(1)

Norsk Industri, norveško industrijsko združenje (v nadaljnjem besedilu: pritožnik), je 15. avgusta 2016 (2) pri Nadzornemu organu Efte vložilo pritožbo, v kateri je trdilo, da je občina Tromsø na Norveškem (v nadaljnjem besedilu: občina) podjetju za ravnanje z odpadki Remiks Næring AS (v nadaljnjem besedilu: Remiks Næring) dodelila domnevno nezakonito državno pomoč z nakupom storitev zbiranja komercialnih odpadkov v vrednosti, ki presega „tržno ceno“.

(2)

Nadzorni organ Efte je z dopisom z dne 5. septembra 2016 (3) pritožbo posredoval norveškim organom in jih pozval, naj predložijo pripombe v zvezi s trditvami. Norveški organi so z dopisom z dne 4. oktobra 2016 predložili pripombe k pritožbi (4).

(3)

Nadzorni organ Efte je 26. oktobra 2016 (5) pritožnika obvestil o „neprednostnem“ statusu zadeve v skladu z odstavkom 49 svojih smernic o najboljših praksah pri izvajanju postopkov za nadzor državne pomoči (v nadaljnjem besedilu: smernice Nadzornega organa Efte o najboljših praksah) (6).

(4)

Pritožnik je z dopisom z dne 15. decembra 2016 (7) predložil pripombe k pripombam norveškega organa k pritožbi.

(5)

Nadzorni organ Efte je z elektronskim sporočilom z dne 18. januarja 2017 (8) od norveških organov zahteval dodatna pojasnila o dejstvih. Norveški organi so na zahtevo po informacijah odgovorili z dopisom z dne 28. februarja 2017 (9) in elektronskim sporočilom z dne 20. marca 2017 (10).

(6)

Nadzorni organ Efte se je 24. maja 2017 sestal s pritožnikom in mu omogočil, da podrobneje predstavi svoje pomisleke (11). Z dopisom z dne 24. maja 2017 (12) je pritožniku v skladu z odstavkom 48(b) smernic Nadzornega organa Efte o najboljših praksah predložil svoje predhodno mnenje o trditvah. V dopisu je zagovarjal stališče, da pravila EGP o državni pomoči niso bila kršena, saj se zdi, da je občina storitve zbiranja komercialnih odpadkov kupovala pod tržnimi pogoji. Kljub temu je pritožnika pozval, naj predloži dodatne informacije, na podlagi katerih bi lahko spremenil svoje mnenje.

(7)

Pritožnik je z dopisom z dne 22. junija 2017 (13) predložil pripombe k predhodni oceni Nadzornega organa Efte, ki so bile norveškim organom poslane 26. junija 2017 (14). Norveški organi so pripombe predložili 22. avgusta 2017 (15).

(8)

Nadzorni organ Efte je z dopisom z dne 31. avgusta 2017 (16) norveškim organom poslal formalno zahtevo za pojasnila. Z dopisom z dne 15. septembra 2017 (17) je od pritožnika prejel dodatne pripombe. Norveški organi so na zahtevo za pojasnila odgovorili z dopisom z dne 31. oktobra 2017 (18).

(9)

Norveški organi so z elektronskim sporočilom z dne 10. novembra 2017 predložili dodatne informacije (19). Pritožnik je z dopisom z dne 13. novembra 2017 (20) predložil dodatne informacije. Norveški organi so z elektronskim sporočilom z dne 28. novembra 2017 Nadzornemu organu Efte predložili tudi dodatno dokumentacijo (21).

(10)

Pritožnik je z dopisom z dne 15. januarja 2018 (22) predložil pripombe k odgovoru norveških organov na zahtevo za pojasnila. Z dopisom z dne 31. januarja 2018 (23) je poslal nadaljnje pripombe, v katerih je oblikoval dodatne trditve. Podjetje Remiks Husholdning AS (v nadaljnjem besedilu: Remiks Husholdning) naj storitev predelave odpadkov od podjetja Remiks Produksjon AS (v nadaljnjem besedilu: Remiks Produksjon) ne bi kupovalo pod tržnimi pogoji, pritožnik pa je izrazil tudi dvom glede tega, ali je bila začetna kapitalizacija skupine Remiks skladna z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(11)

Nadzorni organ Efte je z dopisom z dne 16. januarja 2018 (24) norveškim organom poslal drugo zahtevo za pojasnila. Dne 13. februarja 2018 se je z njimi sestal, da bi jim pojasnil zahtevo za pojasnila. Norveški organi so na drugo zahtevo Nadzornega organa Efte za pojasnila odgovorili z dopisom z dne 6. marca 2018 (25). Pritožnik je 22. maja 2018 (26) predložil pripombe k odgovoru norveških organov.

(12)

Nadzorni odbor Efte je s Sklepom št. 085/19/COL z dne 4. decembra 2019 (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka) začel formalno preiskavo. Na tej stopnji je predhodno mnenje Nadzornega organa Efte bilo, da:

(13)

Sklep o začetku postopka je bil 6. februarja 2020 objavljen v Uradnem listu Evropske unije (27) in njegovem Dopolnilu EGP (28), v katerem je Nadzorni organ Efte norveške organe in zainteresirane strani pozval, naj predložijo pripombe k ukrepom, navedenim v sklepu o začetku postopka.

(14)

Norveški organi so na sklep o začetku postopka odgovorili z dopisom z dne 24. februarja 2020 (29). Nadzorni organ Efte je 6. marca 2020 prejel pripombe zainteresiranih strani (30). Z dopisom z dne 13. marca 2020 (31) je pripombe zainteresiranih strani posredoval norveškim organom, ki so nanje odgovorili z dopisom z dne 7. aprila 2020 (32). Pritožnik je 13. avgusta 2020 (33) predložil dodatne pripombe.

(15)

Nadzorni organ Efte je z dopisom z dne 31. januarja 2022 (34) norveškim organom poslal tretjo zahtevo za pojasnila. Norveški organi so nanjo odgovorili z dopisom z dne 25. marca 2022 (35). Pritožnik je pripombe k odgovoru predložil z dopisom z dne 1. julija 2022 (36).

(16)

Nadzorni organ Efte se je 7. septembra 2022 sestal z norveškimi organi. Z njimi se je ponovno sestal 10. novembra 2022. Po teh sestankih je z njimi imel tudi neformalne stike.

(17)

Vrednostna veriga ravnanja s trdnimi komunalnimi odpadki se začne z zbiranjem odpadkov od različnih „povzročiteljev odpadkov“, kot so zasebna gospodinjstva, javna in zasebna podjetja ter ustanove na določenem območju. Ti zbrani odpadki se nato prepeljejo na postajo za pretovarjanje odpadkov ali v predelovalni obrat, kjer se razvrstijo v različne „frakcije odpadkov“, kot so papir, steklo, plastika, kovine itd., čemur sledi predhodna obdelava (mletje, stiskanje, pakiranje), nato se odpadki združijo v večje tovore in po potrebi začasno shranijo.

(18)

Odpadki se nato pošljejo v obrate za „obdelavo odpadkov“, ki so nižje v verigi in so specializirani za snovno predelavo ali proizvodnjo energije. Ti obrati odpadke predelajo, jih reciklirajo v sekundarne surovine in izdelke ali jih uporabijo kot vhodni material pri pretvorbi odpadkov v energijo, kompostiranju, proizvodnji bioplina itd. Odpadni material, ki ga ni mogoče predelati, se odloži na odlagališčih ali sežge. Nekatere frakcije odpadkov lahko na teh podrejenih trgih prinesejo pozitivno „prodajno“ vrednost, vendar je glavno pravilo, da so s končno obdelavo in odstranjevanjem povezani stroški.

(19)

Ravnanje z odpadki je na Norveškem urejeno z zakonom o nadzoru nad onesnaževanjem (37).

(20)

Do leta 2004 so bili v skladu z zakonom o nadzoru nad onesnaževanjem odpadki razvrščeni kot „potrošniški odpadki“ ali „proizvodni odpadki“. S 1. julijem 2004 je bila opredelitev odpadkov glede na vrsto spremenjena v opredelitev glede na izvor, in sicer na „gospodinjske odpadke“ in „komercialne odpadke“.

(21)

V zakonu o nadzoru nad onesnaževanjem so „gospodinjski odpadki“ opredeljeni kot odpadki iz zasebnih gospodinjstev, vključno z večjimi predmeti, kot je inventar (38). Norveške občine morajo v skladu z navedenim zakonom zagotoviti zbiranje gospodinjskih odpadkov (39). Poleg tega morajo imeti skladišča za odpadke ali obrate za obdelavo in odlaganje gospodinjskih odpadkov ter morajo take odpadke sprejemati (40). Stroški ravnanja s takimi odpadki se pokrijejo s pristojbino, ki se zaračuna prebivalcem občine (41). Ta pristojbina se izračuna na podlagi „načela celotnih stroškov“, tj. pokritje vseh stroškov ravnanja z gospodinjskimi odpadki brez ustvarjanja dobička za občine.

(22)

V zakonu o nadzoru nad onesnaževanjem so „komercialni odpadki“ opredeljeni kot odpadki iz javnih in zasebnih podjetij in ustanov (42). V skladu z navedenim zakonom norveškim občinam ni treba organizirati ravnanja s komercialnimi odpadki. Zato lahko vsak izvajalec dejavnosti na trgu ponuja take storitve. Vendar pa morajo vsi povzročitelji komercialnih odpadkov zagotoviti ustrezno ravnanje z lastnimi komercialnimi odpadki (43). Zato morajo norveške občine zagotoviti ustrezno ravnanje z „lastnimi“ komercialnimi odpadki, ki jih proizvajajo razni občinski subjekti (vrtci, bolnišnice, domovi za nego itd.).

(23)

Pred letom 2002 je občina organizirala ravnanje s potrošniškimi odpadki v okviru občinske agencije „Renovasjonsetaten“, upravne veje občine. Zbiranje, prevoz, sortiranje, začasno skladiščenje in predelava potrošniških odpadkov ter ureditev nadaljnje obdelave in odstranjevanja odpadkov so torej potekali „interno“, v okviru pravnega monopola.

(24)

Občina je v pričakovanju prihodnjih sprememb pri razvrstitvi odpadkov v skladu z zakonom o nadzoru nad onesnaževanjem reorganizirala svoje dejavnosti ravnanja z odpadki. Od leta 2002 je bil portfelj obstoječih „odjemalcev“ občine razdeljen med dva subjekta; tisti, ki so spadali v novo kategorijo „gospodinjski odpadki“, so ostali pri agenciji Renovasjonsetaten, medtem ko so bili tisti, ki so spadali v kategorijo „komercialni odpadki“, preneseni na novo občinsko podjetje MiljøXpert Tromsø KF. Dejavnosti predelave in obdelave so bile nadalje ločene od agencije Renovasjonsetaten in prenesene na novo občinsko podjetje (45), Avfallsbehandling Tromsø KF.

(25)

Ko so julija 2004 končno začele veljati spremembe zakona o nadzoru nad onesnaževanjem, dejavnosti zbiranja odpadkov, ki jih je izvajalo podjetje MiljøXpert Tromsø KF, niso več spadale v okvir pravnega monopola. Obstoječi portfelj občinskih ter drugih javnih in zasebnih odjemalcev podjetja MiljøXpert Tromsø KF je tako postal izpostavljen konkurenci, podjetje pa se je lahko potegovalo za nove odjemalce na razširjenem trgu „komercialnih odpadkov“. Čeprav so lahko posamezni občinski subjekti načeloma svobodno izbirali ponudnike, so vsi ostali pri podjetju MiljøXpert Tromsø KF, podobno kot številni obstoječi javni in zasebni odjemalci.

(26)

Občina je junija 2004 ločeno ustanovila podjetje Tromsø Miljøpark KF za upravljanje razvoja območja, danes znanega kot Remiks Miljøpark. Takrat so bile dejavnosti ravnanja z odpadki v občini razpršene na več različnih lokacijah, zato je bila potrebna geografska združitev.

(27)

Občinski svet je prostorski načrt za zadevno območje sprejel že leta 1999 (46). V ta razvojni projekt je bila vključena gradnja upravne stavbe ter obrata za sprejem in predelavo odpadkov. Gradbena dela so se začela spomladi 2005, obrati pa so bili uradno odprti septembra 2006. Upravna stavba je bila dokončana avgusta 2008 (47).

(28)

Nadaljnje prestrukturiranje je sledilo leta 2007, ko so bile dejavnosti podjetij MiljøXpert Tromsø KF in Avfallsbehandling Tromsø KF ter agencije Renovasjonsetaten združene pod okriljem enega samega občinskega podjetja, in sicer Remiks Tromsø KF. Novi subjekt je tako izvajal dejavnosti ravnanja z gospodinjskimi odpadki in tržne dejavnosti v zvezi s komercialnimi odpadki ter predelavo odpadkov in poskrbel za končno obdelavo odpadkov. Obrat za predelavo na lokaciji Miljøpark je bil takrat v celoti operativen, vendar je bila, kot je navedeno zgoraj, upravna stavba še vedno v gradnji. Zato je občina do dokončanja gradnje podjetje Tromsø Miljøpark KF ohranila kot ločen subjekt.

(29)

Končna reorganizacija je bila izvedena v letih 2009 in 2010, ko je občina razpustila podjetji Tromsø Miljøpark KF in Remiks Tromsø KF ter ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo Remiks Miljøpark AS s tremi odvisnimi podjetji: Remiks Husholdning AS, Remiks Næring AS in Remiks Produksjon AS, kot je podrobneje opisano v nadaljevanju. Ti subjekti so skupaj poimenovani kot „skupina Remiks“.

(30)

Ob sprejetju sklepa o začetku postopka je bilo podjetje Remiks Miljøpark AS (v nadaljnjem besedilu: Remiks Miljøpark) matično podjetje skupine Remiks, ki je bilo v 99,99-odstotni lasti občine in 0,01-odstotni lasti občine Karlsøy (48). Njegov namen je bil, da prek svojih odvisnih podjetij postane ponudnik celovitih storitev ravnanja z odpadki v regiji.

(31)

Glavna naloga podjetja Remiks Miljøpark v skupini je bilo zagotavljanje skupnih upravnih storitev svojim odvisnim podjetjem in upravljanje obratov na lokaciji podjetja Remiks Miljøpark, kjer subjekti skupine Remiks opravljajo glavnino svojih dejavnosti (49).

(32)

Remiks Næring je bilo odvisno podjetje v popolni lasti podjetja Remiks Miljøpark. Podjetje je bilo poslovni subjekt, ki je deloval na lokalnem trgu zbiranja komercialnih odpadkov, kjer je opravljal storitve za zasebna podjetja in javne ustanove (50).

(33)

Podjetje Remiks Næring je od začetka leta 2010 do 1. februarja 2017 zagotavljalo storitve zbiranja odpadkov za občinske subjekte in ustanove. Skupno je prodaja storitev občini v tem obdobju predstavljala približno 15 % skupnega letnega prometa podjetja Remiks Næring.

(34)

Podjetje Remiks Husholdning je bilo odvisno podjetje v popolni lasti podjetja Remiks Miljøpark. Njegova glavna naloga je bila ravnanje z gospodinjskimi odpadki za občini, njegovi lastnici, v skladu z njunimi obveznostmi občin po zakonu o nadzoru nad onesnaževanjem (51). Nadzorni organ Efte je leta 2013 menil, da so storitve ravnanja s komunalnimi gospodinjskimi odpadki negospodarske (52). Podjetje Remiks Husholdning je bilo javno komunalno podjetje, ustanovljeno na podlagi zakona, kar pomeni, da je dobilo nadomestilo na podlagi „načela celotnih stroškov“, opisanem v zgornjem odstavku (21). S 1. februarjem 2017 je prevzelo tudi odgovornost za ravnanje z lastnimi komercialnimi odpadki občine.

(35)

Podjetje Remiks Produksjon je bilo odvisno podjetje v popolni lasti podjetja Remiks Miljøpark. Podjetje je bilo poslovni subjekt, dejaven na področju storitev predelave in obdelave odpadkov. Podjetje Remiks Produksjon je neposredno izvajalo sprejem, sortiranje, predobdelavo in vmesno skladiščenje odpadkov na lokaciji Miljøpark, vendar pa je storitve končne obdelave odpadkov kupovalo od nadaljnjih ponudnikov nižje v verigi na Norveškem in zunaj nje (53).

(36)

Kot je opisano v oddelku 2.2.1, je občina v preteklosti svoje dejavnosti ravnanja z odpadki organizirala v okviru občinskih podjetij. Podjetje Remiks Næring je po ustanovitvi skupine Remiks prevzelo odgovornost za dejavnosti v zvezi z zbiranjem komercialnih odpadkov, vključno z nalogo zbiranja komercialnih odpadkov, ki jih proizvajajo različni občinski subjekti in ustanove (54).

(37)

Podjetje Remiks Næring je v zadevnem obdobju ponujalo tri glavne kategorije storitev:

(38)

Ob prenosu dejavnosti na podjetje Remiks Næring niso bila v zvezi z dogovorom z občino izvedena ponovna pogajanja ali razpisni postopek, saj je podjetje Remiks Næring zgolj nadaljevalo opravljanje enakih storitev kot prejšnje občinsko podjetje za različne občinske enote. Zato občina in podjetje Remiks Næring nista nikoli sklenila formalne pogodbe za zbiranje komercialnih odpadkov. Namesto tega so norveški organi dogovor opisali kot „nenapisan okvirni sporazum“, v okviru katerega vsaka občinska enota (skupaj približno 150) (55) odloča o svojih potrebah in predloži svoje zahteve, račun pa se ji izstavi ločeno (56).

(39)

Na sliki 1 je prikazan razvoj skupnih prihodkov podjetja Remiks Næring v obdobju 2010–2016, ki so razčlenjeni po viru. Natančneje, prikazan je delež prihodkov, ki izhajajo iz prodaje zunanjim zasebnim in javnim odjemalcem („zunanja prodaja“), in delež prihodkov, povezanih s skupno prodajo raznim občinskim subjektom („prodaja storitev občini“ ali „skupno nadomestilo“, ki ga je plačala občina).

(40)

S slike 1 je razvidno, da so se skupni prihodki podjetja Remiks Næring v navedenem obdobju nominalno povečali za 58 % (približno 30 milijonov NOK). Prihodki od prodaje storitev občini so se povečali za približno 47 % (približno 3,7 milijona NOK). Prodaja storitev občini je v teh letih v povprečju predstavljala približno 15 % skupnih prihodkov podjetja Remiks Næring (gibala se je v razponu 13 %–16 %), od leta 2010 pa se je zmanjšala za približno 1 %.

Slika 1: Skupni prihodki podjetja Remiks Næring v obdobju 2010–2016 (v milijonih NOK)

Vir: letno poročilo podjetja Remiks Næring AS.

(41)

Na spodnji sliki 2 sta prikazana razvoj marže iz poslovanja podjetja Remiks Næring v obdobju 2010–2017, ko je podjetje Remiks Næring opravljalo storitve za občino, in razvoj marže iz poslovanja v obdobju 2018–2020, ko teh storitev ni več opravljalo. Podjetje Remiks Næring je imelo v obdobju 2010–2017 povprečno 4,7-odstotno maržo iz poslovanja, v obdobju 2018–2020 pa 2,3-odstotno.

Slika 2: Bruto marža iz poslovanja podjetja Remiks Næring v obdobju 2010–2020

Vir: letno poročilo podjetja Remiks Næring AS.

(42)

Pritožnik je pred sprejetjem sklepa o začetku postopka trdil, da glede na to, da v zvezi s pogodbo s podjetjem Remiks Næring za zbiranje odpadkov iz občinskih stavb ni bil objavljen javni razpis, pogodba zaradi „previsoke cene“ verjetno vključuje nezakonito državno pomoč.

(43)

Pritožnik je v komunikaciji z Nadzornim organom Efte v podporo svoji trditvi navedel štiri argumente, in sicer: (i) primerjava z zneskom, ki ga plačuje občina Bodø, kaže na preplačilo; (ii) občina se ni pogajala o boljših cenah na podlagi svojega položaja največjega kupca v regiji; (iii) nadomestilo, plačano podjetju Remiks Næring, se je v obdobju 2010–2016 znatno povečalo in (iv) primerjava s stroški, ki jih je imelo podjetje Remiks Husholdning za opravljanje enake storitve v letu 2017, kaže na znatne marže pri prodaji storitev občini.

(44)

Pred sprejetjem sklepa o začetku postopka je pritožnik opozoril, da je bilo nadomestilo, plačano podjetju Remiks Næring v letu 2015, znatno višje od vrednosti pogodbe o storitvah zbiranja odpadkov, sklenjene med podjetjem Retura Iris AS in občino Bodø.

(45)

Vendar so norveški organi trdili, da se tržni pogoji in s tem cene med različnimi območji Norveške zelo razlikujejo, razlikujeta pa se tudi vsebina in kakovost storitev. Primerjalna analiza z občinami na drugih območjih zato ni bila ustrezna (57). Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka na podlagi argumentov, ki so jih predložili norveški organi, predhodno ugotovil, da občina Bodø ni primerno referenčno merilo za določitev tržnih pogojev v občini Tromsø (58).

(46)

Pred sprejetjem sklepa o začetku postopka so norveški organi trdili, da bi bilo mogoče prodajo storitev občini primerjati s podobno prodajo zunanjim javnim in zasebnim odjemalcem na istem lokalnem trgu, da bi izključili „previsoke cene“. V zvezi s tem so poudarili, da je podjetje Remiks Næring zasebnim in javnim subjektom ponujalo enake storitve po enakih cenah. Poleg tega so Nadzorni organ Efte obvestili, da je približno 60 % prodaje storitev občini zadevalo nakupe naročnin po „fiksni ceni“, ki so predstavljale približno 30 % celotne prodaje takih storitev podjetja Remiks Næring.

(47)

Norveški organi so predstavili pregled storitev z največjimi prihodki, tako naročnin po fiksni ceni kot tudi drugih storitev, ki so jih občinski subjekti kupili v letu 2015. Pregled, ki je predstavljal 70 % celotne prodaje storitev občini tistega leta, je pokazal, da je za vse vključene storitve razen štirih mogoče najti več „ustreznih“ zunanjih odjemalcev (59). Norveški organi so menili, da ustrezni odjemalci verjetno obstajajo tudi za preostalih 30 %, vendar so pojasnili, da so iskanje omejili le na storitve, prihodki od katerih so presegali 50 000 NOK (60).

(48)

Vendar pritožnika to referenčno merilo ni prepričalo, saj je trdil, da bi lahko občina zaradi svoje velikosti in položaja velikega kupca izpogajala boljše cene. Zato s primerjavo z manjšimi podjetji v regiji „previsoka cena“ ni bila izključena. Namesto tega bi bilo treba take primerjave opraviti glede na subjekte, ki imajo podoben pogajalski položaj kot občina. Čeprav je pogodba med posameznimi občinskimi subjekti in podjetjem Remiks Næring temeljila na podobnih pogojih, kot so bili ponujeni manjšim podjetjem, je pritožnik menil, da bi morala občina pridobiti veliko boljše pogoje (61).

(49)

Da bi pritožnik ponazoril učinke pogajanj, je navedel primer zasebnega odjemalca, za katerega se zdi, da je od podjetja Remiks Næring dobil boljšo ponudbo, potem ko se je nanj obrnil konkurent (62). Pritožnik je tudi opozoril, da je občina v korespondenci s podjetjem Remiks Næring navedla, da bi bilo za občino ekonomsko ugodno, če bi uporabila razpisni postopek, kar kaže, da je bilo plačano nadomestilo višje od tistega, ki bi izhajalo iz konkurence (63).

(50)

Norveški organi so nasprotovali temu, da bi bilo treba občino v tem okviru obravnavati kot en sam subjekt. Pojasnili so, da imajo občinske ustanove in subjekti različne potrebe, zaradi česar je treba sklepati ločene sporazume. Podjetje Remiks Næring je zato vsako enoto obravnavalo kot neodvisnega odjemalca ter jim račune izstavljalo neposredno in ločeno (64). Norveški organi so poleg tega opozorili, da so se v zadevnem obdobju različne občinske enote v različnem obsegu obračale na podjetje Remiks Næring, da bi spremenile vrsto, pogostost in obseg storitev (65).

(51)

Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka menil, da ni jasno, ali so dokumentirani primeri reprezentativni. Zato je norveške organe pozval, naj predložijo informacije o deležu odjemalcev, ki so kupovali primerljive storitve po podobnih cenah kot občinski subjekti (66).

(52)

Pred sprejetjem sklepa o začetku postopka je pritožnik trdil, da zvišanje nadomestila, plačanega podjetju Remiks Næring v obdobju 2010–2016, kaže na „previsoko ceno“, saj je to predstavljalo skoraj 50-odstotno zvišanje nadomestila v šestih letih (67).

(53)

Norveški organi pa so trdili, da je bilo zvišanje predvsem posledica širitve občinske dejavnosti v tem obdobju, zaradi česar je nastalo več komercialnih odpadkov in s tem večja potreba po storitvah zbiranja odpadkov (68). V zvezi s tem so norveški organi predložili dokumente o tem, da se je število prebivalcev in občinskih uslužbencev povečalo za 9 % oziroma 19 % (69); stanje osnovnih sredstev v lasti občine se je povečalo za 44 % (70), stroški poslovanja podjetja Remiks Næring pa so se v obdobju 2010–2016 ustrezno povečali za 45 % (71).

(54)

Norveški organi so nadalje pojasnili, da so se cene zadevnih storitev zvišale zmerno, in sicer za nekaj odstotkov na leto, da bi se izravnalo splošno zvišanje cen in stroškov (72). Vendar so poudarili, da so take prilagoditve enako uporabljale za občinske odjemalce podjetja Remiks Næring ter za njegove zunanje javne in zasebne odjemalce. Norveški organi so dokumentirali konkreten primer zasebnega odjemalca, ki je kupoval enako storitev po enaki ceni in v obdobju 2010–2016 utrpel enako zvišanje cen kot občinska enota (73).

(55)

Nazadnje so norveški organi trdili, da je podjetje Remiks Næring v tem obdobju svoje skupne prihodke povečalo za 58 %, pri čemer občinska plačila niso predstavljala prevladujočega deleža prihodkov (njihov delež je bil približno 15-odstoten) (74). Trdili so, da tako povečanje prometa ne bi bilo mogoče, če podjetje ne bi ponujalo konkurenčnih cen.

(56)

Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka izrazil pomisleke glede tega, ali je mogoče s predloženimi informacijami zadostno pojasniti zvišanje cen, in norveške organe pozval, naj predložijo dodatne informacije, ki upravičujejo zvišanje nadomestila (75).

(57)

Občina je s 1. februarjem 2017 prekinila dogovor s podjetjem Remiks Næring in za zbiranje komercialnih odpadkov pooblastila podjetje Remiks Husholdning. V skladu z novo pogodbo bi morala plačila podjetju Remiks Husholdning odražati stroške, ki jih ima podjetje pri izvajanju storitve (tako imenovana „polna lastna cena“).

(58)

Pred sprejetjem sklepa o začetku postopka je pritožnik opazil, da obstaja velika razlika med nadomestilom, plačanim podjetju Remiks Næring v letu 2016 (11,4 milijona NOK), in stroški podjetja Remiks Husholdning, predvidenimi v proračunu za leto 2017 (8,2 milijona NOK). Na podlagi tega je sklepal, da je imelo podjetje Remiks Næring v letu 2016 30-odstotno maržo pri prodaji storitev občini, kar je bistveno več od običajne marže, ki je po njegovem mnenju v razponu od 0 do 8 % (76).

(59)

Vendar so norveški organi zanikali, da je podjetje Remiks Næring imelo take marže, in trdili, da je pritožnikova domneva o podobnosti stroškov neveljavna. Ko je izvajanje zadevnih storitev prevzelo podjetje Remiks Husholdning, so se namreč stroški dejavnosti zmanjšali, saj je lahko podjetje Remiks Husholdning izkoriščalo sinergije pri usklajevanju zbiranja gospodinjskih in komercialnih odpadkov. Menili so tudi, da je čas primerjave pomemben, saj je podjetje Remiks Husholdning leta 2017 delovalo z največjo učinkovitostjo, zato je imelo nizke stroške kapitala (77). Poleg tega so norveški organi trdili, da so bile storitve, ki so se opravljale, drugačne, zaradi česar neposredna primerjava ni ustrezna. Medtem ko je podjetje Remiks Næring opravljalo storitve po „fiksni ceni“, je podjetje Remiks Husholdning zaračunavalo „lastno ceno“ na podlagi teže (za več informacij glej odstavek (37)). Posledično je to vključevalo različna tveganja v zvezi s končnim plačilom (78).

(60)

Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka menil, da mu ni bila predložena zadostna dokumentacija v podporo tem pojasnilom. Norveške organe je zato pozval, naj predložijo dodatne informacije za utemeljitev trditev (79).

(61)

Norveški organi so med formalnim postopkom preiskave trdili, da občine v tem okviru ne bi smeli obravnavati kot enega samega velikega kupca (80). Poleg tega so pojasnili, da je podjetje Remiks Næring za svoje redne storitve uporabljalo splošni „cenik“, ki je veljal za vse njegove odjemalce, ne glede na njihovo velikost in to, ali so bili v javni ali zasebni lasti (81). Pomembno je, da za storitve s splošnega cenika niso bili odobreni količinski popusti.

(62)

Norveški organi so pojasnili, da je individualna ocena stroškov/tveganja manj ustrezna, saj se sta se na zbirnih poteh podjetja ista oprema in osebje hkrati uporabljala za oskrbo številnih odjemalcev. Podjetje Remiks Næring zato cen ni določilo za vsakega odjemalca posebej, temveč jih je določilo na skupni ravni na podlagi tržnih pogojev (gibanje stroškov, inovacije, tržni trendi, konkurenca itd.). V tem okviru so norveški organi predložili cenik, ki je veljal za vse odjemalce, za storitve, ki so se zagotavljale v obdobju 2014–2018 (82).

(63)

Da bi norveški organi dokazali, da so zasebni odjemalci plačevali enako ceno kot občina, so z več konkretnimi primeri (83) (84) (85) predložili dodatne dokaze, da so zunanji odjemalci kupovali enake storitve kot občinski subjekti po enakih cenah. Natančneje, norveški organi so predložili pregled sedmih kategorij storitev, prodanih v obdobju 2010–2016, s primeri občinskih in zunanjih odjemalcev. Poleg tega so predložili pregled odjemalcev po posameznih storitvah v letih 2010 in 2014–2016, iz katerega je razvidno, da je bilo za skoraj vse storitve, ki jih je kupila občina, več „ustreznih“ zunanjih odjemalcev. Norveški organi so pojasnili, da neobstoj ustreznih odjemalcev za nekatere storitve ne pomeni, da so zunanji odjemalci plačevali drugačne cene. Namesto tega pomeni le, da norveški organi niso opredelili takih odjemalcev, ki bi te storitve kupovali v navedenem obdobju (86).

(64)

Norveški organi so poleg tega Nadzorni organ Efte obvestili, da je določitev točnega deleža zunanjih odjemalcev za vsako storitev v šestletnem obdobju skoraj nemogoča, saj podjetje Remiks Næring teh informacij ne more pridobiti iz svoje podatkovne zbirke. Pojasnili so, da bi moralo podjetje Remiks Næring za ugotovitev tega deleža, kot je zahteval Nadzorni organ Efte, ročno pregledati na tisoče računov. Za dokončanje te naloge bi moralo ustaviti svoje poslovanje, saj bi moral za daljše obdobje prerazporediti vse upravne vire. Vendar so norveški organi poudarili, da vzorci, predloženi Nadzornemu organu Efte, niso bili izbrani z namenom zavajanja, temveč so reprezentativen izbor (87).

(65)

Norveški organi so v zvezi z zgoraj navedenim cenikom pojasnili, da je bil ta cenik vsako leto prilagojen na podlagi indeksa cen življenjskih potrebščin (ICŽP) in občasno na podlagi diskrecijske prilagoditve, če so se zvišali stroški za pomembne vložke, ki v indeksu niso bili zajeti. Iz predloženih primerov o zunanjih odjemalcih, ki so plačevali enake cene, je poleg tega razvidno, da so bili zunanji odjemalci ob nakupu enakih storitev izpostavljeni enakemu zvišanju cen kot občinski subjekti (88).

(66)

Norveški organi so pojasnili, da so se v nekaterih primerih posamezni odjemalci morda obrnili na podjetje Remiks Næring, da bi se pogajali o cenah, vendar so dodali, da je to veljalo predvsem za nestandardizirane ali enkratne naloge, ne pa za standardizirano ponudbo storitev podjetja. Vsekakor so pojasnili, da je bil obseg takih popustov omejen in da so imeli od te politike enako korist tudi občinski subjekti (89).

(67)

Nazadnje so norveški organi trdili, da povprečna marža iz poslovanja podjetja Remiks Næring v višini 4,59 % v tem obdobju ni bila pretirana v primerjavi z običajnimi donosi industrije (90), ki naj bi se po trditvah pritožnika gibali med 0 in 8 % (glej odstavek (58)). Norveški organi so tudi poudarili, da je bila marža podjetja Remiks Næring v običajnem razponu pred letom 2017 in po njem, ko je bil dogovor z občino prekinjen, kar kaže na to, da marže pri prodaji storitev občini niso bile višje kot pri zunanjih odjemalcih (91).

(68)

Norveški organi so med formalno preiskavo še naprej trdili, da sta širitev občinskih dejavnosti v zadevnem obdobju ter posledično povečanje količine odpadkov in potreb po storitvah razlog za zvišanje skupnega izplačanega nadomestila (92).

(69)

Podjetje Remiks Næring je potrdilo, da sta se v tistem času dejansko povečala število občinskih nakupov in obseg dejavnosti, ki so jih ti odjemalci zahtevali. Poleg tega je navedlo, da se je povečal poudarek na trajnostnosti, kar je privedlo do kompleksnejših storitev, ki so jih zahtevali odjemalci, strožjih regulativnih zahtev, ki jih je bilo treba izpolnjevati, ter posledično do višjih stroškov in cen.

(70)

Vendar so norveški organi Nadzorni organ Efte obvestili, da ni mogoče ugotoviti natančnega gibanja količin odpadkov, saj se taki podatki niso evidentirali za storitve po „fiksni ceni“. Razlog za to je, da storitve po „fiksni ceni“ niso temeljile na teži, temveč na številu in velikosti zabojnikov. Da bi dobili pregled nad številom kupljenih zabojnikov, bi bilo treba pregledati na tisoče računov, kot je navedeno v odstavku (64) (93). Norveški organi so opozorili, da bi bil ustrezen kazalnik v vsakem primeru cene, zaračunane za storitve, ne pa skupno nadomestilo kot tako. V zvezi s tem so norveški organi ponovno poudarili, da so bile izvedene letne prilagoditve cen, ki pa niso presegale običajne stroškovne in cenovne inflacije (94). Pomembno je, da so, kot je opisano v odstavku (63), predložili dokumentacijo, v kateri je prikazano, da so se cene, ki so jih plačali zunanji odjemalci, zvišale za enak znesek.

(71)

Norveški organi so med formalnim postopkom preiskave predložili dodatne dokaze za izpodbijanje pritožnikove trditve, da ugotovljena razlika med nadomestilom, plačanim podjetju Remiks Næring leta 2016, in stroški, ki jih je imelo podjetje Remiks Husholdning leta 2017, kaže na visoke marže pri prodaji storitev občini.

(72)

Norveški organi so najprej prikazali, da je bil obseg storitev bistveno drugačen. Medtem ko je storitev podjetja Remiks Næring vključevala zbiranje odpadkov in sprejemanje odpadkov, ki so jih odjemalci dostavili sami, je bilo podjetje Remiks Husholdning pristojno le za zbiranje odpadkov (95). Zato je podjetje Remiks Næring znaten del prodaje storitev občini (približno tretjino) ohranilo tudi po tem, ko je bila dejavnost dodeljena podjetju Remiks Husholdning. Norveški organi so glede te razlike pokazali, da je pripisana razlika znašala 14 %, kar je precej manj od 30-odstotne marže, ki jo je zatrjeval pritožnik (96).

(73)

Norveški organi so tudi še naprej zavračali pritožnikovo domnevo, da sta imeli podjetji Remiks Husholdning in Remiks Næring pri opravljanju storitve enake stroške (97).

(74)

Prvič, norveški organi so poudarili, da zadevna subjekta nista delovala pod enakimi pogoji. Podjetje Remiks Næring je kot komercialni subjekt moralo delovati z določenimi presežnimi zmogljivostmi, da bi pridobilo nove pogodbe in se prilagodilo potrebam odjemalcev, medtem ko je bilo podjetje Remiks Husholdning kot javno komunalno podjetje ustanovljeno zato, da bi s standardiziranimi in stroškovno optimiziranimi storitvami oskrbovalo točno določeno število gospodinjstev. Poleg tega je podjetje Remiks Næring delovalo pod tržnimi pogoji, ki so vključevali stalno tveganje – v primerjavi s subjektom, ki se lahko za kritje svojih stroškov zanaša na javna sredstva –, zato je moralo pri določanju cen upoštevati to stroškovno tveganje.

(75)

Drugič, norveški organi so ponovno poudarili, da je podjetje Remiks Husholdning lahko izkoriščalo sinergije pri združevanju gospodinjskih in komercialnih odpadkov. Tromsø je velika občina z razpršeno poselitvijo in mestnim središčem na otoku na sredini, ki je s celino in okoliškimi otoki povezan z dvema mostovoma in predorom. Zaradi tega so med stanovanjskimi in poslovnimi območji velike razdalje. Ker je bila večina občinskih enot v stanovanjskih predelih (vrtci, šole itd.), je bilo učinkoviteje združiti zbiranje gospodinjskih in komunalnih komercialnih odpadkov kot pa zbiranje komunalnih in zasebnih komercialnih odpadkov. Ker je podjetje Remiks Husholdning že zbiralo odpadke na stanovanjskih območjih, so bile potrebne minimalne spremembe poti.

(76)

Tretjič, norveški organi so pojasnili, kako se je s sistemom podjetja Remiks Husholdning za optično sortiranje zmanjšalo število potrebnih odvozov in s tem znižali stroški storitve. Brez optičnega sortiranja mora odjemalec za vsako frakcijo odpadkov uporabljati različne zabojnike, zbiralec odpadkov pa mora za vsako frakcijo opraviti ločene odvoze z lokacije. Nasprotno pa se pri optičnem sortiranju odpadki razvrščajo v barvne vrečke, ki jih je mogoče odvreči v isti zabojnik in zbrati v okviru istega odvoza, saj bodo frakcije pozneje razvrščene z robotskim sistemom. Po navedbah norveških organov je bilo podjetje Remiks Husholdning v tistem času edini ponudnik s tovrstnimi zmogljivostmi v občini. Norveški organi so navedli primere, ki prikazujejo prihranke pri stroških, povezane z optičnim sortiranjem, z ocenami prihranjenih ur vožnje za nekatere lokacije.

(77)

Nazadnje so norveški organi trdili, da je imelo podjetje Remiks Husholdning nižje stroške za vozila kot podjetje Remiks Næring, saj je vozila za zbiranje odpadkov nabavilo v času ugodnih denarnih pogojev. Navedli so, da čeprav je bila tržna vrednost vozil visoka, je morala njihova cena v skladu z načelom „lastne cene“ podjetja Remiks Husholdning odražati pretekle stroške zadevnih sredstev.

(78)

Pritožnik je v zvezi s primerjalno analizo z zunanjimi zasebnimi odjemalci podjetja Remiks Næring trdil, da bi bilo treba občino obravnavati kot enega samega velikega odjemalca, ki bi lahko izkoristil svoj položaj. Opozoril je tudi, da za nekatere storitve, ki so bile opravljene za občinske subjekte, ni bilo opredeljenih „ustreznih“ zunanjih odjemalcev, zaradi česar je bilo zanje težko opraviti „tržni preizkus“.

(79)

Nazadnje je pritožnik dodal, da se je profitna marža podjetja Remiks Næring po letu 2017, ko se je dogovor z občino končal, zmanjšala za skoraj 50 % (98).

(80)

Pritožnik je med formalno preiskavo še naprej trdil, da je zvišanje nadomestila, plačanega podjetju Remiks Næring, pomenilo prednost. Menil je, da zvišanja plačila ni mogoče zadostno pojasniti s povečanjem števila občinskih uslužbencev in inflacijo (99), in opozoril na pomanjkanje dokumentacije, ki bi potrjevala povečanje količine odpadkov (100). Poleg tega je menil, da je malo verjetno, da so zasebni odjemalci utrpeli primerljiva zvišanja cen.

(81)

V zvezi s primerjavo s podjetjem Remiks Husholdning je pritožnik popravil svoje izračune glede dejanskih stroškov podjetja Remiks Husholdning (v nasprotju s tistimi, ki so bili predvideni v proračunu) in ugotovil še večjo razliko med nadomestilom, plačanim podjetju Remiks Næring v letu 2016, in stroški podjetja Remiks Husholdning v letu 2017. V skladu z novim izračunom je imelo podjetje Remiks Næring leta 2016 pri prodaji storitev občini ocenjeno profitno maržo v višini približno 65 %, kar je stopnja, ki še bolj presega običajni razpon, ki je po mnenju pritožnika med 0 in 8 % (101).

(82)

Pritožnik je nadalje menil, da se zdi utemeljitev norveških organov za razlike v stroških neverjetna. Prvič, trdil je, da je poslovna strategija presežne zmogljivosti v nasprotju z običajnim poslovnim ravnanjem. Drugič, pritožnik je trdil, da je približno tretjina občinskih subjektov optično sortiranje uporabljala že od leta 2013, pri čemer ni našel razloga za domnevo, da se preostale koristi tega sistema niso izkoriščale že v naslednjih letih. Tretjič, pritožnik je trdil, da je iz iskanja v aplikaciji Google Maps razvidno, da se je več komercialnih povzročiteljev odpadkov nahajalo v bližini občinskih subjektov, ki so jih norveški organi uporabili kot primere, kar vzbuja dvome o njihovi dokazni vrednosti. Nazadnje je pritožnik menil, da je možnost prihranka pri stroških zaradi sinergij zanemarljiva (102).

(83)

Kot je opisano v oddelku 2.2.1, je občina v preteklosti ravnanje z „gospodinjskimi odpadki“ zagotavljala prek občinskih podjetij. Po reorganizaciji in ustanovitvi skupine Remiks v letu 2010 je odgovornost za to nalogo prevzelo podjetje Remiks Husholdning. Od 1. februarja 2017 je bilo podjetju Remiks Husholdning naloženo še ravnanje z „lastnimi“ komercialnimi odpadki občine, s katerimi je pred tem ravnalo podjetje Remiks Næring.

(84)

Poleg tega so bile z reorganizacijo v skupino Remiks občinske dejavnosti predelave odpadkov dodeljene podjetju Remiks Produksjon, vključno z nalogo organizacije nadaljnje obdelave in odstranjevanja odpadkov. Čeprav je bilo podjetje Remiks Produksjon komercialni subjekt, so njegovi prihodki izvirali predvsem iz notranje prodaje podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Næring (približno 90 %). Zunanji odjemalci podjetja Remiks Produksjon so bili predvsem veliki posamezni komercialni povzročitelji odpadkov.

(85)

Na sliki 3 sta prikazana gibanje skupnih prihodkov podjetja Remiks Produksjon v obdobju 2012–2015 ter delež prihodkov od prodaje notranjim in zunanjim odjemalcem.

Slika 3: Skupni prihodki podjetja Remiks Produksjon v obdobju 2012–2015 (v milijonih NOK) (103)

(86)

Med postopkom ravnanja z gospodinjskimi odpadki so se odpadki, ki jih je zbralo podjetje Remiks Husholdning, prepeljali na lokacijo Miljøpark, kjer so se sortirali in nato predali podjetju Remiks Produksjon v nadaljnjo predelavo in obdelavo. Podjetje Remiks Produksjon je neposredno poskrbelo za sprejem, predelavo (sortiranje, stiskanje, mletje, pakiranje itd.) in vmesno skladiščenje odpadkov, za končno obdelavo odpadkov pa je najelo zunanje ponudnike na različnih podrejenih trgih. Plačilo podjetja Remiks Husholdning podjetju Remiks Produksjon za tovrstne storitve se je zato štelo za „notranjo transakcijo“, saj sta bila ta subjekta del iste skupine.

(87)

V preglednici 1 v nadaljevanju je prikazano gibanje količin gospodinjskih odpadkov (v tonah), ki jih je podjetje Remiks Husholdning dostavilo podjetju Remiks Produksjon v vsakem letu v obdobju 2010–2019 (104). Iz podatkov je razvidno znatno povečanje količin predelanih gospodinjskih odpadkov v tem obdobju, zlasti za 45 % v celotnem obdobju 2010–2019, s približno 15-odstotno rastjo med letoma 2012 in 2015.

Preglednica 1

Predelava gospodinjskih odpadkov, ki jo je v obdobju 2010–2019 izvajalo podjetje Remiks Produksjon

(88)

Pred sprejetjem sklepa o začetku postopka je pritožnik trdil, da podjetje Remiks Husholdning storitev predelave odpadkov od podjetja Remiks Produksjon ni kupilo pod tržnimi pogoji, saj v zvezi s pogodbo ni bil izveden javni razpis (105).

(89)

Vendar so norveški organi trdili, da so bile notranje cene v skladu s tržnimi, saj je bila pogodba izpogajana v skladu z načelom običajnih tržnih pogojev iz norveškega zakona o družbah z omejeno odgovornostjo (106), člen 3-9 (107). Nadzorni organ Efte so obvestili, da so zaradi podobnosti vrst in količin odpadkov ter stroškov njihove predelave, pa tudi komercialnega značaja podjetja Remiks Næring in njegove izpostavljenosti konkurenčnemu pritisku (108) kot podlago za določitev cen uporabili notranje cene, ki jih je za tako storitev izpogajalo podjetje Remiks Næring, saj niso imeli na voljo zunanjih referenčnih meril.

(90)

Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka izrazil pomisleke glede tega, da bi se lahko cena, ki jo je plačalo drugo podjetje iz iste skupine, uporabljala kot referenčno merilo za tržno ceno. Zato je norveške organe pozval, naj predložijo dokazila, da je bila cena, plačana podjetju Remiks Produksjon, v skladu z običajnimi tržnimi pogoji (109).

(91)

Norveški organi so med formalno preiskavo trdili, da pritožnik ni predložil neposredne trditve, primera ali dokaza o kakršnem koli preplačilu v pogodbi, ki jo je podjetje Remiks Husholdning sklenilo s podjetjem Remiks Produksjon, in da torej ni ničesar, kar bi se lahko izpodbijalo (110). Zato so ponovno potrdili, da je bil dogovor dosežen po resničnih poslovnih pogajanjih, in ponovili, da ni noben revizor opozoril na nepravilnosti v zvezi s temi notranjimi transakcijami (111).

(92)

Norveški organi so opozorili, da so trgi odpadkov geografsko razmejeni, saj je razdalja do obrata za predelavo odpadkov odločilni dejavnik, ko odjemalec izbira ponudnika. Trdili so tudi, da v regiji ni enakovrednega alternativnega ponudnika podjetju Remiks Produksjon. Podjetje Remiks Produksjon je na primer edini ponudnik s storitvijo celovite obdelave, ki lahko obdela optično sortiran papir, živilske odpadke, mavec itd. Podjetje Remiks Husholdning zato ni moglo zbrati ponudb in primerjati cen, zaradi česar ni bilo mogoče opredeliti zunanjega subjekta v primerljivem položaju (112).

(93)

Norveški organi so nadalje pojasnili, da se stroški predelave na različnih območjih in pri različnih ponudnikih razlikujejo zaradi razlogov, kot so razlike v infrastrukturi, ekonomiji obsega, socialnih in okoljskih standardih, tehnologiji ter razpoložljivosti in oddaljenosti obratov za obdelavo nižje v verigi. Zato primerjava s cenami, ki se zaračunavajo na drugih območjih, ni ustrezna (113).

(94)

Glede na to so norveški organi trdili, da je podjetje Remiks Næring ustrezno referenčno merilo. Podjetje Remiks Næring je od podjetja Remiks Produksjon kupovalo enake storitve, količine odpadkov so bile primerljive, stroški predelave gospodinjskih in komercialnih odpadkov pa so bili podobni.

(95)

Norveški organi so nadalje navedli, da je bilo podjetje Remiks Næring komercialni izvajalec dejavnosti, ki je svoje storitve ponujalo na konkurenčnem trgu, zato je imelo spodbudo, da se pogaja o konkurenčnih notranjih cenah. Če bi podjetje Remiks Næring pristalo na plačevanje previsokih cen, bi se visoki stroški morali odražati v cenah njegovih storitev. To bi spodbudilo odhajanje odjemalcev h konkurentom, zaradi česar bi podjetje Remiks Næring izgubilo tržni delež (114). Po navedbah norveških organov takih učinkov ni bilo, kar kaže, da niti podjetje Remiks Næring niti podjetje Remiks Husholdning podjetju Remiks Produksjon nista plačevala „previsoke cene“.

(96)

Norveški organi so nadalje pojasnili, da je pogodba med podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Produksjon, s katero so bili formalizirani pogoji dogovora, vsebovala prilogo, v kateri so bile določene „cene na enoto“ za različne frakcije odpadkov (115). Za vsako frakcijo so potrebne različne metode predelave in poti obdelave, zato je cena ravnanja z njimi različna. Končno plačilo podjetja Remiks Husholdning je bilo torej odvisno od sestave in teže odpadkov, dostavljenih v predelavo podjetju Remiks Produksjon.

(97)

Norveški organi so Nadzorni organ Efte obvestili, da je ta pogodba vključevala prilagodljiv mehanizem oblikovanja cen, v skladu s katerim so se cene po pogajanjih letno prilagajale, da bi odražale razvoj na trgu. Poleg tega je bilo jasno navedeno, da se bo v primeru, da se medsebojni dogovor ne doseže, cena prilagodila na podlagi indeksa cen življenjskih potrebščin ali na podlagi dokumentiranih zvišanj stroškov, ki jih indeks ne zajema, pod pogojem, da podjetje Remiks Produksjon nanje ne more vplivati (116). V zvezi s tem so norveški organi ponovno poudarili, da podjetje Remiks Produksjon izvaja le omejen del postopka predelave odpadkov, saj nadaljnje storitve obdelave odpadkov nabavlja pri izvajalcih dejavnosti na podrejenih trgih, na katerih so cene nestanovitne (117).

(98)

Nazadnje so norveški organi opozorili na rezultate podjetij Remiks Produksjon in Remiks Næring, pri čemer so trdili, da nobeno od njiju v teh letih ni imelo neobičajnih marž. Menili so, da bi podjetje Remiks Produksjon ustvarilo izredne dobičke, če bi podjetje Remiks Næring (in torej podjetje Remiks Husholdning) plačevalo previsoke cene. Trdili so, da tega ne potrjujejo računovodski izkazi, iz katerih je razvidno, da je bila povprečna marža iz poslovanja podjetja Remiks Produksjon v obdobju 2010–2020 približno 6-odstotna (118).

(99)

Vendar so norveški organi priznali, da nimajo podatkov o običajnih maržah izrecno za storitve predelave odpadkov, saj so bile javne informacije na voljo v omejenem obsegu in je bilo težko ugotoviti, ali so podjetja delovala izključno v okviru tovrstnih storitev.

(100)

Na splošno pa so domnevali, da je marža iz poslovanja v zadevni industriji velika, saj je predelava odpadkov kapitalsko intenzivna dejavnost s precejšnjimi naložbenimi potrebami. V zvezi s tem so navedli, da je imel lokalni izvajalec ravnanja z odpadki Perpetuum Circuli AS v obdobju 2010–2020 v povprečju 37-odstotno maržo iz poslovanja, dejaven pa je bil na področju „obdelave nenevarnih odpadkov“. Čeprav po njihovem mnenju to ni nujno reprezentativna številka, so menili, da kaže na industrijo z visoko maržo (119).

(101)

Po sprejetju sklepa o začetku postopka je pritožnik trdil, da ugotovljeno zvišanje nadomestila, plačanega podjetju Remiks Produksjon v obdobju 2012–2015, kaže, da je podjetje Remiks Husholdning plačevalo „previsoko ceno“ (120), glej oddelek 3.2.4.2 v nadaljevanju.

(102)

Vendar so norveški organi trdili, da zvišanje plačila samo po sebi ne pomeni nezakonite državne pomoči. Poudarili so, da so vse prilagoditve cen temeljile na zvišanjih stroškov, ki jih je imelo podjetje Remiks Produksjon, kot so spremembe cen storitev obdelave odpadkov nižje v verigi, davki na odpadke in sežiganje ter višji stroški, povezani z izboljšano ponudbo storitev v zadevnem obdobju (tj. podaljšanje delovnega časa in nov center za recikliranje) (121).

(103)

Norveški organi so pojasnili, da je pogodba med podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Produksjon temeljila na cenah na enoto. Zato bi se v primeru povečanja količine odpadkov, dostavljenih v predelavo, skupno plačilo podjetja Remiks Husholdning ustrezno zvišalo. V zvezi s tem so norveški organi ponovno poudarili, da je bilo zvišanje nadomestila v glavnem posledica povečanja količine odpadkov, saj se je število prebivalcev občine v zadevnem obdobju povečalo (122).

(104)

Poleg tega so norveški organi poudarili, da je delež podjetja Remiks Husholdning v skupnih dejavnostih podjetja Remiks Produksjon, ki jih je mogoče zaračunati, v tem času ostal nespremenjen (približno 50-odstoten). Sklepali so, da bi se, če bi povečanje skupnega prometa izhajalo le iz „preplačil“ podjetja Remiks Husholdning, delež dejavnosti podjetja Remiks Produksjon, ki jih je mogoče zaračunati in jih je opravilo podjetje Remiks Husholdning, v zadevnem obdobju povečeval (123).

(105)

Nazadnje so norveški organi menili, da je pritožnik obdobje 2012–2015 izbral zato, ker ustreza njegovi trditvi, saj letno povečanje od leta 2015 naprej ni primerljivo z letnim povečanjem v izbranem obdobju (124) (125).

(106)

Pritožnik je med formalnim postopkom preiskave menil, da notranja primerjalna analiza s podjetjem Remiks Næring ni ustrezna, in navedel, da podjetje Remiks Næring ni ponujalo enakih storitev kot podjetje Remiks Produksjon ter da je bilo podjetje Remiks Produksjon ponudnik storitev za podjetje Remiks Næring (126).

(107)

Pritožnik je nadalje izrazil dvome glede trditve norveških organov, da običajne profitne marže kažejo na notranje oblikovanje cen, ki je skladno s tržnimi pogoji, saj bi se lahko čezmerno nadomestilo pri eni pogodbi uporabilo za ponujanje cen pod tržno ceno drugim odjemalcem (127).

(108)

V zvezi s 37-odstotno maržo, ki jo je doseglo podjetje Perpetuum Circuli AS in na katero se sklicujejo norveški organi, je pritožnik trdil, da je to podjetje upravljalo odlagališče odpadkov v občini Balsfjord ter je imelo dovoljenje za odlaganje navadnih in inertnih odpadkov, onesnažene prsti in nevarnih odpadkov, tako da njegove storitve niso podobne tistim, ki jih je ponujalo podjetje Remiks Produksjon. Pritožnik je kot alternativno referenčno merilo predlagal podjetje Perpetuum Mobile AS, lokalnega izvajalca dejavnosti, ki ponuja storitve zbiranja in predelave odpadkov ter ki je v sedmih od zadnjih 12 let poslovanja (2010–2021) imel izgube (128).

(109)

Kot je navedeno zgoraj, je pritožnik opozoril tudi na 50-odstotno zvišanje nadomestila, ki ga je podjetje Remiks Husholdning plačalo podjetju Remiks Produksjon med letoma 2012 in 2015 (129) ter ki ga po njegovem mnenju ni mogoče v celoti pojasniti s 15-odstotnim povečanjem količine gospodinjskih odpadkov in inflacijo (130). Poleg tega je pojasnil, da ni bilo davka na odpadke ali sežiganje, kot trdijo norveški organi (131), in da bi moralo podjetje Remiks Produksjon dokumentirati zatrjevano zvišanje stroškov nižje v verigi.

(110)

Kot je opisano v oddelku 2.2.1, je občina leta 2004 ustanovila (132) podjetje Tromsø Miljøpark KF za upravljanje razvoja nepremičnine Miljøpark, industrijskega območja, ki obsega približno 100 000 m2 na severnem delu otoka Tromsøya. Prvotni cilj projekta je bil združiti dejavnosti ravnanja z odpadki na eni lokaciji, ki bi omogočala izvajanje dejavnosti občine in zasebnih izvajalcev dejavnosti (133).

(111)

Naloga, ki jo je podjetje Tromsø Miljøpark KF dobilo leta 2004, je vključevala gradnjo obrata za sprejemanje in predelavo odpadkov, znanega kot „proizvodna stavba“, skupaj z upravno stavbo. Gradbena dela so se začela leta 2005, obrati pa so začeli obratovati leta 2006. Občina je poleg tega leta 2007 ustanovila podjetje Remiks Tromsø KF, da bi svoje dejavnosti na področju ravnanja z odpadki združila znotraj enega samega subjekta. Glavne dejavnosti novega subjekta so bile na lokaciji Miljøpark, kjer je subjekt od podjetja Tromsø Miljøpark KF najemal proizvodno in upravno stavbo.

(112)

Kot je navedeno v odstavku (29), je občina na koncu v letih 2009 in 2010 razpustila podjetji Tromsø Miljøpark KF in Remiks Tromsø KF ter ustanovila družbo z omejeno odgovornostjo Remiks Miljøpark AS, ki je nato ustanovila tri odvisna podjetja, tj. Remiks Husholdning, Remiks Næring in Remiks Produksjon. Postopek, ki je do tega pripeljal, je podrobneje opisan v nadaljevanju.

(113)

Pripravljalni dokument z dne 29. aprila 2009 z naslovom „Prihodnja organizacija podjetja Remiks“ (135) je bil pripravljen pred sejo občinskega sveta, ki je potekala 17. junija 2009.

(114)

Po proučitvi razpoložljivih možnosti za reorganizacijo je bila v dokumentu priporočena pravnoorganizacijska oblika družbe z omejeno odgovornostjo in „skupinsko“ strukturo z matičnim podjetjem in dvema ali več odvisnimi podjetji. To priporočilo je bilo utemeljeno s potrebo po vzpostavitvi jasne ločitve med tržno usmerjenimi dejavnostmi občine na področju ravnanja z odpadki in njenimi monopolnimi pristojnostmi v zvezi z gospodinjskimi odpadki. Nova struktura se je tudi štela za primernejšo za doseganje operativne učinkovitosti.

(115)

Poleg tega je bilo v dokumentu predlagano, da bi podjetje Remiks Miljøpark AS po prenehanju obstoja podjetja Tromsø Miljøpark KF postalo matično podjetje skupine in prevzelo vlogo „upravljavca premoženja“ obratov na lokaciji Miljøpark, odgovorno pa naj bi bilo tudi za nadaljnji razvoj območja in oddajanje obratov na tej lokaciji v najem. Zato je bilo treba v okviru priporočene reorganizacije določiti začetno bilanco stanja in začetno raven kapitalizacije novega podjetja Remiks Miljøpark.

(116)

Na podlagi tega sta bila v dokumentu predlagana začetni korak prenosa sredstev podjetja Tromsø Miljøpark KF na novo podjetje Remiks Miljøpark AS in nadaljnji razmislek o ustreznih parcelah za nekatere načrte širitve. Takrat je obstajala negotovost glede natančne velikosti in vrednosti parcel, potrebnih v zvezi s tem. Pozneje, po nadaljnjih pripravljalnih ukrepih, je bilo v dokumentu predlagano, da se podjetje Remiks Tromsø KF razpusti, njegova sredstva pa prenesejo na podjetje Remiks Miljøpark AS, ki bi ustanovilo dve ali več odvisnih podjetij za dejavnosti zbiranja in predelave odpadkov, pri čemer bi se dejavnosti, povezane z monopolnimi pristojnostmi, prenesle na ločen subjekt.

(117)

Občinski svet je na seji 17. junija 2009 upošteval to priporočilo (136). Občina je tako 1. septembra 2009 ustanovila podjetje Remiks Miljøpark AS (137), ki je 8. decembra 2009 ustanovilo tri odvisna podjetja (138). Vsem subjektom je bil takrat zagotovljen minimalni lastniški kapital, potreben za ustanovitev. Pomembno je, da naj bi podjetje Remiks Husholdning delovalo kot javno komunalno podjetje, ustanovljeno na podlagi zakona, v okviru pravnega monopola na področju gospodinjskih odpadkov (139).

(118)

Občina je poleg tega najela neodvisno družbo za cenitve Byggtakst Nord AS (v nadaljnjem besedilu: Byggtakst), da bi določila vrednost nepremičnin, povezanih s stavbami na lokaciji Miljøpark. V skladu s poročilom o vrednotenju z dne 3. januarja 2010 je tržna vrednost navedene parcele v velikosti približno 46 600 m2 znašala 42,6 milijona NOK (140).

(119)

Družba Byggtakst je ugotovila, da je malo verjetno, da bi parcela imela potencial za nadaljnji razvoj, saj so bili izravnani deli v celoti razviti, stavbe pa so obratovale. Potrdila je tudi, da je bilo vrednotenje opravljeno v skladu z oddelkom 18B, točka 2.2(a), smernic Nadzornega organa Efte o elementih državne pomoči pri prodaji zemljišč in objektov s strani javnih oblasti (v nadaljnjem besedilu: smernice Nadzornega organa Efte o prodaji zemljišč) (141).

(120)

Pripravljalni dokument z dne 11. junija 2010 z naslovom „Remiks – finančna injekcija“ (142) je bil pripravljen pred sejo občinskega sveta, ki je potekala 23. junija 2010.

(121)

V dokumentu je občinska uprava predlagala dvofazni načrt kapitalizacije. V začetni „prvi fazi“ bi se na podjetje Remiks Miljøpark prenesla sredstva podjetja Tromsø Miljøpark KF, vključno s stavbami na lokaciji, poleg zemljišča pod stavbami, ki ga je ovrednotila družba Byggtaks. V „drugi fazi“ bi se na podjetje Remiks Miljøpark prenesel dodaten del nepremičnine kot dodaten prispevek v naravi.

(122)

Poleg tega je bilo v pripravljalnem dokumentu poudarjeno, da je v skladu s pravili EGP o državni pomoči treba upoštevati načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu. V zvezi s tem je občinska uprava navedla naslednje preudarke.

(123)

Prvič, možnost tržnega donosa kapitala bi bilo treba analizirati ob upoštevanju porazdelitve tega kapitala med zakonsko predpisane dejavnosti in komercialno dejavnost. Ker bi eno od odvisnih podjetij delovalo le v okviru reguliranega monopola na podlagi „načela celotnih stroškov“, bi bile dividende znotraj skupine omejene na subjekte, ki se ukvarjajo s komercialnimi dejavnostmi. Ker eno od odvisnih podjetij deluje v okviru monopola, bi se hkrati nekoliko zmanjšalo tveganje naložb. V zvezi s tem je bilo v dokumentu navedeno, da se le 40 % dejavnosti skupine izvaja na trgu, 60 % pa jih spada v okvir monopola.

(124)

Drugič, zahteva glede donosa je bila povezana z možnostjo izplačila dividend. V zvezi s tem je bil ključni cilj konsolidacije izkoristiti sinergije s skupno lokacijo ter usklajevanjem gospodinjskih in komercialnih odpadkov. Čeprav je bil predelovalni obrat zgrajen predvsem za ravnanje z gospodinjskimi odpadki, bi ravnanje s komercialnimi odpadki v istem obratu znatno prispevalo k prihodkom in znižanju stroškov predelave na tono.

(125)

Nazadnje je bilo v dokumentu ugotovljeno, da je treba določiti ustrezen delež lastniškega kapitala za izpolnitev minimalnih zahtev za poslovanje, ob upoštevanju ravni lastniškega kapitala, ki bi ga v primerljivem položaju vložil zasebni vlagatelj. V zvezi s tem bi z načrtovanimi prenosi delež lastniškega kapitala skupine in matičnega podjetja znašal 11 % oziroma 20,7 %. Ta raven se je štela za skladno z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, saj se manj kot 30-odstotni delež lastniškega kapitala ni štel za „prekapitalizacijo“.

(126)

Občinski svet je nato na seji 23. junija 2010 (143) odobril predlagane transakcije, ki so se uporabile retroaktivno, saj je skupina že začela poslovati. Po „prvi fazi“ je skupna vrednost lastniškega kapitala znašala 40 milijonov NOK, ki je bil pretvorjen v osnovni kapital in premijo.

(127)

Občina je novembra 2010 najela družbo Byggtakst, da bi določila vrednost parcele, načrtovane za „drugo fazo“ načrta kapitalizacije podjetja Remiks Miljøpark. To zemljišče je bilo del prostorskega načrta lokacije Miljøpark, vendar še ni bilo razvito niti se ni uporabljalo za dejavnosti ravnanja z odpadki. V skladu s poročilom o vrednotenju z dne 12. januarja 2011 je bila navedena parcela velika približno 33 000 m2 in vredna 39,6 milijona NOK (144). Družba Byggtakst je potrdila, da je bilo vrednotenje opravljeno v skladu z oddelkom 18B, točka 2.2(a), smernic Nadzornega organa Efte o prodaji zemljišč.

(128)

V skladu s pripravljalnim dokumentom z dne 11. aprila 2012 (145), ki je bil pripravljen pred sejo občinskega sveta 19. junija 2012, je bilo potrebno dodatno zemljišče za nadaljnji razvoj dejavnosti podjetja Remiks Miljøpark v zvezi z ravnanjem z odpadki in za refinanciranje posojil, povezanih s financiranjem stavb.

(129)

Poleg tega je glede na pripravljalni dokument občina ugotovila, da je bila vrednost parcele, prenesene leta 2010, v računovodskih izkazih navedena napačno, saj je občina napačno razumela predpostavko za vrednotenje. Ob upoštevanju infrastrukturnih stroškov je bilo v dokumentu predlagano, da se vrednost prilagodi na 38,8 milijona NOK.

(130)

Poleg tega je bilo v pripravljalnem dokumentu poudarjeno, da je treba upoštevati načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu. V zvezi s tem je občina navedla naslednje preudarke.

(131)

Prvič, z načrtovanim prispevkom in pravilno vrednostjo prve parcele bi bil delež lastniškega kapitala skupine 26,3-odstoten. Ta delež se ne bi štel za neobičajnega, saj je odražal povprečje primerljivih podjetij v industriji.

(132)

Drugič, v dokumentu je bila obravnavana stopnja donosa, ki bi jo bilo treba zahtevati. Na podlagi nekaterih predpostavk glede netvegane obrestne mere, inflacije, davčne stopnje, tržnega tveganja in premije za nelikvidnost je bila zahtevana stopnja donosa ocenjena na 9 %. Vendar je bila v zvezi z več predpostavkami potrebna nadaljnja presoja, na primer ali bi morala biti netvegana obrestna mera nižja glede na to, da so bile pričakovane nižje obrestne mere. Poleg tega je bilo na voljo malo referenčnih meril za določitev premije za tveganje. Nazadnje bi bilo treba ovrednotiti tudi likvidnostno premijo, saj je bila naložba dolgoročna.

(133)

Tretjič, glede finančnih obetov dejavnosti in tega, ali bi lastniški kapital prispeval k povečanju dohodka, kot se zahteva v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu, je bilo v dokumentu navedeno, da je dodatna parcela potrebna za pospešitev dejavnosti; skupina Remiks je bila v fazi rasti, izvajala je program razvoja poslovanja in dejavno raziskovala nadaljnje razvojne možnosti za nepremičnino, vključno z načrti za premestitev dejavnosti predelave odpadkov iz mestne četrti Tromsdalen na zadevno lokacijo in sodelovanje z regionalnimi partnerji pri vzpostavitvi obrata za obdelavo odpadkov. S temi pobudami naj bi se povečala operativna učinkovitost in ustvaril dodaten prihodek iz odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, kar bi na koncu privedlo do izboljšanja finančne uspešnosti.

(134)

Nazadnje se je v dokumentu ponovno obravnavalo vprašanje, ali bi bilo treba predlagano zahtevo glede donosa uporabiti za celotno naložbo ali pa jo omejiti na 40 % navedenega zneska, saj je bilo 60 % prometa skupine povezanih z dejavnostjo ravnanja z gospodinjskimi odpadki, kar ni omogočalo tržnega donosa ali izplačil dividend.

(135)

Na podlagi zgornjih preudarkov je bilo končno priporočilo dokumenta, naj se izvede nadaljnja presoja zahteve glede donosa, zagotovi dokumentacija o deležu vloženega kapitala, ki bi ga bilo treba dodeliti komercialnim dejavnostim, in izvede ekonomska presoja možnosti donosa.

(136)

Na seji občinskega sveta 19. junija 2012 (146) sta bila nato odobrena dodaten prenos na podjetje Remiks Miljøpark in popravek računovodskih izkazov. Z dodatnim prispevkom v naravi in pravilno vrednostjo prve parcele je skupni lastniški kapital občine, vložen v skupino, znašal 102,5 milijona NOK.

Preglednica 2:

Naložbe

(137)

Pred sprejetjem sklepa o začetku postopka je pritožnik izrazil pomisleke glede začetne kapitalizacije podjetja Remiks Miljøpark v letu 2010 in dvom, ali je bila skladna z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Zlasti je menil, da občina ni predložila nikakršne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da je bila začetna bilanca novega subjekta določena v skladu s tem načelom, ali dokumentacije, ki bi dokazovala, da je občina zahtevala običajen donos vloženega kapitala (147).

(138)

Poleg tega je pritožnik opozoril, da se zdi, da je bila zahteva glede 9-odstotnega donosa, določena leta 2012, opredeljena na podlagi predpostavke, da so komercialne in nekomercialne dejavnosti skupine razdeljene v razmerju 40:60. Ker pa se je to razmerje v naslednjih letih spremenilo, saj je leta 2016 58 % prihodkov izhajalo iz komercialnih dejavnosti, se je predpostavka za določitev stopnje donosa spremenila. Občina bi zato morala svojo zahtevo ustrezno prilagoditi, ker pa tega ni storila, donos, ki ga je zahtevala, ni bil zadosten (148).

(139)

Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka opozoril, da je treba skladnost z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu proučiti predhodno, ob upoštevanju informacij, ki so bile na voljo ob sprejetju odločitve za transakcije. Vprašanje je bilo torej, ali bi razumen udeleženec na trgu s podobnimi značilnostmi kot občina izvedel sporne transakcije na podlagi informacij, ki so bile takrat na voljo (149).

(140)

Nadzorni organ Efte je v zvezi s prvotnim sklopom prenosov iz leta 2010 ugotovil, da je bilo v pripravljalnem dokumentu, pripravljenem pred odločitvijo občinskega sveta, poudarjeno, da je treba upoštevati načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu. Vendar je menil, da ni jasno, kako je občina na koncu zagotovila tako upoštevanje. Zato je norveške organe pozval, naj v zvezi s tem predložijo dodatne informacije.

(141)

Poleg tega je Nadzorni organ Efte v zvezi s prenosom parcele iz leta 2012 in popravkom vrednosti ugotovil, da se je občinski svet odločil za zahtevo glede 9-odstotnega donosa, vendar v odločitvi ni bilo ekonomsko utemeljeno, zakaj bi bila ta stopnja ustrezna. Poleg tega je pripravljalni dokument, v katerem je bila poudarjena potreba po upoštevanju načela udeleženca v tržnem gospodarstvu, vključeval razpravo o tem, ali bi bila v zvezi s tem ustrezna delitev v razmerju 40:60. Vendar se zdi, da v dokumentu ni bila sprejeta sklepna ugotovitev o tem. Nadzorni organ Efte je zato norveške organe pozval, naj predložijo dodatno dokumentacijo ter podrobneje pojasnijo podlago za stopnjo donosa in skladnost z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(142)

Norveški organi so med formalnim postopkom preiskave predložili dokumentacijo, iz katere je razvidno, kako je bila določena zahteva glede 9-odstotnega donosa, in podali pripombe glede predhodnih obetov za doseganje takega donosa naložb v skupini.

(143)

Norveški organi so pokazali, da je občina ob ustanovitvi podjetja Remiks Miljøpark postopek iz takrat veljavnih smernic Nadzornega organa Efte o prodaji zemljišč upoštevala tako, da je naročila poročila o vrednotenju pri neodvisni družbi za cenitve.

(144)

Norveški organi so v zvezi z zahtevo glede 9-odstotnega donosa, sprejeto v letu 2012, predložili pravno mnenje, ki ga je 14. novembra 2011 za občino pripravila družba Ernst & Young (150). V poročilu je družba Ernst & Young ocenila stopnjo donosa, ki bi jo morala občina zahtevati v zvezi s prenosi v „prvi fazi“, in podobno stopnjo, ki bi jo morala zahtevati pri oceni prispevka v „drugi fazi“.

(145)

Družba Ernst & Young je z uporabo metodologije tehtanega povprečja stroškov kapitala (WACC), vključno z modelom ocenjevanja kapitalskih naložb (CAPM), ugotovila, da bi lahko bila zahtevana stopnja donosa v višini 7,5 %–9 % ustrezna za naložbo v zvezi s komercialnimi dejavnostmi, odvisno od tega, ali bi bilo treba vključiti 4-odstotno likvidnostno premijo. Ocena je bila izpeljana iz kapitalske strukture v konsolidiranih računovodskih izkazih.

Preglednica 3:

Parametri ocen WACC

(146)

Vendar je družba Ernst & Young pojasnila, da ji niso bile predložene projekcije, ocene, proračuni ali druga dokumentacija, na podlagi katerih bi lahko ugotovila, ali bi bilo realno doseči zahtevano stopnjo donosa zadevne naložbe, kar bi bil odločilni element za ugotavljanje skladnosti z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu.

(147)

V zvezi s tem so norveški organi med formalnim postopkom preiskave priznali, da družba Ernst & Young takrat ni prejela takih informacij. Poleg tega so Nadzorni organ Efte obvestili, da taka dokumentacija danes ne obstaja, so pa na voljo letni operativni proračuni za zadevna leta (151). Vendar pa naj ti ne bi zagotavljali zadostnih informacij o takratnih dolgoročnejših finančnih obetih.

(148)

Poleg pripravljalnih dokumentov in mnenja, ki ga je pripravila družba Ernst & Young, so norveški organi na zahtevo Nadzornega organa Efte potrdili, da niso mogli pridobiti ali predložiti nobene druge dokumentacije za utemeljitev preudarkov v času naložbe, na podlagi katerih bi bilo mogoče pojasniti njen prihodnji donos (152). Norveški organi so tudi priznali, da pripravljalni dokumenti niso vsebovali temeljite ekonomske presoje, kot se zahteva v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu (153). Zato niso mogli dokazati popolne skladnosti z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu glede na standard, ki ga zahteva Nadzorni organ Efte (154). Vendar so menili, da bi bilo treba upoštevati, da si je občina v dobri veri prizadevala za skladnost s tem načelom.

(149)

Norveški organi so nadalje pojasnili, da je bila občina takrat osredotočena na zagotavljanje, da se bo s transakcijami podjetju Remiks Miljøpark zagotovil potreben kapital za vodenje njegovega poslovanja. Nujno je bilo, da se ohrani dobro delujoče in stroškovno učinkovito ravnanje z gospodinjskimi odpadki. Čeprav bi se občina v tem okviru štela za udeleženca na trgu, so norveški organi menili, da je treba transakcije obravnavati z vidika potrebe po nadaljnjem ravnanju z gospodinjskimi odpadki, ki je javna odgovornost.

(150)

Norveški organi so tudi poudarili, da je bil cilj občine vedno doseči donosnost svojih naložb (155). Trdili so, da je bila naložba izvedena na podlagi realističnih pričakovanj glede doseganja tržnega donosa. Občina ni imela razloga za dvom o tem, da bi lahko skupina v primerjavi z obstoječimi zasebnimi izvajalci dejavnosti delovala učinkovito; občina je imela dobre izkušnje pri ravnanju z odpadki, ki bi jih lahko izkoristila pri zagotavljanju komercialnih storitev. Ob sprejetju odločitve je zato menila, da je dejavnost tržno donosna, in ni imela nikakršnega namena dodeliti državno pomoč. Zato je menila, da je pri vlaganju v skupino izkazala razumno „diskrecijsko pravico vlagatelja“ (156).

(151)

Norveški organi so nadalje opozorili, da je poznejši razvoj finančnega položaja podjetja potrdil, da so bile predhodne predpostavke občine pravilne in da je bila zato naložba utemeljena s poslovnimi razlogi. Občina je torej vlagala pod pogoji, sprejemljivimi za zasebnega vlagatelja. Čeprav je za skladnost z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu potrebna predhodna analiza, so norveški organi menili, da se lahko naknadni rezultati uporabijo za „preverjanje dejanskega stanja“ z vidika presoje zatrjevane prednosti (157).

(152)

Norveški organi so na podlagi zgornjih preudarkov ponovno poudarili, da nič ne kaže na to, da je bila podjetju Remiks Miljøpark ob njegovi ustanovitvi dodeljena prednost, saj so bila vsa sredstva prenesena po tržni vrednosti, občinski svet pa je ob upoštevanju obetov dolgoročne donosnosti naložbo ocenil pravilno.

(153)

Pritožnik se je med formalno preiskavo skliceval na predhodne argumente (158) in poudaril, da so norveški organi priznali, da transakcije iz let 2010 in 2012 niso bile predhodno temeljito ocenjene in da zato niso skladne z zahtevanim standardom načela udeleženca v tržnem gospodarstvu (159).

(154)

Pritožnik je po sklepu o začetku postopka Nadzorni organ Efte pozval, naj razišče transakcije in posojila med različnimi podjetji znotraj skupine Remiks, pri čemer se je skliceval tudi na občinsko poroštvo (160). Ker formalna preiskava ne zajema niti teh transakcij niti drugih trditev, ki jih je pritožnik navedel v poznejši fazi (glej odstavek (12)), v tem sklepu ne bodo podrobneje opisani ali obravnavani argumenti, ki so jih v zvezi s tem predložile strani.

(155)

V členu 61(1) Sporazuma EGP je navedeno, da „[…] je vsaka pomoč, ki jo dodelijo države članice ES, države Efte ali je dodeljena v kakršni koli obliki iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z delovanjem tega sporazuma, kolikor škodi trgovini med pogodbenicami“.

(156)

Da bi se ukrep štel za pomoč v smislu te določbe, morajo biti izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji: (i) ukrep dodeli država ali je dodeljen iz državnih sredstev; (ii) zagotavljati mora prednost podjetju; (iii) daje prednost posameznim podjetjem (selektivnost) ter (iv) bi lahko izkrivljal konkurenco in škodil trgovini.

(157)

Nadzorni organ Efte v obravnavani zadevi meni, da je presojo primerno začeti z analizo, ali je za vsak ukrep izpolnjeno drugo merilo, kar vključuje ugotavljanje, ali je bila s temi ukrepi zadevnim podjetjem dana prednost. Če ti ukrepi ne bi pomenili prednosti, preostalih pogojev iz člena 61(1) Sporazuma EGP ne bi bilo treba presojati.

(158)

Da bi se ukrep štel za pomoč, mora biti z njim podjetju prejemniku dodeljena prednost. Prednost v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP je vsaka gospodarska korist, ki je podjetje ne bi moglo pridobiti pod običajnimi tržnimi pogoji (161).

(159)

Za gospodarske transakcije, ki jih izvajajo osebe javnega prava, velja, da ne dajejo prednosti svoji sopogodbenici in zato ne pomenijo pomoči, če so izvedene v skladu z običajnimi tržnimi pogoji (162). To se presoja v skladu z „načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu“, ki je bilo oblikovano ob upoštevanju različnih gospodarskih transakcij (163), in sicer se med drugim uporabljata „merilo vlagatelja v tržnem gospodarstvu“ in „merilo zasebnega kupca“, kot je opisano v nadaljevanju (164).

(160)

Načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu se uporablja, razen če spornega ravnanja države v posamezni zadevi ni mogoče primerjati z ravnanjem zasebnega udeleženca, ker je to ravnanje neločljivo povezano z obstojem infrastrukture, ki je noben zasebni udeleženec nikoli ne bi mogel vzpostaviti, ali ker je država delovala kot javna oblast. V zvezi z zadnje navedenim je treba opozoriti, da zgolj izvajanje prerogativ javne oblasti, kot je uporaba zakonodajnih ali davčnih sredstev, samo po sebi ne povzroči, da se to načelo ne uporablja. To načelo se namreč uporablja zaradi gospodarske narave zadevnega posredovanja države, ne pa zaradi sredstev, ki so bila uporabljena v ta namen (165). Vendar se pri uporabi načela udeleženca v tržnem gospodarstvu ne bi smeli upoštevati nobeni vidiki javne politike, na primer vidiki socialne, regionalne ali sektorske politike (166).

(161)

Sodišče Evropske unije je razvilo „merilo zasebnega kupca“, da bi ugotovilo obstoj prednosti v primerih javnega nakupa blaga ali storitev na določenem trgu (167). V tovrstnih primerih prednost ustreza razliki med plačilom, ki bi ga prodajalec lahko pričakoval pod običajnimi tržnimi pogoji, in plačilom, ki ga je dejansko prejel (168).

(162)

Kadar javni organi kupujejo blago ali storitve, je za izključitev obstoja prednosti na splošno dovolj, če za blago ali storitve plačajo tržno ceno. V zvezi s tem je konkurenčni razpis le ena od metod za zagotovitev, da s transakcijo sopogodbenici ni dana prednost v smislu člena 61(1) Sporazuma EGP. Ali je transakcija v skladu s tržnimi pogoji ali ne, je mogoče ugotoviti tudi na podlagi drugih metod (169).

(163)

Transakcija se lahko na primer presoja glede na pogoje, pod katerimi so primerljivi zasebni izvajalci dejavnosti v primerljivih okoliščinah izvedli primerljive transakcije (primerjalna analiza) (170). Če osebe javnega prava in zasebni izvajalci dejavnosti, ki so v primerljivem položaju, nakup opravijo pod enakimi pogoji, so nakupi zasebnih izvajalcev dejavnosti referenčno merilo, na podlagi katerega je običajno mogoče sklepati, da je transakcija v skladu s tržnimi pogoji (171). Če pa oseba javnega prava in zasebni izvajalci dejavnosti, ki so v primerljivem položaju, kupijo isto storitev ob istem času, vendar pod različnimi pogoji, to običajno pomeni, da transakcija ni v skladu s tržnimi pogoji (172).

(164)

Da bi opredelili ustrezno referenčno merilo, je treba posebno pozornost nameniti vrsti zadevnega izvajalca dejavnosti, vrsti obravnavane transakcije in zadevnemu trgu ali trgom (173). Na primer, v tržnih razmerah, ko se odobrijo količinski popusti in so cene zato odvisne od obsega transakcije kupca, je lahko obseg nakupa pomemben dejavnik za opredelitev ustrezne referenčne transakcije. Kadar pa se količinski popusti ne dodeljujejo, se preudarki v zvezi z obsegom transakcij ne uporabljajo na enak način.

(165)

V vsakem od teh scenarijev se s primerjalno analizo pogosto ne določi ena sama natančna referenčna vrednost, ampak se s presojo sklopa primerljivih transakcij določi lestvica možnih vrednosti. Dokler je v zvezi s tem transakcija v zgoraj navedenem razponu, ni treba ugotavljati, ali bi lahko država dosegla boljši dogovor (174). Namesto tega se je treba vprašati, ali bi lahko prodajalec takrat zadevno blago ali storitve po enaki ceni prodal tudi na zasebnem trgu (175).

(166)

Kot je navedeno zgoraj, je bilo načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu oblikovano ob upoštevanju različnih gospodarskih transakcij. Sodišče Evropske unije in Sodišče Efte sta oblikovali „načelo vlagatelja v tržnem gospodarstvu“, da bi ugotovili, ali v primerih javnih naložb obstaja državna pomoč.

(167)

Da se na podlagi tega načela ugotovi, ali naložba osebe javnega prava pomeni državno pomoč, je treba presoditi, ali bi bilo mogoče v podobnih okoliščinah spodbuditi zasebnega vlagatelja primerljive velikosti, ki deluje pod običajnimi pogoji tržnega gospodarstva, da bi izvedel zadevno naložbo (176).

(168)

Skladnost z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu je treba proučiti na predhodni podlagi, ob upoštevanju informacij, ki so bile osebi javnega prava na voljo ob sprejetju odločitve za posredovanje. To skladnost je mogoče dokazati s predhodnim poslovnim načrtom, ki je bil podlaga za odločitev o naložbi. Vsak preudaren udeleženec v tržnem gospodarstvu bi namreč običajno opravil lastno predhodno analizo strategije in finančnih možnosti projekta, na primer s poslovnim načrtom (177). Država se lahko sklicuje le na objektivne in preverljive elemente, ki so bili na voljo pred odločitvijo o naložbi ali ob njenem sprejetju, pri čemer ni dovolj, da se opre na naknadne ekonomske ocene, ki vključujejo naknadno ugotovitev, da je naložba, ki jo je izvedla država, dejansko dobičkonosna, ali na naknadno utemeljitev dejansko uporabljenega postopka (178).

(169)

V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Nadzorni organ Efte objektivno dokazati obstoj državne pomoči (179). Zlasti mora skrbno in nepristransko voditi postopek proučitve izpodbijanih ukrepov, tako da ima v ta namen pri sprejetju končne odločbe o ugotovitvi obstoja pomoči na voljo najzanesljivejše in najpopolnejše podatke (180).

(170)

Tudi kadar se Nadzorni organ Efte sooča z državo Efte, ki v nasprotju z dolžnostjo sodelovanja ni predložila zahtevanih podatkov, mora svoje odločbe utemeljiti z razumno zanesljivimi in doslednimi elementi, ki zagotavljajo razumno podlago za domnevo, da je podjetje prejelo prednost, ki pomeni državno pomoč, in ki zato lahko utemeljijo njegove ugotovitve. Pri tem ne more preprosto izhajati iz predpostavke, da je podjetje pridobilo prednost, ki pomeni državno pomoč, ker nima informacij, da bi lahko sklenil drugače, če ni drugih dokazov, na podlagi katerih bi lahko nedvoumno sklenil, da taka prednost temelji na negativni domnevi (181) (182).

(171)

Kot je opisano v oddelku 3.1, je občina v obdobju 2010–2016 storitve zbiranja odpadkov kupovala od podjetja Remiks Næring brez predhodnega razpisnega postopka. Pritožnik je izrazil pomisleke v zvezi s tem dogovorom, pri čemer je trdil, da je občina podjetju Remiks Næring plačala ceno, ki je bila višja od tržne. Vendar so norveški organi navedli primere, ki kažejo, da so občinski subjekti plačevali enake cene kot zasebni odjemalci podjetja Remiks Næring. Kljub temu je Nadzorni organ Efte v sklepu o začetku postopka izrazil pomisleke glede tega, ali so ti primeri reprezentativni.

(172)

Nadzorni organ Efte na začetku presoje ugotavlja, da zaradi neuporabe postopka za oddajo javnega naročila ni mogoče domnevati o obstoju prednosti (183). Brez poseganja v morebitne kršitve pravil o javnem naročanju argumenti, ki jih je v zvezi s tem navedel pritožnik, zato ne morejo biti odločilni pri presoji obstoja državne pomoči.

(173)

Poleg tega je prvotna pritožba temeljila na primerjavi celotnega plačila občine z zneskom, ki ga je za podobne storitve plačala občina Bodø. Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka (184) predhodno ugotovil, da ta primerjalna analiza ni ustrezna, saj se cene med različnimi območji Norveške zelo razlikujejo, razlikujeta pa se tudi vsebina in kakovost storitve. Med formalno preiskavo niso bili predloženi nobeni dodatni argumenti, s katerimi bi se izpodbijala ta ugotovitev. Zato Nadzorni organ Efte meni, da primerjalna analiza z občino Bodø ni ustrezen način za presojo ukrepa. V nadaljevanju bo zato obravnaval le preostale navedene argumente.

(174)

Glede na pravni okvir, opisan v oddelku 4.2.1, je odločilni element, ki ga je treba upoštevati, ta, ali je bila s tem, ko je občina kupila storitve zbiranja odpadkov, podjetju Remiks Næring dodeljena prednost. Vprašanje, o katerem je treba presojati, je torej, ali bi podjetje Remiks Næring v zadevnem obdobju lahko enakovredne storitve zbiranja odpadkov po enakih cenah prodalo tudi na zasebnem trgu (glej odstavek (165)).

(175)

Kot je opisano v odstavku (39), je podjetje Remiks Næring ponujalo enake storitve zbiranja odpadkov svojim notranjim občinskim odjemalcem ter zunanjim javnim in zasebnim odjemalcem, pri čemer so zunanji odjemalci predstavljali 85 % celotnega kroga odjemalcev. Med formalno preiskavo so norveški organi pojasnili, da je podjetje Remiks Næring za svoje redne storitve uporabljalo splošni cenik, ki je bil predložen Nadzornemu organu Efte. Cenik se je uporabljal enako za vse odjemalce, ne glede na njihov pravni status ali obseg nakupa (glej odstavek (61)). Povedano drugače, podjetje Remiks Næring ni določalo individualnih cen za posamezne odjemalce (glej odstavek (62)).

(176)

Kot je podrobno opisano v odstavku (46), so norveški organi pred sprejetjem sklepa o začetku postopka predložili nekatere dokaze o zunanjih referenčnih merilih. V zvezi s tem Nadzorni organ Efte ugotavlja, da so na zadevnem trgu zbiranja odpadkov delovali konkurenčni ponudniki, ki bi lahko zagotavljali alternativno storitev za zunanje odjemalce. Med formalno preiskavo so norveški organi predložili dodatno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da so zunanji zasebni odjemalci kupovali enake storitve kot občina in da so za te storitve plačevali enake cene kot občina (glej odstavka (63) in (64)). Zagotovljeni so bili konkretni primeri in število ujemajočih se zunanjih odjemalcev za posamezne storitve. Norveški organi so v isti dokumentaciji prikazali tudi, da so bili zunanji odjemalci skozi leta izpostavljeni enakim prilagoditvam cen kot občina. Norveški organi so opisali, da so se pri ugotavljanju natančnega deleža ustreznih zunanjih odjemalcev za vsako storitev srečevali z upravnimi omejitvami (glej odstavek (64)), in Nadzorni organ Efte priznava, da take omejitve dejansko obstajajo. Kljub temu meni, da so predložene informacije dovolj obsežne, da je iz njih razvidno, da so ugotovitve reprezentativne in poštene. Zato ima dokumentacija sama po sebi precejšnjo težo.

(177)

V zvezi s pritožnikovo trditvijo, da bi morala občina izkoristiti svoj položaj velikega kupca in si izpogajati ugodnejše cene, Nadzorni organ Efte priznava pomen uporabe primerljive transakcije kot referenčnega merila. V obravnavani zadevi ugotavlja, da so bile različne storitve v praksi opravljene za vse odjemalce, ne glede na njihovo velikost, v skladu z letno določenim cenikom, pri čemer za storitve iz tega cenika niso bili odobreni količinski popusti. Zato obseg nakupa ni vplival na končno plačano ceno. Poleg tega je bil obseg posameznih rabatov zelo omejen, vsekakor pa so bili ti odobreni nediskriminatorno in neodvisno od velikosti.

(178)

V teh okoliščinah je treba vse transakcije, sklenjene z zunanjimi odjemalci, šteti za primerljiva referenčna merila. Zato vprašanje, ali bi bilo treba občino obravnavati kot enega samega velikega kupca ali več manjših odjemalcev, za to primerjalno analizo ni pomembno. Nasprotno, relevantno vprašanje je, ali je občina plačevala enake cene kot zunanji zasebni odjemalci (ki so na splošno imeli dostop do drugih konkurenčnih ponudnikov storitev). V zvezi s tem Nadzorni organ Efte glede na obsežno dokumentacijo, predloženo med formalno preiskavo, meni, da je občina dokazala, da je podjetju Remiks Næring plačevala tržno ceno.

(179)

Glede na navedeno in ker so norveški organi dokazali, da so upoštevali pogoje iz oddelka 4.2.1, so bili prvotni dvomi, ki jih je Nadzorni organ Efte izrazil v sklepu o začetku postopka, dejansko odpravljeni. Zato Nadzorni organ Efte meni, da občina podjetju Remiks Næring ni dodelila prednosti s tem, da je od njega kupovala storitve zbiranja odpadkov. Vendar bo zaradi celovitosti v nadaljevanju obravnaval preostale navedene argumente.

(180)

Kot je navedeno v oddelku 3.1.2.4, je pritožnik trdil, da ugotovljeno zvišanje nadomestila, plačanega med letoma 2010 in 2016, kaže na prednost. Vendar so norveški organi to zvišanje pripisali širitvi občinske dejavnosti, zaradi česar se je povpraševanje po storitvah povečalo (glej odstavke (53), (68) in (69)). Vendar podatkov, ki bi podpirali to trditev, ni bilo mogoče predložiti zaradi upravnih omejitev, kot je navedeno v odstavku (64). Kot je navedeno zgoraj, Nadzorni organ Efte priznava, da take omejitve dejansko obstajajo in da ročno preverjanje vseh računov ne bi bilo razumno. To je tudi posledica dejstva, da Nadzorni organ Efte meni, da zvišanje nadomestila samo po sebi ne povzroči vprašanja, ali je šlo za državno pomoč.

(181)

Nadzorni organ Efte namreč ugotavlja razliko med zvišanjem nadomestila in zvišanjem cen storitev. Zvišanje plačanega nadomestila samo po sebi ne pomeni obstoja prednosti. Namesto tega bi bil ustrezen kazalnik zvišanje cen, saj je lahko zvišanje nadomestila tudi posledica povečanja obsega prodaje ali spremembe vsebine kupljenih storitev. Ključno vprašanje je torej, ali so se cene zvišale tako, da je občina za zadevne storitve plačevala cene, ki so bile višje od tržnih.

(182)

V zvezi s tem je nesporno, da so se v zadevnih letih zgodila nekatera zvišanja cen (glej odstavke (54), (65) in (70)). Vendar so norveški organi pojasnili, da so bile izvedene letne prilagoditve cen splošnega cenika, ki so odražale spremembe indeksa cen življenjskih potrebščin in povečanje stroškov. V podporo tej trditvi letni računovodski izkazi podjetja Remiks Næring (185) potrjujejo, da so se v tem času ustrezno povečali stroški poslovanja. Pomembno je, da ti izkazi tudi kažejo, da se v istem obdobju ni povečala marža iz poslovanja, kar pomeni, da so zvišanje cen povzročili legitimni gospodarski dejavniki, ne pa nameren poskus povečanja marže podjetja Remiks Næring z zaračunavanjem previsokih zneskov občini.

(183)

Norveški organi so tudi predložili dokumente, ki dokazujejo, da so se prilagoditve cen enako uporabile za notranje in zunanje odjemalce, in sicer s pregledom kategorij storitev in primerov zunanjih odjemalcev, ki so bili izpostavljeni enakemu zvišanju cen (glej odstavek (176) zgoraj) (186). Poleg tega je iz letnih računovodskih izkazov podjetja Remiks Næring razvidno, da so se ob zvišanju nadomestila povečali tudi skupni prihodki podjetja (187). Posledično se je zmanjšal delež prihodkov, pripisanih občini. Iz te dokumentacije je torej nadalje razvidno tudi, da so bile prilagoditve cen izvedene enotno, saj se zvišanje nadomestila ujema z ustreznim povečanjem skupnih prihodkov.

(184)

Nadzorni organ Efte na podlagi navedenega ugotavlja, da zvišanja nadomestila, plačanega podjetju Remiks Næring v navedenem obdobju, ni mogoče šteti za dokaz, da je bila podjetju Remiks Næring s „previsoko ceno“ dodeljena prednost.

(185)

Kot je navedeno v oddelkih 3.1.2.5, 3.1.3.3 in 3.1.4.3, je bila med nadomestilom, plačanim podjetju Remiks Næring v letu 2016, in stroški, ki jih je imelo podjetje Remiks Husholdning v letu 2017, precejšnja razlika. Pritožnik je sprva trdil, da ta razlika kaže na 30-odstotno maržo pri prodaji storitev občini (glej odstavek (58)). Med formalno preiskavo je pritožnik to oceno popravil na 65 % (glej odstavek (81)). Vendar so norveški organi trdili, da je bila zaradi razlik v obsegu in stroških storitev, ki so jih opravljali subjekti, ta razlika manj kot 14-odstotna (glej odstavek (72)).

(186)

V zvezi z izračuni, ki so jih predložili pritožnik in norveški organi, ima Nadzorni organ Efte naslednje pripombe: prvič, meni, da je pritožnikov izračun, po katerem naj bi bila marža 65-odstotna, napačen. Kot so norveški organi opisali v odstavku (72), je podjetje Remiks Husholdning prevzelo samo nalogo zbiranja, medtem ko je bilo podjetje Remiks Næring še naprej odgovorno za sprejemanje odpadkov, ki jih odjemalci dostavijo sami. Če ta razlika ni upoštevana, so marže močno precenjene. Drugič, Nadzorni organ Efte meni, da izračun norveških organov ni popoln. V njem je sicer upoštevana razlika v obsegu, ni pa upoštevano dejstvo, da stroški podjetja Remiks Husholdning niso odražali celotnega leta delovanja, saj je podjetje opravljanje storitve prevzelo 1. februarja 2017.

(187)

Po upoštevanju obeh napak Nadzorni organ Efte ugotavlja, da je razlika med nadomestilom, plačanim podjetju Remiks Næring, in stroški, ki jih je imelo podjetje Remiks Husholdning, 7-odstotna. Povedano drugače, hipotetična marža iz poslovanja pri prodaji storitev občini bi bila 7-odstotna. Nadzorni organ Efte ugotavlja, da je ta marža v razponu, ki ga pritožnik šteje za običajnega (glej odstavek (81)).

(188)

Norveški organi so tudi trdili, da so bili ob prenosu zadevne naloge na podjetje Remiks Husholdning doseženi različni prihranki pri stroških (glej odstavke (73) do (77)). Čeprav obstajajo različna mnenja o obsegu teh prihrankov (glej odstavek (82)), Nadzorni organ Efte meni, da so pojasnila norveških organov o obstoju nekaterih prihrankov pri stroških verodostojna. Zlasti prikazani sinergijski učinki in optično sortiranje so verjetno imeli nekatere učinke prihranka pri stroških. Nadzorni organ Efte ugotavlja, da bi tovrstni prihranki pri stroških dodatno zmanjšali hipotetično maržo, izračunano v zgornjem odstavku (187).

(189)

Nadzorni organ Efte na podlagi navedenega meni, da razlika ne kaže na to, da bi bila marža pri prodaji storitev občini previsoka. Nasprotno, iz dokazov je razvidno, da je bila marža običajna. Pritožnik je v odstavku (67) navedel, da se je povprečna marža iz poslovanja podjetja Remiks Næring zmanjšala, potem ko je leta 2017 izgubilo pogodbo z občino, kar naj bi pomenilo, da je bilo s to prodajo pokritih več stroškov ali da je bila ta prodaja donosnejša v primerjavi z zunanjo prodajo. Vendar pa Nadzorni organ Efte meni, da bi lahko nenaden 15-odstotni padec prometa v mrežno povezani industriji povzročil izgubo operativnih sinergij ter s tem potrebo po prilagoditvah ali spremembah cen. Tako okrevanje je lahko dolgotrajno. Zato znižanje marže v treh letih po letu 2017 po mnenju Nadzornega organa Efte ne kaže na prednost.

(190)

Nadzorni organ Efte glede na navedeno ugotavlja, da ugotovljena razlika med nadomestilom, plačanim podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Næring, ter posledično pripisano hipotetično maržo podjetja Remiks Næring ne kaže na prednost.

(191)

Nadzorni organ Efte na podlagi zgoraj predstavljene presoje meni, da nobeden od argumentov, ki jih je navedel pritožnik, ali druga dokumentacija, pridobljena v zvezi z zadevo, ne podpira ugotovitve, da je bila podjetju Remiks Næring dodeljena prednost. Nasprotno, po skrbnem pregledu predložene dokumentacije in dokazov meni, da je občina v zadevnem obdobju storitve zbiranja komercialnih odpadkov kupovala pod tržnimi pogoji.

(192)

Kot je opisano v oddelku 3.2, je bila podjetju Remiks Husholdning, „javnemu komunalnemu podjetju, ustanovljenemu na podlagi zakona“, ki je del skupine Remiks, od leta 2010 dodeljena odgovornost za ravnanje z gospodinjskimi odpadki v imenu občin, ki sta njegovi lastnici. Od 1. februarja 2017 je to podjetje prevzelo tudi ravnanje z „lastnimi“ komercialnimi odpadki občine.

(193)

V okviru tega procesa so bili odpadki, ki jih je zbiralo podjetje Remiks Husholdning, prepeljani v podjetje Tromsø Miljøpark za sortiranje, nato pa so bili predani podjetju Remiks Produksjon za predelavo. Podjetje Remiks Produksjon neposredno poskrbelo za sprejem, predobdelavo in vmesno skladiščenje odpadkov, za končno obdelavo pa je najelo zunanje izvajalce na podrejenih trgih. Dogovor med podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Produksjon se je ob sprejetju sklepa o začetku postopka še izvajal.

(194)

Storitve so bile naročene brez razpisnega postopka. Pritožnik je izrazil pomisleke glede neuporabe postopka za oddajo javnega naročila, pri čemer je trdil, da je podjetje Remiks Husholdning podjetju Remiks Produksjon plačevalo cene, ki so presegale tržne. Pritožnik je v utemeljitev te trditve opozoril na obdobje 2012–2015, saj je ugotovil, da se je v tem obdobju skupni znesek plačil opazno povečal. Vendar so norveški organi trdili, da so bile na podlagi primerjalne analize s cenami, ki jih je plačevalo podjetje Remiks Næring, in zaradi prilagoditve cen pod tržnimi pogoji zadevne cene skladne s tržnimi. Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka izrazil pomisleke glede cenovnega dogovora in podvomil o ustreznosti uporabljenega primerjalnega pristopa.

(195)

Glede na pravni okvir, opisan v oddelku 4.2.1, je odločilni element, ki ga je treba upoštevati pri presoji obstoja državne pomoči, ta, ali je bila s tem, ko je podjetje Remiks Husholdning kupilo storitve predelave odpadkov, podjetju Remiks Produksjon dodeljena prednost.

(196)

Nadzorni organ Efte na začetku presoje ugotavlja, da zaradi neuporabe postopka za oddajo javnega naročila ni mogoče domnevati o obstoju prednosti (188). Brez poseganja v morebitne kršitve pravil o javnem naročanju argument, ki ga je v zvezi s tem navedel pritožnik, zato ne more biti odločilen pri presoji obstoja državne pomoči.

(197)

Norveški organi so med formalnim postopkom preiskave predložili informacije o značilnostih zadevnega trga. Nadzorni organ Efte na podlagi teh informacij priznava, da se storitve predelave odpadkov opravljajo na geografsko razmejenih trgih (glej odstavek (92)), od katerih ima vsak posebno zbirno območje, saj je prevozna razdalja do predelovalnega obrata odločilni dejavnik, ko odjemalec izbira ponudnika. Zaradi pomembnosti bližine spadajo lokalni ali regionalni zbiralci odpadkov v glavni krog odjemalcev, skupaj z občasnimi posameznimi povzročitelji odpadkov.

(198)

Nadzorni organ Efte nadalje priznava, da se storitve, ki jih ponujajo različni ponudniki, razlikujejo glede na zmogljivosti predelovalnega obrata in druge elemente storitev, prilagojene potrebam odjemalca, ter sveženj storitev, ki se zagotavljajo v okviru posamezne pogodbe (glej odstavek (92)). Dejansko se zdi, da se stroški predelave na različnih območjih in pri različnih ponudnikih razlikujejo zaradi dejavnikov, kot so ekonomija obsega, tehnologija, socialni in okoljski standardi ter razpoložljivost in oddaljenost obratov za obdelavo nižje v verigi in podrejenih trgov (glej odstavek (92)). Nadzorni organ Efte nazadnje tudi priznava, da se lahko stroški sčasoma spremenijo, zlasti ker so cene na podrejenih trgih obdelave odpadkov nestanovitne (glej odstavek (96)).

(199)

Nadzorni organ Efte ob upoštevanju teh značilnosti trga sprejema stališče norveških organov, da na zadevnem območju ni bilo primerljivih zunanjih ponudnikov storitev predelave odpadkov s podobnimi obrati in enakovredno ponudbo storitev, kot jih ima podjetje Remiks Produksjon (glej odstavek (92)). Poleg tega podjetje Remiks Produksjon ni imelo zunanjih odjemalcev s primerljivim nakupom, kot ga je opravilo podjetje Remiks Husholdning, zato ni bilo mogoče nobenega zunanjega odjemalca uporabiti kot referenčno merilo.

(200)

Nadzorni organ Efte je v sklepu o začetku postopka izrazil pomisleke glede primerjalne analize s podjetjem Remiks Næring, saj je primerjalna analiza vključevala notranje transakcije. Vendar ob upoštevanju pravkar opisanih razmer na trgu priznava, da bi bilo težko najti umestna zunanja referenčna merila za zadevne transakcije. Kot je opisano zgoraj, na cene na teh trgih vplivajo številni dejavniki, zaradi česar preprosto zbiranje in primerjava cen nista mogoča. Ti dejavniki skupaj prispevajo k zapletenemu pogodbenemu in regionalnemu oblikovanju cen.

(201)

Nadzorni organ Efte je zaradi zgoraj opisanih značilnosti trga ugotovil, da je bila izbrana strategija primerjalne analize utemeljena. Kot je opisano v odstavku (96), je pogodba med podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Produksjon vsebovala prilogo, v kateri so bile določene „cene na enoto“ za različne frakcije odpadkov. Začetne cene za posamezne frakcije so temeljile na primerjavi s cenami, dogovorjenimi med podjetjema Remiks Næring in Remiks Produksjon, in sicer za nakup storitev s strani podjetja Remiks Næring od podjetja Remiks Produksjon. Ker ni bilo zunanjih referenc, zaradi česar je bilo težko določiti objektivna referenčna merila za transakcije, so cene, dogovorjene med podjetjema Remiks Næring in Remiks Produksjon za primerljive storitve, odražale cene na zadevnem območju in so bile zato primerna referenčna točka za pogodbo med podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Produksjon. Glavna dejavnika, ki sta podpirala ta pristop, sta bila podobnost vsebine, stroškov in obsega teh transakcij ter dejstvo, da je podjetje Remiks Næring delovalo s komercialnim namenom na konkurenčnem trgu skupaj z zunanjimi ponudniki.

(202)

Čeprav bi zunanje referenčno merilo odpravilo pomisleke, opisane v sklepu o začetku postopka, Nadzorni organ Efte priznava tudi logiko argumenta, ki so ga navedli norveški organi (glej odstavek (94)). Ker je bilo približno 85 % prodaje podjetja Remiks Næring povezanih z zunanjimi odjemalci (glej odstavek (39)), je dejansko razumno domnevati, da bi previsoke notranje cene lahko negativno vplivale na konkurenčnost podjetja Remiks Næring na trgu storitev zbiranja komercialnih odpadkov. Zato je imelo podjetje Remiks Næring resnično tržno spodbudo, da zagotovi, da so notranje cene za storitve predelave odpadkov tržno usmerjene.

(203)

Nadzorni organ Efte zato glede na posebne tržne okoliščine meni, da so notranje cene, dogovorjene med podjetjema Remiks Næring in Remiks Produksjon, razumna referenčna točka za določitev cen, ki jih mora plačati podjetje Remiks Husholdning. Zato meni, da je primerjalna analiza s podjetjem Remiks Næring argument, ki potrjuje, da pri cenah, ki jih je podjetje Remiks Husholdning plačevalo podjetju Remiks Produksjon, ni bilo prednosti.

(204)

Nadzorni organ Efte v zvezi s tem tudi ugotavlja, da je pritožnik očitno napačno razumel opravljeno primerjalno analizo (glej odstavek (106)), saj so bile referenčno merilo cene, ki jih je podjetje Remiks Næring plačevalo podjetju Remiks Produksjon, ne pa katere koli cene, plačane podjetju Remiks Næring.

(205)

Kar zadeva poznejše prilagoditve cen, je pogodba vključevala prilagodljiv mehanizem oblikovanja cen za naslednja leta, pri čemer je bilo navedeno, da se bodo cene letno prilagajale, da bi odražale razvoj na trgu, pogajanja pa so predpisana metoda za take popravke, ki so podrobneje opredeljeni v odstavku (97). V pogodbi je navedeno, da se bo v primeru, da se medsebojni dogovor ne doseže, cena prilagodila na podlagi indeksa cen življenjskih potrebščin ali na podlagi dokumentiranih zvišanj stroškov, ki jih indeks ne zajema, pod pogojem, da podjetje Remiks Produksjon nanje ne more vplivati.

(206)

Nadzorni organ Efte ugotavlja, da norveški organi trdijo, da je do prilagoditev cen prišlo po poslovnih pogajanjih med podjetjema Remiks Husholdning in Remiks Produksjon v skladu z načelom običajnih tržnih pogojev iz zakona o družbah z omejeno odgovornostjo (glej odstavek (91)). V skladu s tem načelom se predpostavlja, da se na prostem in odprtem trgu nepovezane stranke pogajajo in dogovarjajo o cenah in pogojih na podlagi lastnega interesa. Norveški organi so poudarili, da ni noben zunanji revizor ugotovil nepravilnosti v zvezi s temi notranjimi transakcijami.

(207)

Vendar je pritožnik v zvezi s tem izrazil pomisleke glede ugotovljenega zvišanja skupnega nadomestila, ki ga je podjetje Remiks Husholdning izplačalo v obdobju 2012–2015, pri čemer je menil, da to zvišanje plačila kaže na morebitno neskladje med notranjo strukturo oblikovanja cen in prevladujočimi tržnimi cenami za primerljive storitve (glej odstavek (109)).

(208)

Nadzorni organ Efte priznava možnost, da bi lahko bilo ugotovljeno zvišanje skupnega nadomestila posledica prilagoditev cen, ki presegajo splošna tržna gibanja. Vendar meni, da to zvišanje ne kaže na to, da je to razlog v zadevnem primeru.

(209)

Prvič, treba je upoštevati, da je zvišanje nadomestila v obdobju 2012–2015 vsaj delno pojasnjeno s 15-odstotnim povečanjem količine gospodinjskih odpadkov v istem obdobju (glej odstavek (86)). V zvezi s tem Nadzorni organ Efte tudi ugotavlja, da je končno plačilo, ki ga plača odjemalec, odvisno od teže in sestave odpadkov, dostavljenih v predelovalni obrat. Ker ti parametri nihajo, lahko vplivajo na skupno nadomestilo, ki ga odjemalec plača za storitve predelave odpadkov.

(210)

Drugič, norveški organi so predložili informacije, iz katerih je razvidno, da so bile prilagoditve cen v tem obdobju predvsem posledica višjih stroškov obdelave nižje v verigi in zvišanja stroškov zaradi izboljšane ponudbe storitev, ki je vključevala podaljšanje delovnega časa in vzpostavitev novega centra za recikliranje (glej odstavek (102)). Nadzorni organ Efte meni, da so ti razlogi verodostojni, saj bi lahko višji stroški nižje v verigi in izboljšanje kakovosti storitev upravičili prilagoditve cen. Letni računovodski izkazi podjetja Remiks Produksjon podpirajo to trditev, saj je v njih potrjeno znatno 34-odstotno povečanje stroškov poslovanja v tem obdobju.

(211)

Na podlagi zgoraj predstavljenih informacij preiskava, ki jo je opravil Nadzorni organ Efte, ni odkrila alternativnih zunanjih referenčnih meril za tržne cene, s katerimi bi bilo mogoče izpodbijati pristop notranje primerjalne analize, ki so ga uporabili norveški organi. Pritožnik v zvezi s tem ni predložil nobenih ustreznih informacij. Kot je navedeno zgoraj, Nadzorni organ Efte priznava logiko pristopa norveških organov in meni, da je to argument proti ugotovitvi obstoja prednosti. Poleg tega ugotavlja, da niti prilagoditve cen niti zvišanje nadomestila ne morejo biti prepričljiva podlaga za ugotovitev obstoja prednosti. Nasprotno, zdi se, da so prilagoditve upravičene zaradi navedenih razlogov, kar potrjujejo tudi letni računovodski izkazi.

(212)

Nadzorni organ Efte zaradi celovitosti dodaja, da si je med formalnim postopkom preiskave prizadeval pridobiti merilo običajnih donosov v industriji predelave odpadkov, zlasti s proučitvijo povprečne letne marže iz poslovanja za obdobje 2010–2020.

(213)

Vendar se je vzpostavitev referenčne skupine izvajalcev v primerljivem položaju izkazala za zahtevno zaradi razlik v obsegu dejavnosti med različnimi ponudniki (glej odstavek (99)). Številni predelovalni obrati so del vertikalno integriranih podjetij za ravnanje z odpadki, ki so dejavno vključena v več ravni vrednostne verige. Zato je malo primerov izvajalcev dejavnosti, ki opravljajo izključno storitve predelave odpadkov ali ki so za to dejavnost ustanovili ločeno pravno osebo z ločenimi letnimi računovodskimi izkazi. Norveški organi in pritožnik imajo tudi različna stališča o tem, kateri izvajalci dejavnosti bi bili najbolj reprezentativni (glej odstavka (99) in (108)). Vsekakor pa podatki iz letnih poročil opredeljenih subjektov kažejo na velik razpon pri povprečni letni marži iz poslovanja, saj se ugotovitve gibljejo med 1 % in 37 %.

(214)

Nadzorni organ Efte na podlagi zgornjih preudarkov ne more oblikovati stališča o tem, kakšen je običajen donos v industriji predelave odpadkov in ali je bila marža iz poslovanja, ki jo je doseglo podjetje Remiks Produksjon, v običajnem razponu. Čeprav Nadzorni organ Efte priznava, da je opredelitev običajnih donosov v zadevni industriji izziv, kljub temu ugotavlja, da se pritožnikova trditev v odstavku (108), v katerem kot referenčno merilo za običajne donose predlaga podjetje, ki je v sedmih od zadnjih dvanajstih let imelo izgubo, ne zdi ustrezna. Vsekakor je podjetje, na katero se v zvezi s tem sklicuje pritožnik, dejavno na področju zbiranja in predelave odpadkov.

(215)

Čeprav Nadzorni organ Efte ne more oblikovati stališča o tem, kaj je običajen donos v industriji predelave odpadkov, so norveški organi poudarili, da bi lahko previsoke notranje cene potencialno privedle do nadpovprečne finančne uspešnosti podjetja Remiks Produksjon (glej odstavek (98)). S sklicevanjem na skupno povprečno 6-odstotno maržo iz poslovanja v obdobju 2010–2020 so nasprotovali temu scenariju in trdili, da taka nadpovprečnost ni bila očitna. Čeprav Nadzorni organ Efte priznava veljavnost te trditve, upošteva tudi stališče, ki ga je v zvezi s tem izpostavil pritožnik, in sicer da bi se lahko cene, ki so višje od tržnih, v nekaterih pogodbah izravnale z nizkimi cenami v drugih pogodbah (glej odstavek (107)).

(216)

Glede na te preudarke Nadzorni organ Efte priznava, da zgolj ugotovitev neobstoja visokih marž ne zadostuje za izključitev prednosti. Vendar pa še vedno meni, da bi nedvoumna ugotovitev znatnih marž lahko kazala na previsoke cene, kar bi upravičilo nadaljnjo proučitev cenovnih dogovorov. V zvezi s tem upošteva stališče norveških organov, da se 6-odstotna marža iz poslovanja ne zdi pretirana, in se glede na razpon med 1 % in 37 %, ugotovljen v zadevni industriji, ter kapitalsko intenzivnost dejavnosti strinja s tem stališčem (glej odstavek (212)). Zato se po mnenju Nadzornega organa Efte marža podjetja Remiks Produksjon ne zdi neobičajna, kar pomeni, da nadaljnja proučitev na tej podlagi ne bi bila upravičena.

(217)

Kot je opisano v oddelku 3.1.1, je občina med letoma 2009 in 2010 izvedla obsežno reorganizacijo svoje dejavnosti ravnanja z odpadki, ki je vključevala razpustitev občinskih podjetij Tromsø Miljøpark KF in Remiks Tromsø KF ter ustanovitev družbe z omejeno odgovornostjo Remiks Miljøpark z odvisnimi podjetji.

(218)

Med to reorganizacijo je občina leta 2010 sredstva, dolgove in lastniški kapital obeh občinskih podjetij prenesla na podjetje Remiks Miljøpark (glej odstavka (110) in (136)), zaradi česar je neto lastniški kapital znašal 23,7 milijona NOK. Poleg tega je zagotovila dva zaporedna prispevka v naravi, leta 2010 parcelo, ocenjeno na 38,8 milijona NOK, leta 2012 pa parcelo, ocenjeno na 39,6 milijona NOK. Zato je skupni vplačani lastniški kapital, vložen v skupino Remiks v zvezi z njeno ustanovitvijo, znašal 102,5 milijona NOK, vključno z začetnim osnovnim kapitalom, potrebnim za ustanovitev.

(219)

Kot je podrobno opisano v odstavkih (118) in (127), so bila zemljišča, vključena v prenose, izkazana v bilanci stanja podjetja Remiks Miljøpark v skladu s poročili o vrednotenju, ki jih je izdelala družba za cenitve. Kot je poleg tega opisano v odstavku (146), je občina pri družbi Ernst & Young naročila mnenje o stroških kapitala, ki bi moralo biti podlaga za odločitev o naložbi in v katerem je bilo ugotovljeno, da bi lahko bilo ustrezno 9-odstotno tehtano povprečje stroškov kapitala (WACC). Vendar pa družba Ernst & Young ni imela informacij, na podlagi katerih bi lahko ugotovila, ali je bilo tak donos mogoče pričakovati.

(220)

Zadevno merilo vključuje kapital, ki ga javni organ dodeli podjetju, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Ker take naložbe običajno izvajajo zasebni vlagatelji na trgu, Nadzorni organ Efte meni, da se uporablja načelo udeleženca v tržnem gospodarstvu. V sklepu o začetku postopka je izrazil pomisleke glede tega, ali je občina pri ustanovitvi skupine Remiks ravnala v skladu z navedenim načelom.

(221)

Kot je opredeljeno v pravnem okviru, opisanem v oddelku 4.2.1, je treba presoditi, ali bi v podobnih okoliščinah razumen zasebni vlagatelj primerljive velikosti, ki deluje v običajnih pogojih tržnega gospodarstva, izvedel zadevno naložbo. V zvezi s tem Nadzorni organ Efte glede presoje načela udeleženca v tržnem gospodarstvu, ki so jo izvedli norveški organi, podaja naslednje ugotovitve.

(222)

Kot je navedeno v odstavku (137), je pritožnik izrazil pomisleke glede začetne kapitalizacije podjetja Remiks Miljøpark in dvom, ali je bila skladna z načelom udeleženca v tržnem gospodarstvu. Posebej zaskrbljujoče je bilo, da ni bilo dokumentacije, ki bi dokazovala, da je bila začetna bilanca določena v skladu s tem načelom, kar bi lahko privedlo do zahteve glede donosa, ki ne bi zadostno odražala vrednosti zadevnih sredstev.

(223)

V zvezi s tem so norveški organi, kot je podrobno opisano v oddelku 3.3.1, predložili dokumentacijo o vrednotenju sredstev, ki kaže, da si je občina postopoma prizadevala zagotoviti, da so sredstva izkazana po tržni vrednosti. Občina je poročila o vrednotenju naročila pri neodvisni družbi za cenitve v skladu z merili iz prejšnjih smernic Nadzornega organa Efte o prodaji zemljišč. Nadzorni organ Efte nima indicev, da so bila ta vrednotenja nepravilna. Nasprotno, poznejše prodaje iste nepremičnine potrjujejo, da so bile parcele ovrednotene pravilno (189). Kar zadeva preostala sredstva, so bila v skladu z norveškimi računovodskimi pravili vknjižena po knjigovodski vrednosti. Na tej podlagi Nadzorni organ Efte ni našel razlogov za dvom o vrednostih, zato se mu ni zdelo potrebno pridobiti dodatnih strokovnih mnenj. Zato meni, da začetna bilanca podjetja Remiks Miljøpark sama po sebi ne vzbuja pomislekov glede obsoja državne pomoči.

(224)

V zvezi z zahtevo glede donosa, kot je opisana v odstavkih (144)–(144), je občina leta 2012 sprejela merilo 9-odstotnega donosa na vloženi kapital. Kot pa je podrobno opisano v odstavkih (132) in (145), se je ta ocena poleg tega, da je bila opravljena šele leta 2012, opirala na več predpostavk, zaradi česar je bila potrebna nadaljnja analiza. Na podlagi dokazov, predloženih v zadevi, taka ocena takrat ni bila opravljena.

(225)

V nasprotju s trditvijo pritožnika iz odstavka (138) pa občina svoje zahteve glede donosa ni izpeljala iz domnevne razdelitve med gospodarske in negospodarske dejavnosti v razmerju 40:60. Kot je navedeno v odstavku (145), je WACC temeljil na kapitalski strukturi iz konsolidiranih računovodskih izkazov.

(226)

Nadzorni organ Efte nadalje ugotavlja, da pritožnik očitno prepleta „minimalno stopnja donosa“, ki se uporablja za predhodno oceno rentabilnosti naložbe, s stalnim „ciljnim donosom“, ki si ga prizadeva pridobiti iz svojih tekočih tržnih dejavnosti. To sta različna pojma. V zvezi z minimalno stopnjo donosa Nadzorni organ Efte opozarja, da odločitev o naložbi temelji na informacijah, ki so na voljo v času sprejemanja odločitve. Kar pa zadeva ciljni donos, je njegovo doseganje odvisno od trenutne tržne dinamike po izvedbi naložbe. Ni zagotovila, da bo naložba kljub napovedim dosegla prvotno zahtevano stopnjo donosa. Zato argument, ki ga je v zvezi s tem navedel pritožnik, ni relevanten (190).

(227)

Ne glede na navedeno se na podlagi pregleda predložene dokumentacije, ki ga je opravil Nadzorni organ Efte, zdi, da je bila ocena WACC precenjena; vključevala je visoko vrednost beta sredstev v višini 2,4, ki je z upoštevanjem zadolženosti temeljila na pretiranem razmerju med dolžniškim in lastniškim kapitalom. Poleg tega vključitev visoke likvidnostne premije v tem okviru morda ni bila upravičena, saj je imela občina dolgoročno perspektivo za svoja imetja (191). V zvezi s tem Nadzorni organ Efte ugotavlja, da se lahko, kadar ima javni vlagatelj obvladujoč položaj, njegova dejanja primerjajo z dejanji zasebnega vlagatelja, ki izvaja dolgoročno strukturno politiko. Ni nujno, da so podobna dejanjem zasebnih vlagateljev s kratkoročno naložbeno perspektivo. S pravilnim razmerjem med dolžniškim in lastniškim kapitalom ter brez likvidnostne premije bi bil WACC približno 7-odstoten. Na tej podlagi 9-odstotni WACC sam po sebi ne vzbuja pomislekov.

(228)

Med formalno preiskavo so norveški organi trdili, da je bila naložba izvedena za izpolnitev javne odgovornosti (glej odstavek (148)). Čeprav tovrstni preudarki niso pomembni za preskus načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu (glej oddelek 4.2.1), Nadzorni organ Efte priznava, da se zadevna naložba delno nanaša na negospodarske dejavnosti, kar je ločeno vprašanje.

(229)

Glede na to Nadzorni organ Efte ugotavlja, da kadar se infrastruktura za ravnanje z odpadki uporablja za gospodarske in negospodarske dejavnosti, javno financiranje spada v okvir pravil o državni pomoči le, če se z njim pokrivajo stroški, povezani z gospodarskimi dejavnostmi (192). Zato bi to lahko bil pomemben dejavnik, ki bi ga bilo treba upoštevati v fazi ocenjevanja naložb. Vendar Nadzorni organ Efte iz razlogov, navedenih v odstavku (235) v nadaljevanju, ni sprejel končnega stališča o pravilni razporeditvi kapitala med gospodarske in negospodarske dejavnosti ter o pomenu tega za doseganje zahtevanega donosa.

(230)

V zvezi s tem, ali je bilo ob sprejetju odločitve mogoče pričakovati, da bo donosnost naložbe presegala stroške kapitala, Nadzorni organ Efte meni, da sočasna ocena, ki jo je izvedla občina (glej odstavke (123)–(125) in odstavke (131)–(134)), ter argumenti, ki so jih predložili norveški organi med formalnim postopkom preiskave (glej odstavek (150)), občini niso zagotovili zadostne podlage za ugotovitev prihodnje donosnosti naložbe v skladu s standardom, ki se zahteva na podlagi načela vlagatelja v tržnem gospodarstvu.

(231)

V pripravljalnih dokumentih, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o naložbi, je navedeno, da sta se nova organizacijska oblika in struktura šteli za primernejši za doseganje operativne učinkovitosti in spodbujanje bolj osredotočenega upravljavskega pristopa. Pričakovati je bilo, da bosta skupna lokacija ter usklajevanje gospodinjskih in poslovnih odpadkov prinesla sinergije, na podlagi katerih bi se lahko zmanjšali stroški predelave na tono. Poleg tega je bilo v dokumentih navedeno, da je skupina Remiks v fazi rasti, da dejavno izvaja pobude za razvoj poslovanja in da proučuje možnosti razvoja nepremičnin. Ti načrti so vključevali konsolidacijo dodatnih dejavnosti ravnanja z odpadki na lokaciji in sodelovanje s partnerji pri vzpostavitvi obrata za obdelavo odpadkov. V dokumentih je bilo navedeno, da naj bi se s temi pobudami povečala operativna učinkovitost, ustvaril dodaten prihodek iz odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, in na koncu izboljšala finančna uspešnost. Vendar pa niso bile predložene nobene gospodarske napovedi.

(232)

Kot je navedeno v odstavku (168), bi preudaren udeleženec v tržnem gospodarstvu običajno opravil predhodno analizo strategije in finančnih možnosti projekta, na primer s poslovnim načrtom. V tem primeru ni sporno, da občina pred transakcijami ni izvedla temeljite ocene donosnosti. Kljub stališču norveških organov, da so bile naložbe še vedno utemeljene s poslovnimi razlogi, dejstvo, da ni bila izvedena ocena donosnosti, kaže, da občina ni ravnala tako, kot bi v podobnem položaju ravnal hipotetični zasebni vlagatelj. V zvezi s tem Nadzorni organ Efte ugotavlja, da norveških organov ni mogoče zaslišati o argumentu o njihovem poskusu ravnanja v dobri veri v skladu z načelom vlagatelja v tržnem gospodarstvu (glej odstavek (148)). Rezultat v bistvu ostaja enak ne glede na namero občine.

(233)

Norveški organi so predložili tudi informacije o realizirani stopnji donosa, doseženi v letih po naložbi (glej odstavek (151)), pri čemer so trdili, da to potrjuje naknadno predpostavko občine o rentabilnosti projekta. Kot je podrobneje opisano v oddelku 4.2.1, Nadzorni organ Efte v zvezi s tem ugotavlja, da so edini pomembni dejavniki, ki jih je treba upoštevati, elementi, ki so na voljo, in predvidljivi razvoj dogodkov v času sprejetja odločitve. Zato ta argument ni pomemben.

(234)

Čeprav bi lahko dejstvo, da občina ni izvedla predhodne ocene, pomenilo, da ni ravnala kot zasebni vlagatelj (193), to dejstvo samo po sebi ne zadostuje za utemeljitev sklepa o obstoju prednosti. Med obravnavo zadeve je Nadzorni organ Efte temeljito proučil prejete informacije in opravil več poizvedb za dostop do dodatnih informacij, da bi pridobil vpogled v podatke, ki bi lahko razjasnili predhodne obete donosnosti. Pridobljene informacije žal niso bile zadostne, da bi omogočile tako presojo.

(235)

Nadzorni organ Efte zaradi pomanjkanja ustreznih predhodnih informacij žal ne more ugotoviti, ali bi zasebni vlagatelj, ki bi deloval v običajnih tržnih razmerah, izvedel zadevno naložbo. Kot je navedeno v oddelku 4.2.2 zgoraj, dokazno breme za ugotovitev obstoja prednosti nosi Nadzorni organ Efte. Ker Nadzorni organ Efte ne more nedvoumno dokazati obstoja prednosti, ne more potrditi, da je to merilo izpolnjeno. Zato mora skleniti, da prednosti ni mogoče ugotoviti.

(236)

Nadzorni organ Efte na podlagi zgornje presoje ugotavlja, da ni mogoče ugotoviti, da so norveški organi dodelili državno pomoč v nasprotju s členom 1(3) dela I Protokola 3 k Sporazumu o nadzornem organu in sodišču.