2008R0593 — SL — 24.07.2008 — 000.001

---

Ta dokument je mišljen zgolj kot dokumentacijsko orodje in institucije za njegovo vsebino ne prevzemajo nobene odgovornosti

►B	UREDBA (ES) št. 593/2008 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL L 177, 4.7.2008, p.6)

popravljena z:

►C1	Popravek, UL L 309, 24.11.2009, str. 87  (593/2008)

---

▼B

UREDBA (ES) št. 593/2008 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 17. junija 2008

o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I)

POGLAVJE I

PODROČJE UPORABE

Člen 1

Vsebinsko področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja v civilnih in gospodarskih zadevah v primerih, ko pride do kolizije med zakoni več držav.

Ne uporablja pa se zlasti v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah.

2.  Ta uredba se ne uporablja za:

3.  Ta uredba se ne uporablja za dokaze in postopek, brez poseganja v člen 18.

4.  V tej uredbi izraz „država članica“ pomeni države članice, za katere se ta uredba uporablja. V členu 3(4) in v členu 7 pa ta izraz pomeni vse države članice.

Člen 2

Univerzalna uporaba

Uporabi se vsako pravo, na katerega napotuje ta uredba, ne glede na to, ali gre za pravo ene od držav članic.

POGLAVJE II

ENOTNA PRAVILA

Člen 3

Svoboda izbire

1.  Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. Izbira mora biti izrecno izražena ali mora jasno izhajati iz pogodbenih določil ali okoliščin primera. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se izbrano pravo uporablja za pogodbo v celoti ali le za njen del.

2.  Pogodbeni stranki se lahko kadar koli dogovorita, da se za pogodbo uporablja drugo pravo, kot se je prej uporabljalo na podlagi prejšnje izbire v skladu s tem členom ali na podlagi drugih določb te uredbe. Če se pogodbeni stranki po sklenitvi pogodbe dogovorita za spremembo prava, ki naj se uporablja za pogodbo, to ne posega v formalno veljavnost pogodbe v smislu člena 11 ali v pravice tretjih oseb.

3.  Kadar so vsi elementi, pomembni za zadevo, v trenutku izbire prava v državi, katere prava pogodbeni stranki nista izbrali, izbira pogodbenih strank ne posega v uporabo določb prava te države, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom.

4.  Kadar so vsi elementi, pomembni za zadevo, v trenutku izbire prava v eni ali več državah članicah, izbira prava tretje države s strani pogodbenih strank ne posega v uporabo določb prava Skupnosti, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po potrebi kakor so te določbe prava Skupnosti izvedene v državi članici sodišča, pred katerim poteka postopek.

5.  Obstoj in veljavnost dogovora pogodbenih strank o izbiri prava se presoja v skladu z določbami členov 10, 11 in 13.

Člen 4

Pravo, ki se uporablja, če pogodbeni stranki ne izbereta prava

1.  Če pogodbeni stranki nista izbrali prava v skladu s členom 3, se pravo, ki se uporablja za pogodbo, določi brez poseganja v člene 5 do 8, kakor sledi:

2.  Če pogodba ni zajeta v odstavku 1 ali če bi lahko elemente pogodbe uvrstili v več kot eno točko od (a) do (h) iz odstavka 1, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče pogodbena stranka, ki je dolžna opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev.

3.  Kadar je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 1 ali 2, se uporablja pravo te druge države.

4.  Če prava, ki se uporablja, ni mogoče določiti v skladu z odstavkoma 1 ali 2, se za pogodbo uporablja pravo države, s katero je ta pogodba najtesneje povezana.

Člen 5

Prevozne pogodbe

1.  Kadar pravo, ki naj se uporabi za pogodbo o prevozu blaga, ni bilo izbrano v skladu s členom 3, se uporablja pravo države običajnega prebivališča prevoznika, če se tudi kraj prevzema blaga v prevoz ali kraj dostave blaga ali običajno prebivališče pošiljatelja nahaja v tej državi. Če ti pogoji niso izpolnjeni, se uporablja pravo države, v kateri se nahaja kraj dostave, o katerem sta se dogovorili pogodbeni stranki.

2.  Kadar pogodbeni stranki prava, ki naj se uporabi za pogodbo o prevozu potnikov, nista izbrali v skladu z drugim pododstavkom, je pravo, ki se uporablja, pravo države običajnega prebivališča potnika, če je v tej državi tudi kraj odhoda ali namembni kraj. Če ti pogoji niso izpolnjeni, se uporablja pravo države, v katerem ima prevoznik običajno prebivališče.

Pogodbeni stranki lahko za pravo, ki se uporablja za pogodbo o prevozu potnikov, v skladu s členom 3 izbereta le pravo države, v kateri:

3.  Če je iz vseh okoliščin primera razvidno, da je – v primeru, da pogodbeni stranki ne izbereta prava – pogodba očitno v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 1 ali 2, se uporablja pravo te druge države.

Člen 6

Potrošniške pogodbe

1.  Brez poseganja v člena 5 in 7 se za pogodbo, ki jo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe („potrošnik“), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik:

in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti.

2.  Ne glede na odstavek 1 lahko pogodbeni stranki za pogodbo, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, izbereta pravo, ki naj se uporablja v skladu s členom 3. Vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 1, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava.

3.  Če pogoji iz točk (a) ali (b) odstavka 1 niso izpolnjeni, se pravo, ki se uporablja za pogodbo med potrošnikom in podjetnikom, določi na podlagi členov 3 in 4.

4.  Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata:

Člen 7

Zavarovalne pogodbe

1.  Ta člen se uporablja za pogodbe iz odstavka 2, ne glede na to, ali je krita nevarnost v državi članici ali zunaj nje, ter za vse druge zavarovalne pogodbe, ki krijejo nevarnosti na ozemlju držav članic. Ne uporablja se za pozavarovalne pogodbe.

2.  Zavarovalno pogodbo, ki krije veliko nevarnost, kot je opredeljena v členu 5(d) Prve direktive Sveta 73/239/EGS z dne 24. julija 1973 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti neposrednega zavarovanja, razen življenjskega zavarovanja ( 16 ), ureja pravo, ki ga pogodbeni stranki izbereta v skladu s členom 3 te uredbe.

Če pogodbeni stranki ne izbereta prava, ki naj se uporablja, se za zavarovalno pogodbo uporablja pravo države, kjer ima svoje običajno prebivališče zavarovalnica. Kjer je iz vseh okoliščin v zadevi jasno, da je pogodba očitno tesneje povezana z drugo državo, se uporablja pravo te druge države.

3.  V primeru zavarovalne pogodbe, ki ne sodi med pogodbe iz odstavka 2, lahko pogodbeni stranki v skladu s členom 3 izbereta le naslednje pravo:

Kadar v primerih iz točke (a), (b) ali (e) zadevne države članice ponujajo večjo svobodo izbire prava za zavarovalno pogodbo, lahko pogodbene stranke to svobodo izkoristijo.

Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, ki naj se uporablja, v skladu s tem odstavkom, se za takšno pogodbo uporablja pravo države članice, v kateri je nevarnost v trenutku sklenitve pogodbe.

4.  Naslednja dodatna pravila se uporabljajo za zavarovalne pogodbe, ki krije nevarnosti, za katere država članica nalaga obveznost sklenitve zavarovanja:

5.  Če pogodba krije nevarnosti, ki se nahajajo v več kot eni državi članici, se za namene uporabe tretjega pododstavka odstavka 3 in odstavka 4 šteje, da pogodbo sestavlja več pogodb, od katerih se vsaka nanaša le na eno državo članico.

6.  Za namene tega člena se država, v kateri je nevarnost, določi v skladu s členom 2(d) Druge direktive Sveta 88/357/EGS z dne 22. junija 1988 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja, ki opredeljuje določbe za učinkovito uresničevanje svobode opravljanja storitev ( 17 ), v primerih življenjskega zavarovanja pa je država, v kateri je nevarnost, država članica obveznosti v smislu člena 1(1)(g) Direktive 2002/83/ES.

Člen 8

Individualne pogodbe o zaposlitvi

1.  Za individualne pogodbe o zaposlitvi se uporablja pravo, ki ga v skladu s členom 3 izbereta pogodbeni stranki. Vendar pa taka izbira prava delavca ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopati z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavki 2, 3 in 4 tega člena, če pogodbeni stranki ne bi bili izbrali drugega prava.

2.  Če pogodbeni stranki nista izbrali prava, ki naj se uporablja za individualno pogodbo o zaposlitvi, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri oziroma iz katere delavec v izpolnjevanju pogodbe običajno opravlja svoje delo. Če delavec začasno opravlja delo v drugi državi, se ne šteje, da se je država, v kateri običajno opravlja delo, spremenila.

3.  Če prava, ki naj se uporablja, ni mogoče določiti v skladu z odstavkom 2, se za pogodbo uporablja pravo države, v kateri se nahaja poslovna enota, ki je delavca zaposlila.

4.  Kadar iz vseh okoliščin izhaja, da je pogodba v tesnejši zvezi z drugo državo kot z državo iz odstavka 2 ali 3, se uporablja pravo te druge države.

Člen 9

Prevladujoče obvezne določbe

1.  Prevladujoče obvezne določbe so določbe, katerih upoštevanje je po mnenju države bistvenega pomena za zaščito njenih javnih interesov, kot je na primer njena politična, socialna ali gospodarska ureditev, in sicer do take mere, da se te določbe uporabljajo za vse primere, ki sodijo na njihovo področje uporabe, ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja za pogodbo na podlagi te uredbe.

2.  Nobena določba te uredbe ne omejuje uporabe prevladujočih obveznih določb prava države sodišča, pred katerim poteka postopek.

3.  Prevladujočim obveznim določbam prava države, v kateri morajo biti ali so bile izpolnjene obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe, se lahko prizna učinek, kolikor te prevladujoče obvezne določbe izpolnitev pogodbe opredeljujejo kot nezakonito. Pri odločitvi o učinkovanju teh določb se upošteva njihova narava in namen ter posledice njihove uporabe oziroma neuporabe.

Člen 10

Soglasje volj in materialna veljavnost

1.  Obstoj in veljavnost pogodbe ali obstoj in veljavnost pogodbenih določil se presoja po pravu, ki bi se uporabljalo po tej uredbi, če bi bila pogodba ali pogodbena določila veljavna.

2.  Vseeno se lahko pogodbena stranka, kadar zatrjuje, da ni soglašala, sklicuje na pravo države, v kateri ima običajno prebivališče, če je iz okoliščin mogoče sklepati, da učinka njenega ravnanja ni primerno presojati po pravu iz odstavka 1.

Člen 11

Formalna veljavnost

1.  Pogodba, sklenjena med osebami, ki so ali katerih zastopniki so ob sklenitvi pogodbe v isti državi, je formalno veljavna, če zadosti obličnostnim zahtevam po pravu, ki se v skladu s to uredbo uporablja za samo vsebino pogodbe, ali obličnostnim zahtevam po pravu države, v kateri je pogodba sklenjena.

2.  Pogodba, sklenjena med osebami, ki so ali katerih zastopniki so ob sklenitvi pogodbe v različnih državah, je formalno veljavna, če zadosti obličnostnim zahtevam po pravu, ki se v skladu s to uredbo uporablja za vsebino pogodbe, ali obličnostnim zahtevam po pravu ene od držav, v kateri se ob sklenitvi pogodbe nahaja ena od pogodbenih strank ali eden od zastopnikov, ali po pravu države, v kateri je imela ena od pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe običajno prebivališče.

3.  Enostranski pravni posel v zvezi z obstoječo ali nameravano pogodbo je formalno veljaven, če zadosti obličnostnim zahtevam po pravu države, ki se v skladu s to uredbo uporablja za samo vsebino pogodbe ali bi se zanjo uporabljalo, ali po pravu države, v kateri je bil ta posel opravljen, ali po pravu države, v kateri je imela oseba, ki je ta posel opravila, v tistem trenutku običajno prebivališče.

4.  Odstavki 1, 2 in 3 tega člena se ne uporabljajo za pogodbe, ki sodijo na področje uporabe člena 6. Obliko takih pogodb ureja pravo države, v kateri ima običajno prebivališče potrošnik.

5.  Ne glede na odstavke 1 do 4 se za pogodbo, katere predmet je stvarna pravica na nepremičnini ali najemna pravica na nepremičnini, uporabljajo obličnostne zahteve po pravu države, v kateri je nepremičnina, če so po tem pravu:

Člen 12

Obseg uporabe prava, ki se uporablja

1.  Pravo, ki se uporablja za pogodbo v skladu s to uredbo, ureja predvsem:

2.  V zvezi z načinom izpolnitve in dejanji, ki jih je treba opraviti v primeru nepopolne izpolnitve, se upošteva pravo države, kjer se pogodba izpolni.

Člen 13

Poslovna in pravna nesposobnost

V primeru pogodbe, sklenjene med osebama, ki se nahajata v isti državi, se lahko fizična oseba, ki bi bila pravno in poslovno sposobna po pravu te države, sklicuje na svojo pravno in poslovno nesposobnost na podlagi prava druge države samo, če je druga pogodbena stranka v trenutku sklenitve pogodbe vedela za njeno nesposobnost oziroma tega ni vedela zaradi malomarnosti.

Člen 14

Odstop terjatev in pogodbena subrogacija

1.  Za razmerje med odstopnikom in prevzemnikom pri odstopu terjatve ali pogodbeni subrogaciji nasproti drugi osebi („dolžnik“) se uporablja pravo, ki se v skladu s to uredbo uporablja za pogodbo med odstopnikom in prevzemnikom.

2.  Pravo, ki se uporablja za terjatev, ki je predmet odstopa oziroma subrogacije, določa, ali je terjatev prenosljiva, določa razmerja med prevzemnikom in dolžnikom, pogoje, pod katerimi se lahko odstop ali subrogacija uveljavlja nasproti dolžniku, ter vprašanje, ali je dolžnik izpolnil svoje obveznosti.

3.  Koncept odstopa v tem členu vključuje popoln odstop terjatve, odstop terjatve v zavarovanje, pa tudi odstop zastavne pravice ali drugih pravic, ki obstojijo na terjatvah zaradi zavarovanja.

Člen 15

Subrogacija po zakonu

Kadar ima oseba („upnik“) nasproti drugi osebi („dolžnik“) pogodbeno terjatev, tretja oseba pa ima obveznost poravnati to terjatev upniku ali je to terjatev na podlagi svoje obveznosti že poravnala upniku, se upravičenost tretje osebe, da uveljavlja pravice, ki jih je imel upnik nasproti dolžniku po pravu, ki se je uporabljalo za njuno razmerje, in obseg te upravičenosti presojata po pravu, ki se uporablja za obveznost te tretje osebe, da poravna terjatev.

Člen 16

Več dolžnikov

Če ima upnik terjatev do več dolžnikov, ki odgovarjajo za isto terjatev, in je eden od dolžnikov terjatev že deloma ali v celoti poravnal, se pravo, ki se uporablja za obveznost dolžnika do upnika, uporablja tudi za pravico dolžnika zahtevati povračilo od ostalih sodolžnikov. Ostali sodolžniki lahko proti temu dolžniku uveljavljajo ugovore, ki so jih imeli nasproti upniku po pravu, ki se uporablja za njihove obveznosti do upnika.

Člen 17

Pobot

Kadar se pogodbeni stranki nista dogovorili o pravici do pobota, se za pobot uporablja pravo, ki se uporablja za terjatev, proti kateri se uveljavlja pravica pobota.

Člen 18

Dokazno breme

1.  Pravo, ki ureja pogodbeno obligacijsko razmerje po tej uredbi, se uporablja kolikor glede pogodbenih obligacijskih razmerij postavlja zakonske domneve ali določa dokazno breme.

2.  Pravni posel se lahko dokazuje z vsakim dokaznim sredstvom, ki ga dopušča pravo države sodišča, pred katerim poteka postopek, ali katero koli pravo iz člena 11, po katerem je pravni posel formalno veljaven, pod pogojem, da je tako dokazno sredstvo pred sodiščem, pred katerim poteka postopek, možno izvesti.

POGLAVJE III

DRUGE DOLOČBE

Člen 19

Običajno prebivališče

1.  Za namene te uredbe je običajno prebivališče družb in drugih subjektov, s pravno osebnostjo ali brez nje, kraj njihove glavne uprave.

Običajno prebivališče fizične osebe, ki opravlja svojo poslovno dejavnost, je glavni kraj njenega poslovanja.

2.  Kadar je pogodba sklenjena v okviru poslovanja agencije, podružnice ali druge poslovne enote ali če mora po pogodbi obveznosti izpolniti taka agencija, podružnica ali druga poslovna enota, se za običajno prebivališče šteje kraj, v katerem se nahaja ta agencija, podružnica ali druga poslovna enota.

3.  Za namene ugotavljanja običajnega prebivališča je odločilen trenutek sklenitve pogodbe.

Člen 20

Izključitev zavračanja

Uporaba prava katere koli države po tej uredbi pomeni uporabo v tej državi veljavnih pravil, brez pravil mednarodnega zasebnega prava te države, razen če je s to uredbo drugače določeno.

Člen 21

Javni red države sodišča, pred katerim poteka postopek

Uporaba posamezne določbe prava katere koli države po tej uredbi se lahko zavrne le, če je takšna uporaba očitno nezdružljiva z javnim redom države sodišča, pred katerim poteka postopek.

Člen 22

Države z več kot enim pravnim sistemom

1.  Če država obsega več ozemeljskih enot, od katerih ima vsaka svoja lastna pravna pravila za pogodbena obligacijska razmerja, se pri določanju, katero pravo se uporablja po tej uredbi, vsaka od teh enot obravnavana kot država.

2.  Država članica, v kateri imajo različne ozemeljske enote svoja lastna pravna pravila za pogodbena obligacijska razmerja, te uredbe ni dolžna uporabljati za kolizije med pravnimi redi teh enot.

Člen 23

Razmerje do drugih določb prava Skupnosti

Z izjemo člena 7 ta uredba ne posega v uporabo določb prava Skupnosti, ki v zvezi s posameznimi zadevami določajo kolizijska pravila za pogodbena obligacijska razmerja.

Člen 24

Razmerje do Rimske konvencije

1.  Ta uredba v državah članicah nadomesti Rimsko konvencijo, razen v zvezi z ozemlji držav članic, ki sodijo v ozemeljsko področje uporabe te konvencije in za katera se v skladu s členom 299 Pogodbe ta uredba ne uporablja.

2.  V obsegu, v katerem ta uredba nadomesti določbe Rimske konvencije, se vsako sklicevanje na to konvencijo razume kot sklicevanje na to uredbo.

Člen 25

Razmerje do obstoječih mednarodnih konvencij

1.  Ta uredba ne posega v uporabo mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so v trenutku sprejetja te uredbe ena ali več držav članic in ki določajo kolizijska pravila za pogodbena obligacijska razmerja.

2.  Vendar pa ta uredba v razmerjih med državami članicami prevlada nad konvencijami, sklenjenimi izključno med dvema ali več državami članicami, kolikor se te konvencije nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.

Člen 26

Seznam konvencij

1.  Države članice do 17. junija 2009 uradno obvestijo Komisijo o konvencijah iz člena 25(1). Po tem datumu države članice Komisijo uradno obvestijo o vseh odpovedih teh konvencij.

2.  Komisija v šestih mesecih po prejemu uradnih obvestil iz odstavka 1 v Uradnem listu Evropske unije objavi:

Člen 27

Klavzula o pregledu

1.  Komisija do 17. junija 2013 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te uredbe. Če je to primerno, poročilu priloži predloge za spremembo te uredbe. Poročilo vključuje:

2.  Komisija do 17. junija 2010 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o vprašanju učinkov odstopa terjatve nasproti tretjim osebam in o vprašanju prednosti odstopljene terjatve pred pravico druge osebe. Če je to primerno, poročilu priloži predlog za spremembo te uredbe in presojo vplivov določb, ki naj se uvedejo.

Člen 28

Časovna uporaba

▼C1

Ta uredba se uporablja za pogodbe, sklenjene od 17. decembra 2009 dalje.

▼B

POGLAVJE IV

KONČNE DOLOČBE

Člen 29

Začetek veljavnosti in uporaba

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 17. decembra 2009, z izjemo člena 26, ki se uporablja od 17. junija 2009.

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

---

( 1 ) UL C 318, 23.12.2006, str. 56.

( 2 ) Mnenje Evropskega parlamenta z dne 29. novembra 2007 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne 5. junija 2008.

( 3 ) UL C 12, 15.1.2001, str. 1.

( 4 ) UL C 53, 3.3.2005, str. 1.

( 5 ) UL L 12, 16.1.2001, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1791/2006 (UL L 363, 20.12.2006, str. 1).

( 6 ) UL L 199, 31.7.2007, str. 40.

( 7 ) UL C 334, 30.12.2005, str. 1.

( 8 ) UL L 145, 30.4.2004, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2008/10/ES (UL L 76, 19.3.2008, str. 33).

( 9 ) UL L 375, 31.12.1985, str. 3. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2008/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 76, 19.3.2008, str. 42).

( 10 ) UL L 280, 29.10.1994, str. 83.

( 11 ) UL L 166, 11.6.1998, str. 45.

( 12 ) UL L 18, 21.1.1997, str. 1.

( 13 ) UL L 178, 17.7.2000, str. 1.

( 14 ) UL L 345, 19.12.2002, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2008/19/ES (UL L 76, 19.3.2008, str. 44).

( 15 ) UL L 158, 23.6.1990, str. 59.

( 16 ) UL L 228, 16.8.1973, str. 3. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/68/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 323, 9.12.2005, str. 1).

( 17 ) UL L 172, 4.7.1988, str. 1. Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2005/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 149, 11.6.2005, str. 14).