij CO2 pri ohranjanju naboja za ugotavljanje skladnosti proizvodnje

Naslednje vrednosti so navedene in uporabljene za preverjanje skladnosti proizvodnje glede masnih emisij CO2 pri ohranjanju naboja:

pri čemer je:

MCO2,CS,COP

vrednost masnih emisij CO2 pri ohranjanju naboja preskusa ohranjanja naboja tipa 1, namenjenega preverjanju med preskusnim postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje;

MCO2,CS

masna emisija CO2 pri ohranjanju naboja preskusa ohranjanja naboja tipa 1 v skladu z ►M3  odstavkom 4.1.1 Podpriloge 8 k Prilogi XXI ◄ , g/km;

AFCO2,CS

faktor prilagoditve, ki nadomesti razliko med vrednostjo po izvedbi postopka preskusa tipa 1 med homologacijo in izmerjenimi preskusnimi rezultati, določenimi med postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje;

in

pri čemer je:

MCO2,CS,c,declared

navedena masna emisija CO2 pri ohranjanju naboja preskusa tipa 1 pri ohranjanju naboja v skladu s korakom 7 iz tabele A8/5 Podpriloge 8 k Prilogi XXI;

MCO2,CS,c,6

izmerjena masna emisija CO2 pri ohranjanju naboja preskusa tipa 1 pri ohranjanju naboja v skladu s korakom 6 iz tabele A8/5 Podpriloge 8 k Prilogi XXI.

2.4   Poraba električne energije pri praznjenju naboja za ugotavljanje skladnosti proizvodnje

Naslednje vrednosti so navedene in uporabljene za preverjanje skladnosti proizvodnje glede porabe električne energije pri praznjenju naboja

pri čemer je:

ECDC,CD,COP

poraba električne energije pri praznjenju naboja na podlagi praznjenja REESS prvega zadevnega preskusnega cikla WLTC preskusa tipa 1 pri praznjenju naboja, namenjenega potrditvi med preskusnim postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje;

ECDC,CD,first WLTC

poraba električne energije pri praznjenju naboja na podlagi praznjenja REESS prvega zadevnega preskusnega cikla WLTC preskusa tipa 1 pri praznjenju naboja v skladu z odstavkom 4.3 Podpriloge 8 k Prilogi XXI, v Wh/km;

AFEC,AC,CD

faktor prilagoditve za porabo električne energije pri praznjenju naboja, ki nadomesti razliko med vrednostjo po izvedbi postopka preskusa tipa 1 med homologacijo in izmerjenimi preskusnimi rezultati, določenimi med postopkom ugotavljanja skladnosti proizvodnje;

in

pri čemer je:

ECAC,CD,declared

navedena poraba električne energije pri praznjenju naboja preskusa tipa 1 pri praznjenju naboja v skladu z ►M3  odstavkom 1.2.3 Podpriloge 6 k Prilogi XXI ◄ ;

ECAC,CD

izmerjena poraba električne energije pri praznjenju naboja preskusa tipa 1 pri praznjenju naboja v skladu z odstavkom 4.3.1 Podpriloge 8 k Prilogi XXI.

---

Dodatek 3

VZOREC

OPISNEGA LISTA št. …

ZA PODELITEV ES-HOMOLOGACIJE ZA VOZILO GLEDE EMISIJ IN DOSTOPA DO INFORMACIJ O POPRAVILU IN VZDRŽEVANJU VOZIL

Naslednje podatke, če je primerno, se predloži v treh izvodih in ti vsebujejo seznam priloženih dokumentov. Morebitne risbe morajo biti dovolj podrobne in predložene v ustreznem merilu ter v formatu A4 ali zložene na ta format. Če so priložene fotografije, morajo biti dovolj podrobne.

Če so sistemi, sestavni deli ali samostojne tehnične enote upravljani elektronsko, je treba dodati informacije o njihovem delovanju.

▼M2

Pojasnila

Sistemi, ki vsebujejo tekočine (razen tistih za odpadno vodo, ki morajo ostati prazni), so napolnjeni do 100 % prostornine, ki jo je navedel proizvajalec.

Za vozila kategorij N2, N3, M2, M3, O3 in O4 ni treba navesti informacij iz točk 2.6(b) in 2.6.1(b).

V primeru nekonvencionalnih motorjev in sistemov proizvajalec zagotovi podatke, ki ustrezajo tukaj navedenim.

▼M1

---

Dodatek 3a

Razširjeni dokumentacijski paket

Razširjeni dokumentacijski paket vključuje naslednje informacije o vseh pomožnih strategijah za uravnavanje emisij:

▼M3

▼M1

▼M3

Razširjeni dokumentacijski paket je omejen na 100 strani in vključuje vse glavne elemente, ki homologacijskemu organu omogočajo oceno pomožne strategije za uravnavanje emisij. Paket je lahko dopolnjen s prilogami in drugimi priloženimi dokumenti, ki po potrebi vsebujejo dodatne in dopolnilne elemente. Proizvajalec vsakič, ko se pomožna strategija za uravnavanje emisij spremeni, homologacijskemu organu pošlje novo različico razširjenega dokumentacijskega paketa. Nova različica je omejena na spremembe in njihov učinek. Homologacijski organ oceni in odobri novo različico pomožne strategije za uravnavanje emisij.

Razširjeni dokumentacijski paket ima naslednjo strukturo:

Razširjeni dokumentacijski paket za vlogo št. YYY/OEM za pomožno strategijo za uravnavanje emisij v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151

---

Dodatek 3b

Metodologija za oceno pomožnih strategij za uravnavanje emisij

Ocena pomožnih strategij za uravnavanje emisij, ki jo opravi homologacijski organ, zajema vsaj naslednja preverjanja.

▼M3 —————

▼B

---

Dodatek 4

VZORCI CERTIFIKATA O ES-HOMOLOGACIJI

(Največji format: A4 (210 × 297 mm)

CERTIFIKAT O ES-HOMOLOGACIJI

Žig homologacijskega organa

Sporočilo, ki zadeva:

Številka ES-homologacije: …

Razlog za razširitev: …

ODDELEK I

▼M3

▼B

ODDELEK II –   je treba ponoviti za vsako družino interpolacije, kot določa odstavek 5.6 Priloge XXI

---

Dopolnilo k certifikatu o ES-homologaciji št. …

v zvezi s homologacijo vozila glede emisij in dostopa do informacij o popravilu in vzdrževanju vozil v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007

Pri izpolnjevanju certifikata o homologaciji se je treba izogibati navzkrižnemu sklicevanju na informacije iz preskusnega poročila ali opisnega lista.

▼M3

0.   IDENTIFIKATOR SKUPINE INTERPOLACIJ, KOT DOLOČA ODSTAVEK 5.0 PRILOGE XXI K UREDBI (EU) 2017/1151

0.1	Identifikator: …

0.2	Identifikator osnovnega vozila (5a) (1):…

▼B

1.   DODATNE INFORMACIJE

▼M3

VL (1): …

VH: …

VL (1): …

VH: …

VL (1): …

VH: …

▼B

Tip: radialni/biasni/... ( 8 )

Mere: …

Kotalni obseg pod obremenitvijo:

Kotalni obseg pnevmatik, uporabljenih v preskusu tipa 1

2.   REZULTATI PRESKUSOV

▼M3

2.1   Rezultati preskusov emisij iz izpušne cevi

Razvrstitev glede na emisije: …

Rezultati preskusa tipa 1, kadar je primerno

Številka homologacije, če ne gre za matično vozilo (1): …

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Tabelo preskusa št. 1 je treba ponoviti z rezultati drugega preskusa.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Tabelo preskusa št. 1 je treba ponoviti z rezultati tretjega preskusa.

Ponoviti je treba preskus št. 1, preskus št. 2 (če je primerno) in preskus št. 3 (če je primerno) za nizko vrednost za vozilo (če je primerno) in VM (če je primerno).

Preskus ATCT

Razlika med končno temperaturo hladilne tekočine motorja in povprečno temperaturo območja odstavitve v zadnjih treh urah ΔT_ATCT (°C) za referenčno vozilo: …

Najmanjši čas odstavitve tsoak_ATCT (s): …

Mesto tipala za temperaturo: …

Identifikator skupine ATCT: …

Tip 2: (vključno s podatki, zahtevanimi za tehnične preglede):

Tip 3: …

Tip 4: … g/preskus;

preskusni postopek v skladu s: Prilogo 6 k Pravilniku št. 83 UN/ECE (enodnevni NEDC)/Prilogo k Uredbi (ES) 2017/1221 (dvodnevni NEDC)/Prilogo VI k Uredbi (EU) 2017/1151 (dvodnevni WLTP) (1).

Tip 5:

▼B

2.2   Rezervirano

2.3   Katalizatorji: da/ne (7) 

2.4   Rezultati preskusa motnosti dima (7) 

2.4.1

Pri enakomerni hitrosti: Glej poročilo tehnične službe o preskusu številka: …

2.4.2

Preskusi pri prostem pospeševanju 2.4.2.1 Izmerjena vrednost absorpcijskega koeficienta: … m–1 2.4.2.2 Popravljena vrednost absorpcijskega koeficienta: … m–1 2.4.2.3 Položaj simbola absorpcijskega koeficienta na vozilu: …

2.5   Rezultati preskusov emisij CO2 in porabe goriva

▼M3

2.5.1   Vozilo, ki ga poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in hibridno električno vozilo brez zunanjega napajanja

▼M3

2.5.1.0

Najmanjša in največja vrednost CO2 v skupini interpolacij

▼B

2.5.1.1

Visoka vrednost za vozilo 2.5.1.1.1 Potreba po energiji za ciklus: … J 2.5.1.1.2 Koeficienti cestne obremenitve 2.5.1.1.2.1 f0, N: … 2.5.1.1.2.2 f1, N / (km/h): … 2.5.1.1.2.3 f2, N / (km/h)2: … ▼M3 2.5.1.1.3 Masne emisije CO2 (predložite vrednosti za vsako preskušeno referenčno gorivo za faze: za izmerjene vrednosti za kombinirano gorivo glej točki 1.2.3.8 in 1.2.3.9 Podpriloge 6 k Prilogi XXI k Uredbi (EU) 2017/1151) Emisije CO2 (g/km) Preskus Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane MCO2,p,5 / MCO2,c,5 1           2           3           povprečje           Končne vrednosti MCO2,p,H / MCO2,c,H           2.5.1.1.4 Poraba goriva (predložite vrednosti za vsako preskušeno referenčno gorivo za faze: za izmerjene vrednosti za kombinirano gorivo glej odstavka 1.2.3.8 in 1.2.3.9 Podpriloge 6 k Prilogi XXI) Poraba goriva (l/100 km) ali m3/100 km ali kg/100 km (1) Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane Končne vrednosti FCp,H / FCc,H

2.5.1.2

Nizka vrednost za vozilo (če je primerno) 2.5.1.2.1 Potreba po energiji cikla: … J 2.5.1.2.2 Koeficienti cestne obremenitve 2.5.1.2.2.1 f0, N: … 2.5.1.2.2.2 f1, N/(km/h): … 2.5.1.2.2.3 f2, N/(km/h)2: … 2.5.1.2.3 Masne emisije CO2 (predložite vrednosti za vsako preskušeno referenčno gorivo za faze: za izmerjene vrednosti za kombinirano gorivo glej točki 1.2.3.8 in 1.2.3.9 Podpriloge 6 k Prilogi XXI) Emisije CO2 (g/km) Preskus Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane MCO2,p,5 / MCO2,c,5 1           2           3           povprečje           Končne vrednosti MCO2,p,L / MCO2,c,L           2.5.1.2.4 Poraba goriva (predložite vrednosti za vsako preskušeno referenčno gorivo za faze: za izmerjene vrednosti za kombinirano gorivo glej točki 1.2.3.8 in 1.2.3.9 Podpriloge 6 k Prilogi XXI) Poraba goriva (l/100 km) ali m3/100 km ali kg/100 km (1) Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane Končne vrednosti FCp,L / FCc,L

2.5.1.3

Srednja vrednost za vozilo NOVC-HEV (če je primerno) ▼M3 ————— ▼M3 2.5.1.3.1   Potreba po energiji cikla: … J 2.5.1.3.2   Koeficienti cestne obremenitve 2.5.1.3.2.1 f0, N: … 2.5.1.3.2.2 f1, N/(km/h): … 2.5.1.3.2.3 f2, N/(km/h)2: … 2.5.1.3.3   Masne emisije CO2 (predložite vrednosti za vsako preskušeno referenčno gorivo za faze: za izmerjene vrednosti za kombinirano gorivo glej odstavka 1.2.3.8 in 1.2.3.9 Podpriloge 6 k Prilogi XXI) Emisije CO2 (g/km) Preskus Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane MCO2,p,5 / MCO2,c,5 1           2           3           povprečje           Končne vrednosti MCO2,p,L / MCO2,c,L           2.5.1.3.4   Poraba goriva (predložite vrednosti za vsako preskušeno referenčno gorivo za faze: za izmerjene vrednosti za kombinirano gorivo glej odstavka 1.2.3.8 in 1.2.3.9 Podpriloge 6 k Prilogi XXI) Poraba goriva (l/100 km) ali m3/100 km ali kg/100 km (1) Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane Končne vrednosti FCp,L / FCc,L

2.5.1.4

Za vozila, ki jih poganja motor z notranjim zgorevanjem in so opremljena s sistemi z redno regeneracijo, kot so opredeljena v točki 6 člena 2 te uredbe, se rezultati preskusov pomnožijo s faktorjem Ki, kot je določeno v Dodatku 1 k Podprilogi 6 k Prilogi XXI. 2.5.1.4.1   Informacije o strategiji regeneracije za emisije CO2 in porabo goriva D – število ciklov delovanja med dvema cikloma, pri čemer pride do regenerativnih faz: … d – število ciklov delovanja, potrebnih za regeneracijo: … Uporabljeni cikel tipa 1 (Podpriloga 4 k Prilogi XXI k Uredbi (EU) 2017/1151 ali Pravilnik št. 83 UN/ECE) (14): …   Kombinirane Ki (aditiv/multiplikativ) (1) Vrednosti za CO2 in poraba goriva (10)   Pri osnovnem vozilu je treba ponoviti točko 2.5.1.

▼B

2.5.2   Povsem električna vozila (7) 

▼M3

2.5.2.1   Poraba električne energije

2.5.2.1.1   Visoka vrednost za vozilo

2.5.2.1.1.1

Potreba po energiji cikla: … J

2.5.2.1.1.2

Koeficienti cestne obremenitve 2.5.2.1.1.2.1 f0, N: … 2.5.2.1.1.2.2 f1, N/(km/h): … 2.5.2.1.1.2.3 f2, N/(km/h)2: … Električna energija (Wh/km) Preskus Mestna vožnja Kombinirane Izračunana poraba električne energije 1     2     3     povprečje     Navedena vrednost —

2.5.2.1.1.3

Skupno trajanje preseganja dovoljenega odstopanja za izvedbo cikla: … s

2.5.2.1.2   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno)

2.5.2.1.2.1

Potreba po energiji cikla: … J

2.5.2.1.2.2

Koeficienti cestne obremenitve 2.5.2.1.2.2.1 f0, N: … 2.5.2.1.2.2.2 f1, N/(km/h): … 2.5.2.1.2.2.3 f2, N/(km/h)2: … Električna energija (Wh/km) Preskus Mestna vožnja Kombinirane Izračunana poraba električne energije 1     2     3     povprečje     Navedena vrednost —

2.5.2.1.2.3

Skupno trajanje preseganja dovoljenega odstopanja za izvedbo cikla: … s

2.5.2.2   Doseg samo z električnim pogonom

2.5.2.2.1   Visoka vrednost za vozilo

2.5.2.2.2   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno)

▼B

2.5.3

Hibridno električno vozilo z zunanjim polnjenjem: ▼M3 2.5.3.1   Masna emisija CO2 pri ohranjanju naboja 2.5.3.1.1   Visoka vrednost za vozilo 2.5.3.1.1.1 Potreba po energiji cikla: … J 2.5.3.1.1.2 Koeficienti cestne obremenitve 2.5.3.1.1.2.1 f0, N: … 2.5.3.1.1.2.2 f1, N/(km/h): … 2.5.3.1.1.2.3 f2, N/(km/h)2: … Emisije CO2 (g/km) Preskus Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane MCO2,p,5 / MCO2,c,5 1           2           3           povprečje           Končne vrednosti MCO2,p,H / MCO2,c,H           2.5.3.1.2   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno) 2.5.3.1.2.1 Potreba po energiji cikla: … J 2.5.3.1.2.2 Koeficienti cestne obremenitve 2.5.3.1.2.2.1 f0, N: … 2.5.3.1.2.2.2 f1, N/(km/h): … 2.5.3.1.2.2.3 f2, N/(km/h)2: … Emisije CO2 (g/km) Preskus Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane MCO2,p,5 / MCO2,c,5 1           2           3           povprečje           Končne vrednosti MCO2,p,L / MCO2,c,L           2.5.3.1.3   Srednja vrednost za vozilo (če je primerno) 2.5.3.1.3.1 Potreba po energiji cikla: … J 2.5.3.1.3.2 Koeficienti cestne obremenitve 2.5.3.1.3.2.1 f0, N: … 2.5.3.1.3.2.2 f1, N/(km/h): … 2.5.3.1.3.2.3 f2, N/(km/h)2: … Emisije CO2 (g/km) Preskus Nizke Srednje Visoke Zelo visoke Kombinirane MCO2,p,5 / MCO2,c,5 1           2           3           povprečje           MCO2,p,M / MCO2,c,M           2.5.3.2   Masna emisija CO2 pri praznjenju naboja Visoka vrednost za vozilo Emisije CO2 (g/km) Preskus Kombinirane MCO2,CD 1   2   3   povprečje   Končna vrednost MCO2,CD,H   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno) Emisije CO2 (g/km) Preskus Kombinirane MCO2,CD 1   2   3   povprečje   Končna vrednost MCO2,CD,L   Srednja vrednost za vozilo (če je primerno) Emisije CO2 (g/km) Preskus Kombinirane MCO2,CD 1   2   3   povprečje   Končna vrednost MCO2,CD,M   ▼B 2.5.3.3 Masne emisije CO2 (tehtane, kombinirane) ( 11 ): Visoka vrednost za vozilo: MCO2,weighted … g/km Nizka vrednost za vozilo (če je primerno): MCO2,weighted … g/km Srednja vrednost za vozilo (če je primerno): MCO2,weighted … g/km ▼M3 2.5.3.3.1 Najmanjša in največja vrednost CO2 v skupini interpolacij ▼B 2.5.3.4 Poraba goriva pri ohranjanju naboja Visoka vrednost za vozilo Poraba goriva (l/100 km) Nizka Srednja Visoka Zelo visoka Kombinirana Končne vrednosti FCp,H / FCc,H           Nizka vrednost za vozilo (če je primerno) Poraba goriva (l/100 km) Nizka Srednja Visoka Zelo visoka Kombinirane Končne vrednosti FCp,L / FCc,L           Srednja vrednost za vozilo (če je primerno) Poraba goriva (l/100 km) Nizka Srednja Visoka Zelo visoka Kombinirane Končne vrednosti FCp,M / FCc,M           ▼M3 2.5.3.5 Poraba goriva pri praznjenju naboja Visoka vrednost za vozilo Poraba goriva (l/100 km) Kombinirane Končne vrednosti FCCD,H   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno) Poraba goriva (l/100 km) Kombinirane Končne vrednosti FCCD,L   Srednja vrednost za vozilo (če je primerno) Poraba goriva (l/100 km) Kombinirane Končne vrednosti FCCD,M   ▼B 2.5.3.6 Poraba goriva (tehtana, kombinirana) (11) : Visoka vrednost za vozilo: FCweighted … l/100 km Nizka vrednost za vozilo (če je primerno): FCweighted … l/100 km Srednja vrednost za vozilo (če je primerno): FCweighted … l/100 km 2.5.3.7 Dosegi: ▼M3 2.5.3.7.1   Doseg samo z električnim pogonom (AER) AER (km) Preskus Mestna vožnja Kombinirane Vrednosti AER 1     2     3     povprečje     Končne vrednosti AER     ▼B 2.5.3.7.2   Ekvivalentno dosegu samo z električnim pogonom (EAER) EAER (km) Mestna vožnja Kombinirana vožnja Vrednosti EAER     2.5.3.7.3   Dejanski doseg pri praznjenju naboja RCDA RCDA (km) Kombinirana vožnja Vrednosti RCDA   ▼M3 2.5.3.7.4   Doseg cikla pri praznjenju naboja RCDC RCDC (km) Preskus Kombinirane Vrednosti RCDC 1   2   3   povprečje   Končne vrednosti RCDC   ▼B 2.5.3.8 Poraba električne energije 2.5.3.8.1   Poraba električne energije EC Električna energija (Wh/km) Nizka Srednja Visoka Zelo visoka Mestna vožnja Kombinirana vožnja Vrednosti porabe električne energije             ▼M3 2.5.3.8.2   Poraba električne energije pri praznjenju naboja, tehtana z UF ECAC,CD (kombinirano) ECAC,CD (Wh/km) Preskus Kombinirane Vrednosti ECAC,CD 1   2   3   povprečje   Končne vrednosti ECAC,CD   2.5.3.8.3   Poraba električne energije, tehtana z UF ECAC, weighted (kombinirana) ECAC,weighted (Wh/km) Preskus Kombinirane Vrednosti ECAC,weighted 1   2   3   povprečje   Končne vrednosti ECAC,weighted   Pri osnovnem vozilu je treba ponoviti točko 2.5.3.

▼M3

2.5.4

Vozila na gorivne celice Poraba goriva (kg/100 km) Kombinirane Končne vrednosti FCc   Pri osnovnem vozilu je treba ponoviti točko 2.5.4.

2.5.5

Naprava za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije: da/ni relevantno …

▼B

2.6   Rezultati preskusa ekoloških inovacij ( 12 ) ( 13 )

2.6.1

Splošna koda ekoloških inovacij: ( 14 ): …

3.   INFORMACIJE O POPRAVILU VOZILA

4.   MERJENJE MOČI

Največja neto moč motorja z notranjim zgorevanjem, neto moč in 30-minutna moč električnega sistema za prenos moči

4.1    Neto moč motorja z notranjim zgorevanjem

4.2    Električni sistemi za prenos moči:

4.2.1   Navedene vrednosti

4.2.2

Največja neto moč: … kW, pri … min–1

4.2.3

Največji neto navor: … Nm, pri … min–1

4.2.4

Največji neto navor pri hitrosti nič: … Nm

4.2.5

Največja 30-minutna moč: … kW

4.2.6

Bistvene značilnosti električnega sistema za prenos moči

4.2.7

Preskusna enosmerna napetost … V

4.2.8

Način delovanja: …

4.2.9

Hladilni sistem:

4.2.10

Motor: tekočina/zrak (7)

4.2.11

Variator: tekočina/zrak (7)

5.   OPOMBE: …

Opombe

▼M3

▼B

---

Dodatek k dopolnilu k certifikatu o homologaciji

Prehodno obdobje (učinek korelacije)

(Prehodna določba):

▼M3

1.   Emisije CO2, določene v skladu s točko 3.2 Priloge I k izvedbenima uredbama (EU) 2017/1152 in (EU) 2017/1153

▼B

1.1   Različica Co2mpas

1.2   Visoka vrednost za vozilo

1.2.1   Masne emisije CO2 (za vsako preskušano referenčno gorivo)

1.3   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno)

1.3.1   Masne emisije CO2 (za vsako preskušano referenčno gorivo)

2.   Rezultati preskusa emisij CO2 (če je primerno)

2.1   Visoka vrednost za vozilo

▼M3

2.1.1   Masne emisije CO2 (za vsako preskušano referenčno gorivo) za vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in vozila NOVC-HEV

▼M3

2.1.2   Rezultati preskusa OVC

2.1.2.1   Masne emisije CO2 za vozila OVC-HEV

▼B

2.2   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno)

▼M3

2.2.1   Masne emisije CO2 (za vsako preskušano referenčno gorivo) za vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in vozila NOVC-HEV

▼M3

2.2.2   Rezultati preskusa OVC

2.2.2.1   Masne emisije CO2 za vozila OVC-HEV

▼M3

3.   Faktor odstopanja in faktor preverjanja (določena v skladu s točko 3.2.8 Izvedbene uredbe (EU) 2017/1152 in Izvedbeno uredbo (EU) 2017/1153).

▼M3

4.   Končne vrednosti CO2 in porabe goriva pri NEDC

4.1   Končne vrednosti NEDC (za vsako preskušano referenčno gorivo) za vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in vozila NOVC-HEV

4.2   Končne vrednosti NEDC (za vsako preskušano referenčno gorivo) za vozila OVC-HEV

4.2.1

Emisije CO2 (g/km): glej točki 2.1.2.1 in 2.2.2.1

4.2.2

Poraba električne energije (Wh/km): glej točki 2.1.2.2 in 2.2.2.2

4.2.3

Poraba goriva (l/100 km) Poraba goriva (l/100 km) Kombinirane FCNEDC_L,test,condition A   FCNEDC_L,test,condition B   FCNEDC_L,test,weighted

▼B

---

Dodatek 5

Informacije o diagnostiki na vozilu

1.	Informacije, ki jih zahteva ta dodatek, zagotovi proizvajalec vozila, da se omogoči proizvodnja nadomestnih ali servisnih delov, združljivih s sistemom za diagnostiko na vozilu (OBD), ter diagnostičnim orodjem in preskusno opremo.

2.

Na zahtevo bodo vsem zainteresiranim proizvajalcem sestavnih delov, diagnostičnih orodij ali preskusne opreme na voljo naslednje informacije na nediskriminatorni osnovi: 2.1  Opis tipa in števila ciklov predkondicioniranja, ki so bili uporabljeni za izvirno homologacijo vozila; 2.2  Opis tipa demonstracijskega cikla OBD, uporabljenega za izvirno homologacijo vozila za sestavni del, ki ga nadzoruje sistem OBD; 2.3  Celovit dokument z opisom vseh sestavnih delov, ki jih spremljajo tipala s strategijo zaznavanja napak in aktiviranja MI (stalno število voznih ciklov ali statistična metoda), vključno s seznamom zaznanih pomembnih sekundarnih parametrov za vsako komponento, ki jo nadzira OBD, ter seznamom vseh izhodnih kod in oblik zapisov, ki jih uporablja OBD (s pojasnilom vsake) in so povezani s posameznimi elementi pogonskega sistema, ki so povezani z emisijami, in posameznimi sestavnimi deli, ki niso povezani z emisijami, pri čemer se nadziranje sestavnega dela uporabi za določanje aktivacije MI. Zlasti se navede celovita razlaga podatkov v modulu $ 05 I Test ID $ 21 do FF in modulu $ 06. V primeru tipov vozil, ki uporabljajo komunikacijsko povezavo v skladu s standardom ISO 15765-4 „Cestna vozila – Diagnostika na omrežju CAN – del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami“, se navede celovita razlaga podatkov v modulu $ 06 ID Test $ 00 do FF za vsak podprt ID OBD. Te informacije so lahko predložene v obliki tabele: Sestavni del Koda napake Strategija nadziranja Merila za odkrivanje napak Merila za vključitev MI Sekundarni parametri Predkondicioniranje Demonstracijski preskus Katalizator P0420 Signali lambda sonde 1 in 2 Razlika med signali tipal 1 in 2 Tretji ciklus Vrtilna frekvenca, obremenitev motorja, način A/F, temperatura katalizatorja Npr. dva tipa ciklov 1 (kot je opisano v Prilogi III Uredbe (ES) št. 692/2008 ali Prilogi XXI k Uredbi (EU) št. 2017/1151) Npr. preskus tipa 1 (kot je opisano v Prilogi III Uredbe (ES) št. 692/2008 ali Prilogi XXI k Uredbi (EU) št. 2017/1151)

3.

INFORMACIJE, POTREBNE ZA PROIZVODNJO DIAGNOSTIČNIH ORODIJ Da se olajša zagotovitev generičnih diagnostičnih orodij za serviserje več znamk, proizvajalci vozil omogočijo dostop do informacij iz točk 3.1 do 3.3 na spletnih mestih z informacijami o popravilu. Te informacije vključujejo vse funkcije diagnostičnih orodij in vse povezave do informacij o popravilu ter navodila za odpravljanje težav. Proizvajalec lahko za dostop do teh informacij zaračuna primerno pristojbino. 3.1    Informacije o komunikacijskih protokolih Naslednje informacije so razdeljene po znamki, modelu in varianti vozila ali po drugi uporabni opredelitvi, na primer identifikacijski številki vozila (VIN) ali identifikaciji vozila in sistema: (a)  kateri koli dodatni informacijski sistem za spremljanje protokolov, ki je potreben za izvedbo popolne diagnostike, poleg standardov iz oddelka 4 Priloge XI, vključno z morebitnimi dodatnimi informacijami o protokolih strojne ali programske opreme, prepoznavanjem parametrov, funkcijami prenosa, zahtevah za ohranjevanje povezave („keep alive“) ali s pogoji za napake; (b)  podrobnosti o pridobivanju in razlagi vseh kod napak, ki niso skladne s standardi iz oddelka 4 Priloge XI; (c)  seznam vseh razpoložljivih parametrov podatkov v živo, vključno z informacijami o primerjanju in dostopu; (d)  seznam vseh razpoložljivih preskusov delovanja, vključno z aktivacijo ali upravljanjem naprave in načinom za njihovo izvajanje; (e)  podrobnosti o pridobivanju vseh informacij o sestavnih delih in stanju, časovnih oznak, kod diagnostičnih napak (DTC) in zamrznjenih nizov; (f)  ponastavitev prilagodljivih parametrov učenja, nastavitev kodiranja različic in nadomestnih sestavnih delov ter izbirnih nastavitev strank; (g)  identifikacija krmilne enote motorja in kodiranje variante; (h)  podrobnosti o ponastavitvi servisnih lučk; (i)  položaj diagnostičnega priključka in podrobnosti o priključku; (j)  identifikacija kode motorja. 3.2    Preskus in diagnosticiranje sestavnih delov, ki jih nadzira sistem za diagnostiko na vozilu Zahtevajo se naslednji podatki: (a)  opis preskusov, s katerimi se potrdi delovanje na sestavnem delu ali na kabelskem snopu; (b)  preskusni postopek, vključno s preskusnimi parametri in informacijami o sestavnem delu; (c)  podrobnosti o povezavi, vključno z najmanjšimi in največjimi vhodnimi in izhodnimi vrednostmi ter vrednostmi pri vožnji in pri obremenitvi; (d)  vrednosti, ki so pričakovane v določenih voznih razmerah, vključno s prostim tekom; (e)  električne vrednosti za sestavni del v mirujočem in delujočem stanju; (f)  vrednosti pri okvari za vsakega od primerov; (g)  diagnostična zaporedja pri napakah, vključno z drevesno strukturo napak in vodeno diagnostično izključevanje. 3.3    Podatki, ki so potrebni za izvedbo popravila Zahtevajo se naslednji podatki: (a)  inicializacija krmilne enote motorja in sestavnih delov (če se namesti nadomestni del); (b)  inicializacija novih ali nadomestnih enot za nadzor motorja, kadar je to primerno, s tehnikami prepustnega (pre)programiranja.

---

Dodatek 6

Sistem številčenja certifikatov o ES-homologaciji

1.

Del 3 številke ES-homologacije, ki je bila izdana v skladu s členom 6(1), je sestavljen iz številke izvedbenega regulativnega akta ali zadnje spremembe regulativnega akta, ki se uporablja za ES-homologacijo. Tej številki sledi en ali več znakov, ki označujejo različne kategorije v skladu s tabelo 1. ▼M2 Tabela 1 Znak Emisijski standard Standard OBD Kategorija in razred vozila Motor Datum uveljavitve: novi tipi Datum uveljavitve: nova vozila Zadnji datum registracije AA Euro 6c Euro 6-1 M, N1 razred I PV, KV     31.8.2018 BA Euro 6b Euro 6-1 M, N1 razred I PV, KV     31.8.2018 AB Euro 6c Euro 6-1 N1 razred II PV, KV     31.8.2019 BB Euro 6b Euro 6-1 N1 razred II PV, KV     31.8.2019 AC Euro 6c Euro 6-1 N1 razred III, N2 PV, KV     31.8.2019 BC Euro 6b Euro 6-1 N1 razred III, N2 PV, KV     31.8.2019 AD Euro 6c Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV   1.9.2018 31.8.2019 AE Euro 6c-EVAP Euro 6-2 N1 razred II PV, KV   1.9.2019 31.8.2020 AF Euro 6c-EVAP Euro 6-2 N1 razred III, N2 PV, KV   1.9.2019 31.8.2020 ▼M3 AG Euro 6d-TEMP Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV 1.9.2017 (1)   31.8.2019 BG Euro 6d-TEMP-EVAP Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV     31.8.2019 CG Euro 6d-TEMP-ISC Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV 1.1.2019   31.8.2019 DG Euro 6d-TEMP-EVAP-ISC Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV 1.9.2019 1.9.2019 31.12.2020 AH Euro 6d-TEMP Euro 6-2 N1 razred II PV, KV 1.9.2018 (1)   31.8.2019 ▼C3 BH Euro 6d-TEMP-EVAP Euro 6-2 N1 razred II PV, KV     31.8.2020 ▼M3 CH Euro 6d-TEMP-EVAP-ISC Euro 6-2 N1 razred II PV, KV 1.9.2019 1.9.2020 31.12.2021 AI Euro 6d-TEMP Euro 6-2 N1 razred III, N2 PV, KV 1.9.2018 (1)   31.8.2019 ▼C3 BI Euro 6d-TEMP-EVAP Euro 6-2 N1 razred III, N2 PV, KV     31.8.2020 ▼M3 KV Euro 6d-TEMP-EVAP-ISC Euro 6-2 N1 razred III, N2 PV, KV 1.9.2019 1.9.2020 31.12.2021 AJ Euro 6d Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV     31.8.2019 AK Euro 6d Euro 6-2 N1 razred II PV, KV     31.8.2020 AL Euro 6d Euro 6-2 N1 razred III, N2 PV, KV     31.8.2020 AM Euro 6d-ISC Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV     31.12.2020 AN Euro 6d-ISC Euro 6-2 N1 razred II PV, KV     31.12.2021 AO Euro 6d-ISC Euro 6-2 N1 razred III, N2 PV, KV     31.12.2021 AP Euro 6d-ISC-FCM Euro 6-2 M, N1 razred I PV, KV 1.1.2020 1.1.2021   AQ Euro 6d-ISC-FCM Euro 6-2 N1 razred II PV, KV 1.1.2021 1.1.2022   AR Euro 6d-ISC-FCM Euro 6-2 N1 razred III, N2 PV, KV 1.1.2021 1.1.2022   ▼M2 AX ni relevantno ni relevantno vsa vozila povsem električna z akumulatorji       AY ni relevantno ni relevantno vsa vozila gorivne celice       AZ ni relevantno ni relevantno vsa vozila s certifikati v skladu s točko 2.1.1 Priloge I PV, KV       (1)   Ta omejitev se v skladu z zadnjim pododstavkom člena 15(4) ne uporablja, če je bilo v skladu z zahtevami Uredbe (ES) št. 715/2007 in njene izvedbene zakonodaje vozilo kategorije M ali kategorije N1 razreda I homologirano pred 1. septembrom 2017 oziroma vozilo kategorije N1 razredov II in III ali kategorije N2 homologirano pred 1. septembrom 2018. Legenda: „Euro 6-1“ standard za naprave za diagnostiko na vozilu = celotne zahteve Euro 6 za naprave za diagnostiko na vozilu, vendar s predhodnimi mejnimi vrednostmi za naprave za diagnostiko na vozilu, kakor so opredeljene v točki 2.3.4 Priloge XI, in delno ublaženim razmerjem učinkovitosti med uporabo (IUPR); „Euro 6-2“ standard za naprave za diagnostiko na vozilu = celotne zahteve Euro 6 za naprave za diagnostiko, vendar s končnimi mejnimi vrednostmi za naprave za diagnostiko na vozilu, kakor so opredeljene v točki 2.3.3 Priloge XI; Emisijski standard „Euro 6b“ = zahteve za emisije Euro 6, vključno s spremenjenim postopkom merjenja za trdne delce in standardi za število delcev (predhodne vrednosti za vozila z motorjem na prisilni vžig in z neposrednim vbrizgavanjem); Emisijski standard „Euro 6c“ = preskus dejanskih emisij NOx, ki nastajajo med vožnjo, samo za namene spremljanja (brez uporabe mejnih vrednosti emisij NTE); sicer celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6 (vključno s številom delcev v dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo); Emisijski standard „Euro 6c-EVAP“ = preskus dejanskih emisij NOx, ki nastajajo med vožnjo, samo za namene spremljanja (brez uporabe mejnih vrednosti emisij NTE); sicer celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6 (vključno s številom delcev v dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo), revidirani preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja; Emisijski standard „Euro 6d-TEMP“ = preskus dejanskih emisij NOx, ki nastajajo med vožnjo, glede na začasne faktorje skladnosti; sicer celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6 (vključno s številom delcev v dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo); ▼M3 Emisijski standard „Euro 6d-TEMP-ISC“ = preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, glede na začasne faktorje skladnosti, celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6 (vključno s številom delcev v dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo) in novi postopek za preskušanje skladnosti v prometu (ISC); Emisijski standard „Euro 6d-TEMP-EVAP-ISC“ = preskus dejanskih emisij NOx, ki nastajajo med vožnjo, glede na začasne faktorje skladnosti, celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6 (vključno s številom delcev v dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo), 48-urni preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja in novi postopek ISC; ▼M2 Emisijski standard „Euro 6d-TEMP“ = preskus dejanskih emisij NOx, ki nastajajo med vožnjo, glede na začasne faktorje skladnosti; sicer celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6 (vključno s številom delcev v dejanskih emisijah, ki nastajajo med vožnjo), revidirani preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja; Emisijski standard „Euro 6d“ = preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, glede na končne faktorje skladnosti; sicer celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6, revidirani preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja; ▼M3 „Euro 6d-ISC“ = preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, glede na končne faktorje skladnosti, celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6, 48-urni preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja in novi postopek ISC; „Euro 6d-ISC-FCM“ = preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, glede na končne faktorje skladnosti, celotne zahteve za emisije iz izpušne cevi Euro 6, 48-urni preskusni postopek za emisije zaradi izhlapevanja, naprave za spremljanje porabe goriva in/ali električne energije ter novi postopek ISC. ▼M2 ▼B

2.

PRIMERI ŠTEVILK CERTIFIKATOV O HOMOLOGACIJI 2.1 Naveden je primer homologacije lahkega potniškega avtomobila Euro 6 na standard emisij „Euro 6d“ in standard za naprave za diagnostiko na vozilu „Euro 6-2“, identificiranega z znakoma AJ v skladu s tabelo 1, izdane v Luksemburgu s kodo e13. Homologacija je bila podeljena na podlagi osnovne Uredbe (ES) 715/2007 in njene izvedbene Uredbe (ES) xxx/2016 brez sprememb. To je 17. tovrstna homologacija brez razširitve, zato sta četrti in peti sestavni del številke certifikata 0017 in 00. 2.2 Drugi primer prikazuje homologacijo lahkega gospodarskega vozila Euro 6 razreda N1 II na standard emisij „Euro 6d-TEMP“ in standard za naprave za diagnostiko na vozilu „Euro 6-2“, identificiranega z znakoma AH v skladu s tabelo 1, izdano v Romuniji s kodo e19. Homologacija je bila podeljena na podlagi osnovne Uredbe (ES) 715/2007 in njene izvedbene Uredbe (ES) xyz/2018. Ker je to prva tovrstna homologacija brez razširitve, sta četrti in peti sestavni del številke certifikata 0001 in 00.

---

Dodatek 7

▼M3

---

Dodatek 8a

Poročila o preskusih

Poročilo o preskusu izda tehnična služba, odgovorna za izvedbo preskusov v skladu s to uredbo.

DEL I

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preskus tipa 1.

Številka POROČILA

Splošne opombe:

Če obstaja več možnosti (sklicev), je v poročilu o preskusu opisana preskušena možnost.

Sicer je lahko dovolj eno sklicevanje na opisni list na začetku preskusa.

Vsaka tehnična služba lahko vključi dodatne informacije

1   OPIS PRESKUŠANIH VOZIL: VISOKO, NIZKO IN SREDNJE (ČE JE PRIMERNO)

1.1    Splošno

1.1.1    Zgradba pogonskega sistema

1.1.2    MOTOR Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM (če je primerno)

Za več kot en motor z notranjim zgorevanjem ponovite točko

1.1.3    PRESKUSNO GORIVO za preskus tipa 1 (če je primerno)

Za več kot eno preskusno gorivo ponovite točko

1.1.4    SISTEM ZA DOVOD GORIVA (če je primerno)

Za več kot en sistem za dovod goriva ponovite točko

1.1.5    SESALNI SISTEM (če je primerno)

Za več kot en sesalni sistem ponovite točko

1.1.6    IZPUŠNI SISTEM IN SISTEM PROTI IZHLAPEVANJU (če je primerno)

Za več kot enega ponovite točko

1.1.7    NAPRAVA ZA SHRANJEVANJE TOPLOTE (če je primerno)

Za več kot eno napravo za shranjevanje toplote ponovite točko

1.1.8    PRENOS MOČI (če je primerno)

Za več kot en prenos ponovite točko

Prestavna razmerja (R.T.), primarna razmerja (R.P.) in (hitrost vozila (km/h))/(vrtilna frekvenca motorja (1 000 (min–1)) (V1000) za vsako prestavo menjalnika (R.B.).

1.1.9    ELEKTRIČNA NAPRAVA (če je primerno)

Za več kot eno električno napravo ponovite točko

1.1.10    REESS ZA OPRIJEM (če je primerno)

Za več kot en REESS za oprijem ponovite točko

1.1.11    GORIVNA CELICA (če je primerno)

Za več kot eno gorivno celico ponovite točko

1.1.12    MOČNOSTNA ELEKTRONIKA (če je primerno)

Lahko je več kot ena močnostna elektronika (pretvornik pogona, nizkonapetostni sistem ali polnilnik)

1.2    Visoka vrednost za vozilo Opis

1.2.1    MASA

1.2.2    PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

1.2.3    PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

1.2.4    TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE PRIMERNO)

1.3    Nizka vrednost za vozilo opis (če je primerno)

1.3.1    MASA

1.3.2    PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

1.3.3    PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

1.3.4    TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE PRIMERNO)

1.4    Srednja vrednost za vozilo opis (če je primerno)

1.4.1    MASA

1.4.2    PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

1.4.3    PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

1.4.4    TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE PRIMERNO)

2   REZULTATI PRESKUSOV

2.1    Preskus tipa 1

2.1.1    Visoka vrednost za vozilo

2.1.1.1   Emisije onesnaževal (če je primerno)

2.1.1.1.1   Emisije onesnaževal vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preskusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preskušani način, ki ga izbere voznik, se ponovijo spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je primerno)

Preskus št. 1

Preskus št. 2, če je primerno: zaradi CO2 (dCO2 1)/zaradi onesnaževal (90 % omejitev)/zaradi obojega

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3, če je primerno: zaradi CO2 (dCO2 2)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

2.1.1.1.2   Emisije onesnaževal OVC-HEV v primeru preskusa tipa 1 pri praznjenju naboja

Preskus št. 1

Mejne vrednosti emisij onesnaževal morajo biti izpolnjene in za vsak prevoženi preskusni cikel je treba ponoviti naslednjo točko.

Preskus št. 2 (če je primerno): zaradi CO2 (dCO2 1)/zaradi onesnaževal (90 % omejitev)/zaradi obojega

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno): zaradi CO2 (dCO2 2)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

2.1.1.1.3   UF-TEHTANE EMISIJE ONESNAŽEVAL OVC-HEV

2.1.1.2   Emisije CO2 (če je primerno)

2.1.1.2.1   EMISIJE CO2 vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preskusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preskušani način, ki ga izbere voznik, je treba ponoviti spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je primerno)

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Sklep

Informacije glede skladnosti proizvodnje za OVC-HEV

2.1.1.2.2   MASNE EMISIJE CO2 OVC-HEV v primeru preskusa tipa 1 pri praznjenju naboja

Preskus št. 1:

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Sklep

2.1.1.2.4   UF-TEHTANE MASNE EMISIJE CO2 OVC-HEV

2.1.1.3   PORABA GORIVA (ČE JE PRIMERNO)

2.1.1.3.1   Poraba goriva vozil samo z motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preskusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preskušani način, ki ga izbere voznik, je treba ponoviti spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je primerno)

A-Spremljanje porabe goriva in/ali električne energije na vozilu za vozila iz člena 4a

a.   Dostopnost podatkov

Parametri iz točke 3 Priloge XXII so dostopni: da/ni primerno

b.   Točnost (če je ustrezno)

2.1.1.3.2   Poraba goriva OVC-HEV v primeru preskusa tipa 1 pri praznjenju naboja

Preskus št. 1:

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Sklep

2.1.1.3.3   UF-TEHTANA poraba goriva OVC-HEV

2.1.1.3.4   Poraba goriva vozil NOVC-HEV v primeru preskusa tipa 1 pri ohranjanju naboja

Za vsak preskušani način, ki ga izbere voznik, je treba ponoviti spodnje točke (prevladujoči način ali najboljši način in najslabši način, če je primerno)

2.1.1.4   DOSEGI (ČE JE PRIMERNO)

2.1.1.4.1   Dosegi za OVC-HEV (če je primerno)

2.1.1.4.1.1   Doseg z električnim pogonom

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Sklep

2.1.1.4.1.2   Ekvivalent dosega z električnim pogonom

2.1.1.4.1.3   Dejanski doseg pri praznjenju naboja

2.1.1.4.1.4   Doseg cikla pri praznjenju naboja

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

2.1.1.4.2   Dosegi za PEV – doseg samo z električnim pogonom (če je primerno)

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Sklep

2.1.1.5   PORABA ELEKTRIČNE ENERGIJE (ČE JE PRIMERNO)

2.1.1.5.1   Poraba električne energije OVC-HEV (če je primerno)

2.1.1.5.1.1   Poraba električne energije (EC)

2.1.1.5.1.2   Poraba električne energije pri praznjenju naboja, tehtana z UF

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Sklep (če je primerno)

2.1.1.5.1.3   Poraba električne energije, tehtana z UF

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Sklep (če je primerno)

2.1.1.5.1.4   Informacije glede skladnosti proizvodnje

2.1.1.5.2   Poraba električne energije PEV (če je primerno)

Preskus št. 1

Preskus št. 2 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Preskus št. 3 (če je primerno)

Rezultate preskusa zabeležite v skladu s tabelo za preskus št. 1.

Informacije glede skladnosti proizvodnje

2.1.2    NIZKA VREDNOST ZA VOZILO (ČE JE PRIMERNO)

Ponovite točko 2.1.1

2.1.3    SREDNJA VREDNOST ZA VOZILO (ČE JE PRIMERNO)

Ponovite točko 2.1.1

2.1.4    KONČNA MERILA ZA VREDNOSTI EMISIJ (ČE JE PRIMERNO)

2.2    Preskus tipa 2 (a)

Vključno s podatki o emisijah, zahtevanimi za tehnične preglede

2.3    Preskus tipa 3 (a)

Emisije iz okrova ročične gredi v ozračje: brez

2.4    Preskus tipa 4 (a)

2.5    Preskus tipa 5

2.6    Preskus RDE

2.7    Preskus tipa 6 (a)

2.8    Sistem za diagnostiko na vozilu

2.9    Preskus motnosti dima (b)

2.9.1    PRESKUS ENAKOMERNIH HITROSTI

2.9.2    PRESKUS PRI PROSTEM POSPEŠEVANJU

2.10    Moč motorja

2.11    Informacije o temperaturi, povezane z visoko vrednostjo za vozilo (VH)

Priloge k poročilu o preskusu

(ne uporablja se za preskus ATCT in PEV)

1   Vsi vhodni podatki za korelacijsko orodje iz točke 2.4 Priloge I k uredbama (EU) 2017/1152 in (EU) 2017/1153 (korelacijski uredbi);

ter

referenca vhodnega dokumenta: …

2   popolna korelacijska datoteka iz točke 3.1.1.2 Priloge I k izvedbenima uredbama (EU) 2017/1152 in (EU) 2017/1153:

3   Vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, in NOVC-HEV

4   Rezultati preskusa OVC-HEV

4.1   Visoka vrednost za vozilo

4.1.1   Masne emisije CO2 za vozila OVC-HEV

4.1.2   Poraba električne energije za vozila OVC-HEV

4.1.3   Poraba goriva (l/100 km)

4.2   Nizka vrednost za vozilo (če je primerno)

4.2.1   Masne emisije CO2 za vozila OVC-HEV

4.2.2   Poraba električne energije za vozila OVC-HEV

4.2.3   Poraba goriva (l/100 km)

DEL II

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preskus ATCT.

Številka POROČILA

Splošne opombe:

Če obstaja več možnosti (sklicev), je v poročilu o preskusu opisana preskušena možnost.

Sicer je lahko dovolj eno sklicevanje na opisni list na začetku preskusa.

Vsaka tehnična služba lahko vključi dodatne informacije

1    OPIS PRESKUŠANEGA VOZILA

1.1   SPLOŠNO

1.1.1   Zgradba pogonskega sistema

1.1.2   MOTOR Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM (če je primerno)

Za več kot en motor z notranjim zgorevanjem ponovite točko

1.1.3   PRESKUSNO GORIVO za preskus tipa 1 (če je primerno)

Za več kot eno preskusno gorivo ponovite točko

1.1.4   SISTEM ZA DOVOD GORIVA (če je primerno

Za več kot en sistem za dovod goriva ponovite točko

1.1.5   SESALNI SISTEM (če je primerno)

Za več kot en sesalni sistem ponovite točko

1.1.6   IZPUŠNI SISTEM IN SISTEM PROTI IZHLAPEVANJU (če je primerno)

Za več kot enega ponovite točko

1.1.7   NAPRAVA ZA SHRANJEVANJE TOPLOTE (če je primerno)

Za več kot eno napravo za shranjevanje toplote ponovite točko

1.1.8   PRENOS MOČI (če je primerno)

Za več kot en prenos ponovite točko

Prestavna razmerja (R.T.), primarna razmerja (R.P.) in (hitrost vozila (km/h))/(vrtilna frekvenca motorja (1 000 (min–1)) (V1000) za vsako prestavo menjalnika (R.B.).

1.1.9   ELEKTRIČNA NAPRAVA (če je primerno)

Za več kot eno električno napravo ponovite točko

1.1.10   REESS ZA OPRIJEM (če je primerno)

Za več kot en REESS za oprijem ponovite točko

1.1.11   MOČNOSTNA ELEKTRONIKA (če je primerno)

Lahko je več kot ena močnostna elektronika (pretvornik pogona, nizkonapetostni sistem ali polnilnik)

1.2   OPIS VOZILA

1.2.1   MASA

1.2.2   PARAMETRI CESTNE OBREMENITVE

1.2.3   PARAMETRI ZA IZBIRO CIKLA

1.2.4   TOČKA MENJANJA PRESTAVE (ČE JE PRIMERNO)

2    REZULTATI PRESKUSOV

2.1   PRESKUS PRI 14 °C

2.1.1   Emisije onesnaževal vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru ohranjanja naboja

2.1.2   EMISIJE CO2 vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preskusov pri ohranjanju naboja

2.2   PRESKUS PRI 23 °C

Navedite informacije ali sklic na poročilo o preskusu tipa 1

2.2.1   Emisije onesnaževal vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru ohranjanja naboja

2.2.2   EMISIJE CO2 vozil z vsaj enim motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV v primeru preskusov pri ohranjanju naboja

2.3   SKLEP

2.4   INFORMACIJE O TEMPERATURI referenčnega vozila po preskusu pri 23 °C

---

Dodatek 8b

Poročilo o preskusu cestne obremenitve

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preskus za določitev cestne obremenitve.

Številka POROČILA

1   ZADEVNA VOZILA

2   OPIS PRESKUŠANIH VOZIL

Brez interpolacije: opiše se najslabše vozilo (glede na potrebo po energiji)

2.1   Metoda z uporabo vetrovnika

2.1.1   Splošno

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.1.2   Mase

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.1.3   Pnevmatike

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.1.4   Karoserija

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.2   NA CESTI

2.2.1   Splošno

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.2.2   Mase

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.2.3   Pnevmatike

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.2.4   Karoserija

ali (v primeru skupine matrik za cestne obremenitve):

2.3   POGONSKI SISTEM

2.3.1   Visoka vrednost za vozilo

2.3.2   Nizka vrednost za vozilo

Ponovite točko 2.3.1 s podatki VL

2.4   REZULTATI PRESKUSOV

2.4.1   Visoka vrednost za vozilo

NA CESTI

ali

METODA Z UPORABO VETROVNIKA

ali

SKUPINA MATRIK ZA CESTNO OBREMENITEV

ali

POSTOPEK Z VETROVNIKOM ZA MATRIKO ZA CESTNO OBREMENITEV

2.4.2   Nizka vrednost za vozilo

Ponovite točko 2.4.1 s podatki VL

---

Dodatek 8c

Predloga preskusnega obrazca

Preskusni obrazec vsebuje preskusne podatke, ki so zabeleženi, vendar niso del preskusnih poročil.

Tehnična služba ali proizvajalec preskusne obrazce hrani vsaj deset let.

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preskusne obrazce.

▼M3

---

Dodatek 8d

Poročilo o preskusu emisij zaradi izhlapevanja

Naslednje informacije, če so primerne, so najmanjši obseg podatkov, zahtevanih za preskus emisij zaradi izhlapevanja.

Številka POROČILA

Vsaka tehnična služba lahko vključi dodatne informacije.

1   OPIS PRESKUŠANIH VOZIL V ZVEZI Z VISOKO VREDNOSTJO

1.1    Zgradba pogonskega sistema

1.2    Motor z notranjim zgorevanjem

Za več kot en motor z notranjim zgorevanjem ponovite točko

1.4    Sistem za dovajanje goriva

2   REZULTATI PRESKUSOV

2.1    Staranje posod na preskusni mizi

2.2    Določitev faktorja prepustnosti (PF)

V primeru večplastnih ali kovinskih posod

2.3    Preskus emisij zaradi izhlapevanja

2.3.1    Masa

2.3.2    Parametri cestne obremenitve

2.3.3    Cikel in točka menjanja prestave (če je primerno)

2.3.4    Vozilo

2.3.5    Preskusni postopek in rezultati

▼B

---

PRILOGA II

▼M3

DEL A

▼B

SKLADNOST VOZIL V PROMETU

1.   UVOD

▼M3

▼B

2.   ZAHTEVE

Zahteve za skladnost vozil v prometu so tiste, ki so določene v odstavku 9 in Dodatkih 3, 4 in 5 Pravilnika št. 83 UN/ECE, z izjemami, opisanimi v naslednjih oddelkih.

Homologacijski organ izvede presojo skladnosti v prometu na osnovi vseh pomembnih informacij, ki jih ima proizvajalec, po enakih postopkih kot za ugotavljanje skladnosti proizvodnje, določenih v členu 12(1) in (2) Direktive 2007/46/ES ter v točkah 1 in 2 Priloge X k navedeni direktivi. Če so informacije iz nadzornih preskusov homologacijskega organa ali države članice predložene homologacijskemu organu, te dopolnjujejo poročilo o spremljanju v prometu, ki ga predloži proizvajalec.

„…

Vozila majhnih proizvodnih serij, ki obsegajo manj kot 1 000 vozil na družino OBD, so izvzeta iz najmanjših zahtev IUPR in iz zahteve, da te dokažejo homologacijskemu organu.“

Vozilo pripada tipu vozila, ki je homologiran po tej uredbi in ima potrdilo o skladnosti v skladu z Direktivo 2007/46/ES. Registrira in uporablja se v Uniji.

Vsebnost svinca in žvepla v vzorcu goriva iz posode za gorivo vozila ustreza veljavnim standardom iz Direktive št. 2009/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 15 ) in na vozilu ne sme biti sledov uporabe napačnih goriv. Pregledi se lahko opravijo v izpušni cevi.

▼M3

▼M3

DEL B

NOVA METODOLOGIJA ZA PREVERJANJE SKLADNOSTI VOZIL V PROMETU

1.   Uvod

Ta del se uporablja za vozila kategorij M in N1 razreda I na podlagi tipov, homologiranih po 1. januarju 2019, za vsa vozila, registrirana po 1. septembru 2019, ter za vozila kategorije N1 razredov II in III ter kategorije N2 na podlagi tipov, homologiranih po 1. septembru 2019 in registriranih po 1. septembru 2020.

Določa zahteve glede skladnosti vozil v prometu (ISC) za preverjanje skladnosti z mejnimi vrednostmi emisij za emisije iz izpušne cevi (vključno z emisijami pri nizkih temperaturah) in emisije zaradi izhlapevanja v celotni običajni življenjski dobi vozila do starosti petih let ali do 100 000  prevoženih kilometrov, kar koli od tega nastopi prej.

2.   Opis postopka

Slika B.1

Prikaz postopka preverjanja skladnosti vozil v prometu (kjer se GTAA nanaša na homologacijski organ, ki podeli homologacijo, OEM pa na proizvajalca).

3.   Opredelitev skupine ISC

Skupino ISC sestavljajo naslednja vozila:

4.   Zbiranje informacij in začetna ocena tveganja

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, zbere vse ustrezne informacije o morebitnih neskladnostih v zvezi z emisijami, pomembnih za odločitev, katere skupine ISC je treba preveriti v določenem letu. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, upošteva zlasti informacije o tipih vozil z visokimi emisijami, ki nastajajo v dejanskih voznih razmerah. Te informacije pridobi z uporabo ustreznih metod, ki lahko vključujejo daljinsko zaznavanje, poenostavljene sisteme za spremljanje emisij na vozilu (SEMS) in preskušanje s prenosnim sistemom za merjenje emisij. Število in pomen preseganj, ugotovljenih pri takem preskušanju, se lahko uporabita za prednostno razvrstitev preskušanja ISC.

Kot del informacij, predloženih za preverjanje ISC, vsak proizvajalec homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, poroča o zahtevkih za garancijo, povezanih z emisijami, ter vseh garancijskih popravilih, povezanih z emisijami in opravljenih ali zabeleženih med servisiranjem, v skladu z obliko, o kateri se homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, in proizvajalec dogovorita ob homologaciji. Te informacije vključujejo opis pogostosti in vrste napak na sestavnih delih in sistemih, povezanih z emisijami, po skupinah ISC. Poročila se za vsako skupino vozil ISC predložijo vsaj enkrat na leto in se nanašajo na obdobje, v katerem je treba v skladu s členom 9(3) opraviti preverjanje skladnosti vozil v prometu.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, na podlagi informacij iz prvega in drugega odstavka opravi začetno oceno tveganja, da skupina ISC ni v skladu s pravili o skladnosti vozil v prometu, ter se na podlagi tega odloči, katere skupine je treba preskusiti in katere tipe preskusov je treba izvesti v skladu z določbami o skladnosti vozil v prometu. Poleg tega lahko homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, naključno izbere skupine ISC, ki bodo preskušene.

5.   Preskus ISC

Proizvajalec opravi preskus ISC za emisije iz izpušne cevi, ki vključuje vsaj preskus tipa 1 za vse skupine ISC. Za vse ali nekatere skupine ISC lahko opravi tudi preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ter preskusa tipa 4 in 6. Proizvajalec homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, prek elektronske platforme za skladnost vozil v prometu iz točke 5.9 sporoči vse rezultate preskusov ISC.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, vsako leto preveri ustrezno število skupin ISC, kot je določeno v točki 5.4. Vse rezultate preskusov ISC vključi v elektronsko platformo za skladnost vozil v prometu iz točke 5.9.

Akreditirani laboratoriji ali tehnične službe lahko vsako leto preverijo poljubno število skupin ISC. Homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, prek elektronske platforme za skladnost vozil v prometu iz točke 5.9 sporočijo vse rezultate preskusov ISC.

5.1.   Zagotavljanje kakovosti preskusov

Inšpekcijski organi in laboratoriji, ki izvajajo preverjanje ISC in niso imenovana tehnična služba, so za postopek ISC akreditirani v skladu s standardom EN ISO/IEC 17020:2012. Laboratoriji, ki izvajajo preskuse ISC in niso imenovane tehnične službe v smislu člena 41 Direktive 2007/46/ES, lahko preskuse ISC izvajajo samo, če so akreditirani v skladu s standardom EN ISO/IEC 17025:2017.

Homologacijski organ, ki podeli homologacijo, vsako leto izvede presojo preverjanj ISC, ki jih je opravil proizvajalec. Izvede lahko tudi presojo preverjanj ISC, ki so jih opravili akreditirani laboratoriji in tehnične službe. Presoja temelji na informacijah, ki jih predložijo proizvajalci, akreditirani laboratorij ali tehnična služba in vključujejo vsaj podrobno poročilo o preverjanju ISC v skladu z Dodatkom 3. Homologacijski organ, ki podeli homologacijo, lahko od proizvajalcev, akreditiranih laboratorijev ali tehničnih služb zahteva, da predložijo dodatne informacije.

5.2.   Razkritje rezultatov preskusov s strani akreditiranih laboratorijev in tehničnih služb

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, rezultate ocene skladnosti in popravnih ukrepov za določeno skupino ISC takoj, ko so na voljo, sporoči akreditiranim laboratorijem ali tehničnim službam, ki so predložile rezultate preskusov za navedeno skupino.

Rezultati preskusov, vključno s podrobnimi podatki za vsa preskušena vozila, se lahko javnosti razkrijejo šele po tem, ko homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, objavi letno poročilo ali rezultate posameznega postopka ISC, ali po zaključku statističnega postopka (glej točko 5.10) brez rezultata. Če se rezultati preskusov ISC objavijo, se navede sklic na letno poročilo, ki vsebuje te rezultate in ga je izdal homologacijski organ, ki je podelil homologacijo.

5.3.   Tipi preskusov

Preskusi ISC se izvajajo samo na vozilih, izbranih v skladu z Dodatkom 1.

Preskusi ISC, ki vključujejo preskus tipa 1, se izvedejo v skladu s Prilogo XXI.

Preskusi ISC, ki vključujejo preskuse dejanskih emisij, ki nastajajo pri vožnji, se izvedejo v skladu s Prilogo IIIA, preskusi tipa 4 se izvedejo v skladu z Dodatkom 2 k tej Prilogi, preskusi tipa 6 pa se izvedejo v skladu s Prilogo VIII.

5.4.   Pogostost in obseg preskusov ISC

Obdobje med začetkoma dveh preverjanj skladnosti vozil v prometu s strani proizvajalca za določeno skupino ISC ni daljše od 24 mesecev.

Pogostost preskusov ISC, ki jih opravi homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, temelji na metodologiji ocene tveganja v skladu z mednarodnim standardom ISO 31000:2018 – Upravljanje tveganj – Načela in smernice, kar vključuje rezultate začetne ocene, izvedene v skladu s točko 4.

Homologacijski organi, ki so podelili homologacije, od 1. januarja 2020 izvedejo preskuse tipa 1 in preskuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, na najmanj 5 % skupin ISC na proizvajalca na leto ali vsaj dveh skupinah ISC na proizvajalca na leto, če so na voljo. Zahteva, da se vsako leto preskusi najmanj 5 % ali vsaj dve skupini ISC na proizvajalca, se ne uporablja za manjše proizvajalce. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, zagotovi čim večjo pokritost skupin ISC in starosti vozil v določeni skupini ISC, da zagotovi skladnost v skladu z odstavkom 3 člena 8. V 12 mesecih zaključi statistični postopek za vsako skupino ISC, ki ga je začel.

Za preskuse ISC tipa 4 ali 6 ni nobenih zahtev glede najmanjše pogostosti.

5.5.   Financiranje preskusov ISC s strani homologacijskih organov, ki so podelili homologacije

Homologacijski organ, ki je izdal homologacijo, zagotovi, da je na voljo dovolj sredstev za pokritje stroškov preskušanja skladnosti v prometu. Brez poseganja v nacionalno zakonodajo se ti stroški povrnejo s pristojbinami, ki jih lahko proizvajalcu zaračuna homologacijski organ, ki je izdal homologacijo. Te pristojbine pokrijejo stroške preskušanja ISC do 5 % skupin ISC na proizvajalca na leto ali vsaj dveh skupin ISC na proizvajalca na leto.

5.6.   Načrt preskušanja

Kadar homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, za ISC izvaja preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, pripravi načrt preskušanja. Ta načrt vključuje preskušanje za preverjanje skladnosti ISC v številnih različnih pogojih v skladu s Prilogo IIIA.

5.7.   Izbira vozil za preskušanje ISC

Zbrane informacije morajo biti dovolj izčrpne, da je mogoče oceniti delovanje vozil, ki se ustrezno vzdržujejo in uporabljajo, v prometu. Pri odločanju, ali se lahko vozilo izbere za preskus ISC, se uporabljajo tabele v Dodatku 1. Med preverjanjem na podlagi tabel v Dodatku 1 se lahko nekatera vozila razglasijo za pomanjkljiva in se v postopku ISC ne preskusijo, če obstajajo dokazi, da so deli sistema za uravnavanje emisij poškodovani.

Za izvedbo več tipov preskusov (tip 1, dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo, tip 4 in tip 6) in pripravo poročil o njih se lahko uporabi isto vozilo, vendar se za statistični postopek upošteva samo prvi veljavni preskus vsakega tipa.

5.7.1.   Splošne zahteve

Vozilo pripada skupini ISC, kot je opisana v točki 3, in izpolnjuje zahteve za preglede iz tabele v Dodatku 1. Registrirano je v Uniji, delež časa vožnje v Uniji pa mora znašati vsaj 90 % njegovega skupnega časa vožnje. Preskus emisij se lahko opravi na geografskem območju, ki ni območje, kjer so bila vozila izbrana.

Izbrana vozila spremlja evidenca o vzdrževanju, ki dokazuje, da je bilo vozilo ustrezno vzdrževano in servisirano v skladu s priporočili proizvajalca ter da so se za zamenjavo delov, povezanih z emisijami, uporabili samo originalni deli.

Vozila, ki kažejo znake zlorabe, neustrezne uporabe, ki bi lahko vplivala na rezultate v zvezi z emisijami, ali znake nedovoljenih posegov ali pogojev, ki bi lahko povzročili nevarno delovanje, se izključijo iz postopka ISC.

Na vozilih ne sme biti aerodinamičnih sprememb, ki jih pred preskusom ni mogoče odstraniti.

Vozilo se izključi iz preskusa ISC, če je iz podatkov v vgrajenem računalniku razvidno, da je vozilo delovalo tudi po tem, ko je računalnik prikazal kodo okvare in popravilo ni bilo izvedeno v skladu s specifikacijami proizvajalca.

Vozilo se izključi iz preskusa ISC, če gorivo iz posode za gorivo vozila ne ustreza veljavnim standardom iz Direktive 98/70/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 16 ) ali če obstaja dokaz ali zapis o uporabi napačne vrste goriva.

5.7.2.   Pregledovanje in vzdrževanje vozila

Ugotavljanje napak in potrebno redno vzdrževanje v skladu z Dodatkom 1 se na vozilih, sprejetih za preskušanje, opravita pred začetkom preskusa ISC ali po njem.

Opravijo se naslednji pregledi: pregledi diagnostike na vozilu (izvedejo se pred preskusom ali po njem), vizualni pregledi, s katerimi se preveri, ali gorijo lučke, ki opozarjajo na okvare, pregled neoporečnosti zračnega filtra, vseh pogonskih jermenov, vseh nivojev tekočin, pokrova hladilnika in pokrova posode za gorivo, vseh vakuumskih cevi in cevi sistema za dovajanje goriva ter električne napeljave, povezane s sistemom za naknadno obdelavo; pregledi vžiga, odmerjanja goriva in sestavnih delov naprave za uravnavanje onesnaževanja, da se odkrijejo morebitne napake v nastavitvah in/ali nedovoljeni posegi.

Če vozilu manjka manj kot 800 km do naslednjega rednega servisa, se ta servis opravi.

Tekočina za čiščenje vetrobranskega stekla se pred preskusom tipa 4 odstrani in nadomesti z vročo vodo.

Odvzame se vzorec goriva, ki se v skladu z zahtevami Priloge IIIA shrani za nadaljnjo analizo v primeru neuspešno opravljenega preskusa.

Zabeležijo se vse okvare. Če se ugotovi okvara naprav za uravnavanje onesnaževanja, se vozilo ne uporabi za nadaljnje preskušanje, v zvezi z njim se poroča, da je pomanjkljivo, okvara pa se upošteva za namen ocene skladnosti, izvedene v skladu s točko 6.1.

5.8.   Velikost vzorca

Kadar proizvajalci za preskus tipa 1 uporabijo statistični postopek iz točke 5.10, se število vzorčnih skupin določi na podlagi letno prodane količine vozil iz skupine v prometu v Uniji, kot je opisano v naslednji tabeli:

Vsaka vzorčna skupina vključuje dovolj tipov vozil, da se zagotovi zajetje vsaj 20 % skupnega obsega prodaje skupine. Kadar skupina zahteva, da se preskusi več kot ena vzorčna skupina, vozila v drugi in tretji vzorčni skupini kažejo drugačne pogoje uporabe kot vozila, izbrana za prvi vzorec.

5.9.   Uporaba elektronske platforme za skladnost vozil v prometu in dostop do podatkov, potrebnih za preskušanje

Komisija vzpostavi elektronsko platformo, da bi pospešila izmenjavo podatkov med proizvajalci, akreditiranimi laboratoriji ali tehničnimi službami na eni strani in homologacijskim organom, ki podeli homologacijo, na drugi strani ter olajšala odločanje o neustreznosti ali ustreznosti vzorca.

Proizvajalec izpolni paket za preglednost preskušanja iz člena 5(12) v obliki, določeni v tabelah 1 in 2 v Dodatku 5 ter v tabeli v tej točki, ter ga pošlje homologacijskemu organu, ki podeljuje homologacijo glede emisij. Tabela 2 iz Dodatka 5 se uporablja za izbiro vozil iz iste skupine za preskušanje, skupaj s tabelo 1 pa zagotavlja dovolj informacij za preskušanje vozil.

Ko bo na voljo elektronska platforma iz prvega odstavka, homologacijski organ, ki podeljuje homologacijo glede emisij, nanjo naloži informacije iz tabel 1 in 2 v Dodatku 5 v petih delovnih dneh po njihovem prejemu.

Vse informacije v tabelah 1 in 2 v Dodatku 5 so brezplačno dostopne javnosti v elektronski obliki.

Naslednje informacije so prav tako del paketa za preglednost preskušanja in jih proizvajalec na zahtevo akreditiranega laboratorija ali tehnične službe brezplačno predloži v petih delovnih dneh po prejemu zahteve.

5.10.   Statistični postopek

5.10.1.   Splošno

Preverjanje skladnosti vozil v prometu temelji na statistični metodi, ki upošteva splošna načela zaporednega vzorčenja za pregledovanje po posameznih lastnostih. Najmanjši vzorec, za katerega je mogoče sprejeti odločitev o ustreznosti, vključuje tri vozila, največji skupni vzorec za preskuse tipa 1 in preskuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, pa vključuje deset vozil.

Za preskuse tipa 4 in 6 se lahko uporablja poenostavljena metoda, pri kateri je vzorec sestavljen iz treh vozil, zanj pa se šteje, da je neustrezen, če vsa tri vozila neuspešno prestanejo preskus, in da je ustrezen, če vsa tri vozila uspešno prestanejo preskus. Če dve vozili od treh neuspešno ali uspešno prestaneta preskus, se lahko homologacijski organ odloči opraviti dodatne preskuse ali skladnost oceniti v skladu s točko 6.1.

Rezultati preskusov se ne množijo s faktorji poslabšanja.

Pri vozilih, katerih navedene najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, sporočene v točki 48.2 izjave o skladnosti iz Priloge IX k Direktivi 2007/46/ES, so nižje od mejnih vrednosti emisij iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007, se skladnost preveri glede na navedeno najvišjo raven dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, zvišano za pribitek iz točke 2.1.1 Priloge IIIA, in mejno vrednost, ki se ne sme preseči, iz točke 2.1 navedene priloge. Če se ugotovi, da vzorec ni skladen z navedenimi najvišjimi ravnmi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, povečanimi za ustrezni pribitek zaradi merilne negotovosti, vendar je ustrezen glede na mejno vrednost, ki se ne sme preseči, homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, od proizvajalca zahteva, da sprejme popravne ukrepe.

Proizvajalec, akreditirani laboratorij ali tehnična služba (v nadaljnjem besedilu: stranka) pred izvedbo prvega preskusa ISC homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, sporoči, da namerava na določeni skupini vozil izvesti preskus skladnosti v prometu. Ko homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, prejme to obvestilo, odpre novo statistično mapo za obdelavo rezultatov za vsako ustrezno kombinacijo naslednjih parametrov za navedeno stranko/skupino strank: skupina vozil, tip preskusa emisij in onesnaževalo. Za vsako ustrezno kombinacijo teh parametrov se začne ločen statistični postopek.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v vsako statistično mapo vključi samo rezultate, ki jih predloži zadevna stranka. Organ vodi evidenco števila opravljenih preskusov, števila uspešno in neuspešno prestanih preskusov ter druge potrebne podatke za podporo statističnemu postopku.

Medtem ko je lahko hkrati odprtih več statističnih postopkov za določeno kombinacijo tipa preskusa in skupine vozil, lahko stranka predloži rezultate preskusov za samo en odprt statistični postopek za določeno kombinacijo tipa preskusa in skupine vozil. Poroča se o vseh preskusih (veljavnih, neveljavnih, neuspešno ali uspešno prestanih itd.), o vsakem preskusu pa samo enkrat.

Vsak statistični postopek ISC ostane odprt, dokler se ne doseže rezultat, tj. dokler se za vzorec v statističnem postopku ne sprejme odločitev o ustreznosti ali neustreznosti v skladu s točko 5.10.5. Če pa se rezultat ne doseže v 12 mesecih po odprtju statistične mape, homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, zapre statistično mapo, razen če se odloči v naslednjih šestih mesecih zaključiti preskušanje za navedeno statistično mapo.

5.10.2.   Združevanje rezultatov ISC

Rezultati preskusov dveh ali več akreditiranih laboratorijev ali tehničnih služb se lahko združijo za namene skupnega statističnega postopka. Za združevanje rezultatov preskusov je treba pred začetkom preskušanja pridobiti pisno soglasje vseh zainteresiranih strani, ki zagotovijo rezultate preskusov za združevanje rezultatov, in poslati obvestilo homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo. Ena od strani, ki združujejo rezultate preskusov, se določi za vodjo skupine za združevanje ter je odgovorna za sporočanje podatkov in komunikacijo s homologacijskim organom, ki je podelil homologacijo.

5.10.3.   Ustrezen/neustrezen/neveljaven rezultat posameznega preskusa

Rezultat preskusa emisij ISC se za eno ali več onesnaževal šteje za „ustreznega“, če je rezultat glede emisij enak mejni vrednosti emisij za zadevno vrsto preskusa iz Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007 ali nižji od nje.

Rezultat preskusa emisij se za eno ali več onesnaževal šteje za „neustreznega“, če je rezultat glede emisij višji od ustrezne mejne vrednosti emisij za zadevni tip preskusa. Z vsakim neustreznim rezultatom preskusa se število „f“ (glej točko 5.10.5) poveča za 1 za navedeni statistični primer.

Preskus emisij ISC se šteje za neveljavnega, če ne izpolnjuje zahtev za preskuse iz točke 5.3. Neveljavni rezultati preskusov se izključijo iz statističnega postopka.

Rezultati vseh preskusov ISC se homologacijskemu organu, ki podeli homologacijo, predložijo v desetih delovnih dneh po izvedbi posameznega preskusa. Rezultatom preskusov je priloženo izčrpno poročilo o preskusu, ki se pripravi na koncu preskusov. Rezultati se vključijo v vzorec v skladu s časovnim zaporedjem izvedbe.

Homologacijski organ, ki podeli homologacijo, vse veljavne rezultate preskusov emisij vključi v ustrezni odprti statistični postopek, dokler se v skladu s točko 5.10.5 ne doseže rezultat „neustrezen vzorec“ ali „ustrezen vzorec“.

5.10.4.   Obravnava odstopanj

Prisotnost odstopajočih rezultatov v vzorcu v statističnem postopku lahko povzroči „neustrezen“ rezultat v skladu s spodaj opisanimi postopki.

Odstopanja se razvrstijo kot zmerna ali skrajna.

Rezultat preskusa emisij se šteje za zmerno odstopanje, če je enak 1,3-kratniku veljavne mejne vrednosti emisij ali večji od njega. Če sta v vzorcu prisotni dve taki odstopanji, je vzorec neustrezen.

Rezultat preskusa emisij se šteje za skrajno odstopanje, če je enak 2,5-kratniku veljavne mejne vrednosti emisij ali večji od njega. Če je v vzorcu prisotno eno tako odstopanje, je vzorec neustrezen. V tem primeru se številka registrske tablice vozila sporoči proizvajalcu in homologacijskemu organu, ki podeli homologacijo. Lastniki vozil so o tej možnosti obveščeni pred preskušanjem.

5.10.5.   Odločitev o ustreznosti/neustreznosti vzorca

Za namene odločanja o ustreznem/neustreznem rezultatu za vzorec je „p“ število ustreznih rezultatov, „f“ pa število neustreznih rezultatov. Z vsakim ustreznim rezultatom preskusa se za 1 poveča število „p“, z vsakim neustreznim rezultatom pa se za 1 poveča število „f“ za zadevni odprti statistični postopek.

Homologacijski organ ob vključitvi veljavnih rezultatov preskusov emisij v odprt primer statističnega postopka stori naslednje:

Odločitev je odvisna od skupne velikosti vzorca „n“, števila ustreznih in neustreznih rezultatov „p“ in „f“ ter števila zmernih in/ali skrajnih odstopanj v vzorcu. Homologacijski organ, ki podeli homologacijo, pri odločanju o ustreznosti/neustreznosti vzorca ISC za vozila na podlagi tipov, homologiranih po 1. januarju 2020, uporabi tabelo za odločanje na sliki B.2, za vozila na podlagi tipov, homologiranih do 31. decembra 2019, pa tabelo za odločanje na sliki B.2.a. V tabelah so prikazane odločitve, ki jih je treba sprejeti v primeru določene skupne velikosti vzorca „n“ in števila neuspešnih rezultatov „f“.

Za določeno kombinacijo skupine vozil, tipa preskusa emisij in onesnaževala je mogoče v statističnem postopku sprejeti dve odločitvi:

rezultat „ustrezen vzorec“ se doseže, če se na podlagi ustrezne tabele za odločanje na sliki B.2 ali B.2.a za trenutno skupno velikost vzorca „n“ in število neustreznih rezultatov „f“ ugotovi rezultat „USTREZEN“;

odločitev o „neustreznosti vzorca“ se doseže, če je za določeno skupno velikost vzorca „n“ izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

Če se odločitev ne doseže, statistični postopek ostane odprt, vanj pa se vključijo dodatni rezultati, dokler se ne doseže odločitev ali dokler se postopek ne zaključi v skladu s točko 5.10.1.

Slika B.2

Tabela za odločanje za statistični postopek za vozila na podlagi tipov, homologiranih po 1. januarju 2020 („UND“ pomeni neodločeno)

Slika B.2.a

Tabela za odločanje za statistični postopek za vozila, homologirana do 31. decembra 2019 („UND“ pomeni neodločeno)

5.10.6.   ISC za dodelana vozila in vozila za posebne namene

Proizvajalec osnovnega vozila določi dovoljene vrednosti za parametre iz tabele B.3. Dovoljene vrednosti parametrov za vsako skupino se zabeležijo v opisnem listu homologacije za emisije (glej Dodatek 3 k Prilogi I) in na seznamu za preglednost 1 iz Dodatka 5 (vrstice od 45 do 48). Proizvajalec na drugi stopnji lahko vrednosti emisij za osnovno vozilo uporablja samo, če dodelano vozilo ne presega dovoljenih vrednosti parametrov. Vrednosti parametrov za vsako dodelano vozilo se zabeležijo v njegovi izjavi o skladnosti.

Če se dodelano vozilo ali vozilo za posebne namene preskusi in če je rezultat preskusa pod veljavno mejno vrednostjo emisij, se za vozilo šteje, da je doseglo ustrezen rezultat za skupino ISC za namene točke 5.10.3.

Če rezultat preskusa na dodelanem vozilu ali vozilu za posebne namene presega veljavne mejne vrednosti emisij, vendar ni večji od 1,3-kratnika veljavnih mejnih vrednosti emisij, preskuševalec preuči, ali je navedeno vozilo v skladu z vrednostmi v tabeli B.3. Vsaka neskladnost s temi vrednostmi se sporoči homologacijskemu organu, ki podeli homologacijo. Če vozilo ni v skladu z navedenimi vrednostmi, homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, preuči razloge za neskladnost in sprejme ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti v zvezi s proizvajalcem dodelanega vozila ali vozila za posebne namene, vključno s preklicem homologacije. Če je vozilo v skladu z vrednostmi v tabeli B.3, se za namene točke 6.1 šteje za označeno vozilo v skupini za preverjanje skladnosti v prometu (ISC).

Če rezultat preskusa presega 1,3-kratnik ustreznih mejnih vrednosti emisij, se za namene točke 6.1 šteje za neustrezen rezultat za skupino ISC, vendar ne za odstopanje v zadevni skupini ISC. Če dodelano vozilo ali vozilo za posebne namene ni v skladu z vrednostmi v tabeli B.3, se to sporoči homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, ta pa preuči razloge za neskladnost in sprejme ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti v zvezi s proizvajalcem dodelanega vozila ali vozila za posebne namene, vključno s preklicem homologacije.

6.   Ocena skladnosti

6.1.

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v desetih dneh po koncu preskušanja ISC za vzorec, kot je navedeno v točki 5.10.5, s proizvajalcem začne podrobne preiskave, da bi se odločil, ali je skupina ISC (ali njen del) v skladu s pravili ISC in ali zahteva popravne ukrepe. Za večstopenjska vozila ali vozila za posebne namene homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, podrobne preiskave opravi tudi, če imajo vsaj tri pomanjkljiva vozila enako okvaro ali če je v isti skupini ISC pet označenih vozil, kot je določeno v točki 5.10.6.

6.2.

Homologacijski organ, ki je izdal homologacijo, zagotovi, da je na voljo dovolj sredstev za pokritje stroškov ocene skladnosti. Brez poseganja v nacionalno zakonodajo se ti stroški povrnejo s pristojbinami, ki jih lahko proizvajalcu zaračuna homologacijski organ, ki je izdal homologacijo. Te pristojbine pokrijejo vse stroške preskusov ali presoj, potrebnih za oceno skladnosti.

6.3.	Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, lahko na zahtevo proizvajalca preiskave razširi na vozila istega proizvajalca v prometu, ki pripadajo drugim skupinam ISC in ki bi lahko imela enake pomanjkljivosti.

6.4.

Podrobna preiskava ne traja več kot 60 delovnih dni od datuma, ko jo je homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, začel. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, lahko opravi dodatne preskuse ISC, da bi ugotovil, zakaj so vozila neuspešno prestala prvotne preskuse ISC. Dodatni preskusi se opravijo v podobnih pogojih kot prvotni preskusi ISC, ki so jih vozila neuspešno prestala. Proizvajalec na zahtevo homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo, predloži dodatne informacije, ki kažejo zlasti, kaj je možni vzrok za neuspešno prestane preskuse, kateri deli skupine so lahko prizadeti, ali so lahko prizadete druge skupine ali zakaj težava, ki je povzročila neuspeh v prvotnih preskusih ISC, ni povezana s skladnostjo v prometu, če je ustrezno. Proizvajalec ima možnost, da dokaže, da so se določbe o skladnosti v prometu spoštovale.

6.5.	Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v roku iz točke 6.3 sprejme odločitev o skladnosti in potrebi po uporabi popravnih ukrepov za skupino ISC, zajeto v podrobnih preiskavah, ter o njej obvesti proizvajalca.

7.   Popravni ukrepi

7.1.

Proizvajalec pripravi načrt popravnih ukrepov in ga v 45 delovnih dneh od prejema obvestila iz točke 6.4 predloži homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo. Navedeno obdobje se lahko podaljša za dodatnih 30 delovnih dni, če proizvajalec homologacijskemu organu dokaže, da za preučitev neskladnosti potrebuje več časa.

7.2.	Popravni ukrepi, ki jih zahteva homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, vključujejo razumno načrtovane in potrebne preskuse na sestavnih delih in vozilih, da se dokaže učinkovitost in trajnost popravnih ukrepov.

7.3.

Proizvajalec dodeli enotno identifikacijsko ime ali številko za načrt popravnih ukrepov. Načrt popravnih ukrepov vključuje najmanj naslednje: a.  opis vseh tipov vozil glede na emisije, vključenih v načrt popravnih ukrepov; b.  opis posebnih modifikacij, predelav, večjih in manjših popravil, prilagoditev ali drugih sprememb, potrebnih za zagotovitev skladnosti vozil, skupaj s kratkim povzetkom podatkov in tehničnih študij, ki podpirajo proizvajalčevo odločitev o posebnih popravnih ukrepih, ki jih je treba izvesti; c.  opis postopka, po katerem bo proizvajalec lastnike vozil obveščal o načrtovanih popravnih ukrepih; d.  opis pravilnega vzdrževanja ali uporabe, če obstaja, ki jo proizvajalec postavlja kot pogoj za upravičenost do popravila v okviru načrta popravnih ukrepov, ter razlago, zakaj je tak pogoj potreben; e.  opis postopka, po katerem se morajo ravnati lastniki vozil, da dosežejo odpravo neskladnosti; ta opis vključuje datum, po katerem se sprejmejo popravni ukrepi, oceno časa, v katerem lahko delavnica opravi popravila, in informacijo, kje se lahko opravijo; f.  primer informacij, ki so bile predložene lastniku vozila; g.  kratek opis sistema, ki ga proizvajalec uporablja za zagotovitev ustrezne preskrbe s sestavnimi deli ali sistemi za izvajanje popravnega ukrepa, vključno z informacijami o tem, kdaj bo na voljo ustrezna preskrba s sestavnimi deli, programsko opremo ali sistemi, potrebnimi za začetek izvajanja popravnih ukrepov; h.  primer vseh navodil, ki se pošljejo servisnim delavnicam, ki bodo izvajale popravila; i.  opis učinka predlaganih popravnih ukrepov na emisije, porabo goriva, obnašanje vozila pri vožnji in varnost vsakega tipa vozila glede na emisije, zajetega v načrt popravnih ukrepov, vključno s podpornimi podatki in tehničnimi študijami; j.  če načrt popravnih ukrepov vključuje odpoklic, se homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, predloži opis načina evidentiranja popravila. Če se uporablja nalepka, se predloži tudi njen vzorec. Za namene točke (d) proizvajalec ne sme postaviti pogojev za vzdrževanje ali uporabo, če ni mogoče dokazati, da so povezani z neskladnostjo in s popravnimi ukrepi.

7.4.	Popravila se opravijo primerno in v razumnem času po tem, ko se proizvajalcu dostavi vozilo za popravilo. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, v 15 delovnih dneh po prejemu predlaganega načrta popravnih ukrepov ta načrt odobri ali zahteva novega v skladu s točko 7.5.

7.5.	Če homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ne odobri načrta popravnih ukrepov, proizvajalec pripravi nov načrt in ga homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, predloži v 20 delovnih dneh od prejema obvestila o njegovi odločitvi.

7.6.	Če homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ne odobri drugega načrta, ki ga je predložil proizvajalec, v skladu s členom 30 Direktive 2007/46/ES sprejme vse ustrezne ukrepe za ponovno vzpostavitev skladnosti, vključno s preklicem homologacije, kadar je potrebno.

7.7.	Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, svojo odločitev v petih delovnih dneh sporoči vsem državam članicam in Komisiji.

7.8.	Popravni ukrepi se uporabljajo za vsa vozila v skupini ISC (ali drugih zadevnih skupinah, ki jih je proizvajalec določil v skladu s točko 6.2), ki bi lahko imela enake pomanjkljivosti. Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, se odloči, ali jo je treba spremeniti.

7.9.	Proizvajalec mora v vseh državah članicah izvesti odobreni načrt popravnih ukrepov in voditi evidenco o vsakem vozilu, ki je bilo umaknjeno s trga ali vrnjeno v popravilo in popravljeno, ter o delavnici, ki je popravilo opravila.

7.10.

Proizvajalec hrani kopijo korespondence s strankami zadevnih vozil v zvezi z načrtom popravnih ukrepov. Vodi tudi evidenco pozivov kupcem k vrnitvi izdelkov s serijsko napako, vključno s skupnim številom pomanjkljivih vozil na državo članico in skupnim številom že vrnjenih vozil na državo članico, skupaj s pojasnili glede morebitnih zamud pri izvajanju popravnih ukrepov. Proizvajalec navedeno evidenco pozivov kupcem k vrnitvi izdelkov vsaka dva meseca predloži homologacijskemu organu, ki je podelil homologacijo, homologacijskim organom vsake države članice in Komisiji.

7.11.

Države članice sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se odobreni načrt popravnih ukrepov v dveh letih izvede na najmanj 90 % pomanjkljivih vozil, registriranih na njihovem ozemlju.

7.12.

Popravilo in modifikacija ali dodajanje novega dela opreme se zapiše v potrdilo, ki se predloži lastniku vozila ter vključuje številko popravne kampanje.

8.   Letno poročilo homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo

Homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, poročilo z rezultati vseh preiskav ISC, dokončanih v preteklem letu, vsako leto do 31. marca objavi na javno dostopnem spletišču, kjer si ga lahko uporabniki brezplačno ogledajo, ne da bi morali razkriti svojo identiteto ali se prijaviti. Če nekatere preiskave ISC, začete v preteklem letu, na zgoraj navedeni datum še potekajo, se o njih poroča takoj po zaključku preiskave. Poročilo vsebuje vsaj elemente iz Dodatka 4.

---

Dodatek 1

Merila za izbiro vozil in odločitve o neustreznosti vozil

---

Dodatek 2

Pravila za izvedbo preskusov tipa 4 med preverjanjem skladnosti v prometu

Preskusi tipa 4 za preverjanje skladnosti v prometu se izvedejo v skladu s Prilogo VI (ali Prilogo VI Uredbe (ES) št. 692/2008, če je ustrezno), pri čemer veljajo naslednje izjeme:

---

Dodatek 3

Izčrpno poročilo o preverjanju ISC

V izčrpno poročilo o preverjanju ISC se vključijo naslednje informacije:

---

Dodatek 4

Oblika letnega poročila homologacijskega organa, ki je podelil homologacijo, o preverjanju ISC

NASLOV:

---

Dodatek 5

Preglednost

Tabela 2

Seznam za preglednost 2

Seznam za preglednost 2 je sestavljen iz dveh podatkovnih nizov, ki zajemata polja iz tabel 3 in 4.

▼B

---

PRILOGA III

Pridržano

---

PRILOGA IIIA

PREVERJANJE DEJANSKIH EMISIJ, KI NASTAJAJO MED VOŽNJO

1.   UVOD, OPREDELITEV POJMOV IN OKRAJŠAVE

1.1    Uvod

V tej prilogi je opisan postopek preverjanja dejanskih emisij iz lahkih osebnih in gospodarskih vozil, ki nastajajo med vožnjo (RDE).

1.2    Opredelitve pojmov

▼M1

▼B

▼M3

▼B

▼M1

▼B

▼M1

▼B

▼M1

▼B

1.3.    Okrajšave

Okrajšave se na splošno uporabljajo tako za edninske kot množinske oblike okrajšanih izrazov.

CH4

—

metan

CLD

—

kemoluminiscenčni detektor

CO

—

ogljikov monoksid

CO2

—

ogljikov dioksid

CVS

—

vzorčevalnik s konstantno prostornino

DCT

—

menjalnik z dvojno sklopko

ECU

—

krmilna enota motorja

EFM

—

merilnik masnega pretoka izpušnih plinov

FID

—

plamensko-ionizacijski detektor

FS

—

obseg skale

GPS

—

globalni pozicionirni sistem

H2O

—

voda

HC

—

ogljikovodiki

HCLD

—

ogrevani kemoluminiscenčni detektor

HEV

—

hibridno električno vozilo

ICE

—

motor z notranjim zgorevanjem

ID

—

identifikacijska številka ali koda

UNP

—

utekočinjeni naftni plin

MAW

—

okno drsečega povprečenja

max

—

največja vrednost

N2

—

dušik

NDIR

—

nerazpršilni infrardeči analizator

NDUV

—

nerazpršilni ultravijolični analizator

NEDC

—

novi evropski vozni ciklus

ZP

—

zemeljski plin

NMC

—

izločevalnik nemetanov

NMC-FID

—

izločevalnik nemetanov v kombinaciji s plamensko-ionizacijskim detektorjem

NMHC

—

nemetanski ogljikovodiki

NO

—

dušikov monoksid

No.

—

število

NO2

—

dušikov dioksid

NOX

—

dušikovi oksidi

NTE

—

ki se ne sme(-jo) preseči

O2

—

kisik

OBD

—

diagnostika na vozilu

PEMS

—

prenosni sistem za merjenje emisij

PHEV

—

priključno hibridno električno vozilo

PN

—

število delcev

RDE

—

dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo

RPA

—

relativni pozitivni pospešek

SCR

—

selektivna katalitična redukcija

SEE

—

standardna napaka ocene

THC

—

skupni ogljikovodiki

UN/ECE

—

Ekonomska komisija Združenih narodov za Evropo

VIN

—

identifikacijska številka vozila

WLTC

—

globalno usklajeni preskusni ciklus za lahka vozila

WWH-OBD

—

globalno usklajena diagnostika na vozilu

2.   SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1    Mejne vrednosti emisij, ki se jih ne sme preseči

Med običajno življenjsko dobo tipa vozila, homologiranega v skladu z Uredbo (ES) št. 715/2007, njegove emisije, določene v skladu z zahtevami iz te priloge in oddane med katerim koli možnim preskusom RDE, ki je bil opravljen v skladu z zahtevami iz te priloge, ne smejo biti višje od naslednjih vrednosti za posamezna onesnaževala, ki se jih ne sme preseči (NTE):

▼M3

▼B

pri čemer je EURO-6 veljavna mejna vrednost emisij Euro 6 iz tabele 2 v Prilogi I Uredbe (ES) št. 715/2007.

2.1.1   Dokončni faktorji skladnosti

Faktor skladnosti CFpollutant za zadevno onesnaževalo je določen, kot sledi:

2.1.2   Začasni faktorji skladnosti

Ne glede na določbe točke 2.1.1 se lahko v obdobju 5 let in 4 mesecev po datumih iz člena 10(4) in (5) Uredbe (ES) št. 715/2007 in na predlog proizvajalca izjemoma uporabljajo naslednji začasni faktorji skladnosti:

Uporaba začasnih faktorjev skladnosti se zabeleži v izjavi o skladnosti vozila.

▼M3

Za homologacije, za katere se uporablja ta izjema, ni navedene največje vrednosti RDE.

▼M3

2.1.3

Proizvajalec potrdi skladnost s točko 2.1 tako, da izpolni izjavo iz Dodatka 9. Skladnost se preveri v skladu s pravili o skladnosti v prometu.

▼B

2.2.	Preskusi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, ki jih zahteva ta priloga pri homologaciji in med življenjsko dobo vozila, določajo domnevo o skladnosti z zahtevo iz točke 2.1. Domnevna skladnost je lahko znova ocenjena z dodatnimi preskusi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo.

2.3.	Države članice zagotovijo, da je vozila mogoče preskušati s prenosnim sistemom za merjenje emisij na javnih cestah v skladu s postopki po njihovi nacionalni zakonodaji, pri čemer se upoštevajo lokalni cestnoprometni predpisi in varnostne zahteve.

2.4.

Proizvajalci zagotovijo, da so lahko vozila preskušana s prenosnim sistemom za merjenje emisij na javnih cestah, in sicer tako, da zagotovijo ustrezne adapterje za izpušne cevi, omogočijo dostop do signalov krmilne enote motorja in izvedejo potrebne upravne postopke. ►M1   ►C1  Če se s to uredbo zadevni preskus s prenosnim sistemom za merjenje emisij ne zahteva, lahko proizvajalec zaračuna razumno pristojbino, podobno pristojbinam iz člena 7(1) Uredbe (ES) št. 715/2007. ◄  ◄

3.   ZAHTEVE ZA PRESKUS DEJANSKIH EMISIJ, KI NASTAJAJO MED VOŽNJO

3.1.

▼M2 Naslednje zahteve veljajo za preskuse s prenosnim sistemom za merjenje emisij iz drugega pododstavka člena 3(11). 3.1.0. ▼M3 Zahteve iz točke 2.1 so izpolnjene za mestno vožnjo in celotno vožnjo s sistemom PEMS, pri čemer se emisije preskušanega vozila izračunajo v skladu z dodatkoma 4 in 6 ter vedno ostanejo enake mejnim vrednostim NTE ali nižje od njih (MRDE,k ≤ NTEpollutant ). ▼M3 ————— ▼B 3.1.1. Za homologacijo je masni pretok izpušnih plinov določen z merilno opremo, ki deluje neodvisno od vozila, in v zvezi s tem ni dovoljeno uporabiti nobenih podatkov iz krmilne enote motorja vozila. Zunaj okvira homologacije je v skladu z razdelkom 7.2 Dodatka 2 za določitev masnega pretoka izpušnih plinov dovoljeno uporabiti druge metode. ▼M3 3.1.2. Če homologacijski organ med homologacijskimi preskusi ni zadovoljen s preverjanjem kakovosti podatkov in rezultati validacije preskusa s prenosnim sistemom za merjenje emisij, izvedenega v skladu z dodatkoma 1 in 4, lahko oceni, da je preskus neveljaven. V tem primeru zabeleži podatke o preskusu in navede razloge za razveljavitev preskusa. 3.1.3. Posredovanje in razširjanje informacij o homologacijskem preskusu dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo ▼B 3.1.3.1. Homologacijskemu organu je treba zagotoviti dostop do tehničnega poročila, ki ga v skladu z Dodatkom 8 pripravi proizvajalec. ▼M1 3.1.3.2. Proizvajalec zagotovi, da so informacije iz točke 3.1.3.2.1 brezplačno na voljo na javno dostopnem spletišču, do katerega lahko uporabnik dostopa, ne da bi mu bilo treba razkriti svojo identiteto ali se prijaviti. Proizvajalec Komisijo in homologacijske organe obvešča o naslovu spletišča. ▼M3 3.1.3.2.1  Spletišče omogoča iskanje z nadomestnim znakom po osnovni zbirki podatkov na podlagi enega ali več naslednjih podatkov: znamka, tip, varianta, izvedenka, trgovsko ime ali številka homologacije iz izjave o skladnosti v skladu s Prilogo IX k Direktivi 2007/46/ES. Pri iskanju se za vsako vozilo zagotovijo naslednje informacije: —  identifikacijska številka skupine PEMS, ki ji pripada navedeno vozilo, v skladu z elementom v točki 3 na seznamu za preglednost 1 v tabeli 1 v Dodatku 5 k Prilogi II; —  navedene najvišje ravni dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, kot so navedene v točki 48.2 izjave o skladnosti iz Priloge IX k Direktivi 2007/46/ES. ▼M1 ————— ▼B 3.1.3.3. Proizvajalec na zahtevo katerega koli zainteresiranega subjekta v 30 dneh zagotovi brezplačen dostop do tehničnega poročila iz točke 3.1.3.1. 3.1.3.4. Homologacijski organ na zahtevo zagotovi dostop do informacij iz točk 3.1.3.1 in 3.1.3.2 v 30 dneh po prejemu zahteve. Homologacijski organ lahko zaračuna razumno in sorazmerno pristojbino, ki poizvedovalca z upravičenim interesom ne odvrne, da zahteva zadevne informacije oziroma ne preseže notranjih stroškov, ki jih organ ima z zagotovitvijo dostopa do informacij.

4.   SPLOŠNE ZAHTEVE

▼M3

▼M1

▼B

▼M3

▼M3

▼B

5.   OMEJITVENI POGOJI

5.1.   Obremenitev vozila in preskusna masa

5.2.   Pogoji okolice

▼M1

▼B

▼M1

5.3.   Kondicioniranje vozila za preskus po zagonu hladnega motorja

Pred preskušanjem dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se vozilo predkondicionira, kot sledi:

voziti ga je treba vsaj 30 min ter parkirati z zaprtimi vrati in pokrovom motorja, nato pa ga od 6 do 56 ur pustiti z ugasnjenim motorjem v zmernih ali razširjenih pogojih nadmorske višine in temperature v skladu s točkami od 5.2.2 do 5.2.6. Izogibati se je treba izpostavljenosti skrajnim atmosferskim pogojem (obilno sneženje, nevihta, toča) in prevelikim količinam prahu. Pred začetkom preskusa se vozilo in oprema preverita, da se zagotovi, da nista poškodovana in da ni opozorilnih signalov, ki opozarjajo na nepravilno delovanje.

▼B

5.4.   Dinamični pogoji

Dinamični pogoji zajemajo učinek naklona ceste, čelnega vetra, dinamike vožnje (pospeševanja, upočasnjevanja) in dodatnih sistemov glede na porabo energije in emisije iz preskusnega vozila. Preverjanje normalnosti dinamičnih pogojev je treba z uporabo zapisanih podatkov prenosnega sistema za merjenje emisij izvesti po končanem preskusu. Preverjanje je treba izvesti v dveh korakih:

▼M3

▼B

5.5.   Stanje in delovanje vozila

▼M3

5.5.1.

Klimatska naprava ali druge pomožne naprave se upravljajo na način, ki ustreza njihovi običajno predvideni uporabi med dejansko vožnjo po cesti. Vsakršna uporaba se dokumentira. Kadar se uporablja klimatska naprava ali ogrevanje, so okna vozila zaprta.

5.5.2.

Vozila, opremljena s sistemi z redno regeneracijo ▼M1 5.5.2.1. „Sistemi z redno regeneracijo“ so opredeljeni v točki 3.8.1 Priloge XXI. ▼M3 5.5.2.2. Vsi rezultati se popravijo s Ki-faktorji ali Ki-izravnavami, oblikovanimi po postopkih iz Dodatka 1 k Podprilogi 6 k Prilogi XXI za homologacijo tipa vozil s sistemom z redno regeneracijo. Ki-faktor ali Ki-izravnava se uporabi za končne rezultate po oceni v skladu z Dodatkom 6. 5.5.2.3. Če emisije ne izpolnjujejo zahtev iz točke 3.1.0, se preveri, ali je bila izvedena regeneracija. Preverjanje regeneracije lahko temelji na strokovni presoji na podlagi navzkrižne korelacije med več naslednjimi signali, ki lahko vključujejo meritve temperature izpušnih plinov, števila delcev, CO2 in O2 v kombinaciji s hitrostjo in pospeševanjem vozila. Če je vozilo opremljeno s funkcijo prepoznavanja regeneracije, navedeno na seznamu za preglednost 1, določenem v tabeli 1 Dodatka 5 k Prilogi II, se ta funkcija uporabi za ugotovitev, ali se je regeneracija izvedla. Proizvajalec na seznamu za preglednost 1, določenem v tabeli 1 Dodatka 5 k Prilogi II, navede tudi postopek, potreben za dokončanje regeneracije. Proizvajalec lahko svetuje, kako ugotoviti, ali je prišlo do regeneracije, če tak signal ni na voljo. Če se je med preskusom izvedla regeneracija, se rezultat, za katerega se ne uporabi niti Ki-faktor niti Ki-izravnava, preveri na podlagi zahtev iz točke 3.1.0. Če emisije, ki so rezultat tega, ne izpolnjujejo zahtev, se preskus razveljavi in enkrat ponovi. Pred začetkom drugega preskusa se zagotovita dokončanje regeneracije in stabilizacija z vsaj enourno vožnjo. Drugi preskus se šteje za veljavnega, tudi če se med njim izvede regeneracija. 5.5.2.4. Tudi če vozilo izpolnjuje zahteve iz točke 3.1.0, se lahko v skladu s točko 5.5.2.3 preveri, ali se je regeneracija izvedla. Če je mogoče dokazati, da se je regeneracija izvedla, se končni rezultati s soglasjem homologacijskega organa izračunajo brez uporabe Ki-faktorja ali Ki-izravnave. ▼M3 —————

▼M3

5.5.3.

Vozila OVC-HEV se lahko preskusijo v katerem koli načinu, ki ga je mogoče izbrati, vključno z načinom polnjenja akumulatorja.

5.5.4.

Z izjemo namestitve prenosnega sistema za merjenje emisij spremembe, ki vplivajo na aerodinamiko vozila, niso dovoljene.

5.5.5.

Preskusna vozila se ne vozijo z namenom, da se s skrajnimi voznimi vzorci, ki ne predstavljajo normalnih pogojev uporabe, doseže ustrezen ali neustrezen rezultat preskusa. Po potrebi lahko preverjanje običajne vožnje temelji na strokovnih presojah, ki jih opravi homologacijski organ, ki je podelil homologacijo, ali se opravijo v njegovem imenu, na podlagi navzkrižne korelacije med več signali, ki lahko vključujejo pretok in temperaturo izpušnih plinov, CO2, O2 itd. v kombinaciji s hitrostjo in pospeševanjem vozila ter podatki sistema GPS, pa tudi dodatnimi podatkovnimi parametri vozila, kot so vrtilna frekvenca motorja, prestava, položaj pedala za plin itd.

5.5.6.

Vozilo je v dobrem tehničnem stanju in ima pred preskusom najmanj 3 000 prevoženih kilometrov. Prevoženi kilometri in starost vozila, ki se uporabi za preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se zabeležijo.

▼B

6.   ZAHTEVE ZA VOŽNJO

▼M3

▼B

▼M1

▼B

▼M1

Območje hitrosti avtocestne vožnje z vozili kategorije M2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 100 km/h, ustrezno pokriva razpon med 90 in 100 km/h. Hitrost vozila presega 90 km/h najmanj 5 minut.

Območje hitrosti avtocestne vožnje z vozili kategorije N2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, ustrezno pokriva razpon med 80 in 90 km/h. Hitrost vozila presega 80 km/h najmanj 5 minut.

▼B

▼M1

▼B

▼M1

▼B

7.   OPERATIVNE ZAHTEVE

▼M3

▼B

8.   MAZIVNO OLJE, GORIVO IN REAGENT

▼M3

▼B

9.   OCENJEVANJE EMISIJ IN VOŽNJE

▼M3

Koraki postopka so prikazani na sliki 1.

Slika 1:

Preverjanje veljavnosti vožnje

Če vsaj ena od zahtev ni izpolnjena, se vožnja razglasi za neveljavno.

▼B

▼M3

▼B

▼M3

▼B

---

Dodatek 1

Preskusni postopek za preskušanje emisij iz vozil s prenosnim sistemom za merjenje emisij (PEMS)

1.   UVOD

V tem dodatku je opisan preskusni postopek za ugotavljanje emisij izpušnih plinov iz lahkih potniških in gospodarskih vozil s prenosnim sistemom za merjenje emisij.

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

≤

—

manjše ali enako

#

—

število

#/m3

—

število na kubični meter

%

—

odstotek

°C

—

stopinja Celzija

g

—

gram

g/s

—

gram na sekundo

h

—

ura

Hz

—

herc

K

—

kelvin

kg

—

kilogram

kg/s

—

kilogram na sekundo

km

—

kilometer

km/h

—

kilometer na uro

kPa

—

kilopaskal

kPa/min

—

kilopaskal na minuto

l

—

liter

l/min

—

liter na minuto

m

—

meter

m3

—

kubični meter

mg

—

miligram

min

—

minuta

p e

—

podtlak [kPa]

qvs

—

prostorninski pretok sistema [l/min]

ppm

—

delci na milijon

ppmC1

—

delci na milijon ekvivalenta ogljika

vrt./min

—

vrtljaji na minuto

s

—

sekunda

V s

—

prostornina sistema [l]

3.   SPLOŠNE ZAHTEVE

3.1.    PEMS

Preskus je treba izvesti s prenosnim sistemom za merjenje emisij, ki ga sestavljajo sestavni deli iz točk 3.1.1 do 3.1.5. Po potrebi je mogoče vzpostaviti povezavo s krmilno enoto motorja vozila, da se določijo potrebni parametri za motor in vozilo iz točke 3.2.

3.2.    Preskusni parametri

▼M3

Preskusni parametri, navedeni v tabeli 1 tega dodatka, se merijo pri stalni frekvenci najmanj 1,0 Hz ter beležijo in sporočajo pri frekvenci 1,0 Hz v skladu z zahtevami iz Dodatka 8. Če so na voljo parametri iz krmilne enote motorja, se lahko pridobijo pri bistveno višji frekvenci, vendar frekvenca beleženja znaša 1,0 Hz. Analizatorji prenosnih sistemov za merjenje emisij, merilniki pretoka in tipala izpolnjujejo zahteve iz dodatkov 2 in 3.

▼B

3.3.    Priprava vozila

Priprava vozila vključuje splošno preverjanje pravilnega tehničnega delovanja preskusnega vozila.

3.4.    Namestitev prenosnega sistema za merjenje emisij

▼M1

3.4.1    Splošno

Pri namestitvi prenosnega sistema za merjenje emisij se upoštevajo navodila proizvajalca zadevnega sistema ter lokalni zdravstveni in varnostni predpisi. Nameščen bi moral biti tako, da so elektromagnetne motnje ter izpostavljenost udarcem, tresljajem, prahu in spreminjanju temperature med preskusom čim manjši. Prenosni sistem za merjenje emisij je nameščen in deluje tako, da je neprepusten in da je toplotna izguba čim manjša. Namestitev in delovanje prenosnega sistema za merjenje emisij ne spremenita lastnosti izpušnega plina niti pretirano ne podaljšata izpušne cevi. Da se prepreči nastajanje delcev, so priključki toplotno stabilni pri temperaturah izpušnih plinov, pričakovanih med preskusom. Za povezavo izpušne odprtine vozila in povezovalne cevi se ne priporoča uporaba priključkov iz elastomera. Če se ti uporabijo, niso v stiku z izpušnimi plini, da se pri veliki obremenitvi motorja preprečijo izkrivljeni rezultati.

▼M3

3.4.2    Dovoljeni protitlak

Namestitev in delovanje sond za vzorčenje prenosnega sistema za merjenje emisij ne povzročita prevelikega povečanja tlaka v izpušni odprtini, ki bi lahko vplivalo na reprezentativnost meritev. Zato se priporoča, naj se v posamezni ravnini namesti samo ena sonda za vzorčenje. Če je tehnično izvedljivo, ima morebitni podaljšek, potreben za vzorčenje ali povezavo z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, enako ali večjo površino prereza kot izpušna cev.

3.4.3    Merilnik masnega pretoka izpušnih plinov

Če se uporablja merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, se priključi na izpušne cevi vozila v skladu s priporočili proizvajalca merilnika masnega pretoka izpušnih plinov. Merilno območje merilnika masnega pretoka izpušnih plinov se ujema z območjem masnega pretoka izpušnih plinov, ki se pričakuje med preskusom. Priporočljivo je, da se merilnik masnega pretoka izpušnih plinov izbere tako, da največji pričakovani pretok med preskusom pokriva vsaj 75 % celotnega merilnega območja merilnika masnega pretoka izpušnih plinov. Namestitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov in morebitnih adapterjev izpušnih cevi ali spojev ne vpliva negativno na delovanje motorja ali sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Na vsako stran elementa za zaznavanje pretoka se namesti ravna cev, dolga najmanj štiri premere cevi ali 150 mm, kar od tega je več. Pri preskušanju večvaljnega motorja z razvejanim izpušnim kolektorjem se priporoča, naj se merilnik masnega pretoka izpušnih plinov namesti za točko, kjer se združijo kolektorji, in naj se presek cevi poveča tako, da se dobi enaka ali večja površina preseka za vzorčenje. Če to ni izvedljivo, se lahko meritve pretoka izpušnih plinov opravijo z več merilniki masnega pretoka izpušnih plinov. Zaradi širokega nabora različnih konfiguracij izpušnih cevi, mer in masnih pretokov izpušnih plinov je treba morda pri izbiri in namestitvi merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov na podlagi dobre inženirske presoje sprejeti določene kompromise. Dovoljeno je namestiti merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, ki ima manjši premer od izpušne odprtine ali skupne projicirane sprednje površine več odprtin, če to izboljša točnost merjenja in ne vpliva negativno na delovanje ali naknadno obdelavo izpušnih plinov iz točke 3.4.2. Priporoča se, naj se nastavitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov dokumentira s fotografijami.

▼B

3.4.4.    Globalni pozicionirni sistem (GPS)

Anteno GPS je treba namestiti tako, npr. na najvišje možno mesto, da zagotavlja dober sprejem satelitskega signala. Nameščena antena GPS mora čim manj motiti delovanje vozila.

3.4.5.    Povezava s krmilno enoto motorja (ECU)

Po potrebi so lahko zahtevani parametri vozila in motorja iz tabele 1 zabeleženi z zapisovalnikom podatkov, ki je s krmilno enoto motorja ali omrežjem vozila povezan ob upoštevanju standardov, kot so ISO 15031-5 ali SAE J1979, OBD-II, EOBD ali WWH-OBD. Če je ustrezno, proizvajalci razkrijejo oznake, ki omogočajo prepoznavanje zahtevanih parametrov.

3.4.6.    Tipala in dodatna oprema

Tipala hitrosti vozila, tipala temperature, termočleni za hladilno tekočino ali katere koli druge merilne naprave, ki niso del vozila, je za merjenje zadevnega parametra treba namestiti na reprezentativen, zanesljiv in točen način, brez nepotrebnega poseganja v delovanje vozila in drugih analizatorjev, merilnikov pretoka, tipal in signalov. Tipala in dodatna oprema se morajo napajati neodvisno od vozila. Osvetlitev mest pritrditve in vgradnje sistema PEMS, ki je povezana z varnostjo in ki se nahaja zunaj kabine vozila, je dovoljeno napajati iz akumulatorja vozila.

▼M1

3.5    Vzorčenje emisij

Vzorčenje emisij je reprezentativno in se izvaja na mestih z dobro premešanimi izpušnimi plini, na katerih je vpliv zunanjega zraka za točko vzorčenja minimalen. Po potrebi se emisije vzorčijo za merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, pri čemer se upošteva oddaljenost vsaj 150 mm od elementa za zaznavanje pretoka. Sonde za vzorčenje se namestijo najmanj 200 mm ali toliko, kolikor znaša trikratnik notranjega premera izpušne cevi, kar od tega je več, pred točko, kjer se izpušni plini iz naprave za vzorčenje v prenosnem sistemu za merjenje emisij sprostijo v okolje. Če prenosni sistem za merjenje emisij dovaja tok nazaj v izpušno cev, to poteka za sondo za vzorčenje in tako, da med delovanjem motorja ne vpliva na lastnosti izpušnega plina na točkah vzorčenja. Če se dolžina cevi za vzorčenje spremeni, se preverijo in po potrebi popravijo časi prenosa v sistemu.

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, se vzorec izpušnih plinov odvzame za sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Pri preskušanju vozila z razvejanim izpušnim kolektorjem je vstop v sondo za vzorčenje dovolj daleč naprej, da se zagotovi, da je vzorec reprezentativen za povprečne emisije izpušnih plinov iz vseh valjev. Pri večvaljnih motorjih, ki imajo ločene skupine kolektorjev, na primer pri „V-motorju“, se sonda za vzorčenje namesti za točko, kjer se združijo kolektorji. Če to ni tehnično izvedljivo, se lahko uporabi večtočkovno vzorčenje na mestih z dobro premešanimi izpušnimi plini, če to odobri homologacijski organ. V tem primeru se število in mesto sond za vzorčenje čim bolj ujemata s številom in mestom merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov. V primeru neenakomernih pretokov izpušnih plinov se razmisli o sorazmernem vzorčenju ali vzorčenju z več analizatorji.

▼M3

Če je motor opremljen s sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov, se vzorec izpušnih plinov vzame za sistemom za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Pri preskušanju vozila z razvejanim izpušnim kolektorjem je vstop v sondo za vzorčenje dovolj daleč naprej, da se zagotovi, da je vzorec reprezentativen za povprečne emisije izpušnih plinov iz vseh valjev. Pri večvaljnih motorjih, ki imajo ločene skupine kolektorjev, na primer pri „V-motorju“, se sonda za vzorčenje namesti za točko, kjer se združijo kolektorji. Če to ni tehnično izvedljivo, se lahko uporabi večtočkovno vzorčenje na mestih z dobro premešanimi izpušnimi plini. V tem primeru se število in mesto sond za vzorčenje čim bolj ujemata s številom in mestom merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov. V primeru neenakomernih pretokov izpušnih plinov se razmisli o sorazmernem vzorčenju ali vzorčenju z več analizatorji.

▼M1

Če se merijo ogljikovodiki, se cev za vzorčenje segreje na 463 ± 10 K (190 ± 10 °C). Za merjenje drugih plinastih sestavin s hladilnikom ali brez njega je temperatura cevi za vzorčenje najmanj 333 K (60 °C), da se prepreči kondenzacija in zagotovijo ustrezne učinkovitosti penetracije različnih plinov. Pri nizkotlačnih sistemih za vzorčenje se lahko temperatura zniža skladno z znižanjem tlaka, če sistem za vzorčenje zagotavlja 95-odstotno učinkovitost penetracije za vsa pravno urejena plinasta onesnaževala. Če se vzorčijo delci, ki se pri izpušni cevi ne razredčijo, se cev za vzorčenje od točke vzorčenja nerazredčenih izpušnih plinov do točke redčenja ali detektorja delcev segreje na najmanj 373 K (100 °C). Čas zadrževanja vzorca v cevi za vzorčenje delcev je krajši od 3 sekund, dokler se ne doseže prvo redčenje ali detektor delcev.

Vsi deli sistema za vzorčenje, tj. od izpušne cevi do detektorja delcev, ki so v stiku z nerazredčenimi ali razredčenimi izpušnimi plini, so izdelani tako, da je odlaganja delcev čim manj. Vsi deli so izdelani iz antistatičnega materiala, da ne pride do elektrostatičnega učinka.

▼B

4.   POSTOPKI PRED PRESKUSOM

4.1.    Preverjanje puščanja prenosnih sistemov za merjenje emisij

Po končani namestitvi prenosnega sistema za merjenje emisij je treba najmanj enkrat opraviti preverjanje puščanja za vsako konfiguracijo „PEMS-vozilo“, kot to določa proizvajalec PEMS oziroma na način, ki je opisan v nadaljevanju. Sondo je treba odklopiti z izpušnega sistema in njen konec zamašiti. Vklopiti je treba črpalko analizatorja. Po začetnem obdobju stabilizacije vsi merilniki pretoka kažejo približno nič, če ni puščanja. V nasprotnem primeru je treba preveriti cevi za vzorčenje in odpraviti napako.

Stopnja puščanja na vakuumski strani za tisti del sistema, ki se preverja, ne sme presegati 0,5 odstotka pretoka med uporabo. Za ocene pretoka med uporabo je mogoče uporabiti pretok skozi analizator in obvodni pretok.

Druga možnost je, da se v sistemu vzpostavi podtlak najmanj 20 kPa (80 kPa absolutno). Po začetnem obdobju stabilizacije dvig tlaka Δp (kPa/min) v sistemu ne sme preseči:

Druga možnost je uvedba spremembe v stopnji koncentracije na začetku cevi za vzorčenje s preklopom z ničelnega na razponski plin, pri čemer je treba ohraniti enake pogoje tlaka kot pri običajnem delovanju sistema. Če je odčitek na pravilno umerjenem analizatorju po zadostnem časovnem obdobju ≤ 99 % uvedene koncentracije, je treba odpraviti puščanje.

▼M1

4.2.    Zagon in stabiliziranje prenosnega sistema za merjenje emisij

Prenosni sistem za merjenje emisij se pred začetkom preskusa vklopi, ogreje in stabilizira v skladu s specifikacijami njegovega proizvajalca, dokler ključni funkcionalni parametri, na primer tlaki, temperature in pretoki, ne dosežejo nastavljenih vrednosti delovanja. Za zagotovitev pravilnega delovanja lahko prenosni sistem za merjenje emisij ostane prižgan ali pa se ogreje in stabilizira med kondicioniranjem vozila. Sistem deluje brez napak in kritičnih opozoril.

4.3.    Priprava sistema za vzorčenje

Sistem za vzorčenje, ki ga sestavljajo sonda za vzorčenje in cevi za vzorčenje, se pripravi za preskušanje po navodilih proizvajalca prenosnega sistema za merjenje emisij. Zagotovi se, da je sistem za vzorčenje čist in brez kondenzacijske vlage.

▼B

4.4.    Priprava merilnika masnega pretoka izpušnih plinov (EFM)

Če se merilnik masnega pretoka izpušnih plinov uporablja za merjenje masnega pretoka izpušnih plinov, ga je v skladu s specifikacijami proizvajalca merilnika masnega pretoka izpušnih plinov treba očistiti in pripraviti za delovanje. S tem postopkom, če je ustrezno, se odstranijo kondenzat in obloge iz cevi ter povezanih priključkov za merjenje.

4.5.    Preverjanje in umerjanje analizatorjev za merjenje plinastih emisij

Prilagoditve umerjanja ničlišča in razpona analizatorjev je treba izvesti s kalibracijskimi plini, ki izpolnjujejo zahteve iz točke 5 Dodatka 2. Kalibracijske pline je treba izbrati tako, da se ujemajo z območjem koncentracij onesnaževal, pričakovanih med preskusom RDE. Da bi bil premik analizatorja čim manjši, je treba umeriti ničelno točko in razpon analizatorjev pri temperaturi okolice, ki se čim manj razlikuje od temperature preskusne opreme med vožnjo.

▼M3

4.6.   Preverjanje analizatorja za merjenje emisij delcev

Ničelna stopnja analizatorja se zapiše z vzorčenjem zunanjega zraka, filtriranega skozi filter HEPA, na ustrezni točki vzorčenja, običajno pri vstopu v cev za vzorčenje. Signal se zapisuje pri stalni frekvenci, ki je večkratnik 1,0 Hz in se določi kot povprečje za obdobje dveh minut; končna koncentracija je v okviru specifikacij proizvajalca, vendar ne presega 5 000  delcev na kubični centimeter.

▼B

4.7.    Določanje hitrosti vozila

Hitrost vozila je treba določiti z najmanj eno od naslednjih metod:

4.8.    Preverjanje namestitve PEMS

Preveriti je treba pravilnost povezav z vsemi tipali in, če je ustrezno, s krmilno enoto motorja. Če so parametri motorja pridobljeni, je treba zagotoviti, da krmilna enota motorja pravilno sporoča vrednosti (npr. vrtilna frekvenca motorja [vrt./min], ko je zgorevalni motor v položaju zagon/motor izklopljen, enaka nič). ►M1  Prenosni sistem za merjenje emisij deluje brez napak in kritičnih opozoril. ◄

5.   PRESKUS EMISIJ

▼M3

5.1.   Začetek preskusa

Začetek preskusa (glej sliko Dodatek 1.1) je opredeljen kot:

Vzorčenje, merjenje in beleženje parametrov se začne pred začetkom preskusa. Pred začetkom preskusa se potrdi, da je zapisovalnik podatkov zapisal vse potrebne parametre.

Priporoča se, naj se zaradi lažje časovne uskladitve parametri, ki jih je treba časovno uskladiti, zapišejo z eno napravo za zapisovanje podatkov ali s sinhroniziranim časovnim žigom.

Slika, Dodatek 1.1:

Zaporedje začetka preskusa

▼M1

5.2.    Preskus

Vzorčenje, merjenje in zapisovanje parametrov se nadaljujejo med cestnim preskusom vozila. Motor se lahko ustavi in zažene, vendar pa se vzorčenje emisij in zapisovanje parametrov nadaljujeta. Morebitni opozorilni signali, ki opozarjajo na nepravilno delovanje prenosnega sistema za merjenje emisij, se dokumentirajo in preverijo. Če se med preskusom sprožijo signali, ki opozarjajo na napake, se preskus razveljavi. Zapisovanje parametrov doseže popolnost podatkov nad 99 %. Merjenje in zapisovanje podatkov je dovoljeno prekiniti za manj kot 1 % celotnega trajanja vožnje, vendar za največ 30-sekundno neprekinjeno obdobje, izključno v primeru nenamerne izgube signala ali vzdrževanja prenosnega sistema za merjenje emisij. Prekinitve se lahko zapišejo neposredno s prenosnim sistemom za merjenje emisij, ni pa dovoljeno povzročati prekinitev zapisanega parametra s predhodno obdelavo, izmenjavo ali naknadno obdelavo podatkov. Morebitno samodejno ničliranje se izvede na podlagi sledljivega standarda za ničliranje, podobnega tistemu, ki se uporablja za ničliranje analizatorja. Močno se priporoča, naj se vzdrževanje prenosnega sistema za merjenje emisij začne med obdobji ničelne hitrosti vozila.

▼M3

5.3.   Konec preskusa

Preskus je zaključen (glej sliko Dodatek 1.2), ko vozilo zaključi vožnjo in:

Pretiranemu delovanju motorja v prostem teku po koncu vožnje se je treba izogibati. Zapisovanje podatkov se nadaljuje, dokler ne poteče odzivni čas sistemov za vzorčenje. Za vozila s signalom za zaznavanje regeneracije (glej vrstico 42 seznama za preglednost 1 v Dodatku 5 k Prilogi II) se pregled s sistemom OBD izvede in dokumentira neposredno po beleženju podatkov in preden vozilo prevozi kakršno koli dodatno razdaljo.

Slika, Dodatek 1.2:

Zaporedje konca preskusa

▼B

6.   POSTOPEK PO PRESKUSU

6.1.    Preverjanje analizatorjev za merjenje plinastih emisij

S kalibracijskimi plini, ki so enaki tistim, uporabljenim v točki 4.5, je treba preveriti ničlišče in razpon analizatorja plinastih sestavin, da je mogoče oceniti premik odziva ničlišča in razpona analizatorja v primerjavi z umerjenostjo pred preskusom. Če je bilo določeno, da je premik ničlišča znotraj dovoljenega območja, je pred preverjanjem premika razpona dovoljeno ničlirati analizator. Preverjanje premika po preskusu je treba opraviti čim prej po preskusu in preden se prenosni sistem za merjenje emisij ali posamezni analizatorji oziroma tipala izklopijo ali preidejo v način nedelovanja. Razlika med rezultati pred preskusom in rezultati po preskusu mora izpolnjevati zahteve iz tabele 2.

Če je razlika med rezultati pred preskusom in rezultati po preskusu za premik ničlišča ter premik razpona večja od dovoljene, je treba vse rezultate preskusa razveljaviti in preskus ponoviti.

▼M1

6.2.    Preverjanje analizatorja za merjenje emisij delcev

Ničelna stopnja analizatorja se zapiše v skladu s točko 4.6.

▼M3

6.3.   Preverjanje meritev emisij na cesti

Koncentracija razponskega plina, uporabljena na začetku preskusa za umerjanje analizatorjev v skladu z odstavkom 4.5, obsega najmanj 90 % vrednosti koncentracije, pridobljenih iz 99 % meritev veljavnih delov preskusa emisij. Dovoljeno je, da 1 % skupnega števila meritev, uporabljenih za ocenjevanje, presega vrednosti za uporabljeni razponski plin za največ faktor dva. Če te zahteve niso izpolnjene, se preskus razveljavi.

▼B

---

Dodatek 2

Specifikacije in umerjanje sestavnih delov prenosnega sistema za merjenje emisij in signalov

1.   UVOD

V tem dodatku so določene specifikacije in umerjanje sestavnih delov prenosnega sistema za merjenje emisij in signalov.

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

>

—

večje od

≥

—

večje ali enako

%

—

odstotek

≤

—

manjše ali enako

A

—

koncentracija nerazredčenega CO2 [%]

a 0

—

odsek linearne regresijske premice na osi y

a 1

—

naklon linearne regresijske premice

B

—

koncentracija razredčenega CO2 [%]

C

—

koncentracija razredčenega NO [ppm]

c

—

odziv analizatorja pri preskusu stranske občutljivosti na kisik

c FS,b

—

koncentracija HC obsega skale v koraku (b) [ppmC1]

c FS,d

—

koncentracija HC obsega skale v koraku (d) [ppmC1]

c HC(w/NMC)

—

koncentracija HC, če CH4 ali C2H6, teče skozi NMC [ppmC1]

c HC(w/o NMC)

—

koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče mimo NMC [ppmC1]

c m,b

—

izmerjena koncentracija HC v koraku (b) [ppmC1]

c m,d

—

izmerjena koncentracija HC v koraku (d) [ppmC1]

c ref,b

—

referenčna koncentracija HC v koraku (b) [ppmC1]

c ref,d

—

referenčna koncentracija HC v koraku (d) [ppmC1]

°C

—

stopinja Celzija

D

—

koncentracija nerazredčenega NO [ppm]

D e

—

pričakovana koncentracija razredčenega NO [ppm]

E

—

absolutni delovni tlak [kPa]

E CO2

—

odstotek dušenja s CO2

▼M1

E(dp)

—

učinkovitost analizatorja PEMS-PN

▼B

E E

—

učinkovitost etana

E H2O

—

odstotek dušenja z vodo

E M

—

učinkovitost metana

EO2

—

stranska občutljivost na kisik

F

—

temperatura vode [K]

G

—

tlak nasičene pare [kPa]

g

—

gram

gH2O/kg

—

gram vode na kilogram

h

—

ura

H

—

koncentracija vodne pare [%]

H m

—

največja koncentracija vodne pare [%]

Hz

—

herc

K

—

kelvin

kg

—

kilogram

km/h

—

kilometer na uro

kPa

—

kilopaskal

max

—

največja vrednost

NOX,dry

—

srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX s popravkom za vlažnost

NOX,m

—

srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX

NOX,ref

—

referenčna srednja koncentracija stabiliziranih zapisov NOX

ppm

—

delci na milijon

ppmC1

—

delci na milijon ekvivalenta ogljika

r2

—

determinacijski koeficient

s

—

sekunda

t0

—

časovna točka vklopa pretoka plina [s]

t10

—

časovna točka 10-odstotnega odziva končnega odčitka

t50

—

časovna točka 50-odstotnega odziva končnega odčitka

t90

—

časovna točka 90-odstotnega odziva končnega odčitka

je še treba določiti

—

je še treba določiti

x

—

neodvisna spremenljivka ali referenčna vrednost

χ min

—

najmanjša vrednost

y

—

odvisna spremenljivka ali izmerjena vrednost

3.   PREVERJANJE LINEARNOSTI

3.1.    Splošno

►M1  Točnost in linearnost analizatorjev, merilnikov pretoka, tipal in signalov sta sledljivi po mednarodnih ali nacionalnih standardih. ◄ Tipala ali signale, ki niso neposredno sledljivi, npr. enostavni merilniki pretoka, je namesto tega treba umeriti na podlagi laboratorijske opreme dinamometra z valji, ki je umerjena na podlagi mednarodnih ali nacionalnih standardov.

3.2.    Zahteve za linearnost

Vsi analizatorji, merilniki pretoka, tipala in signali morajo izpolnjevati zahteve za linearnost iz tabele 1. Če je pretok zraka, pretok goriva, razmerje zrak-gorivo ali masni pretok izpušnih plinov pridobljen iz krmilne enote motorja, izračunani masni pretok izpušnih plinov mora izpolnjevati zahteve za linearnost iz tabele 1.

3.3.    Pogostost preverjanja linearnosti

Zahteve za linearnost v skladu s točko 3.2 se preverjajo:

Zahteve za linearnost v skladu s točko 3.2 za tipala ali signale krmilne enote motorja, ki niso neposredno sledljivi, se izvedejo s sledljivo umerjeno merilno napravo na dinamometru z valji, in sicer enkrat za vsako konfiguracijo „prenosni sistem za merjenje emisij-vozilo“.

▼B

3.4.    Postopek preverjanja linearnosti

3.4.1.    Splošne zahteve

Ustrezne analizatorje, instrumente in tipala je treba privesti v običajno stanje delovanja v skladu s priporočili njihovega proizvajalca. Analizatorji, instrumenti in tipala morajo delovati pri svojih nazivnih temperaturah, tlakih in pretokih.

3.4.2.    Splošni postopek

Linearnost je treba preveriti za vsako običajno območje delovanja z izvedbo naslednjih korakov:

▼M3

▼B

3.4.3.    Zahteve za preverjanje linearnosti na dinamometru z valji

Nesledljive merilnike pretoka, tipala ali signale krmilne enote motorja, ki jih ni mogoče neposredno umeriti po sledljivih standardih, je treba umeriti na dinamometru z valji. Postopek mora v največji izvedljivi meri izpolnjevati zahteve iz Priloge 4a k Pravilniku št. 83 UN/ECE. Instrument ali tipalo, ki ga je treba umeriti, je treba po potrebi namestiti na preskusno vozilo in upravljati v skladu z zahtevami iz Dodatka 1. Postopek umerjanja mora izpolnjevati zahteve iz točke 3.4.2, kadar koli je to mogoče; izbrati je treba najmanj 10 ustreznih referenčnih vrednosti, da se zagotovi, da je pokritih najmanj 90 % največje vrednosti, ki se pričakuje med preskusom RDE.

Če je treba umeriti merilnik pretoka, tipalo ali signal krmilne enote motorja za določitev pretoka izpušnih plinov, ki ni neposredno sledljiv, je treba na izpušno cev vozila priključiti sledljivo umerjeni referenčni merilnik masnega pretoka izpušnih plinov ali vzorčevalnik s konstantno prostornino (CVS). Zagotoviti je treba točno merjenje izpuha vozila, in sicer z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov v skladu s točko 3.4.3 Dodatka 1. Vozilo je treba upravljati s konstantnim pritiskanjem stopalke za plin, ob konstantnem izbiranju prestave in pri obremenitvi dinamometra z valji.

4.   ANALIZATORJI ZA MERJENJE PLINASTIH SESTAVIN

4.1.    Dovoljeni tipi analizatorjev

4.1.1.    Standardni analizatorji

Plinaste sestavine je treba meriti z analizatorji iz točk 1.3.1 do 1.3.5 Dodatka 3 k Prilogi 4A k spremembam 07 Pravilnika št. 83 UN/ECE. Če nerazpršilni ultravijolični analizator meri NO in NO2, pretvornik NO2/NO ni potreben.

4.1.2.    Alternativni analizatorji

Dovoljen je kateri koli analizator, ki ne izpolnjuje specifikacij zasnove iz točke 4.1.1, pod pogojem, da izpolnjuje zahteve iz točke 4.2. Proizvajalec mora zagotoviti, da alternativni analizator dosega enakovredno ali večjo merilno zmogljivost v primerjavi s standardnim analizatorjem v območju koncentracij onesnaževal in soobstoječih plinov, ki jih je mogoče pričakovati iz vozil, v katerih se uporabljajo dovoljena goriva v zmernih in razširjenih pogojih veljavnega preskušanja RDE iz točk 5, 6 in 7 te priloge. Proizvajalec analizatorja mora na zahtevo predložiti dodatne pisne informacije, ki dokazujejo, da je merilna zmogljivost alternativnega analizatorja dosledno in zanesljivo usklajena z merilno zmogljivostjo standardnih analizatorjev. Dodatne informacije morajo obsegati:

▼M3

▼B

▼M3

▼B

Homologacijski organi lahko zahtevajo dodatne informacije za potrditev enakovrednosti ali zavrnejo homologacijo, če meritve pokažejo, da alternativni analizator ni enakovreden standardnemu analizatorju.

4.2.    Specifikacije za analizator

4.2.1.    Splošno

Proizvajalec analizatorja mora poleg zahtev za linearnost za posamezni analizator iz točke 3 dokazati tudi skladnost tipov analizatorjev s specifikacijami iz točk 4.2.2 do 4.2.8. Analizatorji morajo imeti merilno območje in odzivni čas, ki omogočata merjenje koncentracij sestavin izpušnih plinov z zadostno točnostjo po veljavnem emisijskem standardu v prehodnih pogojih in pogojih ustaljenega stanja. Občutljivost analizatorjev na udarce, tresljaje, staranje, spreminjanje temperature in zračnega tlaka ter elektromagnetne motnje in druge vplive v zvezi z vozilom in delovanjem analizatorja mora biti omejena, kolikor je mogoče.

4.2.2.    Točnost

Točnost, ki je opredeljena kot odklon odčitka analizatorja od referenčne vrednosti, ne sme presegati 2 % odčitka ali 0,3 % obsega skale, kar koli od tega je večje.

4.2.3.    Natančnost

Natančnost, ki je opredeljena kot 2,5-kratni standardni odklon 10 ponavljajočih se odzivov na dani kalibracijski ali razponski plin, ne sme biti večja od 1 % koncentracije obsega skale za merilno območje, ki je enako ali nad 155 ppm (ali ppmC1), in 2 % koncentracije obsega skale za merilno območje pod 155 ppm (ali ppmC1).

▼M3

4.2.4.   Šum

Šum ne presega 2 % obsega skale. Vsako od 10 obdobij merjenja se prekine s 30-sekundnim intervalom, v katerem je analizator izpostavljen ustreznemu razponskemu plinu. Pred vsakim obdobjem vzorčenja in pred vsakim obdobjem določanja razpona se zagotovi dovolj časa za čiščenje analizatorja in cevi za vzorčenje.

▼B

4.2.5.    Premik ničelnega odziva

Premik ničelnega odziva, ki je opredeljen kot srednji odziv na ničelni plin v časovnem intervalu najmanj 30 sekund, mora ustrezati specifikacijam iz tabele 2.

4.2.6.    Premik razponskega odziva

Premik razponskega odziva, ki je opredeljen kot srednji odziv na razponski plin v časovnem intervalu najmanj 30 sekund, mora ustrezati specifikacijam iz tabele 2.

4.2.7.    Čas vzpona

Čas vzpona, ki je opredeljen kot čas med 10-odstotnim in 90-odstotnim odzivom končnega odčitka (t 90 – t 10; glejte točko 4.4), ne sme preseči 3 sekund.

4.2.8.    Sušenje plinov

Izpušni plini so lahko izmerjeni vlažni ali suhi. Če se uporablja naprava za sušenje plinov, mora ta čim manj vplivati na sestavo merjenih plinov. Kemični sušilniki niso dovoljeni.

4.3.    Dodatne zahteve

4.3.1.    Splošno

Določbe iz točk od 4.3.2 do 4.3.5 opredeljujejo dodatne zahteve za zmogljivost za posebne vrste analizatorjev in veljajo samo v primerih, v katerih se zadevni analizator uporablja za merjenje emisij RDE.

4.3.2.    Preskus učinkovitosti za pretvornike NOX

Če se uporablja pretvornik NOX, na primer za pretvarjanje NO2 v NO za analizo s kemoluminiscenčnim analizatorjem, je treba njegovo učinkovitost preskusiti z upoštevanjem zahtev iz točke 2.4 Dodatka 3 k Prilogi 4a k spremembam 07 Pravilnika št. 83 UN/ECE. Učinkovitost pretvornika NOX je treba preveriti največ en mesec pred preskusom emisij.

4.3.3.    Nastavitev plamensko-ionizacijskega detektorja (FID)

(a)   Optimizacija odziva detektorja

Če se merijo ogljikovodiki, je treba plamensko-ionizacijski detektor nastaviti v intervalih, ki jih določi proizvajalec analizatorja, pri čemer je treba upoštevati točko 2.3.1 Dodatka 3 k Prilogi 4a k spremembam 07 Pravilnika št. 83 UN/ECE. Za optimizacijo odziva v najobičajnejšem območju delovanja je treba za razponski plin uporabiti propan v zraku ali propan v dušiku.

(b)   Faktorji odzivnosti za ogljikovodike

Če se merijo ogljikovodiki, je treba faktor odzivnosti za ogljikovodike plamensko-ionizacijskega detektorja preveriti z upoštevanjem določb iz točke 2.3.3 Dodatka 3 k Prilogi 4a k spremembam 07 Pravilnika št. 83 UN/ECE in s propanom v zraku ali propanom v dušiku kot razponskim plinom oziroma prečiščenim sintetičnim zrakom ali dušikom kot ničelnim plinom.

(c)   Preskus stranske občutljivosti na kisik

Preskus stranske občutljivosti na kisik je treba opraviti ob prvi uporabi plamensko-ionizacijskega detektorja in po večjih vzdrževanjih. Izbrati je treba merilno območje, v katerem plini za preskus stranske občutljivosti na kisik spadajo v zgornjih 50 odstotkov. Za izvedbo preskusa mora biti temperatura peči nastavljena v skladu s predpisi. Specifikacije plinov za preskus stranske občutljivosti na kisik so opisane v točki 5.3.

Uporabiti je treba naslednji postopek:

4.3.4.    Pretvorbena učinkovitost izločevalnika nemetanov (NMC)

Če se analizirajo ogljikovodiki, je mogoče uporabiti NMC, ki z oksidacijo vseh ogljikovodikov razen metana odstranjuje nemetanske ogljikovodike iz vzorca plina. V idealnih razmerah je pretvorba za metan 0 odstotkov, za druge ogljikovodike, ki jih zastopa etan, pa 100 odstotkov. Da bo merjenje nemetanskih ogljikovodikov točno, je treba določiti obe učinkovitosti in ju uporabiti za izračun emisij nemetanskih ogljikovodikov (glejte točko 9.2 Dodatka 4). Če je izločevalnik nemetanov v kombinaciji s plamensko-ionizacijskim detektorjem umerjen v skladu z metodo (b) iz točke 9.2 Dodatka 4 s pretokom kalibracijskega plina metana/zraka skozi NMC, ni treba določiti učinkovitosti pretvorbe metana.

(a)   Učinkovitost pretvorbe metana

Kalibracijski plin metan je treba spustiti skozi plamensko-ionizacijski detektor z obvodom izločevalnika nemetanov in brez njega; zabeležiti je treba obe koncentraciji. Učinkovitost metana je treba določiti na naslednji način:

pri čemer je:

c HC(w/NMC)

koncentracija HC, če CH4 teče skozi NMC [ppmC1],

c HC(w/o NMC)

koncentracija HC, če CH4 teče mimo NMC [ppmC1].

(b)   Učinkovitost pretvorbe etana

Kalibracijski plin etan je treba spustiti skozi plamensko-ionizacijski detektor z obvodom izločevalnika nemetanov in brez njega; zabeležiti je treba obe koncentraciji. Učinkovitost etana je treba določiti na naslednji način:

pri čemer je:

c HC(w/NMC)

koncentracija HC, če C2H6 teče skozi NMC [ppmC1],

c HC(w/o NMC)

koncentracija HC, če C2H6 teče mimo NMC [ppmC1].

4.3.5.    Učinki stranske občutljivosti

(a)   Splošno

Drugi plini, ki se ne analizirajo, lahko vplivajo na odčitek analizatorja. Proizvajalec analizatorja mora pred uvedbo na trg najmanj enkrat za vsak tip analizatorja ali naprave iz točk od (b) do (f) preveriti učinke stranske občutljivosti in pravilno delovanje analizatorjev.

(b)   Preverjanje stranskih vplivov na analizator CO

Voda in CO2 lahko motita meritve analizatorja CO. Zato je treba skozi vodo pri sobni temperaturi poslati mehurčke razponskega plina CO2 s koncentracijo od 80 do 100 odstotkov obsega skale največjega območja delovanja analizatorja CO, ki se uporablja med preskusom, in pri tem zabeležiti odziv analizatorja. Odziv analizatorja ne sme presegati 2 odstotkov povprečne koncentracije CO, pričakovane med običajnim preskušanjem na cesti, ali ± 50 ppm, kar koli od tega je večje. Preskus stranske občutljivosti za H2O in CO2 je mogoče izvesti v obliki ločenih postopkov. Če so ravni H2O in CO2, uporabljene za preskus stranske občutljivosti, višje od najvišjih ravni, pričakovanih med preskusom, je treba vsako izmerjeno vrednost stranske občutljivosti zmanjšati tako, da se izmerjena stranska občutljivost pomnoži z razmerjem med največjo vrednostjo koncentracije, pričakovano med preskusom, in dejansko vrednostjo koncentracije, uporabljeno med tem preskusom. Lahko se izvedejo ločeni preskusi stranske občutljivosti s koncentracijami H2O, ki so nižje od največje koncentracije, pričakovane med preskusom, izmerjeno stransko občutljivost na H2O pa je treba povečati tako, da se izmerjena stranska občutljivost pomnoži z razmerjem med največjo vrednostjo koncentracije H2O, pričakovano med preskusom, in dejansko vrednostjo koncentracije, uporabljeno med tem preskusom. Vsota dveh prilagojenih vrednosti stranske občutljivosti mora biti znotraj dovoljenega odstopanja iz te točke.

(c)   Preskus dušenja pri analizatorju NOX

Plina, ki sta pomembna za analizatorje CLD in HCLD, sta CO2 in vodna para. Odziv na dušenje s tema plinoma je sorazmeren s koncentracijo plinov. S preskusom je treba določiti dušenje pri najvišjih koncentracijah, pričakovanih med preskusom. Če analizatorja CLD in HCLD uporabljata algoritme izravnave dušenja, ki uporabljajo analizatorje za merjenje H2O ali CO2, je ocenjevanje dušenja treba opraviti z aktivnimi analizatorji in uporabljenimi algoritmi izravnave.

(i)   Preskus dušenja pri CO2

Razponski plin CO2 s koncentracijo od 80 do 100 odstotkov največjega območja delovanja je treba poslati skozi analizator NDIR; vrednost CO2 je treba zabeležiti kot A. Nato je treba razponski plin CO2 razredčiti na približno 50 odstotkov z razponskim plinom NO ter ga poslati skozi NDIR in CLD ali HCLD; vrednosti CO2 in NO je treba zabeležiti kot B oziroma C. Nato je treba pretok plina CO2 zapreti, skozi CLD ali HCLD pa mora teči samo razponski plin NO; vrednost NO je treba zabeležiti kot D. Odstotek dušenja se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

A	koncentracija nerazredčenega CO2, izmerjena z NDIR [%],

B	koncentracija razredčenega CO2, izmerjena z NDIR [%],

C	koncentracija razredčenega NO, izmerjena s CLD ali HCLD [ppm],

D	koncentracija nerazredčenega NO, izmerjena s CLD ali HCLD [ppm].

Dovoljene so tudi alternativne metode redčenja in kvantifikacije vrednosti razponskih plinov CO2 in NO, na primer dinamično mešanje, če to odobri homologacijski organ.

(ii)   Preskus dušenja z vodo

Ta preskus se uporablja samo za meritve koncentracij vlažnih plinov. Pri izračunu dušenja z vodo je treba upoštevati redčenje razponskega plina NO z vodno paro in prilagajanje koncentracije vodne pare v mešanici plinov ravnem koncentracije, ki se pričakujejo med preskusom emisij. Skozi CLD ali HCLD je treba poslati razponski plin NO s koncentracijo od 80 do 100 odstotkov obsega skale običajnega območja delovanja; vrednost NO je treba zabeležiti kot D. Nato je skozi vodo pri sobni temperaturi in skozi CLD ali HCLD treba poslati mehurčke razponskega plina NO; vrednost NO je treba zabeležiti kot C. Določiti je treba absolutni delovni tlak analizatorja in temperaturo vode, ki ju je treba zabeležiti kot E oziroma F. Določiti je treba tlak nasičene pare mešanice, ki ustreza temperaturi vode v bučki F in ga zabeležiti kot G. Koncentracija vodne pare H [%] v plinski mešanici se izračuna na naslednji način:

▼C2

▼B

Pričakovano koncentracijo razredčenega razponskega plina NO v vodni pari je treba izračunati na naslednji način in jo zabeležiti kot D e:

. Pri izpušnih plinih iz dizelskih motorjev je treba največjo koncentracijo vodne pare v izpušnih plinih (v odstotkih), pričakovano med preskusom, zabeležiti kot H m, pri predpostavljenem razmerju H/C goriva 1,8: 1, iz največje koncentracije CO2 v izpušnih plinih A pa oceniti na naslednji način:

. Odstotek dušenja z vodo se izračuna na naslednji način:

pri čemer je:

D e	pričakovana koncentracija razredčenega NO [ppm],

C	izmerjena koncentracija razredčenega NO [ppm],

H m	največja koncentracija vodne pare [%],

H	dejanska koncentracija vodne pare [%].

(iii)   Največje dovoljeno dušenje

Dušenje s CO2 in vodo ne sme presegati 2 odstotkov obsega skale.

(d)   Preskus dušenja za analizatorje NDUV

Ogljikovodiki in voda lahko povzročijo pozitivne motnje pri analizatorjih NDUV tako, da povzročijo podoben odziv kot NOx. Proizvajalec analizatorja NDUV mora z naslednjim postopkom preveriti, ali so učinki dušenja omejeni:

(e)   Sušilnik vzorca

Sušilnik vzorca odstrani vodo, ki lahko povzroča motnje pri merjenju NOX. Za suhe analizatorje CLD je treba dokazati, da pri najvišji pričakovani koncentraciji vodne pare H m sušilnik vzorca ohranja vlažnost CLD pri ≤ 5 g vode/kg suhega zraka (ali približno 0,8 odstotka H2O), kar je 100-odstotna relativna vlažnost pri 3,9 °C in 101,3 kPa ali približno 25-odstotna relativna vlažnost pri 25 °C in 101,3 kPa. Skladnost je mogoče dokazati tako, da se izmeri temperatura na izhodu iz toplotnega sušilnika vzorca ali vlažnost v točki tik pred CLD. Izmeriti je mogoče tudi vlažnost izpuha iz CLD, če je edini dotok v CLD pretok iz sušilnika vzorca.

(f)   Penetracija NO2 pri sušilniku vzorca

Tekoča voda, ki ostane v nepravilno zasnovanem sušilniku vzorca, lahko iz vzorca odstrani NO2. Če se sušilnik vzorca uporabi skupaj z analizatorjem NDUV in brez pretvornika NO2/NO v smeri proti toku, lahko voda pred merjenjem NOX iz vzorca odstrani NO2. Sušilnik vzorca omogoča merjenje vsaj 95 % NO2 v plinu, ki je nasičen z vodno paro in sestavljen iz največje koncentracije NO2, pričakovane med preskusom emisij.

4.4.    Preverjanje odzivnega časa analiznega sistema

Nastavitve analiznega sistema za preverjanje odzivnega časa morajo biti povsem enake kot med preskusom emisij (tj. tlak, pretoki, nastavitve filtrov na analizatorjih in vsi drugi parametri, ki vplivajo na odzivni čas). Določitev odzivnega časa je treba opraviti s preklopom plinov neposredno pri vstopu v sondo za vzorčenje. Preklop plinov mora biti opravljen v manj kot 0,1 sekunde. Plini, ki se uporabijo pri preskusu, morajo povzročiti spremembo koncentracije, ki znaša vsaj 60 odstotkov obsega skale analizatorja.

Zabeležiti je treba sled koncentracije vsake posamezne plinaste sestavine. Zakasnilni čas je opredeljen kot čas od preklopa plina (t 0) do točke, v kateri odziv doseže 10 odstotkov končnega odčitka (t 10). Čas vzpona je opredeljen kot čas med 10-odstotnim in 90-odstotnim odzivom končnega odčitka (t 90 – t 10). Odzivni čas sistema (t 90) je sestavljen iz zakasnilnega časa do merilnega detektorja in časa vzpona detektorja.

Za časovno uskladitev analizatorja in signalov pretoka izpušnih plinov je čas pretvorbe opredeljen kot čas od spremembe (t 0) do točke, v kateri odziv doseže 50 odstotkov končnega odčitka (t 50).

Odzivni čas sistema je ≤ 12 s pri času vzpona ≤ 3 s za vse uporabljene sestavine in vsa območja. Če se za merjenje NMHC uporablja NMC, lahko odzivni čas sistema preseže 12 s.

5.   PLINI

▼M3

5.1.   Kalibracijski in razponski plini za preskuse dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo

▼M3

5.1.1.    Splošno

Upošteva se rok trajanja vseh kalibracijskih in razponskih plinov. Čisti in mešani kalibracijski in razponski plini so v skladu s specifikacijami iz Podpriloge 5 k Prilogi XXI k tej uredbi.

5.1.2.   Kalibracijski plin NO2

Dovoljen je tudi kalibracijski plin NO2. Koncentracija kalibracijskega plina NO2 mora biti znotraj dveh odstotkov navedene vrednosti koncentracije. Količina NO v kalibracijskem plinu NO2 ne presega 5 odstotkov vsebnosti NO2.

5.1.3.   Večkomponentne mešanice

Uporabljajo se samo večkomponentne mešanice, ki izpolnjujejo zahteve iz točke 5.1.1. Te mešanice lahko vsebujejo dve ali več sestavin. Večkomponentne mešanice, ki vsebujejo NO in NO2, so izvzete iz zahteve glede nečistosti NO2 iz točk 5.1.1 in 5.1.2.

▼B

5.2.    Delilniki plinov

Delilniki plinov, tj. naprave za natančno mešanje, ki skrbijo za redčenje s prečiščenim N2 ali sintetičnim zrakom, se lahko uporabljajo za pridobitev kalibracijskih in razponskih plinov. Točnost delilnika plinov mora biti takšna, da je koncentracija zmešanih kalibracijskih plinov točna na ± 2 odstotka. Preverjanje je treba opravljati med 15 in 50 odstotki obsega skale za vsako umerjanje, ki vključuje uporabo delilnika plinov. Če prvo preverjanje ni uspešno, se lahko izvede dodatno preverjanje z drugim kalibracijskim plinom.

Delilnik plinov je mogoče pregledati z instrumentom, ki je značilno linearen, npr. z uporabo plina NO v kombinaciji s CLD. Vrednost razpona instrumenta je treba nastaviti z razponskim plinom, ki je neposredno priključen na instrument. Delilnik plinov je treba pregledati pri nastavitvah, ki se običajno uporabljajo, nazivno vrednost pa je treba primerjati s koncentracijo, ki jo izmeri instrument. Razlika mora biti v vsaki točki v območju ± 1 odstotek nazivne vrednosti koncentracije.

5.3.    Plini za preskus stranske občutljivosti na kisik

Plini za preskus stranske občutljivosti na kisik so mešanica propana, kisika in dušika ter vsebujejo propan pri koncentraciji 350 ± 75 ppmC1. Koncentracijo je treba določiti z gravimetričnimi metodami, dinamičnim mešanjem ali kromatografsko analizo skupnih ogljikovodikov in nečistoč. Koncentracije kisika v plinih za preskus stranske občutljivosti na kisik morajo izpolnjevati zahteve iz tabele 3; ostanek plina za preskus stranske občutljivosti na kisik mora biti prečiščeni dušik.

▼M1

6.   ANALIZATORJI ZA MERJENJE EMISIJ (TRDNIH) DELCEV

▼B

V tem razdelku bodo opredeljene prihodnje zahteve za analizatorje za merjenje števila delcev v emisijah, ko bo to merjenje postalo obvezno.

▼M1

6.1.    Splošno

Analizator PN je sestavljen iz enote za predkondicioniranje in detektorja delcev s 50-odstotno učinkovitostjo štetja delcev, velikih vsaj približno 23 nm. Dovoljeno je, da detektor delcev predkondicionira tudi aerosol. Občutljivost analizatorjev za udarce, tresljaje, staranje, spreminjanje temperature in zračnega tlaka ter elektromagnetne motnje in druge vplive v zvezi z vozilom in delovanjem analizatorja, proizvajalec opreme jasno navede v podpornem gradivu in se omeji, kolikor je mogoče. Analizator PN se uporablja samo v okviru parametrov delovanja, ki jih je navedel proizvajalec.

Slika 1

Primer namestitve analizatorja PN: neobvezni deli so obkroženi s črtkanimi črtami. EFM = merilnik masnega pretoka izpušnih plinov, d = notranji premer, PND = naprava za redčenje števila delcev.

Analizator PN se s sondo za vzorčenje, ki odvzame vzorec s središčnice izpušne cevi, priključi na točko vzorčenja. Kot je določeno v točki 3.5 Dodatka 1, se cev za vzorčenje do točke prvega redčenja v analizatorju PN ali detektorja delcev v analizatorju ogreje na najmanj 373 K (100 °C), če se delci pri izpušni cevi ne razredčijo. Čas zadrževanja v cevi za vzorčenje je krajši od 3 sekund.

Temperatura vseh delov, ki so v stiku z vzorčenim izpušnim plinom, je vedno taka, da preprečuje kondenzacijo snovi v napravi. To je mogoče doseči na primer s segrevanjem na višjo temperaturo in redčenjem vzorca ali oksidacijo (srednje) hlapnih vrst.

Analizator PN vključuje ogrevani del s temperaturo sten ≥ 573 K. Enota uravnava ogrevane faze pri konstantnih nazivnih temperaturah delovanja, pri čemer je dovoljeno odstopanje ± 10 K, in prikazuje, ali se ogrevane faze izvajajo pri ustreznih delovnih temperaturah. Nižje temperature so sprejemljive, če je učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev skladna s specifikacijami iz točke 6.4.

Tipala tlaka in temperature ter druga tipala spremljajo pravilno delovanje instrumenta med obratovanjem in v primeru nepravilnega delovanja sprožijo opozorilo ali sporočilo.

Zakasnilni čas analizatorja PN je ≤ 5 sekund.

Čas vzpona analizatorja PN (in/ali detektorja delcev) je ≤ 3,5 sekunde.

Zapišejo se izmerjene koncentracije delcev, normalizirane na 273 K in 101,3 kPa. Za namene normaliziranja koncentracije delcev se po potrebi izmerita in sporočita tlak in/ali temperatura pri vstopu v detektor.

Sistemi PN, ki izpolnjujejo zahteve za kalibracijo iz Pravilnika UN/ECE št. 83 ali 49 ali globalnega tehničnega predpisa (GTR) št. 15, samodejno izpolnjujejo zahteve za kalibracijo iz te priloge.

6.2.    Zahteve glede učinkovitosti

Celotni sistem analizatorja PN, vključno s cevjo za vzorčenje, izpolnjuje zahteve glede učinkovitosti iz tabele 3a.

Učinkovitost E(dp) je opredeljena kot razmerje med odčitki sistema analizatorja PN in koncentracijo števila delcev, izmerjeno z referenčnim kondenzacijskim števcem delcev (CPC) (d50 % = 10 nm ali manj, pri čemer se preveri linearnost, števec pa umeri z elektrometrom) ali elektrometrom, pri čemer se vzporedno izmeri monodisperzni aerosol s premerom mobilnosti dp, izmerjene vrednosti pa se normalizirajo pri enakih pogojih temperature in tlaka.

Za zagotovitev, da učinkovitost analizatorjev PN ostane skladna s pribitkom PN, bo treba prilagoditi zahteve glede učinkovitosti. Material bi moral biti toplotno stabilen in podoben sajam (npr. grafit, ki nastaja pri iskrenju, ali saje, ki nastajajo v razpršenem plamenu in so predhodno toplotno obdelane). Če se krivulja učinkovitosti meri na podlagi drugega aerosola (npr. NaCl), je treba korelacijo s krivuljo za aerosol, podoben sajam, prikazati v obliki diagrama, na katerem je primerjana učinkovitost pri obeh preskusnih aerosolih. Razlike v učinkovitosti štetja je treba upoštevati s prilagoditvijo izmerjenih učinkovitosti na podlagi predloženega diagrama, da se dobijo učinkovitosti za aerosol, podoben sajam. Izvesti in dokumentirati bi bilo treba popravek za večkrat naelektrene delce, ki pa ne presega 10 %. Te učinkovitosti se nanašajo na analizatorje PN s cevjo za vzorčenje. Analizator PN se lahko umeri tudi po delih (tj. enota za predkondicioniranje se umeri ločeno od detektorja delcev), če se dokaže, da analizator PN in cev za vzorčenje skupaj izpolnjujeta zahteve iz tabele 3a. Izmerjeni signal detektorja za več kot dvakrat presega mejo zaznavnosti (ki je tu opredeljena kot ničelna stopnja plus trije standardni odkloni).

6.3.    Zahteve za linearnost

Analizator PN, vključno s cevjo za vzorčenje, izpolnjuje zahteve za linearnost iz točke 3.2 Dodatka 2 pri uporabi monodisperznih ali polidisperznih delcev, podobnih sajam. Velikost delcev (premer mobilnosti ali srednji premer štetja) bi morala presegati 45 nm. Referenčni instrument je elektrometer ali kondenzacijski števec delcev (CPC) z d50 = 10 nm ali manj, pri katerem je bila linearnost preverjena. Namesto tega se lahko uporabi sistem za merjenje števila delcev, ki je skladen s Pravilnikom UN/ECE št. 83.

Poleg tega razlike v vrednostih med analizatorjem PN in referenčnim instrumentom na vseh preverjenih točkah (razen na ničelni točki) ne presegajo 15 % srednje vrednosti teh vrednosti. Preveri se vsaj pet enakomerno razporejenih točk (in ničelna točka). Največja preverjena koncentracija je največja dovoljena koncentracija analizatorja PN.

Če se analizator PN umeri po delih, se lahko linearnost preveri samo za detektor PN, vendar je treba pri izračunu naklona upoštevati učinkovitosti ostalih delov in cevi za vzorčenje.

6.4.    Učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev

Sistem pri vstopni koncentraciji ≥ 10 000 delcev na kubični centimeter in najmanjši nastavitvi redčenja doseže več kot 99-odstotno odstranjevanje delcev tetrakontana (CH3(CH2)38CH3) s premerom električne mobilnosti ≥ 30 nm.

Sistem doseže tudi več kot 99-odstotno učinkovitost odstranjevanja polidisperznih alkanov (dekana ali višjih alkanov) ali korundovega olja (emery oil) s srednjim premerom štetja > 50 nm in maso > 1 mg/m3.

Učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev tetrakontana in/ali polidisperznih alkanov ali olja je treba za družino instrumentov dokazati samo enkrat. Vendar mora proizvajalec instrumenta navesti časovni interval vzdrževanja ali zamenjave, ki zagotavlja, da se učinkovitost odstranjevanja ne zmanjša toliko, da ne bi bila v skladu s tehničnimi zahtevami. Če te informacije niso zagotovljene, je treba pri vsakem instrumentu učinkovitost odstranjevanja hlapnih delcev preveriti vsako leto.

▼B

7.   INSTRUMENTI ZA MERJENJE MASNEGA PRETOKA IZPUŠNIH PLINOV

7.1.    Splošno

Instrumenti, tipala ali signali za merjenje masnega pretoka izpušnih plinov morajo imeti merilno območje in odzivni čas, ki omogočata točnost, potrebno za merjenje masnega pretoka izpušnih plinov v prehodnih pogojih in pogojih ustaljenega stanja. Občutljivost instrumentov, tipal in signalov na udarce, tresljaji, staranje, spreminjanje temperature, tlak zunanjega zraka, elektromagnetne motnje in drugi vplivi, povezani z delovanjem vozila in instrumentov, morajo biti takšni, da se pojavlja čim manj dodatnih napak.

7.2.    Specifikacije instrumentov

Masni pretok izpušnih plinov je treba določiti z metodo neposrednega merjenja, uporabljeno v katerem koli od naslednjih instrumentov:

Vsak posamezni merilnik masnega pretoka izpušnih plinov mora izpolnjevati zahteve za linearnost iz točke 3. Poleg tega mora proizvajalec instrumenta dokazati skladnost vsakega tipa merilnika masnega pretoka izpušnih plinov s specifikacijami iz točk od 7.2.3 do 7.2.9.

Masni pretok izpušnih plinov je dovoljeno izračunati na podlagi meritev pretoka zraka in pretoka goriva, pridobljenih iz sledljivo umerjenih tipal, če tipala izpolnjujejo zahteve za linearnost iz točke 3 in zahteve za točnost iz točke 8 ter če je dobljeni masni pretok izpušnih plinov potrjen v skladu s točko 4 Dodatka 3.

Dovoljene so tudi druge metode, ki določajo masni pretok izpušnih plinov na podlagi instrumentov in signalov, ki niso neposredno sledljivi, kot so enostavni merilniki masnega pretoka izpušnih plinov ali signali krmilne enote motorja, če dobljeni masni pretok izpušnih plinov izpolnjuje zahteve za linearnost iz točke 3 in če je potrjen v skladu s točko 4 Dodatka 3.

7.2.1.    Standardi za umerjanje in preverjanje

Merilno zmogljivost merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov je treba preveriti z zrakom ali izpušnimi plini na podlagi sledljivega standarda, kot je npr. umerjeni merilnik masnega pretoka izpušnih plinov ali tunel za redčenje celotnega toka.

7.2.2.    Pogostost preverjanja

Skladnost merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov s točkama 7.2.3 in 7.2.9 je treba preveriti največ eno leto pred dejanskim preskusom.

▼M3

7.2.3.   Točnost

Točnost merilnika masnega pretoka izpušnih plinov, opredeljena kot odklon njegovega odčitka od referenčne vrednosti pretoka, ne presega ± 3 % odčitka, 0,5 % obsega skale ali ± 1,0 % največjega pretoka, pri katerem je merilnik masnega pretoka izpušnih plinov umerjen, kar koli od tega je večje.

▼B

7.2.4.    Natančnost

Natančnost, ki je opredeljena kot 2,5-kratni standardni odklon 10 ponavljajočih se odzivov na dani nazivni pretok, približno na sredini območja umerjanja, ne sme preseči 1 % največjega pretoka, pri katerem je merilnik masnega pretoka izpušnih plinov umerjen.

▼M3

7.2.5.   Šum

Šum ne presega 2 % vrednosti največjega umerjenega pretoka. Vsako od 10 obdobij merjenja se prekine s 30-sekundnim intervalom, v katerem je merilnik masnega pretoka izpušnih plinov izpostavljen največjemu umerjenemu pretoku.

▼B

7.2.6.    Premik ničelnega odziva

Premik ničelnega odziva je opredeljen kot srednji odziv na ničelni pretok v časovnem intervalu najmanj 30 sekund. Premik ničelnega odziva je mogoče preveriti na podlagi posredovanih primarnih signalov, npr. tlaka. Premik primarnih signalov v 4-urnem obdobju mora biti manjši od ± 2 % največje vrednosti primarnega signala, zapisane pri pretoku, pri katerem je bil umerjen merilnik masnega pretoka izpušnih plinov.

7.2.7.    Premik razponskega odziva

Premik razponskega odziva je opredeljen kot srednji odziv na razponski pretok v časovnem intervalu najmanj 30 sekund. Premik razponskega odziva je mogoče preveriti na podlagi posredovanih primarnih signalov, npr. tlaka. Premik primarnih signalov v 4-urnem obdobju mora biti manjši od ± 2 % največje vrednosti primarnega signala, zapisane pri pretoku, pri katerem je bil umerjen merilnik masnega pretoka izpušnih plinov.

7.2.8.    Čas vzpona

Čas vzpona instrumentov in metode za pretok izpušnih plinov se morajo čim bolj ujemati s časom vzpona analizatorjev plina, kot je navedeno v točki 4.2.7, vendar ne smejo presegati 1 s.

7.2.9.    Preverjanje odzivnega časa

Odzivni čas merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov je treba določiti z uporabo parametrov, ki so podobni tistim, ki so bili uporabljeni za preskus emisij (tj. tlak, pretoki, nastavitve filtrov in vsi drugi vplivi na odzivni čas). Določitev odzivnega časa je treba opraviti s preklopom plinov neposredno pri vstopu v merilnik masnega pretoka izpušnih plinov. Preklop pretoka plina je treba opraviti čim hitreje; zelo priporočljivo je, da v manj kot 0,1 s. Pretok plina, ki se uporabi pri preskusu, mora povzročiti spremembo pretoka, ki znaša vsaj 60 odstotkov obsega skale (FS) merilnika masnega pretoka izpušnih plinov. Zabeležiti je treba pretok plina. Zakasnilni čas je opredeljen kot čas od preklopa pretoka plina (t 0) do točke, v kateri odziv doseže 10 odstotkov (t 10) končnega odčitka. Čas vzpona je opredeljen kot čas med 10-odstotnim in 90-odstotnim odzivom (t 90 – t 10) končnega odčitka. Odzivni čas (t 90) je opredeljen kot vsota zakasnilnega časa in časa vzpona. Odzivni čas merilnika masnega pretoka izpušnih plinov (t90 ) mora znašati ≤ 3 s, čas vzpona (t 90 – t 10) ≤ pa 1 s, kot je to v skladu s točko 7.2.8.

8.   TIPALA IN DODATNA OPREMA

Nobeno tipalo ali dodatna oprema, ki se uporablja za določitev npr. temperature, atmosferskega tlaka, vlažnosti okolice, hitrosti vozila, pretoka goriva ali pretoka polnilnega zraka, ne sme spremeniti ali po nepotrebnem vplivati na zmogljivost motorja vozila in sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Točnost tipal in dodatne opreme mora izpolnjevati zahteve iz tabele 4. Skladnost z zahtevami iz tabele 4 je treba dokazovati v intervalih, ki jih navede proizvajalec instrumenta, in sicer v skladu z zahtevami postopkov notranje presoje ali zahtevami standarda ISO 9000.

---

Dodatek 3

Validacija prenosnega sistema za merjenje emisij in nesledljivega masnega pretoka izpušnih plinov

1.   UVOD

V tem dodatku so opisane zahteve za validacijo delovanja nameščenega prenosnega sistema za merjenje emisij v prehodnih pogojih in validacijo pravilnosti masnega pretoka izpušnih plinov, pridobljenega iz nesledljivih merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov ali izračunanega iz signalov krmilne enote motorja.

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

% — odstotek

#/km — število na kilometer

a0 — odsek regresijske premice na osi y

a1 — naklon regresijske premice

g/km — gram na kilometer

Hz — herc

km — kilometer

m — meter

mg/km — miligram na kilometer

r2 — determinacijski koeficient

x — dejanska vrednost referenčnega signala

y — dejanska vrednost signala, ki se validira

3.   POSTOPEK VALIDACIJE ZA PRENOSNI SISTEM ZA MERJENJE EMISIJ

3.1.    Pogostost validacije prenosnega sistema za merjenje emisij

Nameščeni prenosni sistem za merjenje emisij je priporočeno validirati enkrat za vsako kombinacijo PEMS–vozilo, in sicer pred preizkusom ali po zaključenem preskusu.

3.2.    Postopek validacije prenosnega sistema za merjenje emisij

3.2.1.    Namestitev prenosnega sistema za merjenje emisij

Prenosni sistem za merjenje emisij je treba namestiti in pripraviti v skladu z zahtevami iz Dodatka 1. Namestitev prenosnega sistema za merjenje emisij mora v času med validacijo in preskusom RDE ostati nespremenjena.

▼M3

3.2.2.   Preskusni pogoji

Validacijski preskus se opravi na dinamometru z valji in, kolikor je mogoče, v homologacijskih pogojih ob upoštevanju zahtev iz Priloge XXI k tej uredbi. Pretok izpušnih plinov, ki ga med validacijskim preskusom izvleče prenosni sistem za merjenje emisij, je priporočeno dovesti nazaj v vzorčevalnik s konstantno prostornino. Če to ni izvedljivo, se rezultati vzorčevalnika s konstantno prostornino popravijo za maso izvlečenih izpušnih plinov. Če se masni pretok izpušnih plinov validira z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, je priporočeno navzkrižno preveriti meritve masnega pretoka izpušnih plinov s podatki, pridobljenimi iz tipala ali krmilne enote motorja.

3.2.3.   Analiza podatkov

Skupne emisije za posamezno razdaljo [g/km], izmerjene z laboratorijsko opremo, se izračunajo v skladu s Podprilogo 7 k Prilogi XXI. Emisije, kot so izmerjene s prenosnim sistemom za merjenje emisij, se izračunajo v skladu s točko 9 Dodatka 4, seštejejo za izračun skupne mase emisij onesnaževal [g] in nato delijo s preskusno razdaljo [km], pridobljeno iz dinamometra z valji. Skupna masa onesnaževal za posamezno razdaljo [g/km], določena s prenosnim sistemom za merjenje emisij in referenčnim laboratorijskim sistemom, se oceni glede na zahteve iz točke 3.3. Pri validaciji meritev emisij NOX se uporabi popravek vlažnosti v skladu s Podprilogo 7 k Prilogi XXI k tej uredbi.

▼B

3.3.    Dovoljena odstopanja za validacijo prenosnega sistema za merjenje emisij

Rezultati validacije prenosnega sistema za merjenje emisij morajo izpolnjevati zahteve iz tabele 1. Če rezultati niso skladni z dovoljenimi odstopanji, je treba izvesti popravljalni ukrep, validacijo prenosnega sistema za merjenje emisij pa ponoviti.

▼M1

▼B

4.   POSTOPEK VALIDACIJE ZA MASNI PRETOK IZPUŠNIH PLINOV, DOLOČEN Z NESLEDLJIVIMI INSTRUMENTI IN TIPALI

▼M3

4.1.   Pogostost validacije

Poleg izpolnjevanja zahtev za linearnost iz točke 3 Dodatka 2 v pogojih ustaljenega stanja je treba v prehodnih pogojih za vsako preskusno vozilo na podlagi umerjenega merilnika masnega pretoka izpušnih plinov ali vzorčevalnika s konstantno prostornino validirati linearnost nesledljivih merilnikov masnega pretoka izpušnih plinov ali masni pretok izpušnih plinov, izračunan iz nesledljivih tipal ali signalov krmilne enote motorja.

4.2.   Postopek validacije

Validacija se izvede na dinamometru z valji in, kolikor je mogoče, v homologacijskih pogojih. Kot referenca se uporabi sledljivo umerjeni merilnik pretoka. Temperatura okolice je lahko katera koli temperatura znotraj območja iz točke 5.2 te priloge. Namestitev merilnika masnega pretoka izpušnih plinov in izvedba preskusa izpolnjujeta zahtevo iz točke 3.4.3 Dodatka 1 k tej prilogi.

▼B

4.3.    Zahteve

Izpolnjevati je treba zahteve za linearnost iz tabele 2. Če rezultati niso skladni z dovoljenimi odstopanji, je treba izvesti popravljalni ukrep, validacijo pa ponoviti.

---

Dodatek 4

Določanje emisij

▼M3

1.   UVOD

V tem dodatku je opisan postopek določanja trenutne mase in števila delcev v emisijah [g/s; #/s], ki se uporabi za naknadno ocenjevanje vožnje za preskus dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, in za izračun končnega rezultata emisij, kot je opisano v Dodatku 6.

▼B

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

% — odstotek

< — manjše od

#/s — število na sekundo

α — molarno razmerje vodika (H/C)

β — molarno razmerje ogljika (C/C)

γ — molarno razmerje žvepla (S/C)

δ — molarno razmerje dušika (N/C)

Δtt,i — čas pretvorbe t za analizator [s]

Δtt,m — čas pretvorbe t za merilnik masnega pretoka izpušnih plinov [s]

ε — molarno razmerje kisika (O/C)

ρ e — gostota izpušnih plinov

ρ gas — gostota „plina“ kot sestavine izpušnih plinov

λ — razmerje presežnega zraka

λ i — trenutno razmerje presežnega zraka

A/F st — stehiometrično razmerje zrak/gorivo [kg/kg]

°C — stopinje Celzija

c CH4 — koncentracija metana

c CO — suha koncentracija CO [%]

c CO2 — suha koncentracija CO2 [%]

c dry — suha koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih

c gas,i — trenutna koncentracija „plina“ kot sestavine izpušnih plinov [ppm],

c HCw — vlažna koncentracija HC [ppm]

c HC(w/NMC) — koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče skozi NMC [ppmC1]

c HC(w/oNMC) — koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče mimo NMC [ppmC1]

c i,c — časovno popravljena koncentracija sestavine i [ppm]

c i,r — koncentracija sestavine i [ppm] v izpušnih plinih

c NMHC — koncentracija nemetanskih ogljikovodikov

c wet — vlažna koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih

E E — učinkovitost etana

E M — učinkovitost metana

g — gram

g/s — gram na sekundo

H a — vlažnost polnilnega zraka [g vode na kg suhega zraka]

i — številka meritve

kg — kilogram

kg/h — kilogram na uro

kg/s — kilogram na sekundo

k w — korekcijski faktor suho-vlažno

m — meter

m gas,i — masa „plina“ kot sestavine izpušnih plinov [g/s]

q maw,i — trenutni masni pretok polnilnega zraka [kg/s]

q m,c — časovno popravljeni masni pretok izpušnih plinov [kg/s]

q mew,i — trenutni masni pretok izpušnih plinov [kg/s]

q mf,i — trenutni masni pretok goriva [kg/s]

q m,r — masni pretok nerazredčenih izpušnih plinov [kg/s]

r — korelacijski koeficient

r2 — determinacijski koeficient

r h — faktor odzivnosti za ogljikovodike

vrt./min — vrtljaji na minuto

s — sekunda

u gas — vrednost u za „plin“ kot sestavino izpušnih plinov

3.   ČASOVNO POPRAVLJANJE PARAMETROV

Za pravilen izračun emisij za posamezno razdaljo je treba časovno popraviti zapisane sledi koncentracij sestavin, masni pretok izpušnih plinov, hitrost vozila in druge podatke o vozilu. Podatke, ki jih je treba časovno uskladiti, je zaradi lažjega časovnega popravljanja priporočeno zabeležiti v eni napravi za beleženje podatkov ali s sinhroniziranim časovnim žigom v skladu s točko 5.1 Dodatka 1. Časovno popravljanje in uskladitev parametrov je treba izvesti po korakih iz točk od 3.1 do 3.3.

3.1.    Časovno popravljanje koncentracij sestavin

Zapisane sledi vseh koncentracij sestavin je treba časovno popraviti z obratnim prestavljanjem v skladu s časi pretvorbe za zadevne analizatorje. Čas pretvorbe za analizatorje je treba določiti v skladu s točko 4.4 Dodatka 2:

pri čemer je:

c i,c

časovno popravljena koncentracija sestavine i kot funkcija časa t,

c i,r

nerazredčena koncentracija sestavine i kot funkcija časa t,

Δtt,i

čas pretvorbe t za analizator za merjenje sestavine i.

3.2.    Časovno popravljanje masnega pretoka izpušnih plinov

▼M3

Masni pretok izpušnih plinov, izmerjen z merilnikom masnega pretoka izpušnih plinov, se časovno popravi z obratnim prestavljanjem v skladu s časom pretvorbe za merilnik masnega pretoka izpušnih plinov. Čas pretvorbe za merilnik masnega pretoka je treba določiti v skladu s točko 4.4 Dodatka 2:

▼B

pri čemer je:

q m,c

časovno popravljen masni pretok izpušnih plinov kot funkcija časa t,

q m,r

masni pretok nerazredčenih izpušnih plinov kot funkcija časa t,

Δtt,m

čas pretvorbe t za merilnik masnega pretoka izpušnih plinov.

Če je masni pretok izpušnih plinov določen s podatki krmilne enote motorja ali tipalom, je treba upoštevati dodatni čas pretvorbe, ki ga je treba pridobiti z navzkrižno korelacijo med izračunanim masnim pretokom izpušnih plinov in masnim pretokom izpušnih plinov, izmerjenim v skladu s točko 4 Dodatka 3.

3.3.    Časovna uskladitev podatkov o vozilu

Druge podatke, pridobljene iz tipala ali krmilne enote motorja, je treba časovno uskladiti z navzkrižno korelacijo z ustreznimi podatki o emisijah (npr. koncentracijami sestavin).

3.3.1.    Hitrost vozila iz različnih virov

Za časovno uskladitev hitrosti vozila z masnim pretokom izpušnih plinov je najprej treba določiti eno veljavno sled hitrosti. Če se hitrost vozila pridobiva iz več virov (npr. iz sistema GPS, tipala ali krmilne enote motorja), je treba vrednosti hitrosti časovno uskladiti z navzkrižno korelacijo.

3.3.2.    Hitrost vozila z masnim pretokom izpušnih plinov

Hitrost vozila je treba časovno uskladiti z masnim pretokom izpušnih plinov z uporabo navzkrižne korelacije med masnim pretokom izpušnih plinov ter produktom hitrosti vozila in pozitivnega pospeška.

3.3.3.    Drugi signali

Časovne uskladitve signalov, katerih vrednosti se spreminjajo počasi in v majhnem območju vrednosti, npr. temperatura okolice, ni treba izvesti.

▼M3

4.   Hladni zagon

Hladni zagon za namene preskusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, je obdobje od začetka preskusa do trenutka, do katerega je vozilo delovalo pet minut. Če je temperatura hladilne tekočine znana, se obdobje hladnega zagona konča, ko hladilna tekočina prvič doseže najmanj 70 °C, vendar najpozneje pet minut po začetku preskusa.

▼M1

5.   MERITVE EMISIJ MED USTAVITVIJO MOTORJA Z NOTRANJIM ZGOREVANJEM

Zapišejo se vse trenutne emisije ali meritve pretoka izpušnih plinov, pridobljene pri deaktiviranem motorju z notranjim zgorevanjem. V ločenem koraku se nato zapisane vrednosti z naknadno obdelavo podatkov nastavijo na nič. Šteje se, da je motor z notranjim zgorevanjem deaktiviran, če sta izpolnjena dva od naslednjih pogojev: zapisana vrtilna frekvenca motorja je < 50 vrt/min; masni pretok izpušnih plinov se meri pri < 3 kg/h; izmerjeni masni pretok izpušnih plinov pade na < 15 % značilnega masnega pretoka izpušnih plinov v ustaljenem stanju v prostem teku.

▼B

6.   PREVERJANJE DOSLEDNOSTI ZA NADMORSKO VIŠINO VOZILA

Če obstaja dobro utemeljen dvom, da je bila vožnja opravljena nad dovoljeno nadmorsko višino iz točke 5.2 te priloge in če je bila nadmorska višina izmerjena samo s sistemom GPS, je treba preveriti in po potrebi popraviti doslednost podatkov o višini, ki jih posreduje sistem GPS. Doslednost podatkov je treba preveriti s primerjavo podatkov zemljepisne širine, zemljepisne dolžine in nadmorske višine, pridobljenih iz sistema GPS, in nadmorske višine, prikazane na digitalnem modelu terena ali topografski karti z ustreznim merilom. Meritve, ki od nadmorske višine, prikazane na topografski karti, odstopajo za več kot 40 m, je treba ročno popraviti in označiti.

7.   PREVERJANJE DOSLEDNOSTI ZA HITROST VOZILA, KI JO POSREDUJE SISTEM GPS

Preveri je treba doslednost za hitrost vozila, ki jo določi sistem GPS, in sicer tako, da se izračuna celotna prevožena razdalja, ki jo je treba primerjati z referenčnimi meritvami, pridobljenimi iz tipala, validirane krmilne enote motorja ali iz digitalnega cestnega omrežja oziroma s topografske karte. Pred preverjanjem doslednosti je treba obvezno popraviti očitne napake v podatkih sistema GPS, npr. z uporabo tipala za seštevno navigacijo. Prvotno in nepopravljeno podatkovno datoteko je treba ohraniti, popravljene podatke pa označiti. Popravljeni podatki ne smejo presegati neprekinjenega časovnega obdobja 120 s ali skupaj 300 s. Celotna prevožena razdalja, izračunana iz popravljenih podatkov sistema GPS, lahko od referenčne vrednosti odstopa za največ 4 %. Če podatki sistema GPS ne izpolnjujejo teh zahtev in ni na voljo noben drug zanesljiv vir hitrosti, je treba rezultate preskusa razveljaviti.

8.   POPRAVKI EMISIJ

8.1.    Popravek za suho-vlažno

Če se emisije merijo na suhi osnovi, je treba izmerjene koncentracije pretvoriti na vlažno osnovo:

pri čemer je:

c wet

vlažna koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih,

c dry

suha koncentracija onesnaževala v ppm ali volumskih odstotkih,

k w	korekcijski faktor za suho-vlažno.

Za izračun k w je treba uporabiti naslednjo enačbo:

pri čemer je:

pri čemer je:

H a	vlažnost polnilnega zraka [g vode na kg suhega zraka],

c CO2

suha koncentracija CO2 [%],

c CO	suha koncentracija CO [%],

α	molarno razmerje vodika.

8.2.    Popravek NOx za vlažnost in temperaturo okolice

Emisij NOx se ne popravlja za temperaturo in vlažnost okolice.

▼M3

8.3.    Popravki negativnih rezultatov za emisije

Negativni vmesni rezultati se ne popravijo. Negativni končni rezultati se nastavijo na nič.

8.4.    Popravki za razširjene pogoje

Vrednosti emisij po sekundah, izračunane v skladu s tem dodatkom, se lahko delijo z vrednostjo 1,6 samo v primerih iz točk 9.5 in 9.6.

Korekcijski faktor 1,6 se uporabi samo enkrat. Korekcijski faktor 1,6 se uporablja za emisije onesnaževal, vendar ne za CO2.

▼B

9.   DOLOČANJE TRENUTNIH PLINASTIH SESTAVIN IZPUŠNIH PLINOV

9.1.    Uvod

Sestavine v nerazredčenih izpuhih je treba izmeriti z analizatorji za merjenje in vzorčenje, ki so opisani v Dodatku 2. Nerazredčene koncentracije ustreznih sestavin je treba izmeriti v skladu z Dodatkom 1. Podatke je treba časovno popraviti in uskladiti v skladu s točko 3.

9.2.    Izračun koncentracij NMHC in CH4

Pri merjenju metana z uporabo NMC-FID je izračun NMHC odvisen od kalibracijskega plina/metode, ki se uporablja za prilagoditev umerjanja ničlišča/razpona. Če se FID uporablja za merjenje THC brez NMC, ga je po običajnem postopku treba umeriti s propanom/zrakom ali propanom/N2. Za zaporedno umerjanje FID z NMC sta dovoljeni naslednji metodi:

FID za metan je zelo priporočljivo umeriti z metanom/zrakom skozi NMC.

Pri metodi (a) je treba koncentraciji CH4 in NMHC izračunati na naslednji način:

Pri metodi (b) je treba koncentraciji CH4 in NMHC izračunati na naslednji način:

pri čemer je:

c HC(w/oNMC)

koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče mimo NMC [ppmC1],

c HC(w/NMC)

koncentracija HC, če CH4 ali C2H6 teče skozi NMC [ppmC1],

r h	faktor odzivnosti za ogljikovodike iz točke 4.3.3(b) Dodatka 2,

E M	učinkovitost metana iz točke 4.3.4(a) Dodatka 2,

E E	učinkovitost etana iz točke 4.3.4(b) Dodatka 2.

Če je FID za metan umerjen skozi izločevalnik (metoda b), je učinkovitost pretvorbe metana iz točke 4.3.4(a) Dodatka 2 nična. Gostota, uporabljena za izračune mase NMHC, mora biti enaka gostoti skupnih ogljikovodikov pri 273,15 K in 101,325 kPa ter je odvisna od goriva.

10.   DOLOČANJE STOPNJE MASNEGA PRETOKA IZPUŠNIH PLINOV

10.1.    Uvod

Za izračun trenutnih masnih emisij v skladu s točkama 11 in 12 je treba določiti masni pretok izpušnih plinov. Masni pretok izpušnih plinov je treba določiti z eno od metod neposrednega merjenja iz točke 7.2 Dodatka 2. Dovoljeno je tudi, da se masni pretok izpušnih plinov izračuna v skladu s točkami 10.2 do 10.4.

10.2.    Metoda izračuna z uporabo masnega pretoka zraka in masnega pretoka goriva

Trenutni masni pretok izpušnih plinov je mogoče izračunati iz masnega pretoka zraka in masnega pretoka goriva na naslednji način:

pri čemer je:

q mew,i

trenutni masni pretok izpušnih plinov [kg/s],

q maw,i

trenutni masni pretok polnilnega zraka [kg/s],

q mf,i

trenutni masni pretok goriva [kg/s].

Če sta masni pretok zraka in masni pretok goriva ali masni pretok izpušnih plinov določena iz zapisa krmilne enote motorja, mora izračunani trenutni masni pretok izpušnih plinov izpolnjevati zahteve za linearnost, navedene za masni pretok izpušnih plinov v točki 3 Dodatka 2, in zahteve za validacijo iz točke 4.3 Dodatka 3.

10.3.    Metoda izračuna z uporabo masnega pretoka zraka in razmerja zrak/gorivo

Trenutni masni pretok izpušnih plinov je mogoče izračunati iz masnega pretoka zraka in razmerja zrak/gorivo na naslednji način:

pri čemer je:

pri čemer je:

q maw,i

trenutni masni pretok polnilnega zraka [kg/s],

A/F st

stehiometrično razmerje zrak/gorivo [kg/kg],

λ i	trenutno razmerje presežnega zraka,

c CO2

suha koncentracija CO2 [%],

c CO	suha koncentracija CO [ppm],

c HCw

vlažna koncentracija HC [ppm],

α	molarno razmerje vodika (H/C),

β	molarno razmerje ogljika (C/C),

γ	molarno razmerje žvepla (S/C),

δ	molarno razmerje dušika (N/C),

ε	molarno razmerje kisika (O/C).

Koeficienti se nanašajo na gorivo Cβ Hα Oε Nδ Sγ z β = 1 za goriva na osnovi ogljika. Koncentracija emisij HC je značilno nizka in je ni treba upoštevati pri izračunu λ i.

Če sta masni pretok zraka in razmerje zrak/gorivo določena iz zapisa krmilne enote motorja, mora izračunani trenutni masni pretok izpušnih plinov izpolnjevati zahteve za linearnost, navedene za masni pretok izpušnih plinov v točki 3 Dodatka 2, in zahteve za validacijo iz točke 4.3 Dodatka 3.

10.4.    Metoda izračuna z uporabo masnega pretoka goriva in razmerja zrak/gorivo

Trenutni masni pretok izpušnih plinov se lahko izračuna iz pretoka goriva in razmerja zrak/gorivo (izračunano z A/Fst in λ i v skladu s točko 10.3) na naslednji način:

Izračunani trenutni masni pretok izpušnih plinov mora izpolnjevati zahteve za linearnost, navedene za masni pretok izpušnih plinov v točki 3 Dodatka 2, in zahteve za validacijo iz točke 4.3 Dodatka 3.

11.   IZRAČUN TRENUTNIH MASNIH EMISIJ PLINASTIH SESTAVIN

Trenutne masne emisije [g/s] je treba določiti tako, da se trenutna koncentracija zadevnega onesnaževala [ppm] pomnoži s trenutnim masnim pretokom izpušnih plinov [kg/s], pri čemer sta obe vrednosti popravljeni in usklajeni za čas pretvorbe, in z ustrezno vrednostjo u iz tabele 1. Če se merjenje izvaja na suhi osnovi, je treba pred izvedbo kakršnih koli nadaljnjih izračunov za trenutne koncentracije sestavin uporabiti korekcijo iz suhega v mokro stanje v skladu s točko 8.1. Po potrebi je treba negativne trenutne vrednosti emisij vnesti v vsa naslednja ocenjevanja podatkov. Vrednosti parametrov je treba vnesti v izračun trenutnih emisij [g/s] v takšni obliki, kot jih je posredoval analizator, merilnik pretoka, tipalo ali krmilna enota motorja. Uporabi je treba naslednjo enačbo:

pri čemer je:

m gas,i

masa sestavine izpušnih plinov „plin“ [g/s],

u gas

razmerje gostote „plina“ kot sestavine izpušnih plinov in skupne gostote izpušnih plinov iz tabele 1,

c gas,i

izmerjena koncentracija „plina“ kot sestavine izpušnih plinov v izpušnih plinih [ppm],

q mew,i

izmerjeni masni pretok izpušnih plinov [kg/s],

gas	zadevna sestavina,

i	številka meritve.

▼M1

12.   IZRAČUN TRENUTNEGA ŠTEVILA DELCEV V EMISIJAH

Trenutno število delcev v emisijah [delci/s] se določi tako, da se trenutna koncentracija zadevnega onesnaževala [delci/cm3] pomnoži s trenutnim masnim pretokom izpušnih plinov [kg/s], pri čemer sta obe vrednosti popravljeni in usklajeni za transformacijski čas. Po potrebi se negativne trenutne vrednosti emisij vnesejo v vsa naslednja ocenjevanja podatkov. V izračun trenutnih emisij se vnesejo vse pomembne števke vmesnih rezultatov. Uporabi se naslednja enačba:

pri čemer je:

PN,i	tok števila delcev [delci/s],

cPN,i

izmerjena koncentracija števila delcev [#/m3], normalizirana pri temperaturi 0 °C,

qmew,i

izmerjeni masni pretok izpušnih plinov [kg/s],

ρe	gostota izpušnih plinov [kg/m3] pri 0 °C (tabela 1)

▼B

13.   POROČANJE IN IZMENJAVA PODATKOV

Podatke je treba izmenjevati med merilnimi sistemi in programsko opremo za ocenjevanje podatkov v standardizirani datoteki za poročanje, kot je navedeno v točki 2 Dodatka 8. Morebitna predhodna obdelava podatkov (npr. časovno popravljanje v skladu s točko 3 ali popravljanje signala hitrosti vozila sistema GPS v skladu s točko 7) mora biti izvedeno z nadzorno programsko opremo merilnih sistemov in mora biti zaključeno, preden se ustvari datoteka za poročanje podatkov. Če so podatki popravljeni ali obdelani pred vnosom datoteke za poročanje podatkov, je za zagotavljanje kakovosti in nadzor treba obdržati prvotne neobdelane podatke. Zaokroževanje vmesnih vrednosti ni dovoljeno.

▼M3

---

Dodatek 5

Preverjanje splošne dinamike vožnje z metodo okna drsečega povprečenja

1.    Uvod

Metoda okna drsečega povprečenja se uporablja za preverjanje splošne dinamike vožnje. Preskus je razdeljen na poddele (okna), z naknadno analizo pa se poskuša določiti, ali je vožnja veljavna za namene preskusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo. „Normalnost“ oken se zagotovi tako, da se njihove emisije CO2 za določeno razdaljo primerjajo z referenčno krivuljo, pridobljeno na podlagi emisij CO2 vozila, izmerjenih po postopku WLTP.

2.    Simboli, parametri in enote

Indeks (i) se nanaša na časovni korak

Indeks (j) se nanaša na okno

Indeks (k) se nanaša na kategorijo (t = celotna vožnja, u = mestna vožnja, r = izvenmestna vožnja, m = avtocestna vožnja) ali na značilno krivuljo (cc) CO2

Δ

–

razlika

≥

–

večje ali enako

#

–

številka

%

–

odstotek

≤

–

manjše ali enako

a 1,b 1

–

koeficienti značilne krivulje CO2

a 2,b 2

–

koeficienti značilne krivulje CO2

–

masa CO2 [g]

–

masa CO2 v oknu j [g]

ti

–

skupni čas v koraku i [s]

tt

–

trajanje preskusa [s]

vi

–

dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i [km/h]

–

povprečna hitrost vozila v oknu j [km/h]

tol 1 H

–

zgornja meja dovoljenega odstopanja za značilno krivuljo CO2 vozila [%]

tol 1 L

–

spodnja meja dovoljenega odstopanja za značilno krivuljo CO2 vozila [%]

3.    Okna drsečega povprečenja

3.1.    Opredelitev oken povprečenja

Trenutne emisije, izračunane v skladu z Dodatkom 4, se integrirajo z metodo okna drsečega povprečenja na podlagi referenčne mase CO2.

Načelo izračuna je naslednje: masne emisije CO2 za določeno razdaljo iz preskusa dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, se ne izračunajo za celoten nabor podatkov, ampak za podmnožice celotnega nabora podatkov. Dolžina teh podmnožic se določi tako, da se vedno ujema z istim delom mase CO2, ki ga vozilo odda v ciklu WLTP. Izračuni za okna drsečega povprečenja se izvedejo s časovnim korakom Δt, ki ustreza frekvenci vzorčenja podatkov. Podmnožice, ki se uporabljajo za izračun emisij CO2 vozila med vožnjo po cesti in povprečne hitrosti vozila, se v naslednjih oddelkih imenujejo „okna povprečenja“.

Izračun, opisan v tej točki, se izvede od prve podatkovne točke (naprej).

Naslednji podatki se pri izračunu mase CO2, razdalje in povprečne hitrosti vozila v oknih povprečenja ne upoštevajo:

Izračun se začne, ko je hitrost vozila po tleh enaka 1 km/h ali višja, ter vključuje obdobja vožnje, v katerih ni emisij CO2 in v katerih je hitrost vozila po tleh enaka 1 km/h ali višja.

Masne emisije

se določijo z integriranjem trenutnih emisij v g/s, kot je določeno v Dodatku 4 k tej prilogi.

Slika 1:

Hitrost vozila glede na čas – povprečene emisije vozila glede na čas, začetek pri prvem oknu povprečenja

Slika 2:

Opredelitev oken povprečenja na osnovi mase CO2

Trajanje (t 2 ,j – t 1 ,j ) j-tega okna povprečenja se določi na naslednji način:

pri čemer je:

(ti,j )masa CO2, izmerjena med začetkom preskusa in časom ti,j , [g];

polovica mase CO2, ki jo vozilo odda v preskusu WLTP, izvedenem v skladu s Podprilogo 6 k Prilogi XXI k tej uredbi.

Med homologacijo se referenčna vrednost CO2 pridobi iz postopka WLTP, opravljenega med homologacijskim preskušanjem posameznega vozila.

Za namene preskusov ISC se referenčna masa CO2 pridobi v skladu s točko 12 seznama za preglednost 1 v Dodatku 5 k Prilogi II z interpolacijo med voziloma H in L (če je ustrezno), kot je opredeljeno v Podprilogi 7 k Prilogi XXI, pri čemer se uporabijo preskusna masa in koeficienti cestne obremenitve (f0, f1 in f2), pridobljeni iz izjave o skladnosti za posamezno vozilo, kot je opredeljeno v Prilogi IX. Vrednost za vozila OVC-HEV se pridobi iz preskusa WLTP, opravljenega v načinu ohranjanja naboja.

t2,j se izbere tako, da velja:

pri čemer je Δt obdobje vzorčenja podatkov.

Mase CO2
v oknih se izračunajo z integriranjem trenutnih emisij, izračunanih v skladu z Dodatkom 4 k tej prilogi.

3.2.    Izračun parametrov za okna

Za vsako okno, določeno v skladu s točko 3.1, se izračunajo naslednje vrednosti:

4.    Ovrednotenje oken

4.1.    Uvod

Referenčni dinamični pogoji preskusnega vozila se opredelijo na podlagi emisij CO2 vozila glede na povprečno hitrost, izmerjeno v preskusu tipa 1 v okviru homologacije, in se imenujejo „značilna krivulja CO2 vozila“. Emisije CO2 za določeno razdaljo se pridobijo tako, da se vozilo preskusi za cikel WLTP v skladu s Prilogo XXI k tej uredbi.

4.2.    Referenčne točke značilne krivulje CO2

Emisije CO2 za določeno razdaljo, ki se upoštevajo v tem odstavku za opredelitev referenčne krivulje, se pridobijo v skladu s točko 12 seznama za preglednost 1 v Dodatku 5 k Prilogi II z interpolacijo med voziloma H in L (če je ustrezno), kot je opredeljeno v Podprilogi 7 k Prilogi XXI, pri čemer se uporabijo preskusna masa in koeficienti cestne obremenitve (f0, f1 in f2), pridobljeni iz izjave o skladnosti za posamezno vozilo, kot je opredeljeno v Prilogi IX. Vrednost za vozila OVC-HEV je tista, ki se pridobi iz preskusa WLTP, opravljenega v načinu ohranjanja naboja.

Med homologacijo se vrednosti pridobijo iz postopka WLTP, opravljenega med homologacijskim preskušanjem posameznega vozila.

Referenčne točke P 1, P 2 in P 3, zahtevane za opredelitev značilne krivulje CO2 vozila, se določijo na naslednji način:

4.2.1.    Točka P 1

= 18,882 km/h (povprečna hitrost faze Nizka hitrost cikla WLTP)

= emisije CO2 vozila v fazi Nizka hitrost cikla WLTP [g/km]

4.2.2.    Točka P 2

= 56.664 km/h (povprečna hitrost faze Visoka hitrost cikla WLTP)

= emisije CO2 vozila v fazi Visoka hitrost cikla WLTP [g/km]

4.2.3.    Točka P 3

= 91.997 km/h (povprečna hitrost faze Zelo visoka hitrost cikla WLTP)

= emisije CO2 vozila v fazi Zelo visoka hitrost cikla WLTP [g/km]

4.3.    Opredelitev značilne krivulje CO2

Emisije CO2 značilne krivulje se z uporabo referenčnih točk iz točke 4.2 izračunajo kot funkcija povprečne hitrosti, pri čemer se uporabita dva linearna dela (P 1, P 2)in (P 2, P 3). Del (P 2, P 3) je omejen na 145 km/h na osi hitrosti vozila. Značilna krivulja je opredeljena z enačbami na naslednji način:

Za del (P 1, P 2):

with:

and:

Za del (P 2, P 3):

with:

and:

Slika 3:

Značilna krivulja CO2 vozila in dovoljena odstopanja za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in NOVC-HEV

Slika 4:

Značilna krivulja CO2 vozila in dovoljena odstopanja za vozila OVC-HEV

4.4.    Mestna, izvenmestna in avtocestna okna

4.4.1.    Mestna okna

Za mestna okna so značilne povprečne hitrosti vozila

, nižje od 45 km/h.

4.4.2.    Izvenmestna okna

Za izvenmestna okna so značilne povprečne hitrosti vozila

, enake ali višje od 45 km/h in nižje od 80 km/h.Pri vozilih kategorije N2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, so za izvenmestna okna značilne povprečne hitrosti vozila

, nižje od 70 km/h.

4.4.3.    Avtocestna okna

Za avtocestna okna so značilne povprečne hitrosti vozila

, enake ali višje od 80 km/h in nižje od 145 km/h.Pri vozilih kategorije N2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, so za avtocestna okna značilne povprečne hitrosti vozila

, enake ali višje od 70 km/h in nižje od 90 km/h.

Slika 5:

Značilna krivulja CO2 vozila: opredelitve za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo (prikazane za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in NOVC-HEV, razen za vozila kategorije N2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h)

Slika 6:

Značilna krivulja CO2 vozila: opredelitve za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo (prikazane za vozila OVC-HEV, razen za vozila kategorije N2, ki so v skladu z Direktivo 92/6/EGS opremljena z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h)

4.5.    Preverjanje veljavnosti vožnje

4.5.1.    Dovoljena odstopanja od značilne krivulje CO2 vozila

Zgornja meja dovoljenega odstopanja od značilne krivulje CO2 vozila je tol 1H = 45 % za mestno vožnjo ter tol 1H = 40 % za izvenmestno in avtocestno vožnjo.

Spodnja meja dovoljenega odstopanja od značilne krivulje CO2 vozila je tol 1L = 25 % za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in NOVC-HEV ter tol 1L = 100 % za vozila OVC-HEV.

4.5.2.    Preverjanje veljavnosti preskusa

Preskus je veljaven, če zajema najmanj 50 % mestnih, izvenmestnih in avtocestnih oken, ki so znotraj dovoljenih odstopanj, opredeljenih za značilno krivuljo CO2.

Če pri vozilih NOVC-HEV in OVC-HEV zahteva za najmanj 50 % oken med tol1H in tol1L ni izpolnjena, se lahko zgornje pozitivno dovoljeno odstopanje tol1H povečuje v korakih po 1 %, dokler se ne doseže cilj 50 %. Pri uporabi tega mehanizma vrednost tol1H nikoli ne preseže 50 %.

---

Dodatek 6

IZRAČUN KONČNIH REZULTATOV EMISIJ RDE

1.    Simboli, parametri in enote

Indeks (k) se nanaša na kategorijo (t = celotna vožnja, u = mestna vožnja, 1–2 = prvi dve fazi cikla WLTP)

ICk	je delež razdalje, ki ga je vozilo OVC-HEV prevozilo z uporabo motorja z notranjim izgorevanjem, glede na celotno vožnjo za preskus RDE

dICE,k

je prevožena razdalja [km] vozila OVC-HEV z vklopljenim motorjem z notranjim zgorevanjem na vožnji za preskus RDE

dEV,k

je prevožena razdalja [km] vozila OVC-HEV z izklopljenim motorjem z notranjim zgorevanjem na vožnji za preskus RDE

MRDE,k

je končna masa plinastih onesnaževal za določeno razdaljo [mg/km] ali število delcev [#/km] iz preskusa RDE

mRDE,k

je masa emisij plinastega onesnaževala za določeno razdaljo [mg/km] ali število delcev v emisijah [#/km], ki nastanejo med celotno vožnjo za preskus RDE in pred morebitnim popravkom v skladu s tem dodatkom

je masa CO2 za določeno razdaljo [g/km], ki nastane med vožnjo za preskus RDE

je masa CO2 za določeno razdaljo [g/km], ki nastane v ciklu WLTC

je masa CO2 za določeno razdaljo [g/km], ki nastane v ciklu WLTC, za vozilo OVC-HEV, preskušeno v načinu ohranjanja naboja

rk	razmerje med emisijami CO2, izmerjenimi v preskusu RDE, in emisijami CO2, izmerjenimi v preskusu WLTP

RF k	je faktor vrednotenja rezultatov, izračunan za vožnjo za preskus RDE

RFL 1

je prvi parameter funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov

RFL 2

je drugi parameter funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov

2.    Izračun končnih rezultatov emisij RDE

2.1.    Uvod

Veljavnost vožnje se preveri v skladu s točko 9.2 Priloge IIIA. Za veljavne vožnje se končni rezultati preskusov RDE za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem, NOVC-HEV in OVC-HEV izračunajo na naslednji način.

Za celotno vožnjo za preskus RDE in za mestni del vožnje za preskus RDE (k = t = celotna vožnja, k = u = mestna vožnja):

MRDE,k = mRDE,k.RFk

Vrednosti parametrov RFL 1 in RFL 2 funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov, sta:

2.2.    Faktor vrednotenja rezultatov RDE za vozila z motorjem z notranjim zgorevanjem in NOVC-HEV

Vrednost faktorja vrednotenja rezultatov RDE je odvisna od razmerja rk med emisijami CO2 za določeno razdaljo, izmerjenimi v preskusu RDE, in emisijami CO2 za določeno razdaljo, ki jih vozilo odda v preskusu WLTP, opravljenem v skladu s Podprilogo 6 k Prilogi XXI k tej uredbi, ter se pridobijo v skladu s točko 12 seznama za preglednost 1 v Dodatku 5 k Prilogi II z interpolacijo med voziloma H in L (če je ustrezno), kot je opredeljeno v Podprilogi 7 k Prilogi XXI, pri čemer se uporabijo preskusna masa in koeficienti cestne obremenitve (f0, f1 in f2), pridobljeni iz izjave o skladnosti za posamezno vozilo, kot je opredeljeno v Prilogi IX. Za emisije, ki nastajajo med mestno vožnjo, so pomembne naslednje faze voznega cikla WLTP:

2.3.    Faktor vrednotenja rezultatov RDE za vozila OVC-HEV

Vrednost faktorja vrednotenja rezultatov RDE je odvisna od razmerja rk med emisijami CO2 za določeno razdaljo, izmerjenimi v preskusu RDE, in emisijami CO2 za določeno razdaljo, ki jih vozilo odda v preskusu WLTP, opravljenem v načinu ohranjanja naboja v skladu s Podprilogo 6 k Prilogi XXI k tej uredbi, ter se pridobijo v skladu s točko 12 seznama za preglednost 1 v Dodatku 5 k Prilogi II z interpolacijo med voziloma H in L (če je ustrezno), kot je opredeljeno v Podprilogi 7 k Prilogi XXI, pri čemer se uporabijo preskusna masa in koeficienti cestne obremenitve (f0, f1 in f2), pridobljeni iz izjave o skladnosti za posamezno vozilo, kot je opredeljeno v Prilogi IX. Razmerje rk se popravi z razmerjem, ki izraža ustrezno uporabo motorja z notranjim zgorevanjem med vožnjo RDE in v preskusu WLTP, ki se izvedeta v načinu ohranjanja naboja. Komisija pregleduje spodnjo enačbo, ki se spremeni zaradi tehničnega napredka.

Za mestno ali celotno vožnjo:

pri čemer je ICk razmerje med razdaljo, ki se med cestno ali celotno vožnjo prevozi z vklopljenim motorjem z notranjim zgorevanjem, in celotno prevoženo razdaljo mestne ali celotne vožnje:

Z določitvijo delovanja motorja z notranjim zgorevanjem v skladu z odstavkom 5 Dodatka 4.

▼B

---

Dodatek 7

Izbira vozil za preskušanje PEMS pri prvotni homologaciji

▼M3

1.   UVOD

Preskusov PEMS zaradi njihovih posebnih značilnosti ni treba izvesti za vsak tip vozila glede na emisije ter informacije o popravilu in vzdrževanju vozila, kot je opredeljen v členu 2(1) in ki se v nadaljnjem besedilu imenuje „tip vozila glede na emisije“. Proizvajalec vozil lahko združi več tipov vozila glede na emisije in več vozil z različnimi navedenimi najvišjimi ravnmi dejanskih emisij, ki nastajajo med vožnjo, v skladu z delom I Priloge IX k Direktivi 2007/46/ES ter tako ustvari skupino preskusov PEMS v skladu z zahtevami iz točke 3, ki se validirajo v skladu z zahtevami iz točke 4.

▼B

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

N

—

število tipov vozila glede na emisije

NT

—

najmanjše število tipov vozila glede na emisije

PMRH

—

največje razmerje moči in mase med vsemi vozili v družini preskusov PEMS

PMRL

—

najmanjše razmerje moči in mase med vsemi vozili v družini preskusov PEMS

V_eng_max

—

največja prostornina motorja med vsemi vozili v družini preskusov PEMS

▼M1

3.   SESTAVLJANJE DRUŽINE PRESKUSOV PEMS

Družina preskusov PEMS vključuje dokončana vozila s podobnimi značilnostmi emisij. Tipi vozila glede na emisije se lahko vključijo v družino preskusov PEMS samo, če so dokončana vozila v družini preskusov PEMS enaka v zvezi z značilnostmi iz točk 3.1 in 3.2.

3.1.    Upravna merila

▼B

3.2.    Tehnična merila

3.2.1.

Tip pogona (npr. ICE, HEV, PHEV)

3.2.2.

Tipi goriv (npr. bencin, dizelsko gorivo, UNP, ZP …). Vozila z dvogorivnim motorjem ali vozila s prilagodljivim tipom goriva so lahko združena z drugimi vozili, s katerimi imajo skupno eno gorivo.

3.2.3.

Proces izgorevanja (npr. dvotaktni, štiritaktni)

3.2.4.

Število valjev

3.2.5.

Konfiguracija valjev v bloku (npr. vrstni motor, V-motor, radialni motor, motor z nasprotno ležečimi valji)

3.2.6.

Prostornina motorja Proizvajalec vozila določi vrednost V_eng_max (= največja prostornina motorja med vsemi vozili v družini preskusov PEMS). Prostornine motorjev vozil v družini preskusov PEMS ne odstopajo za več kot – 22 % od vrednosti V_eng_max, če je V_eng_max ≥ 1 500 ccm, in – 32 % od vrednosti V_eng_max, če je V_eng_max < 1 500 ccm.

3.2.7.

Način dovoda goriva v motor (npr. posredno ali neposredno ali kombinirano vbrizgavanje)

3.2.8.

Vrsta hladilnega sistema (npr. zrak, voda, olje)

3.2.9.

Način dovoda zraka, npr. sesalni motor, tlačno polnjeni, tip tlačnega pomnilnika (npr. z zunanjim pogonom, enojni ali večkratni turbo, spremenljive geometrije …)

3.2.10.

Tipi in zaporedje sestavnih delov za naknadno obdelavo izpušnih plinov (npr. tristezni katalizator, oksidacijski katalizator, redukcijski lovilnik NOx, SCR, redukcijski katalizator NOx, filter za delce)

3.2.11.

Vračanje izpušnih plinov v valj (z ali brez, notranje/zunanje, hlajeno/nehlajeno, nizki/visoki tlak)

3.3.    Razširitev družine preskusov PEMS

Obstoječo družino preskusov PEMS je mogoče razširiti z dodajanjem novih tipov vozila glede na emisije. Tudi razširjena družina preskusov PEMS in njena validacija izpolnjujeta zahteve iz točk 3 in 4. To lahko zlasti zahteva preskušanje PEMS dodatnih vozil za validiranje razširjene družine preskusov PEMS v skladu s točko 4.

3.4.    Alternativna družina preskusov PEMS

Kot alternativo določbam iz točk 3.1 in 3.2 lahko proizvajalec vozila določi družino preskusov PEMS, ki je enaka enemu tipu vozila glede na emisije. Pri tem zahteva iz točke 4.1.2 za validiranje družine preskusov PEMS ne velja.

4.   VALIDACIJA DRUŽINE PRESKUSOV PEMS

4.1.    Splošne zahteve za validiranje družine preskusov PEMS

Pri vsaki validaciji se šteje, da proizvajalec vozil v zadevni družini nosi veljavne odgovornosti ne glede na to, ali je ta proizvajalec sodeloval pri preskusu PEMS določenega tipa vozila glede na emisije.

4.2.    Izbira vozil za preskušanje PEMS pri validiranju družine preskusov PEMS

Z izbiro vozil iz družine preskusov PEMS naj bi se zagotovilo, da so s preskusom PEMS pokrite naslednje tehnične značilnosti, pomembne za emisije onesnaževal. Eno vozilo, izbrano za preskušanje, je lahko reprezentativno za različne tehnične značilnosti. Za validacijo družine preskusov PEMS se vozila izberejo za preskušanje PEMS na naslednji način:

▼M3 —————

▼M1

▼M1

▼B

5.   POROČANJE

▼M3

▼B

---

▼M3

Dodatek 7a

Preverjanje dinamike vožnje

1.   UVOD

Ta dodatek opisuje postopke izračuna za preverjanje dinamike vožnje z določitvijo presežka ali pomanjkanja dinamike med mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo.

▼B

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

RPA   relativni pozitivni pospešek

Δ

—

razlika

>

—

večje

≥

—

večje ali enako

%

—

odstotek

<

—

manjše

≤

—

manjše ali enako

a

—

pospešek [m/s2]

ai

—

pospešek v časovnem koraku i [m/s2]

apos

—

pozitivni pospešek, večji kot 0,1 m/s2 [m/s2]

apos,i,k

—

pozitivni pospešek, večji kot 0,1 m/s2 v časovnem koraku i glede na mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [m/s2]

ares

—

ločljivost pospeška [m/s2]

di

—

razdalja, prevožena v časovnem koraku i [m]

di,k

—

razdalja, prevožena v časovnem koraku i glede na mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [m]

Indeks (i)

—

se nanaša na diskretni časovni korak

Indeks (j)

—

se nanaša na diskretni časovni korak podatkovnih nizov pozitivnega pospeška

Indeks (k)

—

se nanaša na določeno kategorijo (t = celotna, u = mestna, r = izvenmestna, m = avtocestna)

Mk

—

število vzorcev za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže s pozitivnim pospeškom, večjim od 0,1 m/s2

N k

—

skupno število vzorcev za mestne, izvenmestne, avtocestne deleže in celotno vožnjo

RPAk

—

relativni pozitivni pospešek za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [m/s2 ali kWs/(kg * km)]

tk

—

trajanje mestnih, izvenmestnih in avtocestnih deležev in celotne vožnje [s]

T4253H

—

izravnalnik sestavljenih podatkov

ν

—

hitrost vozila [km/h]

νi

—

dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i [km/h]

νi,k

—

dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i glede na mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [km/h]

—

dejanska hitrost vozila na pospešek v časovnem koraku i [m2/s3 ali W/kg]

—

dejanska hitrost vozila na pozitivni pospešek, večji kot 0,1 m/s2 v časovnem koraku j glede na mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [m2/s3 ali W/kg]

—

95. percentil zmnožka hitrosti vozila pri vsakem pozitivnem pospešku, večjem od 0,1 m/s2, za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [m2/s3 ali W/kg]

—

povprečna hitrost vozila za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [km/h]

3.   KAZALNIKI VOŽNJE

3.1.    Izračuni

▼M3

3.1.1.   Predobdelava podatkov

Dinamični parametri, kot so pospešek (v · apos ) ali RPA, se določijo s točnostjo signala hitrosti 0,1 % pri vseh hitrostih nad 3 km/h ter frekvenco vzorčenja 1 Hz. Ta zahteva glede točnosti se običajno izpolni s signali, umerjenimi za razdaljo, ki jih pošilja tipalo hitrosti (vrtenja) kolesa. V nasprotnem primeru se pospešek določi s točnostjo 0,01 m/s2 in frekvenco vzorčenja 1 Hz. V tem primeru točnost ločenega signala hitrosti v (v · apos ) znaša vsaj 0,1 km/h.

Pravilna sled hitrosti je osnova za nadaljnje izračune in razvrščanje, kot je opisano v odstavkih 3.1.2 in 3.1.3.

▼B

3.1.2.    Izračun razdalje, pospeška in

Naslednji izračuni se izvedejo za celotno časovno obdobje, na katerem temelji sled hitrosti (z ločljivostjo 1 Hz), od sekunde 1 do sekundett (zadnje sekunde).

Povečanje razdalje za vsak vzorec podatkov se izračuna:

▼C2

▼B

pri čemer je:

di	razdalja, prevožena v časovnem koraku i [m],

ν i	dejanska hitrost vozila v časovnem koraku i [km/h],

N t	skupno število vzorcev.

Pospešek se izračuna:

pri čemer je:

ai	pospešek v časovnem koraku i [m/s2] za i = 1: , za : .

Zmnožek hitrosti vozila izdelka za vsak pospešek se izračuna:

pri čemer je:

zmnožek dejanska hitrost vozila na pospešek v časovnem koraku i [m2/s3 ali W/kg].

▼M3

3.1.3.   Razvrščanje rezultatov

Po izračunu a_i in (v · a)i se vrednosti vi, di, ai in (v · a)i razvrstijo v padajočem vrstnem redu glede na hitrost vozila.

Vsi podatkovni nizi z vi ≤ 60 km/h spadajo v razred hitrosti „mestna vožnja“, vsi podatkovni nizi s 60 km/h < vi ≤ 90km/h v razred hitrosti „izvenmestna vožnja“, vsi podatkovni nizi z vi > 90 km/h pa v razred hitrosti „avtocestna vožnja“.

Pri vozilih kategorije N2, opremljenih z napravo, ki hitrost vozila omejuje na 90 km/h, vsi podatkovni nizi z vi ≤ 60 km/h spadajo v razred hitrosti „mestna vožnja“, vsi podatkovni nizi s 60 km/h < vi ≤ 80 km/h v razred hitrosti „izvenmestna vožnja“, vsi podatkovni nizi z vi > 80 km/h pa v razred hitrosti „avtocestna vožnja“.

Število podatkovnih nizov z vrednostjo pospeška ai > 0,1 m/s2 je večje ali enako 100 za vsak razred hitrosti.

Za vsak razred hitrosti se povprečna hitrost vozila

izračuna na naslednji način:

, i = 1 to Nk, k= u, r, m

pri čemer je:

Nk skupno število vzorcev za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže.

▼B

3.1.4.    Izračun za posamezen razred hitrosti

95. percentil vrednosti

se izračuna:

Vrednosti
v vsakem razredu hitrosti se razvrstijo po naraščajočem vrstnem redu za vse podatkovne nize z

in določi se skupno število teh vzorcev Mk .

Percentilne vrednosti se nato dodelijo vrednostim

z

:

Najnižji vrednosti
pripada percentil 1/Mk , drugi najnižji 2/Mk , tretji najnižji 3/Mk , najvišji pa

je vrednost

z

. Če

ni mogoče doseči, se

izračuna z linearno interpolacijo med zaporednima vzorcema j in j + 1, pri čemer velja

in

.

Relativni pozitivni pospešek za posamezen razred hitrosti se izračuna:

pri čemer je:

RPAk	relativni pozitivni pospešek za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže [m/s2 ali kWs/(kg * km)],

Δt	časovna razlika, enaka 1 sekundi,

Mk	število vzorcev za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže s pozitivnim pospeškom,

Nk	skupno število vzorcev za mestne, izvenmestne in avtocestne deleže.

4.   PREVERJANJE VELJAVNOSTI VOŽNJE

4.1.1.    Preverjanje za posamezen razred hitrosti (z v v [km/h])

Če je

in

je vožnja neveljavna.

Če sta izpolnjena pogoja

in

, je vožnja neveljavna.

▼M3

Samo za tista vozila kategorije N1 ali N2, katerih razmerje moči in mase vozila je enako 44 W/kg ali manjše, na zahtevo proizvajalca veljajo naslednji pogoji.

Če velja

ter

je vožnja neveljavna.

Če velja

ter

je vožnja neveljavna.

Za izračun razmerja moči in mase se uporabijo naslednje vrednosti:

▼M3

4.1.2.   Preverjanje RPA na razred hitrosti

Če sta izpolnjena pogoja

in

, je vožnja neveljavna.

Če sta izpolnjena pogoja
in RPAk < 0,025, je vožnja neveljavna.

▼B

---

Dodatek 7b

Postopek za določanje skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine vožnje PEMS

1.   UVOD

V tem dodatku je opisan postopek za določanje skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine vožnje PEMS.

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

d(0)

—

razdalja na začetku vožnje [m]

d

—

skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti [m]

d 0

—

skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno pred zadevno točko na poti d [m]

d 1

—

skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno za zadevno točko na poti d [m]

d a

—

referenčna točka na poti pri d(0) [m]

d e

—

skupna prevožena razdalja do zadnje diskretne točke na poti [m]

d i

—

trenutna razdalja [m]

d tot

—

skupna preskusna razdalja [m]

h(0)

—

nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na začetku vožnje [m nadmorske višine]

h(t)

—

nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov v točki t [m nadmorske višine]

h(d)

—

nadmorska višina vozila v točki na poti d [m nadmorske višine]

h(t-1)

—

nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov v točki t – 1 [m nadmorske višine]

hcorr(0)

—

popravljena nadmorska višina neposredno pred ustrezno točko na poti d [m nadmorske višine]

hcorr(1)

—

popravljena nadmorska višina neposredno za ustrezno točko na poti d [m nadmorske višine]

hcorr(t)

—

popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t [m nadmorske višine]

hcorr(t-1)

—

popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t – 1 [m nadmorske višine]

hGPS,i

—

trenutna nadmorska višina vozila, izmerjena z GPS [m nadmorske višine]

hGPS(t)

—

nadmorska višina vozila, izmerjena z GPS na podatkovni točki t [m nadmorske višine]

h int (d)

—

interpolirana nadmorska višina na obravnavani diskretni točki na poti d [m nadmorske višine]

h int,sm,1 (d)

—

izravnana in interpolirana nadmorska višina po prvi izravnavi na obravnavani diskretni točki na poti d [m nadmorske višine]

hmap(t)

—

nadmorska višina vozila na podlagi topografske karte na podatkovni točki t [m nadmorske višine]

Hz

—

herc

km/h

—

kilometer na uro

m

—

meter

roadgrade,1(d)

—

izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni točki na poti d po prvi izravnavi [m/m]

roadgrade,2(d)

—

izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni točki na poti d po drugi izravnavi [m/m]

sin

—

trigonometrična sinusna funkcija

t

—

pretečen čas od začetka preskusa [s]

t0

—

pretečen čas pri merjenju neposredno pred ustrezno točko na poti d [s]

vi

—

trenutna hitrost vozila [km/h]

v(t)

—

hitrost vozila na podatkovni točki t [km/h]

3.   SPLOŠNE ZAHTEVE

Skupno pozitivno povečanje nadmorske višine med vožnjo za preskus RDE se določi na podlagi treh parametrov: trenutne nadmorske višine vozila hGPS,i [m nadmorske višine], izmerjene s sistemom GPS, trenutne hitrosti vozila v i [km/h], izmerjene pri frekvenci 1 Hz, in ustreznega časa t [s], pretečenega od začetka preskusa.

4.   IZRAČUN SKUPNEGA POZITIVNEGA POVEČANJA NADMORSKE VIŠINE

4.1.    Splošno

Skupno pozitivno povečanje nadmorske višine med vožnjo za preskus RDE se izračuna po trifaznem postopku, ki vključuje (i) pregled in načelno preverjanje kakovosti podatkov, (ii) popravek podatkov o trenutni nadmorski višini in (iii) izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine.

4.2.    Pregled in načelno preverjanje kakovosti podatkov

Preveri se popolnost podatkov o trenutni hitrosti vozila. Popravljanje manjkajočih podatkov je dovoljeno, če so vrzeli še v skladu z zahtevami iz točke 7 Dodatka 4; v nasprotnem primeru se rezultate preskusa razveljavi. Preveri se popolnost podatkov o trenutni nadmorski višini. Vrzeli v podatkih se zapolnijo z interpolacijo podatkov. Točnost interpoliranih podatkov se preveri s topografsko karto. Priporočljivo je, da se interpolirani podatki popravijo, če velja naslednje:

Nadmorsko višino se popravi tako, da velja:

pri čemer je:

h(t)

—

nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na podatkovni točki t [m nadmorske višine],

hGPS(t)

—

nadmorska višina vozila, izmerjena z GPS na podatkovni točki t [m nadmorske višine],

hmap(t)

—

nadmorska višina vozila na podlagi topografske karte na podatkovni točki t [m nadmorske višine].

4.3.    Popravek podatkov o trenutni nadmorski višini vozila

Višina h(0) na začetku vožnje v točki d(0) se določi s sistemom GPS, pravilnost pa se preveri z informacijami s topografske karte. Odstopanje ne sme biti večje kot 40 m. Vsi podatki o trenutni nadmorski višini h(t) se popravijo, če velja naslednje:

Nadmorsko višino se popravi tako, da velja:

pri čemer je:

h(t)

—

nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na podatkovni točki t [m nadmorske višine],

h(t-1)

—

nadmorska višina vozila po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov na podatkovni točki t-1 [m nadmorske višine],

v(t)

—

hitrost vozila na podatkovni točki t [km/h],

hcorr(t)

—

popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t [m nadmorske višine],

hcorr(t-1)

—

popravljena trenutna nadmorska višina vozila na podatkovni točki t – 1 [m nadmorske višine].

Po končanju postopka popravljanja se določi veljavni podatkovni niz za nadmorsko višino. Ti podatki se uporabijo za izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine, kot je opisano v točki 13.4.

4.4.    Končni izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine

4.4.1.    Določitev enotne prostorske ločljivosti

Skupna prevožena razdalja dtot [m] se določi kot vsota trenutnih razdalj d i. Trenutna razdalja d i se določi kot:

pri čemer je:

d i

—

trenutna razdalja [m],

v i

—

trenutna hitrost vozila [km/h].

Skupno povečanje nadmorske višine se izračuna na podlagi podatkov s konstantno prostorsko ločljivostjo 1 m, s prvim merjenjem na začetku vožnje d(0). Diskretne podatkovne točke pri ločljivosti 1 m se imenujejo točke na poti, zanje pa je značilna določena vrednost d za razdaljo (npr. 0, 1, 2, 3 m …) in ustrezna nadmorska višina h(d) [m nadmorske višine].

Nadmorska višina vsake diskretne točke na poti d se izračuna z interpolacijo trenutne nadmorske višine hcorr(t) kot:

pri čemer je:

h int (d)

—

interpolirana nadmorska višina na obravnavani diskretni točki na poti d [m nadmorske višine],

hcorr(0)

—

popravljena nadmorska višina neposredno pred ustrezno točko na poti d [m nadmorske višine],

hcorr(1)

—

popravljena nadmorska višina neposredno za ustrezno točko na poti d [m nadmorske višine],

d

—

skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti d [m],

d 0

—

skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno pred zadevno točko na poti d [m],

d 1

—

skupna prevožena razdalja do merjenja neposredno za zadevno točko na poti d [m].

4.4.2.    Izravnavanje dodatnih podatkov

Podatki o nadmorski višini, pridobljeni za vsako diskretno točko na poti, se izravnajo z dvofaznim postopkom; d a in de označujeta prvo in zadnjo podatkovno točko (slika 1). Prva izravnava se izvede:

pri čemer je:

roadgrade,1(d)

—

izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni točki na poti po prvi izravnavi [m/m],

h int (d)

—

interpolirana nadmorska višina na obravnavani diskretni točki na poti d [m nadmorske višine],

h int,sm,1 (d)

—

izravnana interpolirana nadmorska višina po prvi izravnavi na obravnavani diskretni zadevni točki na poti d [m nadmorske višine],

d

—

skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti [m],

d a

—

referenčna točka na poti pri razdalji nič metrov [m],

d e

—

skupna prevožena razdalja do zadnje diskretne točke na poti [m].

Druga izravnava se izvede:

pri čemer je:

roadgrade,2(d)

—

izravnan naklon ceste na obravnavani diskretni zadevni točki na poti po drugi izravnavi [m/m],

h int,sm,1 (d)

—

izravnana interpolirana nadmorska višina po prvi izravnavi na obravnavani diskretni zadevni točki na poti d [m nadmorske višine],

d

—

skupna prevožena razdalja na obravnavani diskretni točki na poti [m],

d a

—

referenčna točka na poti pri razdalji nič metrov [m],

d e

—

skupna prevožena razdalja do zadnje diskretne točke na poti [m].

Slika 1

Ponazoritev postopka izravnave interpoliranih signalov nadmorske višine

▼M3

4.4.3.    Izračun končnega rezultata

Pozitivno skupno povečanje nadmorske višine med celotno vožnjo se izračuna z vključitvijo vseh pozitivnih interpoliranih in izravnanih naklonov ceste, tj. road grade,2(d). Rezultat je treba normalizirati s skupno preskusno razdaljo dtot in ga izraziti v metrih skupnega povečanja nadmorske višine na sto kilometrov razdalje.

Nato se na podlagi hitrosti vozila na vsaki diskretni točki na poti izračuna skupno pozitivno povečanje nadmorske višine mestnega dela vožnje:

vw = 1/(t w,i – t w,i-1) · 602/1 000

pri čemer je:

vw – hitrost vozila na točki na poti (v km/h).

Vsi podatkovni nizi z vw = < 60 km/h spadajo v mestni del vožnje.

Vključite vse pozitivne interpolirane in izravnane naklone ceste, ki ustrezajo podatkovnim nizom za mestni del.

Vključite število 1m točk na poti, ki ustrezajo podatkovnim nizom za mestni del, in delite s 1 000 , da izračunate preskusno razdaljo mestnega dela durban [km].

Skupno pozitivno povečanje nadmorske višine mestnega dela vožnje se nato izračuna tako, da se povečanje nadmorske višine za mestni del deli s preskusno razdaljo mestnega dela, izrazi pa se v metrih skupnega povečanja nadmorske višine na sto kilometrov razdalje.

▼B

5.   ŠTEVILSKI PRIMER

Tabeli 1 in 2 prikazujeta korake, potrebne za izračun pozitivnega povečanja nadmorske višine na podlagi podatkov, zabeleženih med preskusom vožnje s PEMS. Zaradi jedrnatosti je tu predstavljen izvleček za 800 m in 160 s.

5.1.    Pregled in načelno preverjanje kakovosti podatkov

Pregled in načelno preverjanje kakovosti podatkov potekata v dveh korakih. Najprej se preveri popolnost podatkov o hitrosti vozila. V zadevnem podatkovnem vzorcu niso bile odkrite podatkovne vrzeli (glej tabelo 1). Nato se preveri popolnost podatkov o nadmorski višini. V zadevnem podatkovnem vzorcu manjkajo podatki o nadmorski višini za sekundi 2 in 3. Te vrzeli se zapolnijo z interpolacijo signala GPS. Poleg tega se nadmorska višina, določena s sistemom GPS, preveri s topografsko karto; to preverjanje zajema nadmorsko višino h(0) na začetku vožnje. Podatki o nadmorski višini za sekunde 112–114 se popravijo na podlagi topografske karte, da se izpolni naslednji pogoj:

S preverjanjem podatkov se pridobijo podatki iz petega stolpca h(t).

5.2.    Popravek podatkov o trenutni nadmorski višini vozila

V naslednjem koraku se popravijo podatki o nadmorski višini h(t) za sekunde 1 do 4, 111 do 112 in 159 do 160, pri čemer se prevzamejo vrednosti nadmorske višine za sekunde 0, 110 in 158, saj velja naslednje:

S popravkom podatkov se pridobijo podatki iz šestega stolpca hcorr(t). Učinek preverjanja in popravka na podatke o nadmorski višini je prikazan na sliki 2.

5.3.    Izračun skupnega pozitivnega povečanja nadmorske višine

5.3.1.    Določitev enotne prostorske ločljivosti

Trenutna razdalja di se izračuna tako, da se trenutna hitrost vozila, izmerjena v km/h, deli s 3,6 (stolpec 7 v tabeli 1). S ponovnim izračunom podatkov o nadmorski višini za določitev enotne prostorske ločljivosti 1 metra se določijo diskretne točke na poti d (stolpec 1 v tabeli 2) in njihove ustrezne vrednosti nadmorske višine hint(d) (stolpec 7 v tabeli 2). Nadmorska višina vsake ločene točke na poti d se izračuna z interpolacijo izmerjene trenutne nadmorske višine h corr kot:

5.3.2.    Izravnavanje dodatnih podatkov

V tabeli 2 sta prva in zadnja diskretna točka na poti: d a = 0 m in d e = 799 m. Podatki o nadmorski višini za vsako diskretno točko na poti se izravnajo z dvofaznim postopkom. Prvo izravnavo sestavlja naslednje:

chosen to demonstrate the smoothing for d ≤ 200m

chosen to demonstrate the smoothing for 200m < d < (599m)

chosen to demonstrate the smoothing for d ≥ (599m)

Izravnana in interpolirana nadmorska višina se izračuna:

Druga izravnava:

chosen to demonstrate the smoothing for d ≤ 200m

chosen to demonstrate the smoothing for 200m < d < (599)

chosen to demonstrate the smoothing for d ≥ (599m)

5.3.3.    Izračun končnega rezultata

Pozitivno skupno povečanje nadmorske višine med vožnjo se izračuna z vključitvijo vseh pozitivnih interpoliranih in izravnanih naklonov ceste, tj. roadgrade,2(d) v tabeli 2. Skupna prevožena razdalja za celoten nabor podatkov je bila
, vsi pozitivni interpolirani in izravnani razredi cesta pa so merili 516 m. Pozitivno skupno povečanje nadmorske višine je torej znašalo 516 * 100 / 139,7 = 370 m / 100 km.

Slika 2

Učinek preverjanja in popravljanja podatkov – profil nadmorske višine, izmerjen s sistemom GPS, hGPS(t), profil nadmorske višine, določen s topografsko karto, hmap(t), profil nadmorske višine, določen po pregledu in načelnem preverjanju kakovosti podatkov, h(t), in popravek hcorr(t)podatkov iz tabele 1.

Slika 3

Primerjava med popravljenim profilom nadmorske višine hcorr(t) ter izravnano in interpolirano nadmorsko višino hint,sm,1

▼M3 —————

▼B

---

Dodatek 8

Zahteve za izmenjavo podatkov in poročanje

▼M3

1.   UVOD

V tem dodatku so opisane zahteve za izmenjavo podatkov med merilnimi sistemi in programsko opremo za ocenjevanje podatkov ter za poročanje in izmenjavo vmesnih in končnih rezultatov RDE po izvedbi ocenjevanja podatkov.

Pri izmenjavi in poročanju obveznih in neobveznih parametrov se upoštevajo zahteve iz točke 3.2 Dodatka 1. Tehnično poročilo sestavlja pet elementov:

2.   SIMBOLI, PARAMETRI IN ENOTE

a1	koeficient značilne krivulje CO2

b1	koeficient značilne krivulje CO2

a2	koeficient značilne krivulje CO2

b2	koeficient značilne krivulje CO2

tol1–

primarna spodnja meja dovoljenega odstopanja

tol1	primarna zgornja meja dovoljenega odstopanja

(v.apos)95k

95. percentil zmnožka hitrosti vozila in pozitivnega pospeška, večjega od 0,1 m/s2, med mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo [m2/s3 ali W/kg]

RPAk	relativni pozitivni pospešek za mestno, izvenmestno in avtocestno vožnjo [m/s2 ali kWs/(kg * km)]

ICk	je delež razdalje, ki ga je vozilo OVC-HEV prevozilo z uporabo motorja z notranjim izgorevanjem, glede na celotno vožnjo za preskus RDE

dICE,k

je prevožena razdalja [km] vozila OVC-HEV z vklopljenim motorjem z notranjim zgorevanjem na vožnji za preskus RDE

dEV,k

je prevožena razdalja [km] vozila OVC-HEV z izklopljenim motorjem z notranjim zgorevanjem na vožnji za preskus RDE

je masa CO2 za določeno razdaljo [g/km], ki nastane med vožnjo za preskus RDE

je masa CO2 za določeno razdaljo [g/km], ki nastane v postopku WLTP

je masa CO2 za določeno razdaljo [g/km], ki nastane v postopku WLTP, za vozilo OVC-HEV, preskušeno v načinu ohranjanja naboja

rk	razmerje med emisijami CO2, izmerjenimi v preskusu RDE, in emisijami CO2, izmerjenimi v preskusu WLTP

RFk	je faktor vrednotenja rezultatov, izračunan za vožnjo za preskus RDE

RFL1	je prvi parameter funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov

RFL2	je drugi parameter funkcije, uporabljene za izračun faktorja vrednotenja rezultatov

▼B

3.   OBLIKA ZAPISA ZA IZMENJAVO PODATKOV IN POROČANJE

▼M3

3.1.   Splošno

Vrednosti emisij in vsi drugi ustrezni parametri se sporočajo in izmenjujejo v podatkovni datoteki v obliki csv. Vrednosti parametrov so ločene z vejico, koda ASCII #h2C. Vrednosti podparametrov so ločene z dvopičjem, koda ASCII #h3B. Decimalno ločilo številskih vrednosti je pika, koda ASCII #h2E. Vrstice so zaključene s prehodom v novo vrstico-vrstičnim presledkom, koda ASCII #h0D #h0A. Ločila tisočic se ne uporabljajo.

▼B

3.2.    Izmenjava podatkov

Podatki se med merilnimi sistemi in programsko opremo za ocenjevanje podatkov izmenjujejo s standardizirano datoteko za poročanje, ki vsebuje minimalni nabor obveznih in neobveznih parametrov. Datoteka za izmenjavo podatkov je zgrajena na naslednji način: prvih 195 vrstic je rezerviranih za glavo, v kateri so posebne informacije o npr. preskusnih pogojih, identiteti in umerjanju opreme PEMS (tabela 1). Vrstice 198–200 vsebujejo oznake in enote parametrov. Vrstica 201 in vse naslednje podatkovne vrstice sestavljajo telo datoteke za izmenjavo podatkov in vrednosti parametrov za poročanje (tabela 2). Telo datoteke za izmenjavo podatkov vsebuje najmanj toliko podatkovnih vrstic, kot znaša trajanje preskusa v sekundah, pomnoženo s frekvenco zapisovanja v hercih.

▼M3

3.3.   Vmesni in končni rezultati

Zbirni parametri vmesnih rezultatov se zabeležijo in strukturirajo, kot je navedeno v tabeli 3. Informacije v tabeli 3 se pridobijo pred uporabo metod za ocenjevanje podatkov in izračun emisij iz dodatkov 5 in 6.

Proizvajalec vozila zapiše razpoložljive rezultate metod za ocenjevanje podatkov v ločene datoteke. Rezultati ocenjevanja podatkov z metodo iz Dodatka 5 in izračuna emisij iz Dodatka 6 se sporočijo v skladu s tabelami 4, 5 in 6. Glava datoteke za poročanje podatkov je sestavljena iz treh delov. Prvih 95 vrstic je rezerviranih za posebne informacije o nastavitvah metode za ocenjevanje podatkov. V vrsticah 101–195 se navedejo rezultati metode za ocenjevanje podatkov. Vrstice 201–490 so rezervirane za poročanje o končnih rezultatih emisij. Vrstica 501 in vse naslednje podatkovne vrstice sestavljajo jedro datoteke za poročanje podatkov in vsebujejo podrobne rezultate ocenjevanja podatkov.

▼B

4.   TABELE ZA TEHNIČNO POROČANJE

▼M3

4.1.   Izmenjava podatkov

V levem stolpcu tabele 1 so parametri, o katerih je treba poročati (fiksna oblika in vsebina). V srednjem stolpcu tabele 1 sta navedena opis in/ali enota (fiksna oblika in vsebina). Če se lahko parameter opiše z elementom z vnaprej določenega seznama v srednjem stolpcu, se za njegov opis uporabi vnaprej določena nomenklatura (npr. v vrstici 19 datoteke za izmenjavo podatkov bi bilo treba vozilo z ročnim menjalnikom opisati kot ročni in ne kot MT ali Man ali z uporabo druge nomenklature). V desni stolpec tabele 1 je treba vnesti dejanske podatke. V tabele so vneseni izmišljeni podatki za prikaz pravilnega načina vnašanja vsebine, o kateri se poroča. Spoštovati je treba vrstni red stolpcev in vrstic (vključno s praznimi).

Jedro datoteke za izmenjavo podatkov je sestavljeno iz trivrstične glave, ki ustreza vrsticam 198, 199 in 200 (tabela 2, prenesena), ter dejanskih vrednosti, ki se zabeležijo med vožnjo in jih je treba vpisati v vrstice od 201 do konca podatkov. Levi stolpec tabele 2 ustreza vrstici 198 datoteke za izmenjavo podatkov (fiksna oblika). Srednji stolpec tabele 2 ustreza vrstici 199 datoteke za izmenjavo podatkov (fiksna oblika). Desni stolpec tabele 2 ustreza vrstici 200 datoteke za izmenjavo podatkov (fiksna oblika).

V levem stolpcu tabele 3 so parametri, o katerih je treba poročati (fiksna oblika). V srednjem stolpcu tabele 3 sta navedena opis in/ali enota (fiksna oblika). Če se lahko parameter opiše z elementom iz vnaprej določenega seznama v srednjem stolpcu, se za njegov opis uporabi vnaprej določena nomenklatura. V desni stolpec tabele 3 je treba vnesti dejanske podatke. V tabelo so vneseni izmišljeni podatki za prikaz pravilnega načina vnašanja vsebine, o kateri se poroča. Spoštovati je treba vrstni red stolpcev in vrstic.

4.2.   Vmesni in končni rezultati

4.2.1.   Vmesni rezultati

4.2.2.   Rezultati ocenjevanja podatkov

V vrsticah 1 do 497 tabele 4 je v levem stolpcu naveden parameter, o katerem je treba poročati (fiksna oblika), v srednjem stolpcu opis in/ali enota (fiksna oblika), v desni stolpec pa je treba vnesti dejanske podatke. V tabelo so vneseni izmišljeni podatki za prikaz pravilnega načina vnašanja vsebine, o kateri se poroča. Spoštovati je treba vrstni red stolpcev in vrstic.

Začetek tabele 5a je vrstica 101 datoteke za poročanje podatkov št. 2. V levem stolpcu je naveden parameter, o katerem je treba poročati (fiksna oblika), v srednjem stolpcu opis in/ali enota (fiksna oblika), v desni stolpec pa je treba vnesti dejanske podatke. V tabelo so vneseni izmišljeni podatki za prikaz pravilnega načina vnašanja vsebine, o kateri se poroča. Spoštovati je treba vrstni red stolpcev in vrstic.

Začetek tabele 5b je vrstica 201 datoteke za poročanje podatkov št. 2. V levem stolpcu je naveden parameter, o katerem je treba poročati (fiksna oblika), v srednjem stolpcu opis in/ali enota (fiksna oblika), v desni stolpec pa je treba vnesti dejanske podatke. V tabelo so vneseni izmišljeni podatki za prikaz pravilnega načina vnašanja vsebine, o kateri se poroča. Spoštovati je treba vrstni red stolpcev in vrstic.

Jedro datoteke za poročanje št. 2 je sestavljeno iz trivrstične glave, ki ustreza vrsticam 498, 499 in 500 (tabela 6, prenesena), vključijo pa se dejanske vrednosti, ki opisujejo okna drsečega povprečenja in so izračunana v skladu z Dodatkom 5, iz vrstic od 501 do konca podatkov. Levi stolpec tabele 6 ustreza vrstici 498 datoteke za poročanje št. 2 (fiksna oblika). Srednji stolpec tabele 6 ustreza vrstici 499 datoteke za poročanje št. 2 (fiksna oblika). Desni stolpec tabele 6 ustreza vrstici 500 datoteke za poročanje št. 2 (fiksna oblika).

▼B

4.3.    Opis vozila in motorja

Proizvajalec zagotovi opis vozila in motorja v skladu z Dodatkom 4 k Prilogi I.

▼M3

4.4.   Vizualno podporno gradivo v zvezi z namestitvijo prenosnega sistema za merjenje emisij

Namestitev prenosnega sistema za merjenje emisij je treba na vsakem preskušanem vozilu dokumentirati z vizualnim gradivom (fotografijami in/ali video posnetki). Število in kakovost slik bi morala biti zadostna za identifikacijo vozila in oceno, ali je namestitev glavne enote sistema PEMS, merilnika masnega pretoka izpušnih plinov, antene GPS in vremenske postaje v skladu s priporočili proizvajalcev instrumentov in splošno dobro prakso preskušanja s sistemom PEMS.

▼M3

---

Dodatek 9

Proizvajalčeva izjava o skladnosti

Proizvajalčeva izjava o skladnosti z zahtevami za dejanske emisije, ki nastajajo med vožnjo

(Proizvajalec): …

(Naslov proizvajalca): …

izjavlja, da

tipi vozil, navedeni v prilogi k tej izjavi, izpolnjujejo zahteve iz točke 2.1 Priloge IIIA k Uredbi (EU) 2017/1151 v zvezi z dejanskimi emisijami, ki nastajajo med vožnjo (RDE), za vse mogoče preskuse RDE, ki so v skladu z zahtevami iz te priloge.

V [… (kraj)]

dne [… (datum)]

…

(Žig in podpis zastopnika proizvajalca)

Priloga:

▼B

---

PRILOGA IV

PODATKI O EMISIJAH, ZAHTEVANI PRI HOMOLOGACIJI ZA NAMENE TEHNIČNEGA PREGLEDA

---

Dodatek 1

MERJENJE EMISIJ OGLJIKOVEGA MONOKSIDA V PROSTEM TEKU MOTORJA

(PRESKUS TIPA 2)

1.   UVOD

2.   SPLOŠNE ZAHTEVE

3.   TEHNIČNE ZAHTEVE

---

Dodatek 2

MERJENJE MOTNOSTI DIMA

1.   UVOD

2.   SIMBOL POPRAVLJENEGA ABSORPCIJSKEGA KOEFICIENTA

Slika IV.2.1

Zgornji simbol kaže, da je popravljeni absorpcijski koeficient enak 1,30 m–1.

3.   SPECIFIKACIJE IN PRESKUSI

4.   TEHNIČNE ZAHTEVE

4.1	Tehnične zahteve so navedene v Prilogah 4, 5, 7, 8, 9 in 10 k Pravilniku št. 24 UN/ECE, z izjemami iz oddelkov 4.2, 4.3 in 4.4.

4.2

Preskus pri stalni vrtilni frekvenci motorja na krivulji pri polni obremenitvi 4.2.1 Sklicevanje na Priloge 1 v odstavku 3.1 Priloge 4 k Pravilniku št. 24 UN/ECE se razume kot sklicevanje na Dodatek 3 k Prilogi I k tej uredbi. 4.2.2 Referenčno gorivo, iz odstavka 3.2 Priloge 4 k Pravilniku št. 24 UN/ECE, se razume kot sklicevanje na referenčno gorivo v Prilogi IX k tej uredbi, ki ustreza mejnim vrednostim emisij, glede na katere se vozilo homologira.

4.3

Preskus pri prostem pospeševanju 4.3.1 Sklicevanje na Tabelo 2 Priloge 2 v odstavku 2.2 Priloge 5 k Pravilniku št. 24 UN/ECE se razume kot sklicevanje na tabelo pod točko 2.4.2.1 Dodatka 4 k Prilogi I k tej uredbi. 4.3.2 Sklicevanje na odstavek 7.3 Priloge 1 v odstavku 2.3 Priloge 5 k Pravilniku št. 24 UN/ECE se šteje kot sklicevanje na Dodatek 3 k Prilogi I k tej uredbi.

4.4

Metoda merjenja neto moči motorjev s kompresijskim vžigom v skladu s pravilnikom ECE 4.4.1 Sklicevanje na odstavek 7 Priloge 10 k Pravilniku 24 UN/ECE k „Dodatku k tej Prilogi“ in v odstavkih 7 in 8 Priloge 10 k Pravilniku št. 24 UN/ECE k „Prilogi 1“ se razume kot sklicevanje na Dodatek 3 k Prilogi I k tej uredbi.

---

PRILOGA V

PREVERJANJE EMISIJ PLINOV IZ OKROVA ROČIČNE GREDI

(PRESKUS TIPA 3)

1.   UVOD

2.   SPLOŠNE ZAHTEVE

▼M3

▼B

3.   TEHNIČNE ZAHTEVE

▼M3

---

PRILOGA VI

DOLOČITEV EMISIJ ZARADI IZHLAPEVANJA

(PRESKUS TIPA 4)

1    Uvod

V tej prilogi je predstavljena metoda za ponovljivo in obnovljivo določitev ravni emisij zaradi izhlapevanja iz lahkih tovornih vozil, ki je zasnovana tako, da so rezultati reprezentativni za delovanje vozila v realnih pogojih.

2    Rezervirano

3    Opredelitve pojmov

V tej prilogi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

3.1   Preskusna oprema

3.1.1

„Točnost“ pomeni razliko med izmerjeno vrednostjo in referenčno vrednostjo, ki je sledljiva do nacionalnega standarda in opisuje pravilnost rezultata.

3.1.2

„Umerjanje“ pomeni postopek nastavitve odzivanja merilnega sistema, tako da se njegove izhodne vrednosti ujemajo z območjem referenčnih signalov.

3.2   Hibridna električna vozila

3.2.1

„Stanje delovanja pri praznjenju naboja“ pomeni stanje delovanja, pri katerem lahko shranjena energija v sistemu za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja (REESS) niha, vendar v povprečju upada, medtem ko se vozilo vozi do prehoda na delovanje ohranjanja naboja.

3.2.2

„Stanje delovanja pri ohranjanju naboja“ pomeni stanje delovanja, pri katerem lahko shranjena energija v sistemu REESS niha, vendar v povprečju ostaja na ravni nevtralnega polnilnega ravnovesja, medtem ko se vozilo vozi.

3.2.3

„Hibridno električno vozilo brez zunanjega polnjenja“ (NOVC-HEV) pomeni hibridno električno vozilo, ki ga ni mogoče polniti iz zunanjega vira.

3.2.4

„Hibridno električno vozilo z zunanjim polnjenjem“ (OVC-HEV) pomeni hibridno električno vozilo, ki ga je mogoče polniti iz zunanjega vira.

3.2.5

„Hibridno električno vozilo“ (HEV) pomeni hibridno vozilo, pri katerem je eden od pretvornikov pogonske energije električna naprava.

3.2.6

„Hibridno vozilo“ (HV) pomeni vozilo, opremljeno s pogonskim sistemom, ki vsebuje vsaj dve različni kategoriji pretvornikov pogonske energije in vsaj dve različni kategoriji sistemov za shranjevanje pogonske energije.

3.3   Emisije zaradi izhlapevanja

3.3.1

„Sistem za shranjevanje goriva“ pomeni naprave, ki omogočajo shranjevanje goriva ter vključujejo posodo za gorivo, nastavek za polnjenje, pokrov posode za gorivo in črpalko za gorivo, če je nameščena v posodo za gorivo ali nanjo.

3.3.2

„Sistem za dovajanje goriva“ pomeni sestavne dele, v katerih je shranjeno gorivo ali po katerih se pretaka gorivo v vozilu ter ki vključujejo sistem za shranjevanje goriva, vse cevi za gorivo in hlape, vse črpalke za gorivo, ki niso nameščene na posodo za gorivo, in posodo z aktivnim ogljem.

3.3.3

„Zmogljivost absorpcije butana“ (BWC) pomeni maso butana, ki jo lahko absorbira posoda.

3.3.4

„BWC300“ pomeni zmogljivost absorpcije butana po 300 ciklih staranja z gorivom.

3.3.5

„Faktor prepustnosti“ (PF) pomeni faktor, ki se določi glede na izgube ogljikovodikov v določenem obdobju in se uporablja za določitev končnih emisij zaradi izhlapevanja.

3.3.6

„Nekovinska enoplastna posoda za gorivo“ pomeni posodo za gorivo, narejeno iz ene plasti nekovinskega materiala, vključno s fluoriranimi/sulfoniranimi materiali.

3.3.7

„Večplastna posoda za gorivo“ pomeni posodo za gorivo, narejeno iz vsaj dveh različnih plasti materialov, od katerih je ena neprepustna za ogljikovodike.

3.3.8

„Zaprti sistem za shranjevanje goriva“ pomeni sistem za shranjevanje goriva, iz katerega v času, ko je vozilo parkirano, v 24-urnem dnevnem ciklu iz Dodatka 2 k Prilogi 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, kadar je izveden z referenčnim gorivom iz oddelka A.1 Priloge IX k tej uredbi, ne uhajajo hlapi goriva.

3.3.9

„Emisije zaradi izhlapevanja“ v okviru te uredbe pomenijo hlape ogljikovodikov, ki uhajajo iz sistema za dovajanje goriva motornega vozila v času, ko je parkirano, in tik pred ponovnim polnjenjem zatesnjene posode za gorivo.

3.3.10

„Vozilo z enogorivnim motorjem na plin“ pomeni vozilo z enogorivnim motorjem, ki za gorivo uporablja predvsem utekočinjen naftni plin, zemeljski plin/biometan ali vodik, vendar ima lahko tudi bencinski sistem za uporabo v sili ali samo za zagon, pri čemer posoda za bencin ne sprejme več kot 15 litrov bencina.

3.3.11

„Hlapi goriva, sproščeni ob izenačenju tlaka“ pomeni ogljikovodike, ki uhajajo iz tlačne varnostne naprave zaprtega sistema za shranjevanje goriva izključno skozi enoto za shranjevanje hlapov, kakor omogoča sistem.

3.3.12

„Presežek hlapov goriva, sproščenih ob izenačenju tlaka“ pomeni hlape ogljikovodikov, ki uidejo ob znižanju tlaka in prehajajo skozi enoto za shranjevanje hlapov.

3.3.13

„Razbremenilni tlak v posodi za gorivo“ je najnižja raven tlaka, pri kateri se začne zaprti sistem za shranjevanje goriva odzračevati samo v odziv na tlak v posodi za gorivo.

3.3.14

„Dodatna posoda“ je posoda, ki se uporablja za merjenje presežka hlapov goriva, sproščenih ob izenačenju tlaka.

3.3.15

„Preboj pri dveh gramih“ je preboj, ki se doseže, ko skupna količina ogljikovodikov, oddanih iz posode z aktivnim ogljem, doseže dva grama.

4    Kratice

Splošne kratice

5    Splošne zahteve

5.1

Vozilo in njegovi sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisije zaradi izhlapevanja, so zasnovani, izdelani in vgrajeni tako, da vozilo pri običajni uporabi in v običajnih pogojih uporabe, kot so vlaga, dež, sneg, vročina, mraz, pesek, umazanija, tresenje, obraba itd., v času svoje življenjske dobe izpolnjuje določbe te uredbe. 5.1.1 To vključuje zagotavljanje varnosti vseh cevi, spojev in priključkov, ki se uporabljajo v sistemih za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja. 5.1.2 Pri vozilih z zaprtim sistemom za shranjevanje goriva to vključuje tudi opremljenost s sistemom, ki tik pred polnjenjem z gorivom sprosti tlak v posodi za gorivo izključno skozi enoto za shranjevanje hlapov, katere edina funkcija je shranjevanje hlapov goriva. Ta prezračevalna pot je tudi edina, ki se uporablja, kadar tlak v posodi za gorivo preseže varni delovni tlak.

5.2	Preskusno vozilo se izbere v skladu z odstavkom 5.5.2.

5.3

Stanje vozila med preskušanjem 5.3.1 Vrste in količine maziv ter hladilne tekočine za preskušanje emisij so v skladu z navodili proizvajalca za normalno delovanje vozil. 5.3.2 Vrsta goriva za preskušanje je določena v oddelku A.1 Priloge IX. 5.3.3 Vsi sistemi za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja so v delujočem stanju. 5.3.4 Uporaba kakršne koli odklopne naprave je v skladu z določbami člena 5(2) Uredbe (ES) št. 715/2007 prepovedana.

5.4	Določbe za varnost elektronskega sistema 5.4.1 Določbe za varnost elektronskega sistema so enake tistim v odstavku 2.3 Priloge I.

5.5

Skupina emisij zaradi izhlapevanja 5.5.1 Samo vozila, ki so identična glede na značilnosti iz točk (a), (c) in (d), tehnično enakovredna glede na značilnosti iz točke (b) ter podobna glede na značilnosti iz točk (e) in (f) ali, kjer je ustrezno, ne presegajo navedenih dovoljenih odstopanj za značilnosti iz točk (e) in (f), so lahko del iste skupine emisij zaradi izhlapevanja: (a)  material in konstrukcija sistema za shranjevanje goriva; (b)  material cevi za hlape, material cevi za gorivo in tehnika povezovanja; (c)  zaprt ali nezaprt sistem za shranjevanje goriva; (d)  nastavitev varnostnega ventila posode za gorivo (dovajanje in izpust zraka); (e)  zmogljivost absorpcije butana (BWC300) posode v območju 10 % največje vrednosti (za posode z enako vrsto oglja je prostornina oglja znotraj 10 % vrednosti, za katero je bila določena zmogljivost BWC300); (f)  sistem za nadzor emisij zaradi izhlapevanja (na primer vrsta ventila, strategija nadzora emisij). 5.5.2 Za vozilo se šteje, da ustvarja najbolj neugodne emisije zaradi izhlapevanja, in se uporabi za preskušanje, če ima največje razmerje med prostornino posode za gorivo in zmogljivostjo absorpcije butana posode v skupini. O izbiri vozila se je treba vnaprej dogovoriti s homologacijskim organom. 5.5.3 Kadar se uporabi morebitno inovativno umerjanje sistema, konfiguracija ali strojna oprema, povezana s sistemom za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja, se model vozila vključi v drugo skupino. 5.5.4 Identifikator skupine emisij zaradi izhlapevanja Vsaki skupini emisij zaradi izhlapevanja, opredeljeni v odstavku 5.5.1, se dodeli posebna identifikacijska oznaka v naslednji obliki: EV-nnnnnnnnnnnnnnn-WMI-x pri čemer je: nnnnnnnnnnnnnnn niz največ petnajstih znakov, pri čemer je uporaba znakov omejena na številke 0–9, črke A–Z in podčrtaj „_“; WMI (globalni identifikator proizvajalca) koda, ki enolično identificira proizvajalca in je opredeljena v standardu ISO 3780:2009. x se določi na „1“ ali „0“ v skladu z naslednjimi določbami: (a)  s soglasjem homologacijskega organa in lastnika WMI se uporabi številka „1“, če je skupina vozil opredeljena za namen zajetja vozil: (i)  enega proizvajalca z eno samo kodo WMI; (ii)  proizvajalca z več kodami WMI, vendar le, če se bo uporabila ena koda WMI; (iii)  več kot enega proizvajalca, vendar le, če se bo uporabila ena koda WMI. V primerih (i), (ii) in (iii) je identifikacijska oznaka skupine sestavljena iz enotnega niza znakov n in enotne kode WMI, ki ji sledi številka „1“; (b)  s soglasjem homologacijskega organa se uporabi številka „0“, če je skupina vozil opredeljena na podlagi enakih meril kot ustrezna skupina vozil, opredeljena v skladu s točko (a), vendar se proizvajalec odloči uporabiti drugo kodo WMI. V tem primeru je identifikacijska oznaka skupine sestavljena iz enakega niza znakov n kot oznaka, določena za skupino vozil, opredeljeno v skladu s točko (a), in enotne kode WMI, ki se razlikuje od vseh kod WMI, uporabljenih v primeru iz točke (a), tej kodi pa sledi „0“.

5.6	Homologacijski organ ne podeli homologacije, če so predložene informacije nezadostne, da bi pokazale, da se emisije zaradi izhlapevanja pri običajni uporabi vozila učinkovito omejujejo.

6    Zahteve glede delovanja

6.1   Mejne vrednosti

Mejna vrednost je določena v tabeli 3 v Prilogi I k Uredbi (ES) št. 715/2007.

---

Dodatek 1

Postopki in pogoji preskusa tipa 4

1    Uvod

V tej prilogi je opisan postopek za preskus tipa 4, s katerim se določijo emisije vozil zaradi izhlapevanja.

2    Tehnične zahteve

2.1

Ta postopek vključuje preskus emisij zaradi izhlapevanja in dva dodatna preskusa, in sicer enega za staranje posod z aktivnim ogljem, kot je opisan v odstavku 5.1 tega dodatka, in enega za prepustnost sistema za shranjevanje goriva, kot je opisan v odstavku 5.2 tega dodatka. S preskusom emisij zaradi izhlapevanja (slika VI.4) se določijo emisije zaradi izhlapevanja ogljikovodikov, ki so posledica dnevnega nihanja temperatur in odstavitev segretega vozila med parkiranjem.

2.2	Če sistem za dovajanje goriva vsebuje več kot eno posodo z aktivnim ogljem, se vse navedbe pojma „posoda“ v tej prilogi nanašajo na vsako posodo.

3    Vozilo

Vozilo je v dobrem tehničnem stanju in ima pred preskusom najmanj 3 000 prevoženih kilometrov. Zaradi določitve emisij zaradi izhlapevanja se v vsa ustrezna poročila o preskusih vključijo informacije o prevoženih kilometrih in starosti vozila, ki se uporabi za certificiranje. Sistem za uravnavanje emisij zaradi izhlapevanja je v obdobju utekanja priključen in pravilno deluje. Uporabi se posoda z aktivnim ogljem, starana v skladu s postopkom iz odstavka 5.1 tega dodatka.

4    Preskusna oprema

4.1   Dinamometer z valji

Dinamometer z valji izpolnjuje zahteve iz odstavka 2 Podpriloge 5 k Prilogi XXI.

4.2   Prostor za merjenje emisij zaradi izhlapevanja

Prostor za merjenje emisij zaradi izhlapevanja izpolnjuje zahteve iz odstavka 4.2 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

4.3   Analizni sistemi

Analizni sistemi izpolnjujejo zahteve iz odstavka 4.3 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE. Stalno merjenje ogljikovodikov ni obvezno, razen če se uporablja ohišje s fiksno prostornino.

4.4   Sistem za zapisovanje temperature

Zapisovanje temperature izpolnjuje zahteve iz odstavka 4.5 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

4.5   Sistem za zapisovanje tlaka

Zapisovanje tlaka izpolnjuje zahteve iz odstavka 4.6 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, razen zahtev za točnost in ločljivost sistema za zapisovanje tlaka iz odstavka 4.6.2 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, namesto katerih velja naslednje:

4.6   Ventilatorji

Ventilatorji izpolnjujejo zahteve iz odstavka 4.7 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, vendar zahtevana zmogljivost puhal ne znaša od 0,1 do 0,5 m3/min, ampak od 0,1 do 0,5 m3/s.

4.7   Kalibracijski plini

Plini izpolnjujejo zahteve iz odstavka 4.8 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

4.8   Dodatna oprema

Dodatna oprema izpolnjuje zahteve iz odstavka 4.9 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

4.9   Dodatna posoda

Dodatna posoda bi morala biti enaka glavni posodi, vendar ni nujno starana. Povezovalna cev, ki vodi do posode vozila, je čim krajša. Dodatna posoda se pred obremenitvijo v celoti splakne s suhim zrakom.

4.10   Tehtnica za posodo

Natančnost tehtnice za posodo je ±0,02 g.

5    Postopek staranja posod na preskusni mizi in določitev faktorja PF

5.1   Staranje posod na preskusni mizi

Pred preskusom pri odstavitvi segretega vozila in preskusom dnevnih izgub se izvede staranje posode po postopku na sliki VI.1.

Slika VI.1

Postopek staranja posod na preskusni mizi

5.1.1   Staranje z izpostavljenostjo temperaturnim ciklom

Posoda se v posebni temperaturni komori izpostavi cikličnim spremembam temperature od –15 °C do 60 °C s tridesetminutno stabilizacijo pri –15 °C in 60 °C. Vsak cikel traja 210 minut (glej sliko VI.2).

Temperaturni gradient je čim bližje 1 °C/min. Skozi posode ne prehaja prisilni zračni tok.

Cikel se zaporedoma ponovi 50-krat. Skupaj ta postopek traja 175 ur.

Slika VI.2

Temperaturni cikel

5.1.2   Staranje z izpostavljenostjo tresenju

Po postopku temperaturnega staranja se posoda izpostavi vertikalnemu tresenju, pri čemer je posoda nameščena tako kot v vozilu, kvadratni koren od G (Grms) pa je večji od 1,5 m/s2 pri frekvenci 30 ± 10 Hz. Preskus traja 12 ur.

5.1.3   Staranje z izpostavljenostjo hlapom goriva in določitev BWC300

5.1.3.1

Staranje vključuje večkratno obremenitev s hlapi goriva in splakovanje z zrakom iz laboratorija. 5.1.3.1.1 Po temperaturnem preskusu in preskusu s tresenjem se posoda nadalje stara z mešanico tržnega goriva, kot je določeno v odstavku 5.1.3.1.1.1 tega dodatka, in dušika ali zraka s prostornino hlapov goriva 50 ± 15 %. Stopnja polnjenja hlapov goriva je 60 ± 20 g/h. Posoda se obremeni do preboja pri dveh gramih. Alternativno se lahko obremenitev obravnava kot končana, ko raven koncentracije ogljikovodikov na odprtini za izpust zraka doseže 3 000  delcev na milijon. 5.1.3.1.1.1 Tržno gorivo, ki se uporablja za ta preskus, izpolnjuje iste zahteve glede naslednjih točk kot referenčno gorivo: (a)  gostota pri 15 °C; (b)  parni tlak; (c)  destilacija (70 °C, 100 °C, 150 °C); (d)  analiza ogljikovodikov (samo olefini, aromati, benzen); (e)  vsebnost kisika; (f)  vsebnost etanola. 5.1.3.1.2 Posoda z aktivnim ogljem se med 5 in 60 minutami po obremenitvi splakne s 25 ± 5 litri zraka na minuto z zrakom iz laboratorija za emisije, dokler ni doseženih 300 izmenjav prostornine. 5.1.3.1.3 Postopki iz odstavkov 5.1.3.1.1 in 5.1.3.1.2 tega dodatka se 300-krat ponovijo, nato pa se za posodo šteje, da je stabilizirana. 5.1.3.1.4 Postopek za merjenje zmogljivosti absorpcije butana (BWC) v zvezi s skupino emisij zaradi izhlapevanja iz odstavka 5.5 vključuje naslednje. (a)  Stabilizirana posoda se obremeni, dokler se ne doseže preboj pri dveh gramih, nato pa se najmanj petkrat splakne. Posoda se obremeni tako, da se napolni z mešanico 50 volumskih odstotkov butana in 50 volumskih odstotkov dušika s tako hitrostjo, da v posodo priteče 40 gramov butana na uro. (b)  Splakovanje se izvede v skladu z odstavkom 5.1.3.1.2 tega dodatka. (c)  BWC se po vsaki obremenitvi vključi v vsa ustrezna poročila o preskusih. (d)  BWC300 se izračuna kot povprečje zadnjih petih vrednosti BWC.

5.1.3.2

Če starano posodo zagotovi dobavitelj, proizvajalec pred postopkom staranja o tem obvesti homologacijski organ, da mu omogoči prisotnost med katerim koli delom navedenega postopka na lokaciji dobavitelja.

5.1.3.3

Proizvajalec homologacijskemu organu predloži poročilo o preskusu z vsaj naslednjimi elementi: (a)  vrsta aktivnega oglja; (b)  stopnja obremenitve; (c)  specifikacije goriva.

5.2   Določitev faktorja prepustnosti sistema za shranjevanje goriva (glej sliko VI.3)

Slika VI.3

Določitev faktorja prepustnosti

5.2.1

Izbere se sistem za shranjevanje goriva, reprezentativen za skupino, in se namesti na stojalo tako, da je v podobnem položaju kot v vozilu. Posoda za gorivo se do 40 ± 2 % njene nazivne prostornine napolni z referenčnim gorivom s temperaturo 18 °C ± 2 °C. Stojalo, na katero je nameščen sistem za shranjevanje goriva, se za tri tedne postavi v prostor z nadzorovano temperaturo 40 °C ± 2 °C.

5.2.2

Na koncu tretjega tedna se posoda za gorivo izprazni in ponovno napolni z referenčnim gorivom pri temperaturi 18 °C ± 2 °C do 40 ± 2 % njene nazivne prostornine. V 6 do 36 urah se stojalo, na katero je nameščen sistem za shranjevanje goriva, postavi v zaprt prostor. V zadnjih šestih urah tega obdobja je temperatura okolice 20 °C ± 2 °C. V prvem 24-urnem obdobju postopka iz odstavka 6.5.9 tega dodatka se v zaprtem prostoru izvede postopek za določanje dnevnih izgub. Hlapi goriva v posodi za gorivo se odzračujejo tako, da se odvajajo iz zaprtega prostora, da se izključi možnost, da bi se emisije zaradi odzračevanja posode za gorivo upoštevale kot prepuščanje. Emisije ogljikovodikov se izmerijo, vrednost pa se kot HC3W vključi v vsa ustrezna poročila o preskusu.

5.2.3

Stojalo, na katero je nameščen sistem za shranjevanje goriva, se za preostalih 17 tednov ponovno postavi v prostor z nadzorovano temperaturo 40 °C ± 2 °C.

5.2.4

Na koncu sedemnajstega tedna se posoda za gorivo izprazni in ponovno napolni z referenčnim gorivom pri temperaturi 18 °C ± 2 °C do 40 ± 2 % njene nazivne prostornine. V 6 do 36 urah se stojalo, na katero je nameščen sistem za shranjevanje goriva, postavi v zaprt prostor. V zadnjih šestih urah tega obdobja je temperatura okolice 20 °C ± 2 °C. V prvem 24-urnem obdobju postopka iz odstavka 6.5.9 tega dodatka se v zaprtem prostoru izvede postopek za določanje dnevnih izgub. Sistem za shranjevanje goriva se odzračuje tako, da se hlapi odvajajo iz zaprtega prostora, da se izključi možnost, da bi se emisije zaradi odzračevanja posode za gorivo upoštevale kot prepuščanje. Emisije ogljikovodikov se izmerijo, vrednost pa se v tem primeru vključi v vsa ustrezna poročila o preskusu kot HC20W.

5.2.5

Faktor prepustnosti je razlika med HC20W in HC3W v g/24h, ki se z naslednjo enačbo izračuna kot vrednost, ki vključuje tri značilne števke: PF = HC20w – HC3W

5.2.6

Če faktor prepustnosti določi dobavitelj, proizvajalec pred določitvijo o tem obvesti homologacijski organ, da mu omogoči prisotnost za preverjanje na lokaciji dobavitelja.

5.2.7

Proizvajalec homologacijskemu organu predloži poročilo o preskusu, ki vsebuje vsaj naslednje elemente: (a)  popoln opis preskušenega sistema za shranjevanje goriva, vključno z informacijami o tipu preskušene posode za gorivo, ali je posoda za gorivo kovinska, nekovinska enoslojna ali večslojna, ter katere vrste materialov so se uporabile za posodo za gorivo in druge dele sistema za shranjevanje goriva; (b)  srednje tedenske vrednosti temperature, pri katerih je potekalo staranje; (c)  vrednost HC, izmerjena v 3. tednu (HC3W); (d)  vrednost HC, izmerjena v 20. tednu (HC20W); (e)  ugotovljeni faktor prepustnosti (PF).

5.2.8

Alternativa odstavkom od 5.2.1 do 5.2.7 tega dodatka je možnost, da se proizvajalec, ki uporablja večslojne ali kovinske posode za gorivo, odloči, da bo namesto celotnega zgoraj navedenega merilnega postopka uporabil dodeljeni faktor prepustnosti (DFP): DFP večslojna/kovinska posoda za gorivo = 120 mg/24 h Kadar se proizvajalec odloči, da bo uporabil DFP, homologacijskemu organu predloži izjavo, v kateri je jasno opredeljen tip posode za gorivo, in izjavo o vrstah uporabljenih materialov.

6    Preskusni postopek za meritve pri odstavitvi segretega vozila in meritve dnevnih izgub

6.1   Priprava vozila

Vozilo se pripravi v skladu z odstavkoma 5.1.1 in 5.1.2 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE. Na zahtevo proizvajalca in z odobritvijo homologacijskega organa se lahko viri emisij iz ozadja, ki niso povezani z gorivi (npr. barva, lepila, plastika, cevi za gorivo/hlape, pnevmatike in drugi sestavni deli iz gume ali polimerov), pred preskusom zmanjšajo na značilne ravni vozila iz ozadja (npr. s segrevanjem pnevmatik pri temperaturi 50 °C ali več v ustreznem obdobju, segrevanjem vozila, odstranitvijo tekočine za čiščenje vetrobranskega stekla).

Pri zaprtem sistemu za shranjevanje goriva se posode vozila namestijo tako, da so lahko dostopne in da je njihovo povezovanje/ločevanje enostavno.

6.2   Izbira načina in navodila o menjanju prestav

6.2.1

Pri vozilih z ročnim menjalnikom se upoštevajo navodila o menjanju prestav iz Podpriloge 2 k Prilogi XXI.

6.2.2

Pri vozilih, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem, se način izbere v skladu s Podprilogo 6 k Prilogi XXI.

6.2.3

Pri vozilih NOVC-HEV in OVC-HEV se način izbere v skladu z Dodatkom 6 k Podprilogi 8 k Prilogi XXI.

6.2.4

Na zahtevo homologacijskega organa se lahko izbere način, ki se razlikuje od načinov iz odstavkov 6.2.2 in 6.2.3 tega dodatka.

6.3   Preskusni pogoji

Preskusi iz te priloge se izvedejo z uporabo posebnih preskusnih pogojev za vozilo H iz skupine interpolacij, ki ima med vsemi skupinami interpolacij, vključenimi v preučevano skupino emisij zaradi izhlapevanja, največjo potrebo po energiji cikla.

Alternativna možnost je, da se na zahtevo homologacijskega organa za preskus uporabi katera koli energija cikla, reprezentativna za vozilo v skupini.

6.4   Potek preskusnega postopka

Preskusni postopek za nezaprte in zaprte sisteme za shranjevanje goriva se upošteva v skladu z diagramom poteka na sliki VI.4.

Zaprti sistemi za shranjevanje goriva se preskusijo z eno od dveh možnosti. Ena možnost je, da se vozilo preskusi v enem neprekinjenem postopku. Druga možnost, imenovana samostojni postopek, je, da se vozilo preskusi v dveh ločenih postopkih, kar omogoča ponovitev preskusa na dinamometru in preskusov dnevnih emisij, ne da bi bilo treba ponoviti preskus s presežkom hlapov goriva, sproščenih ob izenačenju tlaka v posodi, in merjenje količine hlapov goriva, sproščenih ob izenačenju tlaka.

Slika VI.4

Diagrami poteka preskusnega postopka

6.5   Neprekinjeni preskusni postopek za nezaprte sisteme za shranjevanje goriva

6.5.1   Praznjenje posod za gorivo in ponovno polnjenje

Posoda za gorivo vozila se izprazni. To se stori tako, da pri tem ni premočnega splakovanja ali premočne obremenitve naprav za uravnavanje izhlapevanja, nameščenih na vozilo. Navadno zadostuje odstranitev pokrova posode za gorivo. Posoda za gorivo se ponovno napolni z referenčnim gorivom pri temperaturi 18 °C ± 2 °C do 40 ± 2 % njene nazivne prostornine.

6.5.2   Odstavitev vozila

V petih minutah po dokončanju praznjenja in ponovnega polnjenja z gorivom je vozilo odstavljeno pri temperaturi 23 °C ± 3 °C za najmanj šest in največ 36 ur.

6.5.3   Vožnja za predkondicioniranje

Vozilo se postavi na dinamometer z valji, med vožnjo pa se opravijo naslednje faze cikla iz Podpriloge 1 k Prilogi XXI:

Pri vozilih OVC-HEV se vožnja za predkondicioniranje opravi v stanju delovanja pri ohranjanju naboja, kot je opredeljeno v odstavku 3.3.6 Priloge XXI. Na zahtevo homologacijskega organa se lahko uporabi kateri koli drug način.

6.5.4   Praznjenje posod za gorivo in ponovno polnjenje

V eni uri po vožnji za predkondicioniranje se posoda za gorivo vozila izprazni. To se stori tako, da pri tem ni premočnega splakovanja ali premočne obremenitve naprav za uravnavanje izhlapevanja, nameščenih na vozilo. Navadno zadostuje odstranitev pokrova posode za gorivo. Posoda za gorivo se ponovno napolni s preskusnim gorivom pri temperaturi 18 °C ± 2 °C do 40 ± 2 % njene nazivne prostornine.

6.5.5   Odstavitev vozila

V petih minutah po dokončanju praznjenja in ponovnega polnjenja z gorivom je vozilo parkirano za najmanj 12 in največ 36 ur pri temperaturi 23 °C ± 3 °C.

Med odstavitvijo se lahko postopka iz odstavkov 6.5.5.1 in 6.5.5.2 opravita v takem zaporedju, da se najprej izvede postopek iz odstavka 6.5.5.1, ki mu sledi postopek iz odstavka 6.5.5.2, ali pa se najprej izvede postopek iz odstavka 6.5.5.2, ki mu sledi postopek iz odstavka 6.5.5.1. Postopka iz odstavkov 6.5.5.1 in 6.5.5.2 se lahko izvedeta tudi hkrati.

6.5.5.1   Polnjenje sistema REESS

Pri vozilih OVC-HEV se sistem REESS popolnoma napolni v skladu z zahtevami glede polnjenja iz odstavka 2.2.3 Dodatka 4 k Podprilogi 8 k Prilogi XXI.

6.5.5.2   Obremenitev posode

Posoda, starana v skladu z zaporedjem iz odstavka 5.1 tega dodatka, se obremeni do preboja pri dveh gramih v skladu s postopkom iz odstavka 5.1.4 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

6.5.6   Preskus na dinamometru

Preskusno vozilo se potisne na dinamometer, med vožnjo na njem pa se izvedejo cikli iz odstavka 6.5.3(a) ali 6.5.3(b) tega dodatka. Vozila OVC-HEV se preskusijo v stanju delovanja pri praznjenju naboja. Nato se motor ugasne. Pri tem se lahko vzorčijo emisije izpušnih plinov, rezultati pa se lahko uporabijo za homologacijo glede emisij zaradi izpušnih plinov ali homologacijo glede porabe goriva, če ta postopek izpolnjuje zahtevo iz podprilog 6 ali 8 k Prilogi XXI.

6.5.7   Preskus emisij zaradi izhlapevanja iz segretega vozila po odstavitvi

V sedmih minutah po preskusu na dinamometru in v dveh minutah po izklopu motorja se v skladu z odstavkom 5.5 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE opravi preskus emisij zaradi izhlapevanja na odstavljenem segretem vozilu. Izgube pri odstavitvi segretega vozila se izračunajo v skladu z odstavkom 7.1 tega dodatka in se kot MHS vključijo v vsa ustrezna poročila o preskusih.

6.5.8   Odstavitev vozila

Preskusno vozilo se po preskusu emisij zaradi izhlapevanja iz odstavljenega segretega vozila odstavi za najmanj šest ur in največ 36 ur od konca preskusa na odstavljenem segretem vozilu do začetka preskusa dnevnih emisij. Vsaj šest ur tega obdobja je vozilo odstavljeno pri temperaturi 20 °C ± 2 °C.

6.5.9   Preskus dnevnih emisij

6.5.9.1

Preskusno vozilo se izpostavi dvema cikloma temperature okolice v skladu s profilom, določenim za preskus dnevnih emisij v Dodatku 2 k Prilogi 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, pri čemer lahko največje dovoljeno odstopanje kadar koli znaša± 2 °C. Povprečno odstopanje temperature od tega profila, izračunano z uporabo absolutne vrednosti vseh izmerjenih odstopanj, ne presega ±1 °C. Temperatura okolice se meri vsaj vsako minuto in se vpiše v vse ustrezne preskusne pole. Temperaturni cikel se začne, ko je čas Tstart = 0, kot je navedeno v odstavku 6.5.9.6 tega dodatka.

6.5.9.2

Zaprti prostor se nekaj minut tik pred preskusom splakuje, dokler ni dosežena stabilna koncentracija ogljikovodikov v okolju. V tem času so vklopljeni tudi ventilatorji za mešanje zraka v komori.

6.5.9.3

Preskusno vozilo se z ugasnjenim pogonskim sistemom ter odprtimi okni in prtljažnim prostorom prestavi v merilno komoro. Ventilatorji za mešanje zraka se namestijo tako, da vzdržujejo minimalno hitrost kroženja zraka 8 m/h pod posodo za gorivo preskusnega vozila.

6.5.9.4

Tik pred preskusom se analizator ogljikovodikov nastavi na ničelno vrednost in nastavi se njegovo merilno območje.

6.5.9.5

Vrata zaprtega prostora so neprepustno zaprta.

6.5.9.6

V desetih minutah od zaprtja in zatesnitve vrat se izmerijo koncentracija ogljikovodikov, temperatura in zračni tlak, s čimer se pridobijo začetni odčitki koncentracije ogljikovodikov v prostoru CHCi, zračni tlak Pi in temperatura okolice v komori Ti za preskus dnevnih emisij. V tem trenutku se začne Tstart = 0.

6.5.9.7

Tik pred koncem vsakega obdobja vzorčenja emisij se analizator ogljikovodikov nastavi na ničelno vrednost in nastavi se njegovo merilno območje.

6.5.9.8

Prvo in drugo obdobje vzorčenja emisij se končata 24 ur ±6 minut oziroma 48 ur ±6 minut po začetku prvega vzorčenja, kot je navedeno v odstavku 6.5.9.6 tega dodatka. Pretečeni čas se vključi v vsa ustrezna poročila o preskusih. Na koncu vsakega obdobja vzorčenja emisij se izmerijo koncentracija ogljikovodikov, temperatura in zračni tlak, ki se uporabijo za izračun rezultatov preskusa dnevnih emisij z enačbo iz odstavka 7.1 tega dodatka. Rezultati, ki izhajajo iz prvega 24-urnega obdobja, se kot MD1 vključijo v vsa ustrezna poročila o preskusih. Rezultati, ki izhajajo iz drugega 24-urnega obdobja, se kot MD2 vključijo v vsa ustrezna poročila o preskusih.

6.6   Neprekinjeni preskusni postopek za zaprte sisteme za shranjevanje goriva

6.6.1

Če je razbremenilni tlak v posodi za gorivo enak 30 kPa ali višji. 6.6.1.1 Preskus se opravi v skladu z opisom v odstavkih od 6.5.1 do 6.5.3 tega dodatka. 6.6.1.2 Praznjenje posod za gorivo in ponovno polnjenje V eni uri po vožnji za predkondicioniranje se posoda za gorivo vozila izprazni. To se stori tako, da pri tem ni premočnega splakovanja ali premočne obremenitve naprav za uravnavanje izhlapevanja, nameščenih na vozilo. Navadno zadostuje odstranitev pokrova posode za gorivo, sicer pa se posoda odklopi. Posoda za gorivo se ponovno napolni z referenčnim gorivom pri temperaturi 18 °C ± 2 °C do 15 ± 2 % njene nazivne prostornine. 6.6.1.3 Odstavitev vozila V petih minutah po dokončanju praznjenja in ponovnega polnjenja z gorivom se vozilo odstavi za stabilizacijo pri temperaturi okolice 20 °C ± 2 °C za 6–36 ur. 6.6.1.4 Znižanje tlaka v posodi za gorivo Tlak v posodi se nato sprosti, da se notranji tlak v posodi za gorivo ne zviša na nenormalno visoko raven. To se lahko doseže z odstranitvijo pokrova posode za gorivo vozila. Ne glede na metodo znižanja tlaka se v eni minuti ponovno vzpostavi prvotno stanje vozila. 6.6.1.5 Obremenitev in splakovanje posode Posoda, starana v skladu z zaporedjem iz odstavka 5.1 tega dodatka, se obremeni do preboja pri dveh gramih v skladu s postopkom iz odstavka 5.1.6 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, nato pa se splakne s 25 ± 5 litri zraka na minuto z zrakom iz laboratorija za emisije. Prostornina zraka za splakovanje ne presega prostornine iz odstavka 6.6.1.5.1. To obremenitev in splakovanje je mogoče izvesti (a) z uporabo posode v vozilu pri temperaturi 20 °C ali 23 °C ali (b) tako, da se posoda odklopi. V obeh primerih se pritisk v posodi za gorivo ne sme dodatno sprostiti. 6.6.1.5.1   Določitev največje prostornine za splakovanje Največja količina zraka za splakovanje Vol_max se določi s spodnjo enačbo. V primeru vozil OVC-HEV vozilo deluje v stanju delovanja pri ohranjanju energije. Prostornina se lahko določi tudi v okviru ločenega preskusa ali med vožnjo za predkondicioniranje. pri čemer je: VolPcycle skupna prostornina za splakovanje v litrih, zaokrožena na najbližjega 0,1 litra in izmerjena z ustrezno napravo (npr. merilnikom pretoka, nameščenim na izhodno odprtino posode z aktivnim ogljem, ali enakovredno napravo) med vožnjo za predkondicioniranje po hladnem zagonu iz odstavka 6.5.3 tega dodatka; Voltank nazivna prostornina posode za gorivo, kot jo je navedel proizvajalec (v litrih); FCPcycle poraba goriva v enem ciklu splakovanja iz odstavka 6.5.3 tega dodatka, ki se lahko izmeri po vročem ali hladnem zagonu, v l/100 km. Za vozila OVC-HEV in NOVC-HEV se poraba goriva izračuna v skladu z odstavkom 4.2.1 Podpriloge 8 k Prilogi XXI; DistPcycle teoretična razdalja do najbližjega 0,1 km za en cikel splakovanja iz odstavka 6.5.3 tega dodatka (v km). 6.6.1.6 Priprava na obremenitev posode s hlapi goriva, sproščenimi ob izenačenju tlaka Po dokončanju obremenitve in splakovanja posode se preskusno vozilo prestavi v zaprt prostor, in sicer v komoro SHED ali ustrezno klimatsko komoro. Dokaže se, da sistem ne pušča, izpostavitev tlaku pa se normalno izvede med preskusom ali z ločenim preskusom (npr. s tipalom tlaka na vozilu). Preskusno vozilo se nato izpostavi prvim 11 uram profila temperature okolice, določenega za preskus dnevnih emisij v Dodatku 2 k Prilogi 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, pri čemer lahko največje dovoljeno odstopanje kadar koli znaša ±2 °C. Povprečno odstopanje temperature od tega profila, izračunano z uporabo absolutne vrednosti vseh izmerjenih odstopanj, ne presega ±1 °C. Temperatura okolice se meri vsaj vsakih deset minut in se vpiše v vse ustrezne preskusne pole. 6.6.1.7 Obremenitev posode s hlapi goriva, sproščenimi ob izenačenju tlaka 6.6.1.7.1   Znižanje tlaka v posodi za gorivo pred ponovnim polnjenjem Proizvajalec zagotovi, da postopka polnjenja z gorivom ni mogoče začeti, preden se tlak v zaprtem sistemu za shranjevanje goriva ne zniža v celoti na raven, ki je pri običajnem delovanju in uporabi vozila manj kot 2,5 kPa višja od tlaka okolice. na zahtevo homologacijskega organa predloži podrobne informacije ali dokaže delovanje tega mehanizma (npr. s tipalom za tlak na vozilu). Dovoljena je kakršna koli druga tehnična rešitev, če zagotovi varno polnjenje z gorivom in preprečuje, da bi se pred priključitvijo naprave za polnjenje z gorivom na vozilo v ozračje sprostile prevelike emisije. 6.6.1.7.2 V 15 minutah po tem, ko temperatura okolice doseže 35 °C, se varnostni ventil posode za gorivo odpre, da se lahko posoda obremeni. Ta postopek obremenitve se lahko opravi v zaprtem prostoru ali zunaj njega. Posoda, ki se obremeni v skladu s tem odstavkom, se odklopi in hrani na območju odstavitve. Pri izvajanju postopka iz odstavkov od 6.6.1.9 do 6.6.1.12 tega dodatka se na vozilo namesti nadomestna posoda. 6.6.1.8 Merjenje presežka hlapov goriva, sproščenih ob izenačenju tlaka 6.6.1.8.1 Morebitni presežek hlapov goriva, sproščenih iz posode vozila ob izenačenju tlaka, se izmeri z uporabo dodatne posode z aktivnim ogljem, ki se priklopi neposredno na izhodno odprtino enote vozila za shranjevanje hlapov goriva. Stehta se pred postopkom iz odstavka 6.6.1.7 tega dodatka in po njem. 6.6.1.8.2 Druga možnost je, da se presežek hlapov goriva, sproščenih iz posode vozila ob izenačenju tlaka v njej, izmeri z uporabo komore SHED. V 15 minutah po tem, ko temperatura okolice doseže 35 °C, kot je opisano v odstavku 6.6.1.6 tega dodatka, se komora neprepustno zapre in začne se merilni postopek. Analizator ogljikovodikov se nastavi na ničelno vrednost in nastavi se njegovo merilno območje, nato pa se izmerijo koncentracija ogljikovodikov, temperatura in zračni tlak, s čimer se pridobijo začetni odčitki CHCi, Pi in Ti za določitev presežka hlapov goriva, sproščenih iz zaprte posode za gorivo ob izenačenju tlaka. Temperatura okolice T v zaprtem prostoru v merilnem postopku ni nižja od 25 °C. Na koncu postopka iz odstavka 6.6.1.7.2 tega dodatka se koncentracija ogljikovodikov v komori izmeri po 60 ± 5 sekundah. Izmerita se tudi temperatura in zračni tlak. To so končni odčitki CHCf, Pf in Tf za presežek hlapov goriva, sproščenih iz zaprte posode za gorivo ob izenačenju tlaka. Rezultat določitve presežka sproščenih hlapov goriva iz zaprte posode za gorivo se izračuna v skladu z odstavkom 7.1 tega dodatka in se vključi v vsa ustrezna poročila o preskusih. 6.6.1.8.3 Teža dodatne posode ali rezultat merjenja v komori SHED se ne spremenita, dovoljeno odstopanje pa znaša ± 0,5 grama. 6.6.1.9 Odstavitev vozila Po dokončanju obremenitve s sproščenimi hlapi goriva se vozilo odstavi za 6–36 ur pri temperaturi 23 °C ± 2 °C, da se temperatura vozila stabilizira. 6.6.1.9.1   Polnjenje sistema REESS Pri vozilih OVC-HEV se sistem REESS med odstavitvijo iz odstavka 6.6.1.9 tega dodatka popolnoma napolni v skladu z zahtevami glede polnjenja iz odstavka 2.2.3 Dodatka 4 k Podprilogi 8 k Prilogi XXI. 6.6.1.10 Praznjenje posod za gorivo in ponovno polnjenje Posoda za gorivo vozila se izprazni in napolni z referenčnim gorivom pri temperaturi 18 °C ± 2 °C do 40 ± 2 % njene nazivne prostornine. 6.6.1.11 Odstavitev vozila Nato se vozilo na območju odstavitve parkira za najmanj šest in največ 36 ur pri temperaturi 20 °C ± 2 °C, da se temperatura goriva stabilizira. 6.6.1.12 Znižanje tlaka v posodi za gorivo Tlak v posodi se nato sprosti, da se notranji tlak v posodi za gorivo ne zviša na nenormalno visoko raven. To se lahko doseže z odstranitvijo pokrova posode za gorivo vozila. Ne glede na metodo znižanja tlaka se v eni minuti ponovno vzpostavi prvotno stanje vozila. Nato se enota za shranjevanje hlapov ponovno priklopi. 6.6.1.13 Uporabijo se postopki iz odstavkov 6.5.6 do 6.5.9.8 tega dodatka.

6.6.2

Če je razbremenilni tlak v posodi za gorivo nižji od 30 kPa. Preskus se opravi v skladu z opisom v odstavkih od 6.6.1.1 do 6.6.1.13 tega dodatka. Vendar se v tem primeru temperatura okolice iz odstavka 6.5.9.1 tega dodatka nadomesti s profilom iz tabele VI.1 tega dodatka za preskus dnevnih emisij. Tabela VI.1 Profil temperature okolice za alternativno zaporedje za zaprt sistem za shranjevanje goriva Čas (v urah) Temperatura (°C) 0/24 20,0 1 20,4 2 20,8 3 21,7 4 23,9 5 26,1 6 28,5 7 31,4 8 33,8 9 35,6 10 37,1 11 38,0 12 37,7 13 36,4 14 34,2 15 31,9 16 29,9 17 28,2 18 26,2 19 24,7 20 23,5 21 22,3 22 21,0 23 20,2

6.7   Samostojni preskusni postopek za zaprte sisteme za shranjevanje goriva

6.7.1   Merjenje mase obremenitve s hlapi goriva, sproščenimi ob izenačenju tlaka

6.7.1.1

Uporabijo se postopki iz odstavkov 6.6.1.1 do 6.6.1.7.2 tega dodatka. Masa obremenitve s hlapi goriva, sproščenimi ob izenačenju tlaka, je opredeljena kot razlika med težo posode vozila pred uporabo odstavka 6.6.1.6 tega dodatka in njeno težo po uporabi odstavka 6.6.1.7.2 tega dodatka.

6.7.1.2

Presežek hlapov goriva, sproščenih ob izenačenju tlaka, iz posode vozila se izmeri v skladu z odstavkoma 6.6.1.8.1 in 6.6.1.8.2 tega dodatka ter izpolnjuje zahteve iz odstavka 6.6.1.8.3 tega dodatka.

6.7.2   Preskus emisij zaradi izhlapevanja iz odstavljenega segretega vozila in dnevnih emisij zaradi dihanja posode za gorivo

6.7.2.1   Če je razbremenilni tlak v posodi za gorivo enak 30 kPa ali višji.

6.7.2.1.1

Preskus se opravi v skladu z opisom v odstavkih od 6.5.1 do 6.5.3 in odstavkih od 6.6.1.9 do 6.6.1.9.1 tega dodatka.

6.7.2.1.2

Posoda se stara v skladu z zaporedjem iz odstavka 5.1 tega dodatka, obremeni in splakuje pa se v skladu z odstavkom 6.6.1.5 tega dodatka.

6.7.2.1.3

Starana posoda se nato obremeni v skladu s postopkom iz odstavka 5.1.6 Priloge 7 k Pravilniku št. 83 UN/ECE z izjemo mase obremenitve. Skupna masa obremenitve se določi v skladu z odstavkom 6.7.1.1 tega dodatka. Na zahtevo proizvajalca se lahko namesto butana uporabi referenčno gorivo. Posoda se odklopi.

6.7.2.1.4

Uporabijo se postopki iz odstavkov 6.6.1.10 do 6.6.1.13 tega dodatka.

6.7.2.2   Če je razbremenilni tlak v posodi za gorivo nižji od 30 kPa.

Preskus se opravi v skladu z opisom v odstavkih od 6.7.2.1.1 do 6.7.2.1.4 tega dodatka. Vendar se v tem primeru temperatura okolice iz odstavka 6.5.9.1 tega dodatka spremeni v skladu s profilom iz tabele VI.1 tega dodatka za preskus dnevnih emisij.

7    Izračun rezultatov preskusa emisij zaradi izhlapevanja

7.1

Preskusi emisij zaradi izhlapevanja iz te priloge omogočajo izračun emisij ogljikovodikov iz preskusa s presežkom sproščenih hlapov goriva, preskusa dnevnih emisij in preskusa na odstavljenem segretem vozilu. Izgube zaradi izhlapevanja iz vsakega od teh preskusov se izračunajo z uporabo začetne in končne koncentracije ogljikovodikov, temperature in tlaka v zaprtem prostoru, skupaj z neto prostornino prostora. Uporabi se naslednja enačba: pri čemer je: MHC masa ogljikovodikov v gramih; MHC,out je masa ogljikovodikov, ki izhajajo iz zaprtega prostora, za prostore s stalno prostornino za preskušanje dnevnih emisij (v gramih); MHC,in je masa ogljikovodikov, ki prihajajo v zaprti prostor, za prostore s stalno prostornino za preskušanje dnevnih emisij (v gramih); CHC je izmerjena koncentracija ogljikovodikov v zaprtem prostoru, izražena kot ppm prostornina v ekvivalentu C1; V je neto prostornina prostora v m3, popravljena za prostornino vozila z odprtimi okni in odprtim prtljažnim prostorom. Če prostornina vozila ni znana, se odšteje prostornina 1,42 m3; T je temperatura okolice v komori v K; P je zračni tlak v kPa; H/C je razmerje med vodikom in ogljikom, pri čemer je: H/C enako 2,33 za merjenje presežka hlapov goriva, sproščenih ob izenačenju tlaka, v komori SHED in za izgube iz preskusa dnevnih emisij; H/C enako 2,20 za izgube pri odstavitvi segretega vozila; k je 1,2 × 10– 4 × (12 + H/C), v (g × K/(m3 × kPa)); i je začetni odčitek; f je končni odčitek.

7.2	Rezultat izračuna (MHS + MD1 + MD2 + (2 × PF)) je pod mejno vrednostjo iz odstavka 6.1.

8    Poročilo o preskusu

Poročilo o preskusu vsebuje vsaj naslednje elemente:

▼B

---

PRILOGA VII

PREVERJANJE VZDRŽLJIVOSTI NAPRAV ZA URAVNAVANJE ONESNAŽEVANJA

(PRESKUS TIPA 5)

1.   UVOD

2.   SPLOŠNE ZAHTEVE

3.   TEHNIČNE ZAHTEVE

▼M3

▼B

---

PRILOGA VIII

PREVERJANJE POVPREČNIH EMISIJ PRI NIZKI TEMPERATURI OKOLICE

(PRESKUS TIPA 6)

1.   UVOD

2.   SPLOŠNE ZAHTEVE

3.   TEHNIČNE ZAHTEVE

▼M3

▼B

---

PRILOGA IX

SPECIFIKACIJE REFERENČNIH GORIV

A.   REFERENČNA GORIVA

1.    Tehnični podatki o gorivih za preskušanje vozil z motorjem s prisilnim vžigom

2.    Tehnični podatki o gorivih za preskušanje vozil z motorjem s kompresijskim vžigom

▼M3

3.   Tehnični podatki o gorivih za preskušanje vozil na gorivne celice

Tip: vodik za vozila na gorivne celice

▼B

B.   REFERENČNA GORIVA ZA PRESKUŠANJE EMISIJ PRI NIZKIH TEMPERATURAH OKOLICE – PRESKUS TIPA 6

---

PRILOGA X

Pridržano

▼M3

---

PRILOGA XI

DIAGNOSTIKA NA VOZILU (OBD) ZA MOTORNA VOZILA

1   UVOD

1.1	Ta priloga predstavlja funkcionalne vidike sistemov za diagnostiko na vozilu (OBD) za nadzor emisij iz motornih vozil.

2   OPREDELITVE, ZAHTEVE IN PRESKUSI

2.1

Za namene te priloge se uporabljajo opredelitve, zahteve in preskusi za sisteme OBD iz oddelkov 2 in 3 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, pri čemer veljajo izjeme, določene v tej prilogi. 2.1.1 Uvodno besedilo k odstavku 2 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „Samo za namene te priloge:“ 2.1.2 Odstavek 2.10 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „‚Vozni cikel‘ je sestavljen iz zagona motorja, vožnje, pri kateri se odkrije morebitno nepravilno delovanje, in zaustavitve motorja“. 2.1.3 Poleg zahtev iz odstavka 3.2.2 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE velja, da se lahko poslabšanje ali pomanjkljivost identificira tudi izven voznega cikla (npr. ko je motor ustavljen). 2.1.4 Odstavek 3.3.3.1 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „3.3.3.1 Zmanjšanje učinkovitosti katalizatorja glede emisij NMHC in NOx. Proizvajalci lahko nadzorujejo le prvi katalizator ali skupino katalizatorjev v smeri toka izpušnih plinov. Za vsak nadzorovan katalizator ali skupino katalizatorjev se šteje, da ne deluje pravilno, če so emisije večje od mejnih vrednosti za nemetanske ogljikovodike (NMHC) ali dušikove okside (NOx) iz odstavka 3.3.2 te priloge.“ 2.1.5 Sklicevanje na „mejne vrednosti“ iz oddelka 3.3.3.1 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume kot sklicevanje na mejne vrednosti iz oddelka 2.3 te priloge. 2.1.6 Rezervirano. 2.1.7 Odstavka 3.3.4.9 in 3.3.4.10 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se ne uporabljata. 2.1.8 Odstavki 3.3.5 do 3.3.5.2 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razumejo na naslednji način: „3.3.5 Proizvajalci lahko homologacijskemu organu dokažejo, da posamezni sestavni deli ali sistemi ne potrebujejo spremljanja, če ob njihovi popolni odpovedi ali odstranitvi emisije ne presežejo mejnih vrednosti za diagnostiko na vozilu iz odstavka 3.3.2 te priloge. 3.3.5.1 Naslednje naprave se spremljajo glede popolne odpovedi ali odstranitve (če bi bile zaradi odstranitve presežene veljavne mejne vrednosti emisij v odstavku 5.3.1.4 te uredbe): (a)  filter za delce, ki je na motor s kompresijskim vžigom nameščen kot samostojna enota ali vgrajen v kombinirano napravo za uravnavanje emisij; (b)  sistem za naknadno obdelavo dušikovih oksidov (NOx), ki je na motor s kompresijskim vžigom nameščen kot samostojna enota ali vgrajen v kombinirano napravo za uravnavanje emisij; (c)  oksidacijski katalizator za dizelske motorje (DOC), ki je na motor s kompresijskim vžigom nameščen kot samostojna enota ali vgrajen v kombinirano napravo za uravnavanje emisij. 3.3.5.2 Naprave iz odstavka 3.3.5.1 se spremljajo tudi glede morebitne odpovedi, ki bi povzročila prekoračitev veljavnih mejnih vrednosti za OBD.“ 2.1.9 Odstavek 3.8.1 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „Sistem za diagnostiko na vozilu (OBD) lahko izbriše kodo napake in prepotovano razdaljo ter informacijo zamrznjenega niza, če ista napaka ni ponovno registrirana pri najmanj 40 ciklih ogrevanja motorja ali 40 ciklih vožnje delujočega vozila, ki ustrezajo merilom iz oddelka 7.5.1(a) do (c) Dodatka 1 k Prilogi 11.“ 2.1.10 Sklicevanje na „ISO DIS 15031-5“ v odstavku 3.9.3.1 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „… standardu iz odstavka 6.5.3.2(a) Dodatka 1 k Prilogi 11 k temu pravilniku.“ 2.1.11 Poleg zahtev iz odstavka 3 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE velja naslednje: „Dodatne določbe za vozila, ki uporabljajo strategije izklopa Vozni cikel Avtonomni motor, ki se ponovno zažene zaradi kontrolnega sistema motorja, ki sledi nehoteni zaustavitvi motorja, se razume kot nov vozni cikel ali nadaljevanje obstoječega voznega cikla.“

2.2	„Razdalja za vzdržljivost tipa V“ in „preskus vzdržljivosti tipa V“, ki sta omenjena v oddelku 3.1 in 3.3.1 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, se razumeta kot sklicevanje na zahteve iz Priloge VII k tej uredbi.

2.3

„Mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu (OBD)“ iz oddelka 3.3.2 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razumejo kot sklicevanje na zahteve iz spodnjih točk 2.3.1 in 2.3.2. 2.3.1  Mejne vrednosti za diagnostiko na vozilih, ki so homologirana v skladu z mejnimi vrednostmi emisij Euro 6 iz tabele 2 Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007 za obdobje po preteku treh let po datumih iz člena 10(4) in (5) navedene uredbe, so navedene v naslednji tabeli: Končne mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu Euro 6     Referenčna masa (RM) (kg) Masa ogljikovega monoksida Masa nemetanskih ogljikovodikov Masa dušikovih oksidov Masa trdnih delcev (1) Število delcev (2) Kategorija Razred   (CO) (mg/km) (NMHC) (mg/km) (NOx) (mg/km) (PM) (mg/km) (PN) (#/km)   PV KV PV KV PV KV KV PV KV PV M — vsi 1 900 1 750 170 290 90 140 12 12     N1 I RM ≤ 1 305 1 900 1 750 170 290 90 140 12 12     II 1 305 < RM ≤ 1 760 3 400 2 200 225 320 110 180 12 12     III 1 760 < RM 4 300 2 500 270 350 120 220 12 12     N2 — vsi 4 300 2 500 270 350 120 220 12 12     (1)   Mejne vrednosti za maso in število delcev pri prisilnem vžigu se uporabljajo samo za vozila z motorji z neposrednim vbrizgavanjem goriva. (2)   Mejne vrednosti števila trdnih delcev se lahko uvedejo pozneje. Legenda: PV = prisilni vžig, KV = kompresijski vžig. 2.3.2  Do tri leta po datumih iz člena 10(4) in (5) Uredbe (ES) št. 715/2007 za nove homologacije oziroma nova vozila se, po izbiri proizvajalca, za vozila, homologirana v skladu z mejnimi vrednostmi emisij Euro 6 iz tabele 2 Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007, uporabljajo naslednje mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu: Predhodne mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu Euro 6     Referenčna masa (RM) (kg) Masa ogljikovega monoksida Masa nemetanskih ogljikovodikov Masa dušikovih oksidov Masa trdnih delcev (1) Kategorija Razred   (CO) (mg/km) (NMHC) (mg/km) (NOx) (mg/km) (PM) (mg/km)   PV KV PV KV PV KV KV PV M — vsi 1 900 1 750 170 290 150 180 25 25 N1 I RM ≤ 1 305 1 900 1 750 170 290 150 180 25 25   II 1 305 < RM ≤ 1 760 3 400 2 200 225 320 190 220 25 25   III 1 760 < RM 4 300 2 500 270 350 210 280 30 30 N2 — vsi 4 300 2 500 270 350 210 280 30 30 (1)   Mejne vrednosti za maso delcev pri prisilnem vžigu se uporabljajo samo za vozila z motorji z neposrednim vbrizgavanjem goriva. Legenda: PV = prisilni vžig, KV = kompresijski vžig.

2.4

2.5	Rezervirano.

2.6	„Cikel preskusa tipa I“ iz odstavka 3.3.3.2 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume kot enak ciklu tipa 1, ki je bil uporabljen za najmanj dva zaporedna cikla po uvedbi odpovedi v skladu z odstavkom 6.3.1.2 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

2.7	Sklicevanje na „mejne vrednosti za delce iz odstavka 3.3.2“ v odstavku 3.3.3.7 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume kot sklicevanje na določene mejne vrednosti za delce v oddelku 2.3 te priloge.

2.8

Odstavek 3.3.3.4 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „3.3.3.4 če se uporablja izbrano gorivo, druge sestavne dele ali sisteme za uravnavanje emisij ali z emisijami povezane sestavne dele pogonskega sistema ali sisteme, povezane z računalnikom, katerih okvara lahko povzroči, da emisije iz izpušne cevi presežejo mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu iz odstavka 3.3.2 te priloge.“

2.9

Odstavek 3.3.4.4 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „3.3.4.4 druge sestavne dele ali sisteme za uravnavanje emisij ali z emisijami povezane sestavne dele pogonskega sistema ali sisteme, povezane z računalnikom, katerih okvare lahko povzročijo, da emisije izpušnih plinov presežejo mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu iz odstavka 3.3.2 te priloge. Taki sistemi ali sestavni deli so sistemi ali sestavni deli za spremljanje in nadzor pretoka zračne mase, prostorninskega pretoka zraka (in temperature), tlaka polnilnega zraka in tlaka na vstopu v cevni razdelilnik (ter ustrezni senzorji, ki omogočajo to delovanje).“

3   UPRAVNE DOLOČBE ZA POMANJKLJIVOSTI SISTEMOV OBD

3.1	Upravne določbe za pomanjkljivosti sistemov za diagnostiko na vozilu, kot so predstavljene v členu 6(2), so tiste iz oddelka 4 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE z naslednjimi izjemami.

3.2	Sklicevanje na „mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu (OBD)“ v odstavku 4.2.2 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume kot sklicevanje na mejne vrednosti za diagnostiko na vozilu v oddelku 2.3 te priloge.

3.3	Odstavek 4.6 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „Homologacijski organ obvesti o svoji odločitvi o podelitvi homologacije za sistem s pomanjkljivostmi v skladu s členom 6(2).“

4   DOSTOP DO INFORMACIJ OBD

4.1	Zahteve za dostop do informacij o diagnostiki na vozilu so navedene v oddelku 5 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE. Izjeme k tem zahtevam so opisane v naslednjih oddelkih.

4.2	Sklicevanje na Dodatek 1 k Prilogi 2 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se šteje kot sklicevanje na Dodatek 5 k Prilogi I k tej uredbi.

4.3	Sklicevanje na oddelek 3.2.12.2.7.6 k Prilogi 1 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se šteje kot sklicevanje na odstavek 3.2.12.2.7.6 Dodatka 3 k Prilogi I k tej uredbi.

4.4	Sklicevanje na „pogodbene stranke“ se razume kot sklicevanje na „države članice“.

4.5	Sklicevanje na „podelitev homologacije po Pravilniku št. 83“ se razume kot sklicevanje na podelitev homologacije po tej uredbi in Uredbi (ES) št. 715/2007.

4.6	Homologacija UN/ECE se razume kot ES-homologacija.

---

Dodatek 1

FUNKCIONALNI VIDIKI SISTEMOV ZA DIAGNOSTIKO NA VOZILU (OBD)

1   UVOD

1.1	Ta dodatek opisuje postopek preskusa v skladu z oddelkom 2 te priloge.

2   TEHNIČNE ZAHTEVE

2.1	Uporabljajo se tehnične zahteve in specifikacije iz Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE z izjemami in dodatnimi zahtevami, kot so opisane v naslednjih oddelkih.

2.2	Sklicevanje v Dodatku 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE na mejne vrednosti OBD iz odstavka 3.3.2 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume kot sklicevanje na mejne vrednosti OBD, navedene v oddelku 2.3 te priloge.

2.3	Sklicevanje na „cikel preskusa tipa I“ v oddelku 2.1.3 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume kot sklicevanje na preskus tipa 1 v skladu z Uredbo (ES) št. 692/2008 ali Prilogo XXI k tej uredbi, po izbiri proizvajalca za vsako posamezno okvaro, ki bo dokazana.

2.4	Referenčna goriva iz odstavka 3.2 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razumejo kot sklicevanje na ustrezne specifikacije referenčnih goriv iz Priloge IX k tej uredbi.

2.5

Odstavek 6.4.1.1 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „6.4.1.1 po predkondicioniranju vozila v skladu z odstavkom 6.2 tega dodatka preskusno vozilo opravi preskus tipa I (prvi in drugi del). MI se vklopi najpozneje pred zaključkom tega preskusa pri katerem koli od pogojev iz odstavkov 6.4.1.2 do 6.4.1.5 tega dodatka. Vklopi se lahko tudi med predkondicioniranjem. Tehnična služba lahko te pogoje nadomesti z drugimi v skladu z odstavkom 6.4.1.6 tega dodatka. Vendar skupno število simuliranih okvar za namen homologacije ni večje od štiri (4). V primeru preskušanja vozila z dvogorivnim motorjem na plin se uporabita obe vrsti goriva pri največ štirih (4) simuliranih okvarah po presoji homologacijskega organa.“

2.6	Sklicevanje na „Prilogo 11“ v odstavku 6.5.1.4 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume kot sklicevanje na Prilogo XI k tej uredbi.

2.7	Poleg zahtev iz drugega odstavka oddelka 1 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE velja naslednje: „Za električne okvare (kratek stik/prekinjen tokokrog) lahko emisije presežejo mejne vrednosti v odstavku 3.3.2 za več kot 20 %.“

2.8

Odstavek 6.5.3 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „6.5.3 Diagnostični sistem za uravnavanje emisij zagotavlja standardiziran in neomejen dostop ter je skladen z naslednjimi standardi ISO in/ali specifikacijami SAE. Uporabijo se lahko poznejše različice, če je ustrezna organizacija za standardizacijo umaknila ali nadomestila katerega koli od naslednjih standardov. 6.5.3.1 Naslednji standard se uporablja kot komunikacijska povezava med vgrajeno in zunanjo diagnostiko: (a)  ISO 15765-4:2011 ‚Cestna vozila – Diagnoza na omrežju CAN (Controller Area Network) – Del 4: Zahteve za sisteme, povezane z emisijami‘ iz aprila 2016; 6.5.3.2 Standardi, ki se uporabljajo za prenos pomembnih informacij za OBD: (a)  ISO 15031-5 ‚Cestna vozila – Komunikacija med vozili in zunanjo preskusno opremo za diagnostiko, povezano z emisijami – Del 5: Storitve, povezane z diagnostiko emisij‘ iz avgusta 2015 ali SAE J1979 iz februarja 2017; (b)  ISO 15031-4 ‚Cestna vozila – Komunikacija med vozili in zunanjo preskusno opremo za diagnostiko, povezano z emisijami – Del 4: Zunanja preskusna oprema‘ iz februarja 2014 ali SAE J1978 z dne 30. aprila 2002; (c)  ISO 15031-3 ‚Cestna vozila – Komunikacija med vozili in zunanjo preskusno opremo za diagnostiko, povezano z emisijami – Del 3: Diagnostični povezovalnik in z njim povezani tokokrogi: specifikacije in uporaba‘ iz aprila 2016 ali SAE J1962 z dne 26. julija 2012; (d)  ISO 15031-6 ‚Cestna vozila – Komunikacija med vozili in zunanjo preskusno opremo za diagnostiko, povezano z emisijami – Del 6: Definicije diagnostičnih kod težav‘ iz avgusta 2015 ali SAE J2012 z dne 7. marca 2013; (e)  ISO 27145 ‚Cestna vozila – Implementacija globalno usklajenega vgrajenega sistema za diagnostiko (WWH-OBD)‘ z dne 15. avgusta 2012 z omejitvijo, da se kot podatkovna povezava lahko uporabi samo odstavek 6.5.3.1(a); (f)  ISO 14229:2013 ‚Cestna vozila – Enotne diagnostične storitve (UDS) z omejitvijo, da se kot podatkovna povezava lahko uporabi samo 6.5.3.1(a)‘. Standarda (e) in (f) se lahko od 1. januarja 2019 uporabljata opcijsko namesto (a). 6.5.3.3 Oprema za preskuse in diagnostična orodja, ki so potrebna za komunikacijo s sistemi OBD, ustrezajo ali presegajo funkcionalne specifikacije iz standarda iz odstavka 6.5.3.2(b) tega dodatka. 6.5.3.4 Osnovni diagnostični podatki (kot so določeni v odstavku 6.5.1) in dvosmerne kontrolne informacije so zagotovljeni v obliki in enotah, opisanih v standardu iz odstavka 6.5.3.2(a) tega dodatka, in so na voljo ob uporabi diagnostičnega orodja, ki ustreza zahtevam standarda iz odstavka 6.5.3.2(b) tega dodatka. Proizvajalec vozila nacionalnemu standardizacijskemu organu zagotovi podrobnosti o vseh diagnostičnih podatkih, ki zadevajo emisije, npr. identifikatorje parametra (PID), identifikacije nadzornih naprav za diagnostiko na vozilu (OBD) in identifikacije preskusa, če niso določene v standardu iz odstavka 6.5.3.2(a) te uredbe, vendar so povezane s to uredbo. 6.5.3.5 Ko se registrira napaka, proizvajalec identificira napako z uporabo ustrezne ISO/SAE kontrolirane kode napake, ki je navedena v enem od standardov v odstavku 6.5.3.2(d) tega dodatka, v zvezi s ‚kodami za diagnozo težav sistema v povezavi z emisijami‘. Če taka identifikacija ni mogoča, lahko proizvajalec uporablja kode za diagnozo težav, ki jih nadzira proizvajalec, v skladu z istim standardom. Kode napak so v celoti dostopne s standardno diagnostično opremo, ki ustreza določbam odstavka 6.5.3.3 tega dodatka. Proizvajalec vozila nacionalnemu standardizacijskemu organu zagotovi podrobnosti o vseh diagnostičnih podatkih, ki zadevajo emisije, npr. identifikatorjih parametra (PID), identifikacijah nadzornih naprav za diagnostiko na vozilu (OBD) in identifikacijah preskusa, če niso določene v standardih iz odstavka 6.5.3.2(a) tega dodatka, vendar so povezane s to uredbo. 6.5.3.6 Vmesnik za povezavo med vozilom in diagnostično preskusno napravo je standardiziran in ustreza vsem zahtevam standarda iz odstavka 6.5.3.2(c) tega dodatka. Položaj namestitve je po dogovoru z upravnim organom takšen, da je hitro dostopen servisnemu osebju, vendar zaščiten pred nepooblaščenimi posegi osebja, ki ni usposobljeno za ta namen. 6.5.3.7 Proizvajalec poskrbi tudi za dostop do tehničnih informacij za popravilo ali vzdrževanje motornih vozil, če je primerno, tudi proti plačilu, razen če so takšne informacije varovane s pravico do intelektualne lastnine ali so pomembno in tajno strokovno znanje, opredeljeno v ustrezni obliki; v tem primeru se potrebna tehnična informacija ne sme nedopustno zadržati. Pravico dostopa do takih informacij imajo osebe, ki se poklicno ukvarjajo s servisiranjem ali popravilom, pomočjo na cesti, nadzorom ali preskušanjem vozil ali s proizvodnjo ali prodajo nadomestnih delov ali delov za naknadno vgradnjo, diagnostičnih naprav in preskusne opreme.“

2.9

Poleg zahtev iz odstavka 6.1 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE velja naslednje: „Za dokazovanje električnih okvar (kratek stik/odprt tokokrog) ni treba izvesti preskusa tipa I. Proizvajalec lahko te vrste okvar dokaže z voznimi razmerami, v katerih se uporabi sestavni del in izpolnijo pogoji za spremljanje. Ti pogoji se zabeležijo v homologacijski dokumentaciji.“

2.10	Odstavek 6.2.2 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „Na zahtevo proizvajalca se lahko uporabijo alternativne in/ali dodatne metode predkondicioniranja.“

2.11	Poleg zahtev iz odstavka 6.2 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE velja naslednje: „Uporaba dodatnih ciklov predkondicioniranja ali alternativnih metod predkondicioniranja je dokumentirana v homologacijski dokumentaciji.“

2.12	Odstavek 6.3.1.5 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „prekinitev električne povezave z elektronsko napravo za nadzor emisij izhlapevanja (če je motor opremljen s to napravo in če deluje na izbrano vrsto goriva).“

2.13	Rezervirano.

2.14

Odstavek 6.4.2.1 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „Po predkondicioniranju vozila v skladu z odstavkom 6.2 tega dodatka preskusno vozilo opravi preskus tipa I (prvi in drugi del). MI se vklopi najpozneje pred zaključkom tega preskusa pri katerem koli od pogojev iz odstavkov 6.4.2.2 do 6.4.2.5. Vklopi se lahko tudi med predkondicioniranjem. Tehnična služba lahko te pogoje nadomesti z drugimi v skladu z odstavkom 6.4.2.5 tega dodatka. Vendar skupno število simuliranih okvar za namen homologacije ni večje od štiri (4).“

2.15	Informacije iz točke 3 Priloge XXII se dajo na voljo kot signali prek zaporednih vrat na priključku iz odstavka 6.5.3.2(c) Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, ki se razume v skladu s točko 2.8 Dodatka 1 k tej prilogi.

3   UČINKOVITOST MED UPORABO

3.1    Splošne zahteve

Uporabljajo se tehnične zahteve in specifikacije iz Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE z izjemami in dodatnimi zahtevami, kot so opisane v naslednjih oddelkih.

3.1.1

Zahteve odstavka 7.1.5 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razumejo na naslednji način. Za nove homologacije in nova vozila ima nadzorna naprava iz odstavka 3.3.4.7 Priloge 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE do treh let po datumih iz člena 10(4) oziroma (5) Uredbe (ES) št. 715/2007 razmerje učinkovitosti med uporabo (IUPR), ki je enako 0,1 ali večje.

3.1.2

Zahteve odstavka 7.1.7 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razumejo na naslednji način. Proizvajalec najpozneje 18 mesecev po vstopu na trg prvega tipa vozila z IUPR v skupini diagnostike na vozilu in nato vsakih 18 mesecev dokaže homologacijskemu organu in na zahtevo tudi Komisiji, da so ti statistični pogoji izpolnjeni za vse nadzorne naprave, katerih podatke sporoči sistem za diagnostiko na vozilu v skladu z odstavkom 7.6 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83. V ta namen se za skupine sistemov za diagnostiko na vozilu z več kot 1 000  registracijami v Uniji, ki so predmet vzorčenja v času vzorčenja, postopek iz Priloge II uporablja brez poseganja v določbe odstavka 7.1.9 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83. Poleg zahtev iz Priloge II in ne glede na rezultate presoje iz oddelka 2 Priloge II organ, ki je podelil homologacijo, izvede preverjanje skladnosti v prometu za IUPR iz Dodatka 1 k Prilogi II na primernem številu naključno določenih primerov. „Primerno število naključno določenih primerov“ pomeni, da ima ta ukrep odvračilni učinek na neupoštevanje zahtev oddelka 3 te priloge ali na predložitev prilagojenih, napačnih ali nereprezentativnih podatkov za presojo. Če ni posebnih okoliščin in lahko homologacijski organi to dokažejo, se naključno preverjanje skladnosti v prometu pri 5 % homologiranih skupin sistemov za diagnostiko na vozilu šteje za zadostno za potrditev skladnosti s to zahtevo. V ta namen se lahko homologacijski organi s proizvajalcem dogovorijo o zmanjšanju dvojnega preskušanja določene skupine sistemov za diagnostiko na vozilu, če taki dogovori ne ovirajo odvračilnega učinka preverjanja skladnosti v prometu, ki ga izvede homologacijski organ, na neskladnost z zahtevami oddelka 3 te priloge. Podatki, ki jih države članice zberejo v okviru programov nadzornega preskušanja, se lahko uporabijo za preverjanja skladnosti v prometu. Homologacijski organi Komisiji in drugim homologacijskim organom na zahtevo sporočijo podatke o opravljenih presojah in naključnih preverjanjih skladnosti v prometu, vključno z metodologijo, uporabljeno za identifikacijo tistih primerov, pri katerih se izvede naključno preverjanje skladnosti v prometu.

3.1.3

Neizpolnjevanje zahtev iz odstavka 7.1.6 Dodatka 1 k Prilogi 11 Pravilnika št. 83, ki se ugotovijo v preskusih iz točke 3.1.2 tega dodatka ali odstavka 7.1.9 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83, se šteje kot kršitev, za katero so predpisane kazni, navedene v členu 13 Uredbe (ES) št. 715/2007. To sklicevanje ne omejuje uporabe takih kazni za druge kršitve drugih določb Uredbe (ES) št. 715/2007 ali te uredbe, ki se ne nanašajo izrecno na člen 13 Uredbe (ES) št. 715/2007.

3.1.4

Odstavek 7.6.1 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se nadomesti z naslednjim: „7.6.1 Sistem za diagnostiko na vozilu v skladu s standardom iz odstavka 6.5.3.2(a) tega dodatka poroča o stanju števca ciklov vžiga in glavnem imenovalcu ter ločenih števcih in imenovalcih za naslednje nadzorne naprave, če ta priloga zahteva njihovo prisotnost na vozilu: (a)  katalizatorje (poročilo za vsako vrsto posebej); (b)  lambda sonde/tipala izpušnega plina, vključno s sekundarnimi lambda sondami (poročilo za vsako tipalo posebej); (c)  sistem izhlapevanja; (d)  sistem EGR (vračanje izpušnih plinov); (e)  sistem VVT (spremenljivo krmiljenje ventilov); (f)  sistem za sekundarni zrak; (g)  lovilnik delcev/filter za delce; (h)  sistem za naknadno obdelavo NOx (npr. redukcijski lovilnik NOx, sistem z reagentom ali katalizatorjem za NOx); (i)  sistem za krmiljenje tlaka polnilnega zraka.“

3.1.5

Odstavek 7.6.2 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE se razume na naslednji način: „7.6.2 Za določene sestavne dele ali sisteme, ki imajo več nadzornih naprav, katerih podatke je treba poročati v skladu s to točko (npr. vrsta lambda sond 1 ima lahko več nadzornih naprav za odziv sond ali druge lastnosti sond), sistem OBD ločeno spremlja števce in imenovalce za vsako določeno nadzorno napravo in sporoči samo ustrezni števec in imenovalec za določeno nadzorno napravo, ki ima najnižje številčno razmerje. Če imata dve ali več določenih nadzornih naprav enaka razmerja, se za določen sestavni del sporočita ustrezni števec in imenovalec za določeno nadzorno napravo, ki ima najvišji imenovalec.“

3.1.6

Poleg zahtev iz odstavka 7.6.2 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE velja naslednje: „Števci in imenovalci za določeno nadzorno napravo za sestavne dele ali sisteme za nenehno spremljanje okvar kratkega stika ali odprtega vezja so izvzeti iz obveznosti poročanja. ‚Neprekinjeno‘, če se uporablja v zvezi s tem, pomeni, da je nadzor vedno omogočen in da se vzorčenje signalov, uporabljenih za nadzorovanje, pojavi pri stopnji jemanja najmanj dveh vzorcev na sekundo ter da se prisotnost ali odsotnost napake, ki se nanaša na to nadzorno napravo, določi v 15 sekundah. Če se za namene nadzora sestavni del za vnos podatkov v računalnik vzorči redkeje, se lahko signal tega sestavnega dela ovrednoti vsakokrat, ko se vzorčenje izvede. Ni treba aktivirati izhodnega sestavnega dela/sistema le zaradi nadzora tega sestavnega dela/sistema.“

---

Dodatek 2

OSNOVNE ZNAČILNOSTI SKUPINE VOZIL

Osnovne značilnosti skupine vozil so določene v Dodatku 2 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

▼B

---

PRILOGA XII

▼M3

HOMOLOGACIJA VOZIL Z EKOLOŠKIMI INOVACIJAMI TER DOLOČANJE EMISIJ CO2 IN PORABE GORIVA PRI VOZILIH V POSTOPKU VEČSTOPENJSKE HOMOLOGACIJE ALI POSTOPKU POSAMIČNE ODOBRITVE VOZILA

▼B

1.   HOMOLOGACIJA VOZIL Z VGRAJENIMI EKOLOŠKIMI INOVACIJAMI

▼M3 —————

▼M3

2.   DOLOČANJE EMISIJ CO2 IN PORABE GORIVA PRI VOZILIH V POSTOPKU VEČSTOPENJSKE HOMOLOGACIJE ALI POSTOPKU POSAMIČNE ODOBRITVE VOZILA

2.1

Za določanje emisij CO2 in porabe goriva vozila, preskušanega v postopku večstopenjske homologacije iz člena 3(7) Direktive 2007/46/ES, se uporabljajo postopki iz Priloge XXI. Vendar se lahko na izbiro proizvajalca in ne glede na največjo tehnično dovoljeno maso obremenjenega vozila uporabi druga možnost iz odstavkov 2.2 do 2.6, če je osnovno vozilo nedodelano.

2.2	Skupina matrik za cestno obremenitev, kot je opredeljena v odstavku 5.8 Priloge XXI, se določi na podlagi parametrov reprezentativnega večstopenjskega vozila v skladu z odstavkom 4.2.1.4 Podpriloge 4 k Prilogi XXI.

2.3

Proizvajalec osnovnega vozila izračuna koeficiente cestne obremenitve za vozili HM in LM iz skupine matrik za cestno obremenitev, kot je določeno v odstavku 5 Podpriloge 4 k Prilogi XXI, ter v preskusu tipa 1 določi emisije CO2 in porabo goriva za obe vozili. Proizvajalec osnovnega vozila da na razpolago orodje za izračun, da se na osnovi parametrov dodelanih vozil določijo končna poraba goriva in vrednosti CO2, kot je določeno v Podprilogi 7 k Prilogi XXI.

2.4	Cestna obremenitev in vozni upor se za posamezno večstopenjsko vozilo izračunata v skladu z odstavkom 5.1 Podpriloge 4 k Prilogi XXI.

2.5	Proizvajalec na končni stopnji izračuna končno porabo goriva in vrednosti CO2 na podlagi parametrov dodelanega vozila iz odstavka 3.2.4 Podpriloge 7 k Prilogi XXI, pri čemer uporabi orodje, ki ga je zagotovil proizvajalec osnovnega vozila.

2.6	Proizvajalec dodelanega vozila v izjavi o skladnosti navede informacije o dodelanih vozilih in doda informacije o osnovnih vozilih v skladu s Prilogo IX k Direktivi 2007/46/ES.

2.7

Pri večstopenjskih vozilih v postopku posamične odobritve vozila certifikat o posamični odobritvi vozila vključuje naslednje podatke: (a)  emisije CO2, izmerjene v skladu z metodologijo iz točk 2.1 do 2.6; (b)  maso dodelanega vozila, pripravljenega za vožnjo; (c)  identifikacijsko kodo, ki ustreza tipu, varianti in izvedenki osnovnega vozila; (d)  številko homologacije osnovnega vozila, vključno s številko razširitve; (e)  ime in naslov proizvajalca osnovnega vozila; (f)  maso osnovnega vozila, pripravljenega za vožnjo.

2.8

V primeru večstopenjskih homologacij ali odobritve posameznega vozila, kadar je osnovno vozilo dodelano vozilo z veljavno izjavo o skladnosti, se proizvajalec na končni stopnji posvetuje s proizvajalcem osnovnega vozila glede določitve nove vrednosti CO2 v skladu z interpolacijo CO2, pri čemer se uporabijo ustrezni podatki iz dodelanega vozila, ali izračuna novo vrednosti CO2 na podlagi parametrov dodelanega vozila iz odstavka 3.2.4 Podpriloge 7 k Prilogi XXI, pri čemer uporabi orodje, ki ga je zagotovil proizvajalec osnovnega vozila, kot je navedeno v zgornjem odstavku 2.3. Če orodje ni na voljo ali če interpolacija CO2 ni mogoča, se s soglasjem homologacijskega organa uporabi vrednost CO2 za visoko vrednost za osnovno vozilo.

▼B

---

PRILOGA XIII

ES-HOMOLOGACIJA ZA TIPE NADOMESTNIH NAPRAV ZA URAVNAVANJE ONESNAŽEVANJA KOT SAMOSTOJNIH TEHNIČNIH ENOT

1.   UVOD

2.   SPLOŠNE ZAHTEVE

2.1    Označevanje

Vsaka nadomestna naprava za uravnavanje onesnaževanja ima vsaj naslednje oznake:

2.2    Dokumentacija

Vsaki nadomestni napravi za uravnavanje onesnaževanja ima priložene naslednje informacije:

V vsakem primeru so ti podatki navedeni v katalogu proizvodov, ki ga proizvajalec vozila posreduje prodajalcem.

2.3

Proizvajalec vozila tehnični službi in/ali homologacijskemu organu v elektronski obliki predloži potrebne podatke, ki omogočajo povezavo zadevnih identifikacijskih številk s homologacijsko dokumentacijo. Ti podatki vsebujejo naslednje: (a)  znamko(-e) in tip(-e) vozila; (b)  oznake in tipe originalne nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja; (c)  številke delov originalne nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja; (d)  homologacijsko številko ustreznega tipa(-ov) vozila.

3.   OZNAKA ES-HOMOLOGACIJE SAMOSTOJNE TEHNIČNE ENOTE

Oznaka ES-homologacije v bližini pravokotnika vključuje tudi „osnovno številko homologacije“, ki je opredeljena v delu 4 številke homologacije iz Priloge VII k Izvedbeni uredbi 2007/46/ES, pred katero sta dve števki, ki označujeta zaporedno številko, ki je določena zadnji večji tehnični spremembi Izvedbene uredbe (ES) št. 715/2007 ali te uredbe na dan, ko je bila podeljena ES-homologacija za ločeno tehnično enoto. Zaporedna številka za to uredbo je 00.

4.   TEHNIČNE ZAHTEVE

4.1

Zahteve za homologacijo nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaževanja so navedene v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 z izjemami v oddelkih 4.1.1 do 4.1.5. 4.1.1 Sklicevanje na „preskusni ciklus“ v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot isti preskus tipa I/tipa 1 in preskusni ciklus tipa I/tipa 1 kot sta uporabljena pri prvotni homologaciji vozila. 4.1.2 Izraz „katalizator“ iz oddelka 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot „naprava za uravnavanje onesnaževanja“. 4.1.3 Onesnaževala v oddelku 5.2.3 Pravilnika UN/ECE št. 103 se nadomesti z vsemi onesnaževali iz tabele 2 Priloge 1 k Uredbi (ES) št. 715/2007 za nadomestne naprave za uravnavanje onesnaževanja, ki so namenjene za namestitev na vozila, homologirana po Uredbi (ES) št. 715/2007. 4.1.4 Za standarde za naprave za uravnavanje onesnaževanja, ki so namenjene za namestitev na homologirana vozila po Uredbi (ES) št. 715/2007, se zahteve glede vzdržljivosti in povezani faktorji poslabšanja iz v oddelka 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 nanašajo na tiste, ki so opredeljene v Prilogi VII k tej uredbi. 4.1.5 Sklicevanje na Dodatek 1 k sporočilu o homologaciji v oddelku 5.5.3 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot sklicevanje na dopolnilo k certifikatu o ES-homologaciji o podatkih o diagnostiki na vozilu (Dodatek 5 k Prilogi I).

4.2

Če so emisije NMHC (nemetanskih ogljikovodikov) vozil z motorjem s prisilnim vžigom, izmerjene med demonstracijskih preskusom novega originalnega katalizatorja po odstavku 5.2.1 Pravilnika UN/ECE št. 103, višje od vrednosti, izmerjenih med homologacijo vozila, se razlika doda k mejnim vrednostim OBD. Mejne vrednosti za sisteme za diagnostiko na vozilu so določene v točki 2.3 Priloge XI k tej uredbi.

4.3

Spremenjene mejne vrednosti za sisteme za diagnostiko na vozilu se uporabijo med preskusi združljivosti sistema za diagnostiko na vozilu iz odstavkov 5.5 do 5.5.5 Pravilnika UN/ECE št. 103. Še posebej, ko se uporablja presežek, dovoljen v odstavku 1 Dodatka 1 k Prilogi 11 k Pravilniku št. 83 UN/ECE.

4.4

Zahteve za zamenjavo sistema z redno regeneracijo 4.4.1    Zahteve glede emisij 4.4.1.1 Vozila, opisana v členu 11(3), opremljena s sistemom z redno regeneracijo tipa, za katerega se zahteva homologacija, so preskušena s preskusi iz odstavka 3 Priloge 13 k Pravilniku št. 83 UN/ECE, da bi lahko primerjali njihovo zmogljivost z istim vozilom, opremljenim z originalnim sistemom z redno regeneracijo. 4.4.1.2 Sklicevanje na „preskus tipa I“ in „preskusni ciklus tipa I“ v oddelku 3 Priloge 13 k Pravilniku št. 83 UN/ECE in „preskusni ciklus“ v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot isti preskus tipa I/tipa 1 in preskusni ciklus tipa I/tipa 1, kot sta uporabljena pri prvotni homologaciji vozila. 4.4.2    Določanje osnove za primerjavo 4.4.2.1 Vozilo je opremljeno z originalnim sistemom z redno regeneracijo. Učinkovitost tega sistema glede emisij je določena po preskusnem postopku iz odstavka 3 Priloge 13 k Pravilniku št. 83 UN/ECE. 4.4.2.1.1 Sklicevanje na „preskus tipa I“ in „preskusni ciklus tipa I“ v oddelku 3 Priloge 13 k Pravilniku št. 83 UN/ECE ter „preskusni ciklus“ v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot isti preskus tipa I/tipa 1 in preskusni ciklus tipa I/tipa 1, kot sta uporabljena pri prvotni homologaciji vozila. 4.4.2.2 Na zahtevo vložnika vloge za homologacijo nadomestnega sestavnega dela da homologacijski organ vsako preskušano vozilo na nediskriminatorni podlagi na razpolago iz točk 3.2.12.2.1.11.1 in 3.2.12.2.6.4.1 opisnega lista iz Dodatka 3 k Prilogi I k tej uredbi. 4.4.3    Preskus izpušnih plinov z nadomestnim sistemom z redno regeneracijo 4.4.3.1 Originalna oprema sistema z redno regeneracijo preskusnega vozila se nadomesti z nadomestnim sistemom z redno regeneracijo. Učinkovitost tega sistema glede emisij je določena po preskusnem postopku iz odstavka 3 Priloge 13 k Pravilniku št. 83 UN/ECE. 4.4.3.1.1 Sklicevanje na „preskus tipa I“ in „cikla preskusa tipa I“ v oddelku 3 Priloge 13 k Pravilniku št. 83 UN/ECE ter „preskusni ciklus“ v oddelku 5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se razume kot isti preskus tipa I/tipa 1 in preskusni ciklus tipa I/tipa 1, kot sta uporabljena pri prvotni homologaciji vozila. 4.4.3.2 Za določitev D-faktorja nadomestnega sistema z redno regeneracijo se lahko uporabljajo metode za preskus motorja iz odstavka 3 Priloge 13 k Pravilniku št. 83 UN/ECE. 4.4.4    Druge zahteve Zahteve odstavkov 5.2.3, 5.3, 5.4 in 5.5 Pravilnika UN/ECE št. 103 se nanašajo na zamenjavo sistemov z redno regeneracijo. V teh odstavkih se izraz „katalizator“ razume kot „sistem z redno regeneracijo“. Izjeme k tem odstavkom v oddelku 4.1 te priloge se ravno tako nanašajo na sisteme z redno regeneracijo.

5.   DOKUMENTACIJA

V vsakem primeru so ti podatki navedeni v katalogu proizvodov, ki se delijo na prodajnih mestih proizvajalca nadomestnih katalizatorjev.

6.   SKLADNOST PROIZVODNJE

6.1.	Ukrepi za zagotavljanje skladnosti proizvodnje se izvajajo skladno z določbami iz člena 12 Direktive 2007/46/EGS.

6.2.

Posebne določbe 6.2.1 Preverjanje iz točke 2.2 Priloge X k Uredbi 2007/46/ES vključujejo ustrezanje značilnostim iz točke 8 člena 2 te uredbe. 6.2.2 Za uporabo člena 12(2) Direktive 2007/46/ES se lahko izvaja preskuse iz oddelka 4.4.1 te priloge in oddelka 5.2 Pravilnika UN/ECE št. 103 (zahteve glede emisij). V tem primeru lahko imetnik homologacije zaprosi, da se kot osnova za primerjavo ne uporabi naprava za uravnavanje onesnaževanja, ki je del originalne opreme, temveč nadomestna naprava za uravnavanje onesnaževanja, uporabljena med homologacijskimi preskusi (ali drug vzorec, ki dokazano ustreza homologiranemu tipu). Vrednosti emisij, izmerjene na preverjanem vzorcu, potem povprečno ne smejo presegati srednjih vrednosti, izmerjenih na referenčnem vzorcu, za več kot 15 %.

---

Dodatek 1

VZOREC

Opisni list št. …

ki se nanaša na ES-homologacijo nadomestnih naprav za uravnavanje onesnaženosti

Naslednji podatki, če so potrebni, se predložijo v treh izvodih in vsebujejo seznam vsebine. Vse risbe so dostavljene v ustreznem merilu z dovolj podrobnostmi; v formatu A4 ali v mapi formata A4. Morebitne fotografije morajo biti dovolj podrobne.

Če so sistemi, sestavni deli ali ločene tehnične enote upravljani elektronsko, je treba predložiti informacije o njihovem delovanju.

0.   SPLOŠNO

Naziv in naslov pooblaščenega zastopnika, če ta obstaja: …

1.   OPIS NAPRAVE

---

Dodatek 2

VZOREC CERTIFIKATA O ES-HOMOLOGACIJI

(Največji format: A4 (210 mm × 297 mm))

CERTIFIKAT O ES-HOMOLOGACIJI

Žig upravnega organa

Sporočilo o:

sestavnega dela/samostojne tehnične enote ( 24 )

glede na Uredbo (ES) št. 715/2007, kakor je bila nazadnje sprejeta z Uredbo (EU) 2017/1151.

Uredba (ES) št. 715/2007 ali Uredba (EU) 2017/1151, kakor je bila nazadnje spremenjena z …

Številka ES-homologacije: …

Razlog za razširitev: …

ODDELEK I

ODDELEK II

---

Dodatek 3

Primer oznake ES-homologacije

(glej točko 3.2 te priloge)

Iz zgornje homologacijske oznake, nameščene na nadomestni katalizator kot sestavni del, je razvidno, da je bil ta tip odobren v Franciji (e 2), skladno s to uredbo. Prvi dve števki številke homologacije (00) kažeta, da je bil ta del odobren v skladu s to uredbo. Naslednje štiri števke (1234) homologacijski organ dodeli nadomestnemu katalizatorju kot osnovno homologacijsko številko.

---

PRILOGA XIV

Dostop do informacij o OBD vozila ter popravilu in vzdrževanju vozil

1.   UVOD

2.   ZAHTEVE

Informacije o vseh delih vozila, s katerimi je proizvajalec vozila opremil vozilo, kot je opredeljeno z identifikacijsko številko vozila (VIN) in drugimi merili, kot so medosna razdalja, moč motorja, paket opreme ali možnosti, in ki jih je mogoče zamenjati z nadomestnimi deli, ki jih proizvajalec vozila nudi pooblaščenim serviserjem ali trgovcem ali tretjim osebam s sklicem na številko dela originalne opreme (OE), se zagotovijo v zbirki podatkov, ki je prosto dostopna neodvisnim izvajalcem.

Ta zbirka podatkov vsebuje VIN, številke delov originalne opreme (OE), poimenovanje delov OE, podatke o veljavnosti (veljavno od/do), navodila za vgradnjo in po potrebi strukturne značilnosti.

Informacije v zbirki podatkov se redno posodabljajo. Posodobitve vključujejo zlasti vse spremembe posameznih vozil po njihovi izdelavi, če so te informacije na voljo pooblaščenim trgovcem.

Forum o dostopu do informacij o vozilih iz odstavka 9 člena 13 določi parametre za izpolnjevanje teh zahtev v skladu z najnovejšo tehnologijo.

Neodvisni izvajalec je akreditiran in pooblaščen za dostop na podlagi dokumentov, ki dokazujejo, da opravlja zakonito poslovno dejavnost in ni bil obsojen za s tem povezane kriminalne dejavnosti.

---

Dodatek 1

►(1) M3  

---

PRILOGA XV

Pridržano

▼M3

---

PRILOGA XVI

ZAHTEVE ZA VOZILA, KI UPORABLJAJO REAGENT V SISTEMIH ZA NAKNADNO OBDELAVO IZPUŠNIH PLINOV

1   Uvod

Ta priloga določa zahteve za vozila, ki se za zmanjšanje emisij opirajo na uporabo reagenta v sistemu za naknadno obdelavo izpušnih plinov. Vsako sklicevanje na „posodo z reagentom“ v tej prilogi se razume tako, da se nanaša tudi na druge posode, v katerih je shranjen reagent.

1.1

Prostornina posode z reagentom je taka, da v polno posodo med vožnjo, ki ustreza povprečnemu dosegu vozila s petimi polnimi posodami za gorivo, ni treba doliti reagenta, če je mogoče reagent enostavno doliti v posodo z reagentom (npr. brez orodij in brez odstranitve notranje opreme. Odprtje notranje lopute za dostop za namene dolitja reagenta se ne razume kot odstranitev notranje opreme). Če se za posodo z reagentom ne šteje, da je vanjo enostavno doliti reagent, kot je opisano zgoraj, je najmanjša prostornina posode z reagentom vsaj enaka količini reagenta, ki se porabi na povprečni prevoženi razdalji s 15 polnimi posodami za gorivo. Vendar se zgoraj navedene omejitve najmanjše prostornine posode z reagentom ne uporabljajo v primeru možnosti iz odstavka 3.5, pri kateri se proizvajalec odloči, da se bo opozorilni sistem sprožil na razdalji najmanj 2 400  km pred izpraznitvijo posode z reagentom.

1.2	V tej prilogi se za pojem „povprečna prevožena razdalja“ šteje, da izhaja iz porabe goriva ali reagenta med preskusom tipa 1 za razdaljo, prevoženo s polno posodo goriva, oziroma razdaljo, prevoženo s polno posodo z reagentom.

2   Prikazovalnik količine reagenta

2.1	Vozilo ima na armaturni plošči poseben prikazovalnik, ki voznika obvesti, ko so ravni reagenta pod mejnimi ravnmi iz odstavka 3.5.

3   Sistem za opozarjanje voznika

3.1

Vozilo ima opozorilni sistem z vidnimi opozorili, ki voznika opozori, ko odkrije nepravilnosti pri odmerjanju reagenta, npr. ko so emisije previsoke, ko je raven reagenta nizka, ko je odmerjanje reagenta prekinjeno ali ko kakovost reagenta ni taka, kot jo je določil proizvajalec. Opozorilni sistem lahko poleg tega voznika opozarja tudi zvočno.

3.2	Intenzivnost opozarjanja narašča z zmanjševanjem količine reagenta. Opozarjanja pri največji intenzivnosti ne sme biti mogoče preprosto odklopiti ali prezreti. Sistema ne sme biti mogoče izključiti, dokler se reagent ne dotoči.

3.3

Vidno opozorilo prikazuje sporočilo, ki označuje nizko raven reagenta. Opozorilo ni enako opozorilom, ki se uporabljajo za sisteme OBD ali vzdrževanje motorja. Opozorilo je dovolj jasno, da voznik razume, da je raven reagenta nizka (npr. „nizka raven sečnine“, „nizka raven AdBlue“ ali „nizka raven reagenta“).

3.4

Ni nujno, da opozorilni sistem na začetku deluje neprekinjeno, vendar se opozorilo stopnjuje, tako da postane neprekinjeno, ko se raven reagenta približa točki, na kateri se vklopi sistem za prisilo voznika iz odstavka 8. Prikaže se izrecno opozorilo (npr. „dolijte sečnino“, „dolijte AdBlue“ ali „dolijte reagent“). Neprekinjeni opozorilni sistem se lahko začasno prekine zaradi drugih opozorilnih signalov, če ti sporočajo pomembna varnostna sporočila.

3.5

Opozorilni sistem se aktivira na razdalji, ki je enakovredna dosegu vozila najmanj 2 400  km pred izpraznitvijo posode z reagentom, ali, na izbiro proizvajalca, najpozneje takrat, ko raven reagenta v posodi doseže eno od naslednjih ravni: (a)  raven, ki naj bi po pričakovanjih zadostovala za 150 % povprečnega dosega s polno posodo goriva, ali (b)  10 % prostornine posode z reagentom, kar koli od tega nastopi prej.

4   Prepoznavanje neustreznega reagenta

4.1	Vozilo ima sredstvo za prepoznavanje, ali je v vozilu reagent, ki ustreza značilnostim, ki jih je navedel proizvajalec in so navedene v Dodatku 3 k Prilogi I.

4.2

Če reagent v posodi ne ustreza minimalnim zahtevam, ki jih je navedel proizvajalec, se vklopi sistem za opozarjanje voznika iz odstavka 3 in prikaže se sporočilo z ustreznim opozorilom (npr. „zaznana neustrezna sečnina“, „zaznan neustrezen AdBlue“ ali „zaznan neustrezen reagent“). Če se kakovost reagenta ne popravi v 50 km od vklopa opozorilnega sistema, veljajo zahteve za prisilo voznika iz odstavka 8.

5   Spremljanje porabe reagenta

5.1	Vozilo ima sredstvo za prepoznavanje porabe reagenta in zagotavljanje dostopa do podatkov o porabi z zunanjo napravo.

5.2	Povprečna poraba reagenta in povprečna potreba sistema motorja po reagentu sta na voljo prek zaporednih vrat standardnega diagnostičnega priključka. Podatki so na voljo za celotnih preteklih 2 400  km delovanja vozila.

5.3	Za spremljanje porabe reagenta se spremljajo vsaj naslednji parametri na vozilu: (a)  raven reagenta v posodi za shranjevanje na vozilu ter (b)  pretok reagenta ali vbrizgavanje reagenta kolikor je tehnično mogoče blizu točke vbrizgavanja v sistem za naknadno obdelavo izpušnih plinov.

5.4

Pri odstopanju za več kot 50 % med povprečno porabo reagenta in povprečno potrebo sistema motorja po reagentu med 30-minutnim delovanjem vozila se aktivira sistem za opozarjanje voznika iz odstavka 3, ki prikaže sporočilo z ustreznim opozorilom (npr. „napaka pri odmerjanju sečnine“, „napaka pri odmerjanju AdBlue“ ali „napaka pri odmerjanju reagenta“). Če se poraba reagenta ne popravi v 50 km od vklopa opozorilnega sistema, veljajo zahteve za prisilo voznika iz odstavka 8.

5.5

Če pride do prekinitve pri odmerjanju reagenta, se aktivira sistem za opozarjanje voznika iz odstavka 3, ki prikaže sporočilo z ustreznim opozorilom. Če sistem motorja prekine odmerjanje reagenta, ker so pogoji delovanja vozila taki, da emisije vozila ne zahtevajo odmerjanja reagenta, se lahko vklop sistema za opozarjanje voznika iz odstavka 3 opusti, če je proizvajalec homologacijskemu organu jasno sporočil, kdaj se uporabljajo taki pogoji delovanja. Če se odmerjanje reagenta ne popravi v 50 km od vklopa opozorilnega sistema, veljajo zahteve za prisilo voznika iz odstavka 8.

6   Spremljanje emisij NOx

6.1	Namesto zahtev za spremljanje iz odstavkov 4 in 5 lahko proizvajalci neposredno uporabijo tipala za izpušne pline, s katerimi zaznajo prekomerno raven dušikovih oksidov (NOx) v izpušnih plinih.

6.2

Proizvajalec dokaže, da se pri uporabi tipal iz odstavka 6.1 in drugih tipal v vozilu vklopi sistem za opozarjanje voznika iz odstavka 3, prikaže sporočilo z ustreznim opozorilom (npr. „prevelike emisije – preverite sečnino“, „prevelike emisije – preverite AdBlue“, „prevelike emisije – preverite reagent“) in vklopi sistem za prisilo voznika iz odstavka 8.3, če se pojavijo razmere iz odstavka 4.2, 5.4 ali 5.5. Za namene tega odstavka se domneva, da se te razmere pojavijo, če je presežena veljavna mejna vrednost NOx za OBD iz tabel v odstavku 2.3 Priloge XI. Emisije NOx med preskusom za dokazovanje skladnosti s temi zahtevami lahko presegajo mejne vrednosti za OBD za največ 20 %.

7   Shranjevanje informacij o napakah

7.1

Pri sklicevanju na ta odstavek se shranijo neizbrisljivi identifikatorji parametrov (PID), ki določajo razlog za vklop sistema za prisilo in razdaljo, ki jo je vozilo prevozilo med vklopom sistema za prisilo. Vozilo ohrani zapis o PID vsaj 800 dni ali 30 000  km delovanja vozila. PID je na zahtevo univerzalnega orodja za pregledovanje na voljo prek zaporednih vrat standardnega diagnostičnega priključka v skladu z določbami iz odstavka 2.3 Dodatka 1 k Prilogi XI. Informacije, shranjene v PID, se povežejo z obdobjem skupnega delovanja vozila, med katerim so nastale, z natančnostjo najmanj 300 dni ali 10 000  km.

7.2	Za napake v sistemu za odmerjanje reagenta, ki so posledica tehničnih napak (npr. mehanskih ali električnih napak), se prav tako uporabljajo zahteve za OBD iz Priloge XI.

8   Sistem za prisilo voznika

8.1	Vozilo ima sistem za prisilo voznika, s katerim se zagotovi, da vozilo vedno deluje z delujočim sistemom za uravnavanje emisij. Sistem za prisilo voznika je zasnovan tako, da zagotavlja, da vozila ni mogoče upravljati, kadar je posoda za reagent prazna.

8.2

Sistem za prisilo voznika se vklopi najpozneje takrat, ko raven reagenta v posodi doseže: (a)  če se je opozorilni sistem vklopil vsaj 2 400  km pred tem, ko naj bi se posoda z reagentom izpraznila, raven, ki po pričakovanjih zadostuje za povprečni doseg vozila s polno posodo goriva; (b)  če se je opozorilni sistem vklopil, ko je bila dosežena raven iz odstavka 3.5(a), raven, ki po pričakovanjih zadostuje za 75 % povprečnega dosega vozila s polno posodo goriva, ali (c)  če se je opozorilni sistem vklopil, ko je bila dosežena raven iz odstavka 3.5(b), raven, ki ustreza 5 % prostornine posode z reagentom; (d)  če se je opozorilni sistem vklopil, preden sta bili doseženi ravni iz odstavkov 3.5(a) in 3.5(b), vendar manj kot 2 400  km pred izpraznitvijo posode z reagentom, katero koli raven iz točke (b) ali (c) tega odstavka, ki se doseže prej. Če se uporabi druga možnost iz odstavka 6.1, se sistem vklopi, ko se pojavijo nepravilnosti iz odstavka 4 ali 5 ali ko se dosežejo ravni NOx iz odstavka 6.2. Če sistem zazna prazno posodo z reagentom in nepravilnosti iz odstavka 4, 5 ali 6, začnejo veljati zahteve glede shranjevanja informacij o napakah iz odstavka 7.

8.3

Proizvajalec izbere tip sistema za prisilo, ki ga bo namestil. Različice sistemov so opisane v odstavkih 8.3.1, 8.3.2, 8.3.3 in 8.3.4. 8.3.1 Način „ni zagona motorja po odštevanju“ dovoljuje odštevanje ponovnih zagonov in preostale razdalje po vklopu sistema za prisilo. Zagoni motorja, ki jih sproži sistem za krmiljenje vozila, na primer sistemi zagon-zaustavitev, niso vključeni v to odštevanje. 8.3.1.1 Če se je opozorilni sistem vklopil najmanj 2 400  km pred tem, ko naj bi se posoda z reagentom izpraznila, ali če so se pojavile nepravilnosti iz odstavkov 4 ali 5 ali če so bile dosežene ravni NOx iz odstavka 6.2, je zagon motorja onemogočen takoj po tem, ko vozilo po vklopu sistema za prisilo prevozi razdaljo, ki po pričakovanjih ustreza povprečnemu dosegu vozila s polno posodo goriva. 8.3.1.2 Če se je sistem za prisilo vklopil, ko je bila dosežena raven iz odstavka 8.2(b), je zagon motorja onemogočen takoj po tem, ko vozilo po vklopu sistema za prisilo prevozi razdaljo, ki po pričakovanjih ustreza 75 % povprečnega dosega vozila s polno posodo goriva. 8.3.1.3 Če se je sistem za prisilo vklopil, ko je bila dosežena raven iz odstavka 8.2(c), je zagon motorja onemogočen takoj po tem, ko je vozilo po vklopu sistema za prisilo prevozilo razdaljo, ki po pričakovanjih ustreza povprečnemu dosegu vozila, katerega posoda z reagentom je napolnjena do 5 % prostornine. 8.3.1.4 Poleg tega je zagon motorja onemogočen takoj po izpraznitvi posode z reagentom, če to stanje nastopi pred stanji iz odstavkov 8.3.1.1, 8.3.1.2 ali 8.3.1.3. 8.3.2 Sistem „ni zagona po dolivanju goriva“ povzroči, da vozila po dolivanju goriva ni mogoče zagnati, če se je vklopil sistem za prisilo. 8.3.3 Način „zaklepanje posode za gorivo“ preprečuje dolivanje goriva v vozilo, tako da se sistem odprtine za dolivanje goriva zaklene po vključitvi sistema za prisilo. Sistem za zaklepanje mora biti robusten, da se preprečijo nedovoljeni posegi. 8.3.4 Način „omejitev zmogljivosti“ omeji hitrost vozila po aktivaciji sistema za prisilo. Hitrost se zmanjša toliko, da lahko voznik to opazi, občutno pa se zmanjša tudi največja hitrost vozila. Ta omejitev začne delovati postopoma ali po zagonu motorja. Malo pred preprečitvijo ponovnega zagona motorja hitrost vozila ne sme presegati 50 km/h. 8.3.4.1 Če se je opozorilni sistem vklopil najmanj 2 400  km pred tem, ko naj bi se posoda z reagentom izpraznila, ali če so se pojavile nepravilnosti iz odstavkov 4 ali 5 ali če so bile dosežene ravni NOx iz odstavka 6.2, je zagon motorja onemogočen takoj po tem, ko vozilo po vklopu sistema za prisilo prevozi razdaljo, ki po pričakovanjih ustreza povprečnemu dosegu vozila s polno posodo goriva. 8.3.4.2 Če se je sistem za prisilo vklopil, ko je bila dosežena raven iz odstavka 8.2(b), je zagon motorja onemogočen takoj po tem, ko vozilo po vklopu sistema za prisilo prevozi razdaljo, ki po pričakovanjih ustreza 75 % povprečnega dosega vozila s polno posodo goriva. 8.3.4.3 Če se je sistem za prisilo vklopil, ko je bila dosežena raven iz odstavka 8.2(c), je zagon motorja onemogočen takoj po tem, ko je vozilo po vklopu sistema za prisilo prevozilo razdaljo, ki po pričakovanjih ustreza povprečnemu dosegu vozila, katerega posoda z reagentom je napolnjena do 5 % prostornine. 8.3.4.4 Poleg tega je zagon motorja onemogočen takoj po izpraznitvi posode z reagentom, če to stanje nastopi pred stanji iz odstavkov 8.3.4.1, 8.3.4.2 ali 8.3.4.3.

8.4

Ko sistem za prisilo onemogoči zagon motorja, se izklopi šele, ko se odpravijo nepravilnosti iz odstavkov 4, 5 ali 6 ali če količina reagenta, dolita v vozilo, izpolnjuje vsaj eno od naslednjih meril: (a)  količina reagenta po pričakovanjih zadostuje za 150 % povprečnega dosega vozila s polno posodo goriva ali (b)  količina reagenta ustreza najmanj 10 % prostornine posode z reagentom. Po popravilu, s katerim se odpravi napaka, pri kateri se je sprožil vgrajeni sistem OBD v skladu z odstavkom 7.2, se sistem za prisilo lahko nastavi na začetno vrednost prek serijskega vmesnika vgrajene naprave za diagnostiko (npr. s splošnim pregledovalnikom), kar omogoči ponovni zagon vozila, da se lahko izvede samodiagnoza. Za potrditev uspešnega popravila vozilo prevozi največ 50 km. Sistem za prisilo se ponovno popolnoma aktivira, če se po tej potrditvi napaka še naprej ponavlja.

8.5	Sistem za opozarjanje voznika iz odstavka 3 prikaže sporočilo, ki jasno navaja: (a)  število preostalih ponovnih zagonov vozila in/ali preostalo razdaljo ter (b)  pogoje, pod katerimi je vozilo mogoče ponovno zagnati.

8.6	Sistem za prisilo voznika se izklopi, ko niso več prisotni pogoji za njegov vklop. Sistem za prisilo voznika se ne izklopi samodejno, če razlogi za njegov vklop niso odpravljeni.

8.7	Ob homologaciji se homologacijskemu organu predložijo podrobne informacije v pisni obliki, ki v celoti opisujejo delovne značilnosti sistema za prisilo voznika.

8.8	Proizvajalec kot del vloge za podelitev homologacije v skladu s to uredbo prikaže delovanje sistema za opozarjanje voznika in sistema za prisilo.

9   Zahtevane informacije

9.1

Proizvajalec vsem lastnikom novih vozil v pisni obliki predloži jasne informacije o sistemu za uravnavanje emisij. V teh informacijah je navedeno, da bo sistem za opozarjanje voznika obvestil o težavi, če sistem za uravnavanje emisij vozila ne deluje pravilno, in da zaradi aktivacije sistema za prisilo voznika vozila ne bo mogoče zagnati.

9.2	V navodilih so navedene zahteve za pravilno uporabo in vzdrževanje vozil, vključno s pravilno uporabo potrošnih reagentov.

9.3	V navodilih je navedeno, ali mora voznik potrošne reagente doliti med običajnimi intervali vzdrževanja. Navedeno mora biti tudi, kako naj voznik dolije reagent v posodo. Informacije vključujejo tudi informacije o verjetni porabi reagenta za zadevni tip vozila in pogostosti dolivanja reagenta.

9.4	V navodilih je navedeno, da sta uporaba in dolivanje potrebnega reagenta z ustreznimi specifikacijami nujno potrebna za skladnost vozila z izjavo o skladnosti, izdano za ta tip vozila.

9.5	Navodila vsebujejo opozorilo, da je uporaba vozila, ki ne porablja reagenta, če je ta potreben za zmanjšanje emisij, lahko kaznivo dejanje.

9.6	V navodilih je pojasnjeno delovanje sistema za opozarjanje voznika in sistema za prisilo voznika. Poleg tega so pojasnjene posledice, če se sistem za opozarjanje ne upošteva ali če se reagent ne dolije.

10.   Pogoji delovanja sistema za naknadno obdelavo izpušnih plinov

Proizvajalci zagotovijo, da sistem za uravnavanje emisij izpolnjuje svojo funkcijo uravnavanja emisij v vseh okoljskih pogojih, zlasti pri nizkih temperaturah okolice. To vključuje ukrepe za preprečevanje popolne zamrznitve reagenta med parkiranjem za največ 7 dni pri temperaturi 258 K (– 15 °C), ko je posoda z reagentom 50 % polna. Če reagent zmrzne, proizvajalec zagotovi, da se bo reagent utekočinil in bo pripravljen za uporabo v 20 minutah od zagona vozila pri temperaturi 258 K (– 15 °C), izmerjeni v posodi za shranjevanje reagenta.

▼B

---

PRILOGA XVII

SPREMEMBA UREDBE (ES) št. 692/2008

---

PRILOGA XVIII

POSEBNE DOLOČBE V ZVEZI S PRILOGAMI I, II, III, VIII in IX K DIREKTIVI 2007/46/ES

Spremembe Priloge I k Direktivi 2007/46/ES

Spremembe Priloge II k Direktivi 2007/46/ES

Spremembe Priloge III k Direktivi 2007/46/ES

Spremembe Priloge VIII k Direktivi 2007/46/ES

---

„PRILOGA VIII

REZULTATI PRESKUSOV

(Izpolni homologacijski organ in priloži k certifikatu o ES-homologaciji)

Iz podatkov mora biti jasno razvidno, kateri varianti in izvedenki pripadajo. Ena izvedenka ima lahko samo en rezultat. Dovoljena pa je kombinacija več rezultatov za izvedenko, če je navedeno, kateri rezultat je najslabši. V takšnem primeru je treba navesti, da so za točke, označene z (*), podani samo najslabši rezultati.

1.    Rezultati preskusov ravni hrupa

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega regulativnega akta o spremembi osnovnega akta, ki se uporablja za homologacijo. Pri regulativnem aktu z najmanj dvema izvedbenima stopnjama se navede tudi stopnja izvedbe: …

2.    Rezultati preskusov emisije izpušnih plinov

2.1.    Emisije motornih vozil, preskušenih po preskusnem postopku za lahka vozila

Navede se zadnji regulativni akt o spremembi osnovnega akta, ki se uporablja za homologacijo. Pri regulativnem aktu z najmanj dvema izvedbenima stopnjama se navede tudi stopnja izvedbe: …

Goriva ( 30 ) … (dizelsko gorivo, bencin, UNP, ZP, kombinirano gorivo: bencin/ZP, UNP, ZP/biometan, prilagodljiv tip goriva: bencin, etanol …)

2.1.1   Preskus tipa 1 ( 31 ), ( 32 ) (emisije vozila v preskusnem ciklu po hladnem zagonu motorja)

2.1.2   Preskus tipa 2 ( 33 ), ( 34 ) (podatki o emisijah, ki so potrebni pri homologaciji zaradi tehničnega pregleda)

Tip 2, preskus pri nizki vrtilni frekvenci prostega teka:

Tip 2, preskus pri visoki vrtilni frekvenci prostega teka:

2.1.3

Preskus tipa 3 (emisije plinov iz ohišja motorja): …

2.1.4

Preskus tipa 4 (emisije zaradi izhlapevanja): … g/preskus

2.1.5

Preskus tipa 5 (vzdržljivost naprav proti onesnaževanju): —  Prevožena razdalja staranja (km) (npr. 160 000  km): … —  Faktor poslabšanja (DF): izračunan/določen ( 35 ) —  Vrednosti: Varianta/izvedenka: … … … CO … … … THC … … … NMHC … … … NOx … … … THC + NOx … … … Masa delcev (PM) … … … Število delcev (PN) (1) … … …

2.1.6

Preskus tipa 6 (povprečne emisije pri nizki temperaturi okolice): Varianta/izvedenka: … … … CO (g/km) … … … THC (g/km) … … …

2.1.7

OBD: da/ne ( 36 )

2.2    Emisije iz motorjev, preskušenih po preskusnem postopku za težka vozila.

Navede se zadnji regulativni akt o spremembi osnovnega akta, ki se uporablja za homologacijo. Pri regulativnem aktu z najmanj dvema izvedbenima stopnjama se navede tudi stopnja izvedbe: …

Goriva ( 37 ) … (dizelsko gorivo, bencin, UNP, ZP, etanol …)

2.2.1   Rezultati preskusa ESC ( 38 ), ( 39 ), ( 40 )

2.2.2   Rezultati preskusa ELR ( 41 )

2.2.3   Rezultati preskusa ELR ( 42 ), ( 43 )

2.2.4   Preskus pri prostem teku ( 44 )

2.3.    Dimljenje dizelskih motorjev

Navede se zadnji regulativni akt o spremembi osnovnega akta, ki se uporablja za homologacijo. Pri regulativnem aktu z najmanj dvema izvedbenima stopnjama se navede tudi stopnja izvedbe: ….

2.3.1   Rezultati preskusa pri prostem pospeševanju

3.    Rezultati preskusov emisije CO2, porabe goriva/električne energije in električnega dosega

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega regulativnega akta o spremembi osnovnega akta, ki se uporablja za homologacijo: …

3.1.    Motorji z notranjim zgorevanjem, vključno s hibridnimi električnimi vozili brez zunanjega polnjenja (NOVC) ( 45 ) ( 46 )

Ponoviti za vsako skupino interpolacij ali skupino matrik za cestne obremenitve.

3.2.    Hibridna električna vozila z zunanjim polnjenjem (OVC) ( 47 )

Ponoviti za vsako skupino interpolacij.

3.3.    Povsem električna vozila ( 48 )

3.4.    Vozila na gorivne celice z vodikom ( 49 )

3.5    Poročila o učinku korelacijskega orodja v skladu z Izvedbeno uredbo (ES) 2017/1152

Ponoviti za vsako skupino interpolacij ali skupino matrik za cestne obremenitve:

Identifikator skupine interpolacij ali skupine matrik za cestne obremenitve [Opomba: „številka homologacije + zaporedna številka skupine interpolacij“]: …

Poročilo o visoki vrednosti za vozilo: …

Poročilo o nizki vrednosti za vozilo (če je primerno): …

Vzorčno vozilo: …

4.    Rezultati preskusov za vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami ( 50 ) ( 51 ) ( 52 )

V skladu s Pravilnikom št. 83 (če je primerno)

V skladu s Prilogo XXI k Uredbi 2017/1151 (če je ustrezno)

4.1.    Splošna koda ekološke inovacije ( 53 ): …

Pojasnila

Spremembe Priloge IX k Direktivi 2007/46/ES

---

„PRILOGA IX

ES-IZJAVA O SKLADNOSTI

0.   CILJI

Izjava o skladnosti je izjava, ki jo proizvajalec vozila izda kupcu in mu z njo zagotovi, da je vozilo, ki ga je kupil, skladno z zakonodajo, veljavno v Evropski uniji v casu izdelave vozila.

Namen izjave o skladnosti je tudi omogociti pristojnim organom držav clanic, da registrirajo vozila, ne da bi morali za to od vlagatelja zahtevati predložitev dodatne tehnicne dokumentacije.

Za te namene mora izjava o skladnosti vkljucevati:

1.   SPLOŠNI OPIS

2.   POSEBNE DOLOCBE

To je obicajni rezultat postopka vecstopenjske homologacije (npr. avtobus, ki ga je proizvajalec na drugi stopnji dodelave izdelal na šasiji, ki jo je izdelal proizvajalec vozila).

Na kratko je treba opisati dodatne elemente, dodane med vecstopenjskim postopkom.

Razen pri vlecnih vozilih za vleko polpriklopnikov je treba za vozila, ki jih sestavlja le šasija s kabino in spadajo v kategorijo N, uporabljati vzorec C izjave o skladnosti.

DEL I

DOKONCANA IN DODELANA VOZILA

VZOREC A1 – STRAN 1

DOKONCANA VOZILA

ES-IZJAVA O SKLADNOSTI

Stran 1

Spodaj podpisani [… (ime in priimek ter položaj v podjetju)] potrjujem, da vozilo:

Mesto identifikacijske številke vozila: …

v vseh pogledih ustreza tipu, opisanemu v homologaciji št. (… številka homologacije, vkljucno s številko razširitve) z dne (… datum izdaje) in

se lahko stalno registrira v državah clanicah z vožnjo na desni/levi ( 55 ) strani, ki uporabljajo metrske/anglosaške ( 56 ) merske enote za merilnike hitrosti (56)  in enote za števec prevožene poti (ce je primerno) ( 57 ).

VZOREC A2 – STRAN 1

DOKONCANA VOZILA, HOMOLOGIRANA V MAJHNIH SERIJAH

ES-IZJAVA O SKLADNOSTI

Stran 1

Spodaj podpisani [… (ime in priimek ter položaj v podjetju)] potrjujem, da vozilo:

Mesto identifikacijske številke vozila: …

v vseh pogledih ustreza tipu, opisanemu v homologaciji št. (… številka homologacije, vkljucno s številko razširitve) z dne (… datum izdaje) in

se lahko stalno registrira v državah clanicah z vožnjo na desni/levi (55)  strani, ki uporabljajo metrske/anglosaške (56)  merske enote za merilnike hitrosti (56)  in enote za števec prevožene poti (ce je primerno) (57) .

VZOREC B – STRAN 1

DODELANA VOZILA

ES-IZJAVA O SKLADNOSTI

Stran 1

Spodaj podpisani [… (ime in priimek ter položaj v podjetju)] potrjujem, da vozilo:

Homologacijska številka, številka razširitve …

Mesto identifikacijske številke vozila: …

Priloge: Izjava o skladnosti, izdana na vsaki predhodni stopnji.

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA M1

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Okoljske znacilnosti

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): …

Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

1.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil (ce je primerno)

2.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem (ce je primerno)

3.   Vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami: da/ne (58) 

4.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151 (ce je primerno)

5.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151 (ce je primerno)

5.1   Povsem elektricna vozila

5.2   Hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem

Razno

Dodatne kombinacije pnevmatika/platišce: tehnicni parametri (brez sklicevanja na RR)

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA M2

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: …. NOx: … HC + NOx: … Delci: ….

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): …

Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

1.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil (ce je primerno)

2.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem (ce je primerno)

3.   Vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami: da/ne (58) 

4.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151 (ce je primerno)

5.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151 (ce je primerno)

5.1   Povsem elektricna vozila

5.2   Hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA M3

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA N1

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

1.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil (ce je primerno)

2.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem (ce je primerno)

3.   Vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami: da/ne (58) 

4.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151

5.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151 (ce je primerno)

5.1   Povsem elektricna vozila (58)  ali (ce je primerno)

5.2   Hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem (58)  ali (ce je primerno)

Razno

Seznam pnevmatik: tehnicni parametri (brez sklicevanja na RR)

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA N2

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

1.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil (ce je primerno)

2.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem (ce je primerno)

3.   Vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami: da/ne (58) 

4.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151

5.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151 (ce je primerno)

5.1   Povsem elektricna vozila (58)  ali (ce je primerno)

5.2   Hibridna elektricna vozila z zunanjim polnjenjem (58)  ali (ce je primerno)

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA N3

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

Razno

STRAN 2

KATEGORIJI VOZIL O1 IN O2

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Naprava za spenjanje

Razno

STRAN 2

KATEGORIJI VOZIL O3 IN O4

(dokoncana in dodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Naprava za spenjanje

Razno

DEL II

NEDODELANA VOZILA

VZOREC C1 – STRAN 1

NEDODELANA VOZILA

ES-IZJAVA O SKLADNOSTI

Stran 1

Spodaj podpisani [… (ime in priimek ter položaj v podjetju)] potrjujem, da vozilo:

Varianta (54) : …

Izvedenka (54) : …

(navedite informacije za vsako stopnjo):

Tip: …

Varianta (54) : …

Izvedenka (54) : …

Homologacijska številka, številka razširitve …

Mesto identifikacijske številke vozila: …

ustreza v vseh pogledih tipu, opisanemu v homologaciji št. (… številka homologacije, vkljucno s številko razširitve) z dne (… datum izdaje) in

ne more biti stalno registrirano brez nadaljnjih homologacij.

VZOREC C2 – STRAN 1

NEDODELANA VOZILA, HOMOLOGIRANA V MAJHNIH SERIJAH

ES-IZJAVA O SKLADNOSTI

Stran 1

Spodaj podpisani [… (ime in priimek ter položaj v podjetju)] potrjujem, da vozilo:

Varianta (54) : …

Izvedenka (54) : …

Mesto identifikacijske številke vozila: …

ustreza v vseh pogledih tipu, opisanemu v homologaciji št. (… številka homologacije, vkljucno s številko razširitve) z dne (… datum izdaje) in

ne more biti stalno registrirano brez nadaljnjih homologacij.

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA M1

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Karoserija

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

1.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151

2.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila OVC

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA M2

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA M3

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci: …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA N1

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci:

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število):

1.   Vsi pogonski sistemi razen povsem elektricnih vozil v skladu z Uredbo (EU) 2017/1151

2.   Povsem elektricna vozila in hibridna elektricna vozila OVC

3.   Vozila z vgrajenimi ekološkimi inovacijami: da/ne (58) 

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA N2

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci:

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

Razno

STRAN 2

KATEGORIJA VOZILA N3

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Pogonski motor

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Zavore

Naprava za spenjanje

Okoljske znacilnosti

Vozilo v mirovanju: … dB(A) pri vrtilni frekvenci motorja: … min–1

Med vožnjo: … dB(A)

Številka osnovnega regulativnega akta in zadnjega veljavnega regulativnega akta, ki spreminja osnovnega: …

CO: … HC: … NOx: … HC + NOx: … Delci: …

Motnost dima (ELR): … (m–1)

CO: … THC: … NMHC: … NOx: … THC + NOx: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … Delci:

CO: … NOx: … NMHC: … THC: … CH4: … NH3: … Delci (masa): … Delci (število): …

Razno

STRAN 2

KATEGORIJI VOZIL O1 IN O2

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Naprava za spenjanje

Razno

STRAN 2

KATEGORIJI VOZIL O3 IN O4

(nedodelana vozila)

Stran 2

Splošni konstrukcijski podatki

Glavne mere

Mase

Najvecja hitrost

Osi in obesitev

Naprava za spenjanje

Razno

Pojasnila v zvezi s Prilogo IX

---

PRILOGA XIX

SPREMEMBE UREDBE (EU) št. 1230/2012

Uredba (EU) št.1230/2012 se spremeni:

---

PRILOGA XX

MERJENJE NETO MOČI IN NAJVEČJE 30-MINUTNE MOČI ELEKTRIČNIH SISTEMOV ZA PRENOS MOČI

1.   UVOD

Ta priloga določa zahteve za merjenje neto moči motorja, neto moči in največje 30-minutne moči električnega pogonskega sklopa.

2.   SPLOŠNE SPECIFIKACIJE

2.1	Splošne specifikacije za izvajanje preskusov in razlago rezultatov so določeni v odstavku 5 Pravilnika UN/ECE št. 85 ( 76 ) z izjemami, ki so navedene v tej prilogi.

2.2	Preskusno gorivo Odstavke 5.2.3.1, 5.2.3.2.1, 5.2.3.3.1 in 5.2.3.4 Pravilnika UN/ECE št. 85 je treba razumeti na naslednji način: uporabiti je treba običajno komercialno gorivo. V primeru spora je treba uporabiti ustrezno referenčno gorivo, navedeno v Prilogi IX k tej uredbi.

2.3	Korekcijski faktorji za moč Z odstopanjem od odstavka 5.1 Priloge 5 k Pravilniku UN/ECE št. 85 je pri tlačno polnjenih motorjih, opremljenih s sistemom, ki omogoča kompenzacijo temperature okolice in nadmorske višine, za korekcijske faktorje αa ali αd na zahtevo proizvajalca uporabiti vrednost 1.

---

PRILOGA XXI

POSTOPKI PRESKUSA EMISIJ TIPA 1

1.   UVOD

Ta priloga opisuje postopek za določanje stopenj emisij plinastih spojin, trdih delcev, števila delcev, emisij CO2, porabe goriva, porabe električne energije in dosega lahkih električnih vozil.

2.   REZERVIRANO

3.   OPREDELITVE POJMOV

3.1    Preskusna oprema

▼M3

▼B

Slika 1

Opredelitev točnosti, natančnosti in referenčne vrednosti

3.2    Cestna obremenitev in nastavitev dinamometra

▼M2

▼B

▼M3

▼B

▼M3

▼M3

3.3    Povsem električna vozila, hibridna električna vozila, vozila na gorivne celice in vozila z dvogorivnim motorjem

▼B

▼M3

▼B

3.4    Pogonski sistem

3.5    Splošno

▼M3

▼B

▼M3

▼B

3.6    PM/PN

Izraz „delec“ se običajno uporablja za snov, ki je opredeljena (izmerjena) v zraku (suspendirana snov), izraz „trdni delec“ pa se uporablja za usedline.

3.7    WLTC

▼M3

▼B

3.8    Postopek

▼M3

▼B

3.9    Korekcijski preskus temperature okolice (Podpriloga 6a)

4.   KRATICE

4.1    Splošne kratice

AC	Izmenični tok

CFV	Venturijeva cev s kritičnim pretokom

CFO	Zaslonka s kritičnim pretokom

CLD	Kemiluminescenčni detektor

CLA	Kemiluminescenčni analizator

CVS	Vzorčevalnik s konstantno prostornino

DC	Enosmerni tok

ET	Cev za izhlapevanje

▼M3

Zelo visoko2

Faza zelo visoke hitrosti WLTC razreda 2

Zelo visoko3

Faza zelo visoke hitrosti WLTC razreda 3

▼B

FCHV	Vozilo na gorivne celice

FID	Plamensko-ionizacijski detektor

FSD	Polni odklon

GC	Plinski kromatograf

HEPA	(Filter) za zelo učinkovito zadrževanje zračnih delcev

HFID	Ogrevani plamensko-ionizacijski detektor

▼M3

Visoko2

Faza visoke hitrosti WLTC razreda 2

Visoko3a

Faza visoke hitrosti WLTC razreda 3a

Visoko3b

Faza visoke hitrosti WLTC razreda 3b

▼B

ICE	Motor z notranjim zgorevanjem

LoD	Meja zaznavnosti

LoQ	Meja določljivosti

▼M3

Nizko1

Faza nizke hitrosti WLTC razreda 1

Nizko2

Faza nizke hitrosti WLTC razreda 2

Nizko3

Faza nizke hitrosti WLTC razreda 3

Srednje1

Faza srednje hitrosti WLTC razreda 1

Srednje2

Faza srednje hitrosti WLTC razreda 2

Srednje3a

Faza srednje hitrosti WLTC razreda 3a

Srednje3b

Faza srednje hitrosti WLTC razreda 3b

▼B

LC	Tekočinska kromatografija

UNP	Utekočinjeni naftni plin

NDIR	Nerazpršilni infrardeči absorpcijski (analizator)

NDUV	Nerazpršilni ultravijolični

ZP/biometan

Zemeljski plin/biometan

NMC	Izločevalnik nemetanov

NOVC-FCHV

Vozilo na gorivne celice brez zunanjega polnjenja

NOVC	Brez zunanjega polnjenja

NOVC-HEV

Hibridno električno vozilo brez zunanjega polnjenja

OVC-HEV

Hibridno električno vozilo z zunanjim polnjenjem

Pa	Masa trdnih delcev, zbranih v ozadju filtra

Pe	Masa delcev, zbranih na filtru z vzorcem

PAO	Poli-alfa-olefin

PCF	Predklasifikator delcev

PCRF	Faktor zmanjšanja koncentracije delcev

PDP	Volumetrična črpalka

PER	Povsem električni doseg

Odstotek FS

Odstotek polnega odklona

PM	Emisije suspendirane snovi

PN	Število delcev v emisijah

PNC	Števec števila delcev

PND1	Prva naprava za redčenje števila delcev

PND2	Druga naprava za redčenje števila delcev

PTS	Sistem za prenos delcev

PTT	Cev za prenos delcev

QCL-IR

Infrardeči kvantni kaskadni laser

RCDA	Dejanski doseg pri praznjenju naboja

RCB	Nivo napolnjenosti sistema REESS

REESS

Sistem za shranjevanje energije z možnostjo ponovnega polnjenja

▼M3

KKU	Koeficient kotalnega upora

▼B

SSV	Venturijeva cev s podzvočnim pretokom

USFM	Ultrazvočni merilnik pretoka

VPR	Izločevalnik hlapnih delcev

WLTC	Mednarodni postopek preskušanja lahkih vozil

4.2    Kemijski simboli in okrajšave

C1	Ogljikovodik, ekvivalenten ogljiku 1

CH4

Metan

C2H6

Etan

C2H5OH

Etanol

C3H8

Propan

CO	Ogljikov monoksid

CO2	Ogljikov dioksid

DOP	Dioktilftalat

H2O

Voda

NH3

Amonijak

NMHC	Nemetanski ogljikovodiki

NOx	Dušikovi oksidi

NO	Dušikov oksid

NO2	Dušikov dioksid

N2O	Dušikov oksid

THC	Skupni ogljikovodiki

5.   SPLOŠNE ZAHTEVE

▼M3

5.0

Vsaki skupini vozil, opredeljeni v odstavkih 5.6 do 5.9, se dodeli posebna identifikacijska oznaka v naslednji obliki: FT-nnnnnnnnnnnnnnn-WMI-x pri čemer je: FT identifikator tipa skupine: IP = skupina interpolacij, kot je opredeljena v odstavku 5.6. RL = skupina cestnih obremenitev, kot je opredeljena v odstavku 5.7. RM = skupina matrik za cestne obremenitve, kot je opredeljena v odstavku 5.8. PR = skupina sistemov z redno regeneracijo (Ki), kot je opredeljena v odstavku 5.9. AT = skupina ATCT, kot je opredeljena v odstavku 2 Podpriloge 6a. nnnnnnnnnnnnnnn je niz največ petnajstih znakov, pri čemer je uporaba znakov omejena na številke 0–9, črke A–Z in podčrtaj „_“. WMI (globalni identifikator proizvajalca) je koda, ki enolično identificira proizvajalca in je opredeljena v standardu ISO 3780:2009. x se določi na „1“ ali „0“ v skladu z naslednjimi določbami: (a)  s soglasjem homologacijskega organa in lastnika WMI se uporabi številka „1“, če je skupina vozil opredeljena za namen zajetja vozil: (i)  enega proizvajalca z eno samo kodo WMI; (ii)  proizvajalca z več kodami WMI, vendar le, če se bo uporabila ena koda WMI; (iii)  več kot enega proizvajalca, vendar le, če se bo uporabila ena koda WMI. V primerih (i), (ii) in (iii) je identifikacijska oznaka skupine sestavljena iz enotnega niza znakov n in enotne kode WMI, ki ji sledi številka „1“; (b)  s soglasjem homologacijskega organa se uporabi številka „0“, če je skupina vozil opredeljena na podlagi enakih meril kot ustrezna skupina vozil, opredeljena v skladu s točko (a), vendar se proizvajalec odloči uporabiti drugo kodo WMI. V tem primeru je identifikacijska oznaka skupine sestavljena iz enakega niza znakov n kot oznaka, določena za skupino vozil, opredeljeno v skladu s točko (a), in enotne kode WMI, ki se razlikuje od vseh kod WMI, uporabljenih v primeru iz točke (a), tej kodi pa sledi „0“.

▼B

5.1

Vozilo in njegovi sestavni deli, ki lahko vplivajo na emisije plinastih spojin, trdnih delcev in na število delcev, morajo biti zasnovani, izdelani in vgrajeni tako, da vozilo pri običajni uporabi in v običajni pogojih uporabe, kot so vlaga, dež, sneg, vročina, mraz, pesek, umazanija, tresenje, obraba itd., v času svoje življenjske dobe izpolnjuje določbe te priloge. ▼M3 To vključuje zagotavljanje varnosti vseh cevi, spojev in priključkov, ki se uporabljajo v sistemih za uravnavanje emisij. ▼M3 ————— ▼B

5.2	Preskusno vozilo mora biti vzorčno v smislu sestavnih delov, povezanih z emisijami, in funkcionalnosti predvidene serije proizvodnje, ki bo zajeta v odobritev. Proizvajalec in homologacijski organ soglasno določita, kateri preskusni model vozila je vzorčni model.

5.3

Pogoj preskušanja vozila 5.3.1 Vrste in količine maziv ter hladilne tekočine za preskušanje emisij mora za normalno delovanje vozil določiti proizvajalec. 5.3.2 Vrsta goriva za preskušanje emisij mora biti opredeljena v Prilogi IX. 5.3.3 Vsi sistemi za uravnavanje emisij morajo biti v delujočem stanju. 5.3.4 Uporaba kakršne koli odklopne naprave je v skladu z določbami iz člena 5(2) Uredbe št. 715/2007 prepovedana. 5.3.5 Motor mora biti zasnovan tako, da ni emisij iz okrova motorja. ▼M3 5.6 Pnevmatike, uporabljene za preskušanje emisij, so take, kot so opredeljene v odstavku 2.4.5 Podpriloge 6 k tej prilogi. ▼B

5.4

Dovodne odprtine na posodi za bencin 5.4.1 V skladu z odstavkom 5.4.2 mora biti dovodna odprtina na posodi za bencin ali etanol zasnovana tako, da preprečuje polnjenje posode s šobo za točenje, ki ima zunanji premer 23,6 mm ali več. 5.4.2 Odstavek 5.4.1 ne velja za vozilo, pri katerem sta izpolnjena oba naslednja pogoja: (a)  vozilo je zasnovano in izdelano tako, da osvinčeni bencin ne poškoduje nobene naprave za uravnavanje emisij; in (b)  vozilo je razločno, čitljivo in neizbrisno označeno s simbolom za neosvinčeni bencin, določenem v standardu ISO 2575:2010 „Cestna vozila – Simboli za naprave za upravljanje, kontrolne svetilke in kazalnike“, na takšnem mestu, da ga oseba, ki polni posodo za gorivo, lahko takoj opazi. Dovoljene so dodatne oznake.

5.5	Določbe za varnost elektronskega sistema ▼M3 Določbe za varnost elektronskega sistema so enake tistim v odstavku 2.3 Priloge I. ▼M3 ————— ▼B

5.6

Skupina interpolacij ▼M3 5.6.1   Skupina interpolacij za vozila, ki jih poganja izključno motor z notranjim zgorevanjem ▼M3 5.6.1.1 Vozila so lahko del iste skupine interpolacij v katerem koli od naslednjih primerov, vključno s kombinacijami teh primerov: (a)  vozila pripadajo različnim razredom vozil, kot je opisano v odstavku 2 Podpriloge 1; (b)  vozila imajo različne ravni zmanjševanja, kot je opisano v odstavku 8 Podpriloge 1; (c)  vozila imajo različne omejene hitrosti, kot je opisano v odstavku 9 Podpriloge 1. 5.6.1.2 Samo vozila, ki so identična z vidika naslednjih značilnosti vozila/pogonskega sistema/menjalnika, so lahko del iste skupine interpolacij: (a)  vrsta motorja z notranjim zgorevanjem: vrsta goriva (ali vrste goriv v primeru vozil s prilagodljivim tipom goriva ali vozil z dvogorivnim motorjem), proces zgorevanja, delovna prostornina motorja, značilnosti pri polni obremenitvi, motorna tehnologija in sistem polnjenja ter tudi drugi motorni podsistemi ali značilnosti, ki imajo nezanemarljiv vpliv na mase emisij CO2 pod pogoji WLTP; (b)  strategija delovanja vseh sestavnih delov pogonskega sistema, ki vplivajo na maso emisij CO2; (c)  vrsta menjalnika (npr. ročni, avtomatski, brezstopenjski) in model menjalnika (npr. stopnja navora, število prestav, število sklopk itd.); (d)  razmerja n/v (vrtilna frekvenca motorja, deljena s hitrostjo vozila). Ta zahteva je izpolnjena, če je razlika za vsa zadevna prestavna razmerja z vidika razmerij n/v najpogosteje vgrajenih tipov menjalnika znotraj 8 odstotkov; (e)  število pogonskih osi; (f)  skupina ATCT, glede na referenčno gorivo v primeru vozil s prilagodljivim tipom goriva ali vozil z dvogorivnim motorjem; (g)  število koles na os. 5.6.1.3 Če se uporabi alternativen parameter, kot je višja vrtilna frekvenca nmin_drive, kot je opredeljena v odstavku 2(k) Podpriloge 2, ali ASM, kot je opredeljena v odstavku 3.4 Podpriloge 2, je ta parameter enak v celotni skupini interpolacij. ▼B 5.6.2    Skupina interpolacij za vozila NOVC-HEV in vozila OVC-HEV Poleg zahtev iz odstavka 5.6.1 so samo hibridna električna vozila z notranjim polnjenjem (NOVC-HEV) in hibridna električna vozila z zunanjim polnjenjem (OVC-HEV), ki so identična glede na naslednje značilnosti, lahko del iste skupine interpolacij: (a)  Vrsta in število električnih naprav (vrsta konstrukcije (asinhrona/sinhrona itd.), vrsta hladilnega sredstva (zrak, tekočina) in vsakršne druge značilnosti, ki imajo nezanemarljiv vpliv na mase emisij CO2 in porabo električne energije pod pogoji WLTP; (b)  Vrsta pogonskega sistema REESS (model, zmogljivost, nazivna napetost, nazivna moč, vrsta hladilnega sredstva (zrak, tekočina)); ▼M3 (c)  Vrsta pretvornika energije med električno napravo in pogonskim sistemom REESS, med pogonskim sistemom REESS in nizkonapetostnim napajanjem ter med polnjenjem iz vtičnice in pogonskim sistemom REESS, vključno s katerimi koli drugimi značilnostmi, ki imajo nezanemarljiv vpliv na mase emisij CO2 in porabo električne energije pod pogoji WLTP; ▼B (d)  Razlika med številom ciklov praznjenja naboja od začetka preskusa do in vključno s prehodnim ciklom ne sme biti več kot ena. 5.6.3    Skupina interpolacij za vozila PEV Samo električna vozila z možnostjo polnjenja iz vtičnice (PEV), ki so identična z vidika naslednjih značilnosti pogonskega sistema/menjalnika, so lahko del iste skupine interpolacij: (a)  Vrsta in število električnih naprav (vrsta konstrukcije (asinhrona/sinhrona itd.), vrsta hladilnega sredstva (zrak, tekočina) in vsakršne druge značilnosti, ki imajo nezanemarljiv vpliv na porabo električne energije in doseg pod pogoji WLTP; (b)  Vrsta pogonskega sistema REESS (model, zmogljivost, nazivna napetost, nazivna moč, vrsta hladilnega sredstva (zrak, tekočina)); (c)  Vrsta menjalnika (npr. ročni, avtomatski, brezstopenjski) in model menjalnika (npr. stopnja navora, število prestav, število sklopk itd.); (d)  Število pogonskih osi; ▼M3 (e)  Vrsta električnih pretvornikov med električno napravo in pogonskim sistemom REESS, med pogonskim sistemom REESS in nizkonapetostnim napajanjem ter med polnjenjem iz vtičnice in pogonskim sistemom REESS, vključno s katerimi koli drugimi značilnostmi, ki imajo nezanemarljiv vpliv na porabo električne energije in doseg pod pogoji WLTP; ▼B (f)  Strategija delovanja vseh komponent, ki vplivajo na porabo električne energije znotraj pogonskega sistema; ▼M3 (g)  Razmerja n/v (vrtilna frekvenca motorja, deljena s hitrostjo vozila). Ta zahteva je izpolnjena, če je razlika za vsa zadevna prestavna razmerja z vidika razmerij n/v najpogosteje vgrajenih tipov in modelov menjalnika znotraj 8 odstotkov. ▼B

5.7

Skupina cestnih obremenitev Samo vozila, ki so identična z vidika naslednjih značilnosti, so lahko del iste skupine cestnih obremenitev: (a)  Vrsta menjalnika (npr. ročni, avtomatski, brezstopenjski) in model menjalnika (npr. stopnja navora, število prestav, število sklopk itd.); Na zahtevo proizvajalca in z odobritvijo homologacijskega organa je v skupino mogoče vključiti menjalnik z nižjimi izgubami moči; (b)  Razmerja n/v (vrtilna frekvenca motorja deljeno s hitrostjo vozila). Ta zahteva je izpolnjena, če je razlika za vsa zadevna prestavna razmerja z vidika prestavnih razmerij najpogosteje vgrajenih tipov menjalnika znotraj 25 odstotkov; (c)  Število pogonskih osi; ▼M3 (d)  Število koles na os. Če je vsaj ena električna naprava sklopljena z menjalnikom v nevtralnem položaju, vozilo pa ni opremljeno s sistemom za način iztekanja (odstavek 4.2.1.8.5 Podpriloge 4), tako da električna naprava nima vpliva na cestno obremenitev, potem veljajo merila iz odstavka 5.6.2 (a) in odstavka 5.6.3 (a). Če obstaja razlika, razen v masi vozila, kotalnem uporu in aerodinamiki, ki ima nezanemarljiv vpliv na cestno obremenitev, se to vozilo ne upošteva kot del skupine, razen če to odobri homologacijski organ.

5.8

Skupina matrik za cestno obremenitev Skupino matrik za cestno obremenitev je dovoljeno uporabiti za vozila, ki so zasnovana z največjo tehnično dovoljeno maso obremenjenega vozila ≥ 3 000  kg. Skupino matrik za cestno obremenitev je dovoljeno uporabiti tudi za vozila v postopku večstopenjske homologacije ali večstopenjska vozila v postopku posamične odobritve vozila. V teh primerih se uporabljajo določbe iz točke 2 Priloge XII. Samo vozila, ki so identična z vidika naslednjih značilnosti, so lahko del iste skupine matrik za cestno obremenitev: (a)  vrsta menjalnika (npr. ročni, avtomatski, brezstopenjski); (b)  število pogonskih osi; (c)  število koles na os.

5.9

Skupina sistemov z redno regeneracijo (Ki) Samo vozila, ki so identična z vidika naslednjih značilnosti, so lahko del iste skupine sistemov z redno regeneracijo: (a)  vrsta motorja z notranjim zgorevanjem: vrsta goriva, vrsta zgorevanja; (b)  sistem z redno regeneracijo (tj. katalizator, filter za delce); (i)  konstrukcija (tj. vrsta ohišja, vrsta plemenite kovine, vrsta substrata, gostota celic); (ii)  vrsta in način delovanja; (iii)  prostornina ± 10 %; (iv)  lega (temperatura ± 100 °C pri drugi najvišji referenčni hitrosti); (c)  preskusna masa vsakega vozila v skupini je enaka preskusni masi vozila, uporabljenega za demonstracijo Ki, plus 250 kg, ali manjša od nje. ▼M3 ————— ▼B

6.   ZAHTEVE GLEDE DELOVANJA

▼M3

6.1   Mejne vrednosti

Mejne vrednosti za emisije so enake tistim, navedenim v tabeli 2 Priloge I k Uredbi (ES) št. 715/2007.

▼B

6.2    Preskušanje

Preskušanje mora biti izvedeno v skladu s:

---

Podpriloga 1

Mednarodni postopki preskušanja lahkih vozil (WLTC)

▼M3

1.   Splošne zahteve

Cikel, ki bo prevožen, je odvisen od razmerja nazivne moči preskusnega vozila in mase v stanju, pripravljenem za vožnjo, zmanjšane za 75 kg, W/kg, ter njegove največje hitrosti vmax.

Cikel, ki izhaja iz zahtev, opisanih v tej podprilogi, se v drugih delih priloge imenuje „uporabljeni cikel“.

2.   Klasifikacija vozila

2.1	Pri vozilih razreda 1 je razmerje med močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, minus 75 kg enako Pmr ≤ 22 W/kg.

2.2	Pri vozilih razreda 2 je razmerje med močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, minus 75 kg večje od 22 W/kg, vendar ≤ 34 W/kg.

2.3

Pri vozilih razreda 3 je razmerje med močjo in maso v stanju, pripravljenem za vožnjo, minus 75 kg večje od 34 W/kg. 2.3.1 Vozila razreda 3 so razdeljena v dva podrazreda glede na njihovo najvišjo hitrost vmax. 2.3.1.1 Vozila razreda 3a s hitrostjo vmax < 120 km/h. 2.3.1.2 Vozila razreda 3b s hitrostjo vmax ≥ 120 km/h. 2.3.2 Vsa vozila, preskušena v skladu s Podprilogo 8, so vozila razreda 3.

3.   Preskusni cikli

3.1   Cikel razreda 1

3.1.1

Celoten cikel razreda 1 je sestavljen iz nizke faze (Nizko1), srednje faze (Srednje1) in dodatne nizke faze (Nizko1).

3.1.2

Faza Nizko1 je opisana na sliki A1/1 in v tabeli A1/1.

3.1.3

Faza Srednje1 je opisana na sliki A1/2 in v tabeli A1/2.

3.2   Cikel razreda 2

3.2.1

Celotni cikel razreda 2 je sestavljen iz nizke faze (Nizko2), srednje faze (Srednje2), visoke faze (Visoko2) in zelo visoke faze (Zelo visoko2).

3.2.2

Faza Nizko2 je opisana na sliki A1/3 in v tabeli A1/3.

3.2.3

Faza Srednje2 je opisana na sliki A1/4 in v tabeli A1/4.

3.2.4

Faza Visoko2 je opisana na sliki A1/5 in v tabeli A1/5.

3.2.5

Faza Zelo visoko2 je opisana na sliki A1/6 in v tabeli A1/6.

3.3   Cikel razreda 3

Cikli razreda 3 so razdeljeni v dva podrazreda glede na razdelitev vozil razreda 3.

3.3.1   Cikel razreda 3a

3.3.1.1

Celotni cikel je sestavljen iz nizke faze (Nizko3), srednje faze (Srednje3a), visoke faze (Visoko3a) in zelo visoke faze (Zelo visoko3).

3.3.1.2

Faza Nizko3 je opisana na sliki A1/7 in v tabeli A1/7.

3.3.1.3

Faza Srednje3a je opisana na sliki A1/8 in v tabeli A1/8.

3.3.1.4

Faza Visoko3a je opisana na sliki A1/10 in v tabeli A1/10.

3.3.1.5

Faza Zelo visoko3 je opisana na sliki A1/12 in v tabeli A1/12.

3.3.2   Cikel razreda 3b

3.3.2.1

Celotni cikel je sestavljen iz nizke faze (Nizko3), srednje faze (Srednje3b), visoke faze (Visoko3b) in zelo visoke faze (Zelo visoko3).

3.3.2.2

Faza Nizko3 je opisana na sliki A1/7 in v tabeli A1/7.

3.3.2.3

Faza Srednje3b je opisana na sliki A1/9 in v tabeli A1/9.

3.3.2.4

Faza Visoko3b je opisana na sliki A1/11 in v tabeli A1/11.

3.3.2.5

Faza Zelo visoko3 je opisana na sliki A1/12 in v tabeli A1/12.

3.4   Trajanje vseh faz

3.4.1

Vse faze pri nizki hitrosti trajajo 589 sekund.

3.4.2

Vse faze pri srednjih hitrostih trajajo 433 sekund.

3.4.3

Vse faze pri visoki hitrosti trajajo 455 sekund.

3.4.4

Vse faze pri zelo visoki hitrosti trajajo 323 sekund.

3.5   Mestni cikli WLTC

Vozila OVC-HEV in PEV se preskusijo z uporabo ustreznih ciklov WLTC razreda 3a in 3b ter mestnih ciklov WLTC (glej Podprilogo 8).

Mestni cikel WLTC sestavljajo samo faze nizke in srednje hitrosti.

▼B

4.    ►M3  Cikel WLTC razreda 1 ◄

Slika A1/1

▼M3

Cikel WLTC razreda 1, faza Nizko1

▼B

Slika A1/2

▼M3

Cikel WLTC razreda 1, faza Srednje1

▼B

5.    ►M3  Cikel WLTC razreda 2 ◄

Slika A1/3

▼M3

Cikel WLTC razreda 2, faza Nizko2

▼B

Slika A1/4

▼M3

Cikel WLTC razreda 2, faza Srednje2

▼B

Slika A1/5

▼M3

Cikel WLTC razreda 2, faza Visoko2

▼B

Slika A1/6

▼M3

Cikel WLTC razreda 2, faza Zelo visoko2

▼B

6.    ►M3  Cikel WLTC razreda 3 ◄

Slika A1/7

▼M3

Cikel WLTC razreda 3, faza Nizko3

▼B

Slika A1/8

▼M3

Cikel WLTC razreda 3a, faza Srednje3a

▼B

Slika A1/9

▼M3

Cikel WLTC razreda 3b, faza Srednje3b

▼B

Slika A1/10

▼M3

Cikel WLTC razreda 3a, faza Visoko3a

▼B

Slika A1/11

▼M3

Cikel WLTC razreda 3b, faza Visoko3b

▼B

Slika A1/12

▼M3

Cikel WLTC razreda 3, faza Zelo visoko3

▼B