This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 02012L0027-20210101
Directive 2012/27/EU of the European Parliament and of the Council of 25 October 2012 on energy efficiency, amending Directives 2009/125/EC and 2010/30/EU and repealing Directives 2004/8/EC and 2006/32/EC (Text with EEA relevance)Text with EEA relevance
Consolidated text: Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (Besedilo velja za EGP)Besedilo velja za EGP.
Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (Besedilo velja za EGP)Besedilo velja za EGP.
02012L0027 — SL — 01.01.2021 — 010.002
To besedilo je zgolj informativne narave in nima pravnega učinka. Institucije Unije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti. Verodostojne različice zadevnih aktov, vključno z uvodnimi izjavami, so objavljene v Uradnem listu Evropske unije. Na voljo so na portalu EUR-Lex. Uradna besedila so neposredno dostopna prek povezav v tem dokumentu
|
DIREKTIVA 2012/27/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L 315 14.11.2012, str. 1) |
spremenjena z:
|
|
|
Uradni list |
||
|
št. |
stran |
datum |
||
|
L 141 |
28 |
28.5.2013 |
||
|
DIREKTIVA (EU) 2018/844 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 30. maja 2018 |
L 156 |
75 |
19.6.2018 |
|
|
DIREKTIVA (EU) 2018/2002 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. decembra 2018 |
L 328 |
210 |
21.12.2018 |
|
|
UREDBA (EU) 2018/1999 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 11. decembra 2018 |
L 328 |
1 |
21.12.2018 |
|
|
SKLEP (EU) 2019/504 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 19. marca 2019 |
L 85I |
66 |
27.3.2019 |
|
|
DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2019/826 z dne 4. marca 2019 |
L 137 |
3 |
23.5.2019 |
|
|
DIREKTIVA (EU) 2019/944 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 5. junija 2019 |
L 158 |
125 |
14.6.2019 |
|
popravljena z:
DIREKTIVA 2012/27/EU EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
z dne 25. oktobra 2012
o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES
(Besedilo velja za EGP)
POGLAVJE I
VSEBINA, PODROČJE UPORABE, OPREDELITEV POJMOV IN CILJI POVEČANJA ENERGETSKE UČINKOVITOSTI
Člen 1
Vsebina in področje uporabe
Ta direktiva določa pravila za odpravo preprek na energetskem trgu in pomanjkljivosti trga, ki ovirajo učinkovitost pri oskrbi z energijo in rabi energije, ter predvideva določitev okvirnih nacionalnih ciljev in prispevkov glede povečanja energetske učinkovitosti za leti 2020 in 2030.
Ta direktiva prispeva k izvajanju načela energetske učinkovitosti na prvem mestu.
Člen 2
Opredelitev pojmov
Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
„energija“ pomeni vse oblike energentov, goriv, toplote, obnovljivih virov energije, električne energije ali katero koli drugo obliko energije, kakor so opredeljene v členu 2(d) Uredbe (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike ( 1 );
„poraba primarne energije“ pomeni bruto notranjo porabo brez neenergetske rabe;
„poraba končne energije“ pomeni vso energijo, ki se dobavi za industrijo, prevoz, gospodinjstva, storitve in kmetijstvo. Izključuje dobavo sektorju za pretvorbo energije in samemu energetskemu gospodarstvu;
„energetska učinkovitost“ pomeni razmerje med doseženim učinkom, storitvijo, blagom ali energijo ter vloženo energijo;
„prihranek energije“ pomeni količino prihranjene energije, določeno z meritvijo in/ali oceno porabe pred izvedbo ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti in po njej, ob zagotovljenih normalnih zunanjih pogojih, ki vplivajo na porabo energije;
„izboljšanje energetske učinkovitosti“ pomeni povečanje energetske učinkovitosti zaradi tehnoloških, vedenjskih in/ali gospodarskih sprememb;
„energetska storitev“ pomeni fizikalni učinek, korist ali ugodnost, ki izhaja iz kombinacije energije in energetsko učinkovite tehnologije ali ukrepa, ki lahko vključuje potrebno obratovanje, vzdrževanje in nadzor za opravljanje storitve, in se opravi na podlagi pogodbe ter za katero se je izkazalo, da v običajnih okoliščinah preverljivo in merljivo oziroma ocenljivo izboljša energetsko učinkovitost ali prihrani primarno energijo;
„javni organi“ pomenijo „naročnike“, kakor so opredeljeni v Direktivi 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev ( 2 );
„osrednja vlada“ pomeni vse upravne oddelke, ki so pristojni na celotnem ozemlju države članice;
„skupna uporabna tlorisna površina“ pomeni tlorisno površino stavbe ali dela stavbe, kjer se uporablja energija za klimatiziranje prostora;
„sistem upravljanja z energijo“ pomeni sklop medsebojno povezanih ali medsebojno delujočih elementov načrta, ki določa cilj energetske učinkovitosti in strategijo za doseganje tega cilja;
„evropski standard“ pomeni standard, ki ga sprejme Evropski odbor za standardizacijo, Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo ali Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, in je na voljo za javno uporabo;
„mednarodni standard“ pomeni standard, ki ga sprejme Mednarodna organizacija za standardizacijo in je na voljo javnosti;
„zavezana stran“ pomeni distributerja energije ali podjetje za maloprodajo energije, ki ga zavezuje nacionalni sistem obveznosti energetske učinkovitosti iz člena 7;
„pooblaščena stran“ pomeni pravni subjekt, ki ga vlada ali drug javni organ pooblasti, da pripravi, upravlja ali vodi program financiranja v imenu vlade ali drugega javnega organa;
„udeležena stran“ pomeni podjetje ali javni organ, ki se je s prostovoljnim sporazumom zavezal, da bo dosegel nekatere cilje, ali ki je zajet v instrumentu nacionalne regulativne politike;
„javni organ izvajalec“ pomeni organ, za katerega velja javno pravo in je odgovoren za izvajanje ali spremljanje obdavčitve energije in ogljikovega dioksida, finančnih programov in instrumentov, davčnih spodbud, standardov in norm, sistemov za energetsko označevanje, usposabljanja ali izobraževanja;
„ukrep politike“ pomeni regulativni, finančni, davčni, prostovoljni instrument ali instrument o obveščanju, ki ga država članica uradno uvede in izvaja, da bi ustvarila podporni okvir, zahteve ali spodbude, s katerimi bi zagotovila, da bi udeleženci na trgu nudili ali kupovali energetske storitve ter izvajali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti;
„posamezni ukrep“ pomeni ukrep, ki zagotovi preverljivo ter merljivo ali ocenljivo izboljšanje energetske učinkovitosti ter je sprejet kot rezultat ukrepa politike;
„distributer energije“ pomeni fizično ali pravno osebo, tudi operaterja distribucijskega sistema, ki je odgovorna za prenos energije zaradi dobave končnim odjemalcem ali distribucijskim postajam, ki energijo prodajajo končnim odjemalcem;
„operater distribucijskega sistema“ pomeni „operaterja distribucijskega sistema“, kakor je opredeljen v Direktivi 2009/72/ES oziroma Direktivi 2009/73/ES;
„podjetje za maloprodajo energije“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki prodaja energijo končnim odjemalcem;
„končni odjemalec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki kupuje energijo za lastno končno rabo;
„ponudnik energetskih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki opravlja energetske storitve ali druge ukrepe za izboljšanje energetske učinkovitosti v objektu ali prostorih končnega odjemalca;
„energetski pregled“ pomeni sistematični postopek za namene ustrezne seznanitve z obstoječim profilom porabe energije stavbe ali skupine stavb, industrijskega ali komercialnega procesa ali obrata ali zasebne ali javne storitve, s katerim se opredelijo in ocenijo stroškovno učinkovite možnosti za prihranek energije ter v okviru katerega se poroča o ugotovitvah;
„mala in srednja podjetja“ ali „MSP“ pomenijo podjetja, kakor so opredeljena v naslovu I Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES z dne 6. maja 2003 o opredelitvi mikro, malih in srednjih podjetij ( 3 ); kategorijo mikro, malih in srednjih podjetij sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR, in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR;
„pogodbeno zagotavljanje prihranka energije“ pomeni pogodbeni dogovor med koristnikom in ponudnikom ukrepa za izboljšanje energetske učinkovitosti, ki se preverja in spremlja v vsem obdobju pogodbe in v okviru katerega se naložbe (delo, dobava ali storitev) v ta ukrep plačujejo sorazmerno s stopnjo izboljšanja energetske učinkovitosti, dogovorjeno s pogodbo, ali drugim dogovorjenim merilom za energetsko učinkovitost, kot so finančni prihranki;
„inteligentni merilni sistem“ pomeni elektronski sistem, ki lahko meri porabo energije, ob čemer doda več informacij kot običajni števec ter lahko pošilja in prejema podatke z uporabo elektronske komunikacije;
„operater prenosnega sistema“ pomeni „operaterja prenosnega sistema“, kot je opredeljen v Direktivi 2009/72/ES oziroma Direktivi 2009/73/ES;
„soproizvodnja“ pomeni postopek sočasne proizvodnje toplotne in električne ali mehanske energije;
„ekonomsko upravičeno povpraševanje“ pomeni povpraševanje, ki ne presega potreb po ogrevanju ali hlajenju ter bi se po tržnih pogojih lahko zadovoljilo tudi s postopki proizvodnje energije, ki niso soproizvodnja;
„koristna toplota“ pomeni toploto, proizvedeno v postopku soproizvodnje za zadovoljitev ekonomsko upravičenega povpraševanja po ogrevanju ali hlajenju;
„električna energija iz soproizvodnje“ pomeni električno energijo, proizvedeno v postopku, ki je povezan s proizvodnjo koristne toplote, in izračunano v skladu z metodologijo iz Priloge I;
„soproizvodnja z visokim izkoristkom“ pomeni soproizvodnjo, ki izpolnjuje merila iz Priloge II;
„celotni izkoristek“ pomeni letno vsoto proizvedene električne in mehanske energije ter koristne toplote, deljeno z vložkom goriva, ki se porabi za proizvodnjo toplote v soproizvodnji ter bruto proizvodnjo električne in mehanske energije;
„razmerje med električno energijo in toploto“ pomeni razmerje med električno energijo iz soproizvodnje in koristno toploto pri polnem obratovanju soproizvodnje, izračunano z uporabo obratovalnih podatkov določene naprave;
„naprava za soproizvodnjo“ pomeni napravo, ki lahko obratuje po postopku soproizvodnje;
„naprava za malo soproizvodnjo“ pomeni napravo za soproizvodnjo z obstoječo zmogljivostjo pod 1 MWe;
„naprava za mikrosoproizvodnjo“ pomeni napravo za soproizvodnjo z največjo zmogljivostjo pod 50 kWe;
„indeks pozidanosti“ pomeni razmerje med tlorisno površino stavb in površino zemljišč na določenem ozemlju;
„učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem daljinskega ogrevanja ali hlajenja, pri katerem se uporablja vsaj 50 % energije iz obnovljivih virov, 50 % odvečne toplote, 75 % toplote iz soproizvodnje ali 50 % kombinacije takšne energije in toplote;
„učinkovito ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem ogrevanja in hlajenja, ki v primerjavi z izhodiščnim scenarijem za nespremenjeno stanje znatno in glede na oceno iz analize stroškov in koristi iz te direktive stroškovno učinkovito zmanjša vnos potrebne primarne energije za dobavo enote energije znotraj ustrezne sistemske meje, pri čemer se upošteva energija, potrebna za ekstrakcijo, pretvorbo, prevoz in distribucijo;
„učinkovito individualno ogrevanje in hlajenje“ pomeni sistem dobave za individualno ogrevanje in hlajenje, ki v primerjavi z učinkovitim daljinskim ogrevanjem in hlajenjem znatno zmanjša vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, potrebne za dobavo enote energije znotraj ustrezne sistemske meje, ali zahteva enak vnos primarne energije iz neobnovljivih virov, vendar ob nižjih stroških, pri čemer se upošteva energija, potrebna za ekstrakcijo, pretvorbo, prevoz in distribucijo;
„obsežna prenova“ pomeni prenovo, katere stroški presegajo 50 % vrednosti naložbe za novo primerljivo napravo;
„povezovalec“ pomeni ponudnika storitev povpraševanja, ki kombinira več kratkotrajnih bremen porabnika, z namenom da jih proda, lahko tudi na dražbi, na organiziranih trgih z energijo.
Člen 3
Cilji povečanja energetske učinkovitosti
Pri določitvi navedenih ciljev države članice upoštevajo:
da poraba energije v Uniji leta 2020 ne sme preseči 1 483 Mtoe primarne energije ali 1 086 Mtoe končne energije;
ukrepe iz te direktive;
ukrepe za izpolnitev nacionalnih ciljev varčevanja z energijo, sprejetih v skladu s členom 4(1) Direktive 2006/32/ES, in
druge ukrepe za spodbujanje energetske učinkovitosti v državah članicah in na ravni Unije.
Države članice lahko pri določanju navedenih ciljev upoštevajo nacionalne okoliščine, ki vplivajo na porabo primarne energije, kot so:
neizkoriščene možnosti za stroškovno učinkovit prihranek energije;
spremembe in napovedi v zvezi z BDP;
spremembe pri uvozu in izvozu energije;
razvoj vseh obnovljivih virov energije, jedrske energije, zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida; in
zgodnje ukrepanje.
Komisija pri pregledu iz odstavka 2:
sešteje nacionalne okvirne cilje povečanja energetske učinkovitosti, ki jih sporočijo države članice;
oceni, ali je mogoče vsoto navedenih ciljev šteti za zanesljivo vodilo pri presoji, ali Unija kot celota dosega cilj po načrtih, pri tem pa upošteva oceno prvega letnega poročila v skladu s členom 24(1) in oceno nacionalnih akcijskih načrtov za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2);
upošteva dopolnilne analize na podlagi:
ocene napredka pri porabi energije in pri porabi energije glede na gospodarsko aktivnost na ravni Unije, vključno z napredkom pri učinkovitosti dobave energije v državah članicah, ki so svoje okvirne nacionalne cilje utemeljile na porabi končne energije ali prihranku končne energije, vključno z napredkom, ki je posledica skladnosti teh držav članic s poglavjem III te direktive;
rezultatov modelov v zvezi s prihodnjimi trendi porabe energije na ravni Unije;
primerja rezultate iz točk (a) do (c) s količino porabljene energije, ki bi bila potrebna, da poraba energije leta 2020 ne bi presegla 1 483 Mtoe primarne energije in/ali 1 086 Mtoe končne energije.
POGLAVJE II
UČINKOVITOST RABE ENERGIJE
▼M4 —————
Člen 5
Stavbe javnih organov kot zgled
Stopnja 3 % se izračuna na podlagi skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade zadevne države članice, ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 in ki 1. januarja vsakega leta ne izpolnjujejo nacionalnih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti, določenih v skladu s členom 4 Direktive 2010/31/EU. Navedena meja se zniža na 250 m2 od 9. julija 2015 naprej.
Če država članica določi, da se obveznost letne prenove 3 % skupne tlorisne površine nanaša tudi na stavbe v lasti in rabi upravnih oddelkov na ravni pod osrednjo vlado, se 3 % stopnja izračuna na podlagi skupne tlorisne površine stavb v lasti in rabi osrednje vlade ter upravnih oddelkov zadevne države članice, ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 oziroma od 9. julija 2015 več kot 250 m2 in ki 1. januarja vsakega leta ne izpolnjujejo nacionalnih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti, določenih v skladu s členom 4 Direktive 2010/31/EU.
Države članice se lahko pri izvajanju ukrepov za temeljito prenovo stavb osrednje vlade v skladu s prvim pododstavkom odločijo, da upoštevajo stavbo kot celoto, vključno z ovojem stavbe, opremo, obratovanjem in vzdrževanjem.
Države članice zahtevajo, da imajo pri ukrepih za energetsko učinkovitost prednost stavbe osrednje vlade z najnižjo energetsko učinkovitostjo, če je to stroškovno učinkovito in tehnično izvedljivo.
Države članice se lahko odločijo, da ne bodo določile ali uporabljale zahtev iz odstavka 1 za naslednje kategorije stavb:
stavbe, ki so uradno zaščitene kot del zaščitenega okolja ali zaradi njihovega posebnega arhitekturnega ali zgodovinskega pomena, če bi izpolnjevanje določenih minimalnih zahtev glede energetske učinkovitosti nesprejemljivo spremenilo njihov značaj ali videz;
stavbe v lasti oboroženih sil ali osrednje vlade, ki se uporabljajo za namene nacionalne obrambe, vendar v to kategorijo ne spadajo posamezni bivalni prostori ali poslovne stavbe, ki jih uporabljajo oborožene sile in drugi uslužbenci nacionalnih obrambnih organov;
stavbe, ki se uporabljajo za obredne namene ali verske dejavnosti.
Države članice za namene odstavka 1 do 31. decembra 2013 pripravijo in objavijo popis stavb osrednje vlade, ki se ogrevajo in/ali ohlajajo in ki imajo skupno uporabno tlorisno površino več kot 500 m2 oziroma od 9. julija 2015 več kot 250 m2, razen stavb, izvzetih na podlagi odstavka 2. Popis vsebuje naslednje podatke:
tlorisno površino v m2 in
energetsko učinkovitost vsake stavbe ali zadevne podatke o energiji.
Za namene alternativnega pristopa lahko države članice prihranek energije, ki bi ga dosegle z uporabo odstavkov 1 do 4, ocenijo na podlagi ustreznih standardnih vrednosti za porabo energije v referenčnih stavbah osrednje vlade pred obnovo in po njej ter na podlagi ocenjene površine njenega stavbnega fonda. Kategorije referenčnih stavb osrednje vlade so reprezentativne za ta stavbni fond.
Države članice, ki izberejo alternativni pristop, Komisijo do 31. decembra 2013 uradno obvestijo o alternativnih ukrepih, ki jih nameravajo sprejeti, in prikažejo, kako naj bi dosegle enakovredno izboljšanje energetske učinkovitosti stavb osrednje vlade.
Države članice spodbujajo javne organe, tudi na regionalni in lokalni ravni, ter organe za socialna stanovanja, za katere velja javno pravo, naj v skladu s svojimi pristojnostmi in upravnimi strukturami:
sprejmejo načrt za energetsko učinkovitost, ki je samostojen ali del širšega načrta za podnebje ali okolje ter vključuje posebne cilje in ukrepe za prihranek energije in za povečanje energetske učinkovitosti, da bi sledili zgledu stavb osrednje vlade, kot je določeno v odstavkih 1, 5 in 6;
kot del izvajanja svojega načrta vzpostavijo sistem upravljanja z energijo, vključno z energetskimi pregledi;
za financiranje prenov in izvajanje načrtov za dolgoročno ohranitev ali izboljšanje energetske učinkovitosti po potrebi uporabijo podjetja za energetske storitve in pogodbeno zagotavljanje prihranka energije.
Člen 6
Nakupi javnih organov
Obveznost iz prvega pododstavka se uporablja za pogodbe o nakupu izdelkov, storitev in stavb s strani javnih organov, če je vrednost takih pogodb enaka ali večja od pragov, določenih v členu 7 Direktive 2004/18/ES.
Člen 7
Obveznost prihranka energije
Države članice morajo doseči skupni prihranek končne porabe energije, ki ustreza vsaj:
novim letnim prihrankom v obdobju od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020 v višini 1,5 % letne količine prodane energije končnim odjemalcem, glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2013. Iz tega izračuna se lahko deloma ali v celoti izključi količina prodane energije, ki se porabi za prevoz;
novim letnim prihrankom v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 v višini 0,8 % letne porabe končne energije, glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2019. Z odstopanjem od te zahteve morata Ciper in Malta doseči nove letne prihranke v obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 v višini 0,24 % letne porabe končne energije, glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2019.
Države članice lahko pri izračunu upoštevajo prihranke energije, ki izhajajo iz ukrepov politik, bodisi uvedenih do 31. decembra 2020 ali po tem datumu, če ti ukrepi privedejo do novih posameznih ukrepov, ki se izvedejo po 31. decembru 2020.
Države članice še naprej dosegajo nove letne prihranke v skladu s točko (b) prvega pododstavka v desetletnih obdobjih po letu 2030, razen če se v pregledih Komisije do leta 2027 in vsakih 10 let zatem ugotovi, da to ni več potrebno za to, da se dosežejo dolgoročni energetski in podnebni cilji Unije za leto 2050.
Države članice določijo, kako bo izračunana količina novih prihrankov razporejena v posameznem obdobju, navedenem v točkah (a) in (b) prvega pododstavka, če se do konca posameznega obdobja obveznosti dosežejo zahtevani celotni skupni prihranki končne porabe energije.
Če države članice izpolnijo vsaj svojo obveznost skupnega prihranka končne porabe energije iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, lahko zahtevano količino prihrankov energije izračunajo na enega ali več od naslednjih načinov:
uporabijo letno stopnjo prihranka pri prodaji energije končnim odjemalcem ali pri porabi končne energije glede na povprečje v zadnjih treh letih pred 1. januarjem 2019;
iz osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz;
uporabijo katero koli od možnosti iz odstavka 4.
Kadar se države članice odločijo, da bodo uporabile možnosti iz točk (a), (b) oziroma (c) odstavka 2, določijo:
svojo letno stopnjo prihranka, ki jo bodo uporabile pri izračunu svojih skupnih prihrankov končne porabe energije in s katero bodo zagotovile, da njihova končna količina neto prihrankov energije ne bo manjša od tiste, ki se zahteva na podlagi točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, in
svojo osnovo za izračun, iz katere lahko deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz.
Vsaka država članica lahko ob upoštevanju odstavka 5:
opravi izračun, zahtevan v točki (a) prvega pododstavka odstavka 1, z uporabo vrednosti 1 % v letih 2014 in 2015; 1,25 % v letih 2016 in 2017 ter 1,5 % v letih 2018, 2019 in 2020;
izključi iz izračuna vso ali del količine prodane energije, ki se v obdobju obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 porabi za industrijske dejavnosti, navedene v Prilogi I k Direktivi 2003/87/ES, ali vso ali del končne energije, ki se v navedenih dejavnostih porabi v obdobju obveznosti iz točke (b) navedenega pododstavka;
pri količini zahtevanih prihrankov energije upošteva prihranek energije, dosežen v sektorjih pretvorbe, distribucije in prenosa energije, vključno z infrastrukturo za učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, zaradi izvajanja zahtev iz člena 14(4), točke (b) člena 14(5) in člena 15(1) do (6) in (9). Države članice obvestijo Komisijo o svojih nameravanih ukrepih politike iz te točke za obdobje od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030 v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih. Učinek teh ukrepov se izračuna v skladu s Prilogo V in se vključi v te načrte;
pri količini zahtevanih prihrankov energije upošteva prihranek energije, ki izhaja iz posameznih ukrepov, ki se po novem izvajajo od 31. decembra 2008 in imajo učinek še leta 2020 v zvezi z obdobjem obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 in po letu 2020 v zvezi z obdobjem iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, ter jih je mogoče meriti in preverjati;
pri količini zahtevanih prihrankov energije upošteva prihranek energije, ki izhaja iz ukrepov politike, če je mogoče dokazati, da so ti ukrepi privedli do posameznih ukrepov, ki so se izvedli od 1. januarja 2018 in do 31. decembra 2020 ter zagotavljajo prihranke po 31. decembru 2020;
iz izračuna količine zahtevanih prihrankov energije izključi 30 % preverljive količine energije, ki je bila proizvedena na ali v stavbah za lastno uporabo zaradi ukrepov politik, ki spodbujajo namestitev novih tehnologij za energijo iz obnovljivih virov;
pri količini zahtevanih prihrankov energije upošteva prihranek energije, ki presega prihranek energije, ki se zahteva za obdobje obveznosti od 1. januarja 2014 do 31. decembra 2020, če so ti prihranki rezultat posameznih ukrepov, izvedenih v okviru ukrepov politike iz členov 7a in 7b, ki so jih države članice sporočile v svojih nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost in o katerih so poročale v svojih poročilih o napredku v skladu s členom 24.
Države članice ločeno uporabijo in izračunajo učinek možnosti, izbranih na podlagi odstavka 4 za obdobji iz točk (a) in (b) prvega pododstavka odstavka 1:
za izračun količine prihrankov energije, zahtevanih za obdobje obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1, lahko države članice uporabijo točke (a) do (d) odstavka 4. Vse možnosti, izbrane na podlagi 4, skupaj ne predstavljajo več kot 25 % količine prihrankov energije iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1;
za izračun količine prihrankov energije, zahtevanih za obdobje obveznosti iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1, lahko države članice uporabijo točke (b) do (g) odstavka 4, če imajo posamezni ukrepi iz točke (d) odstavka 4 preverljiv in merljiv učinek tudi po 31. decembru 2020. Vse možnosti, izbrane na podlagi odstavka 4, skupaj ne predstavljajo več kot 35 % količine prihrankov energije, izračunanih v skladu z odstavkoma 2 in 3.
Ne glede na to, ali države članice iz svoje osnove za izračun deloma ali v celoti izključijo energijo, ki se porabi za prevoz, ali izkoristijo možnosti iz odstavka 4, zagotovijo, da izračunana neto količina novih prihrankov, ki jo morajo doseči pri porabi končne energije v obdobju obveznosti od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030, ni manjša od količine, ki izhaja iz uporabe stopnje letnega prihranka iz točke (b) prvega pododstavka odstavka 1.
Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena lahko države članice, ki zavezanim stranem dovolijo uporabo možnosti iz točke (b) člena 7a(6), za namene točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena upoštevajo prihranke energije, dosežene v katerem koli letu po letu 2010 in pred začetkom obdobja obveznosti iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1 tega člena, kot da so bili ti prihranki energije doseženi po 31. decembru 2013 in pred 1. januarjem 2021, če obstajajo vse naslednje okoliščine:
sistem obveznosti energetske učinkovitosti je veljal kadar koli med 31. decembrom 2009 in 31. decembrom 2014 in je bil vključen v prvi nacionalni akcijski načrt države članice za energetsko učinkovitost, predložen v skladu s členom 24(2);
prihranki so bili doseženi v okviru sistema obveznosti;
prihranki so izračunani v skladu s Prilogo V;
leta, v katerih naj bi bili prihranki doseženi, so bila vključena v nacionalne akcijske načrte za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2).
Države članice informacije o izidu ukrepov za ublažitev energetske revščine v okviru te direktive vključijo v celovite nacionalne energetske in podnebne načrte v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999.
Člen 7a
Sistemi obveznosti energetske učinkovitosti
Države članice se po potrebi lahko odločijo, da lahko zavezane strani svoje obveznosti prihranka v celoti ali deloma izpolnijo s prispevkom v nacionalni sklad za energetsko učinkovitost v skladu s členom 20(6).
V okviru sistema obveznosti energetske učinkovitosti države članice lahko storijo eno ali oboje od naslednjega:
zavezanim stranem dovolijo, da pri svoji obveznosti upoštevajo potrjene prihranke energije, ki so jih dosegli ponudniki energetskih storitev ali druge tretje strani, tudi kadar zavezane strani spodbujajo ukrepe prek drugih organov, ki jih je odobrila država, ali prek javnih organov, med katerimi so lahko tudi formalna partnerstva in ki se lahko financirajo iz drugih virov. Kadar države članice to dovolijo, zagotovijo, da se za potrjevanje prihrankov energije uporablja postopek odobritve, ki so ga vzpostavile države članice in je jasen, pregleden in odprt za vse udeležence na trgu ter katerega cilj je zmanjšanje stroškov potrjevanja;
zavezanim stranem dovolijo, da upoštevajo prihranke, dosežene v danem letu, kot da bi bili doseženi v katerem koli od preteklih štirih ali naslednjih treh let, če pri tem nista prekoračeni obdobji obveznosti iz člena 7(1).
Države članice ocenijo vpliv neposrednih in posrednih stroškov sistemov obveznosti energetske učinkovitosti na konkurenčnost energetsko intenzivnih panog, ki so izpostavljene mednarodni konkurenci, in po potrebi sprejmejo ukrepe za zmanjšanje tega vpliva.
Člen 7b
Alternativni ukrepi politike
Člen 8
Energetski pregledi in sistemi upravljanja z energijo
Države članice si prizadevajo, da so vsem končnim odjemalcem na voljo kakovostni energetski pregledi, ki so stroškovno učinkoviti in:
jih neodvisno izvajajo kvalificirani in/ali akreditirani strokovnjaki v skladu z merili o usposobljenosti ali
jih izvajajo in nadzirajo neodvisni organi v skladu z nacionalno zakonodajo.
Energetske preglede iz prvega pododstavka lahko izvajajo notranji strokovnjaki ali energetski pregledovalci, če je zadevna država članica vzpostavila sistem zagotavljanja in preverjanja njihove kakovosti, po potrebi vključno z letnim naključnim izborom najmanj statistično pomembnega deleža vseh energetskih pregledov, ki jih opravijo.
Za zagotavljanje visoke kakovosti energetskih pregledov in sistemov upravljanja z energijo države članice določijo pregledna in nediskriminatorna minimalna merila za energetske preglede, ki temeljijo na Prilogi VI.
Energetski pregledi ne vključujejo določb o prepovedi posredovanja ugotovitev pregledov kvalificiranemu/akreditiranemu ponudniku energetskih storitev, če odjemalec temu ne nasprotuje.
Na podlagi preglednih in nediskriminatornih meril ter brez poseganja v pravo Unije o državni pomoči lahko države članice vzpostavijo programe podpore za MSP, tudi če so ta sklenila prostovoljne sporazume, za kritje stroškov energetskih pregledov in izvajanja stroškovno zelo učinkovitih priporočil, ki izhajajo iz energetskih pregledov, če se predlagani ukrepi izvedejo.
Države članice MSP seznanijo, tudi prek posredniških organizacij, ki jih zastopajo, z dejanskimi primeri, kako lahko sistemi upravljanja z energijo ugodno vplivajo na njihovo dejavnost. Komisija pomaga državam članicam s podpiranjem izmenjave najboljših praks na tem področju.
Države članice spodbujajo programe usposabljanja, s katerimi energetski pregledovalci pridobijo ustrezno znanje in usposobljenost, ter s tem omogočijo, da je na voljo dovolj strokovnjakov.
Dostop udeležencev na trgu, ki ponujajo energetske storitve, temelji na preglednih in nediskriminatornih merilih.
Brez poseganja v zakonodajo Unije o državni pomoči lahko države članice izvajajo spodbude in programe podpore za izvajanje priporočil, ki izhajajo iz energetskih pregledov, in podobne ukrepe.
Člen 9
Merjenje porabe zemeljskega plina
Tak individualni števec po konkurenčnih cenah je vedno na voljo, kadar se:
obstoječi števec zamenja, razen če je to tehnično neizvedljivo ali cenovno neučinkovito glede na ocenjene možne dolgoročne prihranke;
naredi nova napeljava na novi stavbi ali pri večji prenovi stavbe, kakor je določeno v Direktivi 2010/31/EU.
Kadar in kolikor države članice uvedejo sisteme naprednega merjenja in napredne števce za zemeljski plin v skladu z Direktivo 2009/73/ES:
zagotovijo, da merilni sistemi končnim odjemalcem prikazujejo informacije o dejanskem času porabe in da se pri določitvi minimalnih funkcionalnosti števcev in obveznosti, ki jih imajo udeleženci na trgu, v celoti upoštevajo cilji energetske učinkovitosti in koristi za končne odjemalce;
zagotovijo varnost inteligentnih števcev in sporočanja podatkov ter zasebnost končnih odjemalcev v skladu z ustrezno zakonodajo Unije o varstvu podatkov in zasebnosti;
▼M7 —————
zahtevajo, da odjemalci ob namestitvi inteligentnih števcev dobijo ustrezne nasvete in informacije, zlasti o vseh njihovih možnostih za upravljanje odčitavanja števcev in spremljanje porabe energije.
▼M3 —————
Člen 9a
Merjenje porabe ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode
Člen 9b
Individualno merjenje ter delitev stroškov za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo
Kadar uporaba individualnih števcev tehnično ni izvedljiva ali merjenje porabe ogrevanja v vsaki stavbni enoti ni stroškovno učinkovito, se uporabijo individualni delilniki stroškov ogrevanja na posameznem radiatorju, razen če zadevna država članica dokaže, da namestitev takšnih delilnikov stroškov ogrevanja ne bi bila stroškovno učinkovita. V teh primerih se lahko preuči možnost alternativnih stroškovno učinkovitih načinih merjenja porabe toplote. Vsaka država članica jasno določi in objavi splošna merila, metodologije in/ali postopke, na podlagi katerih se ugotovita tehnična neizvedljivost in stroškovna neučinkovitost.
Kadar se večstanovanjske ali večnamenske stavbe oskrbujejo z daljinskim ogrevanjem ali daljinskim hlajenjem ali kadar v njih prevladujejo lastni skupni sistemi ogrevanja ali hlajenja, države članice za zagotovitev preglednosti in točnosti obračunavanja individualne porabe zagotovijo, da so vzpostavljena pregledna, javno dostopna nacionalna pravila o delitvi stroškov ogrevanja, hlajenja in porabe sanitarne tople vode v takšnih stavbah. Takšna pravila po potrebi vključujejo smernice o načinu delitve stroškov za energijo, ki se uporablja za:
sanitarno toplo vodo;
toploto, ki se oddaja iz napeljave v stavbi in za ogrevanje skupnih prostorov, kadar so stopnišča in hodniki opremljeni z radiatorji;
ogrevanje ali hlajenje stanovanj.
Člen 9c
Zahteve v zvezi z daljinskim odčitavanjem
Člen 10
Informacije na računu za zemeljski plin
Ta obveznost se lahko izpolni s sistemom rednega samoodčitavanja končnih odjemalcev, ki odčitane podatke s števca sporočajo dobavitelju energije. Le če končni odjemalec ne sporoči odčitanih podatkov s števca za zadevno obračunsko obdobje, se obračun pripravi na podlagi ocenjene porabe ali pavšalnega zneska.
Dodatne informacije o pretekli porabi vključujejo:
kumulativne podatke za obdobje najmanj treh predhodnih let ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi. Podatki ustrezajo obdobjem, za katera so na voljo informacije o vmesnih obračunih; in
tudi podrobne podatke o času porabe za vsak dan, teden, mesec in leto. Taki podatki so dani na voljo končnemu odjemalcu prek spleta ali vmesnika števca za obdobje najmanj zadnjih 24 mesecev ali, če je krajše, obdobje od začetka veljavnosti pogodbe o dobavi.
Države članice ne glede na to, ali so bili inteligentni števci nameščeni ali ne:
zahtevajo, da kolikor so informacije o obračunu električne energije in pretekli porabi končnih odjemalcev na voljo, se na zahtevo končnega odjemalca dajo na voljo ponudniku energetskih storitev, ki ga imenuje končni odjemalec;
zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost elektronskega prejemanja informacij o obračunu in obračunov ter da odjemalci na zahtevo prejmejo jasno in razumljivo pojasnilo o tem, kako je bil pripravljen njihov obračun, zlasti če obračuni ne temeljijo na dejanski porabi;
zagotovijo, da končni odjemalci poleg obračuna dobijo na voljo ustrezne informacije o celovitem prikazu tekočih stroškov za porabljeno energijo v skladu s Prilogo VII;
lahko določijo, da na zahtevo končnega odjemalca informacije, vključene v te obračune, ne štejejo kot zahteva za plačilo. V takšnih primerih države članice zagotovijo, da dobavitelji virov energije nudijo prožno ureditev za dejanska plačila;
zahtevajo, da se informacije o stroških energije in predračuni zanje porabnikom zagotavljajo na zahtevo ter pravočasno in v lahko razumljivi obliki, ki porabnikom omogoča primerjavo ponudb na enaki osnovi.
Člen 10a
Informacije o obračunu in porabi za ogrevanje in hlajenje ter sanitarno toplo vodo
Kadar država članica tako določi, se lahko ta obveznost, razen v primeru individualno merjene porabe na podlagi odčitanih podatkov iz delilnikov stroškov ogrevanja v skladu s členom 9b, izpolni tako, da se vzpostavi sistem, v katerem končni odjemalec ali končni porabnik sam redno odčitava in sporoča podatke s svojega števca. Samo če končni odjemalec ali končni porabnik ne sporoči odčitanih podatkov s števca za zadevno obračunsko obdobje, se obračun pripravi na podlagi ocenjene porabe ali pavšalnega zneska.
Države članice:
zahtevajo, da se informacije o obračunu energije in pretekli porabi ali odčitani podatki iz delilnikov stroškov ogrevanja končnih porabnikov, če so na voljo, na zahtevo končnega porabnika dajo na voljo ponudniku energetskih storitev, ki ga določi končni porabnik;
zagotovijo, da imajo končni odjemalci možnost, da informacije o obračunu in obračune prejemajo v elektronski obliki;
zagotovijo, da so v obračunu vsem končnim uporabnikom posredujejo jasne in razumljive informacije v skladu s točko 3 Priloge VIIa in
spodbujajo kibernetsko varnost ter zagotovijo zasebnost in varstvo osebnih podatkov končnih porabnikov v skladu z veljavno zakonodajo Unije.
Države članice lahko določijo, da se na zahtevo končnega odjemalca zagotovitev informacij o obračunu ne šteje kot zahteva za plačilo. V teh primerih države članice zagotovijo prilagodljivo ureditev za dejansko plačilo.
Člen 11
Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunavanju porabe zemeljskega plina
Države članice zagotovijo, da končni odjemalci vse svoje obračune za porabo energije in informacije o njih prejmejo brezplačno ter da imajo na ustrezen način in brezplačno dostop do informacij o svoji porabi.
Člen 11a
Stroški dostopa do informacij o merjenju in obračunu ter porabi za ogrevanje, hlajenje in sanitarno toplo vodo
Člen 12
Program za obveščanje in krepitev vloge porabnikov
Za namene odstavka 1 ti ukrepi vključujejo enega ali več elementov iz točk (a) ali (b):
vrsta instrumentov in politik za spodbujanje spremembe vedenja, med katerimi so lahko:
davčne spodbude;
dostop do financiranja, nepovratnih sredstev ali subvencij;
obveščanje;
vzorčni projekti;
dejavnosti na delovnem mestu;
načini in sredstva za pritegnitev porabnikov in organizacij porabnikov pri morebitni uvedbi inteligentnih števcev z obveščanjem o:
stroškovno učinkovitih in lahko izvedljivih spremembah rabe energije;
ukrepih za energetsko učinkovitost.
Člen 13
Kazni
Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo v primeru neupoštevanja nacionalnih določb, sprejetih v skladu s ►M7 členi 7 do 11a ◄ in členom 18(3), ter sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja. Kazni so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice Komisijo obvestijo o teh določbah do 5. junija 2014 ter jo nemudoma uradno obvestijo o kakršnih koli naknadnih spremembah, ki vplivajo nanje.
POGLAVJE III
UČINKOVITOST OSKRBE Z ENERGIJO
Člen 14
Spodbujanje učinkovitosti pri ogrevanju in hlajenju
V celoviti oceni se v celoti upošteva analiza nacionalnih možnosti za soproizvodnjo z visokim izkoristkom, opravljena v skladu z Direktivo 2004/8/ES.
Na zahtevo Komisije se ocena posodobi vsakih pet let in pošlje Komisiji. Komisija poda vsako tako zahtevo vsaj eno leto pred rokom.
Kadar pri oceni iz odstavka 1 in analizi iz odstavka 3 ni ugotovljeno, da obstaja možnost, pri kateri bi bile koristi večje od stroškov, vključno z upravnimi stroški za izvedbo analize stroškov in koristi iz odstavka 5, lahko zadevne države članice obrate izvzamejo iz zahtev, določenih v navedenem odstavku.
Države članice zagotovijo, da se opravi analiza stroškov in koristi v skladu z delom 2 Priloge IX, kadar je po 5. juniju 2014:
načrtovana nova termoelektrarna, katere skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW, za oceno stroškov in koristi zagotavljanja obratovanja elektrarne kot obrata za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;
obsežno prenovljena obstoječa termoelektrarna s skupno vhodno toplotno močjo nad 20 MW, za oceno stroškov in koristi njene pretvorbe za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;
načrtovan ali obsežno prenovljen industrijski obrat, katerega skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW in ki proizvaja odvečno toploto pri koristni ravni temperature, za oceno stroškov in koristi uporabe odvečne toplote za zadovoljevanje ekonomsko upravičenega povpraševanja, tudi s soproizvodnjo, in priključitve tega obrata na omrežje za daljinsko ogrevanje in hlajenje;
načrtovano novo omrežje za daljinsko ogrevanje in hlajenje ali je v obstoječem omrežju za daljinsko ogrevanje in hlajenje načrtovana nova elektrarna, katere skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW, ali naj bi se temeljito prenovil takšen obstoječ obrat, z namenom ocene stroškov in koristi uporabe odvečne toplote iz bližnjih industrijskih obratov.
Nameščanje opreme za zajemanje ogljikovega dioksida, ki se proizvede v kurilnih napravah, z namenom geološkega shranjevanja, kakor je določeno v Direktivi 2009/31/ES, se za namen točk (b), (c) in (d) tega odstavka ne šteje kot prenovitev.
Države članice lahko zahtevajo, da se analiza stroškov in koristi iz točk (c) in (d) izvede v sodelovanju s podjetji, odgovornimi za delovanje omrežij za daljinsko ogrevanje in hlajenje.
Države članice lahko iz odstavka 5 izvzamejo:
elektrarne, ki se uporabljajo ob obremenitvenih konicah, in obrate za rezervno proizvodnjo električne energije, ki naj bi v petletnem obdobju obratovali manj kot 1 500 obratovalnih ur na leto kot tekoče povprečje, in sicer na podlagi postopka preverjanja, ki ga vzpostavijo države članice in ki zagotavlja, da je izpolnjeno to merilo za izvzetje;
jedrske elektrarne;
obrate, ki se morajo nahajati v bližini geološkega območja shranjevanja, ki je odobreno v skladu z Direktivo 2009/31/ES.
Države članice lahko za izvzetje posameznih obratov iz določb točk (c) in (d) odstavka 5 določijo tudi prage, izražene s količino razpoložljive uporabne odvečne toplote, povpraševanjem po toploti ali razdaljami med industrijskimi obrati in omrežji za daljinsko ogrevanje.
Države članice do 31. decembra 2013 uradno obvestijo Komisijo o izjemah, sprejetih v skladu s tem odstavkom, pozneje pa tudi o vseh njihovih naknadnih spremembah.
Države članice sprejmejo merila za energetsko dovoljenje iz člena 7 Direktive 2009/72/ES ali merila za enakovredno dovoljenje, s katerimi zagotovijo:
upoštevanje izida celovitih ocen iz odstavka 1;
izpolnitev zahtev iz odstavka 5 ter
upoštevanje izida analize stroškov in koristi iz odstavka 5.
Komisija je pooblaščena, da z delegiranimi akti v skladu s členom 23 te Direktive pregleda harmonizirane referenčne vrednosti izkoristkov iz Izvedbenega sklepa Komisije 2011/877/EU ( 7 ) na podlagi Direktive 2004/8/ES do 31. decembra 2014.
Člen 15
Pretvorba, prenos in distribucija energije
Države članice zlasti zagotovijo, da nacionalni regulativni organi za energetiko z oblikovanjem omrežnih tarif in ureditev v okviru Direktive 2009/72/ES ter ob upoštevanju stroškov in koristi posameznega ukrepa zagotovijo spodbude za upravljavce omrežij, da dajo uporabnikom omrežij na voljo sistemske storitve, ki jim omogočajo izvajanje ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti v okviru nadaljnjega uvajanja pametnih omrežij.
Takšne sistemske storitve lahko določi operater sistema in ne smejo negativno vplivati na varnost sistema.
Države članice za električno energijo zagotovijo, da so v zvezi z regulacijo omrežja in omrežnimi tarifami izpolnjena merila iz Priloge XI, pri čemer se upoštevajo smernice in kodeksi, oblikovani v skladu z Uredbo (ES) št. 714/2009.
Države članice zagotovijo, da se do 30. junija 2015:
izvede ocena možnosti za povečanje energetske učinkovitosti njihove plinske in električne infrastrukture, zlasti kar zadeva prenos, distribucijo, uravnavanje obremenitev in interoperabilnost, ter povezanost z obrati za proizvodnjo energije, vključno z možnostmi dostopa za mikrogeneratorje energije;
opredelijo dejanski ukrepi in naložbe za stroškovno učinkovite izboljšave energetske učinkovitosti v omrežni infrastrukturi s časovnim razporedom njihove uvedbe.
◄
Operaterji prenosnih in distribucijskih sistemov izpolnjujejo zahteve iz Priloge XII.
Države članice lahko zlasti spodbujajo povezavo do omrežja za električno energijo iz soproizvodnje z visokim izkoristkom, proizvedeno v napravah za malo soproizvodnjo in mikrosoproizvodnjo. Če je ustrezno, države članice sprejmejo ukrepe za spodbujanje upravljavcev omrežij, da sprejmejo postopek preprostega obveščanja „postavi in priglasi“ za postavitev naprav za mikrosoproizvodnjo ter tako poenostavijo in skrajšajo postopek odobritve za posamezne državljane in monterje.
Države članice lahko po potrebi zahtevajo, da operaterji prenosnega sistema in distribucijskega sistema z zmanjševanjem stroškov za vzpostavitev povezave in uporabo sistema spodbujajo postavitev obratov za soproizvodnjo z visokim izkoristkom v bližini območij povpraševanja.
▼M7 —————
Države članice lahko spodbujajo upravljavce obratov iz prvega pododstavka naj izboljšajo svoje povprečne letne neto operativne ravni.
POGLAVJE IV
HORIZONTALNE DOLOČBE
Člen 16
Razpoložljivost sistemov kvalifikacij, akreditacij in potrjevanja
Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi porabnike seznanijo, da so v skladu s členom 18(1) na voljo sistemi kvalifikacij in/ali potrjevanja.
Člen 17
Obveščanje in usposabljanje
Države članice spodbujajo seznanjanje bank in drugih finančnih institucij z možnostmi sodelovanja pri financiranju ukrepov za izboljšanje energetske učinkovitosti, tudi z ustanovitvijo javno-zasebnih partnerstev.
Člen 18
Energetske storitve
Države članice spodbujajo trg energetskih storitev in dostop MSP do tega trga, tako da:
razširjajo jasne in lahko dostopne informacije o:
razpoložljivih pogodbah o energetskih storitvah in klavzulah, ki bi morale biti vključene v takšne pogodbe, da se zagotovijo prihranki energije in pravice končnih odjemalcev;
finančnih instrumentih, spodbudah, nepovratnih sredstvih in posojilih v podporo projektom o storitvah energetske učinkovitosti;
spodbujajo razvoj oznak kakovosti, med drugim tistih, ki jih podeljujejo poklicna združenja;
objavljajo in redno posodabljajo seznam razpoložljivih ponudnikov energetskih storitev, ki so kvalificirani in/ali potrjeni, in njihovih kvalifikacij in/ali potrdil v skladu s členom 16 ali zagotovljajo povezavo, na kateri lahko ponudniki energetskih storitev objavljajo informacije;
podpirajo javni sektor pri sprejemanju ponudb za energetske storitve, zlasti za izvedbo prenove stavb, tako da:
zagotavljajo vzorčne pogodbe za pogodbeno zagotavljanje prihranka energije, ki vsebujejo vsaj točke, naštete v Prilogi XIII;
zagotavljajo informacije o najboljših praksah pri pogodbenem zagotavljanju prihranka energije, vključno z analizo stroškov in koristi, za katero je uporabljen pristop celotnega življenjskega kroga, če je takšna analiza na voljo.
▼M4 —————
Države članice po potrebi podpirajo pravilno delovanje trga energetskih storitev, tako da
določijo kontaktno točko/kontaktne točke, pri katerih lahko končni odjemalci dobijo informacije iz odstavka 1, in objavijo podatke o njih;
po potrebi sprejmejo ukrepe za odpravo regulativnih in neregulativnih ovir, ki upočasnjujejo uvedbo pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugih vzorčnih storitev za energetsko učinkovitost, namenjenih določitvi in/ali izvedbi ukrepov za prihranek energije;
preučijo možnost uvedbe ali zadolžitve za opravljanje vloge neodvisnega mehanizma, kot je varuh pravic, da bi zagotovili učinkovito obravnavo pritožb in izvensodno obravnavo sporov, ki izhajajo iz pogodb o energetskih storitvah;
omogočijo neodvisnim posrednikom na trgu, da sodelujejo pri spodbujanju razvoja trga na strani povpraševanja in ponudbe.
Člen 19
Drugi ukrepi za spodbujanje energetske učinkovitosti
Države članice ocenijo in brez poseganja v temeljna načela zakonodaje držav članic o lastninskih in najemnih razmerjih po potrebi sprejmejo ustrezne ukrepe za odpravo regulativnih in neregulativnih ovir za energetsko učinkovitost, zlasti v zvezi z:
razdelitvijo spodbud med lastnika in najemnika stavbe ali med lastnike, da bi zagotovili, da se navedene strani, zato ker posamezno ne bi pridobile polnih koristi ali ker ni pravil o razdelitvi stroškov in koristi med njimi, vključno z nacionalnimi predpisi in ukrepi, ki urejajo postopke odločanja o večlastniški lastnini, ne odvrnejo od naložb v izboljšanje učinkovitosti, ki bi jih sicer izvedle;
pravnimi in regulativnimi določbami ter upravnimi praksami v zvezi z javnimi nakupi ter letno pripravo proračuna in obračunavanjem za zagotovitev, da se posamezni javni organi ne odvrnejo od naložb v izboljšanje energetske učinkovitosti in čim večjega zmanjšanja stroškov življenjskega kroga ter od uporabe pogodbenega zagotavljanja prihranka energije in drugih mehanizmov financiranja s tretje strani na dolgoročni pogodbeni osnovi.
Taki ukrepi za odpravo ovir lahko vključujejo zagotavljanje spodbud, razveljavitev ali spremembo pravnih ali regulativnih določb, sprejetje smernic in razlagalnih sporočil ali poenostavitev upravnih postopkov. Take ukrepe je mogoče združiti z zagotavljanjem izobraževanja, usposabljanja in specifičnih informacij ter tehnične pomoči v zvezi z energetsko učinkovitostjo.
Člen 20
Nacionalni sklad za energetsko učinkovitost, financiranje in tehnična podpora
Ukrepi iz odstavka 3a vključujejo naslednje:
mobilizacijo kapitalskih naložb v energetsko učinkovitost z upoštevanjem širših učinkov, ki jih imajo prihranki energije na obvladovanje finančnega tveganja;
zagotavljanje kakovostnejših podatkov o energetski učinkovitosti in finančni uspešnosti, tako da se:
podrobneje preuči, kako bi lahko naložbe v energetsko učinkovitost povečale vrednost temeljnih sredstev;
podprejo študije za oceno monetizacije koristi naložb v energetsko učinkovitost, ki niso povezane z energijo.
Države članice za namene mobiliziranja zasebnih finančnih sredstev za ukrepe za energetsko učinkovitost in energetsko prenovo v okviru izvajanja te direktive:
preučijo, kako bi lahko bolje izkoristile energetske preglede iz člena 8, da bi vplivale na sprejemanje odločitev;
optimalno izkoristijo možnosti in orodja iz pobude za pametno financiranje pametnih stavb.
Člen 21
Pretvorbeni faktorji
Za primerjavo prihrankov energije in pretvorbo v primerljivo enoto se uporabljajo pretvorbeni faktorji, določeni v Prilogi IV, razen če je upravičena uporaba drugih pretvorbenih faktorjev.
POGLAVJE V
KONČNE DOLOČBE
Člen 22
Delegirani akti
Člen 23
Izvajanje pooblastila
Člen 24
Pregled in spremljanje izvajanja
▼M4 —————
Komisija do 30. junija 2016 Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju člena 7. Poročilu se po potrebi priloži zakonodajni predlog za enega ali več naslednjih namenov:
sprememba končnega datuma iz člena 7(1);
pregled zahtev iz člena 7(1), (2) in (3);
določitev dodatnih splošnih zahtev, zlasti v zvezi z zadevami iz člena 7(7).
▼M4 —————
Pri tem ocenjevanju:
preveri, ali bo treba po letu 2030 prilagoditi zahteve in alternativni pristop, določen v členu 5;
oceni splošno učinkovitost te direktive in ali je potrebno, da se v skladu s cilji Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah iz leta 2015, ki je sledil 21. zasedanju konference pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja ( 10 ) in ob upoštevanju razvoja v gospodarstvu in na področju inovacij nadalje prilagodi politika Unije glede energetske učinkovitosti.
Navedenemu poročilu se po potrebi priložijo predlogi za nadaljnje ukrepe.
Člen 25
Spletna platforma
Komisija za spodbujanje praktičnega izvajanja direktive na nacionalni, regionalni in lokalni ravni vzpostavi spletno platformo. Ta platforma podpira izmenjavo izkušenj glede praks, primerjalnih analiz, dejavnosti mreženja in inovativnih praks.
Člen 26
Postopek v odboru
Člen 27
Spremembe in razveljavitve
Direktiva 2004/8/ES se razveljavi s 5. junijem 2014, brez poseganja v obveznosti držav članic v zvezi z roki za prenos navedene direktive v nacionalno zakonodajo.
Sklicevanja na direktivi 2006/32/ES in 2004/8/ES se razumejo kot sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XV.
Direktiva 2009/125/ES se spremeni:
vstavi se naslednja uvodna izjava:
|
„(35a) |
Z Direktivo 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb ( *1 ) se od držav članic zahteva, da določijo energetske učinkovitosti elementov stavb, ki so del ovoja stavbe, ter zahteve za sisteme glede celotne energetske učinkovitosti, pravilne namestitve in ustrezne velikosti, prilagoditve in nadzora tehničnih stavbnih sistemov, ki se namestijo v obstoječe stavbe. S cilji te direktive je združljivo, da lahko te zahteve v določenih okoliščinah omejujejo namestitev izdelkov, povezanih z energijo, ki ustrezajo tej direktivi in njenim izvedbenim ukrepom, če takšne zahteve ne povzročijo neupravičenih tržnih ovir. |
na koncu člena 6(1) se doda naslednji stavek:
„To ne posega v zahteve glede energetske učinkovitosti ter zahteve za sisteme, ki jih določijo države članice v skladu s členom 4(1) in členom 8 Direktive 2010/31/EU.“.
Člen 28
Prenos
Ne glede na prvi pododstavek države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členom 4, prvim pododstavkom člena 5(1), členom 5(5), členom 5(6), zadnjim pododstavkom člena 7(9), členom 14(6), členom 19(2), členom 24(1) in členom 24(2) ter točko 4 Priloge V, in sicer do datumov, ki so v njih navedeni.
Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.
Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.
Člen 29
Začetek veljavnosti
Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Člen 30
Naslovniki
Ta direktiva je naslovljena na države članice.
PRILOGA I
SPLOŠNA NAČELA ZA IZRAČUN ELEKTRIČNE ENERGIJE IZ SOPROIZVODNJE
Del I
Splošna načela
Vrednosti, ki se uporabljajo za izračun električne energije iz soproizvodnje, se določijo na podlagi pričakovanega ali dejanskega obratovanja naprave pri običajnih pogojih uporabe. Pri napravah za mikrosoproizvodnjo lahko izračun temelji na potrjenih vrednostih.
Proizvodnja električne energije iz soproizvodnje je enaka skupni letni proizvodnji električne energije naprave, merjeni pri izhodnih sponkah glavnih generatorjev,
pri napravah za soproizvodnjo tipov (b), (d), (e), (f), (g) in (h) iz dela II s celotnim letnim izkoristkom, ki ga določijo države članice, na ravni najmanj 75 % in
pri napravah za soproizvodnjo tipov (a) in (c) iz dela II s celotnim letnim izkoristkom, ki ga določijo države članice, na ravni najmanj 80 %.
Pri napravah za soproizvodnjo s celotnim letnim izkoristkom pod vrednostjo iz točke (i) v točki (a) (naprave za soproizvodnjo tipov (b), (d), (e), (f), (g) in (h) iz dela II) ali s celotnim letnim izkoristkom pod vrednostjo iz točke (ii) v točki (a) (naprave za soproizvodnjo tipov (a) in (c) iz dela II) se električna energija iz soproizvodnje izračuna po naslednji formuli:
ECHP=HCHP*C
pri čemer:
Izračun električne energije iz soproizvodnje mora temeljiti na dejanskem razmerju med električno energijo in toploto. Če dejansko razmerje med električno energijo in toploto naprave za soproizvodnjo ni znano, se lahko za naprave tipov (a), (b), (c), (d) in (e) iz dela II, zlasti za statistične namene, uporabijo naslednje privzete vrednosti, če je izračunana električna energija iz soproizvodnje manjša ali enaka skupni proizvodnji električne energije iz naprave:
|
Tip naprave |
Privzeto razmerje med električno energijo in toploto, C |
|
Plinska turbina s kombiniranim ciklom z rekuperacijo toplote |
0,95 |
|
Protitlačna parna turbina |
0,45 |
|
Odjemno kondenzacijska parna turbina |
0,45 |
|
Plinska turbina z rekuperacijo toplote |
0,55 |
|
Motor z notranjim zgorevanjem |
0,75 |
Če države članice za razmerja med električno energijo in toploto za naprave tipov (f), (g) (h), (i), (j) in (k) iz dela II uvedejo privzete vrednosti, se te vrednosti objavijo in sporočijo Komisiji.
Če se delež energijske vsebnosti vložka goriva v postopku soproizvodnje ponovno pridobi v kemikalijah in se reciklira, se lahko ta delež odšteje od vložka goriva pred izračunom celotnega izkoristka iz točk (a) in (b).
Države članice lahko določijo razmerje med električno energijo in toploto kot razmerje med električno energijo in koristno toploto pri obratovanju soproizvodnje z nižjo zmogljivostjo ter pri tem uporabijo obratovalne podatke določene naprave.
Države članice lahko za izračun po točkah (a) in (b) uporabijo druga poročevalna obdobja kot eno leto.
Del II
Tehnologije za soproizvodnjo, ki jih zajema ta direktiva
(a) Plinska turbina s kombiniranim ciklom z rekuperacijo toplote
(b) Protitlačna parna turbina
(c) Odjemno kondenzacijska parna turbina
(d) Plinska turbina z rekuperacijo toplote
(e) Motor z notranjim zgorevanjem
(f) Mikroturbine
(g) Stirlingovi motorji
(h) Gorivne celice
(i) Parni motorji
(j) Motorji z organskim Rankinovim ciklom
(k) Katera koli druga vrsta tehnologije ali njihova kombinacija, ki spada pod opredelitev pojma iz člena 2(30).
Države članice pri izvajanju in uporabi splošnih načel za izračun električne energije iz soproizvodnje uporabijo podrobne smernice, določene v Odločbi Komisije 2008/952/ES z dne 19. novembra 2008 o določitvi podrobnih smernic za izvajanje in uporabo Priloge II k Direktivi 2004/8/ES Evropskega parlamenta in Sveta ( 11 ).
PRILOGA II
METODOLOGIJA ZA DOLOČANJE IZKORISTKA POSTOPKA SOPROIZVODNJE
Vrednosti, ki se uporabljajo za izračun izkoristka soproizvodnje in prihrankov primarne energije, se določijo na podlagi pričakovanega ali dejanskega obratovanja naprave pri običajnih pogojih uporabe.
(a) Soproizvodnja z visokim izkoristkom
V tej direktivi soproizvodnja z visokim izkoristkom izpolnjuje naslednji merili:
(b) Izračun prihranka primarne energije
Prihranek primarne energije, ki se zagotovi s soproizvodnjo v skladu s Prilogo I, se izračuna po naslednji formuli:
pri čemer:
(c) Izračuni prihrankov energije z uporabo alternativnega izračuna
Države članice lahko prihranek primarne energije iz proizvodnje toplote in električne energije ter mehanske energije izračunajo, kot je prikazano v nadaljevanju, ne da bi za izključitev deleža toplote in električne energije, ki ne izvirata iz soproizvodnje, uporabile Prilogo I. Takšna proizvodnja se lahko šteje kot soproizvodnja z visokim izkoristkom, če izpolnjuje merili za izkoristke iz točke (a) te priloge in če je pri napravah za soproizvodnjo z električno močjo večjo od 25 MW celotni izkoristek nad 70 %. Vendar se specifikacija količine električne energije iz soproizvodnje, pridobljene v taki proizvodnji, za izdajanje potrdil o izvoru in za statistične namene določi v skladu s Prilogo I.
Če se prihranek primarne energije za določen postopek izračuna z uporabo drugega načina, opisanega zgoraj, se prihranek primarne energije izračuna po formuli iz točke (b) te priloge, pri čemer se: „CHP Hη“ nadomesti s „Hη“ in „CHP Eη“ z „Eη“, pri čemer:
Hη pomeni toplotni izkoristek postopka, opredeljen kot letno proizvedena toplota, deljena z vložkom goriva, ki se uporabi za proizvodnjo vsote proizvedene toplote in električne energije.
Eη pomeni električni izkoristek postopka, opredeljen kot letno proizvedena električna energija, deljena z vložkom goriva, ki se uporabi za proizvodnjo vsote proizvedene toplote in električne energije. Če naprava za soproizvodnjo proizvaja mehansko energijo, se lahko letna električna energija iz soproizvodnje poveča za dodatni element, ki predstavlja količino električne energije, enakovredno količini mehanske energije. Ta dodatni element ne zagotavlja pravice do izdaje potrdila o izvoru v skladu s členom 14(10).
|
(d) |
Države članice lahko za izračun v skladu s točkama (b) in (c) te priloge uporabijo druga poročevalna obdobja kot eno leto. |
|
(e) |
Pri napravah za mikrosoproizvodnjo lahko izračun prihrankov primarne energije temelji na potrjenih vrednostih. |
|
(f) |
Referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije Harmonizirane referenčne vrednosti izkoristkov so sestavljene iz matrike vrednosti, diferencirane po ustreznih dejavnikih, vključno z letom izdelave in vrstami goriva, in morajo temeljiti na izčrpno dokumentirani analizi, med drugim ob upoštevanju podatkov o obratovanju v realnih razmerah, mešanice goriv in podnebnih razmer ter tudi uporabljenih tehnologij za soproizvodnjo. Izkoristek obratovanja ločene proizvodnje toplote in električne energije, ki naj bi jo soproizvodnja nadomestila, se določi glede na referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije v skladu s formulo iz točke (b). Referenčne vrednosti izkoristka se izračunajo v skladu z naslednjimi načeli:
1.
pri napravah za soproizvodnjo temelji primerjava z ločeno proizvodnjo električne energije na načelu primerjanja istih kategorij goriva;
2.
vsaka naprava za soproizvodnjo se primerja z najboljšo razpoložljivo in ekonomsko upravičeno tehnologijo za ločeno proizvodnjo toplote in električne energije na trgu v letu izdelave naprave za soproizvodnjo;
3.
referenčne vrednosti izkoristka za naprave za soproizvodnjo, ki so starejše od 10 let, se določijo na podlagi referenčnih vrednosti za naprave, ki so stare 10 let;
4.
referenčne vrednosti izkoristka za ločeno proizvodnjo električne energije in proizvodnjo toplote odražajo podnebne razlike med državami članicami. |
PRILOGA III
ZAHTEVE GLEDE ENERGETSKE UČINKOVITOSTI ZA IZDELKE, STORITVE IN STAVBE, KI JIH KUPUJEJO OSREDNJE VLADE
Osrednje vlade ob nakupu izdelkov, storitev ali stavb, če je to skladno s stroškovno učinkovitostjo, ekonomsko izvedljivostjo, širšo trajnostjo, tehnično ustreznostjo ter zadostno konkurenco:
kupijo le izdelke, ki izpolnjujejo merilo najvišjega razreda energetske učinkovitosti, če je izdelek zajet v delegiranem aktu, sprejetem v skladu z Direktivo 2010/30/EU ali s povezano izvedbeno direktivo Komisije, kolikor je mogoče ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi zadostne konkurence;
kadar je izdelek, ki ga točka (a) ne zajema, zajet v izvedbenem ukrepu v okviru Direktive 2009/125/ES, sprejetem po začetku veljavnosti te direktive, kupijo le izdelke, ki izpolnjujejo merila energetske učinkovitosti iz navedenega izvedbenega ukrepa;
kupijo pisarniško opremo, ki je zajeta v Sklepu Sveta 2006/1005/ES z dne 18. decembra 2006 o sklenitvi Sporazuma med vlado Združenih držav Amerike in Evropsko skupnostjo o usklajevanju programov za označevanje energetske učinkovitosti pisarniške opreme ( 12 ) in izpolnjuje zahteve za energetsko učinkovitost, ki niso manj stroge od specifikacij, navedenih v Prilogi C sporazuma, priloženega navedenemu sklepu;
kupijo le pnevmatike, ki izpolnjujejo merilo najvišjega razreda glede na izkoristek goriva, kakor je opredeljeno v Uredbi (ES) št. 1222/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o označevanju pnevmatik glede na izkoristek goriva in druge bistvene parametre ( 13 ). Ta zahteva javnim organom ne preprečuje, da bi kupili pnevmatike najvišjega razreda glede na oprijem na mokri podlagi ali zunanji kotalni hrup, kadar je to utemeljeno zaradi varnosti ali javnega zdravja;
v svojih razpisih za naročila storitev zahtevajo, da ponudniki storitev pri izvajanju zadevnih storitev uporabljajo le izdelke, ki izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (d). Ta zahteva se uporablja samo za nove izdelke, ki jih ponudniki storitev delno ali v celoti kupijo za zagotavljanje zadevne storitve;
kupijo le stavbe ali sklenejo nove najemne pogodbe samo za tiste stavbe, ki izpolnjujejo vsaj minimalne zahteve glede energetske učinkovitosti iz člena 5(1), razen kadar je namen nakupa stavbe naslednji:
izvedba temeljite prenove ali rušenja,
v primeru javnih organov ponovna prodaja stavbe, ne da bi jo javni urgan uporabljal za svoje potrebe, ali
ohraniti stavbo, ki je uradno zaščitena kot del zaščitenega okolja ali zaradi njenega posebnega arhitekturnega ali zgodovinskega pomena.
Skladnost s temi zahtevami se potrdi z energetsko izkaznico iz člena 11 Direktive 2010/31/EU.
PRILOGA IV
ENERGIJSKA VSEBNOST IZBRANIH GORIV ZA KONČNO RABO – PRETVORBENA TABELA ( 14 )
|
Energetski proizvod |
kJ (NKV) |
kgoe (NKV) |
kWh (NKV) |
|
1 kg koksa |
28 500 |
0,676 |
7,917 |
|
1 kg črnega premoga |
17 200 — 30 700 |
0,411 — 0,733 |
4,778 — 8,528 |
|
1 kg briketov iz rjavega premoga |
20 000 |
0,478 |
5,556 |
|
1 kg črnega lignita |
10 500 — 21 000 |
0,251 — 0,502 |
2,917 — 5,833 |
|
1 kg rjavega premoga |
5 600 — 10 500 |
0,134 — 0,251 |
1,556 — 2,917 |
|
1 kg oljnega skrilavca |
8 000 — 9 000 |
0,191 — 0,215 |
2,222 — 2,500 |
|
1 kg šote |
7 800 — 13 800 |
0,186 — 0,330 |
2,167 — 3,833 |
|
1 kg šotnih briketov |
16 000 — 16 800 |
0,382 — 0,401 |
4,444 — 4,667 |
|
1 kg mazuta (težko olje) |
40 000 |
0,955 |
11,111 |
|
1 kg lahkega kurilnega olja |
42 300 |
1,010 |
11,750 |
|
1 kg motornega bencina |
44 000 |
1,051 |
12,222 |
|
1 kg parafina |
40 000 |
0,955 |
11,111 |
|
1 kg utekočinjenega naftnega plina |
46 000 |
1,099 |
12,778 |
|
1 kg zemeljskega plina (1) |
47 200 |
1,126 |
13,10 |
|
1 kg utekočinjenega zemeljskega plina |
45 190 |
1,079 |
12,553 |
|
1 kg lesa (25 % vlage) (2) |
13 800 |
0,330 |
3,833 |
|
1 kg peletov/lesnih stiskancev |
16 800 |
0,401 |
4,667 |
|
1 kg odpadkov |
7 400 — 10 700 |
0,177 — 0,256 |
2,056 — 2,972 |
|
1 MJ pridobljene toplote |
1 000 |
0,024 |
0,278 |
|
1 kWh električne energije |
3 600 |
0,086 |
1 (3) |
|
(1)
93 % metana.
(2)
Države članice lahko uporabijo druge vrednosti, odvisno od najpogosteje uporabljanih vrst lesa v zadevni državi članici.
►M3
(3)
Velja, kadar so prihranki energije izračunani v smislu primarne energije s pristopom od spodaj navzgor na podlagi porabe končne energije. Države članice za prihranke električne energije v kWh uporabijo koeficient, določen s pregledno metodologijo na podlagi nacionalnih okoliščin, ki vplivajo na porabo primarne energije, da se tako zagotovi točen izračun dejanskih prihrankov. Te okoliščine se utemeljijo, so preverljive ter temeljijo na objektivnih in nediskriminatornih merilih. Države članice lahko za prihranke električne energije v kWh uporabijo privzeti koeficient vrednosti 2,1 ali se odločijo, da bodo opredelile drugačen koeficient, če ga lahko upravičijo. Države članice pri tem upoštevajo mešanico virov energije, vključeno v svoje celovite nacionalne energetske in podnebne načrte, o katerih uradno obvestijo Komisijo v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999. Do 25. decembra 2022 in nato vsaka štiri leta, Komisija spremeni privzeti koeficient na podlagi dejansko evidentiranih podatkov. Pri tej spremembi se upoštevajo njeni učinki na drugo pravo Unije, kot sta Direktiva 2009/125/ES in Uredba (EU) 2017/1369 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi okvira za označevanje z energijskimi nalepkami in razveljavitvi Direktive 2010/30/EU (UL L 198, 28.7.2017, str. 1). ◄Vir: Eurostat. |
|||
PRILOGA V
Skupne metode in načela za izračun učinka sistemov obveznosti energetske učinkovitosti ali drugih ukrepov politike iz členov 7, 7a in 7b ter člena 20(6)
|
1. |
Metode za izračun prihranka energije, razen tistih, ki izhajajo iz ukrepov obdavčitve, za namene členov 7, 7a in 7b ter člena 20(6). Zavezane, udeležene ali pooblaščene strani ali javni organi izvajalci lahko uporabijo naslednje metode za izračun prihranka energije:
(a)
predvideni prihranek, ki se določi na podlagi rezultatov predhodnih energetskih izboljšav v podobnih obratih, izvedenih pod neodvisnim nadzorom. Splošni pristop je imenovan „predhodni“;
(b)
izmerjeni prihranek, pri čemer se prihranek zaradi izvedbe ukrepa ali paketa ukrepov določi z beleženjem dejanskega zmanjšanja porabe energije ob ustreznem upoštevanju dejavnikov, kot so dodatnost, zasedenost, ravni proizvodnje in vreme, ki lahko vplivajo na porabo. Splošni pristop je imenovan „naknadni“;
(c)
skalirani prihranek, pri čemer se uporabijo tehnične ocene prihranka. Tak pristop se lahko uporabi samo, kadar je pridobitev zanesljivih izmerjenih podatkov za določen obrat težavna ali nesorazmerno draga, na primer pri zamenjavi kompresorja ali električnega motorja z drugačno vrednostjo kWh od tiste, za katero so bili izmerjeni neodvisni podatki o prihranku, ali kadar te ocene na podlagi nacionalno uveljavljenih metodologij in meril izvedejo kvalificirani ali akreditirani strokovnjaki, ki so neodvisni od zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani;
(d)
anketno ugotovljeni prihranek, kadar se ugotavlja odziv porabnikov na nasvete, kampanje obveščanja in sisteme označevanja ali potrjevanja ali merjenje z inteligentnimi števci. Ta pristop se lahko uporabi samo za prihranek, ki je posledica spremembe vedenja porabnikov. Ne sme pa se uporabljati za prihranek, ki je rezultat izvedbe fizičnih ukrepov. |
|
2. |
Pri ugotavljanju prihranka energije zaradi ukrepa za energetsko učinkovitost za namene členov 7, 7a in 7b ter člena 20(6) veljajo naslednja načela:
(a)
Prihranki se prikažejo kot dodani tistim, do katerih bi v vsakem primeru prišlo brez dejavnosti zavezane, udeležene ali pooblaščene strani ali javnih organov izvajalcev. Pri določitvi, kateri prihranki se lahko uveljavljajo kot dodatni, države članice upoštevajo, kako bi se poraba energije in povpraševanje po njej razvijala, če se zadevni ukrep politike ne bi izvajal, pri čemer se oprejo na vsaj naslednje elemente: trendi porabe energije, spremembe vedenja porabnikov, tehnološki napredek in spremembe, ki jih povzročajo drugi ukrepi, izvedeni na ravni Unije ali na nacionalni ravni.
(b)
Prihranki, ki izhajajo iz izvajanja obveznega prava Unije, se štejejo za prihranke, do katerih bi prišlo v vsakem primeru, in se zato ne morejo uveljavljati kot prihranki energije za namene člena 7(1). Z odstopanjem od te zahteve se lahko prihranki v zvezi s prenovo obstoječih stavb uveljavljajo kot prihranki energije za namene člena 7(1), če je zadoščeno merilu pomembnosti iz točke 3(h) te priloge. Prihranki, ki izhajajo iz izvajanja nacionalnih minimalnih zahtev, ki so bile za nove stavbe določene pred prenosom Direktive 2010/31/EU, se lahko uveljavljajo kot prihranki energije za namene točke (a) člena 7(1), če je zadoščeno merilu pomembnosti iz točke 3(h) te priloge in če so države članice te prihranke uradno navedle v svojih nacionalnih akcijskih načrtih za energetsko učinkovitost v skladu s členom 24(2).
(c)
Upošteva se lahko samo prihranek, ki presega naslednje ravni:
(i)
(ii)
zahteve Unije v zvezi z umikom nekaterih proizvodov, povezanih z energijo, s trga zaradi izvajanja izvedbenih ukrepov na podlagi Direktive 2009/125/ES.
(d)
Dovoljene so politike, katerih namen je spodbujanje višjih ravni energetske učinkovitosti proizvodov, opreme, prometnih sistemov, vozil in goriv, stavb in elementov stavb, procesov ali trgov.
(e)
Ukrepi, ki spodbujajo namestitev tehnologij za malo proizvodnjo energije iz obnovljivih virov na ali v stavbah, so lahko upravičeni, da se prištejejo k izpolnjevanju zahtev glede prihrankov energije iz člena 7(1), če je prihranek energije, ki je posledica takega ukrepa, preverljiv in merljiv ali ga je mogoče oceniti. Pri izračunu prihrankov energije morajo biti izpolnjene zahteve iz te priloge.
(f)
Politike, ki pospešujejo uvedbo bolj učinkovitih proizvodov in vozil, se lahko upoštevajo v celoti, pod pogojem, da se prikaže, da do uvedbe pride pred potekom povprečne pričakovane življenjske dobe izdelka ali vozila oziroma pred običajno zamenjavo proizvoda ali vozila, pri čemer se prihranki uveljavljajo le za obdobje do izteka povprečne pričakovane življenjske dobe proizvodov ali vozil, ki bodo zamenjani.
(g)
Pri spodbujanju uvedbe ukrepov za energetsko učinkovitost države članice po potrebi zagotovijo ohranitev standardov kakovosti za proizvode, storitve in izvedbo ukrepov oziroma uvedbo teh standardov, če ti ne obstajajo.
(h)
Zaradi podnebnih razlik med regijami se lahko države članice odločijo, da prihranke prilagodijo standardni vrednosti ali da uskladijo različne prihranke energije s temperaturnimi razlikami med regijami.
(i)
Pri izračunu prihranka energije se upošteva, koliko časa bodo ukrepi učinkovali in hitrost, s katero se bodo prihranki zmanjševali. S tem izračunom se seštejejo prihranki, ki bodo doseženi na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 31. decembra 2020 ali 31. decembra 2030, kakor je ustrezno. Države članice lahko sprejmejo tudi drugo metodo, za katero se ocenjuje, da bo dosegla vsaj isto skupno količino prihranka. Kadar uporabljajo drugo metodo, države članice zagotovijo, da skupna količina prihranka energije, izračunana z uporabo te metode, ne preseže količine prihranka energije, ki bi jo dobile, če bi prihranek energije izračunale s seštevkom prihrankov, doseženih na podlagi vsakega posameznega ukrepa v obdobju od datuma začetka njegovega izvajanja do 31. decembra 2020 ali 31. decembra 2030, kakor je ustrezno. Države članice v svojih celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtih na podlagi Uredbe (EU) 2018/1999 podrobno opišejo, katero drugo metodo so uporabile in kako so zagotovile izpolnjevanje te zavezujoče zahteve za izračun. |
|
3. |
Države članice zagotovijo izpolnjevanje naslednjih zahtev za ukrepe politik, sprejete na podlagi člena 7b in člena 20(6):
(a)
ukrepi politike in posamezni ukrepi zagotovijo preverljiv prihranek končne porabe energije;
(b)
odgovornost vseh udeleženih strani, pooblaščenih strani ali javnih organov izvajalcev, kot je ustrezno, je jasno opredeljena;
(c)
prihranki energije, ki se dosežejo ali bi jih bilo treba doseči, so določeni pregledno;
(d)
količina prihrankov energije, ki jih je treba ali bi jih bilo treba doseči z ukrepom politike, je izražena kot poraba bodisi končne bodisi primarne energije, pri čemer se uporabljajo pretvorbeni faktorji, določeni v Prilogi IV;
(e)
pripravi se letno poročilo o prihrankih energije, ki so jih dosegle pooblaščene strani in udeležene strani ter javni organi izvajalci, in se ga da na voljo javnosti, kakor tudi podatke o letnem trendu prihrankov energije;
(f)
spremljanje rezultatov in izvedba ustreznih ukrepov, če napredek ni zadovoljiv;
(g)
prihrankov energije, ki izhajajo iz posameznega ukrepa, lahko uveljavlja le ena stran;
(h)
dejavnosti udeležene strani, pooblaščene strani ali javnega organa izvajalca naj bi izkazano pomembno prispevale k doseganju prihrankov energije, ki se uveljavljajo. |
|
4. |
Pri ugotavljanju prihranka energije zaradi ukrepov politike v zvezi z obdavčitvijo, uvedenih v skladu s členom 7b, veljajo naslednja načela:
(a)
(b)
prožnosti cen za izračun učinka ukrepov obdavčitve (energije) morajo predstavljati odzivnost povpraševanja po energiji na spremembe cen in se ocenijo na podlagi najnovejših in reprezentativnih uradnih virov podatkov;
(c)
prihranek energije zaradi spremljajočih instrumentov davčne politike, vključno z davčnimi spodbudami ali plačili v sklad, se upošteva ločeno. |
|
5. |
Uradno obveščanje o metodologiji Države članice v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999 uradno obvestijo Komisijo o podrobni metodologiji, ki so jo predlagale za delovanje sistemov obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepov iz členov 7a in 7b ter člena 20(6). Taka uradna obvestila, razen pri davkih, vključujejo informacije o:
(a)
ravni prihrankov energije, zahtevani na podlagi točke (b) prvega pododstavka člena 7(1) ali prihrankov, ki naj bi bili doseženi v celotnem obdobju od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2030;
(b)
zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih straneh ali javnih organih izvajalcih;
(c)
ciljnih sektorjih;
(d)
ukrepih politike in posameznih ukrepih, vključno s pričakovano celotno količino skupnih prihrankov energije na posamezni ukrep;
(e)
trajanju obdobja obveznosti za sistem obveznosti energetske učinkovitosti;
(f)
dejavnostih, določenih v ukrepu politike;
(g)
metodologiji izračuna, vključno s tem, kako se določita dodatnost in pomembnost ter katere metodologije in merila se uporabljajo za predvidene in skalirane prihranke;
(h)
trajanju ukrepov in načinu njihovega izračunavanja ali na čem temeljijo;
(i)
pristopu za upoštevanje podnebnih razlik znotraj države članice;
(j)
sistemih za spremljanje in preverjanje ukrepov iz členov 7a in 7b ter o tem, na kakšen način je zagotovljena njihova neodvisnost od zavezanih, udeleženih ali pooblaščenih strani;
(k)
pri davkih:
(i)
ciljnih sektorjih in segmentu davkoplačevalcev;
(ii)
javnih organih izvajalcih;
(iii)
prihrankih, ki naj bi bili doseženi;
(iv)
trajanju ukrepa obdavčitve ter
(v)
metodologiji izračuna, vključno z dejavniki prožnosti cen in kako so bili ugotovljeni. |
PRILOGA VI
Minimalna merila za energetske preglede, vključno s tistimi, ki se opravijo v okviru sistemov upravljanja z energijo
Energetski pregledi iz člena 8 temeljijo na naslednjih smernicah:
podlaga zanje so ažurni, izmerjeni, sledljivi obratovalni podatki o porabi energije in (za električno energijo) diagrami porabe;
zajemajo podroben pregled diagrama porabe energije za stavbe ali skupine stavb, tehnološke procese ali industrijske obrate, vključno s prevozom;
če je le mogoče izhajajo iz analize stroškov celotnega življenjskega kroga in ne iz preprostih amortizacijskih dob, tako da se upoštevajo dolgoročni prihranki, preostala vrednost dolgoročnih naložb in diskontne stopnje;
so sorazmerni in dovolj reprezentativni, da je mogoče iz njih dobiti zanesljivo sliko splošne energetske učinkovitosti in zanesljivo določiti najboljše možnosti za izboljšanje.
Energetski pregledi omogočajo podrobne in potrjene izračune za predlagane ukrepe, tako da se zagotovijo jasne informacije o možnih prihrankih.
Omogočeno mora biti shranjevanje podatkov, uporabljenih v energetskih pregledih, zaradi opravljanja analiz za preteklo porabo in spremljanje učinkovitosti.
PRILOGA VII
Minimalne zahteve za obračunavanje in informacije na računu na podlagi dejanske porabe zemeljskega plina
1. Minimalne zahteve za obračunavanje
1.1 Obračunavanje na podlagi dejanske porabe
Da bi lahko končni odjemalci uravnavali svojo porabo energije, bi se obračunavanje na podlagi dejanske porabe moralo izvesti vsaj enkrat na leto, informacije o obračunu pa bi morale biti dane na voljo najmanj štirikrat letno na zahtevo ali če so potrošniki izbrali možnost elektronskega prejemanja obračuna, sicer pa dvakrat na leto. Iz te zahteve je mogoče izvzeti plin, ki se uporablja samo za kuhanje.
1.2. Minimalne informacije, ki morajo biti navedene na računu
Države članice zagotovijo, da so, če je ustrezno, v obračunih, pogodbah, transakcijah in potrdilih, izdanih na distribucijskih postajah, končnim odjemalcem v jasni in razumljivi obliki na voljo naslednje informacije oziroma da so te informacije priložene navedenim dokumentom:
veljavne dejanske cene in dejanska poraba energije;
primerjave med sedanjo porabo energije končnega odjemalca in porabo energije v istem obdobju prejšnjega leta, po možnosti v grafični obliki;
kontaktni podatki organizacij končnih odjemalcev, energetskih agencij ali podobnih organov, vključno z naslovi spletnih strani, na katere se je mogoče obrniti za informacije o razpoložljivih ukrepih za izboljšanje energetske učinkovitosti, primerjalnih diagramih porabe končnih odjemalcev in objektivnih tehničnih specifikacijah za opremo, ki porablja energijo.
Kadar koli je to mogoče in koristno, države članice poleg tega zagotovijo, da so končnim odjemalcem v obračunih, pogodbah, transakcijah in potrdilih, izdanih na distribucijskih postajah, v jasni in razumljivi obliki na voljo primerjave s povprečnim standardnim ali referenčnim končnim odjemalcem iz iste porabniške kategorije ali pa da so te informacije priložene navedenim dokumentom oziroma je končni odjemalec nanje napoten.
1.3 Nasveti v zvezi z energetsko učinkovitostjo na računih in druge povratne informacije za končne odjemalce
Distributerji energije, operaterji distribucijskega sistema in podjetja za maloprodajo energije v pogodbah in ob spremembah teh pogodb ter v računih, ki jih prejmejo odjemalci, ali na spletnih straneh, namenjenih posameznim odjemalcem, na jasen in razumljiv način obvestijo svoje odjemalce o kontaktnih podatkih neodvisnih centrov za svetovanje potrošnikom, energetskih agencij ali podobnih ustanov, vključno z naslovi njihovih spletnih strani, na katere se je mogoče obrniti za nasvete o razpoložljivih ukrepih energetske učinkovitosti, primerjalnih diagramih o porabi energije in tehničnih specifikacijah za naprave, ki porabljajo energijo, pri čemer lahko ti nasveti omogočijo zmanjšanje porabe energije teh naprav.
PRILOGA VIIa
Minimalne zahteve za informacije o obračunu in porabi ogrevanja, hlajenja in sanitarne tople vode
1. Obračunavanje na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja
Da se končnim porabnikom omogoči uravnavanje njihove porabe energije, obračunavanje poteka na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja vsaj enkrat na leto.
2. Najmanjša pogostost informacij o obračunu ali porabi
Kadar so nameščeni števci ali delilniki stroškov ogrevanja z daljinskim odčitavanjem, se informacije o obračunu ali porabi na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja od 25. oktobra 2020 končnim porabnikom zagotovijo vsaj vsako četrtletje, in sicer na zahtevo ali kadar so končni odjemalci izbrali možnost elektronskega prejemanja obračuna, sicer pa dvakrat na leto.
Kadar so nameščeni števci ali delilniki stroškov ogrevanja z daljinskim odčitavanjem, se informacije o obračunu ali porabi na podlagi dejanske porabe ali odčitanih podatkov z delilnikov stroškov ogrevanja od 1. januarja 2022 zagotovijo končnim porabnikom vsaj vsak mesec. Lahko so na voljo tudi prek interneta in se posodabljajo tako pogosto, kolikor to dopuščajo merilne naprave in sistemi, ki se uporabljajo. Ogrevanje in hlajenje se izven sezone ogrevanja/hlajenja lahko izvzameta iz te zahteve.
3. Minimalne informacije, ki morajo biti navedene na obračunu
Države članice zagotovijo, da končni porabniki na obračunih, ki temeljijo na dejanski porabi ali odčitanih podatkih z delilnikov stroškov ogrevanja, v jasni in razumljivi obliki prejmejo naslednje informacije ali da so te informacije priložene obračunom:
veljavne dejanske cene in dejanska poraba energije ali skupni stroški ogrevanja in odčitani podatki z delilnikov stroškov ogrevanja;
informacije o uporabljeni mešanici virov energije in s tem povezanih letnih emisijah toplogrednih plinov, tudi za končne porabnike, ki se oskrbujejo iz daljinskega ogrevanja ali daljinskega hlajenja, in opis različnih zaračunanih davkov, dajatev in tarif. Države članice lahko obseg zahteve glede zagotavljanja informacij o emisijah toplogrednih plinov omejijo le na zagotavljanje teh informacij v primerih oskrbovanja z daljinskim ogrevanjem s skupno nazivno vhodno toplotno močjo, večjo od 20 MW;
primerjave med sedanjo porabo energije končnega porabnika in porabo energije v istem obdobju prejšnjega leta, v grafični obliki, za ogrevanje in hlajenje glede na podnebje;
kontaktni podatki organizacij končnih odjemalcev, energetskih agencij ali podobnih organov, vključno z naslovi spletnih strani, na katerih je mogoče najti informacije o razpoložljivih ukrepih za izboljšanje energetske učinkovitosti, primerjalne diagrame porabe končnih porabnikov in objektivne tehnične specifikacije za opremo, ki porablja energijo;
informacije o zadevnih pritožbenih postopkih, storitvah ombudsmana ali mehanizmih za alternativno reševanje sporov, kakor se uporabljajo v državah članicah;
primerjave s povprečnim normaliziranim ali referenčnim končnim porabnikom iz iste porabniške kategorije. V primeru elektronskih obračunov se namesto tega lahko te primerjave zagotovijo na spletu, hkrati pa se priložijo obračunom.
Obračuni, ki ne temeljijo na dejanski porabi ali odčitanih podatkih z delilnikov stroškov ogrevanja, vsebujejo jasno in razumljivo pojasnilo o tem, kako je bil znesek na računu izračunan, in vsaj informacije iz točk (d) in (e).
PRILOGA VIII
Možnosti za učinkovito ogrevanje in hlajenje
Celovita ocena nacionalnih možnosti za učinkovito ogrevanje in hlajenje iz člena 14(1) vključuje in temelji na naslednjem:
Del I
PREGLED OGREVANJA IN HLAJENJA
|
1. |
Potrebe po ogrevanju in hlajenju v smislu ocenjene koristne energije ( 19 ) in količinsko opredeljene porabe končne energije v GWh na leto ( 20 ) po sektorjih:
(a)
gospodinjstva,
(b)
storitve,
(c)
industrija,
(d)
kateri koli drug sektor, ki posamezno predstavlja več kot 5 % skupne nacionalne porabe koristnega ogrevanja ali hlajenja. |
|
2. |
Opredelitev ali, v primeru točke 2(a)(i), opredelitev ali ocena sedanjega sistema oskrbe z ogrevanjem in hlajenjem:
(a)
po tehnologiji, v GWh na leto ( 21 ), če je mogoče, znotraj sektorjev, navedenih v točki 1, pri čemer se razlikuje med energijo, proizvedeno iz fosilnih goriv, in energijo iz obnovljivih virov:
(i)
oskrba, zagotovljena na kraju samem, v stanovanjskih in poslovnih zgradbah:
—
kotli, ki proizvajajo samo toploto,
—
soproizvodnja toplote in električne energije z visokim izkoristkom,
—
toplotne črpalke,
—
druge tehnologije in viri na kraju samem;
(ii)
oskrba, zagotovljena na kraju samem, v neposlovnih in nestanovanjskih zgradbah:
—
kotli, ki proizvajajo samo toploto,
—
soproizvodnja toplote in električne energije z visokim izkoristkom,
—
toplotne črpalke,
—
druge tehnologije in viri na kraju samem;
(iii)
oskrba, zagotovljena od drugod:
—
soproizvodnja toplote in električne energije z visokim izkoristkom,
—
odvečna toplota,
—
druge tehnologije in viri od drugod;
(b)
opredelitev obratov, ki proizvajajo odvečno toploto ali hlad, in njihovega potenciala za oskrbo z ogrevanjem ali hlajenjem, v GWh na leto:
(i)
termoelektrarne, ki lahko proizvajajo ali jih je mogoče naknadno opremiti tako, da lahko proizvajajo odvečno toploto, katerih skupna vhodna toplotna moč presega 50 MW;
(ii)
obrati za soproizvodnjo toplote in električne energije, ki uporabljajo tehnologije iz dela II Priloge I in katerih skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW;
(iii)
sežigalnice odpadkov;
(iv)
obrati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov s skupno vhodno toplotno močjo nad 20 MW, ki proizvajajo toploto ali hlad z uporabo energije iz obnovljivih virov, razen obratov iz točke 2(b)(i) in (ii);
(v)
industrijski obrati, katerih skupna vhodna toplotna moč presega 20 MW in ki lahko zagotavljajo odvečno toploto;
(c)
priglašeni delež energije iz obnovljivih virov in iz odvečne toplote ali hladu pri porabi končne energije v sektorju daljinskega ogrevanja in hlajenja ( 22 ) v zadnjih 5 letih v skladu z Direktivo (EU) 2018/2001. |
|
3. |
Zemljevid, ki zajema celotno nacionalno ozemlje, na katerem je (brez razkrivanja poslovno občutljivih podatkov) navedeno naslednje:
(a)
območja, na katerih je potrebno ogrevanje in hlajenje, določena na podlagi analize iz točke 1, pri čemer se uporabljajo dosledna merila za osredotočanje na energetsko intenzivna območja v občinah in gosto naseljenih območjih;
(b)
obstoječa mesta za oskrbo z ogrevanjem in hlajenjem iz točke 2(b) in obrati za prenos daljinskega ogrevanja;
(c)
načrtovana mesta za oskrbo z ogrevanjem in hlajenjem iz točke 2(b) in obrati za prenos daljinskega ogrevanja. |
|
4. |
Napoved gibanja potreb po ogrevanju in hlajenju, da se ohrani perspektiva za naslednjih 30 let, v GWh, ob upoštevanju zlasti napovedi za naslednjih 10 let, spreminjanja potreb v stavbah in različnih sektorjih industrije ter vpliva politik in strategij, povezanih z upravljanjem povpraševanja, kot so dolgoročne strategije za prenovo stavb v skladu z Direktivo (EU) 2018/844. |
Del II
CILJI, STRATEGIJE IN POLITIČNI UKREPI
|
5. |
Načrtovani prispevek države članice k nacionalnim ciljem in prispevki k petim razsežnostim energetske unije iz člena 3(2)(b) Uredbe (EU) 2018/1999, doseženi z učinkovitim ogrevanjem in hlajenjem, zlasti kar zadeva točke od 1 do 4 člena 4(b) in točko 4(b) člena 15, pri čemer se opredeli, kateri od teh elementov dopolnjujejo celovite nacionalne energetske in podnebne načrte. |
|
6. |
Splošni pregled obstoječih politik in ukrepov, kot so opisani v najnovejšem poročilu, predloženem v skladu s členi 3, 20, 21 in 27(a) Uredbe (EU) 2018/1999. |
Del III
ANALIZA GOSPODARSKEGA POTENCIALA UČINKOVITEGA OGREVANJA IN HLAJENJA
|
7. |
Analiza gospodarskega potenciala ( 23 ) različnih tehnologij za ogrevanje in hlajenje se za celotno nacionalno ozemlje opravi z analizo stroškov in koristi iz člena 14(3), z njo pa se opredelijo alternativni scenariji za učinkovitejše tehnologije ogrevanja in hlajenja z energijo iz obnovljivih virov, pri čemer se, kjer je primerno, razlikuje med energijo, proizvedeno iz fosilnih goriv in energijo iz obnovljivih virov. Upoštevati bi bilo treba naslednje tehnologije:
(a)
industrijsko odvečno toploto in hlad;
(b)
sežiganje odpadkov;
(c)
soproizvodnjo z visokim izkoristkom;
(d)
obnovljive vire energije (kot so geotermalna energija, sončna toplotna energija in biomasa), ki se ne uporabljajo za soproizvodnjo z visokim izkoristkom;
(e)
toplotne črpalke;
(f)
zmanjšanje izgub toplote in hladu iz obstoječih daljinskih omrežij. |
|
8. |
Analiza gospodarskega potenciala vključuje naslednje korake in premisleke:
(a)
Premisleki:
(i)
analiza stroškov in koristi za namene člena 14(3) vključuje ekonomsko analizo, ki upošteva socialno-ekonomske in okoljske dejavnike ( 24 ), ter finančno analizo, opravljeno za oceno projektov z vidika vlagateljev. Pri ekonomski in finančni analizi se kot kriterij za ocenjevanje uporabi neto sedanja vrednost;
(ii)
izhodiščni scenarij bi moral služiti kot referenčna točka, upoštevati bi moral obstoječe politike v času priprave celovite ocene ( 25 ) in se navezovati na podatke, zbrane v skladu z delom I in točko 6 dela II te priloge;
(iii)
alternativni scenariji upoštevajo cilje glede energijske učinkovitosti in obnovljivih virov energije iz Uredbe (EU) 2018/1999. V vsakem scenariju so predstavljeni naslednji elementi v primerjavi z izhodiščnim scenarijem:
—
gospodarski potencial preučenih tehnologij, pri čemer se kot merilo uporablja neto sedanja vrednost,
—
zmanjšanje emisij toplogrednih plinov,
—
prihranki primarne energije v GWh na leto,
—
vpliv na delež obnovljivih virov energije v nacionalni mešanici virov energije.
Scenarije, ki zaradi tehničnih ali finančnih razlogov ali zaradi nacionalnih predpisov niso izvedljivi, je mogoče izločiti že v zgodnji fazi analize stroškov in koristi, če je to utemeljeno s skrbnimi, jasnimi in izčrpno dokumentiranimi premisleki. pri ocenjevanju in sprejemanju odločitev bi bilo treba upoštevati stroške in prihranke energije, ugotovljene v analiziranih scenarijih, ki so posledica večje prožnosti pri dobavi energije in izboljšanja delovanja električnih omrežij, tudi prihranke in nenastale stroške zaradi manjšega vlaganja v infrastrukturo.
(b)
Stroški in koristi Stroški in koristi iz točke 8(a) zajemajo vsaj naslednje:
(i)
koristi:
—
vrednost proizvodnje za porabnika (ogrevanje, hlajenje in elektrika),
—
zunanje koristi, kot so koristi za okolje, emisije toplogrednih plinov ter zdravje in varnost, kolikor je to mogoče,
—
učinki na trgu dela, energetska varnost in konkurenčnost, kolikor je to mogoče;
(ii)
stroški:
—
stroški kapitala za obrate in opremo,
—
stroški kapitala za pripadajoča energetska omrežja,
—
variabilni in fiksni stroški obratovanja,
—
stroški energije,
—
stroški, povezani z okoljem, zdravjem in varnostjo, kolikor je to mogoče,
—
stroški, povezani s trgom dela, energetska varnost in konkurenčnost, kolikor je to mogoče.
(c)
Zadevni alternativni scenariji: Preučijo se vsi zadevni scenariji v primerjavi z izhodiščnim, vključno z vlogo učinkovitega individualnega ogrevanja in hlajenja.
(i)
Analiza stroškov in koristi lahko zajema bodisi projektno oceno bodisi skupino projektov za širšo lokalno, regionalno ali nacionalno oceno, da bi v okviru načrtovanja oskrbe ugotovili, katera možnost oskrbe z ogrevanjem ali hlajenjem je glede na izhodiščni scenarij stroškovno najbolj ugodna in koristna za dano geografsko območje.
(ii)
Države članice določijo pristojne organe, odgovorne za izvedbo analiz stroškov in koristi iz člena 14. Predložijo podrobne metodologije in predpostavke v skladu s to prilogo ter oblikujejo in objavijo postopke za ekonomsko analizo.
(d)
Meje in celostni pristop:
(i)
geografska meja pokriva ustrezno natančno opredeljeno geografsko območje;
(ii)
pri analizah stroškov in koristi se upoštevajo vsi ustrezni centralizirani ali decentralizirani viri oskrbe, ki so na voljo v okviru sistema in geografskih mej, vključno s tehnologijami, obravnavanimi v točki 7 dela III te priloge, ter trendi in značilnosti potreb po ogrevanju in hlajenju.
(e)
Predpostavke:
(i)
države članice za pripravo analiz stroškov in koristi sporočijo predpostavke v zvezi s cenami najpomembnejših vhodnih in izhodnih dejavnikov ter diskontne stopnje;
(ii)
diskontna stopnja, ki se uporabi v ekonomski analizi za izračun neto sedanje vrednosti, se izbere v skladu z evropskimi ali nacionalnimi smernicami;
(iii)
če je ustrezno, države članice v nacionalnem in/ali regionalnem/lokalnem okviru uporabijo napovedi nacionalnega, evropskega ali mednarodnega gibanja cen energije;
(iv)
cene, uporabljene v ekonomski analizi, odražajo socialno-ekonomske stroške in koristi. Kolikor je to mogoče, tj. kadar obstaja tržna cena ali kadar je ta že regulirana na evropski ali nacionalni ravni, bi morali biti vključeni zunanji stroški, kot so vplivi na okolje in zdravje.
(f)
Analiza občutljivosti:
(i)
vključi se analiza občutljivosti, s katero se na podlagi variabilnih dejavnikov, ki bistveno vplivajo na rezultat izračunov, kot so različne cene energije, ravni povpraševanja, diskontne stopnje in drugi, ocenijo stroški in koristi projekta ali skupine projektov. |
Del IV
MOREBITNE NOVE STRATEGIJE IN UKREPI POLITIKE
|
9. |
Pregled novih zakonodajnih in nezakonodajnih ukrepov politike ( 26 ) za uresničitev gospodarskega potenciala, opredeljenega v skladu s točkama 7 in 8, skupaj s predvidenim:
(a)
zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov;
(b)
prihranki primarne energije v GWh na leto;
(c)
vplivom na delež soproizvodnje z visokim izkoristkom;
(d)
vplivom na delež obnovljivih virov energije v nacionalni mešanici virov energije ter v sektorju ogrevanja in hlajenja;
(e)
povezavami z nacionalnim finančnim načrtovanjem in prihranki stroškov za javni proračun in udeležence na trgu;
(f)
ocenjenimi ukrepi javne podpore, če obstajajo, z letnim proračunom in opredelitvijo možnega elementa pomoči. |
PRILOGA IX
ANALIZA STROŠKOV IN KORISTI
▼M6 —————
Del 2
Načela za namen člena 14(5) in (7)
Analize stroškov in koristi zagotovijo informacije za ukrepe iz člena 14(5) in (7):
Če se načrtuje obrat, ki je namenjen samo proizvodnji električne energije, ali obrat, ki ne izkorišča toplote, se naredi primerjava med načrtovanim obratom ali načrtovano prenovo in enakovrednim obratom, ki proizvaja enako količino električne energije ali procesne toplote, vendar izkorišča odvečno toploto in dobavlja toploto prek omrežij za soproizvodnjo z visokim izkoristkom in/ali za daljinsko ogrevanje in hlajenje.
Pri oceni se v okviru danih geografskih mej upošteva načrtovani obrat in vsa ustrezna mesta, na katerih je ali bi lahko bilo potrebno ogrevanje in bi jih lahko oskrboval ta obrat, ob upoštevanju racionalnih možnosti (npr. tehnične izvedljivosti in oddaljenosti).
Sistemska meja se določi tako, da so vključeni načrtovani obrat in toplotne obremenitve, kot so stavba(-e) in tehnološki proces. V okviru te sistemske meje se določijo in primerjajo skupni stroški zagotavljanja toplote in električne energije za oba primera.
V toplotno obremenitev je vključena obstoječa toplotna obremenitev, kot so industrijski obrati ali obstoječi sistem daljinskega ogrevanja, na urbanih območjih pa tudi toplotna obremenitev in stroški, do katerih bi prišlo, če bi bila skupina stavb ali del mesta oskrbovana z novimi omrežji za daljinsko ogrevanje in/ali nanje priključena.
Analiza stroškov in koristi se opravi na podlagi opisa načrtovanega obrata in obrata ali obratov, s katerimi se ta primerja, v katerem so navedeni električna oziroma toplotna zmogljivost, vrsta goriva, načrtovana uporaba in načrtovano letno število obratovalnih ur, lokacija ter potrebe po električni in toplotni energiji.
Zaradi primerjave se upoštevajo potreba po toplotni energiji ter načini ogrevanja in hlajenja, ki jih uporabljajo bližnja mesta, kjer je potrebno ogrevanje. V primerjavo so zajeti stroški, povezani z infrastrukturo, za načrtovani obrat in obrat, s katerim se ta primerja.
Analiza stroškov in koristi za namene člena 14(5) vključuje ekonomsko analizo, ki zajema finančno analizo, ki prikazuje dejanske transakcije v denarnem toku naložb v posamezne obrate in njihovo obratovanje.
Projekti s pozitivnim rezultatom analize stroškov in koristi so tisti, za katere diskontirana vsota koristi v ekonomski in finančni analizi presega diskontirano vsoto stroškov (presežek koristi glede na stroške).
Države članice določijo vodilne smernice za metodologijo, predpostavke in časovni okvir za ekonomsko analizo.
Države članice lahko od podjetij, odgovornih za obratovanje termoelektrarn, industrijskih obratov, omrežij za daljinsko ogrevanje in hlajenje, ali drugih strank, na katera vpliva opredelitev sistemskih in geografskih meja, zahtevajo podatke, ki bodo uporabljeni pri oceni stroškov in koristi posameznega obrata.
PRILOGA X
Potrdilo o izvoru električne energije, proizvedene v soproizvodnji z visokim izkoristkom
Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo naslednje:
potrdilo o izvoru električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom:
ista energijska enota iz soproizvodnje z visokim izkoristkom se upošteva le enkrat.
Potrdilo o izvoru iz člena 14(10) vsebuje vsaj naslednje podatke:
ime, lokacijo, vrsto in (toplotno in električno) zmogljivost obrata, v katerem je bila energija proizvedena;
datume in kraje proizvodnje;
spodnjo kalorično vrednost goriva, iz katerega je bila električna energija proizvedena;
količino in namen uporabe toplote, ki je bila proizvedena skupaj z električno energijo;
količino električne energije iz soproizvodnje z visokim izkoristkom skladno s Prilogo II, zajeto v potrdilu,
prihranek primarne energije, izračunan v skladu s Prilogo II na podlagi harmoniziranih referenčnih vrednosti izkoristkov, ki so navedene v točki (f) Priloge II;
nazivno električno in toplotno učinkovitost obrata;
ali je obrat dobil pomoč za naložbe in v kakšni višini;
ali je energijska enota prejela katero koli drugo obliko nacionalnega programa podpore in v kakšnem obsegu ter vrsto programa podpore;
datum, ko je obrat začel obratovati, in
datum in državo izdaje ter enotno identifikacijsko številko.
Potrdilo o izvoru standardno velja za 1 MWh. Nanaša se na neto proizvedeno električno energijo, ki se izmeri na mejah elektrarne in pošlje v omrežje.
PRILOGA XI
Merila energetske učinkovitosti za regulacijo energetskega omrežja in za tarife električnega omrežja
1. Omrežne tarife upoštevajo znižanje stroškov v omrežjih, doseženih na strani povpraševanja in z ukrepi odzivanja na povpraševanje ter porazdeljenim pridobivanjem energije, vključno s prihranki zaradi zmanjševanja stroškov dobave ali naložb v omrežje in učinkovitejšega delovanja omrežja.
2. Regulacija omrežja in omrežne tarife operaterjem omrežij ali podjetjem za maloprodajo energije ne preprečujejo, da bi dajali na razpolago sistemske storitve za ukrepe odzivanja na povpraševanje, upravljanje povpraševanja in porazdeljeno pridobivanje energije na organiziranih trgih električne energije, zlasti:
preusmeritev končnih odjemalcev z obremenitve v času konic na obremenitev zunaj konic ob upoštevanju razpoložljivosti energije iz obnovljivih virov, energije, pridobljene v soproizvodnji, in porazdeljenega pridobivanja energije;
prihranke energije zaradi odzivanja energetskih povezovalcev na povpraševanje porazdeljenih potrošnikov;
zmanjšanje povpraševanja zaradi ukrepov za energetsko učinkovitost, ki jih sprejmejo ponudniki energetskih storitev, vključno s podjetji za energetske storitve;
povezavo in razporejanje proizvodnih virov pri nižjih ravneh napetosti;
povezavo proizvodnih virov, ki so bližje kraju porabe, in
shranjevanje energije.
V tej določbi izraz „organizirani trgi električne energije“ vključuje trge OTC in borze električne energije za trgovanje z energijo, zmogljivostjo, storitvami izravnave in pomožnimi storitvami v vseh časovnih okvirih, vključno s terminskimi trgi, kratkoročnimi trgi za en dan vnaprej in meddnevnimi trgi.
3. Tarife za omrežje ali maloprodajo lahko podpirajo dinamično določanje cen za ukrepe odzivanja na povpraševanje s strani končnih odjemalcev, in sicer:
tarife glede na čas porabe;
določanje cen v konicah;
določanje cen v realnem času in
popuste v konicah.
PRILOGA XII
ZAHTEVE GLEDE ENERGETSKE UČINKOVITOSTI ZA OPERATERJE PRENOSNEGA SISTEMA IN OPERATERJE DISTRIBUCIJSKEGA SISTEMA
Operaterji prenosnega sistema in operaterji distribucijskega sistema:
vzpostavijo in objavijo standardna pravila v zvezi s prevzemanjem in delitvijo stroškov za tehnične prilagoditve, kot so priključitve na omrežje, ojačitve obstoječega omrežja in vzpostavitev novih omrežij, izboljšano delovanje omrežja in nediskriminatorno izvajanje omrežnih kodeksov, ki so potrebna, da bi vključili nove proizvajalce, ki dovajajo električno energijo, proizvedeno v soproizvodnji z visokim izkoristkom, v medsebojno povezano omrežje;
zagotovijo vsem novim proizvajalcem električne energije, proizvedene v soproizvodnji z visokim izkoristkom, ki želijo biti povezani v sistem, izčrpne in potrebne zahtevane informacije, vključno s:
celovito in podrobno oceno stroškov, povezanih s priključitvijo na omrežje;
razumnim in točnim časovnim razporedom za prejemanje in obdelavo vlog za priključitev na omrežje;
razumnim okvirnim časovnim razporedom za vsako predlagano priključitev na omrežje. Celoten proces priključitve na omrežje ne bi smel biti daljši od 24 mesecev, pri čemer se upoštevata praktična izvedljivost in nediskriminatornost;
zagotovitvijo standardizirane in poenostavljene postopke za priključitev porazdeljenih proizvajalcev energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom na omrežje.
Standardna pravila iz točke (a) temeljijo na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih, zlasti ob upoštevanju vseh stroškov in koristi, povezanih s priključitvijo teh proizvajalcev na omrežje. V pravilih so lahko določene različne vrste priključitve.
PRILOGA XIII
Minimalni obseg podatkov, ki jih je treba vključiti v pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, sklenjene z javnim sektorjem, ali med razpisne pogoje, ki so z njimi povezani
▼M4 —————
PRILOGA XV
Korelacijska tabela
|
Direktiva 2004/8/ES |
Ta direktiva |
|
Člen 1 |
Člen 1(1) |
|
Člen 2 |
Člen 1(1) |
|
Člen 3, točka (a) |
Člen 2, točka 30 |
|
Člen 3, točka (b) |
Člen 2, točka 32 |
|
Člen 3, točka (c) |
Člen 2, točka 31 |
|
Člen 3, točka (d) |
Člen 2, točka 33 |
|
Člen 3, točki (e) in (f) |
— |
|
Člen 3, točka (g) |
Člen 2, točka 35 |
|
Člen 3, točka (h) |
— |
|
Člen 3, točka (i) |
Člen 2, točka 34 |
|
Člen 3, točka (j) |
— |
|
Člen 3, točka (k) |
Člen 2, točka 36 |
|
Člen 3, točka (l) |
Člen 2, točka 37 |
|
Člen 3, točka (m) |
Člen 2, točka 39 |
|
Člen 3, točka (n) |
Člen 2, točka 38 |
|
Člen 3, točka (o) |
— |
|
— |
Člen 2, točke 40, 41, 42, 43 in 44 |
|
Člen 4(1) |
Priloga II, točka (f), prva podtočka |
|
Člen 4(2) |
Člen 14(10), drugi pododstavek |
|
Člen 4(3) |
— |
|
Člen 5 |
Člen 14(10), prvi pododstavek in Priloga X |
|
Člen 6 |
Člen 14(1) in (3), prilogi VIII in IX |
|
Člen 7(1) |
Člen 14(11) |
|
Člen 7(2) in (3) |
— |
|
Člen 8 |
Člen 15(5) |
|
— |
Člen 15(6), (7), (8) in (9) |
|
Člen 9 |
— |
|
Člen 10(1) in (2) |
Člen 14(1) in člen 24(2), Priloga XIV, del 2 |
|
Člen 10(3) |
Člen 24(6) |
|
Člen 11 |
Člen 24(3) |
|
— |
Člen 24(5) |
|
Člen 12(1) in (3) |
— |
|
Člen 12(2) |
Priloga II, točka (c) |
|
Člen 13 |
Člen 22(2) |
|
Člen 14 |
— |
|
Člen 15 |
Člen 28 |
|
Člen 16 |
— |
|
Člen 17 |
Člen 29 |
|
Člen 18 |
Člen 30 |
|
Priloga I |
Priloga I, del II |
|
Priloga II |
Priloga I, del I in del II, zadnji pododstavek |
|
Priloga III |
Priloga II |
|
Priloga IV |
Priloga VII |
|
— |
Priloga IX |
|
Direktiva 2006/32/ES |
Ta direktiva |
|
Člen 1 |
Člen 1(1) |
|
Člen 2 |
Člen 1(1) |
|
Člen 3, točka (a) |
Člen 2, točka 1 |
|
Člen 3, točka (b) |
Člen 2, točka 4 |
|
Člen 3, točka (c) |
Člen 2, točka 6 |
|
Člen 3, točka (d) |
Člen 2, točka 5 |
|
— |
Člen 2, točki 2 in 3 |
|
Člen 3, točka (e) |
Člen 2, točka 7 |
|
Člen 3, točke (f), (g), (h) in (i) |
— |
|
— |
Člen 2, točke 8 do 19 |
|
Člen 3, točka (j) |
Člen 2, točka 27 |
|
— |
Člen 2, točka 28 |
|
Člen 3, točka (k) |
— |
|
Člen 3, točka (l) |
Člen 2, točka 25 |
|
— |
Člen 2, točka 26 |
|
Člen 3, točka (m) |
— |
|
Člen 3, točka (n) |
Člen 2, točka 23 |
|
Člen 3, točka (o) |
Člen 2, točka 20 |
|
Člen 3, točka (p) |
Člen 2, točka 21 |
|
Člen 3, točka (q) |
Člen 2, točka 22 |
|
Člen 3, točki (r) in (s) |
— |
|
— |
Člen 2, točke 24, 29, 44 in 45 |
|
— |
Člen 3 |
|
— |
Člen 4 |
|
Člen 4 |
— |
|
Člen 5 |
Člena 5 in 6 |
|
Člen 6(1)(a) |
Člen 7(8), točki (a) in (b) |
|
Člen 6(1)(b) |
Člen 18(3) |
|
Člen 6(2) |
Člen 7(1), (5), (6), (7), (9), (10), (11) in (12) |
|
— |
Člen 7(2) in (3) |
|
Člen 6(3) |
Člen 18(2), točki (b) in (c) |
|
Člen 6(5) |
— |
|
Člen 7 |
Člen 17 |
|
Člen 8 |
Člen 16(1) |
|
— |
Člen 16(2) in (3) |
|
Člen 9(1) |
Člen 19 |
|
Člen 9(2) |
Člen 18(1), točka (d), podtočka (i) |
|
— |
Člen 18(1), točke (a), (b), (c), (d), podtočka (ii), in (e) |
|
Člen 10(1) |
Člen 15(4) |
|
Člen 10(2) |
Člen 15(3) |
|
— |
Člen 15(7), (8) in (9) |
|
Člen 11 |
Člen 20 |
|
Člen 12(1) |
Člen 8(1) |
|
Člen 12(2) |
— |
|
— |
Člen 8(2), (3), (4), (5), (6) in (7) |
|
Člen 12(3) |
— |
|
Člen 13(1) |
Člen 9 |
|
Člen 13(2) |
Člen 10 in Priloga VII, točka 1.1 |
|
Člen 13(3) |
Priloga VII, točki 1.2 in 1.3 |
|
— |
Člen 11 |
|
— |
Člen 12 |
|
— |
Člen 13 |
|
— |
Člen 15(1) in (2) |
|
— |
Člen 18(2), točki (a) in (d) |
|
— |
Člen 21 |
|
Člen 14(1) in (2) |
Člen 24(1) in (2) |
|
Člen 14(3) |
— |
|
Člen 14(4) in (5) |
Člen 24(3) |
|
— |
Člen 24(4) in (7) do (11) |
|
— |
Člen 22(1) |
|
Člen 15(1) |
Člen 22(2) |
|
Člen 15(2), (3) in (4) |
— |
|
— |
Člen 23 |
|
— |
Člen 25 |
|
Člen 16 |
Člen 26 |
|
Člen 17 |
Člen 27 |
|
Člen 18 |
Člen 28 |
|
Člen 19 |
Člen 29 |
|
Člen 20 |
Člen 30 |
|
Priloga I |
— |
|
Priloga II |
Priloga IV |
|
Priloga III |
— |
|
Priloga IV |
— |
|
Priloga V |
— |
|
Priloga VI |
Priloga III |
|
— |
Priloga V |
|
— |
Priloga VI |
|
— |
Priloga VII |
|
— |
Priloga XI |
|
— |
Priloga XII |
|
— |
Priloga XIII |
|
— |
Priloga XIV |
|
— |
Priloga XV |
( 1 ) UL L 304, 14.11.2008, str. 1.
( 2 ) UL L 134, 30.4.2004, str. 114.
( 3 ) UL L 124, 20.5.2003, str. 36.
( 4 ) Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).
( 5 ) UL L 216, 20.8.2009, str. 76.
( 6 ) UL L 197, 21.7.2001, str. 30.
( 7 ) UL L 343, 23.12.2011, str. 91.
( 8 ) UL L 24, 29.1.2008, str. 8.
( 9 ) UL L 123, 12.5.2016, str. 1.
( 10 ) UL L 282, 19.10.2016, str. 4.
( *1 ) UL L 153, 18.6.2010, str. 13.“;
( 11 ) UL L 338, 17.12.2008, str. 55.
( 12 ) UL L 381, 28.12.2006, str. 24.
( 13 ) UL L 342, 22.12.2009, str. 46.
( 14 ) Države članice lahko uporabijo drugačen pretvorbeni količnik, če lahko njegovo uporabo upravičijo.
( 15 ) Uredba (ES) št. 443/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nove osebne avtomobile kot del celostnega pristopa Skupnosti za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 140, 5.6.2009, str. 1).
( 16 ) Uredba (EU) št. 510/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2011 o določitvi standardov emisijskih vrednosti za nova lahka gospodarska vozila kot del celostnega pristopa Unije za zmanjšanje emisij CO2 iz lahkih tovornih vozil (UL L 145, 31.5.2011, str. 1).
( 17 ) Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51).
( 18 ) Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, 11.12.2006, str. 1).
( 19 ) Količina toplotne energije, potrebna za zadovoljitev potreb končnih uporabnikov po ogrevanju in hlajenju.
( 20 ) Uporabiti bi bilo treba najnovejše razpoložljive podatke.
( 21 ) Uporabiti bi bilo treba najnovejše razpoložljive podatke.
( 22 ) Potem ko se v skladu s členom 35 Direktive (EU) 2018/2001 določi metodologija za izračun količine energije iz obnovljivih virov, ki se uporablja za hlajenje in daljinsko hlajenje, se opredelitev „hlajenja z energijo iz obnovljivih virov“ opravi v skladu z navedeno direktivo. Do takrat se opravlja v skladu z ustrezno nacionalno metodologijo.
( 23 ) Analiza gospodarskega potenciala naj bi določila količino energije (v GWh), ki jo lahko na leto proizvede vsaka analizirana tehnologija. Pri tem bi bilo treba upoštevati tudi omejitve in medsebojno povezanost energetskih sistemov. Za analizo bi se lahko uporabili modeli na podlagi predvidevanj obratovanja, reprezentativnega za običajne tehnologije in sisteme.
( 24 ) Vključno z oceno iz člena 15(7) Direktive (EU) 2018/2001.
( 25 ) Presečni datum za upoštevanje politik pri izhodiščnem scenariju je konec leta pred letom, do konca katerega bi bilo treba pripraviti celovito oceno. Politik, sprejetih do enega leta pred rokom za predložitev celovite ocene, tako ni treba upoštevati.
( 26 ) Ta pregled vključuje ukrepe in programe financiranja, ki se lahko sprejmejo v obdobju celovite ocene, brez poseganja v ločeno priglasitev javnih shem podpore za oceno državne pomoči.