02013D0131 — SL — 12.12.2017 — 001.001

---

To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu

►B

SKLEP KOMISIJE z dne 4. marca 2013 o uvedbi navodil za uporabnike, v katerih so predstavljeni koraki, ki jih je treba opraviti za pristop k sistemu EMAS, v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (notificirano pod dokumentarno številko C(2013) 1114) (Besedilo velja za EGP) (2013/131/EU) (UL L 076 19.3.2013, str. 1)

spremenjena z:

		Uradni list
		št.	stran	datum
►M1	SKLEP KOMISIJE (EU) 2017/2285 Besedilo velja za EGP z dne 6. decembra 2017	L 328	38	12.12.2017

---

▼B

SKLEP KOMISIJE

z dne 4. marca 2013

o uvedbi navodil za uporabnike, v katerih so predstavljeni koraki, ki jih je treba opraviti za pristop k sistemu EMAS, v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)

(notificirano pod dokumentarno številko C(2013) 1114)

(Besedilo velja za EGP)

(2013/131/EU)

Člen 1

Komisija s sprejetjem teh navodil za uporabnike zagotavlja dodatne informacije za pojasnitev korakov, ki jih je treba opraviti za pristop k sistemu EMAS.

Člen 2

Ta sklep je naslovljen na države članice.

▼M1

---

PRILOGA I

I.    UVOD

Cilj okoljske politike EU je spodbuditi vse vrste organizacij k uporabi sistemov okoljskega ravnanja in zmanjšanju njihovih vplivov na okolje. Sistemi okoljskega ravnanja spadajo med možna orodja, s katerimi lahko družbe in druge organizacije izboljšajo svojo okoljsko uspešnost ter varčujejo z energijo in drugimi viri. Cilj EU je zlasti spodbuditi organizacije k sodelovanju v sistemu za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), ki je orodje za upravljanje, s katerim lahko družbe ter druge organizacije ocenijo in izboljšajo svojo okoljsko uspešnost ter poročajo o njej.

Sistem EMAS je bil ustanovljen leta 1993 in se je razvijal postopoma. Uredba EMAS ( 1 ), ki je bila zadnjič spremenjena leta 2009, zagotavlja zakonsko podlago za sistem.

Navodila za uporabnike sistema EMAS so bila pripravljena v skladu z zahtevami iz člena 46(5) uredbe EMAS. Cilj tega dokumenta je zagotoviti jasne in enostavne nasvete za organizacije, ki želijo sodelovati v sistemu EMAS. Namenjen je zagotavljanju navodil po korakih, ki se jim zlahka sledi. Navodila zajemajo glavne elemente in korake, ki jih mora opraviti organizacija, ki namerava sodelovati v sistemu EMAS. Cilj dokumenta je povečati splošno uporabo sistema ravnanja EMAS z olajšanjem pristopa organizacij k zadevnemu sistemu. Upoštevati je treba tudi splošni cilj evropske uredbe, tj. uskladitev izvajanja v vseh državah članicah in oblikovanje skupnega zakonodajnega okvira. Več informacij v zvezi z globalno registracijo v sistem EMAS lahko bralec najde v Sklepu Komisije 2011/832/EU ( 2 ) z dne 7. decembra 2011 o navodilih za registracijo družb na ravni EU in tretjih držav ter globalno registracijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009.

II.    KAJ JE SISTEM SKUPNOSTI ZA OKOLJSKO RAVNANJE IN PRESOJO (EMAS)?

Sistem EMAS je prostovoljno orodje, na voljo vsem organizacijam, ki delujejo v katerem koli gospodarskem sektorju v Evropski uniji ali zunaj nje in želijo:

Spodaj so opisani koraki, potrebni za registracijo v sistem EMAS in njegovo izvajanje.

Organizacije, ki se registrirajo v sistem EMAS, morajo izpolnjevati naslednje zahteve:

Obstaja nekaj dodatnih zahtev. Organizacije morajo:

Organizacije lahko po registraciji začnejo uporabljati logotip EMAS.

III.    STROŠKI IN KORISTI IZVAJANJA SISTEMA EMAS

Sistemi okoljskega ravnanja, kot je EMAS, organizacijam na splošno pomagajo izboljšati učinkovito rabo virov, zmanjšati tveganja in dajati dober zgled z javno izjavo o dobri praksi. Prihranki presegajo stroške izvajanja sistema.

Koristi

Izvedena je bila študija ( 3 ) stroškov in koristi registracije v sistem EMAS. Opravljena je bila raziskava, v kateri so bili sodelujoči pozvani k izbiri najbolj pozitivnih učinkov s seznama. Največ sodelujočih je izbralo možnost „prihranek energije in virov“ (21 %), kot je prikazano na sliki 1. Sledili sta ji možnosti „manjše število incidentov“ (18 %) in „boljši odnosi z zainteresiranimi stranmi“ (17 %).

Slika 1

Koristi izvajanja sistema EMAS (% vseh odgovorov)

Večja stroškovna učinkovitost

Korist „prihranek energije/virov“ je zasedla prvo mesto. Pri organizacijah vseh velikosti so obstajali dokazi, da že sam prihranek energije presega letne stroške vzdrževanja sistema EMAS. To pomeni, da bi si lahko večje organizacije zlahka povrnile stroške izvajanja sistema EMAS.

Manjše število incidentov

Ta korist je zasedla drugo mesto. Upoštevanih je bilo več dejavnikov, na primer manjše število kršitev okoljske zakonodaje. To je seveda povezano s koristmi zaradi boljših odnosov z regulativnimi organi.

Boljši odnosi z zainteresiranimi stranmi

Organizacije so boljše odnose z zainteresiranimi stranmi označile za ključno korist, zlasti v primeru javne uprave in storitvenih družb.

Več tržnih priložnosti

Registracija v sistem EMAS lahko izboljša poslovanje. Prispeva lahko k ohranjanju obstoječih strank in pridobivanju novih. Sistem okoljskega ravnanja EMAS lahko pomeni prednost na področju javnih naročil. Čeprav organizacije, vključene v javna naročila, od ponudnikov ne smejo izrecno zahtevati, da so registrirani v sistemu EMAS, lahko registrirane družbe to dejstvo izkoristijo za dokazovanje, da so tehnično sposobne izpolniti pogodbene zahteve glede okoljskega ravnanja.

Poleg tega lahko organizacije svoje dobavitelje spodbujajo k vzpostavitvi sistema okoljskega ravnanja v okviru njihove okoljske politike. Registracija v sistemu EMAS lahko olajša notranje postopke med obema družbama.

Oprostitev uporabe zakonskih določb

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, so lahko upravičene do oprostitve uporabe zakonskih določb. Obstajajo lahko koristi za družbe, vključene v proizvodne sektorje, pri čemer prednosti izhajajo iz zakonodaje za celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja ( 4 ).

Več držav članic ponuja prednosti organizacijam, registriranim v sistemu EMAS, tudi v zvezi z državnimi in regionalnimi okoljskimi zakoni in predpisi. Take koristi lahko na primer vključujejo poenostavljene obveznosti poročanja, manjše število inšpekcijskih pregledov, nižje pristojbine za odpadke in daljša obdobja med obnavljanjem dovoljenja.

Primeri vključujejo: 50-odstotno znižanje pristojbin za odpadke, 20- do 30-odstotno znižanje pristojbin za postopke izdaje licenc, do 100-odstotno znižanje pristojbin za spremljanje in izvrševanje v okviru nacionalne zakonodaje, 30-odstotno znižanje pristojbin za javne storitve, ki jih izvajajo vladne agencije, 30-odstotno znižanje pristojbin za postopke izdaje licenc v zvezi s površinsko vodo, dovoljenj za črpanje podtalnice in izdaje licenc za odlagališča odpadkov. Obstajajo tudi koristi v zvezi z upravljanjem spremljanja nevarnih kemikalij in ravnanja z njimi, obveznostmi glede odlaganja odpadkov (ker ni treba dokazovati tehničnih nadzornih ukrepov) in spremljanjem toplogrednih plinov.

Stroški in koristi

Družbe bi morale na registracijo v sistem EMAS gledati kot na naložbo. Izvajanje sistema EMAS zajema notranje in zunanje stroške, kot so nudenje svetovanja, človeški viri za izvajanje in nadaljnje spremljanje ukrepov, inšpekcijski pregledi, registracijske pristojbine itd.

Dejanski stroški in koristi se zelo razlikujejo, kar je na primer odvisno od velikosti in dejavnosti organizacije, trenutnega stanja v zvezi s praksami okoljskega ravnanja, posamezne države itd., vendar sistem EMAS na splošno zagotavlja znatne prihranke. Različne študije so pokazale, da se organizacijam stroški izvajanja zaradi večjega dobička povrnejo v razmeroma kratkem obdobju, tj. v večini primerov v enem ali dveh letih ( 5 ) ( 6 ) ( 7 ) ( 8 ) ( 9 ).

Zbirka orodij EMAS za majhne organizacije ( 10 ) zagotavlja veliko drugih primerov prihrankov pri stroških/koristih.

Mikro in majhne organizacije se v splošnem soočajo s sorazmerno višjimi fiksnimi in zunanjimi stroški kot srednje in velike organizacije, saj imajo slednje prednost zaradi ekonomije obsega, pri čemer višji delež stroškov notranje nosijo okoljski oddelki, ter nižje zunanje stroške, saj potrebujejo manj svetovalcev. Vendar se celo zelo velikim organizacijam svetuje podrobna proučitev stroškov izvajanja.

Sistem EMAS in sistemi okoljskega ravnanja, kot sta standarda EN 16001 in ISO 50001, so precej podobni. Ker je upravljanje porabe energije del sistema EMAS, organizacije, registrirane v sistemu EMAS, že izboljšujejo svojo energetsko učinkovitost, zato izpolnjujejo večino zahtev iz standardov EN 16001 in ISO 50001. To lahko prav tako povzroči znižanje stroškov.

Organizacije, ki premišljujejo o registraciji v sistem EMAS, bi morale upoštevati tudi tehnično in finančno podporo ali subvencije, ki jih omogočajo države članice, nacionalni, regionalni ali lokalni organi in pristojni organi sistema EMAS.

IV.    UREDBA EMAS

Sistem EMAS je bil ustanovljen z Uredbo (ES) št. 1221/2009 (znano tudi kot EMAS III) in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

1.    SPLOŠNO

1.1   PODROČJE UPORABE

Od leta 2001 lahko sistem EMAS izvaja vsaka javna ali zasebna organizacija. Sistem je od sprejetja uredbe EMAS III dostopen tudi neevropskim organizacijam ali evropskim družbam, ki delujejo v neevropskih državah. V zvezi z zadnjim vprašanjem obstajajo posebna navodila za registracijo družb na ravni EU in tretjih držav ter globalno registracijo.

„‚Organizacija‘ pomeni družbo, korporacijo, podjetje, organ ali institucijo znotraj ali zunaj Skupnosti ali del ali kombinacijo teh, ki je bodisi združena ali ne, javna ali zasebna in ima lastne naloge in upravo.“

„Sistem EMAS je mogoče izvajati na eni, več ali vseh lokacijah, ki pripadajo zasebnim ali javnim organizacijam v katerem koli sektorju dejavnosti ( 11 ). Lokacija je najmanjša enota, ki jo je mogoče registrirati.“

„‚Lokacija‘ pomeni določen geografski prostor pod upravljavskim nadzorom organizacije, ki zajema dejavnosti, proizvode in storitve, vključno z vso infrastrukturo, opremo in materiali; lokacija je najmanjša enota, ki se upošteva za registracijo.“

„Določen geografski prostor“ bi bilo treba razumeti kot:

„fizično kontinuiteto zemljišč, stavb, opreme ali infrastrukture, ki jo lahko prekinjajo zunanji elementi, če je zagotovljena funkcionalna in organizacijska kontinuiteta dejavnosti.“

1.2   ZAHTEVE

Splošni postopek izvajanja sistema EMAS je mogoče povzeti na naslednji način:

V skladu s členom 46 uredbe EMAS Evropska komisija v posvetovanju z državami članicami in drugimi zainteresiranimi stranmi pripravlja sektorske referenčne dokumente ( 12 ) (SRD) za številne prednostne sektorje.

Vsak dokument zajema naslednje elemente:

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, morajo sektorske referenčne dokumente, kadar so ti na voljo za njihov zadevni sektor, upoštevati na dveh različnih ravneh:

Sodelovanje v sistemu EMAS je stalen proces. Organizacija prouči posamezne teme v sektorskem referenčnem dokumentu (kadar je na voljo) vsakič, kadar pregleduje svojo okoljsko uspešnost in načrtuje izboljšave, da dobi navdih glede naslednjih vprašanj, ki jih bo obravnavala v okviru postopnega pristopa.

Slika 2

Splošni potek izvajanja sistema EMAS

2.    NAČIN IZVAJANJA SISTEMA EMAS

2.1   OKOLJSKI PREGLED

Prvi korak pri primernem izvajanju sistema EMAS je izvedba temeljite analize notranje strukture in dejavnosti organizacije. Cilj je opredeliti okoljske vidike (kot so opredeljeni spodaj), povezane z vplivi na okolje. To je podlaga za določitev uradnega sistema okoljskega ravnanja.

„‚Okoljski pregled‘ pomeni začetno celovito analizo okoljskih vidikov, vplivov in uspešnosti, povezanih z dejavnostmi, proizvodi in storitvami organizacije.“

Analiza mora vključevati:

„‚Okoljski vidik‘ pomeni element dejavnosti, proizvodov ali storitev organizacije, ki vpliva ali lahko vpliva na okolje.“ Okoljski vidiki so lahko povezani z vnosi (na primer porabo surovin in energije) ali iznosi (emisije v zrak, nastajanje odpadkov itd.).

Slika 3

Razmerje med dejavnostmi, okoljskimi vidiki in vplivi na okolje

Organizacija potrebuje postopke za zagotavljanje, da se dejavnosti, opredeljene kot bistvene med prvim okoljskim pregledom, pozneje ustrezno spremljajo. Okoljski vidiki in povezani vplivi se lahko spremenijo, kar velja tudi za dejavnosti organizacije. Če so spremembe znatne, je okoljski pregled morda treba posodobiti. Organizacija bi morala poznati tudi novosti v razvoju, nove tehnike, rezultate raziskav itd., da bi lahko lažje znova ocenila pomembnost svojih okoljskih vidikov in morebitno potrebo po izvedbi novega okoljskega pregleda, če se dejavnosti organizacije bistveno spremenijo.

Kakšen je postopek za izvedbo okoljskega pregleda?

Organizacije morajo:

Organizacija bi se morala zavedati, da bo morala zunanjim zainteresiranim stranem razkriti okoljske vidike, ki jih bo opredelila, in rezultate ocene.

Kako bi bilo treba opredeliti okoljske vidike?

Zbrati je treba vse ustrezne informacije.

To lahko pomeni:

Upoštevati je treba neposredne in posredne okoljske vidike, pri njihovem določanju pa bi lahko koristili spodnji opredelitvi:

Bistveno je obravnavanje posrednih vidikov. To velja za zasebni in javni sektor, zato lokalni organi, storitvene družbe ali finančne institucije na primer v svojem pregledu ne smejo upoštevati le vidikov lokacije.

Organizacije morajo biti zmožne dokazati, da so ugotovile znatne okoljske vidike, povezane z njihovimi postopki naročil, in da sistem ravnanja obravnava pomembne okoljske vplive, povezane s temi vidiki.

Neposredni okoljski vidiki morajo vključevati povezane zakonske zahteve in omejitve dovoljenj, npr. kadar so posebna onesnaževala vezana na vrednosti omejitev emisij ali druge zahteve, bi se morale navedene emisije šteti za neposredne okoljske vidike.

Ocena okoljskih vidikov

Naslednji korak je povezava vidikov z njihovimi učinki ali vplivi na okolje. V tabeli 4 so navedeni primeri takih povezav.

Po opredelitvi vidikov in njihovih vplivov je naslednji korak izvedba njihove podrobne ocene, da se določijo znatni okoljski vidiki.

„‚Znaten okoljski vidik‘ pomeni okoljski vidik, ki znatno vpliva ali lahko znatno vpliva na okolje.“

Vprašanja, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju pomembnosti, so:

Organizacija lahko na podlagi teh meril pripravi notranji postopek ali uporabi druga orodja za oceno pomembnosti okoljskih vidikov. Zbirka orodij EMAS MSP ( 13 ) vsebuje zelo koristne informacije za mala in srednja podjetja (MSP).

Pri ocenjevanju pomembnosti okoljskih vidikov je treba poleg običajnih pogojev obratovanja upoštevati tudi razmere ob zagonu in zaustavitvi ter izredne razmere. Upoštevati bi bilo treba pretekle, sedanje in načrtovane dejavnosti.

Ustrezni vpliv vsakega okoljskega vidika bi bilo treba oceniti glede na:

Kako preveriti skladnost z zakonodajo

„‚Skladnost‘ z zakonodajo pomeni izvajanje veljavnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem v celoti, vključno s pogoji za dovoljenja.“

Države članice morajo zagotoviti, da imajo organizacije vsaj dostop do informacij in pomoči v zvezi z naslednjimi vprašanji:

Izvršilni organi morajo odgovarjati vsaj na tiste zahteve za predložitev informacij, ki jih glede veljavnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem pošljejo majhne organizacije, in informacij o tem, kako lahko organizacije izpolnjujejo navedene zakonske zahteve.

Opredelitev vseh ustreznih zakonskih zahtev pomeni upoštevanje različnih ravni okoljske zakonodaje, če je to ustrezno, kot so nacionalne, regionalne ali lokalne zahteve, vključno z dovoljenji in licencami.

Organizacija mora upoštevati tudi druge ustrezne zahteve, na primer pri pogojih javnih naročil, poslovnih pogodbah, prostovoljnih sporazumih, ki jih je organizacija podpisala ali je k njim pristopila, itd.

Pri tem je nujno treba opredeliti zakonske zahteve, da lahko organizacija določi vse zahteve, ki morda ne bodo izpolnjene. Organizacija mora po potrebi sprejeti ukrepe za izpolnjevanje vse veljavne okoljske zakonodaje (glej oddelek 2.2.5.2 za oceno skladnosti z zakonodajo).

2.2   SISTEM OKOLJSKEGA RAVNANJA

„‚Sistem okoljskega ravnanja‘ pomeni del celotnega sistema vodenja, ki vključuje organizacijsko strukturo, dejavnosti načrtovanja, odgovornosti, prakso, postopke, procese in vire za razvoj, izvedbo, doseganje, pregledovanje in vzdrževanje okoljske politike ter upravljanje okoljskih vidikov.“

2.2.1    Splošne zahteve

Organizacija mora najprej določiti in dokumentirati obseg svojega sistema okoljskega ravnanja.

Vsaka lokacija, ki bo vključena v registracijo v sistem EMAS, mora izpolnjevati vse zahteve sistema EMAS.

Organizacija mora vzpostaviti, dokumentirati, izvajati in vzdrževati sistem okoljskega ravnanja v skladu z oddelkom 4 standarda EN ISO 14001. Če organizacija izvaja sistem okoljskega ravnanja (ki ni v skladu s standardom ISO 14001), ki ga Komisija priznava ( 14 ), ji ni treba ponavljati elementov, ki so bili že uradno priznani, ko želi izpolniti zahteve sistema EMAS.

2.2.2    Okoljska politika

„‚Okoljska politika‘ pomeni splošne namene in usmeritev organizacije v zvezi z njeno okoljsko uspešnostjo, kot jih javno predstavi najvišje vodstvo organizacije […]. Oblikuje tudi okvir za delovanje in zastavljanje okoljskih ciljev.“

Okoljska politika mora zajemati naslednje točke:

Okoljska politika je okvir za delovanje ter zastavljanje strateških splošnih in posamičnih okoljskih ciljev (glej spodaj). Biti mora jasna in obravnavati mora glavne prednostne naloge, v zvezi s katerimi je mogoče posebne splošne in posamične cilje dodatno opredeliti.

2.2.3    Načrtovanje

Po obravnavi osnovnih temeljnih vprašanj, kot so opisana zgoraj, je na vrsti načrtovanje.

2.2.3.1    Splošni in posamični okoljski cilji

„‚Splošni okoljski cilj‘ pomeni celoten okoljski cilj, ki izhaja iz okoljske politike in ki si ga določi organizacija sama ter je količinsko opredeljen, kadar je to izvedljivo.“

„‚Posamični okoljski cilj‘ pomeni podrobno opredeljeno zahtevo glede uspešnosti, ki izhaja iz splošnih okoljskih ciljev ter se nanaša na organizacijo ali dele te organizacije in jo je treba določiti in izpolniti, da bi bili ti cilji doseženi.“

Organizacija mora pripraviti in dokumentirati splošne in podrobne posamične okoljske cilje za vsak vidik, pomemben za organizacijo, v skladu s svojo okoljsko politiko.

Po opredelitvi splošnih ciljev je treba zanje določiti ustrezne posamične cilje. Pri posamičnih ciljih je mogoče načrtovati posebne ukrepe, ki jih je treba izvesti za doseganje dobrega okoljskega ravnanja.

Primer:

Splošni in posamični cilji bi morali biti merljivi, kadar je to mogoče, in usklajeni z okoljsko politiko organizacije. Koristna so naslednja merila:

Organizacije bi morale uporabiti ustrezne elemente sektorskih referenčnih dokumentov, kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, kadar so na voljo za njihov zadevni sektor. Uporabiti bi jih bilo treba pri opredeljevanju in pregledovanju posamičnih in splošnih okoljskih ciljev v skladu z ustreznimi okoljskimi vidiki, opredeljenimi pri okoljskem pregledu. Vendar izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj lahko organizacije v okviru sistema EMAS same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.

2.2.3.2    Okoljski program

„‚Okoljski program‘ pomeni opis ukrepov, odgovornosti in sredstev, sprejetih ali predvidenih za doseganje splošnih in posamičnih okoljskih ciljev, ter rokov za doseganje splošnih in posamičnih okoljskih ciljev.“

Okoljski program je orodje za pomoč organizaciji pri vsakdanjem načrtovanju in izvajanju izboljšav. Biti bi moral posodobljen in dovolj podroben, da bi omogočal pregled napredka pri doseganju posamičnih ciljev. Program bi moral opredeliti, kdo je odgovoren za doseganje splošnih in posamičnih ciljev, ter podrobnosti zadevnih virov in časovnih okvirov. Sami viri (npr. finančna ali tehnična sredstva ali človeški viri) ne morejo biti splošni okoljski cilji.

Program je v praksi pogosto sestavljen v obliki tabele, ki zajema:

Pri pripravi programa bi bilo treba upoštevati neposredne in posredne vidike. Organizacija bi se morala zavezati k stalnemu izboljševanju svoje okoljske uspešnosti.

Organizacije bi morale pri odločanju o ukrepih, ki jih morajo izvesti za izboljšanje svoje okoljske uspešnosti, upoštevati ustrezne elemente sektorskih referenčnih dokumentov, kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, kadar so na voljo za njihov sektor.

Zlasti bi morale upoštevati ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti (ki kažejo raven okoljske uspešnosti, ki jo dosegajo najuspešnejše organizacije) za opredelitev ukrepov in dejavnosti ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.

Vendar izvajanje najboljših praks okoljskega ravnanja ali izpolnjevanje opredeljenih meril odličnosti ni obvezno, saj lahko organizacije v okviru sistema EMAS same ocenijo izvedljivost meril in izvajanja najboljših praks z vidika stroškov in koristi.

2.2.4    Izvajanje in delovanje

2.2.4.1    Viri, vloge, odgovornosti in pooblastila

Da bi bil sistem EMAS uspešen, mora biti najvišje vodstvo pripravljeno zagotoviti vire in organizacijske strukture, potrebne za podporo sistemu. Ti vključujejo človeške vire in osebje s specializiranim znanjem, infrastrukturo organizacije, tehnologijo ter finančne vire.

V okviru okoljskega pregleda bodo pregledani obstoječa infrastruktura organizacije ter prakse in postopki v zvezi z ravnanjem. Pri tem je treba po potrebi prilagoditi notranje strukture in postopke.

Najvišje vodstvo organizacije mora imenovati predstavnika vodstva, tj. osebo, ki je dokončno odgovorna za sistem okoljskega ravnanja. Predstavnik vodstva mora zagotoviti, da so vse zahteve za sistem okoljskega ravnanja vzpostavljene, posodobljene in se izvajajo, ter najvišjemu vodstvu poročati o delovanju sistema. Poročati bi moral o prednostih in slabostih sistema ter o potrebnih izboljšavah.

Predstavnik bi moral biti usposobljen in izkušen na področju okoljskih vprašanj, zakonskih zahtev v zvezi z okoljem, upravnih vidikov, dela v skupinah ter vodenja in usklajevanja. Organizacija mora zagotoviti, da so v organizaciji na voljo vse te kompetence.

Organizacija mora opredeliti izkušnje in znanje, ki jih osebje potrebuje za uspešno okoljsko ravnanje.

Pripraviti, izvajati in vzdrževati mora postopek za ugotavljanje potreb po usposabljanju in storiti vse potrebno za zagotovitev, da ima osebje, ki dela s sistemom okoljskega ravnanja, ustrezno znanje na področju:

Vsi, ki delajo za organizacijo ali v njenem imenu, bi morali poznati svoje vloge v okviru sistema EMAS in okoljske koristi sistema. Te osebe bi se morale udeležiti usposabljanja o okoljski ozaveščenosti in sistemu okoljskega ravnanja organizacije ali vsaj imeti možnost udeležbe na takem usposabljanju.

Okoljsko ozaveščenost je mogoče doseči z usposabljanjem ali drugimi dejavnostmi, npr. obveščevalnimi kampanjami, anketami itd.

Dejavno udeleženi zaposleni spodbujajo stalne in uspešne izboljšave ter pomagajo pri umestitvi sistema EMAS v organizacijo. Udeležijo se lahko na primer okoljskega odbora, delovnih skupin, sistemov predlogov, programov spodbud ali drugih dejavnosti.

Zaposlenim bi bilo treba zagotoviti vključitev v razvoj in izvajanje sistema na različnih ravneh. Sodelujejo lahko na primer pri:

Vodstvo mora zaposlenim stalno posredovati povratne informacije ter se truditi pridobiti takšne informacije od zaposlenih.

2.2.4.2    Komunikacija

Učinkovito notranje in zunanje komuniciranje, ki poteka v obe smeri, je bistveno za uspešno izvajanje sistema okoljskega ravnanja, registriranega v sistemu EMAS. Organizacija mora priznati potrebo po komuniciranju z zainteresiranimi stranmi o okoljskih vprašanjih in vrednost take komunikacije. Okoljsko izjavo mora objaviti in opredeliti, o katerih informacijah bo obveščala koga. Spremljati mora rezultate obveščanja in ugotoviti, ali je bilo učinkovito.

Notranje komuniciranje bi moralo potekati v obeh smereh (od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor). To je mogoče doseči z uporabo intraneta, brošur, notranjih publikacij, glasil, škatel za zbiranje predlogov, sestankov, oglasnih desk itd.

Primeri zunanjega komuniciranja so okoljska izjava EMAS, internet, dnevi ukrepanja, sporočila za medije, brošure in uporaba logotipa EMAS, če je to mogoče in dovoljeno ( 15 ).

2.2.4.3    Dokumentacija in kontrola dokumentov

Obstajati bi morala dokumentacija sistema okoljskega ravnanja, ki vključuje:

Dokumentacija bi morala biti jasna in dosledna, da se preprečijo nejasnosti ali nesporazumi.

Dokumenti EMAS se lahko vključijo v druge sisteme ravnanja (v zvezi s kakovostjo, energijo, zdravjem in varnostjo itd.) ali obratno zaradi izboljšav, preprečevanja podvojitev in zmanjšanja birokracije.

MSP bi morala svojemu osebju dati na voljo jasno in enostavno dokumentacijo, preprosto za uporabo.

Navodila zajemajo okoljsko politiko, okoljske protokole in dejavnosti ter bi morala biti vključena v letni načrt upravljanja organizacije. Ni treba, da so dolga in zapletena. S pomočjo teh navodil naj bi osebje lažje razumelo, kako je sistem okoljskega ravnanja v organizaciji zasnovan in organiziran, kako so različni deli sistema okoljskega ravnanja med seboj povezani in kakšno vlogo v sistemu imajo določeni posamezniki. Navodila niso obvezna, vendar se večina organizacij odloči zanje.

V dokumentih o postopkih je navedeno, KAKO in KDAJ je treba izvesti določene ukrepe ter KDO jih mora izvesti.

To so na primer postopki za:

Navodila za delo morajo biti jasna in razumljiva. V njih bi morali biti navedeni namen dejavnosti, okoljsko tveganje v zvezi z njo, posebno usposabljanje osebja, odgovornega za izvajanje dejavnosti, in način nadzora dejavnosti. Navodila se lahko ponazorijo s slikami, piktogrami ali na druge načine, s čimer se omogoči, da jih zaposleni lažje razumejo.

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za upravljanje dokumentov, pripravljenih v okviru sistema okoljskega ravnanja. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti evidenci (glej oddelek 2.2.5.4).

Ta postopek mora vključevati:

V okviru sistema bi bilo treba zagotoviti, da so na voljo vse različice dokumentov, dokumenti pa ostanejo čitljivi in zlahka opredeljivi.

Vključijo se lahko dokumenti zunanjega izvora, ker so pogosto bistveni za pravilno delovanje sistema okoljskega ravnanja. V take dokumente so lahko vključene informacije lokalnih organov in javnih uprav, informacije iz navodil za uporabo opreme, varnostnih listov itd.

2.2.4.4    Nadzor nad delovanjem

V okviru nadzora nad delovanjem se opredeljuje in načrtuje delovanje, ki je povezano z znatnimi okoljskimi vidiki v skladu s politiko ter splošnimi in posamičnimi cilji (glej sliko 7). Zajema lahko tudi dejavnosti, kot so vzdrževanje, zagon in zaustavitev opreme, vodenje pogodbenih izvajalcev na kraju samem in storitve dobaviteljev ali prodajalcev. Vzpostaviti je treba postopke za obravnavanje opredeljenih tveganj, postavljanje posamičnih ciljev in merjenje okoljske uspešnosti (po možnosti z jasno opredeljenimi okoljskimi kazalniki). V postopkih morajo biti opredeljene običajne razmere. Opredeliti in opisati je treba neobičajne in izredne razmere. Postopke nadzora nad delovanjem bi bilo treba dobro dokumentirati in notranje presoditi.

2.2.4.5    Pripravljenost in odziv na izredne razmere

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopke za opredeljevanje morebitnih izrednih razmer in nesreč, da se:

Načrt ukrepov ob nesrečah je bistven v industriji in organizacijah, v katerih se izvajajo morebitno tvegane dejavnosti.

Organizacija mora periodično pregledovati svojo pripravljenost na izredne razmere (vključno z ustreznim usposabljanjem) in postopke odzivanja nanje. Po potrebi, zlasti po izrednih razmerah ali nesrečah, jih mora popraviti. Tudi postopke bi bilo treba periodično preskušati.

2.2.5    Preverjanje

2.2.5.1    Spremljanje in merjenje

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za redno spremljanje in merjenje glavnih parametrov, kot so količine emisij v zrak, odpadkov, vode in hrupa, da se iz ugotovitev pridobi dodana vrednost. Poročanje o glavnih kazalnikih uspešnosti je obvezno (glej oddelek 2.3.2).

Upoštevati je treba zakonske zahteve o spremljanju, z njimi pa morajo biti usklajena tudi merila za spremljanje, kot sta pogostost inšpekcijskih pregledov in metodologija. Koristno je zagotoviti informacije o:

Odvisno od potreb organizacije je mogoče meriti in spremljati tudi druge dejavnike:

Merilno opremo je treba redno umerjati, da je v skladu z zakonodajo in omogoča pridobivanje natančnih rezultatov.

2.2.5.2    Ocena izpolnjevanja zakonskih zahtev

Ključna zahteva iz uredbe EMAS je izpolnjevanje zakonskih zahtev, brez katerega se organizacija ne more registrirati, zato mora vzpostaviti postopek za reden pregled in ocenjevanje tega izpolnjevanja.

Najboljši način za to je priprava seznama vse zadevne zakonodaje in posebnih zahtev, ki se nato primerja s posebnimi okoliščinami organizacije (glej tabelo 6). Večje in bolj zapletene organizacije bodo morda morale uporabiti podatkovne zbirke ali najeti zunanjo pomoč.

Če preveritelj ugotovi neskladja, ki niso bila odpravljena, ne sme potrditi okoljske izjave ali podpisati končne izjave (Priloga VII).

2.2.5.3    Neskladnost, korektivni in preventivni ukrepi

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za obravnavanje dejanskih in morebitnih primerov neskladnosti z zahtevami EMAS.

Postopek mora vključevati načine za:

Neskladnost pomeni kakršno koli neizpolnjevanje osnovnih zahtev, določenih v postopkih in tehničnih navodilih.

Neskladnosti lahko nastanejo zaradi človeške napake ali napake pri izvajanju. Spremembe za odpravo in preprečevanje neskladnosti je treba izvesti čim prej.

Neskladnosti je mogoče ugotoviti z:

Predstavnika vodstva EMAS je treba obvestiti o neskladnostih, da lahko odloči, ali je treba izvesti korektivne ukrepe, če je to primerno.

Kadar so bile ugotovljene morebitne neskladnosti, je treba predstavnika vodstva EMAS obvestiti o njih, da lahko odloči, ali je treba sprejeti preventivne ukrepe, če je to primerno.

Korektivne in preventivne ukrepe bi bilo treba evidentirati, zato bo morda treba spremeniti dokumentacijo sistema okoljskega ravnanja.

2.2.5.4    Pregled evidenc

Organizacija mora vzpostaviti sistem za vzdrževanje evidenc za dokazovanje, da izpolnjuje zahteve svojega sistema okoljskega ravnanja.

Organizacija mora vzpostaviti, izvajati in vzdrževati postopek za vodenje evidenc. Postopek bi moral zajemati vprašanja, kot so opredeljevanje, shranjevanje, zaščita, dostopnost, čas hranjenja in odstranjevanje evidenc.

Evidence so in ostanejo opredeljive, čitljive, posodobljene in sledljive.

Primeri evidenc:

2.2.6    Notranja presoja

Notranja presoja je podrobneje predstavljena v Prilogi III k uredbi EMAS.

„‚Notranja okoljska‘ presoja pomeni sistematično, dokumentirano, redno in objektivno vrednotenje okoljske uspešnosti organizacije, sistema vodenja in postopkov za varstvo okolja.“

Organizacija mora v okviru sistema ravnanja vzpostaviti postopek notranje presoje. Ta postopek mora zajemati odgovornosti in zahteve za načrtovanje in izvajanje presoj, poročanje o rezultatih, hranjenje evidenc ter določitev presojevalnih meril, predmeta presoje, pogostosti in metod.

Cilj notranje presoje je:

Presojo mora objektivno izvesti neodvisno osebje. Notranji presojevalec je lahko usposobljen član osebja ali zunanja oseba ali skupina.

Splošna pravila

Koraki notranje presoje

2.2.6.1    Program presoje in pogostost presoje

Program mora vključevati:

Organizacija mora notranje presoje izvajati vsako leto, da ima primeren pregled nad svojimi znatnimi okoljskimi vidiki. Cikel presoj, ki zajema vse dejavnosti organizacije, se mora končati v treh letih. Majhne organizacije lahko to obdobje podaljšajo na štiri leta.

Pogostost presoj posameznih dejavnosti se spreminja glede na:

Praviloma je treba bolj zapletene dejavnosti s pomembnejšim vplivom na okolje presojati pogosteje.

Za doseganje zadovoljivih rezultatov mora vse osebje, vključeno v notranjo presojo, dobro poznati splošne okoljske cilje izvajanja in specifične vloge vseh sodelujočih (direktorjev, vodilnih delavcev, zaposlenih, presojevalcev itd.).

2.2.6.2    Dejavnosti notranje presoje

Na notranjo presojo se je treba pripraviti vnaprej. Najprej je treba določiti presojevalca/skupino za presojo. Organizacija lahko za presojanje določi svoje osebje ali zunanje presojevalce. Presojevalci morajo biti objektivni in nepristranski ter ustrezno kvalificirani in usposobljeni. Presojevalec/skupina za presojo bi moral(-a):

Da bi bila presoja smiselna, mora skupina za presojo preveriti, ali je sistem skladen z okoljsko zakonodajo, ali so bili splošni in posamični cilji izpolnjeni ter ali je sistem ravnanja učinkovit in ustrezen.

Postopek presoje mora vključevati naslednje korake:

2.2.6.3    Poročanje o ugotovitvah in zaključkih presoje

Cilj poročila o presoji je vodstvu zagotoviti:

Poročilo je treba predložiti predstavniku vodstva EMAS, ki dokončno določi korektivne ukrepe, če so bile ugotovljene neskladnosti (vključno z morebitnimi primeri neskladnosti).

2.2.7    Vodstveni pregled

Najvišje vodstvo mora redno (najmanj enkrat na leto) pregledovati sistem ravnanja, da zagotovi njegovo ustreznost in učinkovitost. Vodstveni pregled je treba evidentirati, evidenco pa hraniti.

Vsebina vodstvenega pregleda

Vhodni podatki:

Rezultati vključujejo vse odločitve in dejavnosti, spremembe okoljske politike, splošne in posamične cilje ter druge vidike sistema okoljskega ravnanja.

2.3   OKOLJSKA IZJAVA EMAS

„‚Okoljska izjava‘ pomeni celovite informacije za javnost in druge zainteresirane strani v zvezi z naslednjim: strukturo in dejavnostmi organizacije; okoljsko politiko organizacije in njenim sistemom okoljskega ravnanja, okoljskimi vidiki in vplivi organizacije; okoljskim programom ter splošnimi in posameznimi cilji organizacije; okoljsko uspešnostjo ter izpolnjevanjem veljavnih zakonskih zahtev v zvezi z okoljem.“

Izjava je ena od posebnosti sistema EMAS v primerjavi z drugimi sistemi okoljskega ravnanja.

Z vidika javnosti potrjuje, da se je organizacija zavezala k izvajanju okoljskih ukrepov.

Za organizacijo je izjava dobra priložnost, da navede, kako si prizadeva za izboljšanje okolja.

V uredbi EMAS so določene nekatere minimalne zahteve v zvezi z izjavo, vendar se lahko organizacija odloči, kako podrobna bo izjava ter kakšno strukturo in obliko bo imela, pod pogojem da je vsebina izjave jasna, zanesljiva, verodostojna in pravilna. Organizacija se lahko odloči, ali želi okoljsko izjavo vključiti v letno poročilo ali druga poročila, na primer v poročilo o družbeni odgovornosti družbe.

2.3.1    Najnujnejša vsebina okoljske izjave EMAS

(1)    Jasen in nedvoumen opis organizacije, ki se registrira v sistem EMAS, in povzetek njenih dejavnosti, proizvodov in storitev ter njeno razmerje do katere koli matične organizacije, če je primerno

Vključuje diagrame, zemljevide, diagrame poteka, letalske posnetke itd. za ponazoritev vsebine. Vanjo bi bilo treba vključiti tudi kode NACE za opis dejavnosti.

(2)    Okoljska politika in kratek opis sistema okoljskega ravnanja organizacije

Pravilen opis sistema je pomemben zaradi zagotavljanja jasnih informacij o delovni strukturi. Vključiti je treba okoljsko politiko.

(3)    Opis vseh znatnih neposrednih in posrednih okoljskih vidikov, ki povzročajo pomemben vpliv organizacije na okolje, ter obrazložitev vrste vplivov glede na te vidike (Priloga I.2 k uredbi EMAS)

Neposredne in posredne okoljske vidike bi bilo treba navesti ločeno. Učinke obojih vidikov bilo treba navesti v obliki tabel ali diagramov poteka.

(4)    Opis splošnih in posamičnih okoljskih ciljev v povezavi z znatnimi okoljskimi vidiki in vplivi

Za ocenjevanje napredka pri izboljšanju uspešnosti je treba uporabiti sezname splošnih in posameznih ciljev ter kazalnike. Vključiti je treba okoljski program in navesti izvedene ali načrtovane posebne ukrepe za izboljšanje uspešnosti.

(5)    Povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku C Priloge IV k uredbi EMAS

Glavni kazalniki se osredotočajo na šest ključnih področij: energijo, materiale, vodo, odpadke, biotsko raznovrstnost (prek rabe zemljišč) in emisije (glej oddelek 2.3.2.2).

Organizacija o svoji uspešnosti poroča tudi glede na druge bolj specifične kazalnike, povezane z znatnimi okoljskimi vidiki, navedenimi v okoljskem pregledu (glej oddelek 2.3.2.3). Če za poročanje o znatnih neposrednih ali posrednih okoljskih vidikih ni na voljo kvantitativnih podatkov, organizacija o svoji uspešnosti poroča na podlagi kvalitativnih kazalnikov.

Če so za določen sektor na voljo sektorski referenčni dokumenti (SRD), kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, bi morale organizacije pri izbiranju kazalnikov ( 16 ), ki jih bodo uporabile za poročanje o okoljski uspešnosti, upoštevati ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti v SRD.

(6)    Drugi dejavniki v zvezi z okoljsko uspešnostjo, vključno z izvajanjem zakonskih določb glede njihovih pomembnih vplivov na okolje

Uporabiti je treba tabele in/ali grafe za primerjavo omejitev iz referenčne zakonodaje z omejitvami, ki jih je izmerila in/ali izračunala organizacija.

Okoljske uspešnosti ni vedno mogoče izmeriti s podatki. Pomembni so tudi mehki dejavniki, ki lahko vključujejo spremembe pri ravnanju, izboljšave postopkov in druge ukrepe, sprejete za izboljšanje okoljske uspešnosti.

Organizacije bi morale pri poročanju o teh drugih dejavnikih upoštevati ustrezne sektorske referenčne dokumente (SRD), kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS. V svoji okoljski izjavi bi torej morale navesti, kako so uporabile ustrezne najboljše prakse okoljskega ravnanja in merila odličnosti, če so na voljo, za opredelitev ukrepov in dejavnosti ter morebiti za določitev prednostnih nalog za (dodatno) izboljšanje svoje okoljske uspešnosti.

Organizacija bi morala ustreznost in uporabo najboljših praks okoljskega ravnanja in meril odličnosti oceniti glede na znatne okoljske vidike, ki jih je opredelila v svojem okoljskem pregledu, ter glede na tehnične in finančne vidike.

V okoljski izjavi ni treba poročati o elementih SRD (kazalnikih, najboljših praksah okoljskega ravnanja ali merilih odličnosti), ki se ne štejejo za pomembne za znatne okoljske vidike, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu, oziroma jih ni treba opisati.

(7)    Sklic na veljavne zakonske zahteve v zvezi z okoljem

Uredba EMAS zahteva izpolnjevanje zakonskih zahtev. V okoljski izjavi lahko organizacija navede, kako dosega to skladnost.

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, bi morale imeti za notranjo uporabo na voljo seznam vseh zadevnih zakonskih zahtev, vendar jim vseh zahtev ni treba navesti v okoljski izjavi. V tem okviru zadostuje opis zahtev.

(8)    Ime in številka akreditacije ali licence okoljskega preveritelja in datum potrditve

Kadar organizacija okoljsko izjavo objavi kot del drugega poročila, bi jo morala opredeliti kot tako in navesti, da jo je potrdil okoljski preveritelj. Izjave iz člena 25(9) uredbe EMAS ni treba obvezno priložiti okoljski izjavi EMAS, vendar tak postopek šteje za dobro prakso.

2.3.2    Glavni kazalniki in drugi ustrezni obstoječi okoljski kazalniki uspešnosti

2.3.2.1    Glavni kazalniki

Organizacije morajo poročati o glavnih kazalnikih okoljske uspešnosti (znanih tudi kot ključni kazalniki uspešnosti), ki so pomembni za neposredne okoljske vidike organizacije. Poročati bi morale tudi o drugih kazalnikih uspešnosti, ki so pomembni za konkretnejše okoljske vidike. Upoštevati bi morale sektorske referenčne dokumente (SRD), če so na voljo.

Glavni kazalniki se uporabljajo za vse vrste organizacij. Z njimi se meri uspešnost na naslednjih ključnih področjih:

Vsak glavni kazalnik je sestavljen iz zneska A (vnos), zneska B (iznos) in zneska R, ki označuje razmerje A/B.

(i)    Znesek A (vnos)

Vnos (znesek A) se prikaže, kot sledi:

Kazalnik (b) zajema odstotek letne porabe energije iz obnovljivih virov energije, ki jo organizacija dejansko proizvede. Ta kazalnik ne zajema energije, kupljene od dobavitelja energije, in se lahko obravnava kot del ukrepov v zvezi z „zelenimi javnimi naročili“.

letni masni pretok različnih uporabljenih materialov, izražen v tonah, razen energetskih nosilcev in vode.

Letni masni pretok različnih materialov je mogoče razdeliti glede na uporabo, za katero so namenjeni. Materiali lahko odvisno od dejavnosti organizacije zajemajo na primer surovine, kot so kovine, les ali kemikalije, ali polizdelke.

skupna letna poraba vode, izražena v m3.

Ta kazalnik zahteva poročanje o skupni letni količini vode, ki jo porabi organizacija.

Koristno je opredeliti različne vrste porabe vode in poročati o porabi glede na vir vode, npr. površinsko vodo, podtalnico.

Koristne so lahko tudi druge informacije, in sicer o količini odpadne vode, količini očiščene in ponovno uporabljene odpadne vode, količini deževnice ter recikliranju sive vode.

zajemajo skupno letno nastajanje

Poročanje o odpadkih in nevarnih odpadkih je obvezno v skladu z uredbo EMAS. Razčlenitev odpadkov po vrsti za oba pretoka je dobra praksa. Rezultate okoljskega pregleda, vključno z zadevnimi zakonskimi obveznostmi glede poročanja o odpadkih, bi bilo treba obravnavati kot podlago. Podrobnejše poročanje se lahko izvaja v skladu z nacionalnim sistemom za razvrstitev odpadkov, v okviru katerega se izvaja evropski seznam odpadkov.

Navajanje dolgih seznamov vrst odpadkov bi lahko bilo protiproduktivno in bi povzročalo zmedo pri komunikaciji, zato je ena od možnosti razvrščanje informacij v skupine v skladu z evropskim seznamom odpadkov. Odpadke bi bilo v skladu s tem mogoče evidentirati glede na maso ali količino različnih vrst, kot so kovine, plastika, papir, mulj, pepel itd. Koristno bi lahko bilo tudi dodajanje informacij o količini podatkov, ki so bili predelani, reciklirani, uporabljeni pri proizvodnji energije ali odloženi na odlagališča.

Raba tal, izražena v m2 strnjenih naselij.

Biotska raznovrstnost je kompleksno in precej novo vprašanje na področju glavnih kazalnikov. Nekateri dejavniki, ki povzročajo izgubo biotske raznovrstnosti (podnebne spremembe, emisije/onesnaževanje), so vključeni že v uredbo EMAS, in sicer v okoljskih vidikih in z njimi povezanih kazalnikih, ki zajemajo porabo energije in vode, emisije, odpadke itd.

Vsi kazalniki biotske raznovrstnosti niso pomembni za vse sektorje/organizacije, poleg tega se ne morejo vsi izvajati takoj, ko se začne ravnanje s temi vidiki. V okoljskem pregledu bi morali biti jasno navedeni zadevni dejavniki. Organizacija bi morala poleg lokalnih vplivov upoštevati tudi splošnejše neposredne in posredne vplive na biotsko raznovrstnost, na primer izločanje surovin, javna naročila/oskrbovalno verigo, proizvodnjo in izdelke, prevoz in logistiko, trženje in obveščanje. Enoten kazalnik, veljaven za vse organizacije, ne obstaja.

Kazalnik biotske raznovrstnosti v zvezi z rabo tal, določen v Prilogi IV k uredbi EMAS, je mogoče obravnavati kot skupni imenovalec. Ta kazalnik zajema le prostore organizacije v smislu strnjenega naselja. Vendar je zelo priporočljivo, da bi se v kazalnik rabe zemljišč vključila tudi zatesnjena območja.

Opomba: Ker imajo te snovi različne vplive, se ne bi smeli seštevati.

Pristop h količinski opredelitvi emisij, zlasti emisij toplogrednih plinov in onesnaževal zraka, je treba pojasniti ( 17 ). Kot izhodišče morajo organizacije upoštevati obstoječe zakonske zahteve. To zagotovo velja za organizacije, katerih obrati spadajo na področje uporabe sistema EU za trgovanje z emisijami ali uredbe o Evropskem registru izpustov in prenosov onesnaževal. V drugih primerih se lahko uporabijo skupne svetovno uveljavljene ali nacionalne/regionalne evropske metodologije, če so na voljo.

Poročanje o glavnih kazalnikih je obvezno samo v zvezi z neposrednimi vidiki, vendar mora organizacija upoštevati vse znatne (neposredne in posredne) okoljske vidike. Zato je najbolje poročati o znatnih posrednih emisijah toplogrednih plinov, po možnosti ločeno od neposrednih emisij.

(ii)    Znesek B (iznos)

Celoten letni iznos (znesek B) je enak za vsa področja, a je prilagojen različnim vrstam organizacij:

2.3.2.2    Glavni kazalniki in povezani elementi prožnosti – utemeljitev

Razumeti je treba utemeljitev, na podlagi katere se določajo kazalniki in elementi prožnosti iz uredbe EMAS (Priloga IV k uredbi EMAS).

V oddelku C.1 Priloge IV je navedeno, da ti kazalniki:

To so glavni nameni ključnih kazalnikov uspešnosti.

Vendar je uporaba kazalnikov prožna, kar omogoča, da lažje dosežejo svoj namen.

Ti so naslednji:

2.3.2.3    Drugi ustrezni okoljski kazalniki uspešnosti

Organizacija mora o svoji uspešnosti poročati tudi glede na druge ustrezne kazalnike, povezane z znatnimi okoljskimi vidiki, navedenimi v okoljskem pregledu.

Če so za določen sektor na voljo sektorski referenčni dokumenti (SRD), kot so navedeni v členu 46 uredbe EMAS, se pri oceni okoljske uspešnosti organizacije upoštevajo ustrezni dokumenti.

Organizacije bi torej morale pri izbiranju kazalnikov ( 18 ), ki jih bodo uporabile za poročanje o okoljski uspešnosti, upoštevati ustrezne sektorske kazalnike okoljske uspešnosti v SRD. Upoštevati bi morale kazalnike, predlagane v ustreznem SRD, in njihovo ustreznost v zvezi z znatnimi okoljskimi vidiki, ki jih je organizacija opredelila v svojem okoljskem pregledu. Kazalnike bi bilo treba upoštevati le, če so pomembni za tiste okoljske vidike, ki so bili v okoljskem pregledu opredeljeni kot najznatnejši.

2.3.2.4    Lokalna odgovornost

Lokalna odgovornost je v sistemu EMAS pomembna. Zato bi morale vse organizacije, registrirane v sistemu EMAS, poročati o pomembnih vplivih vsake lokacije na okolje, kot je opisano v Prilogi IV k Uredbi.

V vsakem primeru bi morale biti informacije o emisijah v zrak in vodo, porabi vode, porabi energije in količini odpadkov razpoložljive na ravni lokacije. Kadar se uporablja postopek preverjanja več lokacij, opisan v oddelku 2.4.3 teh navodil za uporabnike, se lahko take informacije zagotovijo na ravni skupin lokacij, če zadevne številke natančno izražajo trende na ravni lokacije.

Organizacija lahko informacije izrazi v obliki indeksnih vrednosti le, če obstajajo vprašanja zaupnosti (glej oddelek 2.3.2.2).

Poleg tega je treba upoštevati dejstvo, da se neprekinjene izboljšave lahko doseže na stalnih lokacijah, medtem ko na začasnih lokacijah to ni mogoče. Če se to vprašanje pojavi, bi ga bilo treba navesti v okoljskem pregledu. Treba bi bilo upoštevati možnost izvajanja nadomestnih ukrepov, vključno z na primer drugimi „mehkimi“ (kvalitativnimi) kazalniki. V vsakem primeru se za sektorje, ki so zajeti v sektorskih referenčnih dokumentih EMAS, lahko upoštevajo informacije o začasnih lokacijah.

2.4   POSTOPEK PREVERJANJA IN POTRJEVANJA

„‚Preveritev‘ pomeni postopek presoje skladnosti, ki ga izvede okoljski preveritelj, da pokaže, ali okoljski pregled in okoljska politika organizacije ter njen sistem okoljskega ravnanja, notranji postopek(-ki) […] presoj in njihovo izvajanje izpolnjujejo pogoje iz te uredbe.“

„‚Potrditev‘ pomeni potrditev okoljskega preveritelja, ki je izvedel preverjanje, da so informacije in podatki iz okoljske izjave organizacije in posodobljene okoljske izjave zanesljivi, verodostojni in pravilni ter izpolnjujejo zahteve iz te uredbe.“

2.4.1    Kdo lahko preveri in potrdi sistem EMAS?

Te naloge lahko izvedejo le akreditirani ali licencirani okoljski preveritelji.

„‚Okoljski preveritelj‘ pomeni: organ za presojo skladnosti, kakor je določen v Uredbi (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta ( 19 ), ali vsako združenje ali skupino takih organov, ki pridobi akreditacijo v skladu s to uredbo, ali vsako fizično ali pravno osebo, združenje ali skupino takih oseb, ki pridobi licenco za opravljanje preverjanja in potrjevanja v skladu s to uredbo.“ ( 20 )

Opomba: Koristno je, da organizacija preveri, ali je preveritelj ustreznemu organu za akreditiranje ali licenciranje vsaj štiri tedne pred preverjanjem sporočil informacije iz člena 24 uredbe EMAS, da bi organu za akreditiranje ali licenciranje v državi članici, kjer želi opravljati svoje delo, omogočil nadzor. Če se nadzor ne izvaja, lahko pristojni organ zavrne registracijo organizacije.

2.4.2    Katere so naloge okoljskih preveriteljev?

Opomba 1: Preveritelj mora preveriti, ali je organizacija vzpostavila, izvajala in vzdrževala postopek(-ke) za periodično vrednotenje izpolnjevanja veljavnih zakonskih zahtev ( 24 ). Preveritelj izvede poglobljeno preverjanje izpolnjevanja zakonskih zahtev družbe. Del te naloge je preverjanje prejetih materialnih dokazov, ki potrjujejo, da ni prišlo do kršitve okoljske zakonodaje ( 25 ). Preveritelji lahko uporabijo ugotovitve izvršilnih organov. Če neskladnosti ni mogoče najti, je to navedeno v okoljski deklaraciji s podpisom preveritelja. Toda dolžnost preveritelja je, da preveri, ali so zahteve Uredbe izpolnjene z uporabo običajnih tehnik presoje. To pomeni, da preveritelj ne more preveriti izpolnjevanja zakonskih zahtev na enak način, kot to počnejo izvršilni organi.

Opomba 2: Če preveritelj odkrije primer neizpolnjevanja ali neskladnosti v obdobju med dvema registracijama, obstajajo naslednje možnosti. Preveritelj lahko poroča pristojnemu organu, da mora biti zadevna organizacija izbrisana iz registra EMAS. Če pa organizacija pokaže, da je v sodelovanju z izvršilnimi oblastmi izvedla pravočasne ukrepe za ponovno izpolnjevanje zakonskih zahtev, lahko preveritelj še vedno podpiše izjavo o dejavnostih preverjanja in potrjevanja, kakor je določeno v Prilogi VII k Uredbi.

Vendar mora biti ob upoštevanju nalog preveritelja in njegove izjave v zvezi s skladnostjo z zakonodajo v načrtu obiskov zagotovljeno, da je vsaka lokacija, ki je vključena v registracijsko številko te organizacije z več lokacijami, obiskana (v celoti preverjena) vsaj enkrat v 36 mesecih. Če vsaka vključena lokacija ne bi bila v celoti preverjena vsaj enkrat v tem ciklu, preveritelj ne bi izpolnil svojih nalog, ki so določene v uredbi EMAS III. To tudi pomeni, da mora okoljski preveritelj pred prvo registracijo organizacije obiskati vse lokacije organizacije z več lokacijami.

Kot izjema od tega splošnega pravila se lahko za preverjanje organizacij z več lokacijami uporabi metodologija vzorčenja. Če so izpolnjeni posebni pogoji, lahko preveritelji v 36 mesecih obiščejo izbrane lokacije, ki so reprezentativne za dejavnosti organizacije ter zagotavljajo zanesljivo in zaupanja vredno oceno splošne okoljske uspešnosti organizacije ter njene skladnosti z zahtevami uredbe EMAS.

Ta metodologija vzorčenja se lahko uporabi le v medsebojnem dogovoru z okoljskim preveriteljem ter če so izpolnjene zahteve iz oddelka 2.4.3 in smernice za izvajanje, opredeljene v oddelku 2.4.4 teh navodil za uporabnike.

Kadar torej organizacija zaprosi za uporabo metode vzorčenja, preveritelj za odločitev o primernosti uporabe metode vzorčenja preveri naslednje:

Poleg tega se lahko okoljski preveritelj odloči za omejitev vzorčenja, kadar vzorčenje lokacij zaradi posebnih dejstev ni ustrezno za pridobitev zadostnega zaupanja v učinkovitost sistema ravnanja. Okoljski preveritelji bi morali take omejitve opredeliti glede na:

V takem primeru bi moral preveritelj dokumentirati posebne razloge za omejitev upravičenosti organizacij do uporabe vzorčenja.

Okoljski preveritelj tudi oceni preglednost združevanja podobnih lokacij v skupine, ki se zahteva z oddelkom 2.4.3.2, ter učinek takih združevanj na vsebino okoljske izjave in splošno okoljsko uspešnost organizacije. Rezultati in ugotovitve te ocene se navedejo v poročilu o preverjanju.

Okoljski preveritelj vodi podrobno evidenco o vsaki uporabi vzorčenja za organizacijo z več lokacijami, ki vključuje utemeljitev metodologije vzorčenja in uporabljenih parametrov/meril ter dokazuje, da se vzorčenje izvaja v skladu s tem dokumentom.

2.4.3    Zahteve za uporabo metode vzorčenja za preverjanje organizacij z več lokacijami

2.4.3.1    Splošna načela

Uporaba metode vzorčenja je lahko primerna za organizacije z več lokacijami, da se prilagodi obseg preverjanja, ob tem pa ne ogrozita zaupanje v skladnost z zakonodajo in celovito izvajanje sistema ravnanja, tako da je mogoče okoljsko uspešnost na vsaki lokaciji, vključeni v obseg registracije v sistem EMAS, nenehno izboljševati.

Kadar je to ustrezno glede na merila, opredeljena v oddelku 2.4.3.2, in na zahtevo organizacije lahko okoljski preveritelj privoli v uporabo metode vzorčenja za preverjanje organizacij z več lokacijami.

2.4.3.2    Merila upravičenosti za organizacije

Poleg tega mora organizacija izkazati svojo pristojnost in sposobnost, da na vseh lokacijah, vključenih v registracijo v sistem EMAS, uvede organizacijske spremembe, če so te potrebne za doseganje splošnih okoljskih ciljev. Organizacija mora tudi izkazati svojo sposobnost zbiranja in analiziranja podatkov z vseh lokacij, vključno s sedežem, ki vključujejo spodaj navedene elemente, vendar niso omejeni nanje:

Te lokacije so izključene iz obsega metode vzorčenja in se preverijo posamično.

2.4.3.3    Gospodarski sektorji, v katerih je mogoče dovoliti uporabo metode vzorčenja

Evropska komisija po prejetju teh informacij odbor EMAS obvesti o načrtovanem pilotnem projektu in zagotovi mnenje o njegovi ustreznosti. Če večina članov odbora EMAS v dveh mesecih ne vloži ugovora, se lahko pilotni projekt začne izvajati v skladu z naslednjima praviloma:

Navedeni pilotni projekti ne trajajo več kot tri leta. Po uspešni izvedbi pilotnega projekta, vključno s pozitivno preveritvijo, s katero je potrjeno, da organizacija izpolnjuje vse zahteve iz uredbe EMAS, se lahko organizacija in njene lokacije registrirajo v sistem EMAS za tri leta oziroma štiri leta, če se uporablja odstopanje iz člena 7.

Ocena vsakega projekta se predloži odboru EMAS.

Odbor EMAS lahko na podlagi ocene pilotnega projekta priporoči, naj se sektor vključi na seznam sektorjev, v katerih je dovoljena uporaba metode vzorčenja (tabela 9).

2.4.4    Smernice za izvajanje v zvezi z uporabo metode vzorčenja za preverjanje organizacij z več lokacijami

2.4.4.1    Splošna načela

2.4.4.2    Metoda vzorčenja

Metoda vzorčenja za izbiro lokacij za obiske na kraju samem v okviru različnih skupin lokacij mora izpolnjevati spodaj navedene zahteve.

Preveritelj si ob upoštevanju navedenih vidikov prizadeva tudi, da bi v vzorec vključil čim več lokacij, ki še niso bile preverjene.

Primer preverjanja organizacije z več lokacijami z uporabo metode vzorčenja

Za primer se vzame družba, ki je dejavna v trgovini na drobno z oblačili in ima naslednje lokacije:

2.4.5    Dokumentiranje razlogov za velikost vzorca in metode vzorčenja v okoljski izjavi

Organizacije, registrirane v sistemu EMAS, za katere je okoljski preveritelj uporabil načrt vzorčenja/preverjanja, kot je navedeno v oddelku 2.4.3 teh navodil za uporabnike, bi morale ta načrt vzorčenja dokumentirati v svoji okoljski izjavi. V njej bi morali biti (na kratko) pojasnjeni razlogi, na katerih sta temeljili metoda, uporabljena za združevanje lokacij v skupine, in velikost izbranega vzorca. Okoljska izjava vsebuje seznam vseh lokacij ter jasno razlikuje med obiskanimi in neobiskanimi lokacijami.

2.5   POSTOPEK REGISTRACIJE

Uredba EMAS III navaja nekaj splošnih pravil v zvezi z registracijo. Države članice lahko ta pravila prilagodijo svoji okoljski zakonodaji.

Ko se sistem začne izvajati ter ko je sistem preverjen in je okoljska izjava EMAS potrjena, se organizacija lahko prijavi za registracijo pri pristojnem organu.

2.5.1    Na kateri pristojni organ naj se organizacija obrne?

2.5.2    Dokumenti in/ali zahteve za registracijo

Prijava mora biti vložena v uradnem jeziku države članice, v kateri se organizacija želi registrirati. Vsebovati mora:

2.5.3    Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pred/med postopkom registracije v sistem EMAS

Za najboljšo prakso velja, da pristojni organ sprejme končno odločitev glede registracije prijavljene organizacije v sistem EMAS v treh mesecih po uspešni prijavi. Daljše obdobje za sprejetje končne odločitve glede registracije je lahko utemeljeno le v izjemnih primerih.

2.5.4    Zadržanje organizacije ali njen izbris iz registra

To se lahko zgodi:

Pristojni organ lahko prekliče zadržanje, ko prejme zadovoljive informacije, da organizacija izpolnjuje določbe Uredbe.

Uredba EMAS ne določa trajanja zadržanja, zato o tem vprašanju odločajo ustrezni pristojni organi. Vendar zadržanje ne bi smelo presegati 12 mesecev.

Slika 10

Stebri EMAS, postopek registracije

2.6   ZNATNE SPREMEMBE

Organizacija, ki spreminja svoje delovanje, strukturo, upravo, postopek, dejavnosti, proizvode ali storitve, mora upoštevati učinek takih sprememb na okolje, saj te lahko vplivajo na veljavnost registracije v sistemu EMAS. Manjše spremembe se lahko absorbirajo, znatne spremembe pa zahtevajo posodobljen okoljski pregled, politiko, program, sistem ravnanja in izjavo. Vsi posodobljeni dokumenti morajo biti preverjeni in potrjeni v šestih mesecih. Po potrditvi mora organizacija spremembe predložiti pristojnemu organu na obrazcu iz Priloge VI k Uredbi.

Slika 11

Diagram poteka obravnavanja znatnih sprememb v skladu z uredbo EMAS

3.    UPORABA LOGOTIPA EMAS

Kaj je logotip EMAS?

Logotip EMAS je grafična podoba, povezana s/z:

Logotip EMAS je dober način za sporočanje, da je organizacija okolju prijazna.

3.1   KAKO UPORABLJATI LOGOTIP EMAS?

Logotip EMAS lahko uporabljajo le organizacije z veljavno registracijo v sistemu EMAS.

Slika 12

Logotip EMAS

Uporaba logotipa EMAS za promocijske dejavnosti in trženje sistema

Le v teh razmerah se lahko logotip EMAS uporabi brez registracijske številke. Logotip lahko uporabljajo pristojni organi, organi za akreditiranje ali licenciranje in druge zainteresirane strani.

3.2   KAKO NE UPORABLJATI LOGOTIPA EMAS?

Logotip ne sme biti uporabljen na načine, ki bi povzročili nejasnosti v zvezi z drugimi oznakami proizvodov ali storitev.

4.    KAKO PREITI Z DRUGIH SISTEMOV OKOLJSKEGA RAVNANJA NA SISTEM EMAS?

Število sistemov okoljskega ravnanja, namenjenih zadovoljitvi potreb na določenih področjih ali v sektorjih dejavnosti, se povečuje po vsej EU. Lokalne in regionalne uprave lahko take sisteme uporabijo za izboljšanje trajnostnosti ali okoljske uspešnosti. Najrelevantnejši sistemi so na voljo prek povezave v prilogi k tem navodilom.

V uredbi EMAS je omenjena možnost vrednotenja stopnje enakovrednosti med sistemom EMAS in drugimi sistemi. Uradno priznavanje nekaterih ali vseh delov drugih sistemov okoljskega ravnanja lahko poenostavi prehod organizacije na sistem EMAS. Postopek je naslednji:

Organizacijam, ki izvajajo priznan sistem okoljskega ravnanja ali njegove dele, ob prehodu na sistem EMAS ni treba ponavljati že priznanih delov.

Vsaka država članica ima svoj postopek obravnavanja prošenj za priznanje. Za več informacij o teh postopkih se obrnite na ustrezen pristojni organ.

5.    EMAS III ZA MALA IN SREDNJA PODJETJA (MSP)

„‚Majhne organizacije‘ pomeni:

Obdobje preverjanja in notranje presoje

Popolno preverjanje MSP se namesto tri leta lahko izvaja štiri leta. Tudi časovno obdobje za notranjo presojo se lahko podaljša z enega leta na dve. Enako velja za okoljske izjave. Vendar mora organizacija nepotrjene posodobljene izjave kljub temu vsako leto posredovati pristojnemu organu.

Če želi organizacija uporabiti to možnost, mora predložiti prošnjo pristojnemu organu, ki lahko dovoljeno časovno obdobje podaljša, če je preveritelj potrdil, da so izpolnjeni pogoji iz člena 7:

Preverjanje in potrjevanje

Okoljski preveritelji bi morali upoštevati značilnosti majhnih organizacij in preprečiti nepotrebno dodatno breme organizacij. MSP imajo pogosto manjši obseg denarnih sredstev, zato se težje soočajo z obširnim poročanjem in dolgotrajnimi postopki. Preveritelj bi moral upoštevati tudi druge značilnosti MSP, kot so večnamensko osebje, usposabljanje na delovnem mestu in zmožnost hitrega prilagajanja spremembam. Glavni cilj je zagotoviti objektiven dokaz, da je sistem EMAS uspešen ter da so postopki prilagojeni velikosti in zapletenosti dejavnosti, usposobljenosti osebja in vrsti vpliva na okolje.

Pristojbine

Pristojbine za postopek registracije v sistem EMAS določi posamezna država članica. Nekatere pristojbin ne zaračunavajo. Uredba navaja, da morajo biti pristojbine razumne in sorazmerne z velikostjo organizacije.

Tehnična in finančna podpora

Tehnična in finančna podpora za sistem EMAS na splošno in zlasti za MSP mora biti zagotovljena na dveh ravneh. Države članice morajo omogočiti dostop do informacij o pravnih zahtevah in izvršilnih organih ter do tehničnih informacij o akreditiranih ali licenciranih preveriteljih, postopkih registracije, subvencijah in finančni podpori. Komisija zagotavlja informacije in pomaga organizacijam, ki se želijo registrirati v sistem EMAS, s priznavanjem delov drugih sistemov okoljskega ravnanja ali z vključevanjem sistema EMAS v druge politike EU.

Metoda „EMAS Easy“

Čeprav metoda „EMAS Easy“ ( 28 ) ni navedena v Uredbi, bi morala biti upoštevana kot orodje, ki je dostopno majhnim organizacijam. S tem orodjem lahko zahteve EMAS izvajajo hitro, poceni in enostavno.

Skupinski pristop in načelo postopnosti

Lokalne uprave v sodelovanju z gospodarskimi zbornicami, industrijskimi združenji in drugimi lahko s spodbujanjem skupinskega pristopa in načela postopnosti zagotovijo pomoč MSP, ki želijo izvajati sistem EMAS.

„Skupinski pristop“ je način skupinskega izvajanja sistema EMAS, uporaben za organizacije v istem sektorju dejavnosti ali na istem geografskem območju. Postopek izvajanja si lahko delijo, nato pa nadaljujejo s posameznimi registracijami.

Načelo postopnosti lahko posamezne države članice prilagodijo svojim potrebam. Lahko ga povežejo na primer s splošnimi projekti ali načrti za spodbujanje izvajanja sistema EMAS v občini ali na območju, kjer različne entitete načrtujejo spodbujanje organizacij k izvajanju dobre okoljske prakse na različnih stopnjah ali na različne načine.

Primer: Dober primer tega pristopa bi bila lahko skupina MSP na industrijskem območju ali v regiji, ki jo vodi občina v sodelovanju z gospodarsko zbornico in industrijskimi združenji, ki delujejo na tem območju. Vpletene organizacije lahko sodelujejo v postopnem načrtu izvajanja sistema EMAS. Prvi korak bi bilo spodbujanje vseh družb k izvajanju okoljskega pregleda EMAS. Drugi korak bi vključeval načrtovanje in izvajanje dobrih praks ravnanja. Tretji korak bi bila vzpostavitev uradnega sistema okoljskega ravnanja, kot je standard EN ISO 14001. Nato bi družbe lahko prešle na sistem EMAS kot sistem okoljskega ravnanja visoke kakovosti.

Ta koncept pomeni priložnost za razvoj promocijskih načrtov v skupinah organizacij, v sektorjih dejavnosti ali na določenih ozemljih, kjer obstaja interes za spodbujanje uradnega ali neuradnega izvajanja sistemov okoljskega ravnanja pred končnim prehodom na celotni sistem EMAS.

---

PRILOGA II

Več informacij v zvezi s sistemom EMAS, ki se uporabijo skupaj s temi navodili, je dostopnih na spletišču sistema EMAS Komisije http://ec.europa.eu/environment/emas/, kjer lahko najdete:

---

( 1 ) Uredba (ES) št. 1221/2009.

( 2 ) Sklep Komisije 2011/832/EU z dne 7. decembra 2011 o navodilih za registracijo družb na ravni EU in tretjih držav ter globalno registracijo v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS) (UL L 330, 14.12.2011, str. 25).

( 3 ) http://ec.europa.eu/environment/emas/emas_publications/publications_studies_en.htm#Study on the costs and benefits of EMAS to registered organisations.

( 4 ) Direktiva o industrijskih emisijah, s katero se direktiva o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja razveljavlja od 7. januarja 2013, za države članice določa podrobne smernice glede okoljskih inšpekcijskih pregledov, pri čemer bi morala pogostost obiskov na kraju samem temeljiti na sistematični oceni okoljskih tveganj zadevnih obratov, in sicer z uporabo meril, vključno z udeležbo upravljavca v sistemu EMAS.

( 5 ) Študija EVER: ocena sistema EMAS in znaka za okolje pred njuno revizijo, IEFE – Università Bocconi za Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, 2005.

( 6 ) Hamschmidt, J., in Dyllick, T., ISO 14001: profitable? Yes! But is it eco-effective?, Greener Management International, št. 34, 2001.

( 7 ) CESQA SINCERT, Indagine sulla certificazione ambientale secondo la norma UNI EN ISO 14001; risultati indagine Triveneto, 2002.

( 8 ) Freimann, Walther, The impacts of corporate environmental management systems: a comparison of EMAS and ISO 14001, Greener Management International, št. 36, str. 91–103, 2001.

( 9 ) IRIS, Environmental management systems – paper tiger or powerful tool, The Swedish Institute of Production Engineering Research, Molndal, 2000.

( 10 ) http://ec.europa.eu/environment/emas/join_emas/what_if_i_am_an_sme_en.htm.

( 11 ) UL L 393, 30.12.2006, str. 1.

( 12 ) Okvirni seznam 11 prednostnih sektorjev, za katere se bodo pripravili sektorski referenčni dokumenti, je objavljen v sporočilu Komisije „Priprava delovnega načrta, ki določa okvirni seznam sektorjev za sprejetje sektorskih in medsektorskih referenčnih dokumentov v skladu z Uredbo (ES) št. 1221/2009 o prostovoljnem sodelovanju organizacij v Sistemu Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS)“ (UL C 358, 8.12.2011, str. 2).

( 13 ) http://ec.europa.eu/environment/emas/join_emas/what_if_i_am_an_sme_en.htm.

( 14 ) V skladu z uradnim postopkom iz člena 45, opisanim v uredbi EMAS.

( 15 ) Kot je določeno v členu 10 in Prilogi V k uredbi EMAS ter oddelku 3 tega dokumenta.

( 16 ) V skladu s Prilogo IV(B)(e) k uredbi EMAS okoljska izjava vsebuje „povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku [C].“ V oddelku C Priloge IV je navedeno, da „[v]saka organizacija letno poroča o svoji uspešnosti v zvezi z bolj posebnimi okoljskimi vidiki, določenimi v njeni okoljski izjavi, in, kjer je to mogoče, upošteva sektorske referenčne dokumente iz člena 46“.

( 17 ) Vendar uredba EMAS ni pravo mesto za določanje kakršne koli metodologije ali orodja za pripravo emisijskih evidenc in/ali količinsko opredelitev emisij.

( 18 ) V skladu s Prilogo IV(B)(e) k uredbi EMAS okoljska izjava vsebuje „povzetek dostopnih podatkov o uspešnosti organizacije pri doseganju splošnih in posamičnih okoljskih ciljev glede na njene pomembne vplive na okolje. Poročanje temelji na glavnih kazalnikih in drugih ustreznih obstoječih okoljskih kazalnikih uspešnosti, kot je določeno v oddelku [C].“ V oddelku C Priloge IV je navedeno, da „[v]saka organizacija letno poroča o svoji uspešnosti v zvezi z bolj posebnimi okoljskimi vidiki, določenimi v njeni okoljski izjavi, in, kjer je to mogoče, upošteva sektorske referenčne dokumente iz člena 46“.

( 19 ) Uredba (ES) št. 765/2008 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov ter razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 339/93 (UL L 218, 13.8.2008, str. 30).

( 20 ) Sklicevanje na „to uredbo“ v uredbi EMAS se nanaša na „uredbo EMAS“.

( 21 ) http://ec.europa.eu/environment/emas/emas_registrations/register_en.htm.

( 22 ) Uredba (ES) št. 1893/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o uvedbi statistične klasifikacije gospodarskih dejavnosti NACE Revizija 2 in o spremembi Uredbe Sveta (EGS) št. 3037/90 kakor tudi nekaterih uredb ES o posebnih statističnih področjih (UL L 393, 30.12.2006, str. 1).

( 23 ) V skladu z nadzornimi zahtevami organa za akreditacijo ali licenciranje države članice, kjer želi opravljati svoje delo, kakor je določeno v členu 24 uredbe EMAS.

( 24 ) Oddelek A.9.1.2 „Ocena ustreznosti“ Priloge II k Uredbi ter oddelek A.10.2 „Neskladnost in korektivni ukrepi“ Priloge II k Uredbi.

( 25 ) Člen 13(2)(c) in preverjanje, da ne obstajajo nobene pritožbe zainteresiranih strani ali da so bile pritožbe rešene ugodno (člen 13(2)(d)).

( 26 ) Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17).

( 27 ) Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES (UL L 197, 24.7.2012, str. 1).

( 28 ) Dodatne informacije o metodi „EMAS Easy“ so na voljo prek povezave: http://ec.europa.eu/environment/emas/join_emas/what_if_i_am_an_sme_en.htm.