EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 02014L0059-20200107

Consolidated text: Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (Besedilo velja za EGP)Besedilo velja za EGP.

ELI: http://data.europa.eu/eli/dir/2014/59/2020-01-07

02014L0059 — SL — 07.01.2020 — 004.005


To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B

DIREKTIVA 2014/59/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 15. maja 2014

o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta

(Besedilo velja za EGP)

(UL L 173 12.6.2014, str. 190)

spremenjena z:

 

 

Uradni list

  št.

stran

datum

►M1

DIREKTIVA (EU) 2017/1132 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Besedilo velja za EGP z dne 14. junija 2017

  L 169

46

30.6.2017

►M2

DIREKTIVA (EU) 2017/2399 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 12. decembra 2017

  L 345

96

27.12.2017

►M3

DIREKTIVA (EU) 2019/879 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 20. maja 2019

  L 150

296

7.6.2019

►M4

DIREKTIVA (EU) 2019/2162 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA Besedilo velja za EGP z dne 27. novembra 2019

  L 328

29

18.12.2019


popravljena z:

►C1

Popravek, UL L 283, 31.8.2020, str.  2 (2019/879)




▼B

DIREKTIVA 2014/59/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 15. maja 2014

o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta

(Besedilo velja za EGP)



NASLOV I

PODROČJE UPORABE, OPREDELITEV POJMOV IN ORGANI

Člen 1

Predmet urejanja in področje uporabe

1.  Ta direktiva določa pravila in postopke za sanacijo in reševanje naslednjih subjektov:

(a) 

institucij s sedežem v Uniji;

(b) 

finančnih institucij s sedežem v Uniji, kadar je finančna institucija podrejena družba kreditne institucije, investicijskega podjetja ali podjetja iz točke (c) ali (d) ter je vključena v nadzor nadrejene družbe na konsolidirani podlagi v skladu s členi 6 do 17 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c) 

finančnih holdingov, mešanih finančnih holdingov in mešanih poslovnih holdingov s sedežem v Uniji;

(d) 

nadrejenih finančnih holdingov v državi članici, nadrejenih finančnih holdingov Unije, nadrejenih mešanih finančnih holdingov v državi članici in nadrejenih mešanih finančnih holdingov v Uniji;

(e) 

podružnic institucij s sedežem zunaj Unije v skladu s posebnimi pogoji, določenimi v tej direktivi.

Organi za reševanje in pristojni organi pri določanju in uporabi zahtev iz te direktive in pri uporabi različnih orodij, ki jih imajo na razpolago v zvezi s subjektom iz prvega pododstavka, in v skladu s posebnimi določbami upoštevajo naravo njegove dejavnosti, delniško strukturo, pravno obliko, profil tveganja, velikost in pravni status, medsebojno povezanost z drugimi institucijami ali finančnim sistemom na splošno, obseg in zapletenost njegovih dejavnosti, vključenost v institucionalno shemo za zaščito vlog (IJS), ki izpolnjuje zahteve iz člena 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 ali drug sistem vzajemne solidarnosti iz člena 113(6) navedene uredbe in ali opravlja investicijske storitve ali dejavnosti iz točke (2) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU.

2.  Države članice lahko poleg pravil v tej direktivi in delegiranih ter izvedbenih aktih, sprejetih na njeni podlagi, sprejmejo ali ohranijo strožja ali dodatna pravila, pod pogojem, da se splošno uporabljajo in niso v nasprotju s to direktivo in delegiranimi ter izvedbenimi akti, sprejetimi na njeni podlagi.

Člen 2

Opredelitve

1.  V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

(1) 

„reševanje“ pomeni uporabo instrumenta za reševanje ali instrumenta iz člena 37(9), da se doseže en ali več ciljev reševanja iz člena 31(2);

(2) 

„kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki (1) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, pri čemer ne zajema subjektov iz člena 2(5) Direktive 2013/36/EU;

(3) 

„investicijsko podjetje“ pomeni investicijsko podjetje, kot je opredeljeno v točki (2) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, za katero veljajo zahteve glede ustanovitvenega kapitala, določene v členu 28(2) Direktive 2013/36/EU;

(4) 

„finančna institucija“ pomeni finančno institucijo, kot je opredeljena v točki (26) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

▼M3

(5) 

„podrejena družba“ pomeni podrejeno družbo, kot je opredeljena v točki (16) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 in za namen uporabe členov 7, 12, 17, 18, 45 do 45m, 59 do 62, 91 in 92 te direktive za skupine v postopku reševanja iz točke (b) točke (83b) tega odstavka po potrebi vključuje kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom, sam centralni organ in njihove podrejene družbe, pri čemer se upošteva, kako takšne skupine v postopku reševanja izpolnjujejo člen 45e(3) te direktive;

(5a) 

„pomembna podrejena družba“ pomeni pomembno podrejeno družbo, kot je opredeljena v točki (135) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

▼B

(6) 

„nadrejena družba“ pomeni nadrejeno družbo, kot je opredeljena v točki (15)(a) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(7) 

„konsolidirana podlaga“ pomeni na podlagi konsolidiranega položaja, kot je opredeljen v točki (47) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(8) 

„institucionalna shema za zaščito vlog“ ali „IJS“ pomeni ureditev, ki izpolnjuje zahteve iz člena 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(9) 

„finančni holding“ pomeni finančni holding, kot je opredeljen v točki (20) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(10) 

„mešani finančni holding“ pomeni mešani finančni holding, kot je opredeljen v točki (21) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(11) 

„mešani poslovni holding“ pomeni mešani poslovni holding, kot je opredeljen v točki (22) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(12) 

„nadrejeni finančni holding v državi članici“ pomeni nadrejeni finančni holding v državi članici, kot je opredeljen v točki (30) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(13) 

„nadrejeni finančni holding v Uniji“ pomeni nadrejeni finančni holding EU, kot je opredeljen v točki (31) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(14) 

„nadrejeni mešani finančni holding v državi članici“ pomeni nadrejeni mešani finančni holding v državi članici, kot je opredeljen v točki (32) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(15) 

„nadrejeni mešani finančni holding v Uniji“ pomeni nadrejeni mešani finančni holding EU, kot je opredeljen v točki (33) členu 4(1)(33) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(16) 

„cilji reševanja“ pomeni cilje reševanja iz člena 31(2);

(17) 

„podružnica“ pomeni podružnico, kot je opredeljena v točki (17) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(18) 

„organ za reševanje“ pomeni organ, ki ga v skladu s členom 3 določi država članica;

(19) 

„instrument za reševanje“ pomeni instrument za reševanje iz člena 37(2);

(20) 

„pooblastilo za reševanje“ pomeni pooblastilo iz členov 63 do 72;

(21) 

„pristojni organ“ pomeni pristojni organ, kot je opredeljen v točki (40) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, vključno z Evropsko centralno banko v okviru posebnih nalog, ki so ji podeljene v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 ( 1 );

(22) 

„pristojna ministrstva“ pomeni finančna ministrstva ali druga ministrstva držav članic, ki so odgovorna za ekonomske, finančne in proračunske odločitve na nacionalni ravni v skladu z nacionalnimi pristojnostmi in ki so bila določena v skladu s členom 3(5);

(23) 

„institucija“ pomeni kreditno institucijo ali investicijsko podjetje;

(24) 

„upravljalni organ“ pomeni upravljalni organ, kot je opredeljen v točki (7) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(25) 

„višje vodstvo“ pomeni višje vodstvo, kot je opredeljeno v točki (9) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(26) 

„skupina“ pomeni nadrejeno družbo in njene podrejene družbe;

(27) 

„čezmejna skupina“ pomeni skupino, ki vključuje subjekte v skupini, ki imajo sedež v več kot eni državi članici;

(28) 

„izredna javnofinančna pomoč“ pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU ali drugo javno finančno podporo na nadnacionalni ravni, ki bi pomenila državno pomoč, če bi bila dodeljena na nacionalni ravni, in ki je predvidena za ohranitev ali ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja, likvidnosti ali solventnosti institucije, subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali skupine, katere del je takšna institucija ali subjekt;

(29) 

„izredna likvidnostna pomoč“ pomeni zagotovitev denarja centralne banke ali drugo pomoč, ki lahko vodi v povečanje količine denarja centralne banke, plačilno sposobni finančni instituciji ali skupini takšnih institucij, ki se začasno sooča z likvidnostnimi težavami, pri čemer ta operacija ni del monetarne politike;

(30) 

„sistemska kriza“ pomeni motnjo v finančnem sistemu, ki ima lahko resne negativne posledice za notranji trg in realno gospodarstvo. Vse vrste finančnih posrednikov, trgov in infrastrukture so lahko do določene mere sistemsko pomembne;

(31) 

„subjekt v skupini“ pomeni pravno osebo, ki je del skupine;

(32) 

„načrt sanacije“ pomeni načrt sanacije, ki ga v skladu s členom 5 pripravi in posodablja institucija;

(33) 

„načrt sanacije skupine“ pomeni načrt, ki se pripravi in posodablja v skladu s členom 7;

(34) 

„pomembna podružnica“ pomeni podružnico, ki bi v državi članici gostiteljici veljala za pomembno v skladu s členom 51(1) Direktive 2013/36/EU;

(35) 

„kritične funkcije“ pomeni aktivnosti, storitve ali dejavnosti, katerih prenehanje bo v eni ali več državah članicah verjetno povzročilo motnje ključnih storitev v realnem gospodarstvu ali težave s finančno stabilnostjo zaradi velikosti, tržnega deleža, zunanje in notranje medsebojne povezanosti, kompleksnosti ali čezmejnih dejavnosti institucije ali skupine, zlasti v zvezi z nadomestljivostjo teh aktivnosti, storitev ali dejavnosti;

(36) 

„glavna poslovna področja“ pomeni poslovna področja in z njimi povezane storitve, ki predstavljajo bistvene vire prihodka, dobička ali vrednosti franšize za institucijo ali skupino, katere del je institucija;

(37) 

„konsolidacijski nadzornik“ pomeni konsolidacijskega nadzornika, kot je opredeljen v točki (41) člena 4(1)(41) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(38) 

„kapital“ pomeni kapital, kot je opredeljen v točki (118) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(39) 

„pogoji za reševanje“ pomeni pogoje iz člena 32(1);

(40) 

„ukrep za reševanje“ pomeni odločitev, da se institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) začne reševati na podlagi člena 32 ali 33, uporabo instrumenta za reševanje ali izvajanje enega ali več pooblastil za reševanje;

(41) 

„načrt reševanja“ pomeni načrt reševanja institucije, ki je pripravljen v skladu s členom 10;

(42) 

„reševanje skupine“ pomeni:

(a) 

bodisi sprejemanje ukrepov za reševanje na ravni nadrejene družbe ali institucije, nad katero se izvaja konsolidiran nadzor,

(b) 

bodisi usklajevanje uporabe instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje s strani organov za reševanje v zvezi s subjekti v skupini, ki izpolnjujejo pogoje za reševanje;

(43) 

„načrt reševanja skupine“ pomeni načrt za reševanje skupine, pripravljen v skladu s členoma 12 in 13;

(44) 

„organ za reševanje, pristojen na ravni skupine,“ pomeni organ za reševanje v državi članici, v kateri se nahaja konsolidacijski nadzornik;

(45) 

„shema za reševanje skupine“ pomeni načrt za reševanje skupine, pripravljen v skladu s členom 91;

(46) 

„kolegij za reševanje“ pomeni kolegij, ustanovljen v skladu s členom 88 za izvajanje nalog iz člena 88(1);

(47) 

„običajni insolvenčni postopki“ pomeni skupne insolvenčne postopke, katerih posledica je delna ali popolna prodaja dolžnikovega premoženja in imenovanje likvidacijskega upravitelja ali upravitelja, ki se običajno uporabljajo za institucije v skladu z nacionalnim pravom, pri čemer so lahko specifični za te institucije ali pa se splošno uporabljajo za katero koli fizično ali pravno osebo;

▼M2

(48) 

„dolžniški instrumenti“:

(i) 

v točkah (g) in (j) člena 63(1) pomenijo obveznice in druge oblike prenosljivega dolga, instrumente, ki ustvarjajo ali potrjujejo dolg, ter instrumente, ki dajejo pravice za pridobitev dolžniških instrumentov, in

(ii) 

v členu 108 pomenijo obveznice in druge oblike prenosljivega dolga ter instrumente, ki ustvarjajo ali potrjujejo dolg;

▼B

(49) 

„nadrejena institucija v državi članici“ pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, kot je opredeljena v točki (28) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(50) 

„nadrejena institucija v Uniji“ pomeni nadrejena institucija EU, kot je opredeljena v točki (29) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(51) 

„kapitalske zahteve“ pomeni zahteve iz členov 92 do 98 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(52) 

„kolegij nadzornikov“ pomeni kolegij nadzornikov, ustanovljen v skladu s členom 116 Direktive 2013/36/EU;

(53) 

„okvir Unije za državne pomoči“ pomeni okvir, vzpostavljen s členi 107, 108 in 109 PDEU, ter vsi akti Unije, vključno s smernicami, sporočili in obvestili, pripravljenimi ali sprejetimi v skladu s členom 108(4) ali členom 109 PDEU;

(54) 

„prenehanje“ pomeni unovčenje sredstev institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(55) 

„instrument izločitve sredstev“ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 42 izvede prenos sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na nosilca upravljanja sredstev;

(56) 

„nosilec upravljanja sredstev“ pomeni pravno osebo, ki izpolnjuje vse zahteve iz člena 42(2);

(57) 

„instrument za reševanje s sredstvi upnikov“ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 43 izvaja pooblastila za odpis in konverzijo v zvezi z obveznostmi institucije v postopku reševanja;

(58) 

„instrument prodaje poslovanja“ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 38 izvede prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na kupca, ki ni premostitvena institucija;

(59) 

„premostitvena institucija“ pomeni pravno osebo, ki izpolnjuje zahteve iz člena 40(2);

(60) 

„instrument premostitvene institucije“ pomeni mehanizem za prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na premostitveno institucijo v skladu s členom 40;

(61) 

„lastniški instrumenti“ pomeni delnice, druge instrumente, s katerimi se prenese lastništvo, instrumente, ki jih je mogoče konvertirati v delnice ali druge lastniške instrumente ali dajejo pravico za njihovo pridobitev, in instrumente, ki predstavljajo deleže v delnicah ali drugih lastniških instrumentih;

(62) 

„delničarji“ pomeni delničarje ali imetnike drugih lastniških instrumentov;

(63) 

„pooblastila za prenos“ pomeni pooblastila iz točk (c) ali (d) člena 63(1) za prenos delnic, drugih lastniških instrumentov, dolžniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti ali katere koli kombinacije teh elementov iz institucije v postopku reševanja na prejemnika;

(64) 

„centralna nasprotna stranka“ pomeni centralno nasprotno stranko, kot je opredeljena v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(65) 

„izvedeni finančni instrument“ pomeni izvedeni finančni instrument, kot je opredeljen v točki (5) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(66) 

„pooblastila za odpis in konverzijo“ pomeni pooblastila iz člena 59(2) in iz točk (e) do (i) člena 63(1);

(67) 

„zavarovana obveznost“ pomeni obveznost, kadar je pravica upnika do plačila ali druge oblike izvršitve zavarovana z zastavno pravico, jamstvom ali pravico do zaplembe ali dogovorom o zavarovanju s premoženjem, vključno z obveznostmi, ki izhajajo iz poslov začasne prodaje/začasnega odkupa in drugih dogovorov o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih;

(68) 

„instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala“ pomeni kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 28(1) do (4), člena 29(1) do (5) ali člena 31(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

▼M3

(68a) 

„navaden lastniški temeljni kapital“ pomeni navaden lastniški temeljni kapital, kot je izračunan v skladu s členom 50 Uredbe (EU) št. 575/2013;

▼B

(69) 

„instrumenti dodatnega temeljnega kapitala“ pomeni kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 52(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(70) 

„skupni znesek“ pomeni skupni znesek, na podlagi katerega je organ za reševanje ocenil, da se ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ odpiše ali konvertira v skladu s členom 46(1);

▼M3

(71) 

„obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov,“ pomeni obveznosti in kapitalske instrumente, ki niso kvalificirani kot instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, instrumenti dodatnega temeljnega kapitala ali instrumenti dodatnega kapitala institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) in ki niso izključene iz področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov na podlagi člena 44(2);

(71a) 

„kvalificirane obveznosti“ pomeni obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ki po potrebi izpolnjujejo pogoje iz člena 45b ali točke (a) člena 45f(2) te direktive, in instrumente dodatnega kapitala, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (b) člena 72a(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(71b) 

„podrejeni kvalificirani instrumenti“ pomeni instrumente, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013 razen odstavkov 3 do 5 člena 72b navedene uredbe;

▼B

(72) 

„sistem jamstva za vloge“ pomeni sistem jamstva za vloge, ki ga uvede in uradno prizna država članica v skladu s členom 4 Direktive 2014/49/EU;

(73) 

„instrumenti dodatnega kapitala“ pomeni kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 63 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(74) 

„ustrezni kapitalski instrumenti“ za namene oddelka 5 poglavja IV naslova IV in poglavja V naslova IV pomeni instrumente dodatnega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega kapitala;

(75) 

„menjalno razmerje“ pomeni dejavnik, ki določa število delnic ali drugih lastniških instrumentov, v katere se konvertirajo obveznosti določenega razreda, s sklicevanjem na en instrument zadevnega razreda ali na določeno enoto vrednosti dolžniške terjatve;

(76) 

„zadevni upnik“ pomeni upnika, katerega terjatev je povezana z obveznostjo, ki je zmanjšana ali konvertirana v delnice ali druge lastniške instrumente z izvajanjem pooblastila za odpis ali konverzijo na podlagi uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov;

(77) 

„zadevni imetnik“ pomeni imetnika lastniških instrumentov, katerega lastniški instrumenti se razveljavijo s pooblastilom iz točke (h) člena 63(1);

(78) 

„ustrezni organ“ pomeni organ države članice, opredeljen v skladu s členom 61, ki je v skladu z nacionalnim pravom te države odgovoren za določitve iz člena 59(3);

(79) 

„zadevna nadrejena institucija“ pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, nadrejeno institucijo v Uniji, finančni holding, mešani finančni holding, mešani poslovni holding, nadrejeni finančni holding v državi članici, nadrejeni finančni holding v Uniji, nadrejeni mešani finančni holding v državi članici ali nadrejeni mešani finančni holding v Uniji, v zvezi s katerim se uporablja instrument za reševanje s sredstvi upnikov;

(80) 

„prejemnik“ pomeni subjekt, na katerega se z institucije v postopku reševanja prenesejo delnice, drugi lastniški instrumenti, dolžniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti ali katera koli kombinacija teh elementov;

(81) 

„delovni dan“ pomeni kateri koli dan, razen sobote, nedelje in državnih praznikov v zadevni državi članici;

(82) 

„pravica do odpovedi“ pomeni pravico do odpovedi pogodbe, pravico do takojšnje zapadlosti, predčasnega prenehanja pogodbe s pobotom, poravnave ali pobota obveznosti ali katero koli podobno določbo, na podlagi katere se odloži, spremeni ali ukine obveznost pogodbene stranke, ali določbo, ki preprečuje nastanek obveznosti v okviru pogodbe, ki bi sicer nastala;

(83) 

„institucija v postopku reševanja“ pomeni institucijo, finančno institucijo, finančni holding, mešani finančni holding, mešani poslovni holding, nadrejeni finančni holding v državi članici, nadrejeni finančni holding v Uniji, nadrejeni mešani finančni holding v državi članici ali nadrejeni mešani finančni holding v Uniji, v zvezi s katerimi se izvajajo ukrepi za reševanje;

▼M3

(83a) 

„subjekt v postopku reševanja“ pomeni:

(a) 

pravno osebo s sedežem v Uniji, ki jo organ za reševanje v skladu s členom 12 opredeli kot subjekt, v zvezi s katerim je v načrtu reševanja določen ukrep za reševanje, ali

(b) 

institucijo, ki ni del skupine, nad katero se izvaja nadzor na konsolidirani podlagi na podlagi členov 111 in 112 Direktive 2013/36/EU, in v zvezi s katero je v načrtu reševanja, pripravljenem v skladu s členom 10 te direktive, določen ukrep za reševanje;

(83b) 

„skupina v postopku reševanja“ pomeni:

(a) 

subjekt v postopku reševanja in njegove podrejene družbe, ki niso:

(i) 

že same subjekti v postopku reševanja;

(ii) 

podrejene družbe drugih subjektov v postopku reševanja, ali

(iii) 

subjekti s sedežem v tretji državi, ki niso vključeni v skupino v postopku reševanja v skladu z načrtom reševanja, in njihove podrejene družbe ali

(b) 

kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom, sam centralni organ, če je vsaj ena od teh kreditnih institucij ali centralni organ subjekt v postopku reševanja, in njihove podrejene družbe;

(83c) 

„globalna sistemsko pomembna institucija“ ali „GSPI“ pomeni globalno sistemsko pomembno institucijo, kot je opredeljena v točki (133) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

▼B

(84) 

„podrejena družba v Uniji“ pomeni institucijo s sedežem v državi članici, ki je podrejena instituciji iz tretje države ali nadrejeni družbi iz tretje države;

(85) 

„nadrejena družba v Uniji“ pomeni nadrejeno institucijo v Uniji, nadrejeni finančni holding v Uniji ali nadrejeni mešani finančni holding v Uniji;

(86) 

„institucija iz tretje države“ pomeni subjekt, ki ima glavno upravo v tretji državi in ki bi, če bi imela sedež v Uniji, spadala pod opredelitev institucije;

(87) 

„nadrejena družbe iz tretje države“ pomeni nadrejeno družbo, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding s sedežem v tretji državi;

(88) 

„postopek tretje države za reševanje“ pomeni ukrep v skladu s pravom tretje države, s katerim se upravlja propad institucije iz tretje države ali nadrejene družbe iz tretje države in ki je glede ciljev in pričakovanih rezultatov primerljiv z ukrepi za reševanje v skladu s to direktivo;

(89) 

„podružnica v Uniji“ pomeni podružnico, ki se nahaja v državi članici in je del institucije iz tretje države;

(90) 

„ustrezni organ tretje države“ pomeni organ tretje države, ki je odgovoren za izvajanje funkcij, primerljivih s funkcijami organov za reševanje ali pristojnih organov v skladu s to direktivo;

(91) 

„shema financiranja skupine“ pomeni shemo financiranja ali sheme države članice organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine;

(92) 

„vzajemna transakcija“ pomeni transakcijo med dvema subjektoma v skupini z namenom celotnega ali delnega prenosa tveganja, nastalega z drugo transakcijo med enim od teh dveh subjektov v skupini in tretjo osebo;

(93) 

„znotrajskupinsko jamstvo“ pomeni pogodbo, s katero en subjekt v skupini tretji osebi jamči za obveznosti drugega subjekta v skupini;

(94) 

„krite vloge“ pomeni krite vloge, kot so opredeljene v točki (5) člena 2(1) Direktive 2014/49/EU;

(95) 

„upravičene vloge“ pomeni upravičene vloge, kot so opredeljene v točki (4) člena 2(1) Direktive 2014/49/EU;

▼M4

(96) 

„krita obveznica“ pomeni krito obveznico, kot je opredeljena v točki 1 člena 3 Direktive (EU) 2019/2162 Evropskega parlamenta in Sveta ( 2 ), ali v zvezi z instrumentom, ki je izdan pred 8. julijem 2022, obveznico iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 3 ), kot se je uporabljala na datum njegove izdaje;

▼B

(97) 

„dogovor o prenosu lastniške pravice na finančnem zavarovanju“ pomeni dogovor o prenosu lastniške pravice na finančnem zavarovanju, kot je opredeljen v točki (b) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 4 );

(98) 

„dogovor o pobotu“ pomeni dogovor, po katerem se več terjatev ali obveznosti lahko konvertira v enotno neto terjatev, vključno z dogovori o pobotu zaradi predčasnega prenehanja, v skladu s katerimi se obveznosti strank ob nastopu (kakor koli in kjer koli določenega) dogodka izvršitve pospešijo tako, da takoj zapadejo v plačilo ali prenehajo, in se v vsakem primeru konvertirajo v enotno neto terjatev ali pa se z njo nadomestijo, vključno z „določili o realizirani neto izravnavi“, kot so opredeljene v točki (n)(i) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES, in „medsebojnim poračunavanjem“, kot je opredeljeno v točki (k) člena 2 Direktive 98/26/ES;

(99) 

„dogovor o poravnavi“ pomeni dogovor, po katerem se lahko dve ali več terjatev ali obveznosti, ki si jih medsebojno dolgujeta institucija v postopku reševanja in nasprotna stranka, med sabo poravna;

(100) 

„finančne pogodbe“ vključuje naslednje pogodbe in sporazume:

(a) 

pogodbe o vrednostnih papirjih, vključno s:

(i) 

pogodbami za nakup, prodajo ali posojo vrednostnega papirja, skupine ali indeksa vrednostnih papirjev;

(ii) 

opcijami na vrednostni papir ali skupino ali indeks vrednostnih papirjev;

(iii) 

posli začasne prodaje/začasnega odkupa takšnega vrednostnega papirja, skupine ali indeksa;

(b) 

pogodbe o blagu, vključno s:

(i) 

pogodbami za nakup, prodajo ali posojo blaga ali skupine ali indeksa blaga z dobavo v prihodnosti;

(ii) 

opcijami na blago ali skupino ali indeks blaga;

(iii) 

posli začasne prodaje/začasnega odkupa takšnega blaga, skupine ali indeksa;

(c) 

terminske pogodbe in terminski dogovori, vključno s pogodbami (ki niso pogodbe o blagu) za nakup, prodajo ali prenos blaga ali premoženja druge vrste, storitve, pravice ali poslovnega deleža po določeni ceni na datum v prihodnosti;

(d) 

sporazume o zamenjavah, vključno z:

(i) 

zamenjavami in opcijami v zvezi z obrestnimi merami; sporazumi o promptnem ali drugem menjalnem tečaju; valuto; delniškim indeksom ali lastniškim instrumentom; dolžniškim indeksom ali dolžniškim instrumentom; blagovnimi indeksi ali blagom; vremenom; emisijami ali inflacijo,

(ii) 

zamenjavami celotnih donosov, zamenjavami kreditnih razmikov ali kreditnimi zamenjavami;

(iii) 

sporazumi ali transakcijami, podobnimi sporazumu iz točke (i) ali (ii), s katerim se periodično trguje na trgih zamenjav ali izvedenih finančnih instrumentov;

(e) 

sporazume o medbančnem zadolževanju, kjer je rok vračila največ tri mesece;

(f) 

okvirne sporazume za pogodbe ali sporazume iz točk (a) do (e);

(101) 

„ukrep za preprečevanje krize“ pomeni izvajanje pooblastil za neposredno odpravo pomanjkljivosti ali ovir za sanacijo v skladu s členom 6(6), izvajanje pooblastil za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost v skladu s členom 17 ali 18, uporabo ukrepa za zgodnje posredovanje v skladu s členom 27, imenovanje začasnega upravitelja v skladu s členom 29 ali izvajanje pooblastil za odpis ali konverzijo v skladu s členom 59;

(102) 

„ukrep kriznega upravljanja“ pomeni ukrep za reševanje ali imenovanje izrednega upravitelja na podlagi člena 35 ali osebe na podlagi člena 51(2) ali člena 72(1);

(103) 

„sposobnost za sanacijo“ pomeni zmogljivost institucije, da po znatnem poslabšanju ponovno vzpostavi svoj finančni položaj;

(104) 

„vlagatelj“ pomeni vlagatelja, kot je opredeljen v točki (6) člena 2(1) Direktive 2014/49/EU;

(105) 

„investitor“ pomeni vlagatelja v smislu točke (4) člena 1 Direktive 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 5 );

(106) 

„imenovani nacionalni makrobonitetni organ“ pomeni organ, pristojen za makrobonitetno politiko iz priporočila B1 Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja o makrobonitetnem mandatu nacionalnih organov z dne 22. decembra 2011 (ESRB/2011/3);

(107) 

„mikro, mala in srednja podjetja“ pomeni mikro, mala in srednja podjetja, kot so opredeljena na podlagi merila letnega prometa iz člena 2(1) Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES ( 6 );

(108) 

„regulirani trg“ pomeni regulirani trg, kot je opredeljen v točki (21) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU;

▼M3

(109) 

„zahteva po skupnem blažilniku“ pomeni zahtevo po skupnem blažilniku, kot je opredeljena v točki (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU.

▼B

2.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 115 v zvezi z določanjem meril za določitev aktivnosti, storitev in dejavnosti iz točke (35) prvega pododstavka, kar zadeva opredelitev pojma „kritične funkcije“, ter merila za določitev poslovnih področij in z njimi povezanih storitev iz točke (36) prvega pododstavka, kar zadeva opredelitev pojma „glavna poslovna področja“.

Člen 3

Določitev organov, pristojnih za reševanje

1.  Vsaka država članica določi enega ali, izjemoma, več organov za reševanje, ki so pristojni za uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje.

2.  Organ za reševanje je javni upravni organ ali organi s pooblastili na področju javnega upravljanja.

3.  Organi za reševanje so lahko nacionalne centralne banke, pristojna ministrstva ali drugi javni upravni organi ali organi s pooblastili na področju javnega upravljanja. Države članice lahko izjemoma določijo, da so lahko organi za reševanje pristojni organi za nadzor za namene Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU. Vzpostavi se ustrezna strukturna ureditev, da se zagotovi operativna neodvisnost in prepreči nasprotje interesov med funkcijami nadzora na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU ali drugimi funkcijami zadevnega organa in funkcijami organa za reševanje na podlagi te direktive, pri čemer se s tem ne posega v obveznosti izmenjave informacij in sodelovanja iz odstavka 4. Države članice znotraj pristojnih organov, nacionalnih centralnih bank, pristojnih ministrstev ali drugih organov zagotovijo zlasti operativno neodvisnost med funkcijo reševanja in nadzorniško funkcijo ali drugimi funkcijami zadevnega organa.

Osebje, ki opravlja funkcije organa za reševanje na podlagi te direktive je strukturno ločeno od osebja, ki opravlja naloge na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU ali glede na druge funkcije zadevnega organa, in zanj velja druga pot poročanja.

Za namene tega odstavka države članice ali organ za reševanje sprejme in objavi potrebna notranja pravila, vključno s pravili o poslovni skrivnosti in izmenjavi informacij med različnimi področji funkcij.

4.  Države članice zahtevajo, da organi, ki opravljajo funkcije nadzora in reševanja, ter osebe, ki izvajajo te funkcije v njihovem imenu, pri pripravi, načrtovanju in izvajanju odločitev v zvezi z reševanjem tesno sodelujejo, tako v primeru, ko sta organ za reševanje in pristojni organ ločena subjekta, kot v primeru, ko obe funkciji izvaja en sam subjekt.

5.  Vsaka država članica določi eno ministrstvo, ki je odgovorno za izvajanje nalog pristojnega ministrstva na podlagi te direktive.

6.  Če v državi članici organ za reševanje ni pristojno ministrstvo, ta organ pristojno ministrstvo obvešča o odločitvah na podlagi te direktive in pred izvajanjem odločitev z neposrednim finančnim učinkom ali sistemskimi posledicami pridobi njegovo odobritev, razen če nacionalno pravo določa drugače.

7.  Odločitve, ki jih v skladu s to direktivo sprejmejo pristojni organi, organi za reševanje in EBA, upoštevajo možni učinek odločitve v vseh državah članicah, v katerih deluje institucija ali skupina, ter čim bolj zmanjšajo negativne učinke na finančno stabilnost in negativne gospodarske in socialne učinke v teh državah članicah. Za odločitve EBA velja člen 38 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

8.  Države članice zagotovijo, da ima vsak organ za reševanje strokovno znanje, vire in operativno zmogljivost za uporabo ukrepov za reševanje ter je sposoben izvajati svoja pooblastila s hitrostjo in prilagodljivostjo, ki sta potrebni za doseganje ciljev reševanja.

9.  EBA v sodelovanju s pristojnimi organi in organi za reševanje vzpostavi potrebno strokovno znanje, vire in operativne zmogljivosti ter spremlja izvajanje odstavka 8, tudi z rednimi medsebojnimi strokovnimi pregledi.

10.  Kadar v skladu z odstavkom 1 država članica za uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje imenuje več kot en organ, o tem obvesti EBA in Komisijo in jima predloži celovito obrazložitev ter tem organom jasno dodeli funkcije in odgovornosti, zagotovi ustrezno usklajevanje med njimi ter za namene sodelovanja in usklajevanja z ustreznimi organi drugih držav članic določi en organ kot kontaktni organ.

11.  Države članice obvestijo EBA o nacionalnem organu ali organih, določenih za organe za reševanje, in kontaktnem organu ter po potrebi o njihovih posebnih funkcijah in odgovornostih. EBA objavi seznam teh organov za reševanje in kontaktnih organov.

12.  Brez poseganja v člen 85 lahko države članice v skladu z nacionalnim pravom omejijo odgovornost organa za reševanje, pristojnega organa in njunega osebja za dejanja in opustitev dejanj pri opravljanju nalog v okviru te direktive.



NASLOV II

PRIPRAVA



POGLAVJE I

Načrtovanje sanacije in reševanja



Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 4

Poenostavljene obveznosti za določene institucije

1.  Ob upoštevanju vpliva, ki bi ga lahko imel propad institucije zaradi narave poslovanja, delniške strukture, pravne oblike, profila tveganja, velikosti in pravnega statusa, medsebojne povezanosti z drugimi institucijami ali finančnim sistemom na splošno, obsega in zapletenosti aktivnosti, vključenosti v IJS ali drug sistem vzajemne solidarnosti iz člena 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013 in opravljanja investicijskih storitev ali aktivnosti, kot so opredeljene v točki (2) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU ter verjetnosti, da bi njen propad in posledično prenehanje v okviru običajnega insolvenčnega postopka pomembno negativno vplivala na finančne trge, druge institucije, pogoje financiranja ali širše gospodarstvo, države članice zagotovijo, da pristojni organi in organi za reševanje določijo:

(a) 

vsebino in podrobnosti načrtov za sanacijo in reševanje iz členov 5 do 12;

(b) 

datum, do katerega se pripravijo začetni načrti za sanacijo in reševanje ter pogostost njihovega posodabljanja, ki je lahko nižja od pogostosti iz členov 5(2),7(5), 10(6) in 13(3);

(c) 

vsebine in podrobnosti informacij, ki se zahtevajo od institucij, kot je navedeno v členih 5(5), 11(1) in 12(2) ter v oddelkih A in B Priloge;

(d) 

stopnjo podrobnosti za oceno rešljivosti iz člena 15 in 16 in oddelka C Priloge.

2.  Pristojni organi in po potrebi organi za reševanje oceno iz odstavka 1 opravijo, če je to ustrezno, po posvetovanju z nacionalnim makrobonitetnim organom.

3.  Države članice zagotovijo, da lahko v primeru uporabe poenostavljenih obveznosti pristojni organi in po potrebi organi za reševanje kadar koli naložijo polne, nepoenostavljene obveznosti.

4.  Države članice zagotovijo, da sama uporaba poenostavljenih obveznosti ne vpliva na pooblastila pristojnega organa in po potrebi organa za reševanje, da sprejmeta ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja.

5.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 za določitev meril iz odstavka 1, da se v skladu z omenjenim odstavkom oceni učinek propada institucije na finančne trge, na druge institucije in na pogoje financiranja.

6.  EBA ob upoštevanju izkušenj pri uporabi smernic iz odstavka 5, če je to ustrezno, pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za določitev meril iz odstavka 1, da bi se v skladu s tem odstavkom ocenil učinek propada institucije na finančne trge, na druge institucije in na pogoje financiranja.

Te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2017.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

7.  Pristojni organi in organi za reševanje obvestijo EBA, kako so uporabili odstavke 1, 8, 9 in 10 za institucije pod njihovo jurisdikcijo. EBA Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji do 31. decembra 2017 poroča o izvajanju odstavkov 1, 8, 9 in 10. V poročilu se opredelijo zlasti primeri, ko prihaja do razlik na nacionalni ravni v zvezi z izvajanjem odstavkov 1, 8, 9 in 10.

8.  Države članice v skladu z odstavkoma 9 in 10 zagotovijo, da lahko pristojni organi in po potrebi organi za reševanje opustijo uporabo:

(a) 

zahtev iz oddelkov 2 in 3 tega poglavja v primeru institucij, ki so povezane s centralnim organom in so v skladu s členom 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 v celoti ali delno izvzete iz bonitetnih zahtev v nacionalnem pravu;

(b) 

zahtev iz oddelka 2 v primeru institucij, ki so vključene v IJS.

9.  Če se odobri opustitev na podlagi odstavka 8, države članice:

(a) 

na konsolidirani podlagi uporabljajo zahteve iz oddelkov 2 in 3 tega poglavja za centralni organ in z njim povezane institucije v smislu člena 10 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(b) 

zahtevajo, da IJS izpolnjuje zahteve iz oddelka 2 v sodelovanju z vsemi članicami, za katere velja opustitev.

V ta namen vsa sklicevanja na skupino v oddelkih 2 in 3 tega poglavja vključujejo centralni organ in z njim povezane institucije v smislu člena 10 Uredbe 575/2013, ter njihove podrejene družbe, vsa sklicevanja na nadrejene družbe ali institucije, nad katerimi se izvaja konsolidirani nadzor v skladu s členom 111 Direktive 2013/36/EU, pa vključujejo centralni organ.

10.  Institucije, ki jih neposredno nadzoruje Evropska centralna banka v skladu s členom 6(4) Uredbe (EU) št. 1024/2013, ali institucije, ki predstavljajo pomemben delež finančnega sistema države članice, same pripravijo načrte sanacije v skladu z oddelkom 2 tega poglavja in zanje veljajo načrti reševanja za posamezne institucije v skladu z oddelkom 3.

Za namene tega odstavka se šteje, da dejavnosti institucije predstavljajo pomemben delež finančnega sistema te države članice, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a) 

skupna vrednost njenih sredstev presega 30 000 000 000  EUR ali

(b) 

delež njenih skupnih sredstev v BDP države članice, kjer ima sedež, presega 20 %, razen če skupna vrednost njenih sredstev ne dosega 5 000 000 000  EUR.

11.  Ob upoštevanju načela sorazmernosti EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev enotnih formatov, predlog in opredelitev, na podlagi katerih pristojni organi in organi za reševanje zbirajo informacije in jih pošiljajo EBA za namene odstavka 7.

Te osnutke izvedbenih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje osnutkov izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.



Oddelek 2

Načrtovanje sanacije

Člen 5

Načrti za sanacijo

1.  Države članice zagotovijo, da vsaka institucija, ki ni del skupine, nad katero se izvaja nadzor na konsolidirani podlagi v skladu s členoma 111 in 112 Direktive 2013/36/EU, pripravi in posodablja načrt sanacije z ukrepi, ki jih mora sprejeti za izboljšanje svojega finančnega položaja po znatnem poslabšanju. Načrti sanacije se štejejo za ureditev upravljanja v smislu člena 74 Direktive 2013/36/EU.

2.  Pristojni organi zagotovijo, da institucije svoje načrte sanacije posodobijo vsaj enkrat letno ali po spremembi pravne ali organizacijske strukture institucije, njenega poslovanja ali finančnega položaja, ki bi lahko bistveno vplivala na načrt sanacije ali zaradi katere bi ga bilo treba spremeniti. Pristojni organi lahko od institucij zahtevajo, da svoje načrte sanacije posodabljajo pogosteje.

3.  Načrti sanacije ne predvidevajo dostopa do izredne javnofinančne pomoči.

4.  Kadar je to ustrezno, načrti sanacije vključujejo analizo, kako in kdaj bi lahko institucija zaprosila za posojilo centralne banke v okoliščinah, ki se obravnavajo v načrtu, in določijo sredstva, ki bi bila verjetno priznana v okviru zavarovanja s premoženjem.

5.  Brez poseganja v člen 4 države članice zagotovijo, da načrti sanacije vključujejo informacije iz oddelka A Priloge. Države članice lahko zahtevajo, da se v načrte sanacije vključijo dodatne informacije.

Načrti reševanja vključujejo ukrepe, ki bi jih institucija lahko sprejela, če so izpolnjeni pogoji za zgodnje posredovanje iz člena 27.

6.  Države članice zahtevajo, da načrti sanacije vključujejo ustrezne pogoje in postopke za zagotovitev pravočasnega izvajanja postopkov sanacije in različnih možnosti sanacije. Države članice zahtevajo, da se v načrtih sanacije preuči vrsta scenarijev o resnih makroekonomskih in finančnih težavah, ki so pomembne za specifične okoliščine zadevne institucije, vključno z dogodki na ravni celotnega sistema ter specifičnimi težavami posamezne pravne osebe in skupin.

7.  EBA v tesnem sodelovanju z Evropskim odborom za sistemska tveganja (ESRB) do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, v katerih se dodatno opredelijo vrste scenarijev, ki se uporabijo za namene odstavka 6 tega člena.

8.  Države članice lahko pristojne organe pooblastijo, da od institucije zahtevajo hranjenje podrobnih evidenc finančnih pogodb, katerih pogodbenica je.

9.  Upravljalni organ institucije iz odstavka 1 oceni in odobri načrt sanacije, preden ga predloži pristojnemu organu.

10.  EBA brez poseganja v člen 4 pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih so dodatno določene informacije, ki jih mora vsebovati načrt sanacije iz odstavka 5 tega člena.

Te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 6

Ocena načrtov sanacije

1.  Države članice zahtevajo, da institucije, ki morajo pripraviti načrte sanacije v skladu s členom 5(1) in členom 7(1), te načrte sanacije predložijo pristojnemu organu v pregled. Države članice od institucij zahtevajo, da pristojnemu organu zadovoljivo dokažejo, da ti načrti izpolnjujejo merila iz odstavka 2.

2.  Pristojni organi v šestih mesecih po predložitvi vsakega načrta in po posvetovanju s pristojnimi organi držav članic, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za zadevno podružnico, načrt pregledajo in ocenijo, v kakšnem obsegu izpolnjuje zahteve iz člena 5 in naslednja merila:

(a) 

z izvajanjem dogovorov, predlaganih v načrtu, se bosta precej verjetno ohranila ali ponovno vzpostavila uspešno poslovanje in finančni položaj institucije ali skupine, pri čemer se upoštevajo pripravljalni ukrepi, ki jih je institucija sprejela ali jih namerava sprejeti;

(b) 

načrt in posebne možnosti v načrtu se bodo precej verjetno hitro in učinkovito izvajali tudi v primerih finančnih težav, pri čemer se bo v čim večji meri preprečil resnejši negativni vpliv na finančni sistem, tudi po scenarijih, zaradi katerih bi druge institucije izvajale načrte sanacije v istem obdobju.

3.  Pri ocenjevanju primernosti načrtov sanacije pristojni organ upošteva primernost kapitalske strukture in strukture financiranja institucije glede na raven kompleksnosti organizacijske strukture in profil tveganja institucije.

4.  Pristojni organ organu za reševanje predloži načrt sanacije. Organ za reševanje lahko načrt sanacije preuči z namenom, da bi v njem odkril morebitne ukrepe, ki bi lahko škodljivo vplivali na reševanje institucije, in v zvezi s tem oblikuje priporočila pristojnemu organu.

5.  Kadar pristojni organ oceni, da ima načrt sanacije bistvene pomanjkljivosti ali da obstajajo bistvene ovire za njegovo izvajanje, o svoji oceni obvesti institucijo ali nadrejeno družbo skupine in od nje zahteva, da v roku dveh mesecev, ki se lahko z odobritvijo organov podaljša za en mesec, predloži popravljen načrt, v katerem je prikazano, kako so te pomanjkljivosti ali ovire odpravljene.

Preden pristojni organ od institucije zahteva, da znova predloži načrt sanacije, instituciji da možnost, da izrazi svoje mnenje glede te zahteve.

Kadar pristojni organ meni, da popravljeni načrt pomanjkljivosti in ovir ne odpravlja ustrezno, lahko institucijo usmeri k določenim spremembam načrta.

6.  Če institucija ne predloži popravljenega načrta sanacije ali če pristojni organ ugotovi, da popravljeni načrt sanacije ne odpravlja ustrezno pomanjkljivosti in morebitnih ovir, opredeljenih v prvotni oceni, in če pomanjkljivosti ali ovir ni mogoče ustrezno odpraviti z usmeritvijo k določenim spremembam načrta, pristojni organ od institucije zahteva, da v razumnem roku določi spremembe, ki jih lahko izvede pri poslovanju, da bi odpravila pomanjkljivosti ali ovire pri izvajanju načrta sanacije.

Če institucija v roku, ki ga določi pristojni organ, ne določi teh sprememb ali če pristojni organ oceni, da ukrepi, ki jih je predlagala institucija, pomanjkljivosti ali ovir ne bi ustrezno odpravili, lahko institucijo usmeri k sprejetju ukrepov, ki so po njegovem mnenju potrebni in sorazmerni, pri tem pa upošteva resnost pomanjkljivosti in ovir ter učinek ukrepov na poslovanje institucije.

Pristojni organ lahko brez poseganja v člen 104 Direktive 2013/36/EU usmeri institucijo k temu, da:

(a) 

zmanjša profil tveganja institucije, vključno z likvidnostnim tveganjem;

(b) 

omogoči pravočasne ukrepe dokapitalizacije;

(c) 

pregleda strategijo in strukturo institucije;

(d) 

spremeni strategijo financiranja, da se izboljša prilagodljivost glavnih poslovnih področij in kritičnih funkcij;

(e) 

spremeni strukturo upravljanja institucije.

Seznam ukrepov iz tega odstavka ne preprečuje državam članicam, da pristojne organe pooblastijo za sprejemanje dodatnih ukrepov v skladu z nacionalnim pravom.

7.  Če pristojni organ od institucije zahteva, da sprejme ukrepe v skladu z odstavkom 6, mora biti njegova odločitev o ukrepih obrazložena in sorazmerna.

Odločitev se pisno sporoči instituciji, zoper njo pa je dopustna pritožba.

8.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih se opredelijo minimalna merila in postopki, ki naj bi jih ocenil pristojni organ za namene ocene iz odstavka 2 tega člena in člena 8(1).

Te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 7

Načrti sanacije skupine

1.  Države članice zagotovijo, da nadrejene družbe v Uniji pripravijo načrt sanacije skupine ter ga predložijo konsolidacijskemu nadzorniku. Načrti sanacije skupine vključujejo načrt sanacije za skupino, ki jo vodi nadrejena družba v Uniji, kot celoto. V načrtu sanacije skupine se določijo ukrepi, ki bi lahko bili potrebni na ravni nadrejene družbe v Uniji in vsake posamezne podrejene družbe.

2.  Pristojni organi lahko v skladu s členom 8 od podrejenih družb zahtevajo, da pripravijo in predložijo individualne načrte sanacije.

3.  Če so izpolnjene zahteve v zvezi z zaupnostjo iz te direktive, konsolidacijski nadzornik načrte sanacije skupine posreduje:

(a) 

zadevnim pristojnim organom iz členov 115 in 116 Direktive 2013/36/EU;

(b) 

pristojnim organom držav članic, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za zadevno podružnico;

(c) 

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, in

(d) 

organom za reševanje podrejenih družb.

4.  Cilj načrta sanacije skupine je doseči stabilizacijo skupine kot celote ali katere koli institucije v skupini, če je v težavah, da se razrešijo ali odpravijo razlogi za težave in izboljša finančni položaj zadevne skupine ali institucije, pri čemer se upošteva finančni položaj drugih subjektov v skupini.

Načrt sanacije skupine vključuje dogovore za zagotovitev usklajenosti in doslednosti ukrepov, ki jih je treba sprejeti na ravni nadrejene družbe v Uniji, na ravni subjektov iz točk (c) in (d) člena 1(1), ter ukrepov, ki jih je treba sprejeti na ravni podrejenih družb in, če je to ustrezno, v skladu z Direktivo 2013/36/EU na ravni pomembnih podružnic.

5.  Načrt sanacije skupine in vsak načrt za posamezno podrejeno družbo vključuje elemente iz člena 5. Kadar je to ustrezno, ti načrti vključujejo sheme za znotrajskupinsko finančno podporo, sprejete na podlagi dogovora za znotrajskupinsko finančno podporo, ki je bil sklenjen v skladu s poglavjem III.

6.  Načrti sanacije skupine vključujejo vrsto možnosti za sanacijo, ki določajo ukrepe za obravnavanje scenarijev iz člena 5(6).

V načrtu sanacije skupine je za vsakega od teh scenarijev navedeno, ali obstajajo ovire za izvajanje sanacijskih ukrepov znotraj skupine, tudi na ravni posameznih subjektov, vključenih v načrt, in ali obstajajo bistvene praktične ali pravne ovire za takojšen prenos kapitala ali odplačilo obveznosti ali sredstev znotraj skupine.

7.  Upravljalni organ subjekta, ki pripravi načrt reševanja skupine na podlagi odstavka 1, oceni in odobri načrt sanacije skupine, preden ga predloži konsolidacijskemu nadzorniku.

Člen 8

Ocena načrtov sanacije skupine

1.  Konsolidacijski nadzornik skupaj s pristojnimi organi podrejenih družb po posvetovanju s pristojnimi organi iz člena 116 Direktive 2013/36/EU in pristojnimi organi pomembnih podružnic, če je to pomembno za to podružnico, pregleda načrt sanacije skupine in oceni, v kolikšni meri izpolnjuje zahteve in merila iz členov 6 in 7. Ta ocena se opravi v skladu s postopkom iz člena 6 in tem členom ter upošteva možen učinek sanacijskih ukrepov na finančno stabilnost v vseh državah članicah, v katerih deluje skupina.

2.  Konsolidacijski nadzornik in pristojni organi podrejenih družb si prizadevajo sprejeti skupno odločitev:

(a) 

o pregledu in oceni načrta sanacije skupine;

(b) 

o tem, ali se za institucije, ki so del skupine, pripravi individualni načrt sanacije, in

(c) 

o uporabi ukrepov iz člena 6(5) in (6).

Udeležene strani si prizadevajo, da skupno odločitev sprejmejo v štirih mesecih od datuma, ko konsolidacijski nadzornik v skladu s členom 7(3) posreduje načrt sanacije skupine.

EBA lahko v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 pristojnim organom na njihovo zaprosilo pomaga doseči skupno odločitev.

3.  Če pristojni organi v štirih mesecih od datuma posredovanja ne sprejmejo skupne odločitve o pregledu in oceni načrta sanacije skupine ali o ukrepih, ki jih mora nadrejena družba v Uniji sprejeti v skladu s členom 6(5) in (6), konsolidacijski nadzornik sam sprejme odločitev glede teh zadev. Konsolidacijski nadzornik sprejme odločitev ob upoštevanju mnenj in pomislekov, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v štirimesečnem obdobju. Konsolidacijski nadzornik odločitev sporoči nadrejeni družbi v Uniji in drugim pristojnim organom.

Če kateri koli pristojni organ iz odstavka 2 v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu navedenega štirimesečnega obdobja zadevo iz odstavka 7 predloži EBA, konsolidacijski nadzornik svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v skladu z navedeno uredbo. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve ni več mogoče predložiti EBA. Če EBA v enem mesecu ne sprejme odločitve, se uporabi odločitev konsolidacijskega nadzornika.

4.  Če pristojni organi v štirih mesecih od datuma posredovanja ne sprejmejo skupne odločitve o:

(a) 

tem, ali se za institucije, ki so pod njihovo jurisdikcijo, pripravi individualni načrt sanacije, ali

(b) 

uporabi ukrepov iz člena 6(5) in (6) na ravni podrejenih družb,

vsak od pristojnih organov sam odloči o navedeni zadevi.

Če kateri koli zadevni pristojni organ v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu štirimesečnega obdobja zadevo iz odstavka 7 predloži EBA, pristojni organ podrejene družbe svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v skladu z navedeno uredbo. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve ni več mogoče predložiti EBA. Če EBA v enem mesecu ni sprejme odločitve, se uporabi odločitev, ki jo je pristojni organ sam sprejel za posamezno podrejeno družbo.

5.  Drugi pristojni organi, ki si v okviru odstavka 4 ne nasprotujejo, lahko sprejmejo skupno odločitev o načrtu sanacije skupine, v katerega so zajeti subjekti v skupini pod njihovo jurisdikcijo.

6.  Skupna odločitev iz odstavka 2 ali 5 in odločitve, ki jih sprejmejo pristojni organi v primeru, ko ni bila sprejeta skupna odločitev iz odstavkov 3 in 4, veljajo za dokončne, uporabijo pa jih pristojni organi v zadevnih državah članicah.

7.  EBA sme pristojnemu organu na njegovo prošnjo v skladu z odstavkom 3 ali 4 zgolj pomagati pri doseganju dogovora v skladu s členom 19(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010 v zvezi z oceno načrtov sanacije in izvajanjem ukrepov iz točk (a), (b) in (d) člena 6(6).

Člen 9

Kazalniki načrta sanacije

1.  Za namen členov 5 do 8 pristojni organi zahtevajo, da vsak načrt sanacije vključuje okvir kazalnikov, ki ga pripravi institucija in ki določa, kdaj se lahko izvedejo ustrezni ukrepi iz načrta. Te kazalnike določijo pristojni organi pri ocenjevanju načrtov sanacije v skladu s členoma 6 in 8. Kazalniki lahko kvalitativno ali kvantitativno prikazujejo finančni položaj institucije in jih je enostavno spremljati. Pristojni organi zagotovijo, da institucije vzpostavijo ustrezne mehanizme za redno spremljanje kazalnikov.

Ne glede na prvi pododstavek lahko institucija:

(a) 

ukrepa v skladu z načrtom sanacije, tudi če pogoji za zadevni kazalnik niso izpolnjeni, vendar upravljalni organ institucije meni, da je glede na razmere to primerno, ali

(b) 

ne ukrepa, če upravljalni organ institucije meni, da glede na razmere to ni primerno.

O odločitvi o ukrepanju v skladu z načrtom sanacije ali odločitvi o neukrepanju se nemudoma obvesti pristojni organ.

2.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, v katerih določi minimalni seznam kvalitativnih in kvantitativnih kazalnikov iz odstavka 1.



Oddelek 3

Načrtovanje reševanja

Člen 10

Načrti reševanja

1.  Organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom in po posvetovanju z organi za reševanje v jurisdikciji, v kateri so pomembne podružnice, če je to pomembno za to podružnico, pripravi načrt reševanja za vsako institucijo, ki ni del skupine, nad katero se izvaja konsolidirani nadzor v skladu s členoma 111 in 112 Direktive 2013/36/EU. V načrtu reševanja so določeni ukrepi za reševanje, ki jih lahko sprejme organ za reševanje, če institucija izpolnjuje pogoje za reševanje. Informacije iz odstavka 7(a) se razkrijejo zadevni instituciji.

2.  Pri pripravi načrta reševanja organ za reševanje ugotovi morebitne bistvene ovire za reševanje ter po potrebi, in če je to sorazmerno, navede ustrezne ukrepe za njihovo odpravo v skladu s poglavjem II tega naslova.

3.  V načrtu reševanja se upošteva ustrezne scenarije, vključno s tem, da je propad lahko omejen na posamezni primer ali se zgodi v času splošne finančne nestabilnosti ali dogodkov na ravni celotnega sistema. Načrt za reševanje ne predvideva česar koli od naslednjega:

(a) 

kakršne koli izredne javnofinančne pomoči z izjemo uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(b) 

kakršne koli izredne likvidnostne pomoči centralne banke ali

(c) 

kakršne koli likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere.

4.  Načrt reševanja vključuje analizo, kako in kdaj bi lahko institucija zaprosila za posojilo centralne banke v okoliščinah, ki se obravnavajo v načrtu, in navaja sredstva, ki bi bila verjetno priznana v okviru zavarovanja s premoženjem.

5.  Organi za reševanje lahko od institucij zahtevajo pomoč pri pripravi in posodobitvi načrtov.

6.  Načrti reševanja se pregledujejo in po potrebi posodabljajo vsaj enkrat letno ter po vsaki bistveni spremembi pravne ali organizacijske strukture institucije, njenega poslovanja ali finančnega položaja, ki bi lahko bistveno vplivala na učinkovitost načrta ali na drug način zahtevala spremembo načrta reševanja.

Za namen pregledovanja in posodabljanja načrtov za reševanje iz prvega pododstavka institucije in pristojni organi nemudoma sporočijo organom za reševanje vsako spremembo, ki zahteva pregled ali posodobitev načrta reševanja.

▼M3

Pregled iz prvega pododstavka tega odstavka se opravi po izvedbi ukrepov za reševanje ali izvajanju pooblastil iz člena 59.

Pri določanju rokov iz točk (o) in (p) odstavka 7 tega člena v okoliščinah iz tretjega pododstavka tega odstavka organ za reševanje upošteva rok za izpolnitev zahteve iz člena 104b Direktive 2013/36/EU.

▼B

7.  Brez poseganja v člen 4 so v načrtu reševanja določene možnosti za uporabo instrumentov in pooblastil za reševanje iz naslova IV za institucijo. Ta načrt vključuje naslednje elemente, skupaj s kvantitativno opredelitvijo, kjer je to ustrezno in mogoče:

(a) 

povzetek ključnih elementov načrta;

(b) 

povzetek bistvenih sprememb institucije, ki so se zgodile po tem, ko so bile nazadnje predložene informacije o reševanju;

(c) 

prikaz, kako bi se lahko kritične funkcije in glavna poslovna področja, kolikor je to potrebno, pravno in ekonomsko ločile od drugih funkcij, da bi se zagotovila kontinuiteta v primeru propada institucije;

(d) 

oceno časovnega okvira za izvršitev vseh bistvenih vidikov načrta;

(e) 

podroben opis ocene rešljivosti, pripravljene v skladu z odstavkom 2 tega člena in s členom 15;

(f) 

opis vseh ukrepov, ki so v skladu s členom 17 potrebni za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost, opredeljenih na podlagi ocene, pripravljene v skladu s členom 15;

(g) 

opis postopkov za določitev vrednosti in tržljivosti kritičnih funkcij, glavnih poslovnih področij in sredstev institucije;

(h) 

podroben opis dogovorov, s katerimi se zagotovi, da so informacije, zahtevane v skladu s členom 11, posodobljene in da so vedno na voljo organom za reševanje;

(i) 

obrazložitev organa za reševanje, kako bi se lahko financirale možnosti reševanja, ne da bi se pri tem predvidelo karkoli od naslednjega:

(i) 

kakršna koli izredna javnofinančna pomoč, razen uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(ii) 

kakršna koli izredna likvidnostna pomoč centralne banke, ali

(iii) 

kakršna koli likvidnostna pomoč centralne banke, dodeljena na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere;

(j) 

podroben opis različnih strategij reševanja, ki bi se lahko uporabile v skladu z različnimi mogočimi scenariji in ustreznimi časovnimi okviri;

(k) 

opis kritičnih odvisnosti;

(l) 

opis možnosti za ohranjanje dostopa do plačil in klirinških storitev ter druge infrastrukture in oceno prenosljivosti pozicij strank;

(m) 

analizo vpliva načrta na zaposlene v instituciji, vključno z oceno povezanih stroškov, in opis predvidenih postopkov za posvetovanje z zaposlenimi med procesom reševanja, pri čemer se po potrebi upoštevajo nacionalni sistemi dialoga s socialnimi partnerji;

(n) 

načrt za obveščanje medijev in javnosti;

▼M3

(o) 

zahteve iz členov 45e in 45f ter rok za dosego te ravni v skladu s členom 45m;

(p) 

kadar organ za reševanje uporablja člen 45b(4), (5) ali (7), časovni okvir, v katerem mora subjekt v postopku reševanja izpolniti zahteve v skladu s členom 45m;

▼B

(q) 

opis ključnih dejavnosti in sistemov za ohranitev nemotenega izvajanja operativnih postopkov institucije;

(r) 

po potrebi mnenje, ki ga izrazi institucija glede načrta reševanja.

8.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo, da od institucije in subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) zahtevajo hranjenje podrobnih evidenc finančnih pogodb, katerih pogodbenika sta. Organ za reševanje lahko določi rok, v katerem mora biti institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) sposoben predložiti te evidence. Isti rok velja za vse institucije in vse subjekte iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) pod njegovo jurisdikcijo. Organ za reševanje lahko določi različne roke za različne vrste finančnih pogodb, kot so opredeljene v členu 2(100). Ta odstavek ne vpliva na pooblastila pristojnega organa za zbiranje informacij.

9.  EBA po posvetovanju z ESRB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih dodatno določi vsebino načrta reševanja.

Te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 11

Informacije za načrte reševanja in sodelovanje institucije

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo zahtevati od institucij, da:

(a) 

pri pripravi načrtov reševanja sodelujejo v potrebni meri;

(b) 

jim bodisi neposredno ali prek pristojnega organa predložijo vse informacije, potrebne za pripravo in izvajanje načrtov reševanja.

Organi za reševanje imajo zlasti pooblastilo, da med drugim zahtevajo tudi informacije in analizo iz dela B Priloge.

2.  Pristojni organi v zadevnih državah članicah sodelujejo z organi za reševanje, da se preveri, ali so že na voljo nekatere ali vse informacije iz odstavka 1. Kadar so takšne informacije na voljo, jih pristojni organi posredujejo organom za reševanje.

3.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev postopkov in minimalnega sklopa standardnih obrazcev in predlog za zagotavljanje informacij na podlagi tega člena.

Te osnutke izvedbenih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 12

Načrti za reševanje skupine

▼M3

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, skupaj z organi za reševanje podrejenih družb po posvetovanju z organi za reševanje pomembnih podružnic, če je to pomembno za to podružnico, pripravijo načrte reševanja skupine. V načrtu reševanja skupine se določijo ukrepi, ki se sprejmejo glede:

(a) 

nadrejene družbe v Uniji;

(b) 

podrejenih družb, ki so del skupine in ki imajo sedež v Uniji;

(c) 

subjektov iz točk (c) in (d) člena 1(1) ter

(d) 

v skladu z naslovom VI podrejenimi družbami, ki so del skupine in ki imajo sedež zunaj Unije.

V skladu z ukrepi iz prvega pododstavka se v načrtu reševanja za vsako skupino določijo subjekti v postopku reševanja in skupine v postopku reševanja.

▼B

2.  Načrt reševanja skupine se pripravi na podlagi informacij, predloženih v skladu s členom 11.

3.  V načrtu reševanja skupine:

▼M3

(a) 

so določeni ukrepi za reševanje, ki jih je za subjekte v postopku reševanja treba sprejeti v scenarijih iz člena 10(3), ter posledice teh ukrepov za reševanje v zvezi z drugimi subjekti v skupini iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), za nadrejeno družbo in za podrejene institucije;

(aa) 

kadar skupina vključuje več kot eno skupino v postopku reševanja, so določeni ukrepi za reševanje, ki jih je treba sprejeti za subjekte v postopku reševanja iz vsake skupine v postopku reševanja ter posledice teh ukrepov za:

(i) 

druge subjekte v skupini, ki pripadajo isti skupini v postopku reševanja;

(ii) 

druge skupine v postopku reševanja;

(b) 

je preučeno, v kakšnem obsegu bi se lahko instrumenti in pooblastila za reševanje usklajeno uporabljali oziroma izvajali v zvezi s subjekti v postopku reševanja s sedežem v Uniji, vključno z ukrepi tretje osebe za olajšanje nakupa skupine kot celote, ločenih poslovnih področij ali dejavnosti, ki jih izvaja več subjektov v skupini, ali posebnih subjektov v skupini ali skupin v postopku reševanja, ter so opredeljene kakršne koli morebitne ovire za usklajeno reševanje;

▼B

(c) 

če skupina vključuje subjekte, ustanovljene v tretjih državah, so opredeljeni primerni dogovori za sodelovanje in usklajevanje z ustreznimi organi teh tretjih držav ter posledice za reševanje znotraj Unije;

(d) 

so opredeljeni ukrepi, ki so potrebni za reševanje skupine, ko so za to izpolnjeni pogoji, vključno s pravnim in gospodarskim ločevanjem posameznih funkcij ali poslovnih področij;

▼M3

(e) 

so določeni morebitni dodatni ukrepi, ki niso navedeni v tej direktivi in jih zadevni organi za reševanje nameravajo sprejeti v zvezi s subjekti iz posamezne skupine v postopku reševanja;

▼B

(f) 

je opredeljeno, kako bi se lahko financirali ukrepi za reševanje skupine, in, če bi bila potrebna shema financiranja, so določena načela za delitev odgovornosti za takšno financiranje med viri financiranja v različnih državah članicah. Načrt ne predvideva česar koli od naslednjega:

(i) 

kakršne koli izredne javnofinančne pomoči z izjemo uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(ii) 

kakršne koli izredne likvidnostne pomoči centralne banke ali

(iii) 

kakršne koli likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere.

Ta načela se določijo na podlagi pravičnih in uravnoteženih meril, upoštevajo pa zlasti člen 107(5) in učinek na finančno stabilnost v vseh zadevnih državah članicah.

4.  Ocena rešljivosti skupine iz člena 16 se izvede istočasno s pripravo in posodabljanjem načrtov reševanja skupine v skladu s tem členom. V načrt reševanja skupine se vključi podroben opis ocene rešljivosti, ki se izvede v skladu s členom 16.

5.  Načrt reševanja skupine nima nesorazmernega vpliva na nobeno državo članico.

6.  EBA po posvetovanju z ESRB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi vsebino načrta reševanja, pri tem pa upošteva raznolikost poslovnih modelov skupin na notranjem trgu.

Te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 13

Zahteva in postopek za načrte reševanja skupine

1.  Nadrejene družbe v Uniji v skladu s členom 11 sporočajo informacije, ki se lahko zahtevajo, organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine. Te informacije zadevajo nadrejeno družbo v Uniji in v zahtevanem obsegu vsak subjekt v skupini, vključno s subjekti iz točk (c) in (d) člena 1(1).

Če so izpolnjene zahteve v zvezi z zaupnostjo iz te direktive, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, posreduje informacije, pridobljene v skladu s tem odstavkom:

(a) 

EBA;

(b) 

organom za reševanje podrejenih družb;

(c) 

pristojnim organom v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za to podružnico;

(d) 

zadevnim pristojnim organom iz členov 115 in 116 Direktive 2013/36/EU;

(e) 

organom za reševanje držav članic, v katerih imajo subjekti iz točke (c) in (d) člena 1(1) svoj sedež.

Informacije, ki jih organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, sporoči organom za reševanje in pristojnim organom podrejenih družb, organom za reševanje v jurisdikciji, v kateri so pomembne podružnice, in zadevnim pristojnim organom iz členov 115 in 116 Direktive 2013/36/EU, vsebujejo najmanj vse informacije, ki so pomembne za podrejeno družbo ali pomembno podružnico. Informacije, ki se predložijo EBA, vsebujejo vse informacije, ki so pomembne za vlogo EBA v načrtih reševanja skupine. Informacij, ki zadevajo podrejene družbe v tretji državi, organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, ni treba posredovati brez soglasja zadevnega nadzornega organa ali organa za reševanje tretje države.

2.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, skupaj z organi za reševanje iz drugega pododstavka odstavka 1 tega člena v okviru kolegijev za reševanje in po posvetovanju z ustreznimi pristojnimi organi, vključno s pristojnimi organi v jurisdikcijah držav članic, kjer so pomembne podružnice, pripravijo in posodabljajo načrte reševanja skupine. Organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, lahko po svoji presoji in v skladu z zahtevami v zvezi z zaupnostjo iz člena 98 te direktive v pripravo in posodabljanje načrtov reševanja skupine vključijo organe za reševanje tretjih držav, v jurisdikciji katerih je skupina ustanovila podrejene družbe, finančne holdinge ali pomembne podružnice, kot so opredeljeni v členu 51 Direktive 2013/36/EU.

3.  Države članice zagotovijo, da se načrti reševanja skupine pregledajo in po potrebi posodobijo vsaj enkrat letno ter po kakršni koli spremembi pravne ali organizacijske strukture, poslovanja ali finančnega položaja skupine oziroma katerega koli subjekta v skupini, ki bi lahko bistveno vplivala na načrt ali zahtevala njegovo spremembo.

4.  Sprejetje načrta reševanja skupine ima obliko skupne odločitve organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje podrejenih družb.

▼M3

Kadar skupino sestavlja več kot ena skupina v postopku reševanja, se načrtovanje ukrepov za reševanje iz točke (aa) člena 12(3) vključi v skupno odločitev, kot je navedena v prvem pododstavku tega odstavka.

▼B

Organi za reševanje sprejmejo skupno odločitev v štirih mesecih od dneva, ko organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, pošlje informacije iz drugega pododstavka odstavka 1.

EBA lahko v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 organom za reševanje na njihovo prošnjo pomaga doseči skupno odločitev.

5.  Če organi za reševanje v štirih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, odločitev o načrtu reševanja skupine sprejme sam. Odločitev se v celoti obrazloži, pri njenem sprejemanju pa se upoštevajo mnenja in pomisleki drugih organov za reševanje. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, predloži odločitev nadrejeni družbi v Uniji.

Če kateri koli organ za reševanje v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu štirimesečnega obdobja zadevo predloži EBA, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, v skladu z odstavkom 9 tega člena svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v skladu z navedeno uredbo. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve EBA ni več mogoče predložiti. Če EBA v enem mesecu ne sprejme odločitve, se uporabi odločitev organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine.

6.   ►M3  Če organi za reševanje v štirih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, vsak organ za reševanje, ki je odgovoren za posamezno podrejeno družbo in se ne strinja z načrtom reševanja skupine, odločitev sprejme sam in po potrebi opredeli subjekt v postopku reševanja ter pripravi in posodablja načrt reševanja za skupino v postopku reševanja, ki jo sestavljajo subjekti v njegovi jurisdikciji. Organi za reševanje, ki se ne strinjajo s predlaganim načrtom reševanja skupine, vsako posamezno odločitev v celoti obrazložijo, navedejo razloge za nestrinjanje s predlaganim načrtom za reševanje skupine ter upoštevajo mnenja in pomisleke drugih pristojnih organov in organov za reševanje. Vsak organ za reševanje svojo odločitev sporoči drugim članom kolegija za reševanje. ◄

Če kateri koli organ za reševanje v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ob koncu štirimesečnega obdobja zadevo predloži EBA, zadevni organ za reševanje v skladu z odstavkom 9 tega člena svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v skladu z navedeno uredbo. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve EBA ni več mogoče predložiti. Če EBA v enem mesecu ne sprejme odločitve, se uporabi odločitev organa za reševanje podrejene družbe.

7.  Drugi organi za reševanje, ki si v okviru odstavka 6 ne nasprotujejo, lahko sprejmejo skupno odločitev o načrtu reševanja skupine, v katerega so zajeti subjekti v skupini pod njihovo jurisdikcijo.

8.  Skupne odločitve iz odstavkov 4 in 7 ter odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje v primeru, ko ni bila sprejeta skupna odločitev iz odstavkov 4a in 6, veljajo za dokončne, uporabijo pa jih tudi drugi zadevni organi za reševanje.

9.  EBA lahko v skladu z odstavkoma 5 in 6 tega člena na prošnjo katerega koli organa za reševanje organom za reševanje pomaga pri doseganju sporazuma v skladu s členom 19(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010, razen če kateri od zadevnih organov za reševanje oceni, da bi lahko vsebina zadeve, v zvezi s katero obstaja nestrinjanje, kakor koli vplivala na fiskalno odgovornost držav članic.

10.  Kadar se na podlagi odstavkov 4 in 7 sprejmejo skupne odločitve in če organ za reševanje na podlagi odstavka 9 oceni, da vsebina zadeve, v zvezi s katero obstaja nestrinjanje, vpliva na fiskalno odgovornost njegove države članice, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, ponovno oceni načrt za reševanje skupine, vključno z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Člen 14

Pošiljanje načrtov za reševanje pristojnim organom

1.  Organ za reševanje pošlje načrte reševanja in morebitne spremembe teh načrtov ustreznim pristojnim organom.

2.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, pošlje načrte reševanja in morebitne spremembe teh načrtov ustreznim pristojnim organom.



POGLAVJE II

Rešljivost

Člen 15

Ocena rešljivosti za institucije

1.  Države članice zagotovijo, da organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom in organi za reševanje v jurisdikciji, v kateri so pomembne podružnice, če je to pomembno za to podružnico, oceni, v kakšnem obsegu je institucija, ki ni del skupine, rešljiva brez predvidevanja česar koli od naslednjega:

(a) 

kakršne koli izredne javnofinančne pomoči z izjemo uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(b) 

kakršne koli izredne likvidnostne pomoči centralne banke;

(c) 

kakršne koli likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere.

Institucija velja za rešljivo, če je izvedljivo in verjetno, da jo organ za reševanje bodisi likvidira v okviru običajnih insolvenčnih postopkov ali reši z uporabo različnih instrumentov in pooblastil za reševanje, pri čemer se v čim večji meri prepreči kakršni koli resnejši negativni vpliv na finančni sistem države članice, v kateri ima zadevna institucija sedež, ali druge države članice ali Unije, vključno z okoliščinami širše finančne nestabilnosti ali sistemskimi dogodki, ter z namenom zagotovitve kontinuitete opravljanja kritičnih funkcij institucije. Če institucija velja za nerešljivo, organi za reševanje o tem pravočasno obvestijo EBA.

2.  Za namene ocene rešljivosti iz odstavka 1 organi za reševanje ocenijo vsaj zadeve iz oddelka C Priloge.

3.  Organ za reševanje pripravi oceno rešljivosti iz tega člena istočasno s pripravo in posodobitvijo načrta reševanja v skladu s členom 10 ter za namene te priprave in posodobitve.

4.  EBA po posvetovanju z ESRB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se določijo zadeve in merila za oceno rešljivosti institucij ali skupin iz odstavka 2 tega člena in iz člena 16.

Te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje osnutkov regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 16

Ocena rešljivosti za skupine

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, skupaj z organi za reševanje podrejenih družb, in sicer po posvetovanju s konsolidacijskim nadzornikom in pristojnimi organi takšnih podrejenih družb, ter organi za reševanje v jurisdikciji, v kateri so pomembne podružnice, če je to pomembno za to podružnico, ocenijo, v kakšnem obsegu so skupine rešljive brez predvidevanja česar koli od naslednjega:

(a) 

kakršne koli izredne javnofinančne pomoči z izjemo uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(b) 

kakršne koli izredne likvidnostne pomoči centralne banke;

(c) 

kakršne koli likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere.

▼M3

Skupina velja za rešljivo, če je izvedljivo in verjetno, da organi za reševanje zagotovijo prenehanje subjektov v skupini v okviru običajnih insolvenčnih postopkov ali jih rešijo z uporabo instrumentov za reševanje in izvajanjem pooblastil za reševanje v zvezi s subjekti v postopku reševanja, pri čemer se v čim večji meri preprečijo vse resne škodljive posledice za finančne sisteme držav članic, v katerih se subjekti v skupini ali njihove podružnice nahajajo, ali drugih držav članic ali Unije, vključno s širšo finančno nestabilnostjo ali sistemskimi dogodki, ter se prizadeva zagotoviti kontinuiteto izvajanja kritičnih funkcij, ki jih opravljajo ti subjekti v skupini, bodisi z njihovo ločitvijo, kadar jih je mogoče preprosto in pravočasno ločiti, ali z drugimi sredstvi.

Kadar menijo, da je skupina nerešljiva, organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, o tem pravočasno obvestijo EBA.

▼B

Oceno rešljivosti skupine preučijo kolegiji za reševanje iz člena 88.

2.  Za namene ocene rešljivosti skupine organi za reševanje ocenijo vsaj zadeve iz oddelka C Priloge.

3.  Ocena rešljivosti skupine iz tega člena se pripravi istočasno s pripravo in posodobitvijo načrtov reševanja skupine v skladu s členom 12 ter za namene te priprave in posodobitve. Ocena se pripravi v skladu s postopkom odločanja iz člena 13.

▼M3

4.  Kadar skupino sestavlja več kot ena skupina v postopku reševanja, države članice zagotovijo, da organi iz odstavka 1 v skladu s tem členom ocenijo rešljivost vsake skupine v postopku reševanja.

Ocena iz prvega pododstavka tega odstavka se opravi poleg ocene rešljivosti celotne skupine in se pripravi v skladu s postopkom odločanja, določenim v členu 13.

Člen 16a

Pooblastilo za prepoved nekaterih razdelitev

1.  Kadar je subjekt v položaju, da zahtevo po skupnem blažilniku, izpolnjuje, ko se ta upošteva poleg posameznih zahtev iz točk (a), (b) in (c) člena 141a(1) Direktive 2013/36/EU, vendar je ne izpolnjuje, ko se ta upošteva poleg zahtev iz členov 45c in 45d te direktive, kadar je izračunana v skladu s točko (a) člena 45(2) te direktive, ima njegov organ za reševanje pooblastilo v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena, da subjektu prepove, da razdeli znesek, ki je večji od maksimalnega zneska za razdelitev v zvezi z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (M-MDA), izračunanega v skladu z odstavkom 4 tega člena, in sicer tako, da:

(a) 

razdeli dobiček v zvezi z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom;

(b) 

določi obveznost za plačilo variabilnih prejemkov ali posebnih pokojninskih ugodnosti ali za plačilo variabilnih prejemkov, če je obveznost za plačilo nastala, ko ni izpolnjeval zahteve po skupnem blažilniku, ali

(c) 

izvršuje plačila, povezana z instrumenti dodatnega temeljnega kapitala.

Kadar je subjekt v položaju iz prvega pododstavka, o tem nemudoma uradno obvesti organ za reševanje.

2.  V primeru iz odstavka 1 organ za reševanje subjekta po posvetovanju s pristojnim organom brez nepotrebnega odlašanja oceni, ali naj izvaja pooblastilo iz odstavka 1, pri čemer upošteva vse naslednje elemente:

(a) 

razlog, trajanje in obseg neizpolnjevanja zahteve ter vpliv tega na rešljivost;

(b) 

razvoj finančnega položaja subjekta in verjetnost, da bi ta v bližnji prihodnosti izpolnil pogoj iz točke (a) člena 32(1);

(c) 

možnost, da bo lahko subjekt v razumnem času zagotovil izpolnjevanje zahtev iz odstavka 1;

(d) 

kadar subjekt ni zmožen nadomestiti obveznosti, ki ne izpolnjujejo več meril primernosti ali zapadlosti iz členov 72b in 72c Uredbe (EU) št. 575/2013 ali iz člena 45b ali člena 45f(2) te direktive, če je ta nezmožnost omejena na posamezen primer ali posledica motenj na trgu;

(e) 

ali je izvajanje pooblastila iz odstavka 1, ob upoštevanju njegovega morebitnega vpliva na pogoje financiranja zadevnega subjekta in njegovo rešljivost, najbolj primerno in sorazmerno sredstvo za rešitev položaja tega subjekta.

Organ za reševanje oceno o tem, ali naj izvaja pooblastilo iz odstavka 1, ponovi vsaj vsaki mesec, vse dokler je subjekt v položaju iz odstavka 1.

3.  Če organ za reševanje ugotovi, da je subjekt devet mesecev zatem, ko je organu uradno sporočil, da se je znašel v položaju iz odstavka 1, še vedno v tem položaju, po posvetovanju s pristojnim organom izvede pooblastilo iz odstavka 1, razen kadar na podlagi ocene ugotovi, da sta izpolnjena vsaj dva od naslednjih pogojev:

(a) 

neizpolnjevanje zahteve je posledica resne motnje v delovanju finančnih trgov, kar povzroča vsesplošni pretres finančnega trga v več segmentih finančnih trgov;

(b) 

motnja iz točke (a) ne pomeni le večjega nihanja cen kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti subjekta ali višjih stroškov zanj, temveč privede tudi do popolnega ali delnega zaprtja trgov, zaradi česar subjekt na teh trgih ne more izdati kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti;

(c) 

zaprtje trga iz točke (b) je ugotovljeno ne le v primeru zadevnega subjekta, temveč tudi za več drugih subjektov;

(d) 

zaradi motnje iz točke (a) zadevni subjekt ne more izdati kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki bi zadostovali za odpravo neizpolnjevanja zahteve, ali

(e) 

izvajanje pooblastila iz odstavka 1 povzroči učinke prelitja za del bančnega sektorja, ti pa utegnejo ogroziti finančno stabilnost.

Kadar se uporabi izjema iz prvega pododstavka, organ za reševanje o svoji odločitvi uradno obvesti pristojni organ in svojo oceno pisno pojasni.

Organ za reševanje vsak mesec ponovno oceni, ali se uporabi izjema iz prvega pododstavka.

4.  M-MDA se izračuna tako, da se vsota, izračunana v skladu z odstavkom 5, pomnoži s faktorjem, določenim v skladu z odstavkom 6. M-MDA se zmanjša za morebitni znesek, ki izhaja iz katerega koli od ukrepov iz točke (a), (b) ali (c) odstavka 1.

5.  V vsoti, ki se pomnoži v skladu z odstavkom 4, so zajeti:

(a) 

morebitni dobički med letom, ki niso vključeni v navadni lastniški temeljni kapital v skladu s členom 26(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, zmanjšani za morebitno razdelitev dobičkov ali plačilo, ki izhaja iz ukrepov v zvezi z ukrepi iz točke (a), (b) ali (c) odstavka 1 tega člena,

čemur se prištejejo

(b) 

morebitni čisti dobički poslovnega leta, ki niso vključeni v navadni lastniški temeljni kapital v skladu s členom 26(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, zmanjšani za morebitno razdelitev dobičkov ali plačilo, ki izhaja iz ukrepov iz točke (a), (b) ali (c) odstavka 1 tega člena,

od česar se odštejejo

(c) 

zneski, ki bi se plačali v obliki davka, če bi se postavki iz točk (a) in (b) tega odstavka zadržali.

6.  Faktor iz odstavka 4 se določi na naslednji način:

(a) 

kadar navadni lastniški temeljni kapital, ki ga zagotavlja subjekt in se ne uporablja za izpolnjevanje katere koli od zahtev iz člena 92a Uredbe (EU) št. 575/2013 ter členov 45c in 45d te direktive, izraženih kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, spada v prvi (to je najnižji) kvartil zahteve po skupnem blažilniku, je faktor 0;

(b) 

kadar navadni lastniški temeljni kapital, ki ga zagotavlja subjekt in se ne uporablja za izpolnjevanje katere koli od zahtev iz člena 92a Uredbe (EU) št. 575/2013 ter členov 45c in 45d te direktive, izraženih kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, spada v drugi kvartil zahteve po skupnem blažilniku, je faktor 0,2;

(c) 

kadar navadni lastniški temeljni kapital, ki ga zagotavlja subjekt in se ne uporablja za izpolnjevanje zahtev iz člena 92a Uredbe (EU) št. 575/2013 ter členov 45c in 45d te direktive, izraženih kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, spada v tretji kvartil zahteve po skupnem blažilniku, je faktor 0,4;

(d) 

kadar navadni lastniški temeljni kapital, ki ga zagotavlja subjekt in se ne uporablja za izpolnjevanje zahtev iz člena 92a Uredbe (EU) št. 575/2013 ter členov 45c in 45d te direktive, izraženih kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, spada v četrti (to je najvišji) kvartil zahteve po skupnem blažilniku, je faktor 0,6.

Spodnja in zgornja meja vsakega kvartila zahteve po skupnem blažilniku se izračunata na naslednji način:

image

image

pri čemer „Qn“ = zaporedna oznaka oziroma številka zadevnega kvartila.

▼B

Člen 17

Pooblastila za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost

▼M3

1.  Države članice zagotovijo, da organ za reševanje, ko na podlagi ocene rešljivosti za subjekt, pripravljene v skladu s členoma 15 in 16, in po posvetovanju s pristojnim organom ugotovi, da obstajajo bistvene ovire za rešljivost tega subjekta, to ugotovitev pisno sporoči zadevnemu subjektu, pristojnemu organu in organom za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice.

▼B

2.  Zahteva, da morajo organi za reševanje pripraviti načrte reševanja iz člena 10(1)in da morajo ustrezni organi za reševanje sprejeti skupno odločitev o načrtih za reševanje skupine iz člena 13(4), se po obvestilu iz odstavka 1 tega člena začasno prekliče, vse dokler organ za reševanje na podlagi odstavka 3 tega člena ne odobri ukrepov za odpravo bistvenih ovir za rešljivost ali jih na podlagi odstavka 4 tega člena določi.

▼M3

3.  Subjekt v štirih mesecih od datuma prejema obvestila, poslanega v skladu s z odstavkom 1, organu za reševanje predlaga možne ukrepe za obravnavo ali odpravo bistvenih ovir za rešljivost, navedenih v obvestilu.

Subjekt v dveh tednih od datuma prejema obvestila, poslanega v skladu z odstavkom 1 tega člena, organu za reševanje predlaga možne ukrepe in časovni okvir za njihovo izvajanje kot zagotovilo, da bo izpolnjeval zahteve iz člena 45e ali 45f te direktive in zahtevo po skupnem blažilniku, kadar je bistvena ovira za rešljivost posledica enega od naslednjih:

(a) 

dejstva, da subjekt zahtevo po skupnem blažilniku, izpolnjuje, kadar se ta upošteva poleg posameznih zahtev iz točk (a), (b) in (c) člena 141a(1) Direktive 2013/36/EU, vendar ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, kadar se ta upošteva poleg zahtev iz členov 45c in 45d te direktive, če je izračunana v skladu s točko (a) člena 45(2) te direktive, ali

(b) 

dejstva, da subjekt ne izpolnjuje zahtev iz členov 92a in 494 Uredbe (EU) št. 575/2013 ali zahtev iz členov 45c in 45d te direktive.

V časovnem okviru za izvajanj ukrepov, predlaganih v drugem pododstavku, morajo biti upoštevani razlogi za bistveno oviro.

Organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom oceni, ali ukrepi, predlagani v prvem in drugem pododstavku, učinkovito obravnavajo ali odpravljajo zadevno bistveno oviro.

4.  Kadar organ za reševanje ugotovi, da ukrepi, ki jih subjekt predlaga v skladu z odstavkom 3, zadevnih ovir ne zmanjšujejo ali odpravljajo učinkovito, bodisi neposredno bodisi posredno prek pristojnega organa od subjekta zahteva, da sprejme nadomestne ukrepe, s katerimi bi bilo ta cilj mogoče doseči, in jih pisno sporoči subjektu, ki v enem mesecu predloži načrt za njihovo izpolnjevanje.

Pri določanju nadomestnih ukrepov organ za reševanje dokaže, da z ukrepi, ki jih je predlagal subjekt, ne bi bilo mogoče odpraviti ovir za rešljivost, in da so predlagani nadomestni ukrepi pri odpravljanju teh ovir sorazmerni. Organ za reševanje upošteva grožnjo, ki jo za finančno stabilnost predstavljajo te ovire za rešljivost, in učinek ukrepov na poslovanje subjekta ter na njegovo stabilnost in zmožnost prispevanja h gospodarstvu.

▼B

5.  Za namene odstavka 4 imajo organi za reševanje pooblastilo za sprejetje katerega koli od naslednjih ukrepov:

(a) 

zahtevo, da ►M3  subjekt ◄ pregleda sporazume o znotrajskupinskem financiranju oziroma preveri odsotnost teh sporazumov, ali sklene sporazume o opravljanju storitev – bodisi znotraj skupine ali s tretjimi osebami – ki obsegajo zagotavljanje kritičnih funkcij;

(b) 

zahtevo, da ►M3  subjekt ◄ omeji svoje največje izpostavljenosti na posamični in skupni ravni;

(c) 

uvedbo zahtev glede zagotavljanja specifičnih ali rednih dodatnih informacij, ki so potrebne za namene reševanja;

(d) 

zahtevo, da ►M3  subjekt ◄ proda določeno premoženje;

(e) 

zahtevo, da ►M3  subjekt ◄ omeji ali preneha opravljati posamezne obstoječe ali predlagane dejavnosti;

(f) 

omejitev ali preprečitev razvoja novih ali obstoječih poslovnih področij ali prodaje novih ali obstoječih produktov;

(g) 

zahtevo po spremembah pravnih ali operativnih struktur ►M3  subjekt ◄ ali katerega koli subjekta v skupini, ki je posredno ali neposredno pod njenim nadzorom, da bi se zmanjšala zapletenost ter s tem zagotovila možnost pravne in operativne ločenosti kritičnih funkcij od drugih funkcij z uporabo instrumentov za reševanje;

(h) 

zahtevo, da ►M3  subjekt ◄ ali nadrejena družba ustanovi nadrejen finančni holding v državi članici ali Uniji;

▼M3

(ha) 

zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive predloži načrt za ponovno vzpostavitev izpolnjevanja zahtev iz člena 45e ali 45f te direktive, izraženih kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ter, kadar je ustrezno, zahteve po skupnem blažilniku in zahtev iz člena 45e ali 45f te direktive, izraženih kot odstotek mere skupne izpostavljenosti iz členov 429 in 429a Uredbe (EU) št. 575/2013;

▼M3

(i) 

zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) izda kvalificirane obveznosti za izpolnitev zahtev iz člena 45e ali člena 45f;

(j) 

zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) sprejme druge ukrepe za izpolnjevanje minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 45e ali člena 45f, zlasti da se poskusi ponovno pogajati glede morebitnih kvalificiranih obveznosti, instrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali instrumentov dodatnega kapitala, ki jih je izdal, da zagotovi, da bi bila vsaka odločitev organa za reševanje o odpisu ali konverziji te obveznosti ali instrumenta sprejeta v skladu s pravom jurisdikcije, ki ureja to obveznost ali instrument;

(ja) 

z namenom zagotoviti stalno skladnost s členom 45e ali členom 45f, zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) spremeni profil zapadlosti:

(i) 

kapitalskih instrumentov, potem ko pridobi soglasje pristojnega organa, in

(ii) 

kvalificiranih obveznosti iz člena 45b in točke (a) člena 45f(2);

(k) 

kadar je subjekt podrejena družba mešanega poslovnega holdinga, zahtevo, da mešani poslovni holding ustanovi ločen finančni holding za nadzor nad tem subjektom, če je to potrebno, da se omogoči reševanje tega subjekta ter prepreči, da bi uporaba instrumentov in izvajanje pooblastil za reševanje iz naslova IV negativno vplivala na nefinančni del skupine.

▼B

6.  Odločitev, sprejeta v skladu z odstavkom 1 ali 4, izpolnjuje naslednje zahteve:

(a) 

vključuje ustrezno utemeljitev zadevne ocene ali ugotovitve;

(b) 

navaja, kako ocena ali ugotovitev izpolnjuje zahtevo glede sorazmerne uporabe iz odstavka 4, in

(c) 

zoper njo je dopustna pritožba.

▼M3

7.  Preden organ za reševanje določi kateri koli ukrep iz odstavka 4, po posvetovanju s pristojnim organom in po potrebi z imenovanim nacionalnim makrobonitetnim organom ustrezno preuči možen vpliv teh ukrepov na posamezni subjekt, na notranji trg za finančne storitve in na finančno stabilnost v drugih državah članicah in Uniji kot celoti.

▼B

8.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, v katerih podrobneje določi ukrepe iz odstavka 5 in okoliščine, v katerih se vsak od teh ukrepov lahko uporabi.

Člen 18

Pooblastila za zmanjšanje ali odpravo ovir za rešljivost: obravnava skupine

▼M3

1.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, skupaj z organi za reševanje podrejenih družb po posvetovanju s kolegijem nadzornikov in organi za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za zadevno podružnico, v okviru kolegija za reševanje preuči oceno, ki se zahteva v skladu s členom 16, in stori vse, kar je razumno, da se sprejme skupna odločitev o uporabi ukrepov, opredeljenih v skladu s členom 17(4) v zvezi z vsemi subjekti v postopku reševanja in njihovimi podrejenimi družbami, ki so subjekti iz člena 1(1) in so del skupine.

2.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, v sodelovanju s konsolidacijskim nadzornikom in EBA v skladu s členom 25(1) Uredbe (EU) št. 1093/2010 pripravi poročilo in ga predloži nadrejeni družbi v Uniji, organom za reševanje podrejenih družb, ki ga predložijo podrejenim družbam v njihovi pristojnosti, in organom za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice. Poročilo pripravi po posvetovanju s pristojnimi organi, v njem pa analizira bistvene ovire za učinkovito uporabo instrumentov za reševanje in bistvene ovire za izvajanje pooblastil za reševanje v zvezi s skupino in tudi v zvezi s skupinami v postopku reševanja, če skupino sestavlja več kot ena skupina v postopku reševanja. V poročilu se obravnava vpliv na poslovni model skupine ter priporočijo sorazmerni in ciljno usmerjeni ukrepi, ki so po mnenju organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, potrebni ali ustrezni za odpravo teh ovir.

Kadar je ovira za rešljivost skupine posledica položaja subjekta v skupini iz drugega pododstavka člena 17(3), organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, nadrejeno družbo v Uniji o svoji oceni navedene ovire obvesti po posvetovanju z organom za reševanje subjekta v postopku reševanja in organi za reševanje njegovih podrejenih institucij.

3.  Nadrejena družba v Uniji lahko v štirih mesecih po datumu prejema poročila predloži pripombe in organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, predlaga nadomestne ukrepe, s katerimi bi se lahko odpravile ovire, ugotovljene v poročilu.

Kadar so ovire, ugotovljene v poročilu, posledica položaja subjekta v skupini iz drugega pododstavka člena 17(3) te direktive, nadrejena družba v Uniji v dveh tednih po datuma prejema obvestila, poslanega v skladu z drugim pododstavkom odstavka 2 tega člena, organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, predlaga možne ukrepe in časovni okvir za njihovo izvajanje kot zagotovilo, da bo subjekt v skupini izpolnjeval zahteve iz člena 45e ali 45f te direktive, izražene kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ter, kadar je to ustrezno, zahtevo po skupnem blažilniku in zahteve iz členov 45e in 45f te direktive, izražene kot odstotek mere skupne izpostavljenosti iz členov 429 in 429a Uredbe (EU) št. 575/2013.

V časovnem okviru za izvajanje ukrepov, predlaganih v drugem pododstavku, morajo biti upoštevani razlogi za bistveno oviro. Organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom oceni, ali ti ukrepi učinkovito obravnavajo ali odpravljajo bistveno oviro.

4.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, vse ukrepe, ki jih predlaga nadrejena družba v Uniji, sporoči konsolidacijskemu nadzorniku, EBA, organom za reševanje podrejenih družb in organom za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za zadevno podružnico. Organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb po posvetovanju s pristojnimi organi in organi za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, storijo vse, kar je v njihovi moči, da v okviru kolegija za reševanje sprejmejo skupno odločitev o ugotovitvi bistvenih ovir ter po potrebi o oceni ukrepov, ki jih predlaga nadrejena družba v Uniji, in ukrepov, ki jih za obravnavanje ali odpravo ovir zahtevajo organi, pri čemer upoštevajo možni učinek teh ukrepov v vseh državah članicah, v katerih deluje skupina.

5.  Skupna odločitev se sprejme v štirih mesecih po tem, ko nadrejena družba v Uniji predloži morebitne pripombe. Kadar nadrejena družba v Uniji ne predloži pripomb, se skupna odločitev sprejme v enem mesecu od izteka štirimesečnega obdobja iz prvega pododstavka odstavka 3.

Skupna odločitev v zvezi z ovirami za rešljivost, ki so posledica položaja iz drugega pododstavka člena 17(3), se sprejme v dveh tednih po tem, ko nadrejena družba v Uniji predloži morebitne pripombe v skladu z odstavkom 3 tega člena.

Skupna odločitev se obrazloži in navede v dokumentu, ki ga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, predloži nadrejeni družbi v Uniji.

EBA lahko v skladu s točko (c) drugega odstavka člena 31 Uredbe (EU) št. 1093/2010 organom za reševanje na zahtevo enega od njih pomaga pri sprejemanju skupne odločitve.

6.  Če v zadevnem obdobju iz odstavka 5 skupna odločitev ni sprejeta, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, odločitev o ustreznih ukrepih, ki jih je treba v skladu s členom 17(4) sprejeti na ravni skupine, sprejme sam.

Odločitev se v celoti obrazloži, pri njenem sprejemanju pa se upoštevajo mnenja in pomisleki drugih organov za reševanje. Odločitev nadrejeni družbi v Uniji predloži organ za reševanje, pristojen na ravni skupine.

Če organ za reševanje ob koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 tega člena v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo iz odstavka 9 tega člena predloži EBA, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA utegne sprejeti v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Zadevno obdobje iz odstavka 5 tega člena se šteje za obdobje za dosego sprave v smislu Uredbe (EU) št. 1093/2010. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Zadeva se EBA ne predloži po koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 tega člena ali po sprejetju skupne odločitve. Če EBA odločitve ne sprejme, se uporabi odločitev organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine.

6a.  Če skupna odločitev ni sprejeta v zadevnem obdobju iz odstavka 5 tega člena, organ za reševanje zadevnega subjekta v postopku reševanja odločitev o ustreznih ukrepih, ki jih je treba v skladu s členom 17(4) sprejeti na ravni skupine v postopku reševanja, sprejme sam.

Odločitev iz prvega pododstavka se v celoti obrazloži, pri njenem sprejemanju pa se upoštevajo mnenja in pomisleki organov za reševanje drugih subjektov iz iste skupine v postopku reševanja ter mnenja in pomisleki organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine. Subjektu v postopku reševanja odločitev predloži zadevni organ za reševanje.

Če organ za reševanje ob koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 tega člena v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo iz odstavka 9 tega člena predloži EBA, organ za reševanje subjekta v postopku reševanja svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA utegne sprejeti v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Zadevno obdobje iz odstavka 5 tega člena se šteje za obdobje za dosego sprave v smislu Uredbe (EU) št. 1093/2010. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Zadeva se EBA ne predloži po koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 tega člena ali po sprejetju skupne odločitve. Če EBA odločitve ne sprejme, se uporabi odločitev organa za reševanje subjekta v postopku reševanja.

7.  Če se skupna odločitev ne sprejme, organi za reševanje podrejenih družb, ki niso subjekti v postopku reševanja, odločitve o ustreznih ukrepih, ki jih morajo podrejene družbe v skladu s členom 17(4) sprejeti na individualni ravni, sprejmejo sami.

Odločitev se v celoti obrazloži, pri njenem sprejemanju pa se upoštevajo mnenja in pomisleki drugih organov za reševanje. Odločitev se predloži zadevni podrejeni družbi in subjektu v postopku reševanja iste skupine v postopku reševanja, organu za reševanje tega subjekta v postopku reševanja ter, kadar ne gre za isti organ, organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine.

Če organ za reševanje ob koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 tega člena v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo iz odstavka 9 tega člena predloži EBA, organ za reševanje podrejene družbe svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA utegne sprejeti v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Zadevno obdobje iz odstavka 5 tega člena se šteje za obdobje za dosego sprave v smislu Uredbe (EU) št. 1093/2010. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Zadeva se EBA ne predloži po koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 tega člena ali po sprejetju skupne odločitve. Če EBA odločitve ne sprejme, se uporabi odločitev organa za reševanje podrejene družbe.

▼B

8.  Skupna odločitev iz odstavka 5 in odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje v primeru, ko ni bila sprejeta skupna odločitev iz odstavka 6, veljajo za dokončne, uporabijo pa jih tudi drugi zadevni organi za reševanje.

9.  Če skupna odločitev o sprejetju katerega koli ukrepa iz točk (g), (h) ali (k) člena 17(5) ni bila sprejeta, lahko EBA na prošnjo organa za reševanje v skladu z odstavkom 6 ali 7 tega člena pomaga organom za reševanje pri doseganju sporazuma v skladu s členom 19(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010.



POGLAVJE III

Znotrajskupinska finančna podpora

Člen 19

Sporazum o finančni podpori v skupini

1.  Države članice zagotovijo, da lahko nadrejena institucija v državi članici, nadrejena institucija v Uniji ali subjekt iz točke (c) ali (d) člena 1 ter njene podrejene družbe v drugih državah članicah ali tretjih državah, ki so institucije ali finančne institucije, vključene v konsolidirani nadzor nadrejene družbe, sklenejo sporazum o zagotovitvi finančne podpore kateri koli drugi stranki sporazuma, ki izpolnjuje pogoje za zgodnje posredovanje iz člena 27, če so izpolnjeni tudi pogoji iz tega poglavja.

2.  To poglavje se ne uporablja za znotrajskupinske finančne sheme, vključno s shemami financiranja in izvajanjem centraliziranih shem financiranja, če nobena od strani, vključenih v te sheme, ne izpolnjuje pogojev za zgodnje posredovanje.

3.  Sporazum o finančni podpori v skupini ni predpogoj za:

(a) 

zagotavljanje finančne podpore subjektom skupine, ki so v finančnih težavah, če se institucija tako odloči za vsak primer posebej in v skladu s politikami skupine, če to ne pomeni tveganja za vso skupino, ali

(b) 

delovanje v državi članici.

4.  Države članice v nacionalnem pravu odpravijo vse pravne ovire za transakcije znotrajskupinske finančne podpore, ki se opravijo v skladu s tem poglavjem, pri čemer nobena določba tega poglavja državam članicam ne preprečuje omejitev znotrajskupinskih transakcij v zvezi z nacionalnim pravom, s katerim se izvajajo možnosti iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in s katerim se prenaša Direktiva 2013/36/EU ali ki zahteva ločitev delov skupine ali dejavnosti znotraj skupine za namene finančne stabilnosti.

5.  Sporazum o finančni podpori v skupini lahko:

(a) 

zajema eno ali več podrejenih družb skupine in lahko zagotavlja finančno podporo nadrejene družbe podrejenim družbam, finančno podporo podrejenih družb nadrejeni družbi, finančno podporo med podrejenimi družbami skupine, ki so stranke sporazuma, ali kombinacijo navedenih subjektov;

(b) 

zagotavlja finančno podporo v obliki posojila, zagotovitve jamstev, zagotovitve sredstev za zavarovanje s premoženjem ali kombinacijo teh oblik finančne podpore v eni ali več transakcijah, tudi med prejemnikom podpore in tretjo osebo.

6.  Če se subjekt v skupini v skladu s pogoji iz sporazuma o finančni podpori v skupini strinja, da bo zagotovil finančno podporo drugemu subjektu v skupini, lahko sporazum vključuje zavezo o vzajemnosti, v skladu s katero bo subjekt v skupini, ki prejme podporo, zagotovil finančno podporo subjektu v skupini, ki zagotavlja podporo.

7.  V sporazumu o finančni podpori v skupini se opredelijo načela za izračun nadomestila za vsako transakcijo, izvedeno v skladu z njim. Ta načela vključujejo zahtevo, da se nadomestilo določi v trenutku, ko se zagotovi finančna podpora. Sporazum, vključno z načeli za izračun nadomestila za zagotovitev finančne podpore in drugimi pogoji sporazuma, upošteva naslednja načela:

(a) 

vsaka stranka mora k sporazumu pristopiti prostovoljno;

(b) 

vsaka stranka, ko pristopa k sporazumu in določa nadomestilo, mora delovati v svojo najboljšo korist, pri čemer se lahko upoštevajo vse neposredne ali posredne koristi, ki jih stranka lahko pridobi z zagotovitvijo finančne podpore;

(c) 

vsaka stranka, ki zagotovi finančno podporo, mora imeti na voljo vse pomembne informacije o stranki, ki finančno podporo prejme, preden določi nadomestilo za zagotovitev finančne podpore in preden se odloči, da jo bo zagotovila;

(d) 

pri nadomestilu za zagotovitev finančne podpore se lahko upoštevajo informacije, ki jih ima stranka, ki zagotovi finančno podporo, ker je v isti skupini kot stranka, ki finančno podporo prejme, niso pa na voljo trgu, in

(e) 

pri načelih za izračun nadomestila za zagotovitev finančne podpore ni treba upoštevati pričakovanega začasnega učinka na tržne cene zaradi dogodkov zunaj skupine.

8.  Sporazum o finančni podpori v skupini se lahko sklene le, če v trenutku, ko je predlagan, ustrezni pristojni organi menijo, da nobena od strank ne izpolnjuje pogojev za zgodnje posredovanje.

9.  Države članice zagotovijo, da lahko vse pravice, terjatve ali ukrepe na podlagi sporazuma o finančni podpori v skupini izvajajo le stranke sporazuma, tretje osebe pa so izključene.

Člen 20

Pregled predlaganega sporazuma s strani pristojnih organov in posredovanje

1.  Nadrejena institucija v Uniji konsolidacijskemu nadzorniku predloži vlogo za odobritev vsakega sporazuma o finančni podpori v skupini, predlaganega v skladu s členom 19. Vloga vključuje besedilo predlaganega sporazuma in navaja subjekte v skupini, ki se predlagajo za stranke sporazuma.

2.  Konsolidacijski nadzornik vlogo nemudoma posreduje pristojnim organom vsake podrejene družbe, ki se ponudi za stranko sporazuma, da bi sprejeli skupno odločitev.

3.  Konsolidacijski nadzornik v skladu s postopkom iz odstavkov 5 in 6 tega člena odobri predlagani sporazum, če so pogoji sporazuma skladni s pogoji za finančno podporo iz člena 23.

4.  Konsolidacijski nadzornik lahko v skladu s postopkom iz odstavkov 5 in 6 tega člena prepove sklenitev predlaganega sporazuma, če se presodi, da ni skladen s pogoji za finančno podporo iz člena 23.

5.  Pristojni organi storijo vse, kar je v njihovi moči, da v štirih mesecih od dneva prejema vloge, ki jim jo posreduje konsolidacijski nadzornik, sprejmejo skupno odločitev o tem, ali so pogoji predlaganega sporazuma skladni s pogoji za finančno podporo iz člena 23, in pri tem upoštevajo možen učinek izvajanja sporazuma v vseh državah članicah, v katerih skupina deluje, vključno s finančnimi posledicami. Skupna odločitev se navede in v celoti obrazloži v dokumentu, ki ga konsolidacijski nadzornik posreduje investitorju.

EBA lahko v skladu s členom 31 Uredbe (EU) št. 1093/2010 pristojnemu organu na njegovo zahtevo pomaga pri doseganju sporazuma.

6.  Če pristojni organi v štirih mesecih ne sprejmejo skupne odločitve, konsolidacijski nadzornik odločitev v zvezi z vlogo sprejme sam. Odločitev se navede in v celoti utemelji v dokumentu, pri čemer se upoštevajo mnenja in pomisleki, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v tem štirimesečnem obdobju. Konsolidacijski nadzornik svojo odločitev sporoči investitorju in drugim pristojnim organom.

7.  Če je ob koncu štirimesečnega obdobja kateri koli od pristojnih organov v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo predložil EBA, konsolidacijski nadzornik svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v skladu z navedeno uredbo. EBA odločitev sprejme v enem mesecu. Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve EBA ni več mogoče predložiti.

Člen 21

Odobritev predlaganega sporazuma s strani delničarjev

1.  Države članice zahtevajo, da se vsak predlagani sporazum, ki so ga odobrili pristojni organi, predloži v odobritev delničarjem vsakega subjekta v skupini, ki se predlaga za pristop k sporazumu. V takem primeru je sporazum veljaven le za tiste stranke, katerih delničarji so sporazum odobrili v skladu z odstavkom 2.

2.  Sporazum o finančni podpori v skupini za subjekt v skupini velja le, če so njegovi delničarji upravljalni organ odobrili za sprejetje odločitve, da bo subjekt v skupini zagotovil ali prejel finančno podporo v skladu s pogoji sporazuma in pogoji iz tega poglavja, ter če odobritev delničarjev ni bila preklicana.

3.  Upravljalni organ vsakega subjekta, ki je stranka sporazuma, delničarjem vsako leto poroča o izvajanju sporazuma in vseh odločitev, sprejetih na podlagi sporazuma.

Člen 22

Pošiljanje sporazumov o finančni podpori v skupini organom za reševanje

Pristojni organi pošljejo ustreznim organom za reševanje sporazume o finančni podpori v skupini, ki so jih odobrili, in morebitne spremembe teh sporazumov.

Člen 23

Pogoji za finančno podporo v skupini

1.  Subjekt v skupini lahko finančno podporo v skladu s členom 19 zagotovi le, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

upravičeno je pričakovati, da bo zagotovljena podpora bistveno ublažila finančne težave subjekta v skupini, ki bo prejel podporo;

(b) 

zagotovitev finančne podpore je namenjena ohranitvi ali ponovni vzpostavitvi finančne stabilnosti skupine kot celote ali enega od subjektov v skupini in je v interesu subjekta v skupini, ki zagotovi podporo;

(c) 

finančna podpora se zagotovi pod določenimi pogoji, vključno z nadomestilom, v skladu s členom 19(7);

(d) 

na podlagi informacij, ki so v času sprejetja odločitve o odobritvi finančne podpore na voljo upravljalnemu organu subjekta v skupini, ki zagotovi finančno podporo, je upravičeno pričakovati, da bo subjekt v skupini, ki prejme podporo, plačal nadomestilo za podporo in, če se finančna podpora zagotovi v obliki posojila, povrnil posojilo. Če se podpora zagotovi v obliki jamstva ali kakršnega koli poroštva, velja isti pogoj za obveznost prejemnika, ki izhaja iz uveljavljanja jamstva ali poroštva;

(e) 

zagotovitev finančne podpore ne bi ogrozila likvidnosti ali solventnosti subjekta v skupini, ki zagotovi podporo;

(f) 

zagotovitev finančne podpore ne bi ogrozila finančne stabilnosti, zlasti ne v državi članici subjekta v skupini, ki zagotovi podporo;

(g) 

subjekt v skupini, ki zagotovi podporo, ob zagotovitvi podpore izpolnjuje zahteve v zvezi s kapitalom ali likvidnostjo iz Direktive 2013/36/EU in vse zahteve iz njenega člena 104(2), zagotovitev finančne podpore pa ne povzroči kršitve teh zahtev, razen če to odobri pristojni organ, ki je v zvezi s subjektom, ki zagotovi podporo, odgovoren za nadzor na posamični podlagi;

(h) 

subjekt v skupini, ki zagotovi podporo, ob zagotovitvi podpore izpolnjuje zahteve glede velikih izpostavljenosti iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU, vključno z vso nacionalno zakonodajo, s katero se izvršujejo možnosti iz navedene direktive, zagotovitev finančne podpore pa ne povzroči kršitve teh zahtev, razen če to odobri pristojni organ, ki je v zvezi s subjektom v skupini, ki zagotovi podporo, odgovoren za nadzor na posamični podlagi;

(i) 

zagotovitev finančne podpore ne bi ogrozila rešljivosti subjekta v skupini, ki zagotovi podporo.

2.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se določijo pogoji iz točk (a), (c), (e) in (i) odstavka 1.

Te osnutke regulativnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

3.  EBA do 3. januarja 2016 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, s katerimi spodbudi usklajevanje prakse in podrobneje določi pogoje iz točk (b), (d), (f), (g) in (h) odstavka 1 tega člena.

Člen 24

Odločitev o zagotovitvi finančne podpore

Odločitev o zagotovitvi finančne podpore v skupini v skladu s sporazumom sprejme upravljalni organ subjekta v skupini, ki zagotovi finančno podporo. Ta odločitev se obrazloži, pri čemer se navede cilj predlagane finančne podpore. V odločitvi se navede zlasti, kako zagotovitev finančne podpore izpolnjuje pogoje iz člena 23(1). Odločitev o sprejemu finančne podpore v skupini v skladu s sporazumom sprejme upravljalni organ subjekta v skupini, ki prejme finančno podporo.

Člen 25

Pravica pristojnih organov do ugovora

1.  Upravljalni organ subjekta v skupini, ki namerava zagotoviti finančno podporo, pred zagotovitvijo podpore v skladu s sporazumom o finančni podpori v skupini o tem obvesti:

(a) 

svoj pristojni organ;

(b) 

kadar je ustrezno, konsolidacijskega nadzornika, če organ ni organ iz točk (a) in (c);

(c) 

pristojni organ subjekta v skupini, ki bo prejel finančno podporo, če organ ni organ iz točk (a) in (b), in

(d) 

EBA.

Obvestilo vključuje obrazloženo odločitev upravljalnega organa v skladu s členom 24 in podrobnosti predlagane finančne podpore, vključno s kopijo sporazuma o finančni podpori v skupini.

2.  Pristojni organ subjekta v skupini, ki zagotovi finančno podporo, lahko v petih delovnih dneh po prejemu popolnega obvestila prepove ali omeji zagotovitev finančne podpore, če oceni, da pogoji za finančno podporo v skupini iz člena 23 niso izpolnjeni. Pristojni organ svojo odločitev o prepovedi ali omejitvi finančne podpore obrazloži.

3.  Pristojni organ o svoji odločitvi o odobritvi, prepovedi ali omejitvi finančne podpore nemudoma obvesti:

(a) 

konsolidacijskega nadzornika;

(b) 

pristojni organ subjekta v skupini, ki bo prejel podporo, in

(c) 

EBA.

Konsolidacijski nadzornik o tem nemudoma obvesti druge člane kolegija nadzornikov in člane kolegija za reševanje.

4.  Če ima konsolidacijski nadzornik ali pristojni organ, odgovoren za subjekt v skupini, ki bo prejel podporo, ugovore v zvezi z odločitvijo o prepovedi ali omejitvi finančne podpore, lahko zadevo v dveh dneh predloži EBA in ga zaprosi za pomoč v skladu s členom 31 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

5.  Če pristojni organ v obdobju iz odstavka 2 finančne podpore ne prepove ali omeji ali jo pred iztekom tega obdobja odobri, se lahko finančna podpora zagotovi pod pogoji, predloženimi pristojnemu organu.

6.  Odločitev upravljalnega organa institucije o zagotovitvi finančne podpore se sporoči:

(a) 

pristojnemu organu;

(b) 

kadar je ustrezno, konsolidacijskemu nadzorniku, če organ ni organ iz točk (a) in (c);

(c) 

pristojnemu organu subjekta, ki bo prejel finančno podporo, če organ ni organ iz točk (a) in (b), in

(d) 

EBA.

Konsolidacijski nadzornik o tem nemudoma obvesti druge člane kolegija nadzornikov in člane kolegija za reševanje.

7.  Če pristojni organ v skladu z odstavkom 2 tega člena omeji ali prepove podporo za financiranje skupine in če se načrt sanacije skupine v skladu s členom 7(5) nanaša na znotrajskupinsko finančno podporo, lahko pristojni organ subjekta v skupini, ki mu je podpora omejena ali prepovedana, zahteva, da konsolidacijski nadzornik v skladu s členom 8 ponovno oceni načrt sanacije skupine ali da subjekt predloži popravljen načrt sanacije, če je pripravljen na posamični podlagi.

Člen 26

Razkritje

1.  Države članice zagotovijo, da subjekti v skupini javno objavijo, ali so sklenili sporazum o finančni podpori v skupini v skladu s členom 19, pa tudi opis splošnih pogojev sporazuma in imena subjektov v skupini, ki so stranke tega sporazuma, ter te informacije vsaj enkrat letno posodobijo.

Uporabljajo se členi 431 do 434 Uredbe (ES) št. 575/2013.

2.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev oblike in vsebine opisa iz odstavka 1.

Te osnutke izvedbenih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje osnutkov izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.



NASLOV III

ZGODNJE POSREDOVANJE

Člen 27

Ukrepi za zgodnje posredovanje

1.  Če institucija krši ali bo v bližnji prihodnosti – med drugim zaradi hitrega slabšanja finančnega stanja, vključno s slabšanjem likvidnosti, naraščanjem stopnje zadolženosti, nedonosnimi posojili ali koncentracijo izpostavljenosti, ocenjenega na podlagi niza sprožilnih dejavnikov, ki lahko vključujejo minimalne kapitalske zahteve institucije, ki se jim prišteje 1,5-odstotna točka – verjetno kršila zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013, Direktive 2013/36/EU, naslova II Direktive 2014/65/EU ali katerega koli od členov 3 do 7, 14 do 17 ter 24, 26 in 26 Uredbe (EU) št. 600/2014 države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi brez poseganja v ukrepe iz člena 104 Direktive 2013/36/EU po potrebi na voljo vsaj naslednje ukrepe:

(a) 

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije izvaja eno ali več shem ali ukrepov, opredeljenih v načrtu sanacije, ali da slednjega v skladu s členom 5(2) posodobi, če se okoliščine, ki so privedle do zgodnjega posredovanja, razlikujejo od predpostavk, določenih v prvotnem načrtu sanacije, in da v določenem roku izvede eno ali več shem ali ukrepov, ki so opredeljeni v posodobljenem načrtu, in tako zagotovi, da se pogoji iz uvodnega stavka ne uporabljajo več;

(b) 

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije preuči stanje, opredeli ukrepe za odpravo vsakršnih ugotovljenih težav ter pripravi program ukrepanja za odpravo teh težav in časovni razpored za njegovo izvajanje;

(c) 

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije skliče skupščino delničarjev institucije, ali to storijo sami, če upravljalni organ te zahteve ne izpolni, v obeh primerih pa določijo dnevni red in zahtevajo, da delničarji preučijo sprejetje nekaterih odločitev;

(d) 

lahko zahtevajo, da se odstavi ali zamenja enega ali več članov upravljalnega organa ali višjega vodstva, če se na podlagi člena 13 Direktive 2013/36/EU ali člena 9 Direktive 2014/65/EU ugotovi, da niso primerni za opravljanje svojih nalog;

(e) 

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije pripravi načrt pogajanja za prestrukturiranje dolga z nekaterimi ali vsemi njenimi upniki v skladu z načrtom sanacije, kadar je ustrezno;

(f) 

lahko zahtevajo spremembe poslovne strategije institucije;

(g) 

lahko zahtevajo spremembe pravnih ali operativnih struktur institucije in

(h) 

lahko pridobijo, tudi prek inšpekcijskih pregledov na kraju samem, in organu za reševanje predložijo vse potrebne informacije za posodobitev načrta za reševanje in pripravo morebitnega reševanja institucije ter za vrednotenje sredstev in obveznosti institucije v skladu s členom 36.

2.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi nemudoma obvestijo organe za reševanje, takoj ko ugotovijo, da so v zvezi z institucijo izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, in da so organi za reševanje med drugim pooblaščeni, da od institucije zahtevajo, naj ob upoštevanju pogojev iz člena 39(2) in določb glede zaupnosti iz člena 84 naveže stik s potencialnimi kupci, da bi pripravili reševanje institucije.

3.  Pristojni organi za vsak ukrep iz odstavka 1 določijo ustrezen datum izvedbe, da lahko ocenijo učinkovitost ukrepa.

4.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, s katerimi spodbudi dosledno uporabo sprožilnega dejavnika za sprejetje ukrepov iz odstavka 1 tega člena.

5.  EBA lahko pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, na podlagi katerih se določi minimalen niz sprožilnih dejavnikov za izvajanje ukrepov iz odstavka 1, in pri tem po potrebi upošteva izkušnje z uporabo smernic iz odstavka 4.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 28

Odstavitev višjega vodstva in upravljalnega organa

V primeru znatnega poslabšanja finančnega stanja institucije ali resnih kršitev zakonov, drugih predpisov ali statutov institucije ali resnih upravnih nepravilnosti, pri čemer drugi ukrepi, sprejeti v skladu s členom 27, niso zadostni za izboljšanje stanja, države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi zahtevajo, da se odstavi celotno višje vodstvo ali upravljalni organ institucije ali njuni posamezniki. Novo višje vodstvo ali upravljalni organ se imenujeta v skladu z nacionalnim pravom in pravom Unije, odobri ali potrdi pa ju pristojni organ.

Člen 29

Začasni upravitelj

1.  Če pristojni organ meni, da zamenjava višjega vodstva ali upravljalnega organa iz člena 28 ne zadostuje za ureditev razmer, države članice zagotovijo, da lahko pristojni organi imenujejo enega ali več začasnih upraviteljev v instituciji. Pristojni organi lahko sorazmerno z okoliščinami imenujejo začasnega upravitelja, ki bodisi začasno zamenja upravljalni organ institucije bodisi z njim začasno sodeluje, kar pristojni organ določi ob imenovanju. Če pristojni organ imenuje začasnega upravitelja, ki sodeluje z upravo institucije, ob imenovanju poleg tega določi vlogo, pristojnosti in pooblastila začasnega upravitelja ter zahteve za upravljalni organ institucije o posvetovanju z začasnim upraviteljem ali pridobitvi njegove privolitve pred sprejetjem posameznih odločitev ali ukrepov. Od pristojnega organa se zahteva, da javno objavi imenovanje vsakega začasnega upravitelja, razen če ta ni pooblaščen za zastopanje institucije. Države članice tudi zagotovijo, da ima vsak začasni upravitelj kvalifikacije, sposobnosti in znanje, ki so potrebni za opravljanje svojih nalog, in da ne obstaja nasprotje interesov.

2.  Pristojni organ ob imenovanju začasnega upravitelja določi njegova pooblastila, ki so sorazmerna glede na okoliščine. Ta pooblastila lahko vključujejo nekatera ali vsa pooblastila upravljalnega organa institucije v skladu s statutom institucije in nacionalnim pravom, vključno s pooblastilom za izvajanje nekaterih ali vseh upravnih nalog upravljalnega organa institucije. Pooblastila začasnega upravitelja v zvezi z institucijo so skladna z veljavnim pravom družb.

3.  Pristojni organ ob imenovanju začasnega upravitelja določi njegovo vlogo in naloge, ki lahko vključujejo preverjanje finančnega položaja institucije, upravljanje poslov ali dela poslov institucije, da bi se ohranil ali ponovno vzpostavil finančni položaj institucije, ter sprejetje ukrepov za ponovno vzpostavitev zanesljivega in skrbnega upravljanja poslov institucije. Pristojni organ ob imenovanju začasnega upravitelja opredeli morebitne omejitve njegove vloge in nalog.

4.  Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi izključno pristojnost za imenovanje in odpoklic katerega koli začasnega upravitelja. Pristojni organ lahko začasnega upravitelja odpokliče kadar koli in iz katerega koli razloga. Pristojni organ lahko ob upoštevanju tega člena kadar koli spremeni pogoje imenovanja začasnega upravitelja.

5.  Pristojni organ lahko zahteva, da je treba za nekatera dejanja začasnega upravitelja pridobiti predhodno privolitev pristojnega organa. Pristojni organ te zahteve opredeli ob imenovanju začasnega upravitelja ali ob vsakršni spremembi pogojev njegovega imenovanja.

V vsakem primeru lahko začasni upravitelj pooblastilo za sklic generalne skupščine delničarjev institucije in določitev njenega dnevnega reda uporabi le ob predhodni privolitvi pristojnega organa.

6.  Pristojni organ lahko zahteva, da začasni upravitelj v časovnih presledkih, ki jih določi pristojni organ, in ob koncu svojega mandata pripravi poročila o finančnem položaju institucije ter ukrepih, ki jih je izvedel v okviru izpolnjevanja svojih nalog.

7.  Začasni upravitelj ni imenovan za več kot eno leto. To obdobje se lahko izjemoma podaljša, če so pogoji za imenovanje začasnega upravitelja še naprej izpolnjeni. Za določitev, ali so razmere ustrezne za podaljšanje mandata začasnega upravitelja, in za utemeljitev takšne odločitve delničarjem je odgovoren pristojni organ.

8.  Ob upoštevanju tega člena imenovanje začasnega upravitelja ne posega v pravice delničarjev v skladu s pravom družb na ravni Unije ali na nacionalni ravni.

9.  Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom omejijo odgovornost začasnega upravitelja za dejanja in opustitve dejanj pri opravljanju dolžnosti začasnega upravitelja v skladu z odstavkom 3.

10.  Začasni upravitelj, imenovan v skladu s tem členom, ne velja za direktorja v senci ali dejanskega direktorja na podlagi nacionalnega prava.

Člen 30

Usklajevanje pooblastil za zgodnje posredovanje in imenovanje začasnega upravitelja za skupine

1.  Če so izpolnjeni pogoji za uvedbo zahtev iz člena 27 ali imenovanje začasnega upravitelja v skladu s členom 29 v zvezi z nadrejeno družbo v Uniji, konsolidacijski nadzornik o tem obvesti EBA in se posvetuje z drugimi pristojnimi organi v okviru kolegija nadzornikov.

2.  Konsolidacijski nadzornik po obvestitvi in posvetovanju odloči, ali bo v zvezi z zadevno nadrejeno družbo v Uniji uporabil katerega od ukrepov iz člena 27 ali imenoval začasnega upravitelja v skladu s členom 29, pri tem pa upošteva vpliv teh ukrepov na subjekte v skupini v drugih državah članicah. Odločitev sporoči drugim pristojnim organom v okviru kolegija nadzornikov in EBA.

3.  Če so izpolnjeni pogoji za uvedbo zahtev iz člena 27 ali imenovanje začasnega upravitelja v skladu s členom 29 v zvezi s podrejeno družbo nadrejene družbe v Uniji, pristojni organ, odgovoren za nadzor na posamični podlagi, ki namerava sprejeti ukrep v skladu z navedenima členoma, o tem obvesti EBA in se posvetuje s konsolidacijskim nadzornikom.

Ko je obveščen, lahko konsolidacijski nadzornik v zvezi z zadevno institucijo oceni verjetni vpliv uvedbe zahtev iz člena 27 ali imenovanja začasnega upravitelja v skladu s členom 29 na skupino ali subjekte v skupini v drugih državah članicah. To oceno v treh dneh sporoči pristojnemu organu.

Pristojni organ po obvestitvi in posvetovanju odloči, ali bo uporabil katerega od ukrepov iz člena 27 ali imenoval začasnega upravitelja v skladu s členom 29. Pri odločitvi ustrezno upošteva morebitno oceno konsolidacijskega nadzornika. Odločitev sporoči konsolidacijskemu nadzorniku in drugim pristojnim organom v okviru kolegija nadzornikov in EBA.

4.  Če namerava več kot en pristojni organ imenovati začasnega upravitelja ali uporabiti katerega od ukrepov iz člena 27 za več kot eno institucijo v isti skupini, konsolidacijski nadzornik in drugi ustrezni pristojni organi preučijo, ali je ustrezneje imenovati istega začasnega upravitelja za vse zadevne subjekte ali pa usklajevati uporabo ukrepov iz člena 27 za več kot eno institucijo, da se olajša izvajanje ukrepov za ponovno vzpostavitev finančnega položaja zadevne institucije. Ocena se poda v obliki skupne odločitve konsolidacijskega nadzornika in drugih ustreznih pristojnih organov. Skupna odločitev se sprejme v petih dneh od datuma obvestila iz odstavka 1. Skupna odločitev se obrazloži in navede v dokumentu, ki ga konsolidacijski nadzornik predloži nadrejeni družbi v Uniji.

EBA lahko v skladu s členom 31 Uredbe (EU) št. 1093/2010 pristojnemu organu na njegovo zahtevo pomaga pri doseganju sporazuma.

Če skupna odločitev ni sprejeta v petih dneh, lahko konsolidacijski nadzornik in pristojni organi podrejenih družb odločitve o imenovanju začasnega upravitelja in uporabi katerega od ukrepov iz člena 27 za institucije, za katere so odgovorni, sprejmejo samostojno.

5.  Zadevni pristojni organ lahko v primeru, da se ne strinja z odločitvijo, o kateri je bil obveščen v skladu z odstavkom 1 ali 3, ali da ni bila sprejeta skupna odločitev v skladu z odstavkom 4, zadevo v skladu z odstavkom 6 predloži EBA.

6.  EBA lahko v skladu s členom 19(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010 pristojnim organom, ki nameravajo uporabiti enega ali več ukrepov iz točke (a) člena 27(1) te direktive v zvezi s točkami (4), (10), (11) in (19) oddelka A priloge k tej direktivi, iz točke (e) člena 27(1) te direktive ali točke (g) člena 27(1) te direktive, na zahtevo katerega koli od njih pomaga pri doseganju dogovora.

7.  Odločitev vsakega posameznega pristojnega organa se obrazloži. Pri odločitvi se upoštevajo mnenja in pomisleki, ki so jih drugi pristojni organi izrazili v obdobju posvetovanja iz odstavka 1 ali 3 ali v petdnevnem obdobju iz odstavka 4, ter morebiten vpliv odločitve na finančno stabilnost v zadevnih državah članicah. Konsolidacijski nadzornik odločitve predloži nadrejeni družbi v Uniji, podrejenim družbam pa jih predložijo ustrezni pristojni organi.

V primerih iz odstavka 6 tega člena, v katerih je pred iztekom obdobja posvetovanja iz odstavkov 1 in3 tega člena ali ob koncu petdnevnega obdobja iz odstavka 4 tega člena kateri od zadevnih pristojnih organov v skladu s členom 19(3) Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo predložil EBA, konsolidacijski nadzornik in drugi pristojni organi svoje odločitve odložijo in počakajo na odločitev, ki jo lahko v skladu z navedenim členom sprejme EBA, nato pa sprejmejo odločitev v skladu z odločitvijo EBA. Petdnevno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v skladu z navedeno uredbo. EBA odločitev sprejme v treh dneh. Po koncu petdnevnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve ni več mogoče predložiti EBA.

8.  Če EBA ne sprejme odločitve v treh dneh, se uporabljajo posamezne odločitve, sprejete v skladu z odstavkom 1 ali 3 ali tretjim pododstavkom odstavka 4.



NASLOV IV

REŠEVANJE



POGLAVJE I

Cilji, pogoji in splošna načela

Člen 31

Cilji reševanja

1.  Organi za reševanje pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje upoštevajo cilje reševanja ter izberejo instrumente in pooblastila, ki so najbolj primerna za doseganje ciljev in najbolj ustrezajo okoliščinam v posameznem primeru.

2.  Cilji reševanja iz odstavka 1 so:

(a) 

zagotoviti kontinuiteto izvajanja kritičnih funkcij;

(b) 

izogniti se resnejšim negativnim vplivom na finančno stabilnost, zlasti s preprečevanjem širjenja negativnega vpliva, tudi na tržno infrastrukturo, in ohranjanjem tržne discipline;

(c) 

zaščititi javna sredstva s čim večjim zmanjšanjem odvisnosti od izredne javnofinančne pomoči;

(d) 

zaščititi vlagatelje, ki jih zajema Direktiva 2014/49/EU, in investitorje, ki jih zajema Direktiva 97/9/ES;

(e) 

zaščititi kapital in sredstva strank.

Organ za reševanje si pri uresničevanju navedenih ciljev prizadeva, da bi bili stroški reševanja čim manjši in da bi preprečili nepotrebno zniževanje vrednosti, razen če je to potrebno za uresničitev ciljev reševanja.

3.  Ob upoštevanju različnih določb iz te direktive so cilji reševanja enako pomembni, organi za reševanje pa jih usklajujejo glede na naravo in okoliščine posameznega primera.

Člen 32

Pogoji za reševanje

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi z institucijo iz točke (a) člena 1(1) le, če organ za reševanje meni, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

pristojni organ po posvetovanju z organom za reševanje ali, pod pogoji iz odstavka 2, organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom, ugotovi, da institucija propada ali bo verjetno propadla;

▼M3

(b) 

ob upoštevanju časovnega okvira in drugih ustreznih okoliščin ni upravičeno pričakovati, da bi alternativni ukrepi zasebnega sektorja, vključno z ukrepi v okviru IJS, ali nadzorni ukrepi, vključno z zgodnjim posredovanjem oziroma odpisom ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59(2), sprejeti v zvezi z institucijo, preprečili propad institucije v razumnem obdobju;

▼B

(c) 

ukrep za reševanje je potreben zaradi javnega interesa v skladu z odstavkom 5.

2.  Države članice lahko določijo, da lahko ugotovitev o tem, ali institucija propada ali bo verjetno propadla, na podlagi točke (a) odstavka 1 poleg pristojnega organa opravi tudi organ za reševanje, po posvetovanju s pristojnim organom, kadar imajo organi za reševanje v skladu z nacionalnim pravom na voljo potrebne instrumente, da to ugotovijo, zlasti ustrezen dostop do pomembnih informacij. Pristojni organ brez nepotrebnega odlašanja organu za reševanje predloži pomembne informacije, ki jih ta zahteva za to, da opravi svojo oceno.

3.  Predhodno sprejetje ukrepa za zgodnje posredovanje v skladu s členom 27 ni pogoj za sprejetje ukrepa za reševanje.

4.  Za namene točke (a) odstavka 1 institucija propada ali bo verjetno propadla v enem ali več od naslednjih primerov:

(a) 

institucija krši zahteve za nadaljnje dovoljenje ali obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da jih bo v bližnji prihodnosti kršila, in to na način, ki bi upravičil preklic dovoljenja s strani pristojnega organa, med drugim zato, ker je institucija ustvarila izgube ali obstaja verjetnost, da bo ustvarila izgube, zaradi katerih bo pošel ves njen kapital ali njegov precejšen del;

(b) 

sredstva institucije so manjša od njenih obveznosti oziroma obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bo v bližnji prihodnosti do tega prišlo;

(c) 

institucija ni zmožna plačevati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo v plačilo, oziroma obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bo v bližnji prihodnosti do tega prišlo;

(d) 

potrebna je izredna javnofinančna pomoč, razen če se za odpravo resne motnje v gospodarstvu države članice in ohranitev finančne stabilnosti takšna pomoč zagotovi kot:

(i) 

državno jamstvo za zavarovanje likvidnostnih posojil, ki so jih zagotovile centralne banke v skladu s svojimi pogoji;

(ii) 

državno jamstvo za na novo izdane obveznosti, ali

(iii) 

vložek kapitala ali nakup kapitalskih instrumentov po cenah in pod pogoji, ki ne dajejo prednosti institucijam, če ob odobritvi javne podpore ne nastopijo ne okoliščine iz točke (a), (b) ali (c) tega odstavka ne okoliščine iz člena 59(3).

V vseh primerih iz točk (d)(i), (ii) in (iii) prvega pododstavka so navedeni jamstveni ali enakovredni ukrepi omejeni na solventne institucije, za njih pa je potrebna končna odobritev v skladu z okvirom Unije za državne pomoči. Ti ukrepi so previdnostni in začasni ter sorazmerni glede na odpravo posledic resne motnje in se ne uporabljajo za izravnavo izgub, ki jih je ustvarila ali jih bo v bližnji prihodnosti verjetno ustvarila institucija.

Podporni ukrepi iz točke (d)(iii) prvega pododstavka so omejeni na vložke, ki so potrebni za odpravljanje kapitalskih primanjkljajev, ugotovljenih z nacionalnimi stresnimi testi in stresnimi testi po vsej Uniji ali v državah, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu nadzora, pregledi kakovosti sredstev ali enakovrednimi postopki, ki jih izvajajo Evropska centralna banka, EBA ali nacionalni organi, kadar je ustrezno, in jih po potrebi potrdi pristojni organ.

EBA do 3. januarja 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 o vrstah zgoraj navedenih testov, pregledov ali postopkov, na podlagi katerih se ugotovi, ali je podpora potrebna.

Komisija do 31. decembra 2015 pregleda, ali so podporni ukrepi iz točke (d)(iii) prvega pododstavka še vedno potrebni, in opredeli, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za njihovo nadaljnje izvajanje, ter o tem poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. Po potrebi poročilu priloži zakonodajni predlog.

5.  Za namene točke (c) odstavka 1 tega člena se šteje, da je ukrep za reševanje v javnem interesu, če je potreben za uresničitev enega ali več ciljev reševanja iz člena 31 in je sorazmeren z njimi ter če s prenehanjem institucije v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki teh ciljev reševanja ne bi bilo mogoče doseči v enaki meri.

6.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, s katerimi spodbudi usklajevanje nadzornih praks in praks reševanja glede tolmačenja različnih okoliščin, v katerih se za institucijo šteje, da propada ali bo verjetno propadla.

▼M3

Člen 32a

Pogoji za reševanje v zvezi s centralnim organom in kreditnimi institucijami, ki so stalno povezane s centralnim organom

Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s centralnim organom in vsemi kreditnimi institucijami, ki so stalno povezane z njim in so del iste skupine v postopku reševanja, kadar ta skupina v postopku reševanja kot celota izpolnjuje pogoje iz člena 32(1).

Člen 32b

Insolvenčni postopki v zvezi z institucijami in subjekti, za katere ne veljajo ukrepi za reševanje

Države članice zagotovijo, da institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), v zvezi s katero oziroma katerim organ za reševanje meni, da izpolnjuje pogoje iz točk (a) in (b) člena 32(1), da pa ta ukrep za reševanje ne bi bil v javnem interesu v skladu s točko (c) člena 32(1), preneha na ustrezen način v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.

▼B

Člen 33

Pogoji za reševanje v zvezi s finančnimi institucijami in holdingi

1.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s finančno institucijo iz točke (b) člena 1(1), če so tako v zvezi s finančno institucijo kot nadrejeno družbo, nad katero se izvaja konsolidirani nadzor, izpolnjeni pogoji iz člena 32(1).

▼M3

2.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s subjektom iz točke (c) ali (d) člena 1(1), kadar ta subjekt izpolnjuje pogoje iz člena 32(1).

3.  Če so podrejene institucije mešanega poslovnega holdinga v neposredni ali posredni lasti vmesnega finančnega holdinga, se v načrtu reševanja določi, da se vmesni finančni holding opredeli kot subjekt v postopku reševanja, države članice pa zagotovijo, da se sprejmejo ukrepi za reševanje za namene reševanja skupine v zvezi z vmesnim finančnim holdingom. Države članice zagotovijo, da organi za reševanje ne sprejmejo ukrepov za reševanje za namene reševanja skupine v zvezi z mešanim poslovnim holdingom.

4.  Organi za reševanje lahko ob upoštevanju odstavka 3 tega člena sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s subjektom iz točke (c) ali (d) člena 1(1), tudi če subjekt iz točke (c) ali (d) člena 1(1) ne izpolnjuje pogojev iz člena 32(1), kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

subjekt je subjekt v postopku reševanja;

(b) 

ena ali več podrejenih družb subjekta, ki so institucije, vendar niso subjekti v postopku reševanja, izpolnjuje pogoje iz člena 32(1);

(c) 

sredstva in obveznosti podrejenih družb iz točke (b) so takšna, da propad teh podrejenih družb ogroža skupino v postopku reševanja kot celoto, ukrep za reševanje v zvezi s subjektom pa je potreben za reševanje takih podrejenih družb, ki so institucije, ali za reševanje zadevne skupine v postopku reševanja kot celote.

▼M3

Člen 33a

Pooblastilo za mirovanje nekaterih obveznosti

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje, po posvetovanju s pristojnimi organi, ki se morajo pravočasno odzvati, pooblastilo za mirovanje vseh obveznosti plačila ali izročitve na podlagi vseh pogodb, katerih pogodbena stranka je institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

ugotovljeno je bilo, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel) v skladu s točko (a) člena 32(1);

(b) 

ni nemudoma razpoložljivega ukrepa zasebnega sektorja iz točke (b) člena 32(1), ki bi preprečil propad institucije ali subjekta;

(c) 

izvajanje pooblastila za mirovanje se šteje za nujno, da se prepreči nadaljnje poslabšanje finančnega stanja institucije ali subjekta, ter

(d) 

izvajanje pooblastila za mirovanje je bodisi:

(i) 

nujna za ugotovitev iz točke (c) člena 32(1) ali

(ii) 

nujna za izbiro ustreznih ukrepov za reševanje ali za zagotovitev učinkovite uporabe enega ali več instrumentov za reševanje.

2.  Pooblastilo iz odstavka 1 tega člena se ne uporablja za obveznosti plačila ali izročitve do naslednjih:

(a) 

sistemov in operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES;

(b) 

CNS, ki jim je bilo v Uniji izdano dovoljenje na podlagi člena 14 Uredbe (EU) št. 648/2012, in CNS iz tretjih držav, ki jih priznava ESMA na podlagi člena 25 navedene uredbe;

(c) 

centralnih bank.

Organi za reševanje določijo obseg pooblastila iz odstavka 1 tega člena ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera. Organi za reševanje zlasti temeljito ocenijo ustreznost razširitve mirovanja na upravičene vloge v skladu z opredelitvijo v točki (4) člena 2(1) Direktive 2014/49/EU, predvsem na krite vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij.

3.  Države članice lahko določijo, da organi za reševanje v primeru izvajanja pooblastila za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve v zvezi z upravičenimi vlogami zagotovijo, da imajo vlagatelji dostop do ustreznega dnevnega zneska iz teh vlog.

4.  Obdobje mirovanja iz odstavka 1 je čim krajše in ne presega najkrajšega obdobja, ki je po mnenju organa za reševanje nujno za namene iz točk (c) in (d) odstavka 1, nikakor pa ne presega obdobja od objave obvestila o mirovanju v skladu z odstavkom 8 do polnoči v državi članici organa za reševanje institucije ali subjekta ob koncu delovnega dne po dnevu objave.

Po poteku obdobja mirovanja iz prvega pododstavka mirovanje preneha učinkovati.

5.  Organi za reševanje pri izvajanju pooblastila iz odstavka 1 tega člena upoštevajo vpliv, ki bi ga lahko imelo izvajanje tega pooblastila na pravilno delovanje finančnih trgov, pa tudi obstoječe nacionalne predpise ter nadzorna in sodna pooblastila, da zaščitijo pravice upnikov in zagotovijo enako obravnavo upnikov v običajnih insolvenčnih postopkih. Organi za reševanje zlasti upoštevajo morebitno uporabo nacionalnih insolvenčnih postopkov za institucijo ali subjekt zaradi ugotovitve na podlagi točke (c) člena 32(1) in sprejmejo ukrepe, za katere ocenjujejo, da so potrebni za zagotovitev ustreznega usklajevanja z nacionalnimi upravnimi ali pravosodnimi organi.

6.  Kadar obveznosti plačila ali izročitve na podlagi pogodbe v skladu z odstavkom 1 mirujejo, obveznosti plačila ali izročitve katere koli nasprotne stranke navedene pogodbe mirujejo enako dolgo.

7.  Obveznost plačila ali izročitve, ki bi zapadla med obdobjem mirovanja, se izvede takoj po izteku navedenega obdobja.

8.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje nemudoma obvestijo institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) in organe iz točk (a) do (h) člena 83(2), ko izvedejo pooblastilo iz odstavka 1 tega člena, potem ko se na podlagi točke (a) člena 32(1) ugotovi, da institucija propada ali bo verjetno propadla, in pred sprejetjem odločitve o reševanju.

Organ za reševanje na načine iz člena 83(4) objavi ali zagotovi objavo odredbe ali instrumenta, na podlagi katerega mirujejo obveznosti iz tega člena, ter pogojev in obdobja mirovanja.

9.  Ta člen ne vpliva na določbe nacionalnega prava držav članic, na podlagi katerih lahko obveznosti plačila ali izročitve institucij in subjektov iz odstavka 1 tega člena mirujejo, preden se na podlagi točke (a) člena 32(1) ugotovi, da te institucije ali subjekti propadajo ali bodo verjetno propadli, ali na določbe, ki se uporabljajo za institucije ali subjekte, ki naj bi prenehali v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki, in ki presegajo področje uporabe in trajanje iz tega člena. Takšna pooblastila se izvajajo v skladu s področjem uporabe, trajanjem in pogoji, določenimi v zadevni nacionalni zakonodaji. Pogoji iz tega člena ne posegajo v pogoje povezane s takšnim pooblastilom za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve..

10.  Države članice zagotovijo, da lahko organ za reševanje pri izvajanju pooblastila za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve v zvezi z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) na podlagi odstavka 1 tega člena za čas trajanja tega mirovanja izvaja tudi pooblastilo za:

(a) 

omejitev možnosti zavarovanih upnikov te institucije ali subjekta do uveljavljanja pravic iz naslova jamstva v zvezi z vsemi sredstvi te institucije ali subjekta za enako obdobje, pri čemer se uporablja člen 70(2), (3) in (4), ter

(b) 

mirovanje pravic do odpovedi, ki jih ima katera koli stranka v zvezi s pogodbo z institucijo ali subjektom za enako obdobje, pri čemer se uporablja člen 71(2) do (8).

11.  Če je organ za reševanje na podlagi točke (a) člena 32(1) ugotovil, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, in je po tem izvedel pooblastilo za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve v okoliščinah iz odstavka 1 ali 10 tega člena, ter če se v zvezi z zadevno institucijo ali subjektom nato sprejme ukrep za reševanje, organ za reševanje v zvezi z zadevno institucijo ali subjektom ne sme izvajati pooblastil iz členov 69(1), 70(1) ali 71(1).

▼B

Člen 34

Splošna načela, ki urejajo reševanje

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje uporabijo vse primerne ukrepe za zagotavljanje, da se ukrep za reševanje sprejme v skladu z naslednjimi načeli:

(a) 

delničarji institucije v postopku reševanja prvi prevzamejo izgube;

(b) 

po delničarjih institucije v postopku reševanja prevzamejo izgube upniki, in sicer glede na prednost njihovih terjatev v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki, razen če je v tej direktivi izrecno določeno drugače;

(c) 

upravljalni organ in višje vodstvo institucije v postopku reševanja se zamenja, razen če se glede na okoliščine oceni, da je treba za uresničitev ciljev reševanja upravljalni organ in višje vodstvo v celoti ali delno ohraniti;

(d) 

upravljalni organ in višje vodstvo institucije v postopku reševanja zagotavlja vso potrebno pomoč za uresničitev ciljev reševanja;

(e) 

fizične in pravne osebe ob upoštevanju zakonodaje države članice prevzamejo odgovornost v skladu s civilnim ali kazenskim pravom glede na svojo odgovornost za propad institucije;

(f) 

razen če ta direktiva določa drugače, se upniki istega razreda obravnavajo enakovredno;

(g) 

noben upnik v skladu z zaščitnimi ukrepi iz členov 73 do 75 ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki;

(h) 

krite vloge so v celoti zaščitene, in

(i) 

ukrep za reševanje se sprejme v skladu z zaščitnimi ukrepi iz te direktive.

2.  Če je institucija subjekt v skupini, organi za reševanje brez poseganja v člen 31 uporabijo instrumente za reševanje in izvajajo pooblastila za reševanje tako, da čim bolj zmanjšajo učinek na druge subjekte v skupini in skupino kot celoto ter negativne učinke na finančno stabilnost v Uniji in njenih državah članicah, zlasti v državah, kjer skupina deluje.

3.  Države članice pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje po potrebi zagotovijo skladnost z okvirom Unije za državne pomoči.

4.  Če se v zvezi z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) uporabi instrument prodaje poslovanja, instrument premostitvene institucije ali instrument izločitve sredstev, se za namene člena 5(1) Direktive Sveta 2001/23/ES ( 7 ) za to institucijo ali subjekt šteje, da je v stečajnem ali temu podobnem insolvenčnem postopku.

5.  Organi za reševanje obvestijo predstavnike zaposlenih o uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za odpis ter se po potrebi z njimi o tem posvetujejo.

6.  Organi za reševanje uporabljajo instrumente in pooblastila za reševanje brez poseganja v določbe, ki v nacionalnem pravu ali v praksi urejajo zastopanost zaposlenih v upravljalnih organih.



POGLAVJE II

Izredna uprava

Člen 35

Izredna uprava

1.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje imenujejo izrednega upravitelja, ki zamenja upravljalni organ institucije v postopku reševanja. Organi za reševanje objavijo imenovanje izrednega upravitelja. Države članice tudi zagotovijo, da ima izredni upravitelj kvalifikacije, sposobnosti in znanje, ki so potrebni za opravljanje njegovih nalog.

2.  Izredni upravitelj ima vsa pooblastila delničarjev in upravljalnega organa institucije. Vendar jih lahko izvaja le pod nadzorom organa za reševanje.

3.  Izredni upravitelj je dolžan sprejeti vse ukrepe, ki so potrebni za spodbujanje ciljev reševanja iz člena 31 in izvajanje ukrepov za reševanje v skladu z odločitvijo organa za reševanje. Ta naloga ima po potrebi prednost pred vsemi drugimi nalogami upravljanja v skladu s statutom ali nacionalnim pravom, če si nasprotujejo. Ti ukrepi lahko vključujejo povečanje kapitala, reorganizacijo lastniške strukture institucije ali prevzeme s strani institucij z zdravo finančno in organizacijsko strukturo v skladu z instrumenti za reševanje iz poglavja IV.

4.  Organi za reševanje lahko omejijo ukrepe izrednega upravitelja ali zahtevajo, da mora za nekatera svoja dejanja pridobiti predhodno privolitev organa za reševanje. Organi za reševanje lahko izrednega upravitelja kadar koli odpokličejo.

5.  Države članice zahtevajo, da izredni upravitelj za pristojni organ, ki ga je imenoval, v rednih časovnih presledkih, ki jih določi pristojni organ, ter ob začetku in koncu svojega mandata pripravi poročila o ekonomskem in finančnem stanju institucije ter ukrepih, ki jih izvaja v okviru izpolnjevanja svojih nalog.

6.  Izredni upravitelj je imenovan za največ eno leto. To obdobje se izjemoma lahko obnovi, če organ za reševanje ugotovi, da so pogoji za imenovanje izrednega upravitelja še vedno izpolnjeni.

7.  Če namerava izrednega upravitelja za subjekt v skupini imenovati več kot en organ za reševanje, organi preučijo, ali je ustrezneje imenovati istega izrednega upravitelja za vse zadevne subjekte, da se olajša izvajanje ukrepov za ponovno vzpostavitev njihove finančne trdnosti.

8.  V primeru insolventnosti, ki v skladu z nacionalnim pravom zahteva imenovanje upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti, lahko tak upravitelj pomeni izredno upravo iz tega člena.



POGLAVJE III

Vrednotenje

Člen 36

Vrednotenje za namene reševanja

1.  Preden organi za reševanje sprejmejo ukrep za reševanje ali uporabijo pooblastilo za odpis ali konverzijo ustreznih ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ , zagotovijo, da oseba, neodvisna od vseh javnih organov, vključno z organom za reševanje, in institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), opravi pošteno, preudarno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1). Ob upoštevanju odstavka 13 tega člena in člena 85 se vrednotenje šteje za dokončno, če so izpolnjene vse zahteve iz tega člena.

2.  Če ni mogoče opraviti neodvisnega vrednotenja v skladu z odstavkom 1, lahko organi za reševanje izvedejo začasno vrednotenje sredstev in obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu z odstavkom 9 tega člena.

3.  Cilj vrednotenja je oceniti vrednost sredstev in obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki izpolnjuje pogoje za reševanje iz členov 32 in 33.

4.  Nameni vrednotenja so:

(a) 

prispevati k ugotovitvi, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje oziroma za odpis ali konverzijo ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ ;

(b) 

če so izpolnjeni pogoji za reševanje, prispevati k odločitvi o ustreznem ukrepu za reševanje v zvezi z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(c) 

če se uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo ustreznih ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ , prispevati k odločitvi o obsegu razveljavitve ali razvodenitvi delnic ali drugih lastniških instrumentov in o obsegu odpisa ali konverzije ustreznih ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ ;

(d) 

če se uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov, prispevati k odločitvi o obsegu odpisa ali konverzije ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ ;

(e) 

če se uporabi instrument premostitvene institucije ali instrument izločitve sredstev, prispevati k odločitvi o sredstvih, pravicah, obveznostih oziroma delnicah ali drugih lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k odločitvi o znesku morebitnega nadomestila, ki se plača instituciji v postopku reševanja oziroma lastnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(f) 

če se uporabi instrument prodaje poslovanja, prispevati k odločitvi o sredstvih, pravicah, obveznostih oziroma delnicah ali drugih lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k temu, kako organi za reševanje razumejo tržne pogoje za namene člena 38;

(g) 

v vseh primerih zagotoviti, da so vse izgube v zvezi s sredstvi institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v celoti upoštevane v trenutku uporabe instrumentov za reševanje oziroma izvajanja pooblastila za odpis ali konverzijo ustreznih ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ .

5.  Vrednotenje se brez poseganja v okvir Unije za državne pomoči, če je ustrezno, pripravi na podlagi preudarnih predpostavk, vključno s stopnjo neplačil in resnostjo izgub. Vrednotenje od trenutka, ko se sprejme ukrep za reševanje ali uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ , ne predvideva morebitne prihodnje odobritve izredne javnofinančne pomoči ali izredne likvidnostne pomoči centralne banke ali likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere, instituciji ali subjektu iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1). Pri vrednotenju se tudi upošteva, da pri uporabi katerega koli instrumenta za reševanje velja naslednje:

(a) 

organ za reševanje in katera koli shema financiranja na podlagi člena 101 lahko v skladu s členom 37(7) od institucije v postopku reševanja izterja vse razumne izdatke, ki so dejansko nastali;

(b) 

v skladu s členom 101 se lahko v okviru sheme za financiranje reševanja zaračunajo obresti ali provizije v zvezi z vsemi posojili ali jamstvi, ki se zagotovijo instituciji v postopku reševanja.

6.  Vrednotenje se dopolni z naslednjimi informacijami iz računovodskih obračunov in evidenc institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1):

(a) 

posodobljeno bilanco stanja in poročilom o finančnem položaju institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b) 

analizo in oceno knjigovodske vrednosti sredstev;

(c) 

seznamom neporavnanih bilančnih in zunajbilančnih obveznosti, prikazanih v obračunih in evidencah institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), z označenimi posameznimi terjatvami in prednostno razvrstitvijo v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom.

7.  Da se prispeva k odločitvam iz točk (e) in (f) odstavka 4, se lahko informacije iz točke (b) odstavka 6 po potrebi dopolnijo z analizo in oceno vrednosti sredstev in obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) na podlagi tržne vrednosti.

8.  Vrednotenje prikazuje nadaljnjo delitev upnikov na razrede glede na njihovo prednostno razvrstitev v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom in oceno obravnave, ki bi je bil posamezen razred delničarjev in upnikov deležen, če bi prišlo do prenehanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki.

Ta ocena ne vpliva na uporabo načela, da noben upnik ne sme biti na slabšem, ki se izvaja na podlagi člena 74.

9.  Če so okoliščine primera tako nujne, da ni mogoče izpolniti zahtev iz odstavkov 6 in 8 ali se uporablja odstavek 2, se izvede začasno vrednotenje. Pri začasnem vrednotenju se upoštevajo zahteve iz odstavka 3 ter, kolikor je razumno izvedljivo glede na okoliščine, zahteve iz odstavkov 1, 6 in 8.

Začasno vrednotenje iz tega odstavka vključuje ustrezno utemeljen blažilnik za dodatne izgube.

10.  Vrednotenje, ki ne izpolnjuje vseh zahtev iz tega člena, velja za začasno, dokler neodvisna oseba ne izvede vrednotenja, ki je v celoti skladno z vsemi zahtevami iz tega člena. To naknadno dokončno vrednotenje se opravi takoj, ko je mogoče. Opravi se lahko ločeno od vrednotenja iz člena 74 ali hkrati z njim z isto neodvisno osebo, vendar posebej.

Namen naknadnega dokončnega vrednotenja je:

(a) 

zagotoviti, da so vse izgube v zvezi s sredstvi institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v celoti upoštevane v računovodskih obračunih institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b) 

prispevati k odločitvi o zvišanju vrednosti zahtevkov upnikov ali plačanega nadomestila v skladu z odstavkom 11.

11.  Če je ocena neto vrednosti sredstev institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) pri naknadnem dokončnem vrednotenju višja kot pri začasnem vrednotenju te vrednosti, lahko organ za reševanje:

(a) 

uporabi pooblastilo za zvišanje vrednosti zahtevkov upnikov ali imetnikov ustreznih kapitalskih instrumentov, ki so bile znižane pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi;

(b) 

premostitveni instituciji ali nosilcu upravljanja sredstev naroči, naj instituciji v postopku reševanja plača dodatno nadomestilo v zvezi s sredstvi, pravicami in obveznostmi oziroma naj lastnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov plača dodatno nadomestilo v zvezi z delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti.

12.  Ne glede na odstavek 1 je začasno vrednotenje, opravljeno v skladu z odstavkoma 9 in 10, ustrezna podlaga, na kateri organi za reševanje sprejmejo ukrepe za reševanje, med drugim prevzamejo nadzor nad propadajočo institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), ali izvajajo pooblastilo za odpis ali konverzijo ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ .

13.  Vrednotenje je ključnega pomena pri odločitvi glede uporabe instrumenta za reševanje ali izvajanja pooblastila za reševanje oziroma glede izvajanja pooblastila za odpis ali konverzijo ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 ◄ . Zoper vrednotenje ni dopustna posebna pritožba, vendar pa se lahko izpodbija v pritožbi zoper odločitev v skladu s členom 85.

14.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se za namene odstavka 1 tega člena ter člena 74 določi, v kakšnih okoliščinah je oseba neodvisna tako od organa za reševanje kot tudi od institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1).

15.  EBA lahko pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se za namene odstavkov 1, 3 in 9 tega člena ter za namene člena 74 določijo naslednja merila:

(a) 

metodologijo za ocenjevanje vrednosti sredstev in obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b) 

ločitev vrednotenj iz členov 36 in 74;

(c) 

metodologijo za izračun blažilnika za dodatne izgube in njegovo vključitev v začasno vrednotenje.

16.  EBA predloži osnutke tehničnih standardov iz odstavka 14 Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz odstavkov 14 in 15 v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.



POGLAVJE IV

Instrumenti za reševanje



Oddelek I

Splošna načela

Člen 37

Splošna načela instrumentov za reševanje

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pristojnosti, potrebne za uporabo instrumentov za reševanje v zvezi z institucijami in subjekti iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki izpolnjujejo veljavne pogoje za reševanje.

2.  Če organ za reševanje odloči, da bo v zvezi z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) uporabil instrument za reševanje, in bi ta ukrep za reševanje povzročil, da bi upniki nosili izgube ali da bi se njihove terjatve konvertirale, organ za reševanje uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti ◄ v skladu s členom 59 tik pred ali skupaj z uporabo instrumenta za reševanje.

3.  Instrumenti za reševanje iz odstavka 1 so naslednji:

(a) 

instrument prodaje poslovanja;

(b) 

instrument premostitvene institucije;

(c) 

instrument izločitve sredstev;

(d) 

instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

4.  Organi za reševanje lahko v skladu z odstavkom 5 instrumente za reševanje uporabijo posamično ali v kakršni koli kombinaciji.

5.  Organi za reševanje lahko instrument izločitve sredstev uporabijo le skupaj z drugim instrumentom za reševanje.

6.  Če se za prenos zgolj dela sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja uporabijo instrumenti za reševanje iz točke (a) ali (b) odstavka 3 tega člena, pri čemer se uporabijo samo ti instrumenti, preostali del institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), iz katerega so se sredstva, pravice ali obveznosti prenesle, preneha v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki. Tako prenehanje se izvrši v razumnem roku ob upoštevanju potrebe po storitvah ali podpori, ki jo zadevna institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) zagotavlja v skladu s členom 65, da se prejemniku omogoči nadaljnje opravljanje dejavnosti ali storitev, ki jih je pridobil s tem prenosom, in ob upoštevanju vseh drugih razlogov, v skladu s katerimi je nadaljnji obstoj preostale institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) potreben, da se uresničijo cilji reševanja ali upoštevajo načela iz člena 34.

7.  Organ za reševanje in katera koli shema financiranja lahko na podlagi člena 101 vse razumne izdatke, ki so dejansko nastali v zvezi z uporabo instrumentov ali pooblastil za reševanje ali državnih instrumentov za finančno stabilnost, izterja na enega ali več od naslednjih načinov:

(a) 

v obliki odbitka od morebitnega nadomestila, ki ga prejemnik plača instituciji v postopku reševanja oziroma lastnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(b) 

kot prednostni upnik od institucije v postopku reševanja, ali

(c) 

kot prednostni upnik od morebitnih prihodkov, ustvarjenih s prenehanjem delovanja premostitvene institucije ali nosilca upravljanja sredstev.

8.  Države članice zagotovijo, da se predpisi iz nacionalnega insolvenčnega prava glede izpodbojnosti ali neizvršljivosti pravnih aktov, ki so v škodo upnikov, ne uporabljajo za prenos sredstev, pravic ali obveznosti z institucije v postopku reševanja na drugo osebo z uporabo instrumenta ali izvajanjem pooblastila za reševanje ali uporabo državnega instrumenta za finančno stabilnost.

9.  Države članice lahko organom za reševanje odobrijo dodatne instrumente in pooblastila, ki se jih lahko izvaja, če institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) izpolnjuje pogoje za reševanje, pod pogojem, da:

(a) 

ta dodatna pooblastila – če se uporabijo v zvezi s čezmejno skupino – niso ovira za učinkovito reševanje skupine in

(b) 

so skladna s cilji reševanja in splošnimi načeli, ki urejajo reševanje, iz členov 31 in 34.

10.  Organ za reševanje lahko v izrednih razmerah sistemske krize poišče sredstva iz alternativnih virov financiranja z uporabo državnih instrumentov za stabilizacijo iz členov 56 do 58, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) 

delničarji, imetniki drugih lastniških instrumentov, imetniki zadevnih kapitalskih instrumentov in drugih ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ◄ so z odpisom, konverzijo ali kako drugače zagotovili prispevek za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo, enak znesku, ki, merjeno v času ukrepa za reševanje v skladu z vrednotenjem iz člena 36, ni manjši od 8 % skupnih obveznosti, vključno s kapitalom institucije v postopku reševanja;

(b) 

uporaba državnih instrumentov za stabilizacijo je pogojena s predhodno in končno odobritvijo v skladu z okvirom Unije za državne pomoči.



Oddelek 2

Instrument prodaje poslovanja

Člen 38

Instrument prodaje poslovanja

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo, da na kupca, ki ni premostitvena institucija, prenesejo:

(a) 

delnice ali druge lastniške instrumente, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja;

(b) 

vsa ali katera koli sredstva, pravice ali obveznosti institucije v postopku reševanja.

Ob upoštevanju odstavkov 8 in 9 tega člena ter člena 85 se prenos iz prvega pododstavka opravi, ne da bi bilo treba pridobiti soglasje delničarjev institucije v postopku reševanja ali katere koli tretje osebe z izjemo kupca ter ne da bi bilo treba izpolnjevati postopkovnih zahtev v skladu s pravom o gospodarskih družbah ali vrednostnih papirjih, razen tistih iz člena 39.

2.  Prenos v skladu z odstavkom 1 se opravi pod tržnimi pogoji, ob upoštevanju okoliščin in v skladu z okvirom Unije za državne pomoči.

3.  Organi za reševanje v skladu z odstavkom 2 tega člena sprejmejo vse razumne ukrepe, da bi zagotovili tržne pogoje za prenos, ki so skladni z vrednotenjem, opravljenim v skladu s členom 36, ob upoštevanju okoliščin primera.

4.  Ob upoštevanju člena 37(7) se vsakršno nadomestilo, ki ga plača kupec, pripiše:

(a) 

lastnikom delnic ali lastniških instrumentov, če je bila prodaja poslovanja izvedena s prenosom delnic ali lastniških instrumentov, ki jih izda institucija v postopku reševanja, z imetnikov zadevnih delnic ali instrumentov na kupca;

(b) 

instituciji v postopku reševanja, če je bila prodaja poslovanja izvedena s prenosom nekaterih ali vseh sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja na kupca.

5.  Pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja lahko organ za reševanje pooblastilo za prenos uporabi več kot enkrat, da bi zagotovil dodatne prenose delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali, odvisno od primera, sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja.

6.  Po uporabi instrumenta prodaje poslovanja lahko organi za reševanje s soglasjem kupca izvajajo pooblastila za prenos v zvezi s sredstvi, pravicami ali obveznostmi, prenesenimi na kupca, da bi se sredstva, pravice ali obveznosti prenesle nazaj na institucijo v postopku reševanja oziroma da bi se delnice ali drugi lastniški instrumenti prenesli nazaj na prvotne lastnike, pri čemer so institucija v postopku reševanja ali prvotni lastniki dolžni ponovno prevzeti vsa tovrstna sredstva, pravice ali obveznosti oziroma delnice ali druge lastniške instrumente.

7.  Kupec mora imeti ob prenosu v skladu z odstavkom 1 ustrezno dovoljenje za nadaljnje izvajanje poslovnih dejavnosti, ki jih pridobi. Pristojni organi zagotovijo, da se vloga za dovoljenje v zvezi s prenosom obravnava pravočasno.

8.  Z odstopanjem od členov 22 do 25 Direktive 2013/36/EU, zahteve po obvestilu pristojnih organov iz člena 26 Direktive 2013/36/EU, člena 10(3), člena 11(1) in (2) ter členov 12 in 13 Direktive 2014/65/EU ter zahteve po obvestilu iz člena 11(3) navedene direktive pristojni organ institucije – v primeru, da bi prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov v okviru uporabe instrumenta prodaje poslovanja povzročil pridobitev ali povečanje kvalificiranega deleža v instituciji v smislu člena 22(1) Direktive 2013/36/EU ali člena 11(1) Direktive 2014/65/EU – ocenjevanje, zahtevano v navedenih členih, izvede pravočasno, tako da se uporaba instrumenta prodaje poslovanja ne zavleče in da se ukrepu za reševanje ne prepreči doseganje ustreznih ciljev reševanja.

9.  Če pristojni organ zadevne institucije ocenjevanja iz odstavka 8 ne zaključi do datuma prenosa delnic ali drugih lastniških instrumentov v okviru uporabe instrumenta prodaje poslovanja s strani organa za reševanje, države članice zagotovijo, da se uporabljajo naslednje določbe:

(a) 

takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na pridobitelja ima takojšen pravni učinek;

(b) 

v obdobju ocenjevanja in morebitnem obdobju prodaje premoženja, ki ga zagotavlja točka (f), se glasovalna pravica pridobitelja v zvezi s takšnimi delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti začasno odvzame in prenese izključno na organ za reševanje, ki teh glasovalnih pravic ni obvezan izvajati in za njihovo izvajanje ali neizvajanje nikakor ni odgovoren;

(c) 

v obdobju ocenjevanja in morebitnem obdobju prodaje premoženja, ki ga zagotavlja točka (f), se za takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov ne uporabljajo kazni in drugi ukrepi, navedeni v členih 66, 67 in 68 Direktive 2013/36/EU za kršitve zahtev glede pridobitve ali prodaje kvalificiranih deležev;

(d) 

takoj ko pristojni organ zaključi ocenjevanje, organ za reševanje in pridobitelja pisno obvesti, ali odobrava takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na pridobitelja ali da mu v skladu s členom 22(5) Direktive 2013/36/EU nasprotuje;

(e) 

če pristojni organ odobri takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na kupca, se glasovalna pravica v zvezi s takšnimi delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti v celoti prenese na pridobitelja, takoj ko organ za reševanje in pridobitelj od pristojnega organa prejmeta navedeno obvestilo o odobritvi;

(f) 

če pristojni organ nasprotuje takšnemu prenosu delnic ali drugih lastniških instrumentov na pridobitelja:

(i) 

glasovalna pravica v zvezi s takšnimi delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti iz točke (b) v celoti ohrani veljavnost in učinek;

(ii) 

organ za reševanje lahko od pridobitelja zahteva, da takšne delnice ali druge lastniške instrumente proda v obdobju prodaje premoženja, ki ga določi organ za reševanje ob upoštevanju prevladujočih tržnih pogojev, in

(iii) 

če pridobitelj prodaje ne zaključi v obdobju prodaje premoženja, ki ga je določil organ za reševanje, lahko pristojni organ s soglasjem organa za reševanje kupcu za kršitve zahtev glede pridobitve ali prodaje kvalificiranih deležev izreče kazni in druge ukrepe iz členov 66, 67 in 68 Direktive 2013/36/EU.

10.  Prenosi, opravljeni na podlagi instrumenta prodaje poslovanja, so predmet zaščitnih ukrepov iz poglavja VII naslova IV.

11.  Za namene uveljavljanja pravic do zagotavljanja storitev ali ustanavljanja v drugi državi članici v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU kupec velja za pravnega naslednika institucije v postopku reševanja in lahko še naprej uveljavlja vse pravice, ki jih je institucija v postopku reševanja uveljavljala v zvezi s prenesenimi sredstvi, pravicami ali obveznostmi.

12.  Države članice zagotovijo, da lahko kupec iz odstavka 1 še naprej uveljavlja pravice do članstva in dostopa do plačilnih, klirinških in poravnalnih sistemov, borz, odškodninskih shem za investitorje in sistemov jamstva za vloge institucije v postopku reševanja, če izpolnjuje merila za članstvo in sodelovanje v teh sistemih.

Ne glede na prvi pododstavek, države članice zagotovijo, da:

(a) 

se dostop ne sme zavrniti na podlagi dejstva, da kupec nima ocene bonitetne agencije ali da ta ocena ne ustreza stopnji, ki je potrebna za dostop do sistemov, navedenih v prvem pododstavku;

(b) 

če kupec ne izpolnjuje meril članstva ali sodelovanja v zvezi z zadevnim plačilnim, klirinškim ali poravnalnim sistemom, borzo, odškodninsko shemo za investitorje ali sistemom jamstva za vloge, se pravice iz prvega pododstavka uveljavljajo v obdobju, ki ga lahko določi organ za reševanje in ne presega 24 mesecev ter se lahko podaljša, če kupec za to zaprosi organ za reševanje.

13.  Brez poseganja v poglavje VII naslova IV delničarji ali upniki institucije v postopku reševanja in druge tretje osebe, katerih sredstva, pravice ali obveznosti niso prenesene, nimajo nobenih pravic nad prenesenimi sredstvi, pravicami ali obveznostmi ali v zvezi njimi.

Člen 39

Instrument prodaje poslovanja: postopkovne zahteve

1.  Ob upoštevanju odstavka 3 tega člena organ za reševanje pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja v zvezi z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) trži sredstva, pravice, obveznosti, delnice ali druge lastniške instrumente te institucije, ki jih organ namerava prenesti, ali se dogovori o njihovem trženju. Paketi pravic, sredstev in obveznosti se lahko tržijo ločeno.

2.  Brez poseganja v okvir Unije za državne pomoči se, če je ustrezno, trženje iz odstavka 1 izvaja v skladu z naslednjimi merili:

(a) 

je kar se da pregledno in ne prikazuje napačno sredstev, pravic, obveznosti, delnic ali drugih lastniških instrumentov te institucije, ki jih organ namerava prenesti, ob upoštevanju okoliščin in predvsem potrebe po ohranjanju finančne stabilnosti;

(b) 

morebitni kupci niso neupravičeno favorizirani ali diskriminirani;

(c) 

ni v nobenem nasprotju interesov;

(d) 

ne dodeljuje nobenih nepravičnih prednosti morebitnemu kupcu;

(e) 

upošteva potrebo po hitri izvedbi ukrepov za reševanje;

(f) 

njegov cilj je iztržiti kar najvišjo prodajno ceno zadevnih delnic ali drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti.

Ob upoštevanju točke (b) prvega pododstavka načela iz tega odstavka organom za reševanje ne preprečujejo privabljanja natančno določenih morebitnih kupcev.

Vsako javno razkritje trženja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, ki bi se sicer zahtevalo v skladu s členom 17(1) Uredbe (EU) št. 596/2014, se lahko odloži v skladu s členom 17(4) ali (5) navedene uredbe.

3.  Organ za reševanje lahko uporabi instrument prodaje poslovanja brez izpolnjevanja zahteve po trženju iz odstavka 1, če ugotovi, da bi izpolnjevanje te zahteve verjetno ogrozilo izpolnitev enega ali več ciljev reševanja, in zlasti če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a) 

organ za reševanje meni, da obstaja resna grožnja za finančno stabilnost, ki je posledica propada ali verjetnega propada institucije v postopku reševanja ali se zaradi njega še stopnjuje, in

(b) 

organ za reševanje meni, da bi izpolnjevanje teh zahtev verjetno ogrozilo učinkovitost instrumenta prodaje poslovanja pri odpravljanju te grožnje ali doseganju cilja reševanja iz točke (b) člena 31(2).

4.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, v katerih opredeli dejanske okoliščine, ki predstavljajo stvarno grožnjo, in elemente, povezane z učinkovitostjo instrumenta prodaje poslovanja, iz točk (a) in (b) odstavka 3.



Oddelek 3

Instrument premostitvene institucije

Člen 40

Instrument premostitvene institucije

1.  Za uveljavitev instrumenta premostitvene institucije in ob upoštevanju potrebe po ohranitvi kritičnih funkcij premostitvene institucije države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo, da na premostitveno institucijo prenesejo:

(a) 

delnice ali druge lastniške instrumente, ki jih je izdala ena ali več institucij v postopku reševanja;

(b) 

vsa ali katera koli sredstva, pravice ali obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja.

Ob upoštevanju člena 85 se prenos iz prvega pododstavka lahko opravi, ne da bi bilo treba pridobiti soglasje delničarjev institucij v postopku reševanja ali katere koli tretje osebe razen premostitvene institucije ter ne da bi bilo treba izpolnjevati kakršne koli postopkovne zahteve v skladu s pravom o gospodarskih družbah ali vrednostnih papirjih.

2.  Premostitvena institucija je pravna oseba, ki izpolnjuje vse naslednje zahteve:

(a) 

je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov, kar lahko vključuje tudi organ za reševanje ali shemo za financiranje reševanja, in je pod nadzorom organa za reševanje;

(b) 

ustanovljena je z namenom prejema in hrambe nekaterih ali vseh delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, oziroma nekaterih ali vseh sredstev, pravic in obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja, da bi se ohranil dostop do kritičnih funkcij in prodala institucija ali subjekt iz točke (b), (c), ali (d) člena 1(1).

Uporaba instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov za namen iz točke (b) člena 43(2) ne posega v zmožnost organa za reševanje, da nadzoruje premostitveno institucijo.

3.  Pri uporabi instrumenta premostitvene institucije organ za reševanje zagotovi, da skupna vrednost obveznosti, prenesenih na premostitveno institucijo, ne presega skupne vrednosti pravic in sredstev, ki so bile prenesene z institucije v postopku reševanja ali zagotovljene iz drugih virov.

4.  Ob upoštevanju člena 37(7) se vsakršno nadomestilo, ki ga plača premostitvena institucija, pripiše:

(a) 

lastnikom delnic ali lastniških instrumentov, če je bil prenos na premostitveno institucijo izveden s prenosom delnic ali lastniških instrumentov, ki jih izda institucija v postopku reševanja, z imetnikov zadevnih delnic ali instrumentov na premostitveno institucijo;

(b) 

instituciji v postopku reševanja, če je bil prenos izveden s prenosom nekaterih ali vseh sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja na premostitveno institucijo.

5.  Organ za reševanje lahko pri uporabi instrumenta premostitvene institucije pooblastilo za prenos uporabi več kot enkrat, da bi zagotovil dodatne prenose delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, oziroma sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja.

6.  Po uporabi instrumenta premostitvene institucije lahko organ za reševanje:

(a) 

prenese pravice, sredstva ali obveznosti s premostitvene institucije nazaj na institucijo v postopku reševanja oziroma delnice ali druge lastniške instrumente nazaj na prvotne lastnike, pri čemer so institucija v postopku reševanja ali prvotni lastniki dolžni ponovno prevzeti vsa sredstva, pravice ali obveznosti oziroma delnice ali druge lastniške instrumente, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 7;

(b) 

prenese delnice ali druge lastniške instrumente oziroma sredstva, pravice ali obveznosti s premostitvene institucije na tretjo osebo.

7.  Organi za reševanje lahko delnice ali druge lastniške instrumente oziroma sredstva, pravice ali obveznosti prenesejo nazaj s premostitvene institucije v enem od naslednjih primerov:

(a) 

možnost, da bi lahko bile posamezne delnice ali drugi lastniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti prenesene nazaj, je izrecno navedena v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos;

(b) 

posamezne delnice ali drugi lastniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti dejansko ne spadajo v razrede delnic ali drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedene v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos, ali ne izpolnjujejo pogojev za prenos lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedenih v tem instrumentu.

Takšen prenos nazaj se lahko izvede v katerem koli obdobju in v skladu s katerimi koli drugimi pogoji, ki so v danem instrumentu navedeni za zadevni namen.

8.  Prenosi med institucijo v postopku reševanja oziroma prvotnimi lastniki delnic ali drugih lastniških instrumentov in premostitveno institucijo so predmet zaščitnih ukrepov iz poglavja VII naslova IV.

9.  Za namene uveljavljanja pravice do zagotavljanja storitev ali ustanavljanja v drugi državi članici v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU premostitvena institucija velja za pravno naslednico institucije v postopku reševanja in lahko še naprej uveljavlja vse pravice, ki jih je institucija v postopku reševanja uveljavljala v zvezi s prenesenimi sredstvi, pravicami ali obveznostmi.

Organi za reševanje lahko za druge namene zahtevajo, da se premostitvena institucija šteje za pravno naslednico institucije v postopku reševanja in lahko še naprej uveljavlja vse pravice, ki jih je institucija v postopku reševanja uveljavljala v zvezi s prenesenimi sredstvi, pravicami ali obveznostmi.

10.  Države članice zagotovijo, da lahko premostitvena institucija še naprej uveljavlja pravice do članstva in dostopa do plačilnih, klirinških in poravnalnih sistemov, borz, odškodninskih shem za investitorje in sistemov jamstva za vloge institucije v postopku reševanja, če izpolnjuje merila za članstvo in sodelovanje v teh sistemih.

Ne glede na prvi pododstavek države članice zagotovijo, da:

(a) 

se dostop ne zavrne na podlagi dejstva, da premostitvena institucija nima ocene bonitetne agencije ali da ta ocena ne ustreza stopnji, ki je potrebna za dostop do sistemov, navedenih v prvem pododstavku;

(b) 

če premostitvena institucija ne izpolnjuje meril članstva ali sodelovanja v zvezi z zadevnim plačilnim, klirinškim ali poravnalnim sistemom, borzo, odškodninsko shemo za investitorje ali sistemom jamstva za vloge, se pravice iz prvega pododstavka uveljavljajo v obdobju, ki ga lahko določi organ za reševanje in ne presega 24 mesecev ter se lahko podaljša, če premostitvena institucija za to zaprosi organ za reševanje.

11.  Brez poseganja v poglavje VII naslova IV delničarji ali upniki institucije v postopku reševanja in druge tretje osebe, katerih sredstva, pravice ali obveznosti niso prenesene na premostitveno institucijo, nimajo nobenih pravic nad sredstvi, pravicami ali obveznostmi, prenesenimi na premostitveno institucijo, njen upravljalni organ ali višje vodstvo, ali v zvezi z njimi.

12.  Cilji premostitvene institucije ne vključujejo nobene obveznosti ali odgovornosti do delničarjev ali upnikov institucije v postopku reševanja, upravljalni organ ali višje vodstvo pa tem delničarjem ali upnikom ne odgovarja za dejanja in opustitve dejanj pri opravljanju svojih funkcij, razen če dejanje ali opustitev dejanja pomeni hudo malomarnost ali resno kršitev v skladu z nacionalnim pravom, ki neposredno vpliva na pravice teh delničarjev ali upnikov.

Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom dodatno omejijo odgovornost premostitvene institucije in njenega upravljalnega organa ali višjega vodstva za dejanja in opustitve dejanj pri opravljanju svojih dolžnosti.

Člen 41

Delovanje premostitvene institucije

1.  Države članice zagotovijo, da premostitvena institucija deluje v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a) 

vsebino ustanovitvenih aktov premostitvene institucije odobri organ za reševanje;

(b) 

glede na lastniško strukturo premostitvene institucije organ za reševanje imenuje ali potrdi njen upravljalni organ;

(c) 

organ za reševanje potrdi nadomestila za člane upravljalnega organa in določi, za kaj so odgovorni;

(d) 

organ za reševanje potrdi strategijo in profil tveganja premostitvene institucije;

(e) 

premostitvena institucija ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU, kot je ustrezno, ter potrebno dovoljenje v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, da nadaljuje z opravljanjem dejavnosti ali zagotavljanjem storitev, ki jih pridobi s prenosom, opravljenim na podlagi odstavka 63 te direktive;

(f) 

premostitvena institucija izpolnjuje zahteve iz Uredbe EU št. 575/2013 ter Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/65/EU, kot je ustrezno, ter je predmet nadzora v skladu z navedenimi uredbo in direktivama;

(g) 

premostitvena institucija deluje v skladu z okvirom Unije za državne pomoči, organ za reševanje pa lahko njeno delovanje ustrezno omeji.

Ne glede na določbe iz točk (e) in (f) prvega pododstavka in če je potrebno za uresničitev ciljev reševanja, se lahko premostitvena institucija za kratek čas ustanovi in pridobi dovoljenje, ne da bi na začetku delovanja izpolnjevala Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU. Organ za reševanje v ta namen pristojnemu organu predloži ustrezni zahtevek. Če pristojni organ izda dovoljenje, navede obdobje, v katerem premostitveni instituciji ni treba izpolnjevati zahtev navedenih direktiv.

2.  Ob upoštevanju morebitnih omejitev, določenih v skladu s pravili Unije ali nacionalnimi pravili o konkurenci, uprava premostitvene institucije institucijo upravlja z namenom ohranitve dostopa do kritičnih funkcij in prodaje institucije ali subjekta iz točke (b), (c), ali (d) člena 1(1), njegovih sredstev, pravic ali obveznosti enemu ali več zasebnim kupcem, ob ustreznih pogojih in v obdobju iz odstavka 4 tega člena ali, kot je ustrezno, odstavka 6 tega člena.

3.  Organ za reševanje odloči, da premostitvena institucija ni več premostitvena institucija v smislu člena 40(2), ko se zgodi karkoli od naslednjega:

(a) 

premostitvena institucija se združi z drugim subjektom;

(b) 

premostitvena institucija ne izpolnjuje več zahtev iz člena 40(2);

(c) 

vsa ali praktično vsa sredstva, pravice ali obveznosti premostitvene institucije se prodajo tretji osebi;

(d) 

poteče obdobje iz odstavka 5 oziroma 6, kot je ustrezno;

(e) 

sredstva premostitvene institucije so v celoti izčrpana, njene obveznosti pa v celoti poravnane.

4.  Če si organ za reševanje prizadeva za prodajo premostitvene institucije ali njenih sredstev, pravic ali obveznosti, države članice zagotovijo, da so premostitvena institucija ali zadevna sredstva ali obveznosti dane na trg odprto in pregledno ter da se pri prodaji ne prikazujejo napačno in da posamezni morebitni kupci niso neupravičeno favorizirani ali diskriminirani.

Vsaka takšna prodaja se opravi pod tržnimi pogoji ob upoštevanju okoliščin in v skladu z okvirom Unije za državne pomoči.

5.  Če se ne uresniči nobena od možnosti iz točke (a), (b), (c) in (e) odstavka 3, organ za reševanje čim prej zaključi delovanje premostitvene institucije, v vsakem primeru pa po izteku dveletnega obdobja od datuma, na katerega je bil izveden zadnji prenos z institucije v postopku reševanja na podlagi instrumenta premostitvene institucije.

6.  Organ za reševanje lahko obdobje iz odstavka 5 podaljša za eno ali več dodatnih enoletnih obdobij, če:

(a) 

takšno podaljšanje podpira možnosti, navedene v točkah (a), (b), (c) ali (e) odstavka 3, ali

(b) 

je takšno podaljšanje potrebno za zagotovitev kontinuitete opravljanja bistvenih bančnih ali finančnih storitev.

7.  Vsaka odločitev organa za reševanje o podaljšanju obdobja iz odstavka 5 se obrazloži in vključuje podrobno oceno stanja, tudi razmer na trgu in obetov, ki upravičuje podaljšanje.

8.  Če se delovanje premostitvene institucije zaključi v okoliščinah iz točke (c) ali (d) odstavka 3, se prenehanje premostitvene institucije izvrši v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki.

Ob upoštevanju člena 37(7) se vsi prihodki, ustvarjeni s prenehanjem delovanja premostitvene institucije, pripišejo delničarjem premostitvene institucije.

9.  Če se premostitvena institucija uporabi za prenos sredstev in obveznosti več kot ene institucije v postopku reševanja, se obveznost iz odstavka 8 nanaša na sredstva in obveznosti, ki so bile prenesene z vsake posamezne institucije v postopku reševanja, ne pa na premostitveno institucijo samo.



Oddelek 4

Instrument izločitve sredstev

Člen 42

Instrument izločitve sredstev

1.  Zaradi uveljavitve instrumenta izločitve sredstev države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo za prenos sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja ali premostitvene institucije na enega ali več nosilcev upravljanja sredstev.

Ob upoštevanju člena 85 se prenos iz prvega pododstavka lahko opravi, ne da bi bilo treba pridobiti soglasje delničarjev institucij v postopku reševanja ali katere koli tretje osebe razen premostitvene institucije ter ne da bi bilo treba izpolnjevati kakršne koli postopkovne zahteve v skladu s pravom o gospodarskih družbah ali vrednostnih papirjih.

2.  Za namene instrumenta izločitve sredstev je nosilec upravljanja sredstev pravna oseba, ki izpolnjuje vse naslednje zahteve:

(a) 

je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov, kar lahko vključuje tudi organ za reševanje ali shemo za financiranje reševanja, in je pod nadzorom organa za reševanje;

(b) 

je bil ustanovljen za namene sprejemanja nekaterih ali vseh sredstev, pravic in obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja ali premostitvene institucije.

3.  Nosilec upravljanja sredstev upravlja sredstva, ki so bila nanj prenesena, da bi dosegla čim višjo vrednost pri morebitni prodaji ali prenehanju v skladu s predpisi.

4.  Države članice zagotovijo, da nosilec upravljanja sredstev deluje v skladu z naslednjimi določbami:

(a) 

vsebino ustanovitvenih aktov nosilca upravljanja sredstev odobri organ za reševanje;

(b) 

glede na lastniško strukturo nosilca upravljanja sredstev organ za reševanje imenuje ali potrdi upravljalni organ nosilca;

(c) 

organ za reševanje potrdi prejemke članov upravljalnega organa in določi, za kaj so odgovorni;

(d) 

organ za reševanje odobri strategijo in profil tveganja nosilca upravljanja sredstev.

5.  Organi za reševanje lahko izvajajo pooblastilo za prenos sredstev, pravic ali obveznosti iz odstavka 1 le, če:

(a) 

je stanje na določenem trgu za ta sredstva takšno, da bi likvidacija takšnih sredstev v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki lahko negativno vplivala na enega ali več finančnih trgov;

(b) 

je takšen prenos potreben, da se zagotovi nemoteno delovanje institucije v postopku reševanja ali premostitvene institucije, ali

(c) 

je takšen prenos potreben, da se zagotovijo čim višji dohodki iz likvidacije.

6.  Pri uporabi instrumenta izločitve sredstev organi za reševanje v skladu z načeli iz člena 36 in okvirom Unije za državne pomoči določijo nadomestilo, proti kateremu se sredstva, pravice in obveznosti prenesejo na nosilca upravljanja sredstev. Ta odstavek ne preprečuje, da imajo nadomestila nominalno ali negativno vrednost.

7.  Ob upoštevanju člena 37(7) se vsakršno nadomestilo, ki ga v zvezi s pridobljenimi sredstvi, pravicami ali obveznostmi nosilec upravljanja sredstev plača neposredno iz institucije v postopku reševanja, pripiše instituciji v postopku reševanja. Nadomestilo se lahko plača v obliki dolžniških instrumentov, ki jih izda nosilec upravljanja sredstev.

8.  Če je bil uporabljen instrument premostitvene institucije, lahko nosilec upravljanja sredstev po uporabi tega instrumenta pridobi sredstva, pravice ali obveznosti od premostitvene institucije.

9.  Organi za reševanje lahko sredstva, pravice ali obveznosti z institucije v postopku reševanja na enega ali več nosilcev upravljanja sredstev prenesejo več kot enkrat, sredstva, pravice ali obveznosti z enega ali več nosilcev upravljanja sredstev pa lahko prenesejo nazaj na institucijo v postopku reševanja, če sta izpolnjena pogoja iz odstavka 10.

Institucija v postopku reševanja je dolžna ponovno prevzeti vsa tovrstna sredstva, pravice ali obveznosti.

10.  Organi za reševanje pravice, sredstva ali obveznosti lahko z nosilca upravljanja sredstev prenesejo nazaj na institucijo v postopku reševanja v enem od naslednjih primerov:

(a) 

možnost, da bi lahko bile posamezne pravice, sredstva ali obveznosti prenesene nazaj, je izrecno navedena v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos;

(b) 

posamezne pravice, sredstva ali obveznosti dejansko ne spadajo v razrede pravic, sredstev ali obveznosti, navedene v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos, ali ne izpolnjujejo pogojev za ta prenos.

V vsakem od primerov iz točk (a) in (b) se lahko prenos nazaj izvede v katerem koli časovnem obdobju, izvede pa se v skladu s katerimi koli drugimi pogoji, ki so v tem instrumentu navedeni za zadevni namen.

11.  Prenosi med institucijo v postopku reševanja in nosilcem upravljanja sredstev so predmet zaščitnih ukrepov za delne prenose lastništva, navedenih v poglavju VII naslova IV.

12.  Brez poseganja v poglavje VII naslova IV delničarji ali upniki institucije v postopku reševanja in druge tretje osebe, katerih sredstva, pravice ali obveznosti niso prenesene na nosilca upravljanja sredstev, nimajo nobenih pravic nad sredstvi, pravicami ali obveznostmi, prenesenimi na nosilca upravljanja sredstev, upravljalni organ ali višje vodstvo, ali v zvezi z njimi.

13.  Cilji nosilca upravljanja sredstev ne vključujejo nobene obveznosti ali odgovornosti do delničarjev ali upnikov institucije v postopku reševanja, upravljalni organ ali višje vodstvo pa tem delničarjem ali upnikom ne odgovarjajo za dejanja in opustitve dejanj pri opravljanju svojih funkcij, razen če dejanje ali opustitev dejanja pomeni hudo malomarnost ali resno kršitev v skladu z nacionalnim pravom, ki neposredno vpliva na pravice teh delničarjev ali upnikov.

Države članice lahko v skladu z nacionalnim pravom dodatno omejijo odgovornost nosilca upravljanja sredstev in njegovega upravljalnega organa ali višjega vodstva za dejanja in opustitve dejanj pri opravljanju svojih dolžnosti.

14.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 za spodbujanje zbliževanja nadzornih in reševalnih praks v zvezi z ugotavljanjem, kdaj bi v skladu z odstavkom 5 tega člena likvidacija sredstev ali obveznosti v okviru običajnih insolvenčnih postopkov insolvenčnimi lahko negativno vplivala na enega ali več finančnih trgov.



Oddelek 5

Instrument za reševanje s sredstvi upnikov



Pododdelek 1

Cilj in področje uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov

Člen 43

Instrument za reševanje s sredstvi upnikov

1.  Zaradi uveljavitve instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastila za reševanje, opredeljena v členu 63(1).

2.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje uporabijo instrument za reševanje s sredstvi upnikov, da bi v skladu z načeli reševanja iz člena 31 izpolnili cilje reševanja iz člena 34, za katerega koli od naslednjih namenov:

(a) 

dokapitalizacijo institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, ki izpolnjuje pogoje za reševanje, v zadostnem obsegu, da se ponovno vzpostavi njena zmožnost izpolnjevanja pogojev za pridobitev dovoljenja (če se ti pogoji uporabljajo za subjekt) in omogoči nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU, če ima subjekt dovoljenje v skladu s tema direktivama, ter ohrani zadostno tržno zaupanje v institucijo ali subjekt;

(b) 

konverzijo glavnice terjatev ali dolžniških instrumentov v lastniški kapital ali njihovo zmanjšanje, pri čemer se te terjatve ali ti instrumenti prenesejo:

(i) 

na premostitveno institucijo, da se ji zagotovi kapital, ali

(ii) 

v okviru instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta izločitve sredstev.

3.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje instrument za reševanje s sredstvi upnikov uporabijo za namen iz točke (a) odstavka 2 tega člena le, če obstaja razumna možnost, da bo njegova uporaba skupaj z drugimi zadevnimi ukrepi, tudi ukrepi, izvedenimi v skladu z načrtom reorganizacije poslovanja, zahtevanim v členu 52, poleg doseganja ustreznih ciljev reševanja ponovno vzpostavila finančno trdnost in zagotovila dolgoročno uspešno poslovanje zadevne institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1).

Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje uporabijo kateri koli instrument za reševanje iz točk (a), (b) in (c) člena 37(3) ter instrument za reševanje s sredstvi upnikov iz točke (b) odstavka 2 tega člena, kadar pogoji iz prvega pododstavka niso izpolnjeni.

4.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje uporabijo instrument za reševanje s sredstvi upnikov za vse institucije ali subjekte iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), pri čemer vedno upoštevajo pravno obliko zadevne institucije ali subjekta, ali da lahko spremenijo pravno obliko.

Člen 44

Področje uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov

1.  Države članice zagotovijo, da se instrument za reševanje s sredstvi upnikov lahko uporabi za vse obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki v skladu z odstavki 2 do 3 tega člena niso izključene iz področja uporabe tega instrumenta.

2.  Organi za reševanje ne izvajajo pooblastil za odpis ali konverzijo v zvezi z naslednjimi obveznostmi, če zanje velja pravo države članice ali tretje države:

(a) 

kritimi vlogami;

(b) 

zavarovanimi obveznostmi, vključno s kritimi obveznicami in obveznostmi v obliki finančnih instrumentov, ki so uporabljene za namene upravljanja s tveganji in so sestavni del sklada za kritje ter so v skladu z nacionalnim pravom zavarovane na podoben način kot krite obveznice;

(c) 

katerimi koli obveznostmi, ki so posledica dejstva, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive drži sredstva ali denar strank, vključno s sredstvi strank ali denarjem strank, ki jih drži v imenu kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), opredeljenih v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES, ali alternativnih investicijskih skladov (AIS), opredeljenih v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( 8 ), pod pogojem, da so te stranke zaščitene z veljavnim insolvenčnim pravom;

(d) 

obveznostmi, ki so posledica fiduciarnega razmerja med institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) (kot fiduciarjem) in drugo osebo (kot upravičencem), pod pogojem, da je takšen upravičenec zaščiten z veljavnim pravom o insolventnosti ali civilnim pravom;

(e) 

obveznostmi institucijam – razen subjektom, ki so del iste skupine – s prvotno zapadlostjo, krajšo od sedem dni;

▼M3

(f) 

obveznostmi do sistemov ali operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES, ali njihovih udeležencev, ki so posledica sodelovanja v takšnem sistemu, in katerih preostala zapadlost je krajša od sedem dni, ali do CNS, ki jim je bilo v Uniji izdano dovoljenje na podlagi člena 14 Uredbe (EU) št. 648/2012, in CNS iz tretjih držav, ki jih priznava ESMA na podlagi člena 25 navedene uredbe;

▼B

(g) 

obveznostjo do koga od naslednjih:

(i) 

delojemalca v povezavi z obračunano plačo, pokojninskimi prejemki ali drugimi fiksnimi nadomestili, razen spremenljivega dela nadomestila, ki ga ne ureja zakon ali kolektivna pogodba;

(ii) 

komercialnega ali trgovinskega upnika, ki izhaja iz dobave blaga ali zagotavljanja storitev, instituciji ali subjektu iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki so kritične za vsakodnevno opravljanje dejavnosti institucije ali subjekta, vključno s storitvami informacijske tehnologije, komunalnimi storitvami ter najemom, servisiranjem in vzdrževanjem prostorov;

(iii) 

davčnih organov in organov za socialno varstvo, če imajo te obveznosti prednost v skladu z veljavnim pravom.

(iv) 

sistemov zajamčenih vlog, ki izhaja iz prispevkov, ki jih je treba plačati v skladu z Direktivo 2014/49/EU;

▼M3

(h) 

obveznostmi do institucij ali subjektov iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki so del iste skupine v postopku reševanja, ne da bi bili sami subjekti v postopku reševanja, ne glede na njihovo zapadlost, razen če so te obveznosti v skladu z ustreznim nacionalnim pravom o običajnih insolvenčnih postopkih, veljavnim na datum prenosa te direktive, razvrščene za navadnimi nezavarovanimi obveznostmi; kadar se ta izjema uporablja organ za reševanje zadevne podrejene družbe, ki ni subjekt v postopku reševanja, oceni, ali znesek postavk, ki so v skladu s členom 45f(2), zadostuje za podporo izvajanju preferenčne strategije reševanja.

▼B

Točka (g)(i) prvega pododstavka se ne uporablja za spremenljivi del nadomestila za pomembne nosilce tveganja, kot so opredeljeni v členu 92(2) Direktive 2013/36/EU.

Države članice zagotovijo, da ostanejo vsa zavarovana sredstva, ki se nanašajo na kritno premoženje kritih obveznic, enaka, ločena in zadostna. Ta zahteva in točka (b) prvega pododstavka organom za reševanje, če je primerno, ne preprečujeta izvajanja pooblastil v povezavi s katerim koli delom zavarovane obveznosti ali obveznosti, zajamčene z zavarovanjem, ki presega vrednost sredstev, jamstva, pravice do zaplembe ali premoženja, s katerimi je zavarovana.

Točka (a) prvega pododstavka organom za reševanje, če je primerno, ne preprečuje izvajanja pooblastil v zvezi s katerim koli zneskom vloge, ki presega raven kritja, določeno v členu 6 Direktive 2014/49/EU.

Države članice brez poseganja v pravila za veliko izpostavljenost iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU ter da bi zagotovile rešljivost institucij in skupin, zagotovijo, da organi za reševanje v skladu s točko (b) člena 17(5) te direktive omejijo, v kakšnem obsegu so lahko druge institucije imetnice ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ , z izjemo obveznosti, katerih imetniki so subjekti, ki so del iste skupine.

3.  Organ za reševanje lahko v izjemnih okoliščinah, če se uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov, iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo izključi ali delno izključi določene obveznosti, če:

(a) 

za navedeno obveznost ni mogoče uporabiti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v razumnem času, kljub dobrovernim prizadevanjem organa za reševanje;

(b) 

je izključitev nujno potrebna in sorazmerna za doseganje kontinuitete kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij na način, ki instituciji v postopku reševanja omogoča, da nadaljuje ključne dejavnosti, storitve in transakcije;

(c) 

je izključitev nujno potrebna in sorazmerna, da bi preprečili obsežno širjenje negativnih vplivov, predvsem kar zadeva upravičene vloge, ki jih držijo fizične osebe in mikro, mala in srednja podjetja in ki bi resno ogrozil delovanje finančnih trgov, vključno z infrastrukturami finančnih trgov, na način, ki bi lahko povzročil resno motnjo v gospodarstvu države članice ali Unije, ali

(d) 

bi se vrednost – če bi za te obveznosti uporabili instrument za reševanje s sredstvi upnikov – tako zmanjšala, da bi bile izgube drugih upnikov večje, kot če bi te obveznosti izključili iz reševanja s sredstvi upnikov.

▼M3

Organi za reševanje temeljito ocenijo, ali bi bilo treba obveznosti do institucij ali subjektov iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki so del iste skupine v postopku reševanja, ne da bi bili sami subjekti v postopku reševanja, in ki niso izključene iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo na podlagi točke (h) odstavka (2) tega člena, izključiti ali delno izključiti na podlagi točk (a) do (d) prvega pododstavka tega odstavka, da se zagotovi učinkovita izvedba strategije reševanja.

Kadar organ za reševanje sklene v skladu s tem odstavkom izključiti ali delno izključiti obveznost, za katero je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ali razred obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, se lahko raven odpisa ali konverzije, uporabljene v zvezi z drugimi obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, poveča zaradi upoštevanja takšnih izključitev, pod pogojem, da je raven odpisa in konverzije, uporabljena v zvezi z drugimi obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, skladna z načelom iz točke (g) člena 34(1).

4.  Kadar organ za reševanje sklene v skladu s tem členom izključiti obveznost, za katero je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ali razred obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, izgube, ki bi bremenile te obveznosti, pa niso bile v celoti prenesene na druge upnike, lahko institucija v postopku reševanja prejme prispevek iz sheme za financiranje reševanja, da se stori eno ali oboje od naslednjega:

(a) 

pokrijejo vse izgube, ki niso bile pokrite z obveznostmi, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, in se v skladu s točko (a) člena 46(1) zagotovi, da je neto vrednost sredstev institucije v postopku reševanja enaka nič;

(b) 

nakupijo delnice ali drugi lastniški instrumenti ali kapitalski instrumenti institucije v postopku reševanja z namenom dokapitalizacije institucije v skladu s točko (b) člena 46(1).

▼B

5.  Shema za financiranje reševanja izvede prispevek iz odstavka 4, samo kadar:

(a) 

delničarji, imetniki drugih lastniških instrumentov, imetniki zadevnih kapitalskih instrumentov in drugih ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ z odpisom, konverzijo ali kako drugače zagotovijo prispevek za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo, enak znesku, ki ni manjši od 8 % vseh obveznosti, vključno s kapitalom institucije v postopku reševanja, izmerjen v času ukrepa za reševanje v skladu z vrednotenjem iz člena 36, in

(b) 

prispevek iz sheme za financiranje reševanja ne presega 5 % vseh obveznosti, vključno s kapitalom institucije v postopku reševanja, izračunanih v času sprejetih ukrepov za reševanje v skladu z vrednotenjem iz člena 36.

6.  Prispevek iz sheme za financiranje reševanja iz odstavka 4 se lahko financira:

(a) 

iz sredstev, ki so na voljo iz sheme za financiranje reševanja, ki so bili zbrani s prispevki institucij in podružnic v Uniji v skladu s členom 100(6) in členom 103;

(b) 

zneskom, ki se lahko zbere z naknadnimi prispevki v skladu s členom 104 v obdobju treh let, in

(c) 

v primeru, ko sredstva iz točk (a) in (b) tega odstavka ne zadostujejo, iz sredstev, zbranih prek alternativnih virov financiranja v skladu s členom 105.

7.  Organ za reševanje lahko v izjemnih primerih poišče dodatna sredstva iz alternativnih virov financiranja, potem ko:

(a) 

je bila dosežena 5-odstotna meja, določena v odstavku 5(b), in

(b) 

so bile vse nezavarovane, neprednostne obveznosti, razen upravičenih vlog, v celoti odpisane ali pretvorjene.

Če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) in (b) prvega pododstavka, se lahko alternativno ali dopolnilno iz sheme za financiranje reševanja prispeva znesek iz sredstev, ki so bila zbrana s predhodnimi prispevki institucij v skladu s členom 100(6) in členom 103 ter še niso bila uporabljena.

8.  Z odstopanjem od odstavka 5(a) je prispevek iz sheme za financiranje reševanja mogoč tudi na podlagi odstavka 4, če:

(a) 

prispevek za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo iz točke (a) odstavka 5 znaša vsaj 20 % tveganju prilagojene aktive zadevne institucije;

(b) 

so v shemi zadevne države članice za financiranje reševanja na voljo sredstva, zbrana prek predhodnih prispevkov (brez prispevkov v sistem jamstva za vloge) v skladu s členom 100(6) in členom 103, pri čemer je znesek najmanj enak 3 % kritih vlog vseh kreditnih institucij, ki imajo dovoljenje na njenem ozemlju, in

(c) 

zadevna institucija ima na konsolidirani podlagi manj kot 900 milijard EUR sredstev.

9.  Organi za reševanje pri uporabi diskrecije iz odstavka 3 ustrezno upoštevajo naslednje:

(a) 

načelo, da izgube najprej nosijo delničarji, potem pa na splošno upniki institucije v postopku reševanja po prednostnem vrstnem redu;

(b) 

raven sposobnosti pokrivanja izgub, ki bi jo v primeru izključitve obveznosti ali razreda obveznosti ohranila institucija v postopku reševanja, in

(c) 

potrebo po ohranitvi ustreznih virov za financiranje reševanja.

10.  Izključitve v skladu z odstavkom 3 se lahko uporabijo zaradi popolne izključitve obveznosti iz odpisa ali zaradi omejitve obsega odpisa, uporabljenega v zvezi z navedeno obveznostjo.

11.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 115, da podrobneje določi okoliščine, v katerih je za doseganje ciljev iz odstavka 3 tega člena potrebna izključitev.

12.  Organ za reševanje pred uporabo diskrecijske pravice za izključitev obveznosti iz odstavka 3 o tem uradno obvesti Komisijo. Če bi bil zaradi izključitve potreben prispevek iz sheme za financiranje reševanja ali alternativnega vira financiranja na podlagi odstavkov 4 do 8, lahko Komisija v 24 urah po prejemu takšnega uradnega obvestila ali po daljšem obdobju v dogovoru z organom za reševanje predlagano izključitev prepove ali zahteva njeno spremembo, če zahteve iz tega člena in delegiranih aktov niso izpolnjene, da bi lahko zaščitila celovitost notranjega trga. To ne posega v okvir Unije za državne pomoči, ki jih uporablja Komisija.

▼M3

Člen 44a

Prodaja podrejenih kvalificiranih obveznosti neprofesionalnim strankam

1.  Države članice zagotovijo, da lahko prodajalec kvalificiranih obveznosti, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013, razen točke (b) člena 72a(1) in odstavkov 3 do 5 člena 72b navedene uredbe, neprofesionalni stranki, kot je opredeljena v točki 11 člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, takšne obveznosti proda samo, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

prodajalec je izvedel preizkus primernosti v skladu s členom 25(2) Direktive 2014/65/EU;

(b) 

prodajalec se je na podlagi preizkusa iz točke (a) prepričal, da so takšne kvalificirane obveznosti primerne za to neprofesionalno stranko;

(c) 

dokumenti prodajalca izpričujejo primernost v skladu s členom 25(6) Direktive 2014/65/EU.

Ne glede na prvi pododstavek lahko države članice določijo, da se pogoji iz točk (a) do (c) navedenega pododstavka uporabljajo za prodajalce drugih instrumentov, ki štejejo za kapital ali obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

2.  Kadar so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni in portfelj finančnih instrumentov te neprofesionalne stranke v trenutku nakupa ne presega 500 000  EUR, prodajalec na podlagi informacij, ki jih neprofesionalna stranka priskrbi v skladu z odstavkom 3, zagotovi, da sta v trenutku nakupa izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a) 

neprofesionalna stranka v obveznosti iz odstavka 1 ni vložila skupnega zneska, ki presega 10 % portfelja finančnih instrumentov te stranke;

(b) 

začetni znesek naložbe, vložen v enega ali več instrumentov obveznosti iz odstavka 1, znaša najmanj 10 000  EUR.

3.  Neprofesionalna stranka prodajalcu priskrbi natančne informacije o svojem portfelju finančnih instrumentov, vključno s kakršnimi koli naložbami v obveznosti iz odstavka 1.

4.  Za namene odstavkov 2 in 3 portfelj finančnih instrumentov neprofesionalne stranke vključuje gotovinske vloge in finančne instrumente, kakršni koli finančni instrumenti, ki služijo kot zavarovanje, pa so izključeni.

5.  Brez poseganja v člen 25 Direktive 2014/65/EU in z odstopanjem od zahtev iz odstavkov 1 do 4 tega člena lahko države članice za obveznosti iz odstavka 1 določijo minimalni nominalni znesek v višini najmanj 50 000  EUR, ob upoštevanju razmer na trgu in praks te države članice, pa tudi veljavnih ukrepov za varstvo potrošnikov v jurisdikciji te države članice.

6.  Če vrednost bilančne vsote subjektov iz člena 1(1), ki imajo sedež v državi članici in zanje velja zahteva iz člena 45e, ne presega 50 milijard EUR, lahko ta država članica z odstopanjem od zahtev iz odstavkov 1 do 5 tega člena uporablja le zahtevo iz odstavka 2(b) tega člena.

7.  Državam članicam tega člena ni treba uporabljati za obveznosti iz odstavka 1, izdane pred 28. decembrom 2020.

▼B



Pododdelek 2

Minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

▼M3

Člen 45

Uporaba in izračun minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Države članice zagotovijo, da institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) vedno izpolnjujejo zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, in sicer v skladu s tem členom in členi 45a do 45i, kadar ti to zahtevajo.

2.  Zahteva iz odstavka 1 tega člena se izračuna v skladu s členom 45c(3), (5) ali (7), kot je ustrezno, in sicer kot znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti, ter se izrazi kot odstotek:

(a) 

zneska skupne izpostavljenosti zadevnega subjekta iz odstavka 1 tega člena tveganju, ki se izračuna v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ter

(b) 

mere skupne izpostavljenosti zadevnega subjekta iz odstavka 1 tega člena, ki se izračuna v skladu s členoma 429 in 429a Uredbe (EU) št. 575/2013.

Člen 45a

Izvzetje iz minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Ne glede na člen 45 organi za reševanje iz zahteve, določene v členu 45(1), izvzamejo hipotekarne kreditne institucije, ki se financirajo s kritimi obveznicami in ki v skladu z nacionalnim pravom ne smejo sprejemati vlog, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a) 

navedene institucije prenehajo po nacionalnih insolvenčnih postopkih ali drugih postopkih, ki so določeni za te institucije in se izvajajo v skladu s členom 38, 40 ali 42, ter

(b) 

postopki iz točke (a) zagotovijo, da upniki navedenih institucij, vključno z imetniki kritih obveznic, kadar je ustrezno, prevzamejo izgube na način, ki ustreza ciljem reševanja.

2.  Institucije, ki so izvzete iz zahteve iz člena 45(1), niso del konsolidacije iz člena 45e(1).

Člen 45b

Kvalificirane obveznosti za subjekte v postopku reševanja

1.  Obveznosti se v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti subjektov v postopku reševanja vključijo le, kadar izpolnjujejo pogoje iz naslednjih členov Uredbe (EU) št. 575/2013:

(a) 

člena 72a;

(b) 

člena 72b, razen točke (d) odstavka 2, ter

(c) 

člena 72c.

Z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka so kvalificirane obveznosti, kadar se ta direktiva nanaša na zahteve iz člena 92a ali člena 92b Uredbe (EU) št. 575/2013, za namen navedenih členov kvalificirane obveznosti, kot so opredeljene v členu 72k navedene uredbe in določene v skladu s poglavjem 5a naslova I dela 2 navedene uredbe.

2.  Obveznosti, ki izhajajo iz dolžniških instrumentov z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti, kot so strukturirani vrednostni papirji, in ki izpolnjujejo pogoje iz prvega pododstavka odstavka 1, razen točke (l) člena 72a(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, se v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti vključijo le, kadar je izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev:

(a) 

znesek glavnice obveznosti, ki izhajajo iz dolžniškega instrumenta, je v času izdaje znan, je fiksen ali se povečuje in nanj ne vpliva značilnost vgrajenega izvedenega finančnega instrumenta, pri čemer se lahko skupni znesek obveznosti, ki izhajajo iz dolžniškega instrumenta, vključno z vgrajenim izvedenim finančnim instrumentom, dnevno vrednoti po cenah na aktivnem dvosmernem likvidnem trgu za enakovreden instrument brez kreditnega tveganja v skladu s členoma 104 in 105 Uredbe (EU) št. 575/2013, ali

(b) 

dolžniški instrument vključuje pogodbeno določilo, ki določa, da je vrednost v primerih insolventnosti izdajatelja in reševanja izdajatelja fiksna ali se povečuje ter da ni večja od prvotno plačanega zneska obveznosti.

Za dolžniške instrumente iz prvega pododstavka, vključno z njihovimi vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti, ne velja sporazum o pobotu, za vrednotenje takih instrumentov pa se ne uporablja člen 49(3).

V znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti se vključi samo tisti del obveznosti iz prvega pododstavka, ki ustreza znesku glavnice iz točke (a) tega pododstavka ali fiksnemu oziroma rastočemu znesku iz točke (b) navedenega pododstavka.

3.  Kadar podrejena družba s sedežem v Uniji izda obveznosti obstoječemu delničarju, ki ni del iste skupine v postopku reševanja, in je ta podrejena družba del iste skupine v postopku reševanja, so te obveznosti vključene v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti zadevnega subjekta v postopku reševanja, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

izdane so v skladu s točko (a) člena 45f(2);

(b) 

izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo v zvezi s temi obveznostmi v skladu s členom 59 ali 62 ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo;

(c) 

te obveznosti ne presegajo zneska, ki ga dobimo, ko odštejemo:

(i) 

vsoto obveznosti, ki se izdajo subjektu v postopku reševanja in jih ta kupi bodisi neposredno bodisi posredno prek drugih subjektov v isti skupini v postopku reševanja, in znesek kapitala, izdanega v skladu s točko (b) člena 45f(2), od

(ii) 

zneska, ki se zahteva v skladu s členom 45f(1).

4.  Brez poseganja v minimalno zahtevo iz člena 45c(5) ali točke (a) člena 45d(1), organi za reševanje zagotovijo, da subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI ali za katere velja člen 45c(5) ali (6), del zahteve iz člena 45e, ki ustreza 8 % skupnih obveznosti, vključno s kapitalom, izpolnijo z uporabo kapitala, podrejenih kvalificiranih instrumentov ali obveznosti iz odstavka 3 tega člena. Organ za reševanje lahko v postopku reševanja dovoli, da subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI ali za katere velja člen 45c(5) ali (6), z uporabo kapitala, podrejenih kvalificiranih instrumentov ali obveznosti iz odstavka 3 tega člena izpolnijo raven zahteve, ki je nižja od 8 % skupnih obveznosti, vključno s kapitalom, vendar višja od zneska, pridobljenega z uporabo formule (1 – (X1/X2)) x 8 % skupnih obveznosti, vključno s kapitalom, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 72b(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ob upoštevanju zmanjšanja, ki je mogoče na podlagi člena 72b(3) navedene uredbe, pri čemer velja:

X1 = 3,5 % zneska skupne izpostavljenosti tveganjem, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, ter
X2 = znesek18 % zneska skupne izpostavljenosti tveganjem, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 in znesek zahteve po skupnem blažilniku.

Kadar zaradi uporabe prvega pododstavka tega odstavka za subjekte v postopku reševanja, za katere velja člen 45c(5), nastane zahteva, višja od 27 % zneska skupne izpostavljenosti tveganjem za zadevni subjekt v postopku reševanja, organ za reševanje omeji del zahteve iz člena 45e, ki jo je treba izpolniti z uporabo kapitala, podrejenih kvalificiranih instrumentov ali obveznostmi iz odstavka 3 tega člena, na znesek, ki je enak 27 % zneska skupne izpostavljenosti tveganjem, če je organ za reševanje ocenil, da:

(a) 

dostop do sheme za financiranje reševanja ni obravnavan kot možnost za reševanje tega subjekta v postopku reševanja v načrtu reševanja in

(b) 

kadar se točka (a) ne uporablja, zahteva iz člena 45e omogoča temu subjektu v postopku reševanja izpolnitev zahtev iz člena 44(5) oziroma 44(8), kot je ustrezno.

Pri opravljanju ocene iz drugega pododstavka odbor tudi upošteva tveganje nesorazmernega vpliva na poslovni model zadevnega subjekta v postopku reševanja.

Za subjekte v postopku reševanja, za katere velja člen 45c(6), se drugi pododstavka tega odstavka ne uporablja.

5.  Organ za reševanje lahko odloči, da subjekti v postopku reševanja, ki niso GSPI in za katere ne velja člen 45c(5) ali (6), del zahteve iz člena 45e do 8 % skupnih obveznosti subjekta, vključno s kapitalom, in do zneska formule iz odstavka 7, če je ta višji, izpolnijo z uporabo kapitala, podrejenih kvalificiranih instrumentov ali obveznosti iz odstavka 3 tega člena, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) 

nepodrejene obveznosti iz odstavkov 1 in 2 tega člena imajo v nacionalnem prednostnem vrstnem redu upnikov v okviru insolventnosti enak položaj kot nekatere obveznosti, ki so v skladu s členom 44(2) ali členom 44(3) izključene iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo;

(b) 

obstaja tveganje, da bodo upniki, katerih terjatve izhajajo iz nepodrejenih obveznosti, zaradi načrtovane uporabe pooblastil za odpis in konverzijo nepodrejenih obveznosti, ki niso izključene iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo v skladu s členom 44(2) ali členom 44(3), v zvezi z navedenimi obveznostmi utrpeli večje izgube, kot bi jih v primeru prenehanja po običajnih insolvenčnih postopkih;

(c) 

znesek kapitala in drugih podrejenih obveznosti ne presega zneska, potrebnega za zagotovitev, da upniki iz točke (b) ne utrpijo večjih izgub od tistih, ki bi jih utrpeli v primeru prenehanja po običajnih insolvenčnih postopkih.

Kadar organ za reševanje ugotovi, da v razredu obveznosti, ki vključuje kvalificirane obveznosti, znesek obveznosti, ki so izključene ali za katere se lahko razumno pričakuje, da bodo izključene, iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo v skladu s členom 44(2) ali (3), skupaj predstavlja več kot 10 % navedenega razreda, organ za reševanje oceni tveganje iz točke (b) prvega pododstavka tega odstavka.

6.  Za namene odstavkov 4, 5 in 7 se izpeljane obveznosti vključijo v skupne obveznosti, če so v celoti priznane pravice nasprotne stranke do pobota.

Kapital subjekta v postopku reševanja, ki se uporabi za izpolnitev zahteve po skupnem blažilniku, je primeren za izpolnitev zahtev iz odstavkov 4, 5 in 7.

7.  Z odstopanjem od odstavka 4 tega člena lahko organ za reševanje določi, da subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI ali za katere velja člen 45c(5) ali (6) te direktive, zahtevo iz člena 45e te direktive izpolnijo z uporabo kapitala, podrejenih kvalificiranih instrumentov ali obveznosti iz odstavka 3 tega člena, kolikor vsota tega kapitala, instrumentov in obveznosti na podlagi obveznosti subjekta v postopku reševanja, da izpolni zahtevo po skupnem blažilniku in zahteve iz člena 92a Uredbe (EU) št. 575/2013 ter členov 45c(5) in 45e te direktive, ne presega višjega od naslednjih zneskov:

(a) 

8 % skupnih obveznosti subjekta, vključno s kapitalom, ali

(b) 

zneska, ki se izračuna z uporabo formule Ax2+Bx2+C, pri čemer so A, B in C naslednji zneski:

A = znesek, ki izhaja iz zahteve iz točke (c) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;
B = znesek, ki izhaja iz zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU;
C = znesek, ki izhaja iz zahteve po skupnem blažilniku.

8.  Organi za reševanje lahko pooblastilo iz odstavka 7 tega člena izvajajo v zvezi s subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI ali za katere velja člen 45c(5) ali (6) in ki izpolnjujejo enega od pogojev iz drugega pododstavka tega odstavka, do meje 30 % skupnega števila vseh subjektov v postopku reševanja, ki so GSPI ali za katere velja člen 45c(5) ali (6), za katere organ za reševanje določi zahtevo iz člena 45e.

Pogoji, ki jih upoštevajo organi za reševanje, so:

(a) 

v predhodni oceni rešljivosti so bile ugotovljene bistvene ovire za rešljivost in:

(i) 

po uporabi ukrepov iz člena 17(5) v časovnem okviru, ki ga zahteva organ za reševanje, niso bili sprejeti popravni ukrepi ali

(ii) 

ugotovljenih bistvenih ovir ni mogoče odpraviti z uporabo katerega od ukrepov iz člena 17(5), izvajanjem pooblastila iz odstavka 7 tega člena pa bi deloma ali v celoti izravnala negativen vpliv bistvenih ovir za rešljivost,

(b) 

organ za reševanje meni, da sta izvedljivost in verodostojnost preferenčne strategije reševanja subjekta v postopku reševanja omejeni, pri čemer upošteva velikost subjekta in njegovo povezanost, naravo, obseg, tveganje in zapletenost njegovih dejavnosti ter njegov pravni status in delniško strukturo, ali

(c) 

zahteva iz člena 104a Direktive 2013/36/EU odraža dejstvo, da subjekt v postopku reševanja, ki je GSPI ali za katerega velja člen 45c(5) ali (6) te direktive, spada med 20 % institucij z največjim tveganjem, za katere organ za reševanje določi zahtevo iz člena 45(1) te direktive.

Za namene določanja odstotkov iz prvega in drugega pododstavka organ za reševanje izračunano število zaokroži na najbližje celo število.

Države članice lahko ob upoštevanju posebnosti svojih nacionalnih bančnih sektorjev, med drugim zlasti števila subjektov v postopku reševanja, ki so GSPI ali za katere velja člen 45c(5) ali (6), za katere nacionalni organ za reševanje določi zahtevo iz člena 45e, določijo, da je odstotek iz prvega pododstavka višji od 30 %.

9.  Organ za reševanje sprejme odločitve iz odstavka 5 ali 7 le po posvetovanju s pristojnim organom.

Organ za reševanje pri sprejemanju teh odločitev upošteva tudi:

(a) 

globino trga za kapitalske instrumente in podrejene kvalificirane instrumente subjekta v postopku reševanja, ceno takšnih instrumentov, kadar obstajajo, in čas, ki je potreben za izvršitev poslov, s katerimi se zagotovi spoštovanje odločitve;

(b) 

znesek instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013, katerih preostala zapadlost je manj kot eno leto od datuma odločitve, da se zahteve iz odstavkov 5 in 7 tega člena kvantitativno prilagodijo;

(c) 

razpoložljivost in znesek instrumentov, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013, razen točke (d) člena 72b(2) navedene uredbe;

(d) 

ali je znesek obveznosti, ki so izključene iz uporabe pooblastil za odpis in konverzijo v skladu s členom 44(2) ali (3) in bi bile v običajnih insolvenčnih postopkih razvrščene enako kot najvišje razvrščene kvalificirane obveznosti ali za njimi, bistven v primerjavi s kapitalom in kvalificiranimi obveznostmi subjekta v postopku reševanja. Kadar znesek izključenih obveznosti ne presega 5 % zneska kapitala in kvalificiranih obveznosti subjekta v postopku reševanja, velja izključeni znesek za neznatnega. Nad tem pragom organi za reševanje ocenijo, ali so izključene obveznosti znatne;

(e) 

poslovni model, model financiranja in profil tveganja subjekta v postopku reševanja ter njegovo stabilnost in zmožnost prispevanja h gospodarstvu ter

(f) 

vpliv morebitnih stroškov prestrukturiranja na dokapitalizacijo subjekta v postopku reševanja.

Člen 45c

Določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom določi zahtevo iz člena 45(1) na podlagi naslednjih meril:

(a) 

potrebe po zagotovitvi, da se lahko skupina v postopku reševanja reši z uporabo instrumentov za reševanje za subjekt v postopku reševanja, vključno z instrumentom za reševanje s sredstvi upnikov, kadar je to primerno, na način, ki zagotavlja izpolnitev ciljev reševanja;

(b) 

potrebe po zagotovitvi, kadar je to ustrezno, da imajo subjekt v postopku reševanja in njegove podrejene družbe, ki so institucije ali subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), vendar niso subjekti v postopku reševanja, zadosten kapital in kvalificirane obveznosti za zagotovitev, da bi se lahko v primeru uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov oziroma pooblastil za odpis in konverzijo v zvezi z njimi pokrile izgube, količnik skupnega kapitala in, kakor je ustrezno, količnik finančnega vzvoda zadevnih subjektov pa bi se lahko ponovno vzpostavila na potrebno raven, ki navedenim subjektom omogoča nadaljnje izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere imajo dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU;

(c) 

potrebe po zagotovitvi, da ima subjekt v postopku reševanja, če je v načrtu reševanja predvideno, da se lahko določeni razredi kvalificiranih obveznosti izključijo iz reševanja s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(3) te direktive ali se v okviru delnega prenosa v celoti prenesejo na prejemnika, zadosten kapital in druge kvalificirane obveznosti, da bi se pokrile izgube, količnik skupnega kapitala in, kakor je ustrezno, njegov količnik finančnega vzvoda pa bi se lahko ponovno vzpostavila na potrebno raven, ki bi zadevnemu subjektu omogočala nadaljnje izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU;

(d) 

velikosti, poslovnega modela, modela financiranja in profila tveganja subjekta;

(e) 

obsega negativnih vplivov, ki bi jih imel propad subjekta na finančno stabilnost, vključno prek širjenja negativnih vplivov na druge institucije ali subjekte zaradi medsebojne povezanosti subjekta s temi drugimi institucijami ali subjekti ali preostalim finančnim sistemom.

2.  Kadar je v načrtu reševanja določeno, da je treba v skladu z zadevnim scenarijem iz člena 10(3) sprejeti ukrep za reševanje vali izvajati pooblastilo za odpis in konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59, je zahteva iz člena 45(1) enaka znesku, ki zadostuje za zagotovitev naslednjega:

(a) 

izgube, za katere se pričakuje, da jih bo utrpel subjekt, se v celoti pokrijejo („pokrivanje izgub“);

(b) 

subjekt v postopku reševanja in njegove podrejene družbe, ki so institucije ali subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), vendar niso subjekti v postopku reševanja, se dokapitalizirajo do ravni, potrebne za to, da lahko za ustrezno obdobje, ki ni daljše od enega leta, še naprej izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja in izvajajo dejavnosti, za katere imajo dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU, Direktivo 2014/65/EU ali enakovrednim zakonodajnim aktom (v nadaljnjem besedilu: dokapitalizacija).

Kadar je v načrtu reševanja določeno, da subjekt preneha po običajnem insolvenčnem postopku ali drugem enakovrednem nacionalnem postopku, organ za reševanje oceni, ali je upravičeno, da se zahteva iz člena 45(1) za navedeni subjekt omeji tako, da ne presega zneska, ki zadostuje za pokritje izgub v skladu s točko (a) prvega pododstavka.

Organ za reševanje pri oceni zlasti ovrednoti omejitev iz drugega pododstavka zlasti glede morebitnega vpliva na finančno stabilnost in tveganje za širjenje negativnih posledic po finančnem sistemu.

3.  Za subjekte v postopku reševanja je znesek iz prvega pododstavka odstavka 2 naslednji:

(a) 

za namene izračuna zahteve iz člena 45(1), v skladu s točko (a) člena 45(2), vsota:

(i) 

zneska izgub, ki jih je treba pokriti pri reševanju, pri čemer ta znesek ustreza zahtevam iz točke (c) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 in člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki veljajo za subjekt v postopku reševanja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja, in

(ii) 

zneska za dokapitalizacijo, s katerim lahko skupina v postopku reševanja po reševanju znova vzpostavi skladnost z zahtevo glede količnika skupnega kapitala iz točke (c) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 in zahtevo iz člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki velja zanjo, na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja po izvedbi preferenčne strategije za reševanje, ter

(b) 

za namene izračuna zahteve iz člena 45(1), v skladu s točko (b) člena 45(2), vsota:

(i) 

zneska izgub, ki jih je treba pokriti pri reševanju, pri čemer ta znesek ustreza zahtevi za subjekt v postopku reševanja glede količnika finančnega vzvoda iz točke (d) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja, ter

(ii) 

zneska za dokapitalizacijo, s katerim lahko skupina v postopku reševanja po reševanju znova vzpostavi skladnost z zahtevo glede količnika finančnega vzvoda iz točke (d) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja po izvedbi preferenčne strategije za reševanje.

Za namen točke (a) člena 45(2) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (a) prvega pododstavka tega odstavka, deljen z zneskom skupne izpostavljenosti tveganju.

Za namen točke (b) člena 45(2) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (b) prvega pododstavka tega odstavka, deljen z mero skupne izpostavljenosti.

Organ za reševanje pri določitvi posamične zahteve iz točke (b) prvega pododstavka tega odstavka upošteva zahteve iz členov 37(10) ter 44(5) in (8).

Organ za reševanje pri določitvi zneskov za dokapitalizacijo iz prejšnjih pododstavkov:

(a) 

uporabi zadnje sporočene vrednosti relevantnega zneska skupne izpostavljenosti tveganju ali mere skupne izpostavljenosti, prilagojene morebitnim spremembam, ki izhajajo iz ukrepov za reševanje, določenih v načrtu reševanja, in

(b) 

po posvetovanju s pristojnim organom znesek, ki ustreza veljavni zahtevi iz člena 104a Direktive 2013/36/EU, prilagodi navzdol ali navzgor, da določi zahtevo, ki se uporablja za subjekt v postopku reševanja po izvedbi preferenčne strategije reševanja.

Organ za reševanje ima možnost, da zahtevo iz točke (a)(ii) prvega pododstavka zviša za ustrezen znesek, ki je potreben za zagotovitev, da subjekt v ustreznem obdobju po reševanju, ki ni daljše od enega leta, lahko ohrani zadostno zaupanje trga.

Kadar se uporablja šesti pododstavek tega odstavka, je znesek iz navedenega pododstavka enak zahtevi po skupnem blažilniku, ki se uporablja po uporabi instrumentov za reševanje, zmanjšani za znesek iz točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU.

Znesek iz šestega pododstavka tega odstavka se prilagodi navzdol, če organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom ugotovi, da bi bilo izvedljivo in verjetno, da nižji znesek zadostuje, da se po izvedbi strategije reševanja ohrani zaupanje trga ter zagotovi, da institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) še naprej opravlja kritične ekonomske funkcije in dostopa do financiranja brez uporabe izredne javnofinančne pomoči, razen prispevkov iz sheme za financiranje reševanja, v skladu s členom 44(5) in (8) ter členom 101(2). Ta znesek se prilagodi navzgor, če organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom ugotovi, da je višji znesek potreben, da se v ustreznem obdobju, ki ni daljše od enega leta, ohrani zadostno zaupanje trga ter zagotovi, da institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) še naprej opravlja ključne ekonomske funkcije in dostopa do financiranja brez uporabe izredne javnofinančne pomoči, razen prispevkov iz sheme za financiranje reševanja, v skladu s členom 44(5) in (8) ter členom 101(2).

4.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli metodologijo, ki jo morajo organi za reševanje uporabiti pri oceni zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU in zahteve po skupnem blažilniku za subjekte v postopku reševanja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja, kadar za skupino v postopku reševanja ne veljajo navedene zahteve iz navedene direktive.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

5.  Za subjekte v postopku reševanja, za katere ne velja člen 92a Uredbe (EU) št. 575/2013 in ki so del skupine v postopku reševanja, katerih bilančna vsota presega 100 milijard EUR, je raven zahteve iz odstavka 3 tega člena vsaj enaka:

(a) 

13,5 %, kadar se izračuna v skladu s točko (a) člena 45(2), in

(b) 

5 %, kadar se izračuna v skladu s točko (b) člena 45(2).

Z odstopanjem od člena 45b subjekti v postopku reševanja iz prvega pododstavka tega odstavka raven zahteve iz prvega pododstavka tega odstavka, ki je enaka 13,5 %, kadar se izračuna v skladu s točko (a) člena 45(2), in 5 %, kadar se izračuna v skladu s točko (b) člena 45(2), izpolnijo z uporabo kapitala, podrejenih kvalificiranih instrumentov ali obveznosti iz člena 45b(3) te direktive.

6.  Organ za reševanje lahko po posvetovanju s pristojnim organom sklene zahteve iz odstavka 5 tega člena uporabiti za subjekt v postopku reševanja, za katerega ne velja člen 92a Uredbe (EU) št. 575/2013 in ki je del skupine v postopku reševanja, katere bilančna vsota je nižja od 100 milijard EUR, ter za katerega se lahko po oceni organa za reševanje razumno pričakuje, da bi njegov propad pomenil sistemsko tveganje.

Organ za reševanje pri sprejemanju odločitve iz prvega pododstavka tega odstavka upošteva:

(a) 

razširjenost vlog in odsotnost dolžniških instrumentov v modelu financiranja;

(b) 

v kakšnem obsegu je omejen dostop do kapitalskih trgov za kvalificirane obveznosti;

(c) 

v kakšnem obsegu je subjekt v postopku reševanja odvisen od navadnega lastniškega temeljnega kapitala za izpolnitev zahteve iz člena 45e.

Če odločitev na podlagi prvega pododstavka tega odstavka ne obstaja, to ne posega v kakršno koli odločitev na podlagi člena 45b(5).

7.  Za subjekte, ki sami niso subjekti v postopku reševanja, je znesek iz prvega pododstavka odstavka 2 naslednji:

(a) 

za namene izračuna zahteve iz člena 45(1), v skladu s točko (a) člena 45(2), vsota:

(i) 

zneska izgub, ki jih je treba pokriti, pri čemer ta znesek ustreza zahtevam iz točke (c) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 in člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki veljajo za subjekt, ter

(ii) 

zneska za dokapitalizacijo, s katerim lahko subjekt znova vzpostavi skladnost z zahtevo glede količnika skupnega kapitala iz točke (c) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 in zahtevo iz člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki veljata zanj, po izvedbi pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 te direktive ali po reševanju skupine v postopku reševanja; ter

(b) 

za namene izračuna zahteve iz člena 45(1), v skladu s točko (b) člena 45(2), vsota:

(i) 

zneska izgub, ki jih je treba pokriti, pri čemer ta znesek ustreza zahtevi po količniku finančnega vzvoda iz točke (d) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki velja zanj, ter

(ii) 

zneska za dokapitalizacijo, ki subjektu omogoča, da znova vzpostavi skladnost z zahtevo po količniku finančnega vzvoda iz točke (d) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, ki velja zanj, po izvedbi pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 te direktive ali po reševanju skupine v postopku reševanja.

Za namene točke (a) člena 45(2) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (a) prvega pododstavka tega odstavka, deljen z zneskom skupne izpostavljenosti tveganju.

Za namene točke (b) člena 45(2) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (b) prvega pododstavka tega odstavka, deljen z mero skupne izpostavljenosti.

Organ za reševanje pri določitvi posamične zahteve iz točke (b) prvega pododstavka tega odstavka upošteva zahteve iz členov 37(10) ter 44(5) in (8).

Organ za reševanje pri določitvi zneskov za dokapitalizacijo iz prejšnjih pododstavkov:

(a) 

uporabi zadnje sporočene vrednosti relevantnega zneska skupne izpostavljenosti tveganju ali mere skupne izpostavljenosti, prilagojene morebitnim spremembam, ki izhajajo iz ukrepov, določenih v načrtu reševanja, in

(b) 

po posvetovanju s pristojnimi organi znesek, ki ustreza veljavni zahtevi iz člena 104a Direktive 2013/36/EU, prilagodi navzdol ali navzgor, da določi zahtevo, ki se uporablja za zadevni subjekt po izvedbi pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 te direktive ali po reševanju skupine v postopku reševanja.

Organ za reševanje ima možnost, da zahtevo iz točke (a)(ii) prvega pododstavka tega odstavka zviša za ustrezen znesek, ki je potreben za zagotovitev, da subjekt v ustreznem obdobju po izvedbi pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59, ki ni daljše od enega leta, lahko ohrani zadostno zaupanje trga.

Kadar se uporablja šesti pododstavek tega odstavka, je znesek iz navedenega pododstavka enak zahtevi po skupnem blažilniku, ki se uporablja po izvedbi pooblastil iz člena 59 te direktive ali po reševanju skupine v postopku reševanja, zmanjšan za znesek iz točke (a) točke (6) člena 128 Direktive 2013/36/EU.

Znesek iz šestega pododstavka tega odstavka se prilagodi navzdol, če organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom ugotovi, da bi bilo izvedljivo in verjetno, da nižji znesek zadostuje, da se po izvedbi pooblastila iz člena 59 ali po reševanju skupine v postopku reševanja zagotovi zaupanje trga ter poskrbi, da institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) še naprej opravlja ključne ekonomske funkcije in dostopa do financiranja brez uporabe izredne javnofinančne pomoči, razen prispevkov iz sheme za financiranje reševanja, v skladu z odstavkoma 5 in 8 člena 44 ter členom 101(2) Direktive 2014/59/EU. Ta znesek se prilagodi navzgor, če organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom ugotovi, da je višji znesek potreben, da se v ustreznem obdobju, ki ni daljše od enega leta, ohrani zadostno zaupanje trga ter zagotovi, da institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) še naprej opravlja ključne ekonomske funkcije in dostopa do financiranja brez uporabe izredne javnofinančne pomoči, razen prispevkov iz sheme za financiranje reševanja, v skladu s členom 44(5) in (8) ter členom 101(2).

8.  Kadar organ za reševanje za določene razrede kvalificiranih obveznosti oceni, da se lahko razumno pričakuje, da bodo na podlagi člena 44(3) v celoti ali delno izključeni iz reševanja s sredstvi upnikov ali da bi se lahko v okviru delnega prenosa v celoti prenesli na prejemnika, se zahteva iz člena 45(1) izpolni z uporabo kapitala ali drugih kvalificiranih obveznosti, ki zadostujejo za:

(a) 

pokritje zneska izključenih obveznosti, opredeljenih v skladu s členom 44(3);

(b) 

zagotovitev izpolnitve pogojev iz odstavka 2.

9.  Vsaka odločitev organa za reševanje, da določi minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na podlagi tega člena, vsebuje obrazložitev, vključno s celovito oceno elementov iz odstavkov 2 do 8 tega člena, ter jo organ za reševanje nemudoma pregleda, da se upoštevajo morebitne spremembe v zvezi z ravnjo zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU.

10.  Za namene odstavkov 3 in 7 tega člena se kapitalske zahteve razumejo v skladu s tem, kako pristojni organ izvaja prehodne določbe, določene v poglavjih 1, 2 in 4 naslova I dela 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 in v določbah nacionalne zakonodaje za izvajanje možnosti, ki jih pristojnim organom daje navedena uredba.

Člen 45d

Določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za subjekte v postopku reševanja v okviru GSPI in pomembne podrejene družbe v Uniji v okviru GSPI zunaj EU

1.  Za subjekt v postopku reševanja, ki je GSPI ali del GSPI, zahteva iz člena 45(1) zajema naslednje:

(a) 

zahteve iz členov 92a in 494 Uredbe (EU) št. 575/2013 ter

(b) 

vsako dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jo je določil organ za reševanje posebej v zvezi s tem subjektom v skladu z odstavkom 3 tega člena.

2.  Zahteva iz člena 45(1) za pomembno podrejeno družbo v Uniji v okviru GSPI zunaj EU zajema naslednje:

(a) 

zahteve iz členov 92b in 494 Uredbe (EU) št. 575/2013 ter

(b) 

vsako dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jo je določil organ za reševanje posebej v zvezi s to pomembno podrejeno družbo v skladu z odstavkom 3 tega člena in se mora izpolniti z uporabo kapitala in obveznosti, ki izpolnjujejo pogoje iz členov 45f in 89(2).

3.  Organ za reševanje naloži dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz točke (b) odstavka 1 in točke (b) odstavka 2, samo:

(a) 

kadar zahteva iz točke (a) odstavka 1 ali točke (a) odstavka 2 tega člena ne zadostuje za izpolnitev pogojev iz člena 45c ter

(b) 

v obsegu, ki zagotavlja izpolnitev pogojev iz člena 45c.

4.  Kadar je več subjektov GSPI, ki pripadajo isti GSPI, subjektov v postopku reševanja, zadevni organi za reševanje za namene člena 45h(2) izračunajo znesek iz odstavka 3:

(a) 

za vsak subjekt v postopku reševanja;

(b) 

za nadrejeni subjekt v Uniji, kot če bi bil edini subjekt GSPI v postopku reševanja.

5.  Vsaka odločitev organa za reševanje, da naloži dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na podlagi točke (b) odstavka 1 tega člena ali točke (b) odstavka 2 tega člena, vsebuje obrazložitev, vključno s celovito oceno elementov iz odstavka 3 tega člena, in jo organ za reševanje nemudoma pregleda, da se upoštevajo morebitne spremembe v zvezi z ravnjo zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki se uporablja za skupino v postopku reševanja ali pomembno podrejeno družbo v Uniji v okviru GSPI zunaj Unije.

Člen 45e

Uporaba minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v zvezi s subjekti v postopku reševanja

1.  Subjekti v postopku reševanja izpolnijo zahteve iz členov 45b do 45d na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja.

2.  Odbor za reševanje določi zahtevo iz člena 45(1) za subjekt v postopku reševanja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja v skladu s členom 45h, in sicer na podlagi zahtev iz členov 45b do 45d ter glede na to, ali načrt reševanja predvideva ločeno reševanje podrejenih družb skupine v tretji državi.

3.  Za skupine v postopku reševanja, opredeljene v skladu s točko (b) točke (83b) člena 2(1), zadevni organ za reševanje glede na značilnosti solidarnostnega mehanizma in preferenčno strategijo reševanja odloči, kateri subjekti iz skupine v postopku reševanja morajo izpolnjevati člen 45c(3) in (5) ter člen 45d(1), da bi zagotovili, da skupina v postopku reševanja kot celota izpolnjuje odstavka 1 in 2 tega člena ter da to stori v skladu z načrtom reševanja.

Člen 45f

Uporaba minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v zvezi s subjekti, ki sami niso subjekti v postopku reševanja

1.  Institucije, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja ali subjekta v tretji državi, vendar same niso subjekti v postopku reševanja, izpolnijo zahteve iz člena 45c na posamični podlagi.

Organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom lahko odloči, da bo zahtevo iz tega člena uporabil za subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki je podrejena družba subjekta v postopku reševanja, vendar sam ni subjekt v postopku reševanja.

Z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka nadrejene družbe v Uniji, ki same niso subjekti v postopku reševanja, vendar so podrejene družbe subjektov v tretji državi, izpolnijo zahteve iz členov 45c in 45d na konsolidirani podlagi.

Skupine v postopku reševanja, opredeljene v skladu s točko (b) točke (83b) člena 2(1), kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom, vendar same niso subjekt v postopku reševanja, centralni organ, ki sam ni subjekt v postopku reševanja, ter morebitni subjekti v postopku reševanja, za katere ne velja zahteva iz člena 45e(3), izpolnijo člen 45c(7) na posamični podlagi.

Zahteva iz člena 45(1) se za subjekt iz tega odstavka določi v skladu s členoma 45h in 89, kadar je to ustrezno, ter na podlagi zahtev iz člena 45c.

2.  Zahteva iz člena 45(1) za subjekte iz odstavka 1 tega člena se izpolni z uporabo enega ali več od naslednjega:

(a) 

z obveznostmi:

(i) 

ki se izdajo subjektu v postopku reševanja in jih ta kupi bodisi neposredno bodisi posredno prek drugih subjektov v isti skupini v postopku reševanja, ki so obveznosti kupili od subjekta, za katerega velja ta člen, ali se izdajo obstoječemu delničarju, ki ni del iste skupine v postopku reševanja, in jih ta kupi, kolikor izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62 ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo;

(ii) 

ki izpolnjujejo merila primernosti iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013, razen točk (b), (c), (k), (l) in (m) člena 72b(2) ter člena 72b(3) do (5) navedene uredbe;

(iii) 

ki so v običajnem insolvenčnem postopku razvrščene za obveznostmi, ki ne izpolnjujejo pogoja iz točke (i) in ki niso primerne za kapitalske zahteve;

(iv) 

za katere velja pooblastilo za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62 na način, da je to usklajeno s strategijo reševanja skupine v postopku reševanja, zlasti pa ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo;

(v) 

pridobitev lastništva katerih ni neposredno ali posredno financiran s strani subjekta, za katerega velja ta člen;

(vi) 

v določbah glede katerih ni eksplicitno ali implicitno navedeno, da bi jih subjekt, za katerega velja ta člen, odpoklical, odkupil, izplačal ali predčasno odplačal, kot je ustrezno, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije tega subjekta, ta subjekt pa tega na noben način ne navaja;

(vii) 

določbe glede katerih imetniku ne dajejo pravice do pospešitve prihodnjega plačila obresti ali glavnice, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije subjekta, za katerega velja ta člen;

(viii) 

raven izplačil obresti ali dividend, kot je ustrezno, se za obveznosti ne spremeni na podlagi bonitete subjekta, za katerega velja ta člen, ali njegove nadrejene družbe;

(b) 

s kapitalom, kakor sledi:

(i) 

navadnim lastniškim temeljnim kapitalom in

(ii) 

drugim kapitalom, ki:

— 
se izda subjektom, ki so vključeni v isto skupino v postopku reševanja, in ga ti kupijo ali
— 
se izda subjektom, ki niso vključeni v isto skupino v postopku reševanja, in ga ti kupijo, kolikor izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62 ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo.

3.  Organ za reševanje podrejene družbe, ki ni subjekt v postopku reševanja, lahko opusti uporabo tega člena v zvezi z navedeno podrejeno družbo, kadar:

(a) 

imata podrejena družba in subjekt v postopku reševanja sedež v isti državi članici in sta del iste skupine v postopku reševanja;

(b) 

subjekt v postopku reševanja izpolnjuje zahtevo iz člena 45e;

(c) 

trenutno ne obstaja niti ni predvidena bistvena dejanska ali pravna ovira za takojšnji prenos kapitala na podrejeno družbo, v zvezi s katero je bila sprejeta ugotovitev v skladu s členom 59(3), ali za to, da bi subjekt v postopku reševanja odplačal obveznosti tej podrejeni družbi, zlasti kadar se v zvezi s subjektom v postopku reševanja sprejme ukrep za reševanje;

(d) 

subjekt v postopku reševanja izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in zagotovi s soglasjem pristojnega organa, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejeni družbi zanemarljiva;

(e) 

postopki subjekta v postopku reševanja, za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganja zajemajo podrejeno družbo;

(f) 

ima subjekt v postopku reševanja več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov upravljalnega organa podrejene družbe;

4.  Organ za reševanje podrejene družbe, ki ni subjekt v postopku reševanja, lahko tudi opusti uporabo tega člena v zvezi z navedeno podrejeno družbo, kadar:

(a) 

imata podrejena in nadrejena družba sedež v isti državi članici in sta del iste skupine v postopku reševanja;

(b) 

nadrejena družba v tej državi članici podrejene družbe izpolnjuje zahtevo iz člena 45(1) na konsolidirani podlagi;

(c) 

trenutno ne obstaja niti ni predvidena bistvena dejanska ali pravna ovira za takojšnji prenos kapitala nadrejene družbe na podrejeno družbo, v zvezi s katero je bila sprejeta ugotovitev v skladu s členom 59(3), ali za to, da bi nadrejena družba odplačala obveznosti tej podrejeni družbi, zlasti kadar se v zvezi z nadrejeno družbo sprejme ukrep za reševanje ali izvajajo pooblastila iz člena 59(1);

(d) 

nadrejena družba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in s soglasjem pristojnega organa zagotovi, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejeni družbi zanemarljiva;

(e) 

postopki za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganja nadrejenega podjetja zajemajo podrejeno podjetje;

(f) 

ima nadrejena družba več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov upravljalnega organa podrejene družbe.

5.  Kadar so izpolnjeni pogoji iz točk (a) in (b) odstavka 3, lahko organ za reševanje podrejene družbe dopusti, da se zahteva iz člena 45(1) v celoti ali delno izpolni z jamstvom, ki ga zagotovi subjekt v postopku reševanja in izpolnjuje naslednje pogoje:

(a) 

jamstvo se zagotovi vsaj za znesek, enakovreden znesku zahteve, ki se z jamstvom nadomesti;

(b) 

jamstvo se sproži, ko podrejena družba ni zmožna plačati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko ti zapadejo, ali v primeru ugotovitve iz člena 59(3) v zvezi s podrejeno družbo, kar koli nastopi prej;

(c) 

vsaj 50 % zneska jamstva se zavaruje na podlagi dogovora o finančnem zavarovanju, kot je opredeljen v točki (a) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES;

(d) 

zavarovanje s premoženjem, ki se uporabi za jamstvo, izpolnjuje zahteve iz člena 197 Uredbe (EU) št. 575/2013 ter je po ustrezno razumnih odbitkih zadostno za to, da se pokrije zavarovani znesek iz točke (c);

(e) 

zavarovanje s premoženjem, ki se uporabi za jamstvo, je neobremenjeno in se zlasti ne uporabi za zavarovanje drugega jamstva;

(f) 

dejanska zapadlost zavarovanja s premoženjem izpolnjuje isti pogoj za zapadlost, kot je določen v členu 72c(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, ter

(g) 

za prenos zavarovanja s subjekta v postopku reševanja na zadevno podrejeno družbo ni pravnih, regulativnih ali operativnih ovir, vključno kadar se v zvezi s subjektom v postopku reševanja sprejme ukrep za reševanje.

Za namene točke (g) prvega pododstavka subjekt v postopku reševanja na zahtevo organa za reševanje predloži neodvisno pisno in obrazloženo pravno mnenje ali kako drugače zadovoljivo dokaže, da ni nobenih pravnih, regulativnih ali operativnih ovir za prenos zavarovanja s subjekta v postopku reševanja na zadevno podrejeno družbo.

6.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih dodatno opredeli metodologijo, s katero bi se izognili položaju, ko bi instrumenti, ki so priznani za namene tega člena in jih subjekt v postopku reševanja delno ali v celoti posredno vpiše, ovirali nemoteno izvajanje strategije reševanja. Takšna metodologija bi morala zagotoviti zlasti pravilen prenos izgub na subjekt v postopku reševanja in pravilen prenos kapitala s subjekta v postopku reševanja na subjekte, ki so del skupine v postopku reševanja, vendar sami niso subjekti v postopku reševanja, pa tudi mehanizem, s katerim bi se izognili dvojnemu štetju kvalificiranih instrumentov, priznanih za namen tega člena. Takšna metodologija vključuje sistem odbitkov ali enako zanesljiv pristop ter subjektom, ki sami niso subjekti v postopku reševanja, zagotavlja izid, enakovreden tistemu, ko subjekt v postopku reševanja v celoti in neposredno vpiše kvalificirane instrumente, priznane za namen tega člena.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 45g

Opustitev za centralni organ in kreditne institucije, ki so stalno povezane s centralnim organom

Organ za reševanje lahko deloma ali v celoti opusti uporabo člena 45f v zvezi s centralnim organom ali kreditno institucijo, ki je stalno povezana s centralnim organom, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

kreditna institucija in centralni organ nadzira isti pristojni organ ter imajo sedež v isti državi članici in so del iste skupine v postopku reševanja;

(b) 

obveznosti centralnega organa in njegovih kreditnih institucij, ki so stalno povezane z njim, so solidarna odgovornost ali pa centralni organ v celoti jamči za obveznosti teh kreditnih institucij;

(c) 

minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti ter solventnosti in likvidnosti centralnega organa in vseh kreditnih institucij, ki so stalno povezane z njim, se spremljajo kot celota na podlagi konsolidiranih računovodskih izkazov teh institucij;

(d) 

v primeru opustitve za kreditno institucijo, ki je stalno povezana s centralnim organom, je vodstvo centralnega organa pooblaščeno za izdajanje navodil vodstvu takih institucij;

(e) 

zadevna skupina v postopku reševanja izpolnjuje zahtevo iz člena 45e(3) ter

(f) 

ni trenutnih ali predvidenih bistvenih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali za odplačilo obveznosti med centralnim organom in kreditnimi institucijami, stalno povezanimi z njim, v primeru reševanja.

Člen 45h

Postopek za določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, kadar ne gre za isti organ, in organi za reševanje podrejenih družb skupine v postopku reševanja, za katere velja zahteva iz člena 45f na posamični podlagi, storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi sprejeli skupno odločitev o:

(a) 

znesku zahteve, ki se uporablja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja za vsak subjekt v postopku reševanja, ter

(b) 

znesku zahteve, ki se uporablja na posamični podlagi za vsak subjekt skupine v postopku reševanja, ki ni subjekt v postopku reševanja.

S skupno odločitvijo se zagotovi skladnost s členoma 45e in 45f, poleg tega se skupna odločitev v celoti obrazloži in predloži, kot je navedeno spodaj:

(a) 

subjektu v postopku reševanja jo predloži njegov organ za reševanje;

(b) 

subjektom skupine v postopku reševanja, ki niso subjekti v postopku reševanja, jo predložijo organi za reševanje navedenih subjektov;

(c) 

nadrejeni družbi skupine v Uniji jo predloži organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, če navedena nadrejena družba v Uniji sama ni subjekt v postopku reševanja iz iste skupne v postopku reševanja.

V skupni odločitvi, sprejeti v skladu s tem členom, je lahko določeno, da podrejena družba, kadar je to skladno s strategijo reševanja in če subjekt v postopku reševanja ni neposredno ali posredno kupil dovolj instrumentov, ki izpolnjujejo zahteve iz člena 45f(2), v skladu s členom 45f(2) zahteve iz člena 45c(7) delno izpolnjuje z instrumenti, ki se izdajo in prodajo subjektom, ki niso del skupine v postopku reševanja.

▼C1

2.  Kadar je več kot en subjekt GSPI, ki pripada isti GSPI, subjekt v postopku reševanja, organi za reševanje iz odstavka 1 razpravljajo, po potrebi in v skladu s strategijo reševanja GSPI pa tudi dogovorijo o uporabi člena 72e Uredbe (EU) št. 575/2013 ter morebitnih prilagoditvah za čim večje zmanjšanje ali odpravo razlike med vsoto zneskov iz točke (a) člena 45d(4) in člena 12a Uredbe (EU) št. 575/2013 za posamezne subjekte v postopku reševanja ter vsoto zneskov iz točke (b) člena 45d(4) in člena 12a Uredbe (EU) št. 575/2013.

Taka prilagoditev se lahko uporabi, če velja naslednje:

(a) 

prilagoditev se lahko uporabi v zvezi z razlikami v izračunu zneskov skupne izpostavljenosti tveganju med zadevnimi državami članicami, in sicer tako, da se prilagodi raven zahteve;

(b) 

prilagoditev se ne uporabi za odpravo razlik, nastalih zaradi izpostavljenosti med skupinami v postopku reševanja.

Vsota zneskov iz točke (a) člena 45d(4) te direktive in člena 12a Uredbe (EU) št. 575/2013 za posamezne subjekte v postopku reševanja ni manjša od vsote zneskov iz točke (b) člena 45d(4) te direktive in člena 12a Uredbe (EU) št. 575/2013.

▼M3

3.  Če skupna odločitev ni sprejeta v štirih mesecih, se odločitev sprejme v skladu z odstavki 4 do 6.

4.  Kadar se skupna odločitev v štirih mesecih zaradi nestrinjanja glede konsolidirane zahteve za skupino v postopku reševanja iz člena 45e ne sprejme, organ za reševanje subjekta v postopku reševanja odločitev o navedeni zahtevi sprejme po ustreznem upoštevanju:

(a) 

ocene subjektov skupine v postopku reševanja, ki niso subjekti v postopku reševanja, ki jo opravijo zadevni organi za reševanje;

(b) 

mnenja organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, kadar je ta organ drug kot organ za reševanje subjekta v postopku reševanja.

Kadar je ob koncu štirimesečnega obdobja kateri koli izmed zadevnih organov za reševanje v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo predložil EBA, organ za reševanje subjekta v postopku reševanja svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA.

Pri odločitvi EBA se upoštevata točki (a) in (b) prvega pododstavka.

Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v smislu Uredbe (EU) št. 1093/2010. EBA odločitev sprejme v enem mesecu.

Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve ni več mogoče predložiti EBA.

Če EBA odločitve ne sprejme v enem mesecu od predložitve zadeve, se uporabi odločitev organa za reševanje subjekta v postopku reševanja.

5.  Kadar se skupna odločitev v štirih mesecih zaradi nestrinjanja glede ravni zahteve iz člena 45f, ki jo je treba na posamični podlagi uporabiti za kateri koli subjekt skupine v postopku reševanja, ne sprejme, odločitev sprejme organ za reševanje navedenega subjekta, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

mnenja in pomisleki, ki jih je pisno izrazil organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, so bili ustrezno upoštevani ter

(b) 

mnenja in pomisleki, ki jih je pisno izrazil organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, kadar ni isti kot organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, so bili ustrezno upoštevani;

Kadar je ob koncu štirimesečnega obdobja organ za reševanje subjekta v postopku reševanja ali organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo predložil EBA, organi za reševanje, pristojni za podrejene družbe, na posamični podlagi svoje odločitve odložijo in počakajo na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svoje odločitve sprejmejo v skladu z odločitvijo EBA. Pri odločitvi EBA se upoštevata točki (a) in (b) prvega pododstavka.

Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v smislu Uredbe (EU) št. 1093/2010. EBA odločitev sprejme v enem mesecu.

Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve ni več mogoče predložiti EBA.

Organ za reševanje subjekta v postopku reševanja ali organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, zadeve ne sme predložiti EBA za zavezujoče posredovanje, če je raven, ki jo je določil organ za reševanje podrejene družbe:

(a) 

znotraj 2 % zneska skupne izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013, zahteve iz člena 45e ter

(b) 

skladna s členom 45c(7).

Če EBA odločitve ne sprejme v enem mesecu od predložitve zadeve, se uporabijo odločitve organov za reševanje podrejenih družb.

Skupna odločitev oziroma vse odločitve, ki se sprejmejo, če skupne odločitve ni, se redno pregledujejo in po potrebi posodabljajo.

6.  Kadar se skupna odločitev v štirih mesecih zaradi nestrinjanja glede ravni konsolidirane zahteve skupine v postopku reševanja in ravni zahteve, ki jo je treba na posamični podlagi uporabiti za subjekte skupine v postopku reševanja, ne sprejme, velja naslednje:

(a) 

sprejme se odločitev o ravni zahteve, ki jo je treba na posamični podlagi uporabiti za podrejene družbe skupine v postopku reševanja v skladu z odstavkom 5;

(b) 

sprejme se odločitev na ravni konsolidirane zahteve skupine v postopku reševanja v skladu z odstavkom 4.

7.  Skupna odločitev iz odstavka 1 oziroma vse odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje iz odstavkov 4, 5 in 6, če skupne odločitve ni, so zavezujoče za zadevne organe za reševanje.

Skupna odločitev oziroma vse odločitve, ki se sprejmejo, če skupne odločitve ni, se redno pregledujejo in po potrebi posodabljajo.

8.  Organi za reševanje ob usklajevanju s pristojnimi organi zahtevajo, da subjekti izpolnjujejo zahtevo iz člena 45(1), in to preverjajo ter sprejmejo vse morebitne odločitve v skladu s tem členom vzporedno s pripravo in posodabljanjem načrtov reševanja.

Člen 45i

Nadzorno poročanje in javno razkritje zahteve

1.  Subjekti iz člena 1(1), za katere velja zahteva iz člena 45(1), svojim pristojnim organom in organom za reševanje poročajo o naslednjem:

(a) 

zneskih kapitala, ki, kadar je to ustrezno, izpolnjujejo pogoje iz točke (b) člena 45f(2) te direktive, in zneskih kvalificiranih obveznosti ter navedenih zneskih, izraženih v skladu s členom 45(2) te direktive, po vseh ustreznih odbitkih v skladu s členi od 72e do 72j Uredbe (EU) št. 575/2013;

(b) 

zneskih drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov;

(c) 

za postavke iz točk (a) in (b):

(i) 

o njihovi sestavi, vključno z njihovim profilom zapadlosti,

(ii) 

njihovem vrstnem redu pri običajnih insolvenčnih postopkih ter

(iii) 

o tem, ali zanje velja pravo tretje države, in če velja, katere tretje države, ter ali vsebujejo pogodbena določila iz člena 55(1) te direktive, točk (p) in (q) člena 52(a) ter točk (n) in (o) člena 63 Uredbe (EU) št. 575/2013.

Obveznost poročanja o zneskih drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, iz točke (b) prvega pododstavka tega odstavka ne velja za subjekte, ki imajo na dan poročanja teh informacij zneske kapitala in kvalificiranih obveznosti v višini najmanj 150 % zahteve iz člena 45(1), kot je izračunana v skladu s točko (a) tega odstavka.

2.  Subjekti iz odstavka 1 sporočajo:

(a) 

najmanj na pol leta informacije iz točke (a) odstavka 1 in

(b) 

najmanj enkrat letno informacije iz točk (b) in (c) odstavka 1.

Vendar na zahtevo pristojnega organa ali organa za reševanje subjekti iz odstavka 1 informacije iz odstavka 1 poročajo pogosteje.

4.  Odstavka 1 in 3 tega člena se ne uporabljata za subjekte, za katere je v načrtu reševanja določeno prenehanje po običajnem insolvenčnem postopku.

5.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev enotnih predlog za poročanje, navodil in metodologije v zvezi z uporabo teh predlog, pogostosti in datumov poročanja, opredelitev in rešitev IT za nadzorno poročanje iz odstavkov 1 in 2.

V takšnih osnutkih izvedbenih tehničnih standardov je določeno, kako na standardiziran način zagotavljati informacije o vrstnem redu postavk iz točke (c) odstavka 1, ki se uporablja v nacionalnih insolvenčnih postopkih v posamezni državi članici.

Za institucije ali subjekte iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) te direktive, za katere veljata člena 92a in 92b Uredbe (EU) št. 575/2013, se takšni osnutki izvedbenih tehničnih standardov po potrebi uskladijo z izvedbenimi tehničnimi standardi, sprejetimi v skladu s členom 430 navedene uredbe.

EBA navedene izvedbene tehnične standarde Komisiji predloži do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

6.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi enotne obrazce in pogostost za razkritja ter ustrezna navodila, v skladu s katerimi se opravijo razkritja, ki se zahtevajo v odstavku 3.

V takšnih enotnih obrazcih za razkritja so informacije dovolj razumljive in primerljive, da se oceni, kakšni so profili tveganja subjektov iz člena 1(1) in v kakšni meri ti subjekti izpolnjujejo zahtevo iz člena 45e ali 45f. Kadar je to ustrezno, so obrazci za razkritja v tabelarični obliki.

Za institucije ali subjekte iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) te direktive, za katere veljata člena 92a in 92b Uredbe (EU) št. 575/2013, se takšni osnutki izvedbenih tehničnih standardov po potrebi uskladijo z izvedbenimi tehničnimi standardi, sprejetimi v skladu s členom 434a navedene uredbe.

EBA navedene izvedbene tehnične standarde Komisiji predloži do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

7.  Kadar so bili izvedeni ukrepi za reševanje ali pooblastila za odpis ali konverzijo iz člena 59, se zahteve po javnem razkritju iz odstavka 3 uporabljajo od roka za izpolnitev zahtev iz člena 45e ali 45f, navedenih v členu 45m.

Člen 45j

Poročanje EBA

1.  Organi za reševanje obvestijo EBA o minimalni zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki je bila določena v skladu s členom 45e ali členom 45f za vsak subjekt v njegovi jurisdikciji.

2.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi enotne predloge za poročanje, navodila in metodologijo v zvezi z uporabo teh predlog, pogostost in datume poročanja, opredelitve in rešitve IT, na podlagi katerih organi za reševanje ob usklajevanju s pristojnimi organi zbirajo informacije in jih pošiljajo EBA za namene odstavka 1.

EBA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov Komisiji predloži do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 45k

Kršitve minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Vsako kršitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 45e ali 45f ustrezni organi obravnavajo na podlagi vsaj enega od naslednjih elementov:

(a) 

pooblastil za zmanjšanje ali odpravo ovir za rešljivost v skladu s členoma 17 in 18;

(b) 

pooblastil iz člena 16a;

(c) 

ukrepov iz člena 104 Direktive 2013/36/EU;

(d) 

ukrepov za zgodnje posredovanje v skladu s členom 27;

(e) 

upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov v skladu s členoma 110 in 111.

Ustrezni organi lahko v skladu s členom 32, 32a ali členom 33, kakor je primerno, opravijo tudi oceno, ali institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) propada ali bo verjetno propadla.

2.  Organi za reševanje in pristojni organi se pri izvajanju svojih pooblastil iz odstavka 1 med sabo posvetujejo.

Člen 45l

Poročila

1.  EBA v sodelovanju s pristojnimi organi in organi za reševanje Komisiji vsako leto predloži poročilo, v katerem oceni najmanj naslednje:

(a) 

kako se zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, določena v skladu s členom 45e ali 45f, izpolnjuje na nacionalni ravni, zlasti pa, ali so ravni, določene za primerljive subjekte v državah članicah, različne;

(b) 

kako organi za reševanje izvajajo pooblastilo iz člena 45b(4), (5) in (7) ter ali se navedeno pooblastilo v posameznih državah članicah izvaja različno;

(c) 

skupna raven in sestava kapitala in kvalificiranih obveznosti institucij in subjektov, zneski instrumentov, izdanih v zadevnem obdobju, in dodatni zneski, potrebni za izpolnitev veljavnih zahtev.

2.  EBA poleg letnega poročila iz odstavka 1 Komisiji vsaka tri leta predloži poročilo, v katerem oceni naslednje:

(a) 

vpliv minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti in katerih koli predlaganih harmoniziranih ravni te minimalne zahteve na:

(i) 

finančne trge na splošno in zlasti na trge nezavarovanega dolga in izvedenih finančnih instrumentov;

(ii) 

poslovne modele in strukture bilanc stanja institucij, zlasti profil financiranja in strategijo financiranja institucij, ter pravno in operativno strukturo skupin;

(iii) 

dobičkonosnost institucij, zlasti njihov strošek financiranja;

(iv) 

prenos izpostavljenosti na subjekte, ki niso predmet bonitetnega nadzora;

(v) 

finančne inovacije;

(vi) 

razširjenost kapitalskih instrumentov, podrejenih kvalificiranih instrumentov ter njihovo naravo in tržljivost;

(vii) 

odnos institucij ali subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) do tveganja;

(viii) 

raven obremenitve sredstev v institucijah ali subjektih iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1);

(ix) 

ukrepe institucij ali subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 45(1) za izpolnitev minimalne zahteve in zlasti obsega, v katerem je bila izpolnjena minimalna zahteva z zmanjšanjem finančnega vzvoda za sredstva, izdajanjem dolgoročnega dolga in zbiranjem kapitala, ter

(x) 

raven posojil kreditnih institucij, zlasti posojil mikro, malim in srednjim podjetjem, enotam regionalne ali lokalne ravni držav in subjektom javnega sektorja, ter na financiranje trgovanja, vključno s posojanjem v okviru uradnih shem za zavarovanje izvoznih kreditov;

(b) 

medsebojni vpliv minimalnih zahtev in kapitalskih zahtev, količnika finančnega vzvoda in likvidnostnih zahtev iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU;

(c) 

sposobnost institucij ali subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), da neodvisno pridobivajo kapital ali financiranje na trgih, da bi izpolnile vse predlagane harmonizirane minimalne zahteve.

3.  Poročilo iz odstavka 1 se Komisiji predloži do 30. septembra v koledarskem letu, ki sledi zadnjemu letu, zajetemu v poročilu. Prvo poročilo se Komisiji predloži do ... [30. septembra v letu, ki sledi datumu začetka uporabe te direktive].

Poročilo iz odstavka 2 zajema tri koledarska leta in se Komisiji predloži do 31. decembra v koledarskem letu, ki sledi zadnjemu letu, zajetemu v poročilu. Prvo poročilo se Komisiji predloži do 31. decembra 2022.

Člen 45m

Prehodne ureditve in ureditve po končanem reševanju

1.  Z odstopanjem od člena 45(1) organi za reševanje določijo ustrezna prehodna obdobja, v katerih institucije ali subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) izpolnijo zahteve iz člena 45e ali 45f ali zahteve, ki so posledica uporabe člena 45b(4), (5) ali (7), kot je ustrezno. Institucije in subjekti zahteve iz člena 45e ali 45f ali zahteve, ki so posledica uporabe člena 45b(4), (5) ali (7), izpolnjujejo od 1. januarja 2024.

Organ za reševanje določi vmesne ciljne ravni za zahteve iz člena 45e ali 45f ali za zahteve, ki so posledica uporabe člena 45b(4), (5) ali (7), kot je ustrezno, ki jih morajo institucije ali subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) izpolnjevati 1. januarja 2022. Vmesne ciljne ravni praviloma zagotavljajo linearno povečevanje kapitala in kvalificiranih obveznosti zaradi približevanja zahtevi.

Organ za reševanje lahko določi prehodno obdobje, ki se konča po 1. januarju 2024, kadar je to ustrezno utemeljeno in primerno glede na merila iz odstavka 7 ter ob upoštevanju:

(a) 

razvoja finančnega položaja subjekta;

(b) 

možnosti, da bo subjekt v razumnem roku zmožen zagotoviti skladnost z zahtevami iz člena 45e ali 45f ali z zahtevo, ki je posledica uporabe člena 45b(4), (5) ali (7), ter

(c) 

dejstva, ali je subjekt zmožen nadomestiti obveznosti, ki ne izpolnjujejo več meril primernosti ali zapadlosti iz členov 72b in 72c Uredbe (EU) št. 575/2013 ter člena 45b ali člena 45f(2) te direktive, in če ni, ali je ta nezmožnost omejena na posamezni primer ali je posledica motenj na trgu.

2.  Subjekti v postopku reševanja najnižjo raven zahtev iz člena 45c(5) ali (6) izpolnjujejo od 1. januarja 2022.

3.  Minimalne ravni zahtev iz člena 45c(5) in (6) se ne uporabljajo v dveh letih po datumu:

(a) 

ko je organ za reševanje uporabil instrument za reševanje s sredstvi upnikov ali

(b) 

ko je subjekt v postopku reševanja izvedel alternativni ukrep zasebnega sektorja iz točke (b) člena 32(1), na podlagi katerega so se kapitalski instrumenti in druge obveznosti odpisali ali konvertirali v navadne lastniške temeljne instrumente, ali ko se je v zvezi s tem subjektom v postopku reševanja izvedlo pooblastilo za odpis ali konverzijo v skladu s členom 59, da bi se dokapitaliziral brez uporabe instrumentov za reševanje.

4.  Zahteve iz člena 45b(5) in (6) in člena 45c(4) in (5), kot je ustrezno, se v treh letih po datumu, ko sta bila subjekt v postopku reševanja ali skupina, katere del je subjekt v postopku reševanja, opredeljena kot GSPI ali se je subjekt v postopku reševanja začel znašel v položaju iz člena 45c(5) ali (6), ne uporabljajo.

5.  Z odstopanjem od člena 45(1) organi za reševanje določijo ustrezno prehodno obdobje, v katerem morajo institucije ali subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), za katere so bili uporabljeni instrumenti za reševanje ali pooblastilo za odpis ali konverzijo iz člena 59, izpolnjevati zahteve iz člena 45e ali 45f ali zahtevo, ki je posledica uporabe člena 45b(4), (5) ali (7), kot je ustrezno.

6.  Organi za reševanje za namene odstavkov 1 do 5 instituciji ali subjektu iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) sporočijo načrtovano minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za vsako 12-mesečno obdobje med prehodnim obdobjem, da se omogoči postopno povečevanje sposobnosti institucije ali subjekta za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo. Ob koncu prehodnega obdobja je minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti enaka znesku, določenemu v skladu s členom 45b(4), (5) ali (7), členom 45c(5) ali (6), členom 45e ali členom 45f, kot je ustrezno.

7.  Organi za reševanje pri določanju prehodnih obdobij upoštevajo:

(a) 

razširjenost vlog in odsotnost dolžniških instrumentov v modelu financiranja;

(b) 

dostop do kapitalskih trgov za kvalificirane obveznosti;

(c) 

v kakšnem obsegu so subjekti v postopku reševanja odvisni od navadnega lastniškega temeljnega kapitala za izpolnitev zahteve iz člena 45e.

8.  Ob upoštevanju odstavka 1 se organom za reševanje ne prepreči, da naknadno popravijo prehodno obdobje ali morebitno načrtovano minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, sporočeno na podlagi odstavka 6.

▼B



Pododdelek 3

Izvajanje instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov

Člen 46

Ocena obsega reševanja s sredstvi upnikov

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov na podlagi vrednotenja v skladu s členom 36 ocenijo seštevek:

(a) 

če je ustrezno, zneska, v višini katerega je treba odpisati ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument reševanja s sredstvi upnikov ◄ , da se zagotovi, da je neto vrednost sredstev institucije v postopku reševanja enaka nič, in

(b) 

če je ustrezno, zneska, v višini katerega je treba konvertirati ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument reševanja s sredstvi upnikov ◄ v delnice ali druge kapitalske instrumente, da se obnovi količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala bodisi:

(i) 

institucije v postopku reševanja ali

(ii) 

premostitvene institucije.

2.  Na podlagi ocene iz odstavka 1 tega člena se določi znesek, v višini katerega je treba odpisati ali konvertirati ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument reševanja s sredstvi upnikov ◄ , da se obnovi količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije v postopku reševanja ali, če je ustrezno, vzpostaviti razmerje premostitvene institucije – pri čemer se upoštevajo vsi kapitalski prispevki iz sheme za financiranje reševanja na podlagi točke (d) člena 101(1) te direktive – ter ohrani zadostno tržno zaupanje v institucijo v postopku reševanja ali premostitveno institucijo in omogoča, da ta še naprej, vsaj eno leto, izpolnjuje pogoje za dovoljenje in opravlja dejavnosti, za katere ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU.

Če organi za reševanje nameravajo uporabiti instrument izločitve sredstev iz člena 42, se pri znesku, za katerega je treba zmanjšati ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument reševanja s sredstvi upnikov ◄ , ustrezno upošteva preudarna ocena kapitalskih potreb nosilca upravljanja sredstev.

3.  Če je bil kapital odpisan v skladu s členi 59 do 62 in če je bilo uporabljeno reševanje s sredstvi upnikov v skladu s členom 43(2) ter če se ugotovi, da stopnja odpisa na podlagi predhodnega vrednotenja v skladu s členom 36 presega zahteve v primerjavi z dokončnim vrednotenjem v skladu s členom 36(10), se uporabi mehanizem za povečanje vrednosti, da se upnikom in potem delničarjem povrnejo sredstva v ustreznem obsegu.

4.  Organi za reševanje vzpostavijo in vzdržujejo sheme za zagotovitev, da ocena in vrednotenje temeljita na informacijah o sredstvih in obveznostih institucije v postopku reševanja, ki so, kolikor je to razumno mogoče, posodobljene in celovite.

Člen 47

Obravnava delničarjev v primeru reševanja s sredstvi upnikov ali odpisa ali konverzije kapitalskih instrumentov

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov iz člena 43(2) ali odpisu ali konverziji kapitalskih instrumentov iz člena 59 v odnosu do delničarjev in imetnikov drugih lastniških instrumentov sprejmejo enega ali oba od naslednjih ukrepov:

(a) 

razveljavijo obstoječe delnice ali druge lastniške instrumente ali jih prenesejo na upnike, katerih sredstva so uporabljena za reševanje;

(b) 

pod pogojem, da ima v skladu z vrednotenjem, izvedenim na podlagi člena 36, institucija v postopku reševanja pozitivno neto vrednost, razvodenijo obstoječe delničarje in druge imetnike lastniških instrumentov zaradi konverzije v delnice ali druge lastniške instrumente:

(i) 

zadevnih kapitalskih instrumentov, ki jih institucija izda na podlagi pooblastila iz člena 59(2), ali

(ii) 

►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument reševanja s sredstvi upnikov, ◄ ki jih izda institucija v postopku reševanja, v skladu s pooblastilom iz točke (f) člena 63(1).

V zvezi s točko (b) prvega pododstavka se konverzija opravi po menjalnem razmerju, ki močno razvodeni obstoječe imetništvo delnic ali drugih lastniških instrumentov.

2.  Ukrepi iz odstavka 1 se sprejmejo tudi za delničarje in imetnike drugih lastniških instrumentov, če so bile zadevne delnice ali drugi lastniški instrumenti izdani ali dodeljeni v naslednjih okoliščinah:

(a) 

po konverziji dolžniških instrumentov v delnice ali druge lastniške instrumente v skladu s pogodbenimi pogoji prvotnih dolžniških instrumentov zaradi dogodka, ki se je zgodil, preden je organ za reševanje ocenil, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) izpolnjuje pogoje za reševanje, ali sočasno s to oceno;

(b) 

po konverziji ustreznih kapitalskih instrumentov v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s členom 60.

3.  Ko organi za reševanje preučujejo, kateri ukrep bi bilo treba v skladu z odstavkom 1 sprejeti, upoštevajo:

(a) 

vrednotenje, opravljeno v skladu s členom 36,

(b) 

znesek, na podlagi katerega je organ za reševanje ocenil, da morajo biti postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala znižane ter ustrezni lastniški instrumenti odpisani ali spremenjeni na podlagi člena 60(1), in

(c) 

skupne zneske, ki jih oceni organ za reševanje v skladu s členom 46.

4.  Z odstopanjem od členov od 22 do 25 Direktive 2013/36/EU, zahteve po obvestilu iz člena 26 Direktive 2013/36/EU, člena 10(3), člena 11(1) in (2) ter členov 12 in 13 Direktive 2014/65/EU ter zahteve po obvestilu iz člena 11(3) Direktive 2014/65/EU pristojni organi – v primeru, da bi uporaba instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ali konverzije kapitalskega instrumenta povzročilo pridobitev ali povečanje kvalificiranega deleža v instituciji v smislu člena 22(1) Direktive 2013/36/EU ali člena 11(1) Direktive 2014/65/EU – ocenjevanje, zahtevano v navedenih členih, izvedejo pravočasno, tako da se uporaba instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ali konverzije kapitalskih instrumentov ne zavleče in da se ukrepu za reševanje ne prepreči doseganje zadevnih ciljev reševanja.

5.  Če pristojni organ zadevne institucije ocene, zahtevane v odstavku 4, ne konča do datuma uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ali konverzije kapitalskih instrumentov, se za vsakršno pridobitev ali povečanje kvalificiranega deleža s strani pridobitelja, ki je posledica uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ali konverzije kapitalskega instrumenta, uporabi člen 38(9).

6.  EBA do 3. julija 2016 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 o okoliščinah, v katerih bi bil ustrezen kateri koli ukrep iz odstavka 1 tega člena, pri čemer upošteva dejavnike, navedene v odstavku 3 tega člena.

Člen 48

Zaporedje odpisa in konverzije

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov svoja pooblastila za odpis in konverzijo, ob upoštevanju vseh izključitev iz člena 44(2) in (3), izvajajo tako, da izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a) 

postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala se zmanjšajo v skladu s točko (a) člena 60(1);

(b) 

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje v skladu s točko (a) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi zmanjšajo glavnico instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v potrebni meri in kolikor je možno;

(c) 

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje v skladu s točkama (a) in (b) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi zmanjšajo glavnico instrumentov dodatnega kapitala v potrebni meri in kolikor je možno;

(d) 

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje delnic ali drugih lastniških instrumentov in zadevnih kapitalskih instrumentov v skladu s točkami (a), (b) in (c) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi v skladu s hierarhijo terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih zmanjšajo glavnico podrejenega dolga, ki ni dodatni temeljni kapital ali dodatni kapital, do takšne mere, kot je potrebno, da je v povezavi z odpisom dolga v skladu s točkami (a), (b) in (c) dosežena vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3);

▼M3

(e) 

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje delnic ali drugih lastniških instrumentov, zadevnih kapitalskih instrumentov in obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, v skladu s točkami (a) do (d) tega odstavka manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi v skladu z razvrstitvijo terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih, vključno z razvrščanjem vlog iz člena 108, glavnico preostalih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, vključno z dolžniškimi instrumenti iz člena 108(3), ali njihov preostali neporavnani znesek v skladu s členom 44 zmanjšajo do takšne mere, kot je to potrebno, da se v povezavi z odpisom dolga v skladu s točkami (a) do (d) tega odstavka doseže vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3).

▼B

2.  Organi za reševanje pri uporabi pooblastil za odpis ali konverzijo, ki jih predstavlja vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), razporedijo enakomerno med delnice ali druge lastniške instrumente in ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ istega razreda, tako da zmanjšajo glavnico teh delnic ali drugih lastniških instrumentov in ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ ali njihov preostali neporavnani znesek do enake mere sorazmerno glede na njihovo vrednost, razen če je v okoliščinah, opredeljenih v členu 44(3) dovoljena drugačna razporeditev izgub med obveznostmi istega razreda.

Ta odstavek ne pomeni, da obveznosti, ki so bile v skladu s členom 44(2) in (3) izključene iz reševanja s sredstvi upnikov, pri običajnih insolvenčnih postopkih ne bi mogli obravnavati bolj ugodno kot ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ istega razreda.

3.  Organi za reševanje pred izvedbo odpisa ali konverzije iz točke (e) odstavka 1 konvertirajo ali zmanjšajo glavnico instrumentov iz točk (b), (c) in (d) odstavka 1, če ti instrumenti še niso bili konvertirani in zanje veljajo naslednji pogoji:

(a) 

pogoji, ki določajo, da se glavnica instrumenta zniža ob nastopu vsakega dogodka, povezanega s finančnim položajem, solventnostjo ali ravnmi kapitala institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b) 

pogoji, ki določajo konverzijo instrumentov v delnice ali druge lastniške instrumente ob nastopu takšnega dogodka.

4.  Če je bila glavnica instrumenta zmanjšana, vendar ne na nič, v skladu s pogoji, kot so navedeni v točki (a) odstavka 3, organi za reševanje pred reševanjem s sredstvi upnikov ali v skladu z odstavkom 1 uveljavijo pooblastila za odpis ali konverzijo za preostali znesek te glavnice v skladu z odstavkom 1.

5.  Ko organi za reševanje odločajo o tem, ali naj se obveznosti odpišejo ali konvertirajo v lastniški kapital, ne konvertirajo enega razreda obveznosti, če se obveznosti razreda, ki je podrejen prvemu, večinoma ne konvertirajo v lastniški kapital oziroma se ne odpišejo, razen če člen 44(2) in (3) to dovoljuje.

6.  EBA za namene tega člena do 3. januarja 2016 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 za vsako razlago v zvezi s povezavo med določbami te direktive ter določbami Uredbe št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU.

▼M3

7.  Države članice zagotovijo, da imajo za subjekte iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1) terjatve, ki izhajajo iz postavk kapitala, v skladu z njihovim nacionalnim pravom o običajnem insolvenčnem postopku prednostno nižjo razvrstitev kot katera koli terjatev, ki ne izhaja iz postavke kapitala.

Za namene prvega pododstavka, kolikor je instrument le delno pripoznan kot postavka kapitala, je celoten instrument obravnavan kot terjatev, ki izhaja iz postavke kapitala, in je razvrščen nižje kot katera koli terjatev, ki ne izhaja iz postavke kapitala.

▼B

Člen 49

Izvedeni finančni instrumenti

1.  Države članice zagotovijo, da se ta člen spoštuje, če organi za reševanje uporabijo pooblastila za odpis in konverzijo v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov.

2.  Organi za reševanje uporabijo pooblastila za odpis in konverzijo v zvezi z obveznostjo, ki izhaja iz takšnega izvedenega finančnega instrumenta, le ob likvidaciji tovrstnega instrumenta ali po njej. Organi za reševanje so ob začetku reševanja pooblaščeni, da v ta namen odpovejo vse pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih oziroma izvedejo njihovo predčasno prenehanje s pobotom.

Če je bila izvedena obveznost izključena iz uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov na podlagi člena 44(3), organi za reševanje niso zavezani odpovedati pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu ali izvesti njenega predčasnega prenehanja s pobotom.

3.  Če za transakcije z izvedenimi finančnimi instrumenti velja sporazum o pobotu, organ za reševanje ali neodvisni cenilec v sklopu vrednotenja iz člena 36 določi obveznost, ki izhaja iz teh transakcij, na neto osnovi v skladu s pogoji sporazuma.

4.  Organi za reševanje določijo vrednost obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov, v skladu z:

(a) 

ustreznimi metodologijami za določanje vrednosti razredov izvedenih finančnih instrumentov, vključno s transakcijami, za katere veljajo sporazumi o pobotu;

(b) 

načeli za opredelitev ustreznega trenutka, ko je treba določiti vrednost pozicije v izvedenih finančnih instrumentih, in

(c) 

ustreznimi metodologijami za primerjavo zmanjšanja vrednosti zaradi predčasnega prenehanja tovrstnih izvedenih finančnih instrumentov s pobotom in njihovega reševanja s sredstvi upnikov z zneskom izgub, ki bi pri reševanju s sredstvi upnikov bremenile tovrstne izvedene finančne instrumente.

5.  EBA po posvetovanju z Evropskim nadzornim organom (Evropski organ za vrednostne papirje in trge)(ESMA), vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 1095/2010, oblikuje osnutke regulativnih tehničnih standardov z opredelitvijo metodologij in načel iz točk (a), (b) in (c) odstavka 4 o vrednotenju obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov.

Pri transakcijah z izvedenimi finančnimi instrumenti, za katere se uporablja sporazum o pobotu, EBA upošteva metodologijo za predčasno prenehanje s pobotom iz tega sporazuma.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. januarja 2016.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 50

Menjalno razmerje za konverzijo dolga v lastniški kapital

1.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje pri izvajanju pooblastil iz člena 59(3) in točke (f) člena 63(1) uporabijo različna menjalna razmerja za različne razrede kapitalskih instrumentov in obveznosti v skladu z enim ali obema načeloma iz odstavkov 2 in 3 tega člena.

2.  Menjalno razmerje predstavlja ustrezno nadomestilo za prizadetega upnika za katero koli izgubo, ki jo je utrpel zaradi uveljavljanja pooblastil za odpis ali konverzijo.

3.  Če se v skladu z odstavkom 1 uporabijo različna menjalna razmerja, je menjalno razmerje, ki se uporabi za obveznosti, ki v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom štejejo kot prednostne, višje od menjalnega razmerja, ki se uporabi za podrejene obveznosti.

4.  EBA do 3. januarja 2016 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 o določitvi menjalnih razmerij.

Te smernice navajajo zlasti, kako je mogoče prizadetim upnikom zagotoviti ustrezno nadomestilo s pomočjo menjalnega razmerja, ter s tem povezana menjalna razmerja, ki so lahko ustrezna za odražanje prednostne razporeditve prednostnih obveznosti v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom.

Člen 51

Ukrepi za sanacijo in reorganizacijo, ki se izvedejo skupaj z reševanjem s sredstvi upnikov

1.  Če organi za reševanje uporabijo instrument za reševanje s sredstvi upnikov za dokapitalizacijo institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu s točko (a) člena 43(2), države članice poskrbijo za sprejetje dogovorov kot zagotovilo, da se za zadevno institucijo ali subjekt pripravi in izvede načrt za reorganizacijo poslovanja v skladu s členom 52.

2.  Dogovori iz odstavka 1 tega člena lahko vključujejo imenovanje osebe ali oseb, ki jih v skladu s členom 72(1) imenuje organ za reševanje, s ciljem priprave in izvedbe načrta za reorganizacijo poslovanja, zahtevanega v členu 52.

Člen 52

Načrt za reorganizacijo poslovanja

1.  Države članice zahtevajo, da v enem mesecu po tem, ko je bil za institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu s točko (a) člena 43(2) uporabljen instrument za reševanje s sredstvi upnikov, upravljalni organ ali oseba oziroma osebe, imenovane v skladu s členom 72(1), pripravi načrt za reorganizacijo poslovanja, ki izpolnjuje zahteve iz odstavkov 4 in 5 tega člena, in ga predloži organu za reševanje. Če se uporablja okvir Unije za državne pomoči, države članice zagotovijo, da je takšen načrt skladen z načrtom prestrukturiranja, ki ga mora institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v tem okviru predložiti Komisiji.

2.  Če se instrument za reševanje s sredstvi upnikov iz točke (a) člena 43(2) uporabi za dva ali več subjektov v skupini, načrt za reorganizacijo poslovanja pripravi nadrejena institucija v Uniji in so v njem zajete vse institucije v skupini v skladu s postopkom iz členov 7 in 8, predloži pa ga organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, načrt posreduje drugim zadevnim organom za reševanje in EBA.

3.  V izjemnih okoliščinah in če je to potrebno za doseganje ciljev reševanja lahko organ za reševanje podaljša obdobje iz odstavka 1 na največ dva meseca od uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov.

Ko je treba načrt za reorganizacijo poslovanja priglasiti tudi v okviru Unije za državne pomoči, lahko organ za reševanje obdobje iz odstavka 1 podaljša na največ dva meseca od uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ali do roka iz okvira Unije za državne pomoči, kar je prej.

4.  V načrtu za reorganizacijo poslovanja se določijo ukrepi, namenjeni obnovi dolgoročno uspešnega poslovanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali dela njegovih dejavnosti v razumnem roku. Ti ukrepi temeljijo na realnih predpostavkah glede gospodarskih razmer in razmer na finančnih trgih, v katerih bo poslovala institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1).

Načrt za reorganizacijo poslovanja med drugim upošteva trenutne razmere na finančnih trgih in obete za prihodnost teh trgov ter vključuje predpostavke za najboljši in najslabši scenarij, vključno s kombinacijo dogodkov, ki omogočijo opredelitev glavnih šibkih točk institucije. Predpostavke se primerjajo z ustreznimi merili na ravni celotnega sektorja.

5.  Načrt za reorganizacijo poslovanja vključuje vsaj naslednje elemente:

(a) 

natančno diagnozo dejavnikov in težav, zaradi katerih je institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) propadel ali bo verjetno propadel, ter okoliščine, ki so pripeljale do njegovih težav;

(b) 

opis ukrepov, namenjenih obnovi dolgoročno uspešnega poslovanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki jih je treba sprejeti;

(c) 

časovni razpored za izvajanje teh ukrepov.

6.  Ukrepi, namenjeni obnovi dolgoročno uspešnega poslovanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), lahko vključujejo:

(a) 

reorganizacijo dejavnosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b) 

spremembe operativnih sistemov in infrastrukture v instituciji;

(c) 

opustitev dejavnosti, ki ustvarjajo izgubo;

(d) 

prestrukturiranje obstoječih dejavnosti, ki lahko postanejo konkurenčne;

(e) 

prodajo sredstev ali poslovnih področij.

7.  Ustrezni organi za reševanje v roku enega meseca od dneva predložitve načrta za reorganizacijo poslovanja ocenijo verjetnost, da se bo zaradi izvedbe tega načrta obnovila dolgoročno uspešno poslovanje institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1). Ocena se pripravi v dogovoru s pristojnim organom.

Organ za reševanje načrt odobri, če tako kot pristojni organ meni, da bo dosegel zastavljeni cilj.

8.  Če organ za reševanje ni prepričan, da bo načrt omogočil uresničitev cilja iz odstavka 7, v dogovoru s pristojnim organom seznani upravljalni organ ali osebo oziroma osebe, imenovane v skladu s členom 72(1), s svojimi pomisleki in zahteva spremembo načrta tako, da bodo ti pomisleki upoštevani.

9.  Upravljalni organ ali oseba oziroma osebe, imenovane v skladu s členom 72(1), v dveh tednih po seznanitvi iz odstavka 8 organu za reševanje v odobritev predložijo spremenjen načrt. Organ za reševanje oceni spremenjeni načrt in upravljalni organ ali osebo oziroma osebe, imenovane v skladu s členom 72(1), v enem tednu obvesti, ali je zadovoljen z upoštevanjem sporočenih pomislekov v spremenjenem načrtu ali so potrebne nadaljnje spremembe.

10.  Upravljalni organ ali oseba oziroma osebe, imenovane v skladu s členom 72(1), izvedejo načrt za reorganizacijo, ki ga potrdita organ za reševanje in pristojni organ, ter organu za reševanje vsaj vsakih šest mesecev predloži poročilo o napredku pri izvajanju načrta.

11.  Upravljalni organ ali oseba oziroma osebe, imenovane v skladu s členom 72(1), pregledajo in spremenijo načrt, če je to po mnenju organa za reševanje v dogovoru s pristojnim organom potrebno za doseganje cilja iz odstavka 4, in vse morebitne spremembe predloži organu za reševanje v odobritev.

12.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za nadaljnjo opredelitev:

(a) 

minimalnih elementov, ki jih je treba vključiti v načrt za reorganizacijo poslovanja v skladu z odstavkom 5, in

(b) 

minimalne vsebine poročil v skladu z odstavkom 10.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. januarja 2016.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

13.  EBA do 3. januarja 2016 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, s katerimi dodatno opredeli minimalna merila, ki jih izpolnjuje načrt za reorganizacijo poslovanja, da ga organ za reševanje odobri v skladu z odstavkom 7.

14.  EBA lahko razvije osnutke regulativnih tehničnih standardov, da bi dodatno opredelila minimalna merila, ki jih načrt za reorganizacijo poslovanja izpolnjuje, da bi ga organ za reševanje v skladu z odstavkom 7 odobril, pri tem pa, kjer je ustrezno, upošteva izkušnje, pridobljene z uporabo smernic iz odstavka 13.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.



Pododdelek 4

Instrument za reševanje s sredstvi upnikov: Pomožne določbe

Člen 53

Učinek reševanja z zasebnimi sredstvi

1.  Če organ za reševanje izvaja pooblastilo, navedeno v členu 59(2) in točkah (e) do (i) člena 63(1), države članice zagotovijo, da začnejo zmanjšanje glavnice ali preostalega zapadlega zneska, konverzija ali razveljavitev učinkovati in so takoj zavezujoči za institucijo v postopku reševanja ter prizadete upnike in delničarje.

2.  Države članice zagotovijo, da ima organ za reševanje pooblastilo, da dokonča vsa upravna in postopkovna opravila, potrebna za začetek učinkovanja pooblastila iz člena 59(2) in točk (e) do (i) člena 63(1) in člena 59(2), ali da zahteva njihovo dokončanje; ta opravila vključujejo tudi:

(a) 

spremembo vseh ustreznih registrov;

(b) 

umik ali izločitev delnic, drugih lastniških instrumentov ali dolžniških instrumentov iz trgovanja;

(c) 

uvrstitev ali sprejem novih delnic ali drugih lastniških instrumentov v trgovanje;

(d) 

ponovno uvrstitev ali ponovni sprejem vseh odpisanih dolžniških instrumentov, ne da bi bila potrebna objava prospekta v skladu z Direktivo 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 9 ).

3.  Če organ za reševanje glavnico obveznosti ali preostali neporavnan znesek v zvezi z obveznostjo s pooblastilom, navedenim v točki (e) člena 63(1), zmanjša na nič, se ta obveznost in katere koli obveznosti ali terjatve v zvezi z njo, ki niso obračunane v času izvajanja pooblastila, obravnavajo kot izpolnjene za vse namene in niso dokazljive v nobenem nadaljnjem postopku v zvezi z institucijo v postopku reševanja ali katero koli institucijo naslednico v katerem koli nadaljnjem prenehanju.

4.  Če organ za reševanje glavnico obveznosti ali preostali neporavnan znesek v zvezi z obveznostjo s pooblastilom, navedenim v točki (e) člena 63(1), delno, ampak ne v celoti, zmanjša:

(a) 

je obveznost izpolnjena v višini zneska zmanjšanja;

(b) 

ustrezen instrument ali sporazum, ki je ustvaril prvotno obveznost, se še naprej uporablja v zvezi s preostankom glavnice ali preostalim neporavnanim zneskom v zvezi z obveznostjo, ob upoštevanju kakršne koli spremembe zneska zapadlih obresti, da se odrazi zmanjšanje glavnice, in kakršne koli nadaljnje spremembe pogojev, ki jo organ za reševanje lahko sprejme z uporabo pooblastila, navedenega v točki (j) člena 63(1).

Člen 54

Odstranitev postopkovnih ovir za reševanje s sredstvi upnikov

1.  Brez poseganja v točko (i) člena 63(1) države članice po potrebi zahtevajo, da imajo institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) v vsakem trenutku dovolj odobrenega osnovnega kapitala ali drugih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, zato da instituciji ali subjektu iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) – v primeru, da bi organ za reševanje v zvezi z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali katerimi koli njegovimi podrejenimi družbami izvajal pooblastila iz točk (e) in (f) člena 63(1) – ne bi bilo onemogočeno, da izda zadostno količino novih delnic ali drugih lastniških instrumentov in tako zagotovi, da se dejansko lahko izvede konverzija obveznosti v delnice ali druge lastniške instrumente.

2.  Organi za reševanje ocenijo, ali je ustrezno, da se zahteva iz odstavka 1 uveljavi pri posamezni instituciji ali subjektu iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v okviru priprave in posodabljanja načrta reševanja za to institucijo ali skupino, pri čemer se upoštevajo zlasti ukrepi za reševanje, predvideni v zadevnem načrtu. Če načrt reševanja določa možnost uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov, organi preverijo, da odobreni osnovni kapital ali drugi instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala zadostujejo za kritje vsote zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3).

3.  Države članice zagotovijo, da ni nobenih postopkovnih ovir za konverzijo obveznosti v delnice ali druge lastniške instrumente, ki obstajajo zaradi ustanovitvenih aktov družb ali njihovih statutov, vključno s predkupnimi pravicami za delničarje ali zahtevami za soglasje delničarjev k povečanju kapitala.

4.  Ta člen ne posega v spremembe direktiv 82/891/EGS, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU in Direktive 2012/30/EU, navedenih v naslovu X te direktive.

▼M3

Člen 55

Pogodbeno priznanje reševanja s sredstvi upnikov

1.  Države članice zahtevajo, da institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) vključijo pogodbeno določilo, na podlagi katerega upnik ali stranka sporazuma ali instrumenta, ki vzpostavlja obveznost, prizna, da je obveznost lahko predmet pooblastil za odpis in konverzijo, ter se strinja, da bo zavezan(-a) k vsakemu znižanju glavnice ali preostalega neporavnanega zneska, konverziji ali razveljavitvi, ki se uveljavijo z izvajanjem navedenih pooblastil s strani organa za reševanje, če navedena obveznost izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a) 

obveznost ni izključena v skladu s členom 44(2);

(b) 

obveznost ni vloga iz točke (a) člena 108;

(c) 

za obveznost velja pravo tretje države;

(d) 

obveznost se izda ali sprejme po datumu, ko država članica začne uporabljati določbe, sprejete za prenos tega oddelka.

Organi za reševanje lahko odločijo, da se obveznost iz prvega pododstavka tega odstavka ne uporablja za institucije ali subjekte, v zvezi s katerimi je zahteva iz člena 45(1) enaka znesku za pokrivanje izgub, kot je opredeljeno v točki (a) člena 45c(2), če se navedene obveznosti, ki izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (d) prvega pododstavka in ki ne vključujejo pogodbenega določila iz navedenega pododstavka, ne upoštevajo pri tej zahtevi.

Prvi pododstavek se ne uporablja, kadar organ za reševanje države članice ugotovi, da so lahko v skladu s pravom tretje države ali zavezujočim sporazumom, sklenjenim z navedeno tretjo državo, obveznosti ali instrumenti iz prvega pododstavka predmet pooblastil za odpis in konverzijo, ki jih ima organ za reševanje države članice.

2.  Države članice zagotovijo, da kadar institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ugotovi, da vključitev določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1, v pogodbene določbe, ki urejajo zadevno obveznost, s pravnega ali drugega vidika ni izvedljiva, o svoji ugotovitvi uradno obvesti organ za reševanje, vključno z navedbo razreda te obveznosti in utemeljitvijo ugotovitve. Institucija ali subjekt organu za reševanje predloži vse informacije, ki jih ta zahteva, v razumnem roku po prejemu obvestila, da bi organ za reševanje lahko ocenil učinek takega obvestila na rešljivost navedene institucije ali subjekta.

Države članice zagotovijo, da začne v primeru uradnega obvestila iz prvega pododstavka tega odstavka obveznost vključitve določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1, v pogodbene določbe samodejno mirovati od trenutka, ko organ za reševanje prejme obvestilo.

Če organ za reševanje ugotovi, da je vključitev določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1, v pogodbene določbe s pravnega ali drugega vidika izvedljiva, ob upoštevanju potrebe po tem, da se zagotovi rešljivost navedene institucije ali subjekta, v razumnem roku po prejemu uradnega obvestila iz prvega pododstavka zahteva vključitev takega pogodbenega določila. Organ za reševanje lahko tudi zahteva, da institucija ali subjekt spremeni svojo prakso glede uporabe izvzetja od pogodbenega priznanja reševanja s sredstvi upnikov.

Obveznosti iz prvega pododstavka tega odstavka ne vključujejo instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, instrumentov dodatnega kapitala in dolžniških instrumentov iz točke 48(ii) člena 2(1), kadar so ti instrumenti nezavarovane obveznosti. Poleg tega so obveznosti iz prvega pododstavka tega odstavka nadrejene obveznostim iz točk (a), (b) in (c) člena 108(2) in iz člena 108(3).

Kadar organ za reševanje v okviru ocene rešljivosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu s členoma 15 in 16 ali v katerem koli drugem trenutku ugotovi, da znesek obveznosti, ki v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka ne vključujejo pogodbenega določila iz odstavka 1, skupaj z obveznostmi, ki so izključene iz uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v skladu s členom 44(2) ali bodo verjetno izključene v skladu s členom 44(3), v razredu obveznosti, ki vključuje kvalificirane obveznosti, znaša več kot 10 % navedenega razreda, nemudoma oceni učinek tega posebnega dejstva na rešljivost te institucije ali subjekta, vključno z učinkom na rešljivost, ki izhaja iz tveganja kršitve zaščitnih ukrepov, ki jih imajo upniki na podlagi člena 73 pri uporabi pooblastila za odpis ali konverzijo kvalificiranih obveznosti.

Kadar organ za reševanje na podlagi ocene iz petega pododstavka tega odstavka ugotovi, da obveznosti, ki v skladu s prvim pododstavkom ne vključujejo pogodbenega določila iz odstavka 1, ustvarjajo bistveno oviro za rešljivost, uporabi pooblastila iz člena 17, kot je ustrezno za odstranitev navedene ovire za rešljivost.

Obveznosti, v zvezi s katerimi institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v pogodbene določbe ne vključi določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1 tega člena, ali v zvezi s katerimi se v skladu s tem odstavkom ta zahteva ne uporablja, se ne upoštevajo pri minimalni zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

3.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje od institucij in subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) zahtevajo, da organom predložijo pravno mnenje v zvezi s pravno izvršljivostjo in učinkovanjem pogodbenega določila iz odstavka 1 tega člena.

4.  To, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) med pogodbene določbe, ki urejajo zadevno obveznost, ne vključi pogodbenega določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1 tega člena, organu za reševanje ne preprečuje izvajanja pooblastil za odpis in konverzijo v zvezi z navedeno obveznostjo.

5.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da podrobneje opredeli seznam obveznosti, za katere velja izjema iz odstavka 1, in vsebino pogodbenega določila iz navedenega odstavka, pri čemer upošteva različne poslovne modele institucij.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

6.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da podrobneje določi:

(a) 

pogoje, pod katerimi za institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) vključitev pogodbenega določila iz odstavka 1 tega člena v zvezi z nekaterimi kategorijami obveznosti s pravnega ali drugega vidika ne bi bila izvedljiva;

(b) 

pogoje, pod katerimi organ za reševanje zahteva vključitev pogodbenega določila na podlagi tretjega pododstavka odstavka 2;

(c) 

razumni rok, v katerem organ za reševanje zahteva vključitev pogodbenega določila v skladu s tretjim pododstavkom odstavka 2.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

7.  Kadar meni, da je potrebno, organ za reševanje določi kategorije obveznosti v zvezi s katerimi lahko institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ob upoštevanju pogojev, podrobneje določenih na podlagi uporabe odstavka 6, ugotovi, da vključitev pogodbenega določila iz odstavka 1 tega člena s pravnega ali drugega vidika ni izvedljiva.

8.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih za namene odstavka 2 določi enotne obrazce in predloge za uradno obvestilo organom za reševanje.

EBA navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov Komisiji predloži do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka tega odstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

▼B

Člen 56

Državni instrumenti za finančno stabilizacijo

1.  Države članice lahko za doseganje ciljev reševanja iz člena 31(2) v zvezi z državo članico ali Unijo kot celoto zagotovijo izredno javnofinančno pomoč z dodatnimi instrumenti za finančno stabilizacijo v skladu z odstavkom 3 tega člena, členom 37(10) in okvirom Unije za državne pomoči in tako sodelujejo pri reševanju institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena (1)1 ali neposredno posredujejo, da preprečijo njeno oziroma njegovo prenehanje. Takšen ukrep se izvaja pod vodstvom pristojnega ministrstva ali vlade v tesnem sodelovanju z organom za reševanje.

2.  Da bi bili državni instrumenti za finančno stabilizacijo učinkoviti, države članice zagotovijo, da imajo njihova pristojna ministrstva ali vlade ustrezna pooblastila za reševanje, opredeljena v členih od 63 do 72, in da se uporabljajo členi 66, 68, 83 in 117.

3.  Državni instrumenti za finančno stabilizacijo se uporabijo kot zadnja možnost, potem ko se ocenijo in v največji možni meri izkoristijo drugi instrumenti za reševanje pri ohranjanju finančne stabilnosti, v skladu z odločitvijo, ki jo je sprejelo pristojno ministrstvo ali vlada po posvetovanju z organom za reševanje.

4.  Ko države članice uporabljajo državne instrumente za finančno stabilizacijo, zagotovijo, da njihova pristojna ministrstva ali vlade in organ za reševanje te instrumente uporabljajo samo, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 32(1) in če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(a) 

pristojno ministrstvo ali vlada in organ za reševanje po posvetovanju s centralno banko in pristojnim organom ugotovita, da uporaba instrumentov za reševanje ne bi zadoščala, da bi preprečili resnejše negativne vplive na finančno stabilnost;

(b) 

pristojno ministrstvo ali vlada in organ za reševanje ugotovita, da uporaba drugih instrumentov za reševanje ne bi zadoščala za zaščito javnega interesa, če je institucija že prejela izredno likvidnostno pomoč centralne banke;

(c) 

ob upoštevanju instrumenta začasnega javnega lastništva pristojno ministrstvo ali vlada po posvetovanju s pristojnim organom in organom za reševanje ugotovi, da uporaba instrumentov za reševanje ne bi zadostovala za zaščito javnega interesa v primerih, ko je bila instituciji prek instrumenta podpore za lastniški kapital že zagotovljena javna podpora.

5.  Med instrumente za finančno stabilizacijo spadajo:

(a) 

instrument javne podpore za lastniški kapital iz člena 57;

(b) 

instrument začasnega javnega lastništva iz člena 58.

Člen 57

Instrument javne podpore za lastniški kapital

1.  Pod pogojem, da je to v skladu z nacionalnim pravom družb, lahko države članice sodelujejo pri dokapitalizaciji institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, in sicer tako, da slednjemu zagotovijo kapital v zameno za naslednje instrumente, za katere veljajo zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013:

(a) 

instrument navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b) 

instrumente dodatnega temeljnega kapitala ali instrumentov dodatnega kapitala.

2.  Države članice zagotovijo, kolikor jim to njihov delež v instituciji ali subjektu iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) dovoljuje, da je upravljanje teh institucij ali subjektov, za katere se uporablja instrument javne podpore za lastniški kapital v skladu s tem členom, v skladu s poslovno prakso in na strokoven način.

3.  Če država članica zagotovi instrument javne podpore za lastniški kapital v skladu s tem členom, zagotovi, da se njen delež v instituciji ali subjektu iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) prenese v zasebni sektor, takoj ko poslovne in finančne okoliščine to omogočajo.

Člen 58

Instrument začasnega javnega lastništva

1.  Države članice lahko prevzamejo institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v začasno javno lastništvo.

2.  Država članica lahko v ta namen izvede eno ali več naročil za prenos deleža, katerih prevzemnik je:

(a) 

oseba, ki jo predlaga država članica, ali

(b) 

podjetje v popolni lasti države članice.

3.  Države članice zagotovijo, da je upravljanje institucij ali subjektov iz točke(b), (c) ali (d) člena 1(1), za katere se uporablja instrument začasnega javnega lastništva v skladu s tem členom, v skladu s poslovno prakso ter na strokoven način in da se deleži v institucijah in subjektih prenesejo v zasebni sektor, takoj ko poslovne in finančne okoliščine to omogočajo.



POGLAVJE V

▼M3

Odpis ali konverzija kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti

▼B

Člen 59

▼M3

Zahteva za odpis ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti

1.  Pooblastilo za odpis ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti se lahko izvaja:

(a) 

neodvisno od ukrepa za reševanje ali

(b) 

skupaj z ukrepom za reševanje, če so izpolnjeni pogoji za reševanje iz členov 32, 32a ali 33.

Kadar je subjekt v postopku reševanja zadevne kapitalske instrumente in kvalificirane obveznosti kupil posredno prek drugih subjektov v isti skupini v postopku reševanja, se pooblastilo za odpis ali konverzijo teh zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti izvaja skupaj z izvajanjem enakega pooblastila na ravni nadrejene družbe zadevnega subjekta ali na ravni drugih nadrejenih družb, ki niso subjekti v postopku reševanja, tako da se izgube dejansko prenesejo na subjekt v postopku reševanja, ki zadevni subjekt dokapitalizira.

Po izvajanju pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti neodvisno od ukrepa za reševanje se opravi vrednotenje iz člena 74 in se uporabi člen 75.

▼M3

1a.  Pooblastilo za odpis ali konverzijo kvalificiranih obveznosti neodvisno od ukrepa za reševanje se lahko izvaja samo v zvezi s kvalificiranimi obveznostmi, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (a) člena 45f(2) te direktive, razen pogoja v zvezi s preostalo zapadlostjo obveznosti, kot je določeno v členu 72c(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

Kadar se izvaja navedeno pooblastilo, države članice zagotovijo, da se odpis ali konverzija izvede v skladu z načelom iz točke (g) člena 34(1).

1b.  Kadar se ukrep za reševanje izvede v zvezi s subjektom v postopku reševanja ali, v izjemnih okoliščinah ob odstopanju od načrta reševanja, v zvezi s subjektom, ki ni subjekt v postopku reševanja, se znesek, ki se zmanjša, odpiše ali konvertira v skladu s členom 60(1) na ravni takšnega subjekta, upošteva pri pragih iz člena 37(10) in točke (a) člena 44(5), ali točke (a) člena 44(8), ki se uporablja za zadevni subjekt.

▼B

2.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo za odpis zadevnih ►M3  kapitalskih instrumentov in kvalificirane obveznosti iz odstavka 1a ◄ ali njihovo konverzijo v delnice ali druge lastniške instrumente institucij in subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1).

▼M3

3.  Države članice zahtevajo, da organi za reševanje v zvezi z zadevnimi kapitalskimi instrumenti in kvalificiranimi obveznostmi iz odstavka 1a, ki jih je izdala institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), nemudoma uporabijo pooblastilo za odpis ali konverzijo v skladu s členom 60, ko nastopi ena ali več naslednjih okoliščin:

(a) 

kadar je bilo pred sprejetjem kakršnega koli ukrepa za reševanje ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za reševanje, določeni v členih 32, 32a ali 33, ali

(b) 

ustrezni organ določi, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) brez izvajanja tega pooblastila v zvezi z zadevnimi kapitalskimi instrumenti in kvalificiranimi obveznostmi iz odstavka 1a ne bo več sposoben uspešno poslovati;

▼B

(c) 

ustrezne kapitalske instrumente je izdala podrejena družba in so za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev pripoznani na posamični in konsolidirani podlagi, ustrezni organ države članice konsolidacijskega nadzornika in ustrezni organ države članice podrejene družbe pa skupaj ugotovita, tj. v skladu s členom 92(3) in (4) sprejmeta skupno odločitev, da skupina ne bo več sposobna uspešno poslovati, če se v zvezi z navedenimi instrumenti ne uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo;

(d) 

zadevne kapitalske instrumente je izdala nadrejena družba in so za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev pripoznani na posamični podlagi na ravni nadrejene družbe ali na konsolidirani podlagi, ustrezni organ države članice konsolidacijskega nadzornika pa ugotovi, da skupina ne bo več sposobna uspešno poslovati, če se v zvezi z navedenimi instrumenti ne uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo;

(e) 

institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) potrebuje izredno javnofinančno pomoč, razen v katerih koli okoliščinah iz točke (d)(iii) člena 32(4).

4.  Za namene odstavka 3 institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali skupina ni več sposobna uspešno poslovati, samo če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a) 

institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali skupina propada ali bo verjetno propadla;

(b) 

ob upoštevanju časovnega okvira in drugih ustreznih okoliščin ni upravičeno pričakovati, da bi kakršen koli ukrep, vključno z alternativni ukrepi zasebnega sektorja ali nadzornimi ukrepi (tudi ukrepi za zgodnje posredovanje), razen odpisa ali konverzije ►M3  kapitalski instrumenti ali kvalificirane obveznosti iz odstavka 1a ◄ , neodvisno ali v povezavi z ukrepom za reševanje, preprečil propad institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali skupine v razumnem obdobju.

5.  Za namene točke (a) odstavka 4 tega člena institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) propada ali bo verjetno propadel, če nastopi vsaj ena od okoliščin iz člena 32(4).

6.  Za namene točke (a) odstavka 4 skupina propada ali bo verjetno propadla, če krši konsolidirane bonitetne zahteve ali če obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da jih bo v bližnji prihodnosti kršila, in to na način, ki bi upravičil ukrep pristojnega organa, med drugim zato, ker je skupina ustvarila izgube ali obstaja verjetnost, da bo ustvarila izgube, zaradi katerih bo pošel ves njen kapital ali njegov precejšen del.

7.  Zadevni kapitalski instrument, ki ga izda podrejena družba, se v skladu s točko (c) odstavka 3 odpiše v večjem obsegu ali konvertira pod slabšimi pogoji kot enako razvrščeni kapitalski instrumenti na ravni nadrejene družbe, ki so bi odpisani ali konvertirani.

8.  Če pride ustrezni organ do ugotovitve iz odstavka 3 tega člena, o tem nemudoma obvesti organ za reševanje, ki je odgovoren za zadevno institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), če gre za drug organ.

9.  Ustrezni organ, preden pride do ugotovitve iz točke (c) odstavka 3 tega člena v zvezi s podrejeno družbo, ki za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev izda ustrezne kapitalske instrumente, pripoznane na posamični in konsolidirani podlagi, izpolni zahteve glede obveščanja in posvetovanja iz člena 62.

10.  Organi za reševanje pred izvajanjem pooblastila za odpis ali konverzijo ►M3  kapitalskih instrumentov ali kvalificirane obveznosti iz odstavka 1a ◄ zagotovijo, da se v skladu s členom 36 opravi vrednotenje sredstev in obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1). To vrednotenje je podlaga za izračun odpisa, ki se zaradi pokrivanja izgub izvede v zvezi z ustreznimi ►M3  kapitalskimi instrumenti ali kvalificirane obveznosti iz odstavka 1a ◄ , in ravni konverzije, ki se zaradi dokapitalizacije institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) uporabi v zvezi z ustreznimi ►M3  kapitalskimi instrumenti ali kvalificirane obveznosti iz odstavka 1a ◄ .

Člen 60

▼M3

Določbe o odpisu ali konverziji ustreznih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti

▼B

1.  Pri izpolnjevanju zahteve iz člena 59 organi za reševanje pooblastilo za odpis ali konverzijo izvajajo glede na prednost terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih na način, ki daje naslednje rezultate:

(a) 

postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala se najprej sorazmerno z izgubami in do njihove zmogljivosti zmanjšajo, organ za reševanje pa v zvezi z imetniki instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala sprejme en ali oba ukrepa iz člena 47(1);

(b) 

glavnica instrumentov dodatnega temeljnega kapitala se v obsegu, ki je potreben za doseganje ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti ustreznih kapitalskih instrumentov odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje, kar je nižje;

(c) 

glavnica instrumentov dodatnega kapitala se v obsegu, ki je potreben za doseganje ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti ustreznih kapitalskih instrumentov odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje, kar je nižje;

▼M3

(d) 

glavnica kvalificiranih obveznosti iz člena 59(1a) se v obsegu, ki je potreben za dosego ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti zadevnih kvalificiranih obveznosti, kar je nižje, odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje.

▼M3

2.  Če se odpiše glavnica zadevnega kapitalskega instrumenta ali kvalificirane obveznosti iz člena 59(1a):

(a) 

je zmanjšanje te glavnice trajno, pri čemer je možno povečanje vrednosti v skladu z mehanizmom povrnitve iz člena 46(3);

(b) 

v okviru zneska instrumenta, ki je bil odpisan, ali v zvezi z njim ne ostane nobena kvalificirana obveznost do imetnika zadevnega kapitalskega instrumenta ali do obveznosti iz člena 59(1a), razen že zapadlih obveznosti in obveznosti za odškodnine, ki lahko nastanejo zaradi pritožbe, s katero se izpodbija zakonitost izvajanja pooblastila za odpis;

(c) 

razen nadomestil v skladu z odstavkom 3 tega člena se imetnikom zadevnih kapitalskih instrumentov ali obveznosti iz člena 59(1a) ne izplača nobeno nadomestilo.

▼B

3.   ►M3  Da bi izvedli konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti iz člena 59(1a) v skladu s točkami (b), (c) in (d) odstavka 1 tega člena, lahko organi za reševanje od institucij in subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) zahtevajo, da imetnikom zadevnih kapitalskih instrumentov ali takih kvalificiranih obveznosti izdajo instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Zadevni kapitalski instrumenti in take obveznosti se lahko konvertirajo le, če so izpolnjeni naslednji pogoji: ◄

(a) 

te instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala izda institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali nadrejena družba institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v dogovoru z organom za reševanje institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali, če je ustrezno, organom za reševanje nadrejene družbe;

(b) 

ti instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala se izdajo, preden zadevna institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) izda delnice ali lastniške instrumente, da bi zagotovil kapital s strani države ali vladnega subjekta;

(c) 

ti instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala se dodelijo in prenesejo takoj po izvedbi pooblastila za konverzijo;

(d) 

menjalno razmerje, ki določa število instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se zagotovijo za ►M3  vsak ustrezen kapitalski instrument ali vsako kvalificirano obveznost iz člena 59(1a) ◄ , je skladno z načeli iz člena 50 in vsemi smernicami, ki jih je razvila EBA v skladu s členom 50(4).

4.  Za namene zagotovitve instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu z odstavkom 3 lahko organi za reševanje od institucij in subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) zahtevajo, da imajo vedno na voljo potrebno predhodno dovoljenje za izdajo ustreznega števila instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

5.  Če institucija izpolnjuje pogoje za reševanje in se organ za reševanje odloči, da bo za zadevno institucijo uporabil instrument za reševanje, organ za reševanje pred uporabo instrumenta za reševanje izpolni zahtevo iz člena 59(3).

Člen 61

Organi, odgovorni za ugotovitve

1.  Države članice zagotovijo, da so organi, odgovorni za ugotovitve iz člena 59(3), tisti, ki so določeni v tem členu.

2.  Vsaka država članica v nacionalnem pravu določi ustrezen organ, ki bo odgovoren za ugotovitve v skladu s členom 59. Ustrezen organ je v skladu s členom 32 lahko pristojni organ ali organ za reševanje.

3.  Če so ustrezni kapitalski instrumenti za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev v skladu s členom 92 Uredbe (EU) št. 575/2013 pripoznani na posamični podlagi, je organ, odgovoren za ugotovitev iz člena 59(3) te direktive, ustrezni organ tiste države članice, v kateri ima institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) dovoljenje v skladu z naslovom III Direktive 2013/36/EU.

▼M3

Kadar so ustrezni kapitalski instrumenti ali kvalificirane obveznosti iz člena 59(1a) te direktive priznani za namene izpolnjevanja zahteve iz člena 45f(1) te direktive, je za ugotovitev iz člena 59(3) te direktive, odgovoren ustrezni organ tiste države članice, v kateri ima institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive dovoljenje v skladu z naslovom III Direktive 2013/36/EU.

▼B

4.  Če ustrezne kapitalske instrumente izda podrejena institucija ali podrejeni subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) in so za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev pripoznani na posamični in na konsolidirani podlagi, je organ, odgovoren za ugotovitve iz člena 59(3) naslednji:

(a) 

za ugotovitve iz točke (b) člena 59(3) te direktive je odgovoren ustrezni organ države članice, v kateri ima institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, ki je izdal navedene instrumente, v skladu z naslovom III Direktive 2013/36/EU sedež;

(b) 

za skupno ugotovitev v obliki skupne odločitve iz točke (c) člena 59(3) te direktive je odgovoren ustrezni organ države članice konsolidacijskega nadzornika in ustrezni organ države članice, v kateri ima institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, ki je izdal navedene instrumente, v skladu z naslovom III Direktive 2013/36/EU sedež.

Člen 62

Uporaba na konsolidirani podlagi: postopek za ugotovitve

▼M3

1.  Države članice zagotovijo, da ustrezni organ, preden pride do ugotovitve iz točke (b), (c), (d) ali (e) člena 59(3) v zvezi s podrejeno družbo, ki izdaja zadevne kapitalske instrumente ali kvalificirane obveznosti iz člena 59(1a) za namene izpolnjevanja zahteve iz člena 45f na posamični podlagi ali zadevne kapitalske instrumente, ki so priznani za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev na posamični ali konsolidirani podlagi, izpolni naslednje zahteve:

(a) 

kadar se odloča o ugotovitvi iz točke (b), (c), (d) ali (e) člena 59(3), v 24 urah po posvetovanju z organom za reševanje zadevnega subjekta v postopku reševanja uradno obvesti:

(i) 

konsolidacijskega nadzornika in, kadar ne gre za isti organ, ustrezni organ države članice, kjer je konsolidacijski nadzornik;

(ii) 

organe za reševanje drugih subjektov v isti skupini v postopku reševanja, ki so obveznosti iz člena 45f(2) neposredno ali posredno kupili od subjekta, za katerega velja člen 45f(1);

(b) 

kadar se odloča o ugotovitvi iz točke (c) člena 59(3), če do te ugotovitve dejansko pride, nemudoma uradno obvesti pristojni organ, odgovoren za posamezno institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki je izdal zadevne kapitalske instrumente, v zvezi s katerimi se izvedejo pooblastila za odpis ali konverzijo, in, kadar ne gre za isti organ, ustrezne organe v državah članicah, v katerih so navedeni pristojni organi in konsolidacijski nadzornik.

▼B

2.  Pri ugotavljanju iz točke (c), (d) ali (e) člena 59(3) v primeru institucije ali skupine s čezmejno dejavnostjo organi za reševanje upoštevajo morebitni učinek reševanja v vseh državah članicah, kjer institucija ali skupina deluje.

3.  Ustrezni organ obvestilu v skladu z odstavkom 1 priloži pojasnilo razlogov, zakaj se odloča o zadevni ugotovitvi.

4.   ►M3  Kadar je bilo obvestilo poslano v skladu z odstavkom 1, ustrezni organ po posvetovanju s pristojnimi organi, ki jim je bilo poslano obvestilo v skladu s točko (a)(i) ali (b) navedenega odstavka, oceni naslednje: ◄

(a) 

ali je za pooblastilo za odpis ali konverzijo v skladu s členom 59(3) na voljo alternativen ukrep;

(b) 

če je takšen alternativni ukrep na voljo, ali ga je mogoče uporabiti;

(c) 

če bi bilo takšen alternativni ukrep mogoče uporabiti, ali obstajajo realne možnosti, da bi v ustreznem časovnem okviru odpravil okoliščine, ki bi sicer zahtevale ugotovitev iz člena 59(3).

5.  Za namene odstavka 4 tega člena pomenijo alternativni ukrepi zgodnje posredovanje iz člena 27 te direktive, ukrepe iz člena 104(1) Direktive 2013/36/EU ali prenos sredstev ali kapitala iz nadrejene družbe.

6.  Če ustrezni organ po posvetovanju z obveščenimi organi v skladu z odstavkom 4 oceni, da je na voljo en ali več alternativnih ukrepov, ki jih je dejansko mogoče uporabiti in bi privedli do rezultata iz točke (c) tega odstavka, zagotovi, da se ti ukrepi uporabijo.

7.  Če v primeru iz točke (a) odstavka 1 ustrezni organ po posvetovanju z obveščenimi organi v skladu z odstavkom 4 tega člena oceni, da alternativni ukrepi, ki bi privedli do rezultata iz točke (c) odstavka 4, niso na voljo, se odloči, ali je ugotovitev iz člena 59(3), o kateri se odloča, ustrezna.

8.  Če se ustrezni organ odloči za ugotavljanje v skladu s točko (c) člena 59(3), o tem nemudoma obvesti ustrezne organe držav članic, v katerih so prizadete podrejene družbe; ugotovitev se poda v obliki skupne odločitve, kakor je določeno v členu 92(3) in (4). Če ni skupne odločitve, ni niti ugotovitve v skladu s točko (c) člena 59(3).

9.  Organi za reševanje držav članic, v katerih je vsaka od prizadetih podrejenih družb, nemudoma udejanji odločitev za odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov, sprejeto v skladu s tem členom, pri čemer ustrezno upošteva nujnost okoliščin.



POGLAVJE VI

Pooblastila za reševanje

Člen 63

Splošna pooblastila

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje vsa pooblastila, ki so potrebna za uporabo instrumentov za reševanje v zvezi z institucijami in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), ki izpolnjujejo veljavne pogoje za reševanje. Organi za reševanje imajo zlasti naslednja pooblastila za reševanje, ki jih lahko izvajajo posamično ali v kombinaciji:

(a) 

pooblastilo, da od katere koli osebe zahtevajo predložitev vseh informacij, ki jih organ za reševanje zahteva, da se odloči o ukrepu za reševanje in ga pripravi, vključno s posodobitvami in dopolnitvami informacij, navedenih v načrtih reševanja, zahtevajo pa lahko tudi, naj se informacije pridobijo z inšpekcijskimi pregledi na kraju samem;

(b) 

pooblastilo za prevzem nadzora nad institucijo v postopku reševanja in uveljavljanje vseh pravic in pooblastil, ki jih imajo delničarji, drugi lastniki in upravljalni organ institucije v postopku reševanja;

(c) 

pooblastilo za prenos delnic in drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja;

(d) 

pooblastilo za prenos pravic, sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja na drug subjekt s soglasjem tega subjekta;

(e) 

pooblastilo za zmanjšanje, vključno z zmanjšanjem na nič, glavnice ali preostalega zapadlega zneska v zvezi z ►M3  obveznostmi, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ institucije v postopku reševanja;

(f) 

pooblastilo za konverzijo ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ institucije v postopku reševanja v navadne delnice ali druge lastniške instrumente zadevne institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ustrezne nadrejene institucije ali premostitvene institucije, na katero se prenesejo sredstva, pravice ali obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(g) 

pooblastilo za razveljavitev dolžniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, z izjemo zavarovanih obveznosti, ob upoštevanju člena 44(2);

(h) 

pooblastilo za zmanjšanje, vključno z zmanjšanjem na nič, nominalne vrednosti delnic ali drugih lastniških instrumentov institucije v postopku reševanja in razveljavitev teh delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(i) 

pooblastilo zahtevati, naj institucija v postopku reševanja ali ustrezna nadrejena institucija izda nove delnice ali druge lastniške instrumente ali druge kapitalske instrumente, vključno s prednostnimi delnicami in pogojno zamenljivimi instrumenti;

(j) 

pooblastilo dopolniti ali spremeniti zapadlost dolžniških instrumentov in drugih ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ , ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali popraviti znesek obresti, ki se plačujejo za take instrumente in druge ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ , ali datum zapadlosti obresti, vključno z začasno ustavitvijo plačil, razen zavarovanih obveznosti ob upoštevanju člena 44(2);

(k) 

pooblastilo izvesti predčasno prenehanje finančne pogodb ali pogodb o izvedenih finančnih instrumentih s pobotom oziroma jih odpovedati za namene izvajanja člena 49;

(l) 

pooblastilo odstraniti ali nadomestiti upravljalni organ in višje vodstvo institucije v postopku reševanja ter

(m) 

pooblastilo, da od pristojnega organa zahtevajo, naj pravočasno z odstopanjem od rokov iz člena 22 Direktive 2013/36/EU in člena … Direktive 2014/65/EU oceni kupca kvalificiranega deleža.

2.  Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da za organe za reševanje pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje ne bo veljala katera od naslednjih zahtev, ki bi sicer veljala na podlagi nacionalnega prava ali pogodbe ali drugega:

(a) 

ob upoštevanju členov 3(6) in 85(1), zahteve za pridobitev dovoljenja ali soglasja javnih ali zasebnih oseb, vključno z delničarji ali upniki institucije v postopku reševanja;

(b) 

pred izvajanjem pooblastila, postopkovnih zahtev o obveščanju oseb, vključno z vsemi zahtevami po objavi obvestil ali prospektov ali po vložitvi ali registraciji dokumentov pri drugih organih.

Države članice zlasti zagotovijo, da lahko organi za reševanje izvajajo pooblastila iz tega člena ne glede na omejitve glede prenosa ali zahteve za soglasje za prenos zadevnih finančnih instrumentov, pravic, sredstev ali obveznosti, ki bi sicer lahko veljale.

Točka (b) prvega pododstavka ne posega v zahteve iz členov 81 in 83 ter zahteve glede obveščanja v okviru Unije za državne pomoči.

3.  Če se za subjekt, za katerega velja člen 1(1) te direktive, zaradi njegove posebne pravne oblike ne uporabljajo pooblastila iz odstavka 1 tega člena, države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje čim bolj podobna pooblastila, tudi v smislu njihovega učinka.

4.  Če organi za reševanje izvajajo pooblastila iz odstavka 3, države članice zagotovijo, da se zaščitni ukrepi iz te direktive ali zaščitni ukrepi, ki imajo enak učinek, uporabljajo za osebe, ki jih to zadeva, vključno z delničarji, upniki in nasprotnimi strankami.

Člen 64

Dodatna pooblastila

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanj pri izvajanju pooblastila za reševanje pooblastilo, da:

(a) 

ob upoštevanju člena 78 zagotovijo, da se prenos izvede brez obveznosti ali obremenitev, ki vplivajo na prenesene finančne instrumente, pravice, sredstva ali obveznosti; v ta namen se pravica do nadomestila v skladu s to direktivo ne šteje za obveznost ali obremenitev;

(b) 

odpravijo pravice za pridobitev dodatnih delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(c) 

od zadevnega organa zahtevajo, naj popolnoma ali začasno prekine sprejetje finančnih instrumentov v trgovanje na regulirani trg ali uradno kotacijo finančnih instrumentov v skladu z Direktivo 2001/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 10 );

(d) 

zagotovijo, da se prejemnik za namene vseh pravic ali obveznosti, ki jih je institucija sklenila v postopku reševanja ali ukrepov, ki jih je sprejela, vključno z vsemi pravicami ali obveznostmi, povezanimi s sodelovanjem v infrastrukturi trga, ob upoštevanju členov 38 in 40, obravnava tako, kot če bi bil institucija v postopku reševanja;

(e) 

zahtevajo, da si institucija v postopku reševanja in prejemnik zagotovita informacije in pomoč, ter

(f) 

razveljavijo ali spremenijo pogoje pogodbe, katere stranka je institucija v postopku reševanja, ali kot stranka nadomestijo prejemnika.

2.  Organi za reševanje izvajajo pooblastila, navedena v odstavku 1, kadar menijo, da je to ustrezno za zagotovitev učinkovitosti ukrepa za reševanje ali za doseganje enega ali več ciljev reševanja.

3.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pri izvajanju pooblastila za reševanje pooblastilo zagotoviti dogovore o kontinuiteti poslovanja, ki so potrebni, da se zagotovi učinkovitost ukrepa za reševanje in da lahko preneseno poslovno področje po potrebi upravlja prejemnik. Dogovori o kontinuiteti poslovanja vključujejo zlasti:

(a) 

kontinuiteto pogodb, ki jih je sklenila institucija v postopku reševanja, tako da prejemnik prevzame pravice in obveznosti institucije v postopku reševanja v zvezi s katerim koli finančnim instrumentom, pravico, sredstvom ali obveznostjo, ki so bili preneseni, ter izrecno ali implicitno nadomesti institucijo v postopku reševanja v vseh ustreznih pogodbenih dokumentih;

(b) 

nadomestitev institucije v postopku reševanja s prejemnikom v vseh pravnih postopkih v zvezi s katerim koli finančnim instrumentom, pravico, sredstvom ali obveznostjo, ki so bili preneseni.

4.  Pooblastili iz točke (d) odstavka 1 in točke (b) odstavka 3 ne vplivata na:

(a) 

pravico zaposlenega v instituciji v postopku reševanja, da odpove pogodbo o zaposlitvi;

(b) 

ob upoštevanju členov 69, 70 in 71 katero koli pravico pogodbene stranke, da uveljavlja pravice v skladu s pogodbo, vključno s pravico do odpovedi, kadar je do tega upravičena v skladu s pogoji pogodbe na podlagi dejanja ali opustitve s strani institucije v postopku reševanja pred prenosom ali s strani prejemnika po prenosu.

Člen 65

Pooblastilo zahtevati zagotavljanje storitev in prostorov

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo zahtevati od institucije v postopku reševanja ali od subjektov v skupini, da zagotovi vse storitve ali prostore, ki so potrebni, da se prejemniku omogoči učinkovito upravljanje poslovnih dejavnosti, ki so bile nanj prenesene.

Prvi pododstavek se uporablja tudi, kadar je za institucijo v postopku reševanja ali zadevni subjekt v skupini uveden običajen insolvenčni postopek.

2.  Države članice zagotovijo, da imajo njihovi organi za reševanje pooblastila za izvajanje obveznosti v skladu z odstavkom 1, ki so jih določili organi za reševanje v drugih državah članicah, v subjektih v skupini s sedežem na njihovem ozemlju.

3.  Storitve in prostori, navedeni v odstavkih 1 in 2, so omejeni na operativne storitve in prostore ter ne vključujejo nobene oblike finančne podpore.

4.  Storitve in prostori so zagotovljeni v skladu z odstavkoma 1 in 2 pod naslednjimi pogoji:

(a) 

če so bili storitve in prostori instituciji v postopku reševanja zagotovljeni na podlagi sporazuma neposredno pred izvedbo ukrepa za reševanje, pod enakimi pogoji za čas trajanja tega sporazuma;

(b) 

če ni sporazuma ali je ta potekel, pod razumnimi pogoji.

5.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, da opredeli minimalni seznam storitev ali prostorov, ki so potrebni, da se prejemniku omogoči učinkovito upravljanje nanj prenesenih poslovnih dejavnosti.

Člen 66

Pooblastilo za izvrševanje ukrepov kriznega upravljanja ali ukrepov za preprečevanje krize s strani drugih držav članic

1.  Kadar prenos delnic, drugih lastniških instrumentov ali sredstev, pravic ali obveznosti vključuje sredstva, ki se nahajajo v drugi državi članici, kot je država organa za reševanje, ali pravice ali obveznosti v skladu s pravom druge države članice, kot je država organa za reševanje, države članice zagotovijo, da je prenos v pravu te druge države članice veljaven ali v skladu s tem pravom.

2.  Države članice zagotovijo organu za reševanje, ki je izvedel prenos ali ga namerava izvesti, vso razumno pomoč za zagotovitev, da se delnice ali drugi lastniški instrumenti ali sredstva, pravice ali obveznosti prenesejo na prejemnika v skladu z veljavnimi zahtevami nacionalnega prava.

3.  Države članice zagotovijo, da delničarji, upniki in tretje osebe, ki jih prizadene prenos delnic, drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedenih v odstavku 1, nimajo pravice preprečiti, izpodbijati ali razveljaviti prenosa v skladu z določbami prava države članice, v kateri so sredstva, ali prava, ki ureja delnice, druge lastniške instrumente, pravice ali obveznosti.

4.  Če organ za reševanje v državi članici (država članica A) izvaja pooblastila za odpis ali konverzijo, tudi v povezavi s kapitalskimi instrumenti v skladu s členom 59, ter ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ ali ustrezni kapitalski instrumenti institucije v postopku reševanja vključujejo naslednje:

(a) 

instrumente ali obveznosti, za katere velja zakonodaja druge države članice kot je država organa za reševanje, ki je izvajal pooblastila za odpis ali konverzijo (država članica B);

(b) 

obveznosti v lasti upnikov, ki se nahajajo v državi članici B,

država članica B zagotovi, da se glavnica zadevnih obveznosti ali instrumentov zmanjša ali se obveznosti ali instrumenti konvertirajo v skladu z izvajanjem pooblastil za odpis ali konverzijo s strani organa za reševanje države članice A.

5.  Države članice zagotovijo, da upniki, ki jih zadeva izvajanje pooblastil za odpis ali konverzijo, navedenih v odstavku 4, nimajo pravice izpodbijati zmanjšanja glavnice instrumenta ali obveznosti ali njihove konverzije, odvisno od primera, v skladu z določbami prava države članice B.

6.  Vsaka država članica zagotovi, da se v skladu s pravom države članice organa za reševanje določi:

(a) 

pravica delničarjev, upnikov in tretjih oseb, da z vložitvijo pritožbe v skladu s členom 85 izpodbijajo prenos delnic, drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedenih v odstavku 1 tega člena;

(b) 

pravica upnikov, da z vložitvijo pritožbe v skladu s členom 85 izpodbijajo zmanjšanje glavnice ali konverzijo instrumenta ali obveznosti iz točke (a) ali (b) odstavka 4 tega člena;

(c) 

zaščitni ukrepi za delne prenose iz poglavja VII v zvezi s sredstvi, pravicami ali obveznostmi, navedenimi v odstavku 1.

Člen 67

Pooblastilo v zvezi s sredstvi, pravicami, obveznostmi, delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti, ki se nahajajo v tretjih državah

1.  Države članice zagotovijo, da lahko v primerih, ko ukrep za reševanje vključuje ukrep, sprejet v zvezi s sredstvi, ki se nahajajo v tretji državi, ali delnicami, drugimi lastniškimi instrumenti, pravicami ali obveznostmi, ki jih ureja pravo tretje države, organi za reševanje zahtevajo, naj:

(a) 

se od upravitelja, stečajnega upravitelja ali druge osebe s podobnimi pooblastili, ki izvaja nadzor nad institucijo v postopku reševanja, in prejemnika zahteva, da sprejmeta vse potrebno za zagotovitev, da prenos, odpis, konverzija ali ukrep začne učinkovati;

(b) 

se od upravitelja, stečajnega upravitelja ali druge osebe, ki izvaja nadzor nad institucijo v postopku reševanja, zahteva upravljanje delnic, drugih lastniških instrumentov, sredstev ali pravic ali izpolnjevanje obveznosti v imenu prejemnika, dokler prenos, odpis, konverzija ali ukrep ne začne učinkovati;

(c) 

se razumni izdatki prejemnika, ki so dejansko nastali pri opravljanju ukrepov, zahtevanih v točkah (a) in (b) tega odstavka, poravnajo na enega od načinov iz člena 37(7).

2.  Če organ za reševanje oceni, da je kljub vsem potrebnim ukrepom, ki jih je sprejel upravitelj, stečajni upravitelj ali druga oseba v skladu s členom 1(a), zelo malo verjetno, da bo prenos, konverzija ali ukrep začel veljati v zvezi z določenimi sredstvi, ki se nahajajo v tretji državi, ali delnicami, drugimi lastniškimi instrumenti, pravicami in obveznostmi, ki jih ureja pravo tretje države, organ za reševanje ne izvede prenosa, odpisa, konverzije ali ukrepa. Če je že odredil prenos, odpis, konverzijo ali ukrep, je to navodilo neveljavno v zvezi z zadevnimi sredstvi, delnicami, lastniškimi instrumenti, pravicami ali obveznostmi.

Člen 68

Izključitev nekaterih pogodbenih pogojev pri zgodnjem ukrepanju in reševanju

1.  Ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja, sprejet v zvezi s subjektom v skladu s to direktivo, vključno z dejanjem, ki je neposredno povezano z izvajanjem takšnega ukrepa, v okviru pogodbe, ki jo je sklenil subjekt, sam po sebi ne šteje za dogodek izvršitve v smislu Direktive 2002/47/ES ali za insolvenčni postopek v smislu Direktive 98/26/ES, če se bistvene obveznosti iz pogodbe, vključno z obveznostmi plačila in izročitve ter zagotavljanjem zavarovanja s premoženjem, še naprej izpolnjujejo.

Hkrati ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja sam po sebi ne šteje za dogodek izvršitve ali insolvenčni postopek v okviru pogodbe, ki jo je sklenila:

(a) 

podrejena družba, v zvezi z obveznostmi, za katere jamči ali jih drugače podpira nadrejena družba ali kateri koli subjekt v skupini, ali

(b) 

kateri koli subjekt v skupini, ki vključuje klavzule o navzkrižni kršitvi obveznosti.

2.  Če se postopki tretje države za reševanje priznajo v skladu s členom 94 ali kadar se tako odloči organ za reševanje, ti postopki v tem členu štejejo za ukrep kriznega upravljanja.

3.   ►M3  Če se bistvene obveznosti iz pogodbe, vključno z obveznostmi plačila in izročitve ter zagotavljanjem zavarovanja s premoženjem, še naprej izpolnjujejo, ukrep za preprečevanje krize, mirovanje obveznosti iz člena 33a ali ukrep kriznega upravljanja, vključno z dejanji, ki so neposredno povezana z izvajanjem takih ukrepov, sam po sebi ne omogoča, da bi kdor koli: ◄

(a) 

izvajal pravice do odpovedi, mirovanja, spremembe, pobota ali poravnave, tudi za obveznosti v zvezi s pogodbo, ki jo je sklenil(-a):

(i) 

podrejena družba in za katere jamči ali jih drugače podpira subjekt v skupini;

(ii) 

kateri koli subjekt v skupini, ki vključuje klavzule o navzkrižni kršitvi obveznosti;

(b) 

pridobil lastništvo in izvajal nadzor nad zadevno institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali katerim koli subjektom v skupini v zvezi s pogodbo, ki vključuje klavzule o navzkrižni kršitvi obveznosti ali uveljavljal jamstvo za(-njo);

(c) 

vplival na pogodbene pravice zadevne institucije ali subjekta iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali katerim koli subjektom v skupini v zvezi s pogodbo, ki vključuje klavzule o navzkrižni kršitvi obveznosti.

4.  Ta člen ne vpliva na pravico posameznika, da izvede ukrep iz odstavka 3, če je ta pravica posledica dejanja, ki ni ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja ali kakršno koli dejanje, ki je neposredno povezano z izvajanjem takšnega ukrepa.

▼M3

5.  Mirovanje ali omejitev na podlagi člena 33a, 69 ali 70 ne pomeni neizpolnitve pogodbene obveznosti za namene iz odstavkov 1 in 3 tega člena in člena 71(1).

▼B

6.  Določbe iz tega člena se štejejo za prevladujoče obvezne določbe v smislu člena 9 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta ( 11 ).

Člen 69

Pooblastilo za mirovanje nekaterih obveznosti

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo za mirovanje katere koli obveznosti plačila ali izročitve v skladu s katero koli pogodbo, katere stranka je institucija v postopku reševanja, od objave obvestila o mirovanju v skladu s členom 83(4) do polnoči delovnega dne po zadevni objavi v državi članici, kjer ima organ za reševanje institucije v postopku reševanja sedež.

2.  Če obveznost plačila ali izročitve zapade med obdobjem mirovanja, se obveznost plačila ali izročitve izvede takoj po izteku tega obdobja.

3.  Če obveznosti plačila ali izročitve institucije v postopku reševanja na podlagi pogodbe v skladu z odstavkom 1 mirujejo, obveznosti plačila ali izročitve nasprotnih strank institucije v postopku reševanja na podlagi te pogodbe mirujejo za enako obdobje.

▼M3

4.  Vsakršno mirovanje na podlagi odstavka 1 se ne uporablja za obveznosti plačila in izročitve do:

(a) 

sistemov in operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES;

(b) 

CNS, ki jim je bilo v Uniji izdano dovoljenje na podlagi člena 14 Uredbe (EU) št. 648/2012, in CNS iz tretjih držav, ki jih ESMA priznava na podlagi člena 25 navedene uredbe;

(c) 

centralnih bank.

▼B

5.  Organi za reševanje pri izvajanju pooblastila na podlagi tega člena upoštevajo učinek, ki ga ima lahko izvajanje tega pooblastila na pravilno delovanje finančnih trgov.

▼M3

Organi za reševanje določijo obseg tega pooblastila ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera. Organi za reševanje zlasti temeljito ocenijo ustreznost razširitve mirovanja na upravičene vloge, kot so opredeljene v točki 4 člena 2(1) Direktive 2014/49/EU, predvsem na krite vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij.

Države članice lahko določijo, da organi za reševanje v primeru izvajanja pooblastila za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve v zvezi z upravičenimi vlogami zagotovijo, da imajo vlagatelji dostop do ustreznega dnevnega zneska iz teh vlog.

▼B

Člen 70

Pooblastilo za omejitev uveljavljanja pravic iz naslova jamstva

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastilo omejiti možnost zavarovanih upnikov institucije v postopku reševanja do uveljavljanja pravic iz naslova jamstva v zvezi z vsemi sredstvi zadevne institucije v postopku reševanja od objave obvestila o omejitvi v skladu s členom 83(4) do polnoči delovnega dne po objavi v državi članici, kjer ima institucija v postopku reševanja sedež.

▼M3

2.  Organi za reševanje ne izvajajo pooblastila iz odstavka 1 tega člena v zvezi s:

(a) 

pravicami iz naslova jamstva sistemov ali operaterjev sistemov, določenih za namene Direktive 98/26/ES;

(b) 

centralnimi nasprotnimi strankami, ki jim je bilo v Uniji izdano dovoljenje na podlagi člena 14 Uredbe (EU) št. 648/2012, in centralnimi nasprotnimi strankami iz tretjih držav, ki jih ESMA priznava na podlagi člena 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ter

(c) 

centralnimi bankami glede sredstev, za katere institucija v postopku reševanja jamči ali jih nudi s kritjem ali zavarovanjem.

▼B

3.  Če se uporablja člen 80, organi za reševanje zagotovijo, da so vse omejitve, določene v skladu s pooblastilom iz odstavka 1 tega člena, skladne za vse subjekte v skupini, v zvezi s katerimi je sprejet ukrep za reševanje.

4.  Organi za reševanje pri izvajanju pooblastila na podlagi tega člena upoštevajo učinek, ki ga ima lahko izvajanje tega pooblastila na pravilno delovanje finančnih trgov.

Člen 71

Pooblastilo za mirovanje pravic do odpovedi

1.  Države članice zagotovijo, da se organi za reševanje lahko odločijo, da mirujejo pravice do odpovedi, ki jih ima katera koli stranka v zvezi s pogodbo z institucijo v postopku reševanja od objave obvestila v skladu s členom 83(4) do polnoči delovnega dne po objavi v državi članici, kjer ima institucija v postopku reševanja sedež.

2.  Države članice zagotovijo, da se organi za reševanje lahko odločijo, da mirujejo pravice do odpovedi, ki jih ima katera koli stranka v zvezi s pogodbo s podrejeno družbo institucije v postopku reševanja, kadar:

(a) 

za obveznosti na podlagi te pogodbe jamči ali jih drugače podpira institucija v postopku reševanja;

(b) 

pravice do odpovedi na podlagi te pogodbe temeljijo izključno na insolventnosti ali finančnem stanju institucije v postopku reševanja in

(c) 

za pooblastilo za prenos, ki se izvaja ali se lahko izvaja v zvezi z institucijo v postopku reševanja:

(i) 

so ali bi lahko bila vsa sredstva in obveznosti podrejene družbe v zvezi z navedeno pogodbo prenesena na prejemnika ali bi jih ta lahko prevzel ali

(ii) 

organ za reševanje na kak drug način zagotovi ustrezno zaščito teh obveznosti.

Mirovanje učinkuje od objave obvestila v skladu s členom 83(4) do polnoči delovnega dne po objavi v državi članici, kjer ima institucija v postopku reševanja sedež.

▼M3

3.  Vsakršno mirovanje iz odstavka 1 ali 2 ne velja za:

(a) 

sisteme ali operaterje sistemov, določene za namene Direktive 98/26/ES,

(b) 

centralne nasprotne stranke, ki jim je bilo v Uniji izdano dovoljenje na podlagi člena 14 Uredbe (EU) št. 648/2012, in centralne nasprotne stranke iz tretjih držav, ki jih ESMA priznava v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ali

(c) 

centralne banke.

▼B

4.  Oseba lahko uveljavlja pravico do odpovedi v skladu s pogodbo pred koncem obdobja, navedenega v odstavku 1 ali 2, če prejme obvestilo organa za reševanje, da pravice in obveznosti, ki jih pokriva pogodba, ne bodo:

(a) 

prenesene na drug subjekt ali

(b) 

odpisane ali konvertirane ob uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v skladu s točko (a) člena 43(2).

5.  Če organ za reševanje izvaja pooblastilo, navedeno v odstavkih 1 ali 2 tega člena, za mirovanje pravic do odpovedi in če ni bilo izdano obvestilo v skladu z odstavkom 4 tega člena, se zadevne pravice lahko uveljavljajo po izteku obdobja mirovanja ob upoštevanju člena 68, kot sledi:

(a) 

če so bile pravice in obveznosti, ki jih zajema pogodba, prenesene na drug subjekt, nasprotna stranka lahko uveljavlja pravice do odpovedi v skladu z določbami zadevne pogodbe izključno v primeru vsakega nadaljnjega dogodka izvršitve s strani prejemnika;

(b) 

če pravice in obveznosti, ki jih zajema pogodba, ostanejo pri instituciji v postopku reševanja ter organ za reševanje v zvezi z zadevno institucijo ni uporabil instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v skladu s členom 43(2)(a), lahko nasprotna stranka ob izteku mirovanja na podlagi odstavka 1 nemudoma uveljavlja pravice do odpovedi v skladu z določbami zadevne pogodbe.

6.  Organi za reševanje pri izvajanju pooblastila na podlagi tega člena upoštevajo učinek, ki ga ima lahko izvajanje tega pooblastila na pravilno delovanje finančnih trgov.

7.  Pristojni organi ali organi za reševanje lahko zahtevajo, naj institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) vzdržuje podrobne evidence pogodb.

Repozitorij sklenjenih poslov na zahtevo pristojnega organa ali organa za reševanje da na voljo potrebne informacije pristojnim organom ali organom za reševanje, da jim omogoči izpolnjevanje odgovornosti in nalog v skladu s členom 81 Uredbe (EU) št. 648/2012.

8.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih se za namene odstavka 7 opredelijo naslednji elementi:

(a) 

minimalni nabor informacij o finančnih pogodbah, ki jih morajo vsebovati podrobne evidence, in

(b) 

okoliščine, v katerih je treba zahtevo uveljaviti.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

▼M3

Člen 71a

Pogodbeno priznanje pooblastil za mirovanje v primeru reševanja

1.  Države članice od institucij in subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) zahtevajo, da v vse finančne pogodbe, v katere vstopijo in ki jih ureja pravo tretje države, vključijo določilo, na podlagi katerega strani priznavajo, da lahko organ za reševanje v zvezi s temi finančnimi pogodbami izvaja pooblastila za odreditev mirovanja pravic in obveznosti iz členov 33a, 69, 70 in 71 ali za njihovo omejitev ter da zanje veljajo zahteve iz člena 68.

2.  Države članice lahko tudi zahtevajo, da nadrejene družbe Unije zagotovijo, da njihove podrejene družbe v tretjih državah v finančne pogodbe iz odstavka 1 vključijo določila, s katerim izključijo, da bi lahko bilo izvajanje – s strani organa za reševanje – pooblastila za odreditev mirovanja pravic in obveznosti nadrejene družbe v Uniji ali za njihovo omejitev, kot je navedeno v odstavku 1, veljaven razlog za predčasno odpoved, mirovanje, spremembo, pobot, izvedbo poravnave ali uveljavljanje pravic iz naslova jamstva v zvezi s temi pogodbami.

Zahteva iz prvega pododstavka se lahko uporablja v zvezi s podrejenimi družbami v tretjih državah, ki so:

(a) 

kreditne institucije;

(b) 

investicijska podjetja (ali ki bi bile investicijska podjetja, če bi bil njihov sedež v zadevni državi članici) ali

(c) 

finančne institucije.

3.  Odstavek 1 se uporablja za vse finančne pogodbe, ki:

(a) 

ustvarijo novo obveznost ali spreminjajo veljavno obveznost po začetku veljavnosti določb, sprejetih na nacionalni ravni za prenos tega člena;

(b) 

zagotavljajo eno ali več pravic do odpovedi ali možnost uveljavljanja pravic iz naslova jamstva, za katere bi se uporabljal člen 33a, 68, 69, 70 ali 71, če bi finančno pogodbo urejalo pravo države članice.

4.  To, da institucija ali subjekt ne vključi pogodbenega določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1 tega člena, organu za reševanje ne preprečuje izvajanja pooblastil iz členov 33a, 68, 69, 70 ali 71 v zvezi z navedeno finančno pogodbo.

5.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da bi dodatno opredelil vsebino določila iz odstavka 1, pri tem pa upošteva različne poslovne modele institucij in subjektov.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do 28. junija 2020.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

▼B

Člen 72

Izvajanje pooblastil za reševanje

1.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje za namene sprejetja ukrepa za reševanje izvajajo nadzor nad institucijo v postopku reševanja, tako da:

(a) 

upravljajo in opravljajo dejavnosti in storitve institucije v postopku reševanja z vsemi pooblastili njenih delničarjev ter upravljalnega organa in

(b) 

upravljajo in odtujijo sredstva ter premoženje institucije v postopku reševanja.

Nadzor, določen v prvem pododstavku, lahko neposredno izvaja organ za reševanje ali posredno oseba ali osebe, ki jo ali jih je imenoval organ za reševanje. Države članice zagotovijo, da glasovalnih pravic, ki izhajajo iz delnic ali drugih lastniških instrumentov institucije v postopku reševanja, v obdobju reševanja ni mogoče uveljavljati.

2.  Države članice ob upoštevanju člena 85(1) zagotovijo, da lahko organi za reševanje sprejmejo ukrep za reševanje z izvršno odredbo v skladu z nacionalnimi upravnimi pristojnostmi in postopki brez izvajanja nadzora nad institucijo v postopku reševanja.

3.  Organi za reševanje v vsakem posameznem primeru odločijo, ali je primerno izvesti ukrep za reševanje s sredstvi, navedenimi v odstavku 1 ali odstavku 2, ob upoštevanju ciljev reševanja in splošnih načel, ki urejajo reševanje, posebnih okoliščin zadevne institucije v postopku reševanja ter potrebe, da se omogoči učinkovito reševanje čezmejnih skupin.

4.  Organi za reševanje v nacionalnem pravu ne štejejo za direktorje v senci ali dejanske direktorje.



POGLAVJE VII

Zaščitni ukrepi

Člen 73

Obravnava delničarjev in upnikov v primeru delnih prenosov in uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov

Države članice po uporabi enega ali več instrumentov za reševanje in zlasti za namene člena 75 zagotovijo naslednje:

(a) 

z izjemo primerov, ko se uporablja točka (b), kadar organi za reševanje prenesejo le dele pravic, sredstev in obveznosti institucije v postopku reševanja, delničarji in tisti upniki, katerih terjatve niso bile prenesene, prejmejo za poravnavo svojih terjatev najmanj toliko, kot bi prejeli, če bi institucija v postopku reševanja prenehala po običajnem insolvenčnem postopku, ko je bila sprejeta odločitev iz člena 82;

(b) 

kadar organi za reševanje uporabljajo instrument za reševanje s sredstvi upnikov, delničarji in upniki, katerih terjatve so bile odpisane ali konvertirane v lastniški delež, nimajo večjih izgub kot tisti, ki bi jih imeli, če bi institucija v postopku reševanja prenehala po običajnem insolvenčnem postopku, ko je bila sprejeta odločitev iz člena 82.

Člen 74

Vrednotenje razlik pri obravnavi

1.  Države članice za namene ocenjevanja, ali bi bili delničarji in upniki deležni boljše obravnave, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden običajen insolvenčni postopek, med drugim – vendar ne samo – za namene člena 73, zagotovijo, da po izvedenem ukrepu ali ukrepih za reševanje neodvisna oseba opravi vrednotenje. To je ločeno od vrednotenja, opravljenega v skladu s členom 36.

2.  Pri vrednotenju iz odstavka 1 se določi:

(a) 

obravnava delničarjev in upnikov, ali relevantnih sistemov jamstva za vloge, če bi bili za institucijo v postopku reševanja, v zvezi s katero je bil izveden ukrep ali ukrepi za reševanje, uvedeni običajni insolvenčni postopki, ko je bila sprejeta odločitev iz člena 82;

(b) 

dejanska obravnava, ki so je bili delničarji in upniki deležni pri reševanju institucije v postopku reševanja ter

(c) 

ali obstaja razlika med obravnavo iz točke (a) in obravnavo iz točke (b).

3.  Pri vrednotenju se:

(a) 

predpostavlja, da bi bili za institucijo v postopku reševanja, v zvezi s katero je bil izveden ukrep ali ukrepi za reševanje, uvedeni običajni insolvenčni postopki, ko je bila sprejeta odločitev iz člena 82;

(b) 

predpostavlja, da ukrep ali ukrepi za reševanje niso bili izvedeni;

(c) 

ne upošteva izredne javnofinančne pomoči instituciji v postopku reševanja.

4.  EBA lahko pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih se opredeli metodologija za izvedbo vrednotenja iz tega člena, zlasti metodologija za ocenjevanje obravnave delničarjev in upnikov, če bi bil za institucijo v postopku reševanja uveden insolvenčni postopek, ko je bila sprejeta odločitev iz člena 82.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 75

Zaščitni ukrep za delničarje in upnike

Če se pri vrednotenju, opravljenem v skladu s členom 74, ugotovi, da ima kateri koli delničar ali upnik iz člena 73 ali sistem jamstva za vloge v skladu s členom 109(1) večje izgube, kot bi jih imel pri prenehanju po običajnih insolvenčnih postopkih, države članice zagotovijo, da je upravičen do plačila razlike iz shem za financiranje reševanja.

Člen 76

Zaščitni ukrep za nasprotne stranke pri delnih prenosih

1.  Države članice zagotovijo, da se varstvo iz odstavka 2 uporablja v naslednjih okoliščinah:

(a) 

organ za reševanje prenese del, vendar ne vseh, sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na drug subjekt ali pri izvajanju instrumenta za reševanje s premostitvene institucije ali nosilca upravljanja sredstev na drugo osebo;

(b) 

organ za reševanje izvaja pooblastila iz točke (f) člena 64(1).

2.  Države članice zagotovijo ustrezno varstvo naslednjih dogovorov in nasprotnih strank v naslednjih dogovorih:

(a) 

dogovorih o jamstvu, po katerih ima oseba iz naslova jamstva dejansko ali pogojno pravico do sredstev ali pravic, ki se prenašajo, ne glede na to, ali je ta pravica zavarovana z določenimi pravicami na sredstvih ali s pravico do obremenitve osnovnih sredstev oziroma podobnim dogovorom;

(b) 

dogovorih o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih, po katerih se premoženje, s katerim se zavaruje ali krije izvedba določenih obveznosti, zagotovi s prenosom popolnega lastništva sredstev z dajalca zavarovanja na prejemnika zavarovanja ob pogojih, ki določajo, da prejemnik zavarovanja v primeru izpolnitve navedenih določenih obveznosti sredstva prenese nazaj;

(c) 

dogovorih o poravnavi, po katerih se lahko dva ali več zahtevkov ali obveznosti, ki si jih medsebojno dolgujeta institucija v postopku reševanja in nasprotna stranka, med sabo poravnajo;

(d) 

dogovorih o pobotu;

(e) 

kritih obveznicah;

(f) 

strukturiranih finančnih dogovorih, vključno z listinjenjem in instrumenti, ki se uporabljajo za zavarovanje pred tveganjem, so sestavni del sklada za kritje in so v skladu z nacionalnim pravom zavarovani podobno kot krite obveznice, ki vključujejo podelitev in posedovanje jamstva s strani stranke v dogovoru ali skrbnika, zastopnika ali pooblaščenca.

Oblika varstva, ki je primerna za razrede dogovorov iz točk (a) do (f) tega odstavka je podrobneje opredeljena v členih od 77 do 80, zanjo pa veljajo omejitve iz členov 68 do 71.

3.  Zahteva iz odstavka 2 velja ne glede na število strank v dogovoru in ne glede na to, ali dogovori:

(a) 

nastanejo s pogodbo, skrbništvom ali drugače ali samodejno po samem zakonu;

(b) 

nastanejo po pravu druge države članice ali tretje države oziroma jih to v celoti ali delno ureja.

4.  Komisija sprejme delegirane akte, v skladu s členom 115, s katerimi podrobneje opredeli razrede dogovorov iz področja uporabe točk (a) do (f) odstavka 2 tega člena.

Člen 77

Varstvo sporazumov o zavarovanju s finančnim premoženjem, poravnavi in pobotu

1.  Države članice zagotovijo ustrezno varstvo dogovorov o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih in dogovorov o poravnavi ter o pobotu, da se prepreči prenos dela, vendar ne vseh, pravic in obveznosti, ki so varovane z dogovorom o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih, dogovorom o poravnavi ali dogovorom o pobotu med institucijo v postopku reševanja in drugo osebo, ter sprememba ali prenehanje pravic in obveznosti, ki so varovane z dogovorom o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih, dogovorom o poravnavi ali dogovorom o pobotu, z uporabo dodatnih pooblastil.

Za namene prvega odstavka se šteje, da so pravice in obveznosti varovane s takim dogovorom, če so stranke dogovora upravičene do poravnave ali pobota navedenih pravic in obveznosti.

2.  Organ za reševanje lahko ne glede na odstavek 1, če je to potrebno za zagotovitev razpoložljivosti kritih vlog:

(a) 

prenese krite vloge, ki so del katerega koli dogovora, omenjenega v odstavku 1, ne da bi prenesel druga sredstva, pravice ali obveznosti, ki so del dogovora, in

(b) 

prenese, spremeni ali ukine ta sredstva, pravice ali obveznosti, ne da bi prenesel krite vloge.

Člen 78

Varstvo dogovorov o jamstvu

1.  Države članice zagotovijo ustrezno varstvo za obveznosti, ki so zavarovane z dogovorom o jamstvu, da se prepreči kar koli od naslednjega:

(a) 

prenos premoženja, s katerim je obveznost zavarovana, razen če se prenesejo tudi navedena obveznost in upravičenje iz zavarovanja;

(b) 

prenos zavarovane obveznosti, razen če se prenese tudi upravičenje iz zavarovanja;

(c) 

prenos upravičenja iz zavarovanja, razen če se prenese tudi zavarovana obveznost, ali

(d) 

sprememba ali prenehanje dogovora o jamstvu z uporabo dodatnih pooblastil, če obveznost zaradi navedene spremembe ali prenehanja ni več zavarovana.

2.  Organ za reševanje lahko ne glede na odstavek 1, če je to potrebno za zagotovitev razpoložljivosti kritih vlog:

(a) 

prenese krite vloge, ki so del katerega koli dogovora, omenjenega v odstavku 1, ne da bi prenesel druga sredstva, pravice ali obveznosti, ki so del dogovora, in

(b) 

prenese, spremeni ali ukine ta sredstva, pravice ali obveznosti, ne da bi prenesel krite vloge.

Člen 79

Varstvo strukturiranih finančnih dogovorov in kritih obveznic

1.  Države članice zagotovijo ustrezno varstvo strukturiranih finančnih dogovorov, vključno z dogovori iz točk (e) in (f) člena 76(2), da se prepreči kar koli od naslednjega:

(a) 

prenos dela, vendar ne vseh, sredstev, pravic in obveznosti, ki predstavljajo strukturiran finančni dogovor ali njegov del, vključno z dogovori iz točk (e) in (f) člena 76(2), katerega stranka je kreditna institucija v postopku reševanja;

(b) 

prenehanje ali sprememba sredstev, pravic in obveznosti, ki predstavljajo strukturiran finančni dogovor ali njegov del, vključno z dogovori iz točk (e) in (f) člena 76(2), katerega stranka je kreditna institucija v postopku reševanja, z uporabo dodatnih pooblastil.

2.  Organ za reševanje lahko ne glede na odstavek 1, če je to potrebno za zagotovitev razpoložljivosti kritih vlog:

(a) 

prenese krite vloge, ki so del katerega koli dogovora, omenjenega v odstavku 1, ne da bi prenesel druga sredstva, pravice ali obveznosti, ki so del dogovora, in

(b) 

prenese, spremeni ali ukine ta sredstva, pravice ali obveznosti, ne da bi prenesel krite vloge.

Člen 80

Delni prenosi: varstvo sistemov trgovanja, klirinških sistemov in sistemov poravnave

1.  Države članice zagotovijo, da uporaba instrumenta za reševanje ne vpliva na delovanje sistemov in pravila sistemov iz Direktive 98/26/ES, kadar organ za reševanje:

(a) 

prenese del, vendar ne vseh, sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na drug subjekt, ali

(b) 

uporabi pooblastila iz člena 64 za razveljavitev ali spremembo pogojev pogodbe, katere stranka je institucija v postopku reševanja, ali za nadomestitev prejemnika kot stranke.

2.  Prenos, razveljavitev ali sprememba iz odstavka 1 tega člena zlasti ne prekliče naloga za prenos v nasprotju s členom 5 Direktive 98/26/ES ter ne spremeni ali izniči izvršljivosti prenosnih nalogov in medsebojnih pobotov, kot se zahteva v členih 3 in 5 navedene direktive, uporabe sredstev, vrednostnih papirjev ali kreditnih zmogljivosti, kot se zahteva v členu 4 navedene direktive, ali zaščite dodatnega jamstva, kot se zahteva v členu 9 navedene direktive.



POGLAVJE VIII

Postopkovne obveznosti

Člen 81

Zahteve v zvezi z obveščanjem

1.  Države članice zahtevajo, naj upravljalni organ institucije ali katerega koli subjekta iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) obvesti pristojni organ, če menijo, da institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) propada ali bo verjetno propadla v smislu člena 32(4).

2.  Pristojni organi obvestijo ustrezne organe za reševanje o obvestilih, sprejetih v skladu z odstavkom 1 tega člena, in kakršnih koli ukrepih za preprečevanje krize ali ukrepih iz člena 104 Direktive 2013/36/EU, za katere zahtevajo, da jih mora institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive sprejeti.

3.  Kadar pristojni organ ali organ za reševanje ugotovi, da so v zvezi z institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) izpolnjeni pogoji iz točk (a) in (b) člena 32(1), to ugotovitev nemudoma sporoči naslednjim organom, če ne gre za isti organ:

(a) 

organu za reševanje za zadevno institucijo ali subjektu iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b) 

pristojnemu organu za zadevno institucijo ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(c) 

pristojnemu organu katere koli podružnice zadevne institucije ali subjekta iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(d) 

organu za reševanje katere koli podružnice zadevne institucije ali subjekta iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(e) 

centralni banki;

(f) 

sistemu jamstva za vloge, s katerim je povezana kreditna institucija, če je to potrebno zaradi opravljanja funkcij sistema jamstva za vloge;

(g) 

organu, ki je odgovoren za sheme za financiranje reševanja, če je to potrebno zaradi opravljanja funkcij shem za financiranje reševanja;

(h) 

po potrebi organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine;

(i) 

pristojnemu ministrstvu;

(j) 

kadar se nad institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive izvaja nadzor na konsolidirani podlagi v skladu s poglavjem 3 naslova VII Direktive 2013/36/EU, konsolidacijskemu nadzorniku in

(k) 

ESRB in imenovanemu nacionalnemu makrobonitetnemu organu.

4.  Če prenos informacij iz odstavkov 3(f) in 3(g) ne zagotavlja ustrezne ravni zaupnosti, pristojni organ ali organ za reševanje vzpostavi alternativne postopke komunikacije, ki dosegajo iste cilje in zagotavljajo ustrezno raven zaupnosti.

Člen 82

Odločitev organa za reševanje

1.  Organ za reševanje po prejemu sporočila od pristojnega organa v skladu z odstavkom 3 člena 81 ali na lastno pobudo v skladu s členom 32(1) in členom 33 oceni, ali so v zvezi z zadevno institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) izpolnjeni pogoji iz omenjenega odstavka.

2.  Odločitev, ali naj se sprejmejo ukrepi za reševanje v zvezi z institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), vsebuje naslednje informacije:

(a) 

razlogi za to odločitev, vključno z oceno, da institucija izpolnjuje pogoje za reševanje ali jih ne izpolnjuje;

(b) 

ukrep, ki ga institucija za reševanje namerava sprejeti, po potrebi vključno z odločitvijo, da se zaprosi za prenehanje, imenovanje upravitelja ali drug ukrep v okviru običajnega insolvenčnega postopka ali v okviru nacionalnega prava v skladu s členom 37(9).

3.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da se opredelijo postopki in vsebine, povezani z naslednjima zahtevama:

(a) 

obvestili iz člena 81(1), (2) in (3),

(b) 

obvestilom o mirovanju iz člena 83.

EBA osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 83

Postopkovne obveznosti organov za reševanje

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje po sprejetju ukrepa za reševanje takoj, ko je to razumno izvedljivo, izpolnijo zahteve iz odstavkov 2, 3 in 4.

2.  Organ za reševanje o ukrepu za reševanje obvesti institucijo v postopku reševanja in naslednje organe, če ne gre za isti organ:

(a) 

pristojni organ za institucijo v postopku reševanja;

(b) 

pristojni organ katere koli podružnice institucije v postopku reševanja;

(c) 

centralno banko;

(d) 

sistem jamstva za vloge, s katerim je povezana institucija v postopku reševanja;

(e) 

organ, ki je odgovoren za sheme za financiranje reševanja;

(f) 

po potrebi organ za reševanje, pristojen na ravni skupine;

(g) 

pristojno ministrstvo;

(h) 

če se nad institucijo v postopku reševanja izvaja nadzor na konsolidirani podlagi v skladu s poglavjem 3 naslova VII Direktive 2013/36/EU, konsolidacijskega nadzornika;

(i) 

imenovani nacionalni makrobonitetni organ in ESRB;

(j) 

Komisijo, Evropsko centralno banko, ESMA, Evropski nadzorni organ (Evropski organ za zavarovanje in poklicne pokojnine) (EIOPA), vzpostavljen z Uredbo (EU) št. 1094/2010, in EBA;

(k) 

kadar gre za institucijo v postopku reševanja, kot je opredeljena v členu 2(b) Direktive 98/26/ES, upravljavce sistemov, v katere je vključena.

3.  Obvestilo iz odstavka 2 vključuje kopijo odredbe ali instrumenta, s katerim se ta pooblastila izvajajo, in navaja datum, od katerega ukrep ali ukrepi za reševanje učinkujejo.

4.  Organ za reševanje objavi ali zagotovi objavo kopije odredbe ali instrumenta, na podlagi katerega je sprejet ukrep za reševanje, ali obvestila s povzetkom učinkov ukrepa za reševanje, zlasti učinkov na občane in po potrebi pogoje in obdobje mirovanja ali omejitve iz členov 69, 70 in 71, na naslednje načine:

(a) 

na svoji uradni spletni strani;

(b) 

na spletni strani pristojnega organa, če ta ni organ za reševanje, in na spletni strani EBA;

(c) 

na spletni strani institucije v postopku reševanja;

(d) 

kadar so delnice ali drugi lastniškimi instrumenti ali dolžniški instrumenti institucije v postopku reševanja sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, s sredstvi, ki se uporabljajo za razkritje predpisanih informacij v zvezi z zadevno institucijo v postopku reševanja v skladu s členom 21(1) Direktive 2004/109/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 12 ).

5.  Kadar delnice, lastniški instrumenti ali dolžniški instrumenti niso sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu, organ za reševanje zagotovi, da se dokumenti, ki dokazujejo instrumente iz odstavka 4, pošljejo delničarjem in upnikom institucije v postopku reševanja, znanih prek registrov ali podatkovnih zbirk institucije v postopku reševanja, ki so na voljo organu za reševanje.

Člen 84

Zaupnost

1.  Zahteve glede poklicne skrivnosti so zavezujoče za naslednje osebe:

(a) 

organe za reševanje;

(b) 

pristojne organe in EBA;

(c) 

pristojna ministrstva;

(d) 

izredne upravitelje ali začasne upravitelje, imenovane v skladu s to direktivo;

(e) 

potencialne prevzemnike, s katerimi navežejo stik pristojni organi ali jih povabijo organi za reševanje, ne glede na to, ali sta bila stik ali povabilo izvedena kot priprava na uporabo instrumenta prodaje poslovanja in ali je bil rezultat povabila prevzem;

(f) 

revizorje, računovodje, pravne in strokovne svetovalce, cenilce in druge izvedence, ki neposredno ali posredno sodelujejo z organi za reševanje, pristojnimi organi, pristojnimi ministrstvi ali potencialnimi prevzemniki, navedenimi v točki (e);

(g) 

organe, ki upravljajo sisteme jamstva za vloge;

(h) 

organe, ki upravljajo odškodninske sheme za investitorje;

(i) 

organ, ki je odgovoren za sheme za financiranje reševanja;

(j) 

centralne banke in druge organe, vključene v postopek reševanja;

(k) 

premostitveno institucijo ali nosilca upravljanja sredstev;

(l) 

druge osebe, ki neposredno ali posredno, stalno ali občasno, nudijo ali so nudile storitve osebam iz točk (a) do (k);

(m) 

višje vodstvo, člane upravljalnega organa, in zaposlene organov ali subjektov iz točk (a) do (k) pred, med in po njihovem imenovanju.

2.  Da se zagotovi spoštovanje zahtev v zvezi z zaupnostjo iz odstavkov 1 in 3, osebe iz točk (a), (b), (c), (g), (h), (j) in (k) odstavka 1 zagotovijo, da v ta namen obstajajo interna pravila, tudi za zagotavljanje tajnosti informacij le med osebami, ki so neposredno udeležene v postopku reševanja.

3.  Brez poseganja v splošne zahteve iz odstavka 1 je osebam, navedenim v zadevnem odstavku, prepovedano razkrivati zaupne informacije, ki so jih prejele v času svojih poklicnih dejavnosti ali od pristojnega organa ali organa za reševanje v povezavi z njegovimi nalogami v skladu s to direktivo, kateri koli osebi ali organu, razen če se to zgodi v okviru izvajanja funkcij v skladu s to direktivo ali gre za tako obliko povzetka ali zbirno obliko, da posameznih institucij ali subjektov iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) ni mogoče identificirati, ali z izrecnim in predhodnim soglasjem organa ali institucije ali subjekta iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki je predložil informacije.

Države članice zagotovijo, da osebe iz odstavka 1 ne razkrijejo nobenih zaupnih informacij in da se ocenijo možni učinki razkritja teh informacij na javni interes, kar zadeva finančno, denarno ali gospodarsko politiko, na poslovne interese fizičnih in pravnih oseb, na namen pregledov, na preiskave in na revizije.

Postopek za preverjanje učinkov razkrivanja informacij vključuje posebno oceno učinkov katerega koli razkritja vsebin in podrobnosti načrta sanacije in reševanja iz členov 5, 7, 10, 11 in 12 ter rezultat vseh ocen, izvedenih v skladu s členi 6, 8 in 15.

V primeru kršitve tega člena velja za vse osebe ali subjekte iz odstavka 1 civilna odgovornost v skladu z nacionalnim pravom.

4.  Ta člen:

(a) 

zaposlenim in strokovnjakom organov ali subjektov, navedenih v točkah (a) do (j) odstavka 1, ne preprečuje, da bi si med seboj izmenjavali informacije z vsakim organom ali subjektom, ali

(b) 

organom za reševanje in pristojnim organom, vključno z njihovimi zaposlenimi in strokovnjaki, ne preprečuje izmenjave informacij med seboj in z drugimi organi za reševanje Unije, drugimi pristojnimi organi Unije, pristojnimi ministrstvi, centralnimi bankami, sistemi jamstva za vloge, odškodninskimi shemami za investitorje, organi, odgovornimi za običajne insolvenčne postopke, organi, odgovornimi za ohranjanje stabilnosti finančnega sistema v državah članicah z uporabo makrobonitetnih pravil, osebami, odgovornimi za izvajanje obveznih revizij, računov, EBA, ali, ob upoštevanju člena 98, organi tretjih držav, ki opravljajo enake naloge kot organi za reševanje, ali, ob izpolnjevanju strogih zahtev v zvezi z zaupnostjo, potencialnim prevzemnikom za namene načrtovanja ali izvajanja ukrepa za reševanje.

5.  Ne glede na druge določbe tega člena, države članice lahko odobrijo izmenjavo informacij s katerimi koli od naslednjih:

(a) 

ob izpolnjevanju strogih zahtev v zvezi z zaupnostjo, z vsako drugo osebo, kadar je to potrebno za načrtovanje ali izvajanje ukrepa reševanja;

(b) 

s parlamentarno preiskovalno komisijo v zadevni državi članici, računskim sodiščem v zadevni državi članici ali drugimi subjekti, ki vodijo preiskave v zadevni državi članici, pod ustreznimi pogoji, in

(c) 

z nacionalnimi organi, odgovornimi za nadzor plačilnih sistemov, organi, odgovornimi za običajne insolvenčne postopke, organi, ki jim je zaupana javna naloga nadzora drugih subjektov finančnega sektorja, organi, odgovornimi za nadzor finančnih trgov in zavarovalnic, ter inšpektorji, ki delujejo v njihovem imenu, organi, držav članic, odgovornimi za ohranjanje stabilnosti finančnega sistema v državah članicah z uporabo makrobonitetnih pravil, organi, odgovornimi za zaščito stabilnosti finančnega sistema, ter osebami, odgovornimi za izvajanje obveznih revizij.

6.  Ta člen ne posega v nacionalno pravo glede razkritja informacij za namene pravnih postopkov v kazenskih in civilnih zadevah.

7.  EBA do 3. julija 2015 izda smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010, da opredeli način podajanja informacij v obliki povzetka ali zbirni obliki za namene iz odstavka 3.



POGLAVJE IX

Pravica do pritožbe in izključitev drugih dejanj

Člen 85

Predhodna sodna potrditev in pravice do izpodbijanja odločitev

1.  Države članice lahko zahtevajo, da je za odločitev o sprejetju ukrepa za preprečevanje krize ali ukrepa kriznega upravljanja potrebna predhodna sodna potrditev, če sta postopek v zvezi z vložitvijo zahtevka za potrditev in obravnava s strani sodišča glede odločitve o sprejetju ukrepa kriznega upravljanja v skladu z nacionalnim pravom pospešena.

2.  Države članice v nacionalnem pravu določijo pravico do pritožbe zoper odločitev o sprejetju ukrepa za preprečevanje krize ali odločitve o izvajanju katerega koli pooblastila, ki ni ukrep kriznega upravljanja, v skladu s to direktivo.

3.  Države članice zagotovijo, da imajo vse osebe, ki jih zadeva odločitev o sprejetju ukrepa kriznega upravljanja, pravico vložiti pritožbo zoper zadevno odločitev. Države članice zagotovijo, da je sodni postopek pospešen in da nacionalna sodišča kot podlago za svojo presojo uporabijo zapletene gospodarske ocene dejstev, ki jih je pripravil organ za reševanje.

4.  Za pravico do pritožbe iz odstavka 3 veljajo naslednje določbe:

(a) 

vložitev pritožbe ne povzroči samodejnega zadržanja izvršitve izpodbijane odločitve;

(b) 

odločitev organa za reševanje je takoj izvršljiva in privede do izpodbojne domneve, da bi bilo zadržanje izvršitve te odločitve v nasprotju z javnim interesom.

Kadar je treba zaščititi interese tretjih strani, ki so na podlagi uporabe instrumentov za reševanje ali izvajanja pooblastil za reševanje s strani organov za reševanje v dobri veri kupile delnice, druge lastniške instrumente, sredstva, pravice ali obveznosti institucije v postopku reševanja, razveljavitev odločitve organa za reševanje ne vpliva na poznejša upravna dejanja ali transakcije, ki jih je sklenil zadevni organ za reševanje in so temeljili na razveljavljeni odločitvi. V takšnem primeru se ukrepi za odpravo nezakonite odločitve ali ukrepe s strani organov za reševanje omejijo na nadomestilo za izgubo, ki jo je zaradi odločitve ali ukrepa utrpel investitor.

Člen 86

Omejitve v zvezi z drugimi postopki

1.  Brez poseganja v točko (b) člena 82(2) države članice zagotovijo, da v povezavi z institucijo v postopku reševanja ali institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), za katero je bilo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za reševanje, ni mogoče uvesti običajnih insolvenčnih postopkov, razen na pobudo organa za reševanje, in da se lahko odločitev, s katero se za institucijo ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) uvedejo običajni insolvenčni postopki, sprejme le s soglasjem organa za reševanje.

2.  Za namene odstavka 1 države članice zagotovijo, da:

(a) 

so pristojni organi in organi za reševanje nemudoma obveščeni o vsaki vlogi za začetek običajnih insolvenčnih postopkov v povezavi z institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), ne glede na to, ali je institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) v postopku reševanja ali pa je bila odločitev javno objavljena v skladu s členom 83(4) in (5);

(b) 

o vlogi se ne odloča, razen če je bilo obveščanje iz točke (a) izvedeno in nastopi kaj od naslednjega:

(i) 

organ za reševanje je organe, ki so odgovorni za običajne insolvenčne postopke, obvestil, da v zvezi z institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) ne namerava sprejeti ukrepov za reševanje;

(ii) 

obdobje sedmih dni z začetkom na dan objave obvestil iz točke (a) je poteklo.

3.  Države članice brez poseganja v katero koli omejitev glede uveljavljanja pravic iz naslova jamstva, določeno v skladu s členom 70, zagotovijo, če je to potrebno za učinkovito uporabo instrumentov in pooblastil za reševanje, da lahko organi za reševanje zahtevajo, naj sodišče uporabi odložitev za ustrezno časovno obdobje v skladu z želenim ciljem za kateri koli sodni ukrep ali postopek, v katerem institucija v postopku reševanja je ali postane stranka.



NASLOV V

REŠEVANJE ČEZMEJNE SKUPINE

Člen 87

Splošna načela v zvezi z odločanjem, ki zadeva več kot eno državo članico

Države članice zagotovijo, da njihovi organi pri odločanju ali ukrepanju na podlagi te direktive, ki lahko vpliva na eno ali več drugih držav članic, upoštevajo naslednja splošna načela:

(a) 

obveznost učinkovitega odločanja in ohranjanja čim nižjih stroškov reševanja pri sprejemanju ukrepov za reševanje;

(b) 

odločitve so sprejete in ukrepi izvedeni pravočasno in brez odlašanja, ko je to potrebno;

(c) 

organi za reševanje, pristojni organi in drugi organi medsebojno sodelujejo, da bi zagotovili, da se odločitve sprejete in ukrepi izvedeni usklajeno in učinkovito;

(d) 

jasna opredelitev vlog in odgovornosti ustreznih organov v vsaki državi članici;

(e) 

ustrezno upoštevanje interesov držav članic, v katerih so ustanovljene nadrejene družbe v Uniji, zlasti učinek odločitev, ukrepov ali neukrepanja na finančno stabilnost, fiskalne vire, sklad za reševanje, sistem jamstva za vloge ali odškodninsko shemo za investitorje navedenih držav članic;

(f) 

ustrezno upoštevanje interesov vseh posameznih držav članic, v katerih je ustanovljena podrejena družba, zlasti učinek odločitev, ukrepov ali neukrepanja na finančno stabilnost, fiskalne vire, sklad za reševanje, sistem jamstva za vloge ali odškodninsko shemo za investitorje teh držav članic;

(g) 

ustrezno upoštevanje interesov vseh držav članic, v katerih so ustanovljene pomembne podružnice, zlasti učinek odločitev, ukrepov ali neukrepanja na finančno stabilnost teh držav članic;

(h) 

ustrezno upoštevanje cilja uravnoteženja interesov različnih držav članic in izogibanja neupravičenemu oškodovanju ali neupravičeni zaščiti interesov posameznih držav članic, vključno z izogibanjem neupravičenemu razporejanju bremena po državah članicah;

(i) 

katera koli obveznost na podlagi te direktive, da se je treba pred sprejetjem odločitve ali ukrepa posvetovati z organom, pomeni najmanj obveznost, da se je treba s tem organom posvetovati o tistih elementih predlagane odločitve ali ukrepa, ki so ali bi verjetno vplivali na:

(i) 

nadrejeno družbo v Uniji, podrejeno družbo ali podružnico, kot je ustrezno, in

(ii) 

stabilnost države članice, v kateri ima nadrejena družba v Uniji, podrejena družba ali podružnica, kot je ustrezno, sedež ali se v njej nahaja;

(j) 

organi za reševanje pri sprejemanju ukrepov za reševanje upoštevajo in sledijo načrtom reševanja iz člena 13, razen če organi za reševanje ob upoštevanju okoliščin primera ocenijo, da bodo cilji reševanja učinkoviteje doseženi s sprejetjem ukrepov, ki niso predvideni v načrtih za reševanje.

(k) 

zahteva po preglednosti, če je verjetno, da bo imela predlagana odločitev ali ukrep posledice za finančno stabilnost, fiskalne vire, sklad za reševanje, sistem jamstva za vloge ali odškodninsko shemo za investitorje teh držav članic, in

(l) 

priznanje, da sta usklajevanje in sodelovanje najboljši način za znižanje skupnih stroškov reševanja.

Člen 88

Kolegiji za reševanje

1.   ►M3  Ob upoštevanju člena 89 organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, vzpostavijo kolegije za reševanje za opravljanje nalog iz členov 12, 13, 16, 18, 45 do 45h, 91 in 92 ter, po potrebi, za zagotovitev sodelovanja in usklajevanja z organi za reševanje iz tretjih držav. ◄

Kolegiji za reševanje zagotovijo zlasti okvir za organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, druge organe za reševanje ter po potrebi pristojne organe in konsolidacijske nadzornike, v katerem izvajajo naslednje naloge:

(a) 

izmenjujejo informacije, ki so pomembne za potek načrtov reševanja skupine, za uporabo pooblastil za pripravljalne in preventivne ukrepe za skupine ter za reševanje skupine;

(b) 

pripravljajo načrte reševanja skupine v skladu s členoma 12 in 13;

(c) 

ocenjujejo rešljivost skupin v skladu s členom 16;

(d) 

uporabljajo pooblastila za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost skupin v skladu s členom 18;

(e) 

odločajo, ali je treba vzpostaviti shemo za reševanje skupine, kot je določeno v členu 91 ali 92;

(f) 

sklepajo dogovor o shemi za reševanje skupine, predlagani v skladu s členom 91 ali 92;

(g) 

usklajujejo obveščanje javnosti o strategijah reševanja skupine in sistemih za reševanje skupine;

(h) 

usklajujejo uporabo shem financiranja iz naslova VII;

(i) 

določajo minimalne zahteve za skupine na konsolidirani ali podrejeni ravni v okviru ►M3  členov 45 do 45h ◄ .

Poleg tega se lahko kolegiji za reševanje uporabijo za razpravo o vseh vprašanjih, povezanih z reševanjem čezmejnih skupin.

2.  Člani kolegija za reševanje so:

(a) 

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine;

(b) 

organi za reševanje posameznih držav članic, v katerih imajo sedež podrejene družbe, nad katerimi se izvaja konsolidirani nadzor;

(c) 

organi za reševanje držav članic, v katerih ima sedež nadrejena družba ene ali več institucij iz skupine, to je subjekt iz točke (d) člena 1(1);

(d) 

organi za reševanje držav članic, kjer imajo sedež pomembne podružnice;

(e) 

konsolidacijski nadzornik in pristojni organi držav članic, če je organ za reševanje član kolegija za reševanje. Če pristojni organ države članice ni centralna banka države članice, se lahko pristojni organ odloči, da ga spremlja predstavnik centralne banke države članice;

(f) 

pristojna ministrstva, če organi za reševanje, ki so člani kolegija za reševanje, niso pristojna ministrstva;

(g) 

organ, ki je odgovoren za sistem jamstva za vloge države članice, če je organ za reševanje te države članice član kolegija za reševanje;

(h) 

EBA, pod pogoji iz odstavka 4.

3.  Organi za reševanje tretjih držav, če ima nadrejena družba ali institucija s sedežem v Uniji podrejeno institucijo ali podružnico, ki bi štela za pomembno, če bi se nahajala v Uniji, so lahko na lastno zahtevo povabljeni k sodelovanju v kolegiju za reševanje kot opazovalci, če zanje veljajo zahteve v zvezi z zaupnostjo, ki so po mnenju organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, enakovredne tistim iz člena 98.

4.  EBA si prizadeva za spodbujanje in spremljanje učinkovitega, uspešnega in usklajenega delovanja kolegijev za reševanje v skladu z mednarodnimi standardi. Zato se EBA povabi na sestanke kolegija za reševanje. EBA nima glasovalnih pravic, če glasovanje poteka v okviru kolegijev za reševanje.

5.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, predseduje kolegiju za reševanje. V tej funkciji:

(a) 

po posvetovanju z drugimi člani kolegija za reševanje pripravlja pisne dogovore in postopke za delovanje kolegija za reševanje;

(b) 

usklajuje vse dejavnosti kolegija za reševanje;

(c) 

sklicuje vse njegove seje in jim predseduje ter vse člane kolegija za reševanje vnaprej v celoti obvešča o organizaciji sej kolegija za reševanje ter o obravnavanih glavnih vprašanjih in točkah;

(d) 

člane kolegija za reševanje obvešča o morebitnih načrtovanih srečanjih, da lahko zaprosijo za sodelovanje na njih;

(e) 

odloča o tem, kateri člani in opazovalci so na podlagi posebnih potreb vabljeni na posamezne seje kolegija za reševanje, pri čemer upošteva pomen obravnavanega vprašanja za te člane in opazovalce, zlasti morebiten vpliv na finančno stabilnost v zadevnih državah članicah;

(f) 

vse člane kolegija pravočasno obvešča o sklepih in rezultatih teh sej.

Člani, ki sodelujejo v kolegiju za reševanje, tesno sodelujejo.

Organi za reševanje imajo ne glede na točko (e) pravico sodelovati na sejah kolegija za reševanje, kadar so na dnevnem redu zadeve, za katere se uporablja skupni postopek odločanja ali ki so povezani s subjektom v skupini, ki se nahaja v njihovi državi članici.

6.  Organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, niso zavezani vzpostaviti kolegija za reševanje, če druge skupine ali kolegiji opravljajo enake funkcije in izvajajo enake naloge, kot so določene v tem členu, ter spoštujejo vse pogoje in postopke, vključno s tistimi, ki zajemajo članstvo in sodelovanje v kolegijih za reševanje, iz tega člena in člena 90. V takem primeru se vsa sklicevanja na kolegije za reševanje v tej direktivi razumejo tudi kot sklicevanje na te druge skupine ali kolegije.

7.  EBA ob upoštevanju mednarodnih standardov pripravi osnutke regulativnih standardov, da se opredeli operativno delovanje kolegijev za reševanje za izvajanje nalog iz odstavka 1.

EBA osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 3. julija 2015.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

▼M3

Člen 89

Evropski kolegiji za reševanje

1.  Kadar ima institucija iz tretje države ali nadrejena družba iz tretje države podrejene družbe s sedežem v Uniji ali nadrejene družbe v Uniji s sedežem v dveh ali več državah članicah ali dve ali več podružnic v Uniji, ki jih dve ali več držav članic štejejo za pomembne, organi za reševanje držav članic, v katerih imajo navedeni subjekti sedež ali v katerih se nahajajo navedene pomembne podružnice, vzpostavijo enoten evropski kolegij za reševanje.

2.  Evropski kolegij za reševanje iz odstavka 1 tega člena opravlja funkcije in izvaja naloge, določene v členu 88, v zvezi s subjekti iz odstavka 1 tega člena in njihovimi podružnicami, če jih te naloge zadevajo.

Naloge iz prvega pododstavka tega odstavka vključujejo določitev zahteve iz členov 45 do 45h.

Pri določitvi zahteve iz členov 45 do 45h člani evropskega kolegija za reševanje upoštevajo globalno strategijo reševanja, če obstaja, ki so jo sprejeli organi tretjih držav.

Kadar v skladu z globalno strategijo reševanja podrejene družbe s sedežem v Uniji ali nadrejena družba v Uniji in njene podrejene institucije niso subjekti v postopku reševanja, člani evropskega kolegija za reševanje pa se strinjajo z navedeno strategijo, podrejene družbe s sedežem v Uniji ali, na konsolidirani podlagi, nadrejena družba v Uniji zahtevo iz člena 45f(1) izpolni tako, da svoji končni nadrejeni družbi s sedežem v tretji državi ali podrejenim družbam te nadrejene družbe s sedežem v isti tretji državi ali drugim subjektom pod pogoji iz točk (a)(i) in (b)(ii) člena 45f(2) izda oziroma izdajo instrumente iz točk (a) in (b) člena 45f(2).

3.  Kadar ima ena sama nadrejena družba v Uniji v lasti vse podrejene družbe v Uniji, ki pripadajo instituciji v tretji državi ali nadrejeni družbi v tretji državi, evropskemu kolegiju za reševanje predseduje organ za reševanje iz države članice, v kateri ima sedež nadrejena družba v Uniji.

Kadar se prvi pododstavek ne uporablja, evropskemu kolegiju za reševanje predseduje organ za reševanje nadrejene družbe v Uniji ali podrejene družbe v Uniji z največjo vrednostjo skupnih bilančnih sredstev.

4.  Države članice lahko ob soglasju vseh zadevnih strani odstopijo od zahteve po vzpostavitvi evropskega kolegija za reševanje, če katera druga skupina ali kolegij opravlja enake funkcije in izvaja enake naloge, kot so določene v tem členu, ter spoštuje vse pogoje in postopke iz tega člena in člena 90, vključno s tistimi, ki zajemajo članstvo in sodelovanje v evropskih kolegijih za reševanje. V takem primeru se vsa sklicevanja na evropske kolegije za reševanje v tej direktivi razumejo tudi kot sklicevanja na te druge skupine ali kolegije.

5.  Ob upoštevanju odstavkov 3 in 4 tega člena evropski kolegij za reševanje sicer deluje v skladu s členom 88.

▼B

Člen 90

Izmenjava informacij

1.  Organi za reševanje in pristojni organi si ob upoštevanju člena 84 na zahtevo izmenjujejo vse podatke, ki so za druge organe pomembni za izvajanje nalog na podlagi te direktive.

2.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, usklajuje pretok vseh pomembnih informacij med organi za reševanje. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, organom za reševanje v drugih državah članicah zlasti pravočasno zagotovi vse zadevne informacije, da se olajša izvajanje nalog iz točk (b) do (i) drugega pododstavka člena 88(1).

3.  Organ za reševanje na zahtevo po informacijah, ki jih je posredoval organ za reševanje tretje države, pri organu tretje države za reševanje zaprosi za privolitev v nadaljnje posredovanje teh informacij, razen če je organ tretje države za reševanje že privolil v nadaljnje posredovanje informacij.

Organi za reševanje niso zavezani k posredovanju informacij, ki jih je posredoval organ za reševanje tretje države, če ta ni privolil v njihovo nadaljnje posredovanje.

4.  Organi za reševanje delijo informacije s pristojnim ministrstvom, če gre za odločitev o zadevi, ki zahteva obvestilo, posvetovanje s pristojnim ministrstvom ali njegovo soglasje ali ki bi lahko imelo posledice za javna sredstva.

Člen 91

Reševanje skupine, ki vključuje podrejeno družbo skupine

1.  Če organ za reševanje ugotovi, da podrejena institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skupini izpolnjuje pogoje iz člena 32 ali člena 33, navedeni organ organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, če ne gre za isti organ, konsolidacijskemu nadzorniku in članom kolegija za reševanje za zadevno skupino nemudoma sporoči naslednje informacije:

(a) 

ugotovitev, da institucija ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) izpolnjuje pogoje iz člena 32 ali 33;

(b) 

ukrepe za reševanje ali ukrepe zaradi insolventnosti, za katere organ za reševanje meni, da so za navedeno institucijo ali navedeni subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) ustrezni.

2.  Ko je organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, obveščen v skladu z odstavkom 1, po posvetovanju z drugimi člani zadevnega kolegija za reševanje oceni verjeten učinek ukrepov za reševanje ali drugih ukrepov, sporočenih v skladu s točko (b) odstavka 1, na skupino in na subjekte v skupini v drugih državah članicah ter zlasti, ali bi bilo na podlagi ukrepov za reševanje ali drugih ukrepov verjetno, da bi bili izpolnjeni pogoji za reševanje v zvezi s subjektom v skupini v drugi državi članici.

3.  Če organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, po posvetovanju z drugimi člani kolegija za reševanje oceni, da na podlagi ukrepov za reševanje ali drugih ukrepov, sporočenih v skladu s točko (b) odstavka 1, ne bi bilo verjetno, da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 32 ali 33 v zvezi s subjektom v skupini v drugi državi članici, lahko organ za reševanje, ki je odgovoren za navedeno institucijo ali navedeni subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), izvede ukrepe za reševanje ali druge ukrepe, ki jih je sporočil v skladu s točko (b) odstavka 1 tega člena.

4.  Če organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, po posvetovanju z drugimi člani kolegija za reševanje oceni, da bi bilo na podlagi ukrepov za reševanje ali drugih ukrepov, sporočenih v skladu s točko (b) odstavka 1 tega člena, verjetno, da bi bili izpolnjeni pogoji iz člena 32 ali 33 v zvezi s subjektom v skupini v drugi državi članici, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, najpozneje 24 ur po prejetju obvestila iz odstavka 1 predlaga shemo za reševanje skupine in ga predloži kolegiju za reševanje. To obdobje 24 ur se lahko podaljša s soglasjem organa za reševanje, ki je poslal obvestilo iz odstavka 1 tega člena.

5.  Če v 24 urah ali daljšem obdobju, ki je bilo dogovorjeno, ni predložena ocena organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, lahko organ za reševanje, ki je poslal obvestilo iz odstavka 1, potem ko je bil obveščen v skladu z odstavkom 1, sprejme ukrepe za reševanje ali druge ukrepe, ki jih je sporočil v skladu s točko (b) navedenega odstavka.

6.  Shema za reševanje skupine, ki se zahteva v skladu z odstavkom 4:

(a) 

upošteva načrte reševanja iz člena 13 in jim sledi, razen če organi za reševanje ob upoštevanju okoliščin primera ocenijo, da bodo cilji reševanja učinkoviteje doseženi s sprejetjem ukrepov, ki niso določeni v načrtih za reševanje;

(b) 

opiše ukrepe za reševanje, ki bi jih morali zadevni organi za reševanje izvesti v zvezi z nadrejeno družbo v Uniji ali določenimi subjekti v skupini, da se dosežejo cilji in načela reševanja iz členov 31 in 34;

(c) 

določa, kako bi bilo treba navedene ukrepe za reševanje usklajevati;

(d) 

vzpostavlja finančni načrt, ki upošteva načrt reševanja skupine, načela za delitev odgovornosti, kot so določena v skladu s točko (f) člena 12(3), in vzajemnost iz člena 107.

7.  Shema za reševanje skupine se ob upoštevanju odstavka 8 izvaja v obliki skupne odločitve organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, in organov za reševanje, odgovornih za podrejene družbe, ki so zajete v shemi za reševanje skupine.

EBA lahko v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 organom za reševanje na zahtevo organa za reševanje pomaga pri doseganju skupne odločitve.

8.  Če se kateri koli organ za reševanje ne strinja s shemo za reševanje skupine, ki ga predlaga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, od njega odstopa, ali meni, da mora zaradi finančne stabilnosti v zvezi z institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) sprejeti neodvisne ukrepe za reševanje ali ukrepe, ki niso predlagani v sistemu, natančno utemelji razloge za nestrinjanje ali odstopanje od sheme za reševanje skupine, jih sporoči organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine ter drugim organom za reševanje, zajetim v shemi za reševanje skupine, ter te organe obvesti o ukrepih, ki jih namerava sprejeti. Ta organ za reševanje pri utemeljevanju razlogov za nestrinjanje upošteva načrte reševanja iz člena 13, morebitni vpliv na finančno stabilnost v zadevnih državah članicah, pa tudi morebitni vpliv ukrepov na druge dele skupine.

9.  Organi za reševanje, ki v okviru odstavka 8 ne nasprotujejo, lahko sprejmejo skupno odločitev o shemi za reševanje skupine, v katerega so zajeti subjekti v skupini v njihovi državi članici.

10.  Skupna odločitev iz odstavka 7 ali 9 in odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje v primeru, ko ni sprejeta skupna odločitev iz odstavka 8, veljajo za dokončne, uporabijo pa jih organi za reševanje v zadevnih državah članicah.

11.  Organi vse ukrepe iz tega člena izvedejo brez odlašanja in ob ustreznem upoštevanju nujnosti položaja.

12.  Kadar se ne uvede shema za reševanje skupine in organi za reševanje izvedejo ukrepe za reševanje v zvezi s katerim koli subjektom v skupini, navedeni organi za reševanje tesno sodelujejo v okviru kolegija za reševanje, da se vzpostavi usklajena strategija reševanja za vse subjekte v skupini, ki propadajo ali bodo verjetno propadli.

13.  Organi za reševanje, ki sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s katerim koli subjektom v skupini, redno in izčrpno obveščajo člane kolegija za reševanje o navedenih ukrepih in o njihovem napredku.

Člen 92

Reševanje skupine

1.  Če organ za reševanje, pristojen na ravni skupine ugotovi, da nadrejena družba v Uniji, za katero je odgovoren, izpolnjuje pogoje iz člena 32 ali člena 33, nemudoma sporoči informacije iz točk (a) in (b) člena 91(1) konsolidacijskemu nadzorniku, če to ni sam, in drugim članom kolegija za reševanje za zadevno skupino.

Ukrepi za reševanje ali ukrepi zaradi insolventnosti za namene točke (b) člena 91(1) lahko vključujejo izvajanje sheme za reševanje skupine, pripravljenega v skladu s členom 91(6), v katerih koli navedenih okoliščinah:

(a) 

zaradi ukrepov za reševanje ali drugih ukrepov na ravni nadrejene družbe v skladu s točko (b) člena 91(1) je verjetno, da bodo v zvezi s subjektom v skupini v drugi državi članici izpolnjeni pogoji iz člena 32 ali člena 33;

(b) 

ukrepi za reševanje ali drugi ukrepi izključno na ravni nadrejene družbe ne zadoščajo za stabilizacijo razmer ali najverjetneje ne bodo mogli zagotoviti optimalnih rezultatov;

(c) 

ena ali več podrejenih družb izpolnjujejo pogoje iz člena 32 ali člena 33 v skladu z odločitvijo organov za reševanje, odgovornih zanje, ali

(d) 

ukrepi za reševanje ali drugi ukrepi na ravni skupine bodo koristili podrejenim družbam skupine tako, da je na podlagi tega shema za reševanje skupine ustrezna.

2.  Če ukrepi, ki jih predlaga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine na podlagi odstavka 1, ne vključujejo sheme za reševanje skupine, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine sprejme odločitev po posvetovanju s člani kolegija za reševanje.

Pri odločitvi organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine se:

(a) 

upoštevajo načrti reševanja iz člena 13 in se jim sledi, razen če organi za reševanje ob upoštevanju okoliščin primera ocenijo, da bodo cilji reševanja učinkoviteje doseženi s sprejetjem ukrepov, ki niso določeni v načrtih za reševanje;

(b) 

upošteva finančna stabilnost zadevne države članice.

3.  Če je v ukrepe, ki jih predlaga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine v skladu z odstavkom 1, zajeta shema za reševanje skupine, je ta v obliki skupne odločitve organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine in organov za reševanje, odgovornih za podrejene družbe, ki so zajete v shemo za reševanje skupine.

EBA lahko v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 organom za reševanje na zahtevo organa za reševanje pomaga pri doseganju skupne odločitve.

4.  Če se kateri koli organ za reševanje ne strinja s shemo za reševanje skupine, ki jo predlaga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, od nje odstopa ali meni, da mora zaradi finančne stabilnosti v zvezi z institucijo ali subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) sprejeti neodvisne ukrepe za reševanje ali ukrepe, ki niso predlagani v shemi, natančno utemelji razloge za nestrinjanje ali odstopanje od sheme za reševanje skupine, jih sporoči organom za reševanje, pristojnim na ravni skupine, ter drugim organom za reševanje, zajetim v shemi za reševanje skupine, ter jih obvesti o ukrepih, ki jih namerava sprejeti. Ta organ za reševanje pri utemeljevanju razlogov za nestrinjanje upošteva načrte reševanja iz člena 13, morebitni vpliv na finančno stabilnost v zadevnih državah članicah, pa tudi morebitni vpliv ukrepov na druge dele skupine.

5.  Organi za reševanje, ki v okviru odstavka 4 ne nasprotujejo shemi za reševanje skupine, lahko sprejmejo skupno odločitev o shemi za reševanje skupine, v katero so zajeti subjekti v skupini v njihovi državi članici.

6.  Skupna odločitev iz odstavka 3 ali 5 in odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje v primeru, ko ni bila sprejeta skupna odločitev iz odstavka 4, veljajo za dokončne, uporabijo pa jih organi za reševanje v zadevnih državah članicah.

7.  Organi vse ukrepe iz tega člena izvedejo nemudoma in ob ustreznem upoštevanju nujnosti položaja.

Če se ne uvede shema za reševanje skupine in organi za reševanje izvedejo ukrep za reševanje v zvezi s katerim koli subjektom v skupini, ti organi za reševanje tesno sodelujejo v okviru kolegija za reševanje, da se vzpostavi usklajena strategija reševanja za vse subjekte v skupini, ki jih to zadeva.

Organi za reševanje, ki sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s katerim koli subjektom v skupini, redno in izčrpno obveščajo člane kolegija za reševanje o teh ukrepih in o njihovem napredku.



NASLOV VI

ODNOSI S TRETJIMI DRŽAVAMI

Člen 93

Sporazumi s tretjimi državami

1.  Komisija lahko v skladu s členom 218 PDEU Svetu predloži predloge za pogajanja o sporazumih z eno ali več tretjimi državami glede načinov sodelovanja med organi za reševanje in zadevnimi organi tretjih držav, na primer zaradi izmenjave informacij v zvezi z načrtovanjem sanacije in reševanja institucij, finančnih institucij, nadrejenih družb in institucij tretjih držav, zlasti v naslednjih primerih:

(a) 

če ima nadrejena institucija tretje države podrejene institucije ali pomembne podružnice v dveh ali več državah članicah;

(b) 

če ima nadrejena družba, ki ima sedež v državi članici in podrejeno družbo ali podružnico v vsaj eni drugi državi članici, eno ali več podrejenih institucij v tretji državi;

(c) 

če ima institucija, ki ima sedež v državi članici in nadrejeno družbo, podrejeno družbo ali podružnico v vsaj eni drugi državi članici, eno ali več podružnic v eni ali več tretjih državah.

2.  Sporazumi iz odstavka 1 med organi za reševanje in zadevnimi organi tretjih držav zagotavljajo zlasti vzpostavitev postopkov in dogovorov o sodelovanju pri izvajanju nekaterih ali vseh nalog ter izvajanju nekaterih ali vseh pooblastil, navedenih v členu 97.

3.  V sporazumih iz odstavka 1 ni določb v zvezi s posameznimi institucijami, finančnimi institucijami, nadrejenimi družbami ali institucijami tretjih držav.

4.  Države članice lahko do začetka veljavnosti sporazuma iz odstavka 1 z zadevno tretjo državo sklepajo dvostranske sporazume s tretjimi državami o zadevah iz odstavkov 1 in 2, če so ti sporazumi skladni s tem naslovom.

Člen 94

Priznanje in izvrševanje postopka tretje države za reševanje

1.  Ta člen se uporablja za postopek tretje države za reševanje, razen če in dokler ne začne veljati mednarodni sporazum z zadevno tretjo državo iz člena 93(1). Uporablja se tudi po začetku veljavnosti mednarodnega sporazuma z zadevno tretjo državo, določenega v členu 93(1), če sporazum ne ureja priznanja in izvrševanja postopka tretje države za reševanje.

2.  Če je v skladu s členom 89 ustanovljen evropski kolegij za reševanje, sprejme skupno odločitev, ali, kot je določeno v členu 95, prizna postopek tretje države za reševanje, ki se nanašajo na institucijo tretje države ali nadrejeno družbo, ki:

(a) 

ima podrejene družbe v Uniji s sedežem v dveh ali več državah članicah ali podružnice v Uniji – ki se nahajajo v dveh ali več državah članicah – ki jih te države članice štejejo za pomembne, ali

(b) 

ima sicer sredstva, pravice ali obveznosti, ki se nahajajo v dveh ali več državah članicah ali ki jih ureja pravo teh držav članic.

Če je dosežena skupna odločitev o priznanju postopka tretje države za reševanje, ustrezni nacionalni organi za reševanje zahtevajo izvršitev tega postopka v skladu s svojim nacionalnim pravom.

3.  Če ni skupne odločitve med organi za reševanje, ki sodelujejo v evropskem kolegiju za reševanje ali če kolegija ni, vsak organ za reševanje sam odloči, ali bo priznal in izvršil postopek tretje države za reševanje za institucijo tretje države ali nadrejeno družbo tretje države, razen če je v členu 95 določeno drugače.

Pri odločitvi je treba ustrezno upoštevati interese vsake posamezne države članice, kjer institucija ali nadrejena družba tretje države deluje, zlasti glede na možni učinek priznanja in izvršitve postopka tretje države za reševanje na druge dele skupine in na finančno stabilnost v teh državah članicah.

4.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje pooblastila za:

(a) 

izvajanje pooblastil za reševanje v zvezi s:

(i) 

sredstvi institucije ali nadrejene družbe iz tretje države, ki se nahajajo v njihovi državi članici ali jih ureja pravo njihove države članice;

(ii) 

pravicami ali obveznostmi institucije iz tretje države, ki so zavedene s strani podružnice v Uniji v njihovi državi članici ali jih ureja pravo njihove države članice, oziroma kadar so zahtevki v zvezi s temi pravicami in obveznostmi izvršljivi v njihovi državi članici.

(b) 

izvedbo (pri čemer lahko zahtevajo, da izvedbo zagotovi druga oseba) prenosa delnic ali drugih lastniških instrumentov podrejene družbe v Uniji s sedežem v državi članici, ki jih je imenovala;

(c) 

izvajanje pooblastil iz člena 69, 70 ali 71 v zvezi s pravicami katere koli podpisnice pogodbe s subjektom iz odstavka 2 tega člena, če so ta pooblastila potrebna za izvrševanje postopka tretje države za reševanje, in

(d) 

povzročitev neizvršljivosti vsakršne pogodbene pravice do odpovedi, likvidacije ali takojšnje zapadlosti pogodb ali vpliva na pogodbene pravice subjektov iz odstavka 2 in drugih subjektov v skupini, če te pravice nastanejo pri ukrepih za reševanje institucije iz tretje države, nadrejene družbe teh subjektov ali drugih subjektov v skupini, ki jih sprejme bodisi organ za reševanje tretje države ali kdo drug na podlagi pravnih ali regulativnih zahtev, povezanih z ureditvijo reševanja v tej državi, če se še naprej izpolnjujejo bistvene pogodbene obveznosti, vključno z obveznostmi plačila in izročitve, in zagotavljanje zavarovanja s premoženjem.

5.  Organi za reševanje lahko, če je to v javnem interesu, sprejmejo ukrepe za reševanje za nadrejeno družbo, če ustrezni organ tretje države določi, da institucija, ki sodi v to tretjo državo, po pravu te države izpolnjuje pogoje za reševanje. Da se to omogoči, države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje možnost, da v zvezi z nadrejeno družbo uporabijo vsa pooblastila za reševanje, pri čemer se uporablja člen 68.

6.  Priznanje in izvršitev postopka tretje države za reševanje ne posegata v običajne insolvenčne postopke po veljavnem nacionalnem pravu, kjer je to ustrezno in v skladu s to direktivo.

Člen 95

Pravica do zavrnitve priznanja ali izvršitve postopka tretje države za reševanje

Organ za reševanje po posvetovanju z drugimi organi za reševanje, če je vzpostavljen kolegij za reševanje v skladu s členom 89, lahko zavrne bodisi priznanje postopka tretje države za reševanje v skladu s členom 94(2) bodisi njihovo izvršitev, če meni:

(a) 

da bi postopek tretje države za reševanje imeli negativne učinke na finančno stabilnost v državi članici, v kateri se nahaja organ za reševanje, ali da bi postopki imeli negativne učinke na finančno stabilnost v drugi državi članici,

(b) 

da je neodvisni ukrep za reševanje iz člena 96 v zvezi s podružnico v Uniji nujen za doseganje enega ali več ciljev reševanja;

(c) 

da upniki, zlasti vključno z vlagatelji, ki se nahajajo ali plačujejo v državi članici, v postopkih tretje države za reševanje ne bi bili obravnavani enakopravno z upniki in vlagatelji iz tretje države s podobnimi zakonitimi pravicami v postopku reševanja v njihovi domači državi;

(d) 

da bi imelo priznanje ali izvršitev postopka tretje države za reševanje bistvene fiskalne posledice za državo članico, ali

(e) 

da bi bil učinek tega priznanja ali izvršitve v nasprotju z nacionalnim pravom.

Člen 96

Reševanje podružnic v Uniji

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje potrebna pooblastila za ukrepanje v zvezi s podružnico v Uniji, ki ni predmet postopka tretje države za reševanje ali je predmet postopkov tretje države in je nastopila ena od okoliščin iz člena 95.

Države članice zagotovijo, da je pri izvajanju teh pooblastil uporablja člen 68.

2.  Države članice zagotovijo, da lahko pooblastila, ki jih zahteva odstavek 1, izvajajo organi za reševanje, če organ za reševanje meni, da je ukrep za reševanje potreben zaradi javnega interesa, in so izpolnjeni eden ali več od naslednjih pogojev:

(a) 

podružnica v Uniji ne izpolnjuje več ali je verjetno, da ne bo več izpolnjevala pogojev, ki jih določa nacionalno pravo za njeno dovoljenje in poslovanje v državi članici, ter ni pričakovati, da bi kateri koli ukrep zasebnega sektorja, nadzornih organov ali ustrezne tretje države ponovno vzpostavil skladnost podružnice s pogoji ali v razumnem časovnem okviru preprečil njen propad;

(b) 

institucija tretje države po mnenju organa za reševanje ni sposobna, ni pripravljena ali je verjetno, da ne bo sposobna poravnavati svojih obveznosti do upnikov v Uniji ali obveznosti, ki so nastale ali bile knjižene prek podružnice, ko te zapadejo, organ za reševanje pa ugotovi, da v zvezi s to institucijo tretje države niso bili oziroma v razumnem času ne bo sprožen noben postopek tretje države za reševanje oziroma ne bodo sproženi nobeni insolvenčni postopki;

(c) 

ustrezni organ tretje države je sprožil postopek tretje države za reševanje v zvezi z institucijo tretje države oziroma je organ za reševanje obvestil, da namerava ta postopek sprožiti.

3.  Če organ za reševanje sprejme neodvisen ukrep za reševanje podružnice v Uniji, mora upoštevati cilje reševanja in sprejeti ukrep za reševanje v skladu z naslednjimi načeli in zahtevami, če so relevantni:

(a) 

načela iz člena 34;

(b) 

zahteve v zvezi z uporabo instrumentov za reševanje iz poglavja III naslova IV.

Člen 97

Sodelovanje z organi tretjih držav

1.  Ta člen se uporablja za sodelovanje s tretjo državo, razen če in dokler ne začne veljati mednarodni sporazum z zadevno tretjo državo, kakor je določen v členu 93(1). Uporablja se tudi po začetku veljavnosti mednarodnega sporazuma z zadevno tretjo državo, določenega v členu 93(1), če navedeni sporazum ne ureja zadev iz tega člena.

2.  EBA lahko sklene nezavezujoče okvirne dogovore o sodelovanju z naslednjimi zadevnimi organi tretjih držav:

(a) 

če ima podrejena družba v Uniji sedež v dveh ali več državah članicah, z zadevnimi organi tretje države, v kateri ima sedež nadrejena družba ali družba iz točk (c) in (d) člena 1(1);

(b) 

če ima institucija iz tretje države podružnice v Uniji, ki se nahajajo v dveh ali več državah članicah, z zadevnim organom tretje države, kjer ima institucija sedež;

(c) 

če ima nadrejena družba in/ali družba iz točk (c) in (d) člena 1(1) s sedežem v državi članici s podrejeno družbo ali pomembno podružnico v drugi državi članici tudi eno ali več podrejenih institucij v tretjih državah, z zadevnimi organi tretjih držav, v katerih imajo te podrejene institucije sedež;

(d) 

če je institucija s podrejeno družbo ali pomembno podružnico v drugi državi članici ustanovila eno ali več podružnic v eni ali več tretjih državah, z zadevnimi organi tretjih držav, v katerih se te podružnice nahajajo.

Dogovori iz tega odstavka ne vsebujejo določb v zvezi s posebnimi institucijami. Ne uvajajo pravnih obveznosti za države članice.

3.  Okvirni sporazumi o sodelovanju iz odstavka 2 določajo postopke in dogovore med sodelujočimi organi glede izmenjave informacij in sodelovanja pri izvajanju nekaterih ali vseh od naslednjih nalog in izvajanju nekaterih ali vseh od naslednjih pooblastil v zvezi z institucijami iz točk (a) do (d) odstavka 2 ali skupinami, ki vključujejo te institucije, ter glede izmenjave informacij, potrebnih za izvajanje omenjenih nalog in pooblastil:

(a) 

priprava načrtov reševanja v skladu s členi 10 do 13 ter podobnimi zahtevami iz prava zadevnih tretjih držav;

(b) 

ocenjevanje rešljivosti teh institucij in skupin v skladu s členoma 15 in 16 in podobnimi zahtevami na podlagi prava zadevnih tretjih držav;

(c) 

uporaba pristojnosti za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost v skladu s členoma 17 in 18 ter vseh podobnih pristojnosti na podlagi prava zadevnih tretjih držav;

(d) 

izvajanje ukrepov za zgodnje posredovanje v skladu s členom 27 in podobnih pristojnosti na podlagi prava zadevnih tretjih držav članic;

(e) 

uporaba instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje ter podobna pooblastila, ki jih lahko izvajajo organi zadevnih tretjih držav.

4.  Če je ustrezno, pristojni organi in organi za reševanje sklenejo nezavezujoče dogovore o sodelovanju v skladu z okvirnim sporazumom EBA z ustreznimi organi tretjih držav, navedenimi v odstavku 2.

Ta člen državam članicam in njihovim pristojnim organom ne preprečuje sklepanja dvo- ali večstranskih dogovorov s tretjimi državami v skladu s členom 33 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

5.  Dogovori o sodelovanju, sklenjeni med organi za reševanje držav članic in tretjih držav v skladu s tem členom, lahko vključujejo določbe o naslednjih zadevah:

(a) 

izmenjava informacij, potrebnih za pripravo in posodabljanje načrtov reševanja;

(b) 

posvetovanje in sodelovanje pri razvoju načrtov reševanja, vključno z izvajanjem pooblastil iz členov 84 in 96 ter podobnih pooblastil na podlagi prava zadevnih tretjih držav;

(c) 

izmenjava informacij, potrebnih za uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje ter podobnih pooblastil na podlagi prava zadevnih tretjih držav;

(d) 

zgodnje obveščanje strank ali posvetovanje s strankami o dogovoru o sodelovanju pred izvedbo pomembnejših ukrepov v okviru te direktive ali ustreznega prava tretje države, ki vplivajo na institucijo ali skupino, na katero se dogovor nanaša;

(e) 

usklajevanje obveščanja javnosti v primeru skupnih ukrepov za reševanje;

(f) 

postopki in dogovori za izmenjavo informacij in sodelovanje iz točk (a) do (e), vključno z, kjer je ustrezno, ustanovitvijo in delovanjem skupin za krizno upravljanje.

6.  Države članice obvestijo EBA o vseh dogovorih o sodelovanju, ki so jih organi za reševanje in pristojni organi sklenili v skladu s tem členom.

Člen 98

Izmenjava zaupnih informacij

1.  Države članice zagotovijo, da si organi za reševanje, pristojni organi in pristojna ministrstva izmenjajo zaupne informacije, vključno z načrti sanacije, z zadevnimi organi tretjih držav, samo če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) 

za organe teh tretjih držav veljajo zahteve in standardi glede poklicnih skrivnosti, ki po mnenju zadevnih organov veljajo vsaj za enakovredne tistim iz člena 84;

Če se izmenjava informacij nanaša na osebne podatke, obdelavo in posredovanje teh podatkov organom tretje države ureja veljavno pravo Unije in nacionalno pravo o varstvu podatkov.

(b) 

informacije so potrebne, da lahko zadevni organi tretje države v okviru nacionalnega prava opravljajo svoje funkcije reševanja, ki so primerljive s tistimi iz te direktive, in se ob upoštevanju točke (a) tega odstavka ne uporabljajo za druge namene.

2.  Če zaupne informacije izvirajo iz druge države članice, organi za reševanje, pristojni organi in pristojna ministrstva teh informacij ne razkrijejo zadevnim organom tretje države, razen v naslednjih primerih:

(a) 

zadevni organ države članice, iz katere informacije izvirajo (organ izvora informacij), soglaša z razkritjem informacij;

(b) 

informacije se razkrijejo le za namene, ki jih dovoljuje organ izvora informacij.

3.  Za namene tega člena se informacije obravnavajo kot zaupne, če zanje veljajo zahteve v zvezi z zaupnostjo v skladu s pravom Unije.



NASLOV VII

SHEME FINANCIRANJA

Člen 99

Evropski sistem za sheme financiranja

Vzpostavi se Evropski sistem za sheme financiranja, ki ga sestavljajo:

(a) 

nacionalne sheme financiranja, vzpostavljene v skladu s členom 100;

(b) 

izposojanje med nacionalnimi shemami financiranja, kot je določeno v členu 106;

(c) 

vzajemnost nacionalnih shem financiranja v primeru reševanja skupine iz člena 107.

Člen 100

Zahteva o vzpostavitvi shem za financiranje reševanja

1.  Države članice vzpostavijo eno ali več shem financiranja, da se zagotovi, da lahko organ za reševanje učinkovito uporablja instrumente za reševanje in izvaja pooblastila.

Države članice zagotovijo, da lahko imenovani javni organ ali organ, ki ima javnoupravne pristojnosti, sproži začetek uporabe sheme financiranja.

Sheme financiranja se uporabljajo samo v skladu s cilji reševanja in načeli iz členov 31 in 34.

2.  Države članice lahko uporabijo upravno strukturo svoje sheme za financiranje reševanja tudi za namene svojega sistema jamstva za vloge.

3.  Države članice zagotovijo, da imajo sheme financiranja ustrezna finančna sredstva.

4.  Za namene iz odstavka 3 imajo sheme financiranja zlasti pooblastilo za:

(a) 

zvišanje predhodnih prispevkov, kot je določeno v členu 103, z namenom, da se doseže ciljna raven iz člena 102;

(b) 

zvišanje naknadnih izrednih prispevkov, kot je določeno v členu 104, če prispevki iz točke (a) ne zadostujejo, in

(c) 

najemanje posojil in drugih oblik podpore, kot je določeno v členu 105.

5.  Vsaka država članica, razen v primerih iz odstavka 6, vzpostavi nacionalne sheme financiranja prek sklada, katerega uporabo lahko sproži njen organ za reševanje, in sicer za namene iz člena 101(1).

6.  Ne glede na odstavek 5 tega člena lahko države članice za izpolnitev obveznosti iz odstavka 1 tega člena vzpostavijo nacionalne sheme financiranja prek obveznih prispevkov institucij, ki imajo dovoljenje na njihovem ozemlju in katerih prispevki temeljijo na merilih iz člena 103(7) in niso v okviru sklada, ki ga nadzira njihov organ za reševanje, pod pogojem, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a) 

je znesek, zbran s prispevki, vsaj enak znesku, ki ga je treba zbrati v skladu s členom 102;

(b) 

je organ v državi članici za reševanje upravičen do zneska, ki je enak znesku teh prispevkov in mu ga bo država članica na zahtevo nemudoma dala na voljo, da bi ga uporabil izključno za namene iz člena 101;

(c) 

država članica uradno obvesti Komisijo o svoji odločitvi, da bo uveljavila diskrecijsko pravico za strukturiranje svoje sheme financiranja v skladu s tem odstavkom;

(d) 

država članica uradno obvesti Komisijo o znesku iz točke (b) vsaj enkrat letno, in

(e) 

sheme financiranja izpolnjujejo zahteve iz členov 99 do 102, člena 103(1) do (4) in (6) ter členov 104 do 109, razen če je drugače določeno v tem odstavku.

Za namene tega odstavka razpoložljiva finančna sredstva, ki jih je treba upoštevati, da se doseže ciljna raven iz člena 102, lahko zajemajo obvezne prispevke iz katere koli sheme obveznih prispevkov, ki jih država članica uvede kadar koli med 17. junijem 2010 in 2. julijem 2014, ki jih plačujejo institucije na njenem ozemlju za namene kritja stroškov, povezanih s sistemskim tveganjem, propadom in reševanjem institucij, če država članica izpolnjuje zahteve iz tega naslova. Prispevki v sisteme jamstva za vloge se ne upoštevajo pri doseganju ciljne ravni za shemo financiranja reševanja iz člena 102.

Člen 101

Uporaba shem za financiranje reševanja

1.  Organ za reševanje lahko sheme financiranja, vzpostavljene v skladu s členom 100, uporablja le v obsegu, ki je potreben za zagotovitev učinkovite uporabe instrumentov za reševanje, in sicer za naslednje namene:

(a) 

jamčenje sredstev in obveznosti institucije v postopku reševanja, njenih podrejenih podjetij, premostitvenih institucij ali nosilca upravljanja sredstev;

(b) 

dajanje posojil instituciji v postopku reševanja, njenim podrejenim družbam, premostitveni instituciji ali nosilcu upravljanja sredstev;

(c) 

nakup sredstev institucije v postopku reševanja;

(d) 

zagotavljanje prispevkov premostitveni instituciji in nosilcu upravljanja sredstev;

(e) 

plačilo nadomestila delničarjem ali upnikom v skladu s členom 75;

(f) 

zagotovitev prispevka instituciji v postopku reševanja namesto odpisa ali konverzijo obveznosti nekaterih upnikov, če se uporabi instrument za reševanje z zasebnimi sredstvi in se organ za reševanje odloči izključiti nekatere upnike iz okvira instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi v skladu s členom 44(3) do (8);

(g) 

prostovoljno posojanje drugim shemam financiranja v skladu s členom 106;

(h) 

sprejemanje kombinacije ukrepov iz točk (a) do (g).

Sheme financiranja se lahko uporabijo za sprejemanje ukrepov iz prvega pododstavka tudi v zvezi s kupcem v okviru instrumenta prodaje poslovanja.

2.  Shema za financiranje reševanja se ne uporablja neposredno za pokrivanje izgub institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) oziroma za dokapitalizacijo te institucije ali subjekta. Če zaradi uporabe sheme za financiranje reševanja za namene iz odstavka 1 tega člena posredno nastane del izgub institucije ali subjekta iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki se prenese naprej na shemo za financiranje reševanja, se uporabljajo načela, ki urejajo uporabo sheme za financiranje reševanja iz člena 44.

Člen 102

Ciljna raven

1.  Države članice zagotovijo, da do 31. decembra 2024 razpoložljiva finančna sredstva njihovih shem financiranja dosežejo vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju. Države članice lahko določijo ciljne ravni, ki presegajo ta znesek.

2.  V začetnem obdobju iz odstavka 1 se prispevki za sheme financiranja, zbrani v skladu s členom 103, časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena ciljna raven, a z ustreznim upoštevanjem faze v poslovnem ciklu in možnega vpliva procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij, ki plačujejo prispevke.

Države članice lahko začetno obdobje podaljšajo za največ štiri leta, če skupna izplačila shem financiranja presežejo 0,5 % kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju, ki so zajamčene po Direktivi 2014/49/EU.

3.  Če se po začetnem obdobju iz odstavka 1 razpoložljiva finančna sredstva zmanjšajo pod ciljno raven iz navedenega odstavka, se redni prispevki, zbrani v skladu s členom 103, začnejo ponovno zbirati, dokler ni dosežena ciljna raven. Če so razpoložljiva finančna sredstva nato zmanjšana na manj kot dve tretjini ciljne ravni, se po tem, ko se prvič doseže ciljna raven, raven tega prispevka določi tako, da se lahko cilj doseže v šestih letih.

Pri rednem prispevku se ustrezno upošteva faza poslovnega cikla in možni vpliv procikličnih prispevkov na določanje letnih prispevkov v okviru tega odstavka.

4.  EBA do 31. oktobra 2016 predloži Komisiji poročilo v zvezi s priporočili o ustreznem izhodišču za določitev ciljne ravni za shemo za financiranje reševanja in zlasti v zvezi s tem, ali so vse obveznosti ustreznejša podlaga kot krite vloge.

5.  Komisija na podlagi izsledkov poročila iz odstavka 4 do 31. decembra 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu po potrebi predloži zakonodajni predlog o podlagi za ciljno raven za sheme financiranja reševanja.

Člen 103

Predhodni prispevki

1.  Da bi se dosegla ciljna raven, določena v členu 102, države članice zagotovijo, da se prispevki od institucij, vključno s podružnicami v Uniji, z dovoljenjem na njihovem ozemlju pobirajo vsaj enkrat letno.

2.  Prispevek vsake institucije je sorazmeren deležu njenih obveznosti (brez kapitala), od katerega se odštejejo krite vloge, glede na skupne obveznosti (brez kapitala), od katerih se odštejejo krite vloge vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju države članice.

Prispevki se prilagodijo sorazmerno glede na profil tveganja institucij v skladu z merili, sprejetimi na podlagi odstavka 7.

3.  Razpoložljiva finančna sredstva, ki jih je treba upoštevati, da se doseže ciljna raven iz člena 102, lahko vključujejo nepreklicne zaveze za plačilo, ki so v celoti zavarovane s sredstvi z nizkim tveganjem, ki niso obremenjena z nobenimi pravicami tretjih oseb, pri čemer so na voljo in namenjene izključno uporabi s strani organov za reševanje, in sicer za namene iz člena 101(1). Delež nepreklicnih zavez za plačilo ne presega 30 % celotnega zneska prispevkov, ki se zberejo v skladu s tem členom.

4.  Države članice zagotovijo, da je obveznost plačevanja prispevkov iz tega člena izvršljiva v skladu z nacionalnim pravom in da so zapadli prispevki plačani v celoti.

Države članice vzpostavijo ustrezne regulativne, računovodske, poročevalske in druge obveznosti za zagotovitev, da so prispevki v celoti plačani. Države članice zagotovijo ukrepe za ustrezno preverjanje, ali so bili prispevki plačani pravilno. Države članice zagotovijo ukrepe za preprečevanje utaje, izogibanja in zlorab.

5.  Zneski, zbrani v skladu s tem členom, se uporabljajo samo za namene, določene v členu 101(1).

6.  V skladu s členi 37, 38, 40, 41 in 42 gredo lahko zneski, prejeti od institucije v postopku reševanja ali premostitvene institucije, obresti in drugi dobički od naložb ter vsi drugi dobički v korist shem financiranja.

7.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 115, da opredeli pojem prilagajanja prispevkov sorazmerno s profilom tveganja institucij iz odstavka 2 tega člena ob upoštevanju vsega naslednjega:

(a) 

izpostavljenosti tveganju institucije, vključno s pomembnostjo njenih trgovalnih dejavnosti, zunajbilančnih izpostavljenosti in stopnje zadolženosti;

(b) 

stabilnosti in raznolikosti virov financiranja družbe ter neobremenjenih visoko likvidnih sredstev;

(c) 

finančnega stanja institucije;

(d) 

verjetnosti, da bo institucija vstopila v postopek reševanja;

(e) 

obsega izredne javnofinančne pomoči, ki jo je institucija predhodno prejela;

(f) 

kompleksnosti strukture institucije in njene rešljivosti;

(g) 

pomembnosti institucije za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva oziroma ene ali več držav članic oziroma Unije

(h) 

dejstva, da je institucija vključena v IJS.

8.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov skladno s členom 115, da določi:

(a) 

obveznosti glede registracije, računovodenja, poročanja in druge obveznosti iz odstavka 4, ki so namenjene za zagotavljanje, da so prispevki dejansko plačani;

(b) 

ukrepe iz odstavka 4, da zagotovi ustrezno preverjanje, ali so bili prispevki pravilno plačani.

Člen 104

Izredni naknadni prispevki

1.  Če razpoložljiva finančna sredstva ne zadoščajo za pokrivanje izgub, stroškov ali drugih izdatkov, ki nastanejo pri uporabi shem financiranja, države članice zagotovijo, da se od institucij z dovoljenjem na njihovem ozemlju poberejo izredni naknadni prispevki za kritje dodatnih zneskov. Ti izredni naknadni prispevki se med institucijami razporedijo v skladu s pravili iz člena 103(2).

Izredni naknadni prispevki ne presežejo zneska trikratnih letnih prispevkov, določenih v skladu s členom 103.

2.  Člen 103(4) do (8) se uporablja za prispevke, zbrane v skladu s tem členom.

3.  Organ za reševanje lahko v celoti ali deloma odloži plačilo institucije izrednih naknadnih prispevkov v shemo za financiranje reševanja, če bi plačilo teh prispevkov ogrozilo likvidnost ali solventnost institucije. Takšna odložitev se ne odobri za obdobje, daljše od šestih mesecev, vendar se lahko na zahtevo institucije obnovi. Prispevki, odloženi na podlagi tega odstavka, se plačajo kasneje, ko to ne more več ogroziti likvidnosti ali solventnosti institucije.

4.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 115, da se določi okoliščine in pogoje, po katerih se sme plačilo prispevkov institucije začasno odložiti na podlagi odstavka 3 tega člena.

Člen 105

Alternativna sredstva za financiranje

Države članice zagotovijo, da imajo sheme financiranja, ki so pod njihovo jurisdikcijo, možnost najemanja posojil ali drugih oblik podpore s strani institucij, finančnih institucij ali drugih tretjih oseb v primeru, da zneski, zbrani v skladu s členom 103 ne zadoščajo za kritje izgub, stroškov ali drugih izdatkov, ki so nastali z uporabo shem financiranja, in da izredni naknadni prispevki iz člena 104 niso takoj dostopni ali zadostni.

Člen 106

Izposojanje med shemami financiranja

1.  Države članice zagotovijo, da lahko sheme financiranja, ki so pod njihovo jurisdikcijo, zaprosijo za izposojanje od vseh drugih shem financiranja v Uniji, če:

(a) 

zneski, zbrani v skladu s členom 103, ne zadoščajo za kritje izgub, stroškov ali drugih izdatkov, ki so nastali z uporabo shem financiranja;

(b) 

izredni naknadni prispevki iz člena 104 niso takoj dostopni in

(c) 

alternativna sredstva za financiranje iz člena 105 niso takoj dostopna pod razumnimi pogoji.

2.  Države članice zagotovijo, da smejo sheme financiranja, ki so pod njihovo jurisdikcijo, posojati drugim shemam financiranja v Uniji v okoliščinah, določenih v odstavku 1.

3.  Na podlagi zaprosila v skladu z odstavkom 1 se vsaka od drugih shem financiranja v Uniji odloči, ali bo posodila sredstva shemi financiranja, ki za to zaprosi. Države članice smejo zahtevati, da se odločitev sprejme s posvetovanjem s pristojnim ministrstvom ali vlado oziroma pridobitvijo njegovega oziroma njenega soglasja. Odločitev se sprejme kolikor hitro mogoče.

4.  O obrestni meri, roku odplačila in drugih pogojih posojil se dogovorijo shema financiranja, ki najema posojilo, in druge sheme financiranja, ki so se odločile, da pri tem sodelujejo. Posojila vseh sodelujočih shem financiranja imajo enako obrestno mero, rok odplačila in druge pogoje, razen če se vse sodelujoče sheme financiranja ne dogovorijo drugače.

5.  Znesek, ki ga posodi vsaka sodelujoča shema za financiranje reševanja, je sorazmeren znesku kritih vlog v državi članici te sheme za financiranje reševanja glede na skupni znesek kritih vlog v državah članicah sodelujočih shem za financiranje reševanja. Stopnje prispevka se lahko razlikujejo glede na dogovor vseh sodelujočih shem financiranja.

6.  Neporavnano posojilo do sheme za financiranja reševanja druge države članice v skladu s tem členom se šteje kot sredstvo sheme za financiranje reševanja, ki je dala posojilo, in se lahko upošteva pri ciljni ravni te sheme za financiranje reševanja.

Člen 107

Vzajemnost nacionalnih shem financiranja v primeru reševanja skupine

1.  Države članice zagotovijo, da v primeru reševanja skupine, kot je določeno v členu 91 oziroma členu 92, vsaka nacionalna shema financiranja vsake institucije, ki je del skupine, prispeva k financiranju reševanja skupine v skladu s tem členom.

2.  Za namene odstavka 1 organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, po posvetovanju z organi za reševanje institucij, ki so del skupine, po potrebi pred sprejetjem ukrepov za reševanje predlaga načrt financiranja kot del sheme za reševanje skupine iz členov 91 in 92.

Načrt financiranja se sprejme v skladu s postopkom odločanja iz členov 91 in 92.

3.  Načrt financiranja zajema:

(a) 

vrednotenje prizadetih subjektov v skupini v skladu s členom 36;

(b) 

izgube, ki jih prizna vsak prizadeti subjekt v skupini v trenutku izvajanja instrumentov za reševanje;

(c) 

izgube vsakega prizadetega subjekta v skupini, ki bi jih utrpeli posamezni razredi delničarjev in upnikov;

(d) 

vse prispevke, ki bi jih morali dati sistemi jamstva za vloge v skladu s členom 109(1);

(e) 

skupni prispevek s strani shem za financiranje reševanja ter namen in obliko prispevka;

(f) 

osnovo za izračun zneska, ki ga morajo posamezne nacionalne sheme financiranja v državah članicah, kjer imajo sedež prizadeti subjekti v skupini, prispevati za financiranje reševanja skupine, da bi zbrali sredstva v skupnem prispevku iz točke (e);

(g) 

znesek, ki ga morajo nacionalne sheme financiranja posameznih prizadetih subjektov v skupini prispevati za financiranje reševanja skupine, in obliko teh prispevkov;

(h) 

znesek posojil, ki jih bodo sheme financiranja v državah članicah, kjer imajo sedež prizadeti subjekti v skupini, najele pri institucijah, finančnih institucijah in drugih tretjih straneh v skladu s členom 105;

(i) 

časovni okvir uporabe shem financiranja držav članic, v katerih imajo sedež prizadeti subjekti v skupini, ki bi ga moralo biti mogoče po potrebi podaljšati.

4.  Osnova za porazdelitev prispevka iz točke (e) odstavka 3 je skladna z odstavkom 5 tega člena in načeli, določenimi v načrtu reševanja skupine v skladu s točko (f) člena 12(3), razen če je v finančnem načrtu dogovorjeno drugače.

5.  Če v finančnem načrtu ni dogovorjeno drugače, se pri osnovi za izračun prispevka posameznih nacionalnih shem financiranja upošteva zlasti:

(a) 

delež tveganju prilagojenih sredstev skupine, ki ga imajo institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) s sedežem v državi članici zadevne sheme za financiranje reševanja;

(b) 

delež sredstev skupine, ki ga imajo institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1 s sedežem v državi članici zadevne sheme za financiranje reševanja;

(c) 

delež izgub, zaradi katerih je treba skupino reševati in ki so nastale pri subjektih v skupini pod nadzorom pristojnih organov v državi članici zadevne sheme za financiranje reševanja, in

(d) 

delež sredstev shem financiranja skupine, ki naj bi se v skladu s finančnim načrtom porabila neposredno za subjekte v skupini, ki imajo sedež v državi članici zadevne sheme za financiranje reševanja.

6.  Države članice vnaprej vzpostavijo pravila in postopke, s katerimi zagotovijo, da vse nacionalne sheme financiranja lahko svoj prispevek k financiranju reševanja skupine prispevajo takoj, brez poseganja v odstavek 2.

7.  Za namene tega člena države članice zagotovijo, da se shemam financiranja za skupine pod pogoji iz člena 105 dovoli najemanje posojil ali drugih oblik podpore s strani institucij, finančnih institucij ali drugih tretjih oseb.

8.  Države članice zagotovijo, da lahko nacionalne sheme financiranja, ki so pod njihovo jurisdikcijo, jamčijo za vsa posojila, najeta s strani shem za financiranje skupin v skladu z odstavkom 7.

9.  Države članice zagotovijo, da se vsi prihodki ali koristi, ki izhajajo iz uporabe shem financiranja skupine, dodelijo nacionalnim shemam financiranja v skladu z njihovimi prispevki k financiranju reševanja, kot je določeno v odstavku 2.

▼M2

Člen 108

Razvrstitev v primeru insolventnosti

1.  Države članice zagotovijo, da se v njihovem nacionalnem pravu o običajnem insolvenčnem postopku:

(a) 

naslednje razvrsti prednostno enako, vendar višje, kot se razvrstijo terjatve navadnih nezavarovanih upnikov:

(i) 

tisti del upravičenih vlog fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, ki presega raven kritja iz člena 6 Direktive 2014/49/EU;

(ii) 

vloge, ki bi bile upravičene vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, če ne bi bile vplačane pri podružnicah institucij s sedežem v Uniji, ki se nahajajo zunaj Unije;

(b) 

naslednje razvrsti prednostno enako, vendar višje kot razvrstitev iz točke (a):

(i) 

krite vloge;

(ii) 

sistemi jamstva za vloge, ki prevzemajo pravice in obveznosti kritih vlagateljev v primeru insolventnosti.

2.  Države članice zagotovijo, da imajo za subjekte iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1) navadne nezavarovane terjatve v skladu z njihovim nacionalnim pravom o običajnem insolvenčnem postopku prednostno višjo razvrstitev kot nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a) 

njihova prvotna pogodbena zapadlost je vsaj eno leto;

(b) 

dolžniški instrumenti nimajo vgrajenih izvedenih finančnih instrumentov in sami niso izvedeni finančni instrumenti;

(c) 

v zadevni pogodbeni dokumentaciji in po potrebi v prospektu v zvezi z izdajo je izrecno navedena nižja razvrstitev v skladu s tem odstavkom.

3.  Države članice zagotovijo, da imajo nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 tega člena, v skladu z njihovim nacionalnim pravom o običajnem insolvenčnem postopku prednostno višjo razvrstitev kot terjatve, nastale zaradi instrumentov iz točk (a) do (d) člena 48(1).

4.  Brez poseganja v odstavka 5 in 7 države članice zagotovijo, da se za razvrstitev nezavarovanih terjatev, nastalih zaradi dolžniških instrumentov, ki so jih subjekti iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1) te direktive izdali pred datumom začetka veljavnosti predpisov, s katerimi je bila Direktiva (EU) 2017/2399 Evropskega parlamenta in Sveta ( 13 ) prenesena v nacionalno pravo, v okviru običajnega insolvenčnega postopka uporablja njihovo nacionalno pravo o običajnem insolvenčnem postopku, kot je bilo sprejeto 31. decembra 2016.

5.  Če je država članica po 31. decembru 2016 in pred 28. decembrom 2017 sprejela nacionalno pravo o razvrstitvi – v okviru običajnega insolvenčnega postopka – nezavarovanih terjatev, nastalih zaradi dolžniških instrumentov, izdanih po datumu začetka uporabe tega nacionalnega prava, se odstavek 4 tega člena ne uporablja za terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, izdanih po datumu začetka uporabe tega nacionalnega prava, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a) 

v skladu s tem nacionalnim pravom imajo za subjekte iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1) navadne nezavarovane terjatve v okviru običajnega insolvenčnega postopka prednostno višjo razvrstitev kot nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(i) 

njihova prvotna pogodbena zapadlost je vsaj eno leto;

(ii) 

nimajo vgrajenih izvedenih finančnih instrumentov in sami niso izvedeni finančni instrumenti ter

(iii) 

v zadevni pogodbeni dokumentaciji in po potrebi v prospektu v zvezi z izdajo je izrecno navedena nižja razvrstitev v skladu z nacionalnim pravom;

(b) 

v skladu s tem nacionalnim pravom imajo nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki izpolnjujejo pogoje iz točke (a) tega pododstavka, v okviru običajnega insolvenčnega postopka prednostno višjo razvrstitev kot terjatve, nastale zaradi instrumentov iz točk (a) do (d) člena 48(1).

Na datum začetka veljavnosti predpisov, s katerimi je bila Direktiva (EU) 2017/2399 prenesena v nacionalno pravo, imajo nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov iz točke (b) prvega pododstavka, prednostno enako razvrstitev kot tiste iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 in iz odstavka 3 tega člena.

6.  Za namene točke (b) odstavka 2 in točke (a)(ii) prvega pododstavka odstavka 5 dolžniški instrumenti s spremenljivo obrestno mero, ki temelji na široko uporabljeni referenčni stopnji, in dolžniški instrumenti, ki niso denominirani v domači valuti izdajatelja, pod pogojem, da so glavnica, odplačila in obresti denominirani v isti valuti, samo zaradi navedenih značilnosti ne štejejo za dolžniške instrumente z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti.

7.  Države članice, ki so pred 31. decembrom 2016 sprejele nacionalno pravo o običajnem insolvenčnem postopku, v skladu s katerim se navadne nezavarovane terjatve, nastale zaradi dolžniških instrumentov, ki so jih izdali subjekti iz točk (a) do (d) prvega pododstavka člena 1(1), razdelijo v dva ali več različnih prednostnih razvrstitev ali je prednostna razvrstitev pri navadnih nezavarovanih terjatvah, nastalih zaradi takšnih dolžniških instrumentov, v odnosu do vseh drugih navadnih nezavarovanih terjatev enake razvrstitve spremenjena, lahko določijo, da se dolžniški instrumenti, ki imajo med navedenimi navadnimi nezavarovanimi terjatvami najnižjo prednostno razvrstitev, razvrstijo enako kot terjatve, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (b) in (c) odstavka 2 in iz odstavka 3 tega člena.

▼B

Člen 109

Uporaba sistemov jamstva za vloge v okviru reševanja

1.  Države članice zagotovijo, da če organi reševanja sprejmejo ukrep za reševanje in če ta ukrep zagotavlja, da imajo vlagatelji še naprej dostop do vlog, je sistem jamstva za vloge, s katerim je povezana institucija, odgovoren za:

(a) 

če se uporablja instrument za reševanje s sredstvi upnikov, znesek, ki bi se kritim vlagateljem odpisal za pokrivanje izgub institucije v skladu s točko (a) člena 46(1), če se krite vloge vključijo v obseg reševanja s sredstvi upnikov in odpišejo v enaki meri kot upnikom z enako prednostno obravnavo v skladu z nacionalnim pravom o običajnih insolvenčnih postopkih, ali

(b) 

če se uporablja eden ali več instrumentov, ki niso instrumenti za reševanje s sredstvi upnikov, znesek izgub, ki bi jih utrpeli kriti vlagatelji, če bi utrpeli izgube, sorazmerne izgubam upnikov z enako prednostno obravnavo v skladu z nacionalnim pravom o običajnih insolvenčnih postopkih.

V vsakem primeru odgovornost sistema jamstva za vloge ni večja od zneska izgub, ki bi jih moral nositi, če bi prišlo do prenehanja institucije v okviru običajnih insolvenčnih postopkov.

Če se uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov, sistemu jamstva za vloge ni treba prispevati k stroškom dokapitalizacije institucije ali premostitvene institucije v skladu s točko (b) člena 46(1).

Če je na podlagi vrednotenja v skladu s členom 66 ugotovljeno, da je bil prispevek sistema jamstva za vloge k reševanju večji od neto izgub, ki bi jih imel, če bi institucija prenehala po običajnih insolvenčnih postopkih, je sistem jamstva za vloge v skladu s členom 75 upravičen do plačila razlike iz sheme za financiranje reševanja.

2.  Države članice zagotovijo, da so pri določanju višine zneska, za katero je sistem jamstva za vloge odgovoren v skladu z odstavkom 1 tega člena, izpolnjeni pogoji iz člena 36.

3.  Prispevek sistema jamstva za vloge za namene odstavka 1 se plača v gotovini.

4.  Če se upravičene vloge pri instituciji v postopku reševanja prenesejo na drug subjekt z uporabo instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije, vlagatelji ne morejo uveljavljati nobenih zahtevkov v skladu z Direktivo 2014/49/EU do sistema jamstva za vloge v zvezi s katerim koli delom njihovih vlog pri instituciji v postopku reševanja, ki niso prenesene, pod pogojem, da je znesek prenesenih sredstev enak ali večji od skupnega kritja iz člena 6 Direktive 2014/49/EU.

5.  Brez poseganja v odstavke 1 do 4 velja, da če so razpoložljiva finančna sredstva sistemov jamstva za vloge uporabljena v skladu s temi odstavki in nato zmanjšana na manj kot dve tretjini ciljne ravni sistema jamstva za vloge, se raven rednega prispevka vanje določi tako, da se lahko cilj doseže v šestih letih.

V vseh primerih pa odgovornost sistemov jamstva za vloge ni višja od 50 % svoje ciljne ravni iz člena 10 Direktive 2014/49/EU. Države članice lahko upoštevajo posebnosti svojega bančnega sektorja in določijo odstotni delež, višji od 50 %.

Prispevek sistema jamstva za vloge v skladu s to direktivo v nobenem primeru ni višji od izgub, ki bi jih utrpel pri prenehanju po običajnih insolvenčnih postopkih.



NASLOV VIII

KAZNI

Člen 110

Upravne kazni in drugi upravni ukrepi

1.  Brez poseganja v pravico držav članic, da določijo in izrečejo kazni po kazenskem pravu, države članice določijo pravila o upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih, ki se uporabljajo za primere, ko se nacionalne določbe za prenos te direktive ne spoštujejo, ter sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Če se države članice odločijo, da ne bodo določile pravil o upravnih kaznih za kršitve, za katere velja nacionalno kazensko pravo, Komisiji posredujejo zadevne določbe kazenskega prava. Upravne kazni in drugi upravni ukrepi so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

2.  Če obveznosti iz prvega odstavka veljajo za institucije, finančne institucije in nadrejene družbe v Uniji, države članice zagotovijo, da se v primeru kršitve lahko uporabijo upravne kazni za člane upravljalnega organa in druge fizične osebe, ki so v skladu z nacionalnim pravom odgovorni za kršitev, in sicer pod pogoji iz nacionalnega prava.

3.  Pooblastila za izrek upravnih kazni iz te direktive se podeli organom za reševanje ali pristojnim organom, odvisno od vrste kršitve. Organi za reševanje in pristojni organi imajo vsa pooblastila za zbiranje informacij in preiskovalna pooblastila, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog. Organi za reševanje in pristojni organi pri izvajanju pooblastil za izrek upravnih kazni tesno sodelujejo in tako zagotovijo, da se s kaznimi ali drugimi upravnimi ukrepi dosežejo želeni rezultati, ter uskladijo svoje delovanje v čezmejnih zadevah.

4.  Organi za reševanje in pristojni organi izvajajo svoja upravna pooblastila za izrek kazni v skladu s to direktivo in nacionalnim pravom na enega od naslednjih načinov:

(a) 

neposredno;

(b) 

v sodelovanju z drugimi organi;

(c) 

pod njihovo odgovornostjo s prenesenim pooblastilom;

(d) 

z vložitvijo zahtevka pri pristojnih sodnih organih.

Člen 111

Posebne določbe

1.  Države članice zagotovijo, da so v njihovih zakonih in drugih predpisih določene kazni in drugi upravni ukrepi vsaj za naslednje primere:

(a) 

načrti za sanacijo in načrti za sanacijo skupine niso pripravljeni, vzdrževani in dopolnjeni, s čimer se krši člen 5 ali 7;

(b) 

namera za zagotovitev finančne podpore v okviru skupine se ne sporoči pristojnemu organu, s čimer se krši člen 25;

(c) 

ne zagotovijo se vse informacije, ki so potrebne za razvoj načrtov reševanja, s čimer se krši člen 11;

(d) 

upravljalni organ institucije ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) ne obvesti pristojnega organa, da ta institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, s čimer se krši člen 81(1).

2.  Države članice zagotovijo, da upravne kazni in drugi upravni ukrepi, ki se lahko uporabijo, v primerih iz odstavka 1 zajemajo vsaj:

(a) 

javno izjavo, v kateri sta navedeni odgovorna fizična oseba, institucija, finančna institucija, nadrejena družba v Uniji ali druga pravna oseba ter vrsta kršitve;

(b) 

odredbo, ki od odgovorne fizične ali pravne osebe zahteva, naj preneha z zadevnim ravnanjem in ga več ne ponovi;

(c) 

začasno prepoved opravljanja vodstvenih funkcij v instituciji ali subjektu iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) za vse člane upravljalnega organa ali višjega vodstva te institucije ali subjekta oziroma vse druge odgovorne fizične osebe;

(d) 

v primeru pravne osebe upravne globe v višini do 10 % skupnega letnega neto prometa te pravne osebe v predhodnem poslovnem letu. Če je pravna oseba podružnica nadrejene družbe, se upošteva promet, ki je razviden iz konsolidiranih računovodskih izkazov končne nadrejene družbe v predhodnem poslovnem letu;

(e) 

v primeru fizične osebe upravne globe v višini do 5 000 000  EUR ali ustrezne vrednosti na dan 2. julija 2014 v nacionalni valuti države članice, v kateri euro ni uradna valuta;

(f) 

upravne globe v višini do dvakratnega zneska koristi, pridobljene s kršitvijo, če je to korist mogoče določiti.

Člen 112

Objava upravnih kazni

1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje in pristojni organi na svojem uradnem spletnem mestu objavijo vsaj upravne kazni, ki so jih izrekli zaradi kršitve nacionalnih predpisov za prenos te direktive, kadar zoper te kazni ni bilo pritožbe ali kadar je bila pravica do pritožbe izčrpana. Navedeno se objavi brez nepotrebnega odlašanja, potem ko je fizična ali pravna oseba obveščena o zadevni kazni, vključno z informacijami o vrsti in naravi kršitve ter identiteti fizične ali pravne osebe, ki se ji izreče kazen.

Če države članice dovolijo objavo kazni, zoper katere je mogoča pritožba, organi za reševanje in pristojni organi na svojem uradnem spletnem mestu brez odlašanja objavijo informacije o statusu pritožbe in njenem izidu.

2.  Organi za reševanje in pristojni organi kazni, ki so jih izrekli, v naslednjih primerih objavijo anonimno in v skladu z nacionalnim pravom:

(a) 

če se kazen izreče fizični osebi in se pri obvezni predhodni oceni sorazmernosti objave izkaže, da objava osebnih podatkov ni sorazmerna;

(b) 

če bi objava ogrozila stabilnost finančnih trgov ali kazensko preiskavo v teku;

(c) 

če bi objava, kolikor je mogoče ugotoviti, zadevnim institucijam, subjektom iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali fizičnim osebam povzročila nesorazmerno škodo.

Druga možnost je, da se v takšnih primerih objava zadevnih podatkov preloži za razumno obdobje, če je mogoče predvideti, da po tem obdobju ne bo več razlogov za anonimnost objave.

3.  Organi za reševanje in pristojni organi zagotovijo, da vse objave v skladu s tem členom ostanejo na njihovem uradnem spletnem mestu najmanj pet let. Osebni podatki iz objave ostanejo na uradnem spletnem mestu organa za reševanje ali pristojnega organa le tako dolgo, kot je potrebno v skladu z veljavnimi predpisi o varstvu podatkov.

4.  EBA do 3. julija 2016 Komisiji predloži poročilo o objavi kazni s strani držav članic na anonimni podlagi, kot je določeno v odstavku 2, zlasti če so pri tem znatne razlike med državami članicami. V tem poročilu so zajete tudi vse znatne razlike pri trajanju objave kazni na podlagi nacionalnega prava, ki se v državah članicah uporablja za objavo kazni.

Člen 113

Vzdrževanje osrednje podatkovne baze s strani EBA

1.  Organi za reševanje in pristojni organi ob doslednem spoštovanju zahtev o poklicni skrivnosti iz člena 84 obveščajo EBA o vseh upravnih kaznih, ki jih izrečejo v skladu s členom 111, ter o statusu pritožbe in njenem rezultatu. EBA vzdržuje osrednjo podatkovno bazo kazni, o katerih je obveščen, in sicer izključno za izmenjavo informacij med organi za reševanje, do nje pa imajo dostop zgolj organi za reševanje in se posodablja na podlagi informacij, ki jih ti posredujejo. EBA vzdržuje osrednjo podatkovno bazo kazni, o katerih je obveščen, in sicer izključno za izmenjavo informacij med pristojnimi organi, do nje pa imajo dostop zgolj pristojni organi in se posodablja na podlagi informacij, ki jih ti posredujejo.

2.  EBA vzdržuje spletno stran s povezavami na objave kazni pri posameznih organih za reševanje in pristojnih organih v skladu s členom 112, na njej pa je prikazano tudi, za koliko časa posamezna država članica kazni objavi.

Člen 114

Učinkovita uporaba kazni ter izvajanje pooblastil pristojnih organov in organov za reševanje za izrek kazni

Države članice zagotovijo, da pristojni organi in organi za reševanje pri določanju vrste upravnih kazni ali drugih upravnih ukrepov in višine upravnih glob upoštevajo vse ustrezne okoliščine, ki po potrebi vključujejo:

(a) 

resnost in trajanje kršitve;

(b) 

stopnjo odgovornosti odgovorne fizične ali pravne osebe;

(c) 

finančno trdnost odgovorne fizične ali pravne osebe, kot je denimo prikazana s celotnim prometom odgovorne pravne osebe ali letnim prihodkom odgovorne fizične osebe;

(d) 

znesek pridobljenih dobičkov ali preprečenih izgub s strani odgovorne fizične ali pravne osebe, če jih je mogoče določiti;

(e) 

izgube, ki so jih zaradi kršitve imele tretje strani, če jih je mogoče določiti;

(f) 

raven sodelovanja odgovorne fizične ali pravne osebe s pristojnim organom in organom za reševanje;

(g) 

prejšnje kršitve odgovorne fizične ali pravne osebe;

(h) 

morebitne sistemske posledice kršitve.



NASLOV IX

IZVRŠILNA POOBLASTILA

Člen 115

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz drugega odstavka člena 2, člena 44(11), člena 76(4), člena 103(7) in (8) ter člena 104(4) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 2. julija 2014.

3.  Pooblastilo iz drugega odstavka člena 2, člena 44(11), člena 76(4), člena 103(7) in (8) ter člena 104(4) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Pooblastilo preneha veljati z odločitvijo o preklicu pooblastila. Odločitev začne učinkovati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Odločitev ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Takoj ko Komisija sprejme delegirani akt, o tem istočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet v skladu z drugim odstavkom člena 2, členom 44(11), členom 76(4), členom 103(7) in (8) ali členom 104(4), začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v roku treh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za tri mesece.

6.  Komisija ne sprejme delegiranih aktov, če ima Evropski parlament zaradi parlamentarnih počitnic za pregled, vključno s podaljšanjem, na voljo manj kot pet mesecev časa.



NASLOV X

S$82/891/EGS, 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU IN 2013/36/EU TER UREDB (EU) št. 1093/2010 IN (EU) št. 648/2012

▼M1 —————

▼B

Člen 117

Spremembe Direktive 2001/24/ES

Direktiva 2001/24/ES se spremeni:

1. 

v členu 1 se dodajo naslednji odstavki:

„3.  Ta direktiva se uporablja tudi za investicijske družbe, kot so opredeljene v točki (2) členu 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta ( *1 ), ter njihove podružnice, ki se nahajajo v državi članici, ki ni država njihovega sedeža.

4.  V primeru uporabe instrumentov za reševanje in izvajanja pooblastil za reševanje iz Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( *2 ) se ta direktiva uporablja tudi za finančne institucije, podjetja in nadrejene družbe, ki sodijo v področje uporabe Direktive 2014/59/EU.

5.  Člena 4 in 7 te direktive se ne uporabljata, kadar se uporablja člen 83 Direktive 2014/59/EU.

6.  Člen 33 te direktive se ne uporablja, kadar se uporablja člen 84 Direktive 2014/59/EU.

2. 

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Opredelitev pojmov

V tej direktivi:

— 
„matična država članica“ pomeni matično državo članico, kot je opredeljena v točki (43) členu 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013,
— 
„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico gostiteljico, kot je opredeljena v točki (44) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013,
— 
„podružnica“ pomeni podružnico, kot je opredeljena v točki (17) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013,
— 
„pristojni organ“ pomeni pristojni organ, kot je opredeljen v točki (40) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 ali organ za reševanje v smislu člena 2(1)(18) Direktive 2014/59/EU v zvezi z reorganizacijskimi ukrepi, sprejetimi v skladu z navedeno direktivo,
— 
„upravitelj“ pomeni osebo ali organ, ki jo/ga upravni ali sodni organi imenujejo za upravljanje reorganizacijskih ukrepov,
— 
„upravni ali sodni organi“ pomeni upravne ali sodne organe držav članic, ki so pristojni za reorganizacijske ukrepe ali postopke prenehanja,
— 
„reorganizacijski ukrepi“ pomeni ukrepe, s katerimi naj bi se ohranil ali ponovno vzpostavil finančni položaj kreditne institucije ali investicijske družbe, kot je opredeljena v točki (2) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, in ki bi utegnili vplivati na že veljavne pravice tretjih oseb, tudi na ukrepe, ki vključujejo možnost začasne ustavitve plačil in izvršilnih ukrepov ali znižanje terjatev; ti ukrepi zajemajo tudi uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje iz Direktive 2014/59/EU,
— 
„likvidacijski upravitelj“ pomeni osebo ali organ, ki jo/ga imenujejo upravni ali sodni organi za upravljanje postopkov prenehanja,
— 
„postopki prenehanja“ pomeni vse kolektivne postopke, ki jih uvedejo in spremljajo upravni ali sodni organi države članice, da bi unovčili sredstva, ki jih nadzirajo, vključno s postopki, ki se zaključijo s poravnavo ali podobnim ukrepom,
— 
„regulirani trg“ pomeni regulirani trg, kot je opredeljen v točki (21) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta, ( *3 )
— 
„instrument“ pomeni finančni instrument, kot je opredeljen v točki (50)(b) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.
3. 

člen 25 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 25

Sporazumi o pobotu

Brez poseganja v člena 68 in 71 Direktive 2014/59/EU sporazume o pobotu ureja le pogodbeno pravo, ki ureja tovrstne sporazume.“;

4. 

člen 26 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 26

Sporazumi o začasni prodaji

Brez poseganja v člena 68 in 71 Direktive 2014/59/EU in člen 24 te direktive sporazume o začasni prodaji ureja le pogodbeno pravo, ki ureja tovrstne sporazume.“

Člen 118

Sprememba Direktive 2002/47/ES

Direktiva 2002/47/ES se spremeni:

1. 

v členu 1 se doda naslednji odstavek:

„6.  Členi 4 do 7 te direktive se ne uporabljajo za omejitve glede izvrševanja dogovorov o finančnem zavarovanju ali za omejitev učinka določb o dogovorih o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, predčasnega prenehanja s pobotom ali dogovoru o poravnavi, ki se naložijo v skladu s poglavjem V ali VI naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta ali Sveta ( *4 ), ali za omejitve, ki se naložijo v skladu s podobnimi pooblastili prava države članice, da bi omogočili urejeno reševanje subjektov iz točk (c)(iv) in (d) odstavka 2, za katere so vzpostavljeni zaščitni ukrepi, ki so vsaj enakovredni tistim iz poglavja VI naslova VII Direktive 2014/59/EU.

2. 

člen 9a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9a

Direktivi 2008/48/ES in 2014/59/EU

Ta direktiva ne posega v direktivi 2008/48/ES in 2014/59/EU.“

Člen 119

Sprememba Direktive 2004/25/ES

V členu 4(5) Direktive 2004/25/ES se doda naslednji pododstavek:

„Države članice zagotovijo, da se člen 5(1) te direktive ne uporablja v primeru uporabe instrumentov, pristojnosti in mehanizmov za reševanje iz naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( *5 ).

▼M1 —————

▼B

Člen 121

Spremembe Direktive 2007/36/ES

Direktiva 2007/36/ES se spremeni:

1. 

v členu 1 se doda naslednji odstavek:

„4.  Države članice zagotovijo, da se ta direktiva ne uporablja v primeru uporabe instrumentov, pristojnosti in mehanizmov za reševanje iz naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( *6 ).

2. 

v členu 5 se dodata naslednja odstavka:

„5.  Države članice zagotovijo, da lahko skupščina delničarjev za namene Direktive 2014/59/EU z dvotretjinsko večino veljavno oddanih glasov odloči ali spremeni statut tako, da bo določal, da se skupščina, na kateri se bo odločalo o dokapitalizaciji, skliče v krajšem času, kot je določeno v odstavku 1 tega člena, pod pogojem, da skupščina ne poteka v desetih koledarskih dneh od sklica, da so izpolnjeni pogoji iz člena 27 ali 29 Direktive 2014/59/EU in da je dokapitalizacija potrebna, da se preprečijo pogoji za reševanje iz členov 32 in 33 navedene direktive.

6.  Za namene odstavka 5 se ne uporabljajo obveznost posamezne države članice iz člena 6(3), da določi enoten rok, obveznost zagotavljanja iz člena 6(4), da je pravočasno na voljo spremenjena agenda, in obveznost posamezne države članice iz člena 7(3), da določi enoten referenčni datum.“

▼M1 —————

▼B

Člen 124

Sprememba Direktive 2013/36/EU

V členu 74 Direktive 2013/36/EU se črta odstavek 4.

Člen 125

Sprememba Uredbe (EU) št. 1093/2010

Uredba (EU) št. 1093/2010 se spremeni:

1. 

v členu 4 se točka 2 nadomesti z naslednjim:

„2.  „pristojni organ“ pomeni:

(i) 

pristojni organ, kakor je opredeljen v členu 4(1)(40) Uredbe (EU) št. 575/2013 in v smislu iz direktiv 2007/64/ES ter 2009/110/ES;

(ii) 

kar zadeva direktivi 2002/65/ES in 2005/60/ES, organe, ki so pristojni za zagotovitev, da kreditne in finančne institucije izpolnjujejo zahteve iz navedenih direktiv;

(iii) 

kar zadeva Direktivo 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( *7 ), imenovani organ, kot je opredeljen v členu 2(1)(18) navedene direktive;

(iv) 

kar zadeva Direktivo 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( *8 ), organ za reševanje, kot je opredeljen v členu 2(1)(18) navedene direktive.

2. 

v členu 40(6) se doda naslednji pododstavek:

„Za namene postopanja v okviru področja uporabe Direktive 2014/59/EU lahko člana odbora nadzornikov iz točke (b) odstavka 1 v posamezni državi članici po potrebi spremlja predstavnik organa za reševanje, ki nima glasovalne pravice.“

Člen 126

Sprememba Uredbe (EU) št. 648/2012

V členu 81(3) Uredbe (EU) št. 648/2012/EU se doda naslednja točka:

„(k) 

organi za reševanje, imenovani v skladu s členom 3 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ( *9 ).



NASLOV XI

KONČNE DOLOČBE

Člen 127

Odbor EBA za reševanje

EBA v skladu s členom 41 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ustanovi stalni notranji odbor za namene pripravljanja odločitev EBA v skladu s členom 44 te direktive, vključno z odločitvami v zvezi z osnutki regulativnih tehničnih standardov ter osnutkov izvedbenih tehničnih standardov, povezanih z nalogami, ki so organom za reševanje podeljeni s to direktivo. EBA v skladu s členom 38(1) Uredbe (EU) št. 1093/2010 zlasti zagotovi, da nobena odločitev iz navedenega člena ne ovira fiskalnih odgovornosti držav članic. Notranji odbor je sestavljen iz organov za reševanje iz člena 3 te direktive.

EBA za namene te direktive sodeluje z EIOPA in ESMA v okviru Skupnega odbora evropskih nadzornih organov, ki je bil ustanovljen s členom 54 Uredbe (EU) št. 1093/2010, Uredbe (EU) št. 1094/2010 in Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Za namene te direktive EBA zagotovi, da so odbor za reševanje in druge funkcije, na katere se nanaša Uredba (EU) št. 1093/2010, strukturno ločeni. Odbor za reševanje spodbuja oblikovanje in usklajevanje načrtov reševanja in razvija metode za reševanje propadajočih finančnih institucij.

Člen 128

Sodelovanje z EBA

Pristojni organi in organi za reševanje sodelujejo z EBA za namene te direktive v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010.

Pristojni organi in organi za reševanje EBA nemudoma zagotovijo vse informacije, potrebne za opravljanje njegovih nalog v skladu s členom 35 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 129

Pregled

Komisija do 1. junija 2018 pregleda izvajanje te direktive ter o tem predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu. Pri tem oceni zlasti naslednje:

(a) 

na osnovi poročila EBA iz člena 4(7) potrebo po spremembah zaradi čim večjega zmanjšanja razlik na nacionalni ravni;

(b) 

na osnovi poročila EBA iz člena 45(19) potrebo po spremembah zaradi čim večjega zmanjšanja razlik na nacionalni ravni;

(c) 

delovanje in učinkovitost vloge, ki jo ta direktiva podeljuje EBA, vključno z izvajanjem posredovanja.

Po potrebi poročilu priloži zakonodajni predlog.

Ne glede na pregled iz prvega pododstavka, Komisija do 3. julija 2017 posebej pregleda uporabo členov 13, 18 in 45 v zvezi s pooblastilom EBA za zavezujoče posredovanje, da bi upoštevala prihodnji razvoj dogodkov v pravu o finančnih storitvah. Poročilo in vsi morebitni priloženi predlogi se posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu.

Člen 130

Prenos

1.  Države članice do 31. decembra 2014 sprejmejo ter objavijo zakone in druge predpise, ki so potrebni za uskladitev s to direktivo. Besedilo teh ukrepov takoj sporočijo Komisiji.

Države članice uporabljajo te ukrepe od 1. januarja 2015.

Predpise, sprejete za potrebe uskladitve z oddelkom 5 poglavja IV naslova IV, države članice uporabljajo najpozneje od 1. januarja 2016.

2.  Države članice se v sprejetih predpisih iz odstavka 1 sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.  Države članice sporočijo Komisiji in EBA besedila glavnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 131

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 124 začne veljati 1. januarja 2015.

Člen 132

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.




PRILOGA

ODDELEK A

Informacije, ki morajo biti vključene v načrte sanacije

Načrt sanacije vsebuje naslednje informacije:

(1) 

povzetek ključnih elementov načrta in povzetek splošne sposobnosti za sanacijo;

(2) 

povzetek bistvenih sprememb v instituciji od nazadnje predloženega načrta sanacije;

(3) 

načrt sporočanja in razkrivanja, v katerem je opisano, kako namerava podjetje ravnati v primeru morebitnih negativnih odzivov trga;

(4) 

vrsto kapitalskih in likvidnostnih ukrepov, potrebnih za zagotavljanje ali obnovitev sposobnosti za uspešno delovanje in finančnega položaja institucije;

(5) 

oceno časovnega okvira za izvršitev vseh bistvenih vidikov načrta;

(6) 

podroben opis vseh bistvenih ovir za učinkovito in pravočasno izvedbo načrta, vključno z upoštevanjem učinka na preostalo skupino, stranke podjetja in nasprotne stranke v poslih;

(7) 

opredelitev kritičnih funkcij;

(8) 

podroben opis postopkov za določitev vrednosti in tržljivosti glavnih poslovnih področij, dejavnosti in sredstev institucije;

(9) 

podroben opis vključitve načrtovanja sanacije v strukturo upravljanja institucije ter politike in postopke, ki urejajo odobritev načrta sanacije in določanje oseb v organizaciji, odgovornih za pripravo in izvajanje načrta;

(10) 

ureditve in ukrepe za ohranitev ali obnovitev kapitala;

(11) 

ureditve in ukrepe za zagotovitev, da ima institucija ustrezen dostop do virov financiranja za nepredvidljive dogodke, vključno z možnimi viri likvidnosti, oceno razpoložljivega zavarovanja in oceno možnosti prenosa likvidnosti med subjekti v skupini in poslovnimi področji za zagotovitev, da lahko institucija še naprej opravlja svoje dejavnosti in izpolnjuje svoje obveznosti, ko te zapadejo;

(12) 

ureditve in ukrepe za zmanjšanje tveganja in zadolženosti;

(13) 

ureditve in ukrepe za prestrukturiranje obveznosti;

(14) 

ureditve in ukrepe za prestrukturiranje poslovnih področij;

(15) 

ureditve in ukrepe za ohranitev nemotenega dostopa do infrastruktur finančnih trgov;

(16) 

ureditve in ukrepe, potrebne za ohranitev nemotenega izvajanja operativnih postopkov institucije, vključno z infrastrukturo in storitvami IT;

(17) 

predhodne ureditve, da se olajša prodaja sredstev ali poslovnih področij v časovnem okviru, primernem za ponovno vzpostavitev finančne trdnosti;

(18) 

druge ukrepe ali strategije upravljanja za ponovno vzpostavitev finančne trdnosti in predvideni finančni učinek teh ukrepov ali strategij;

(19) 

pripravljalne ukrepe, ki jih je institucija sprejela ali jih namerava sprejeti za olajšanje izvajanja načrta sanacije, vključno z ukrepi, potrebnimi za zagotovitev pravočasne dokapitalizacije institucije.

(20) 

okvir kazalnikov, s katerim je določeno, kdaj se lahko izvedejo ustrezni ukrepi iz načrta.

ODDELEK B

Informacije, ki jih morajo institucije predložiti na zahtevo organov za reševanje za pripravo in posodabljanje načrtov reševanja

Organi za reševanje lahko od institucij zahtevajo, da za pripravo in posodabljanje načrtov reševanja predložijo vsaj naslednje informacije:

(1) 

podroben opis organizacijske strukture institucije, vključno s seznamom vseh pravnih oseb;

(2) 

podatke o neposrednih lastnikih posamezne pravne osebe ter za vsako delež glasovalnih in neglasovalnih pravic;

(3) 

lokacijo, jurisdikcijo, v kateri je bila institucija ustanovljena, dovoljenja in glavne člane poslovodstva posamezne pravne osebe;

(4) 

razporeditev kritičnih dejavnosti in glavnih poslovnih področij institucije, vključno s pomembnimi lastnimi sredstvi in obveznostmi, povezanimi s temi dejavnostmi in poslovnimi področji, glede na pravne osebe;

(5) 

podroben opis elementov obveznosti institucije in vseh njenih pravnih oseb, pri čemer se vsaj glede na vrsto in znesek kratkoročnega in dolgoročnega dolga ločijo zavarovane, nezavarovane in podrejene obveznosti;

(6) 

podrobnosti o tistih obveznostih institucije, ki so ►M3  obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov ◄ ;

(7) 

opredelitev postopkov, potrebnih za določitev, pri kom je institucija sklenila zavarovanje s premoženjem, osebe, ki to premoženje poseduje, in jurisdikcije, v kateri se premoženje nahaja;

(8) 

opis zunajbilančnih izpostavljenosti institucije in njenih pravnih oseb, vključno z razporeditvijo na njene kritične dejavnosti in glavna poslovna področja;

(9) 

pomembna varovanja pred tveganji institucije, vključno z njihovo razporeditvijo na pravne osebe;

(10) 

opredelitev glavnih in najbolj kritičnih nasprotnih strank institucije ter analizo vplivov propada glavnih nasprotnih strank na finančni položaj institucije;

(11) 

vsak sistem, v okviru katerega institucija opravlja pomembno število trgovalnih dejavnosti ali trgovalne dejavnosti v visoki vrednosti, vključno z razporeditvijo na pravne osebe, kritične dejavnosti in glavna poslovna področja institucije;

(12) 

vsak plačilni sistem, klirinški sistem ali sistem poravnave,