—

ob upoštevanju Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije, zlasti člena 45 Akta,

—

ob upoštevanju kandidature, ki jo je država pristopnica posredovala za imenovanje Meglene KUNEVE kot članice Komisije,

—

ob upoštevanju predstavitve kandidatke z dne 27. novembra 2006,

—

ob upoštevanju namere Sveta, da v medsebojnem soglasju s predsednikom Komisije z dnevom pristopa 1. januarjem 2007 imenuje novega člana Komisije, kakor je to navedeno v pismu, ki ga je Svet dne 31. oktobra 2006 naslovil na predsednika Evropskega parlamenta,

—

ob upoštevanju Protokola o širitvi Evropske unije, priloženega Pogodbi o EU, in pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti, zlasti člena 4(4) Protokola,

—

ob upoštevanju člena 99 svojega Poslovnika,

A.

glede na določbe tretjega pododstavka drugega odstavka člena 214 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

B.

glede na ugotovitve s predstavitve predlagane komisarke iz Republike Bolgarije, ki jih je povzel in ocenil v pismu, katerega je predsednik pristojnega parlamentarnega odbora skupaj s priporočilom za Konferenco predsednikov naslovil na predsednika Evropskega parlamenta,

C.

glede na nujno potrebo po tem, da se v okviru evropskega ustavnega procesa uporabi postopek iz odstavkov 2 in 3 člena 4 zgoraj navedenega protokola o širitvi v zvezi s sestavo nove Komisije po novembru 2009,

1.

potrdi imenovanje nove članice Komisije Meglene KUNEVE za preostanek mandata do 31. oktobra 2009,

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

—

ob upoštevanju Akta o pogojih pristopa Romunije, zlasti člena 45 Akta,

—

ob upoštevanju kandidature, ki jo je država pristopnica posredovala za imenovanje Leonarda ORBANA kot člana Komisije,

—

ob upoštevanju predstavitve kandidata z dne 27. novembra 2006,

—

ob upoštevanju namere Sveta, da v medsebojnem soglasju s predsednikom Komisije z dnevom pristopa 1. januarjem 2007 imenuje novega člana Komisije, kakor je to navedeno v pismu, ki ga je Svet dne 31. oktobra 2006 naslovil na predsednika Evropskega parlamenta,

—

ob upoštevanju Protokola o širitvi Evropske unije, priloženega Pogodbi o EU, in pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti, zlasti člena 4(4) Protokola,

—

ob upoštevanju člena 99 svojega Poslovnika,

A.

glede na določila tretjega pododstavka drugega odstavka člena 214 Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti,

B.

glede na ugotovitve s predstavitve predlaganega komisarja iz Republike Romunije, ki jih je povzel in ocenil v pismu, katerega je predsednik pristojnega parlamentarnega odbora skupaj s priporočilom za Konferenco predsednikov naslovil na predsednika Evropskega parlamenta,

C.

glede na nujno potrebo po tem, da se v okviru evropskega ustavnega procesa uporabi postopek iz odstavka 2 in 3 člena 4 zgoraj navedenega protokola o širitvi v zvezi s sestavo nove Komisije po novembru 2009;

1.

potrdi imenovanje novega člana Komisije Leonarda ORBANA za preostanek mandata do dne 31. oktobra 2009;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj to priporočilo posreduje Svetu, Komisiji in vladam držav članic.

—

ob upoštevanju člena 247(3) Pogodbe o ES in člena 160b(3) Pogodbe Euratom, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0411/2006),

—

ker je na seji dne 28. novembra 2006 Odbor za proračunski nadzor poslušal predstavitev kandidatke Sveta za članstvo v Računskem sodišču in obravnaval strokovno usposobljenost glede na merila iz člena 247(2) Pogodbe o ES in člena 160b(2) Pogodbe Euratom,

—

ob upoštevanju člena 101 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A6-0442/2006),

1.

daje pozitivno mnenje o imenovanju Nadežde Sandolave za članico Računskega sodišča;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in v vednost Računskemu sodišču, drugim institucijam Evropskih skupnosti in uradom držav članic za revizijo.

—

ob upoštevanju člena 247(3) Pogodbe ES in člena 160b(3) Pogodbe Euratom, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0410/2006),

—

ker je na seji dne 28. novembra 2006 Odbor za proračunski nadzor poslušal predstavitev kandidata Sveta za članstvo v Računskem sodišču in obravnaval strokovno usposobljenost glede na merila iz člena 247(2) Pogodbe ES in člena 160b(2) Pogodbe Euratom,

—

ob upoštevanju člena 101 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor (A6-0443/2006),

1.

daje pozitivno mnenje o imenovanju Ovidiuja Ispira za člana Računskega sodišča;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in, v vednost, Računskemu sodišču, drugim institucijam Evropskih skupnosti in revizijskim službam držav članic.

—

ob upoštevanju predloga sklepa Sveta (KOM(2006)0178) (1),

—

ob upoštevanju člena 62(2)(a), člena 66 in prvega stavka prvega pododstavka člena 300(2) Pogodbe o ES,

—

ob upoštevanju prvega pododstavka člena 300(3) Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0358/2006),

—

ob upoštevanju členov 51, 83(7) in 43(1) svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0423/2006),

1.

odobri sklenitev sporazuma;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic, Republike Islandije in Kraljevine Norveške.

—

ob upoštevanju skupnega stališča Sveta (13241/1/2006 – C6-0420/2006),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (1) o predlogu Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2005)0115) (2),

—

ob upoštevanju spremenjenega predloga Komisije (KOM(2006)0235) (3),

—

ob upoštevanju člena 251(2) Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju člena 67 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov (A6-0408/2006),

1.

sprejme skupno stališče;

2.

ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s skupnim stališčem;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše pravni akt na podlagi člena 254(1) Pogodbe ES;

4.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj po tem, ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše pravni akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta objavi v Uradnem listu Evropske unije;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta (14224/4/2006 – C6-0432/2006) (1),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (2) o predlogu Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2004)0775) (3),

—

ob upoštevanju člena 251(2) Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju člena 67 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A6-0445/2006),

1.

odobri skupno stališče;

2.

ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s skupnim stališčem;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše pravni akt na podlagi člena 254(1) Pogodbe ES;

4.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj potem ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše pravni akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju skupnega stališča Sveta (14283/1/2006 – C6-0421/2006),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (1) o predlogu Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2005)0566) (2),

—

ob upoštevanju člena 251(2) Pogodbe o ES,

—

ob upoštevanju člena 67 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za ribištvo (A6-0400/2006),

1.

odobri skupno stališče;

2.

ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s skupnim stališčem;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše akt v skladu s členom 254(1) Pogodbe o ES;

4.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj podpiše akt, potem ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju skupnega stališča Sveta (9577/1/2006 – C6-0313/2006),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (1) o predlogu Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2004)0341),

—

ob upoštevanju spremenjenega predloga Komisije (KOM(2006)0031),

—

ob upoštevanju člena 251(2) Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju člena 67 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za kulturo in izobraževanje (A6-0433/2006),

1.

sprejme skupno stališče;

2.

ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s skupnim stališčem;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj na podlagi člena 254(1) Pogodbe ES skupaj s predsednikom Sveta podpiše pravni akt;

4.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj potem, ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše pravni akt in v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta objavi v Uradnem listu Evropske unije;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2006)0201) (1),

—

ob upoštevanju členov 251(2) in 95 Pogodbe o ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0158/2006),

—

ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov in mnenj Odbora za proračun ter Odbora za proračunski nadzor (A6-0428/2006),

1.

odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.

meni, da morajo biti finančna sredstva iz zakonodajnega predloga skladna z zgornjo mejo iz poglavja novega večletnega finančnega okvirja, in opozarja, da bo letni znesek sprejet med letnim proračunskim postopkom v skladu z določbami točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006;

3.

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

Glavni cilj Skupnosti v prihodnjih letih je doseči rast in odprtje delovnih mest, kakor je določeno v okviru obnovljene Lizbonske strategije. Prejšnji programi na carinskem področju, zlasti Odločba št. 253/2003/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2003 o sprejetju akcijskega programa za carino v Skupnosti („Carina 2007“) (3) (v nadaljevanju „Carina 2007“), so pomembno pripomogli k uresničitvi navedenega cilja in splošnih ciljev carinske politike. Zato je ustrezno nadaljevati dejavnosti, ki so bile začete v okviru navedenih programov. Nov program (v nadaljevanju „Program“) bi moral biti vzpostavljen za obdobje šestih let, da bi bilo trajanje Programa usklajeno s trajanjem večletnega finančnega okvira, vključenega v Medinstitucionalni sporazum z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (4).

(2)

Carinske uprave imajo pomembno vlogo pri zaščiti interesov Skupnosti, še zlasti njenih finančnih interesov. Zagotavljajo ustrezno stopnjo zaščite državljanom Skupnosti in gospodarskim subjektom na kateri koli točki carinskega območja Skupnosti, kjer se izvajajo postopki carinjenja. V tem smislu je cilj carinske politike, ki jo je določila Skupina za carinsko politiko, zagotoviti, da nacionalne carinske uprave delujejo tako uspešno in učinkovito ter se odzivajo na vsakršno zahtevo, ki se pojavi zaradi spreminjajočega carinskega okolja, kakor da bi šlo za eno samo upravo. Zato je pomembno, da je Program skladen in v podporo splošni carinski politiki in da podpira Skupino za carinsko politiko, ki jo sestavljajo Komisija in vodje carinskih uprav držav članic ali njihovi predstavniki. Izvajanje Programa bi morale usklajevati ter organizirati Komisija in države članice v okviru skupne politike, ki jo oblikuje Skupina za carinsko politiko.

(3)

Pri ukrepih na carinskem področju je treba dati prednost izboljšanju kontrol in boja proti goljufijam, zniževanju stroškov gospodarskih subjektov zaradi uskladitve s carinsko zakonodajo, zagotovitvi učinkovitega upravljanja kontrole blaga na zunanji meji ter zaščiti državljanov Evropske unije na področju varstva in varnosti mednarodne dobavne verige. Skupnost bi zato morala biti sposobna, da v okviru svojih pooblastil daje podporo delovanju carinskih uprav držav članic, vsaka možnost za upravno sodelovanje in medsebojno upravno pomoč, ki jo omogočajo predpisi Skupnosti, pa bi morala biti izkoriščena v celoti.

(4)

V podporo procesu pristopa držav kandidatk bi bilo treba carinskim upravam teh držav zagotoviti potrebno podporo, da bi lahko od dneva svojega pristopa izvajale celoten sklop nalog, predpisanih z zakonodajo Skupnosti, vključno z upravljanjem prihodnje zunanje meje. Zato bi moral Program omogočati sodelovanje držav kandidatk in možnih držav kandidatk.

(5)

Da bi podprli carinske reforme v državah, ki sodelujejo pri Evropski sosedski politiki, je ustrezno, da se zagotovi možnosti, da pod določenimi pogoji sodelujejo v določenih dejavnostih Programa.

(6)

Zaradi vedno večje globalizacije trgovine, razvoja novih trgov ter sprememb v načinih in hitrosti pretoka blaga morajo carinske uprave okrepiti odnose med seboj ter s podjetji, pravnimi in strokovnimi krogi ali drugimi subjekti, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino. Program bi moral osebam, ki so predstavniki teh krogov ali subjektov, omogočiti sodelovanje v dejavnostih Programa, kadar je to ustrezno.

(7)

Vseevropski sistemi za varno računalniško komunikacijo in izmenjavo informacij, ki so financirani v okviru programa Carina 2007, so nujni za delovanje carine znotraj Skupnosti in za izmenjavo informacij med carinskimi upravami in bi jih bilo treba še naprej podpirati v okviru Programa.

(8)

Izkušnje, ki si jih je pridobila Skupnost s prejšnjimi carinskimi programi, so pokazale, da povezovanje uradnikov iz različnih nacionalnih uprav pri njihovi poklicni dejavnosti lahko ob uporabi načinov, kakor so primerjalne analize, projektne skupine, seminarji, delavnice, delovni obiski, usposabljanje in ukrepi spremljanja, v veliki meri prispeva k doseganju ciljev teh programov. Navedene dejavnosti bi bilo zato treba nadaljevati, medtem ko bi bilo treba omogočiti razvoj novih načinov takrat, kadar se bo treba še bolj učinkovito odzvati na potrebe, ki se lahko pojavijo.

(9)

Carinski uradniki morajo imeti zadostno jezikovno znanje, da bi lahko sodelovali v Programu. Sodelujoče države bi morale biti pristojne za zagotovitev potrebnega jezikovnega usposabljanja svojih uradnikov.

(10)

Vmesna ocena programa Carina 2007 je potrdila potrebo po skupni uporabi informacij in znanja med upravami ter med upravami in Komisijo na bolj strukturiran način in utrditev znanja, pridobljenega med dogodki v okviru programa. Zato bi bilo treba v Programu posebno pozornost posvetiti skupni uporabi informacij in upravljanju znanja.

(11)

Čeprav nosijo glavno odgovornost za doseganje ciljev Programa sodelujoče države, je potrebno ukrepanje Skupnosti za uskladitev dejavnosti, za katere si prizadeva Program ter za zagotovitev infrastrukture in potrebnih spodbud.

(12)

Ker ciljev te odločbe, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in ker se jih zaradi obsega in učinkov ukrepov laže doseže na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta odločba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za dosego navedenih ciljev.

(13)

Ta odločba določa finančna sredstva za celotno obdobje trajanja Programa, ki predstavljajo v letnem proračunskem postopku prednostni referenčni okvir za proračunski organ v smislu točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006.

(14)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te odločbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (5) –

(a)

komunikacijski sistemi in sistemi izmenjave informacij;

(b)

primerjalna analiza;

(c)

seminarji in delavnice;

(d)

projektne skupine in usmerjevalne skupine;

(e)

delovni obiski;

(f)

usposabljanje;

(g)

ukrepi spremljanja;

(h)

katere koli druge dejavnosti, potrebne za uresničitev ciljev Programa.

(1)

„uprava“ pomeni javne organe in druga telesa v sodelujočih državah, odgovorne za upravljanje carine ali dejavnosti, povezanih s carino;

(2)

„uradnik“ pomeni člana uprave.

(a)

državam kandidatkam, ki uživajo ugodnosti iz predpristopne strategije, skladno s splošnimi načeli in splošnimi pogoji za sodelovanje teh držav v programih Skupnosti, določenimi v ustreznih Okvirnih sporazumih in sklepih Pridružitvenega sveta;

(b)

možnim državam kandidatkam skladno z določbami, ki jih je treba določiti skupaj z navedenimi državami po vzpostavitvi okvirnih sporazumov o njihovem sodelovanju pri programih Skupnosti.

(a)

zagotovitve ujemanja dejavnosti na carinskem področju s potrebami notranjega trga, vključno z varnostjo dobavne verige in poenostavitvijo trgovine, ter podpiranja strategije za rast in delovna mesta;

(b)

vzajemnega delovanja in izpolnjevanja nalog carinskih uprav držav članic tako učinkovito, kakor da bi bile ena sama uprava, ob zagotavljanju kontrol z enakovrednimi rezultati na vsaki točki carinskega območja Skupnosti in podpore zakoniti poslovni dejavnosti;

(c)

potrebne zaščite finančnih interesov Skupnosti;

(d)

krepitve varstva in varnosti;

(e)

priprave držav, navedenih v členu 3(2) za pristop, vključno z izmenjavo izkušenj in znanja s carinskimi upravami zadevnih držav.

(a)

zmanjšati upravno obremenitev in stroške gospodarskih subjektov zaradi usklajevanja na podlagi boljše standardizacije in poenostavitve carinskih sistemov in kontrol ter ohranjati odprto in pregledno sodelovanje s poslovnimi subjekti;

(b)

opredeliti, razviti in uporabiti najboljšo delovno prakso zlasti na področju predhodnega in naknadnega inšpekcijskega nadzora, analize tveganja, carinskih kontrol in poenostavljenih postopkov;

(c)

ohraniti sistem merjenja učinkovitosti carinskih uprav držav članic, da bi se izboljšala njihova uspešnost in učinkovitost;

(d)

podpirati ukrepe za preprečevanje nepravilnosti, zlasti s hitrim zagotavljanjem informacij o tveganjih mejnim carinskim organom;

(e)

zagotavljanje enotnega in nedvoumnega uvrščanja v tarifo v Skupnosti, zlasti z izboljšanjem usklajenosti in sodelovanja med laboratoriji;

(f)

podpirati oblikovanje vseevropskega okolja elektronske carine z razvojem interoperabilnih komunikacijskih sistemov in sistemov izmenjave informacij skupaj s potrebnimi zakonskimi in upravnimi spremembami;

(g)

vzdrževati obstoječe komunikacijske in informacijske sisteme ter po potrebi razviti nove sisteme;

(h)

izvajati ukrepe, ki bodo zagotavljali podporo carinskim upravam držav, ki se pripravljajo za pristop;

(i)

prispevati k razvoju visoko kakovostnih carinskih uprav v tretjih državah;

(j)

izboljšati sodelovanje med carinskimi upravami držav članic in tretjih držav, zlasti držav partneric, ki sodelujejo pri Evropski sosedski politiki;

(k)

razviti in okrepiti skupno usposabljanje.

(a)

skupno komunikacijsko omrežje/skupni sistemski vmesnik (CCN/CSI);

(b)

računalniško podprt tranzitni sistem (CTS);

(c)

tarifne sisteme, zlasti sistem razširjanja podatkov (DDS), kombinirano nomenklaturo (CN), informacijski sistem integriranee Skupnosti (TARIC), sistem evropskih zavezujočih tarifnih informacij (EBTI), sistem upravljanja tarifnih kvot in nadzorstva (TQS), informacijski sistem tarifnih opustitev (OPUSTITVE), sistem upravljanja s primerki (SMS), informacijski sistem postopkov predelave (ISPP), evropski carinski seznam kemičnih snovi (ECICS) in sistem registriranih izvoznikov (REX);

(d)

sisteme za povečanje varnosti iz Uredbe (ES) št. 648/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. aprila 2005 o spremembah Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (6), vključno s sistemom Skupnosti za obvladovanje tveganja, sistemom kontrole izvoza (ECS), sistemom kontrole uvoza (ICS) in sistemom pooblaščenih gospodarskih subjektov (AEO);

(e)

katere koli nove komunikacijske sisteme in sisteme izmenjave informacij, povezane s carino, vključno elektronske carinske sisteme, ter vzpostavljene v skladu z zakonodajo Skupnosti in predvidene v delovnemu programu, navedenem v členu 6.

(a)

z določitvijo standardov usposabljanja, razvojem obstoječih programov usposabljanja in, kadar je ustrezno, z razvojem obstoječih izobraževalnih ter novih modulov, ki uporabljajo e-učenje, zaradi oblikovanja skupnega jedra za usposabljanje uradnikov na področju celotnega sklopa carinskih predpisov in postopkov, da jim tako omogoči pridobitev potrebnih poklicnih spretnosti in znanja;

(b)

kadar je to ustrezno, s spodbujanjem in zagotovitvijo dostopa do tečajev usposabljanja na carinskem področju, ki jih sodelujoča država organizira za svoje uradnike, za uradnike iz vseh sodelujočih držav;

(c)

kadar je to ustrezno, z zagotavljanjem potrebne infrastrukture in pripomočkov za skupno e-učenje in vodenje usposabljanja na carinskem področju.

(a)

stroške nabave, razvoja, vgradnje, vzdrževanja in dnevnega delovanja skupnostnih komponent komunikacijskih sistemov in sistemov izmenjave informacij, navedenih v členu 7(3);

(b)

potne stroške in nadomestilo za stroške bivanja uradnikov iz sodelujočih držav v zvezi s primerjalnimi analizami, delovnimi obiski, seminarji in delavnicami, projektnimi skupinami ter usmerjevalnimi skupinami, usposabljanjem in ukrepi spremljanja;

(c)

organizacijske stroške seminarjev in delavnic;

(d)

potne stroške in nadomestilo za stroške bivanja zaradi sodelovanja zunanjih strokovnjakov in sodelujočih iz člena 14;

(e)

stroške nabave, razvoja, vgradnje in vzdrževanja sistemov usposabljanja in modulov usposabljanja, kadar so skupni za vse sodelujoče države;

(f)

stroške morebitnih drugih dejavnosti, navedenih v točki (h) člena 1(2), v višini največ 5 % celotnih stroškov Programa.

(a)

stroške nabave, razvoja, namestitve, vzdrževanja in dnevnega delovanja neskupnostnih komponent komunikacijskih sistemov in sistemov izmenjave informacij, navedenih v členu 7(4);

(b)

stroške, povezane z začetnim in nadaljnjim usposabljanjem svojih uradnikov, zlasti z njihovim jezikovnim usposabljanjem.

(a)

pred 1. aprilom 2011 vmesno ocenjevalno poročilo o ustreznosti, učinkovitosti in uspešnosti Programa;

(b)

pred 1. aprilom 2014 končno ocenjevalno poročilo, ki med drugim vsebuje oceno učinkovitosti in uspešnosti Programa.

(a)

pred 1. avgustom 2011 vmesno ocenjevalno poročilo in sporočilo o umestnosti nadaljevanja Programa;

(b)

pred 1. avgustom 2014 končno ocenjevalno poročilo.

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2005)0609) (1),

—

ob upoštevanju členov 251(2), 95 in 135 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0420/2005),

—

ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A6-0407/2006),

1.

odobri predlog Komisije;

2.

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2006)0344) (1),

—

ob upoštevanju členov 251(2) in 285(1) Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0217/2006),

—

ob upoštevanju Akta o pristopu Bolgarije in Romunije in zlasti člena 56 Akta,

—

ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A6-0424/2006),

1.

odobri predlog Komisije;

2.

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

Uredba Komisije (EGS) št. 571/88 (2) določa, da se državam članicam povrne najvišji določeni znesek na raziskovanje kot prispevek k nastalim stroškom.

(2)

Za izvajanje raziskovanj o strukturi kmetijskih gospodarstev bodo morale države članice in Skupnost zagotoviti znatna denarna sredstva, da bodo izpolnile zahteve institucij Skupnosti v zvezi z informacijami.

(3)

V pričakovanju pristopa Bolgarije in Romunije in izvedbe raziskovanj o strukturi kmetijskih gospodarstev leta 2007 v teh novih državah članicah je primerno predvideti najvišji možni prispevek Skupnosti na raziskovanje; ta prilagoditev je potrebna zaradi pristopa in je v Aktu o pristopu ni.

(4)

Ta uredba za preostali del programa določa finančni okvir, na katerega se lahko organ, pristojen za proračun, med letnim proračunskim postopkom v osnovi sklicuje, in sicer v smislu točke 37 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 17. maja 2006 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini in dobrem finančnem poslovodenju (3) –

(1)

Prvemu pododstavku člena 14(1) se dodata naslednji alineji:

(2)

Tretji, četrti in peti pododstavek člena 14(1) se nadomestijo z naslednjim:

„Finančni okvir za izvajanje tega programa, vključno s proračunskimi sredstvi, potrebnimi za upravljanje projekta Eurofarm, znaša 20 400 000evrov za obdobje 2007-2009.

Letna proračunska sredstva odobri proračunski organ v mejah finančnega okvira.“

—

ob upoštevanju pobude Republike Avstrije, Kraljevine Belgije in Republike Finske (7259/2006),

—

ob upoštevanju člena 34(2)(c) Pogodbe o EU,

—

ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o EU, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0122/2006),

—

ob upoštevanju členov 93 in 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A6-0388/2006),

1.

sprejme pobudo Republike Avstrije, Kraljevine Belgije in Republike Finske, kakor je bila spremenjena;

2.

poziva Svet, da besedilo ustrezno spremeni;

3.

poziva Svet, da obvesti Parlament, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

4.

poziva Svet, da se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti pobudo Republike Avstrije, Kraljevine Belgije in Republike Finske;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam Republike Avstrije, Kraljevine Belgije ter Republike Finske.

—

ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (KOM(2006)0273) (1),

—

ob upoštevanju člena 37 Pogodbe ES, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C6-0199/2006),

—

ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (A6-0409/2006),

1.

odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.

poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 250(2) Pogodbe ES;

3.

poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopati od besedila, ki ga je odobril Parlament;

4.

poziva k začetku spravnega postopka v skladu s skupno izjavo z dne 4. marca 1975 o tem, ali ima Svet namen odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

5.

poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

6.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(8a)

Premalo je znanega o izidih programov za izkoreninjenje in nadzorovanje nekaterih živalskih bolezni ter za boj proti njim v različnih državah članicah.

(8b)

Obstajajo različni odnosi in načini obravnave enakih bolezni v različnih državah članicah, tudi v sosednjih, kar lahko vpliva na učinkovitost sprejetih ukrepov.

(8c)

Posebno pozornost je treba nameniti izrednim razmeram, ki nenadno in nepredvidljivo zahtevajo zelo veliko finančnih sredstev.

(aa)

(7a)

Člen 43a

Komisija vsaka štiri leta predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o veterinarskih razmerah in o razmerju stroški-učinkovitost izvajanja programov v različnih državah članicah, zlasti z obrazložitvijo sprejetih meril.

—

Goveja levkoza

—

Atipična kokošja kuga

—

Bolezen Aujeszkega

—

Prašičja bruceloza

—

Goveji herpes virus 1

—

Maedi/visna

—

Paratuberkuloza

—

Mycoplasma gallisepticum

—

ob upoštevanju skupnega besedila, ki ga je odobril Spravni odbor (PE-CONS 3658/2006 – C6-0382/2006),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (1) o predlogu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2003)0550) (2), ter o spremenjenem predlogu Komisije (KOM(2005)0282),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz druge obravnave (3) o skupnem stališču Sveta (4),

—

ob upoštevanju mnenja Komisije o spremembah skupnega stališča, ki jih je predlagal Parlament (KOM(2006)0434) (5),

—

ob upoštevanju člena 251(5) Pogodbe o ES,

—

ob upoštevanju člena 65 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila delegacije Evropskega parlamenta v Spravnem odboru (A6-0446/2006),

1.

odobri skupno besedilo;

2.

naroči svojemu predsedniku, naj podpiše akt s predsednikom Sveta v skladu s členom 254(1) Pogodbe o ES;

3.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj potem ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

4.

naroči svojemu predsedniku, naj to zakonodajno resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju Skupnega stališča Sveta (11944/2/2006 – C6-0357/2006),

—

ob upoštevanju svojega stališča iz prve obravnave (1) o predlogu Komisije Parlamentu in Svetu (KOM(2004)0629) (2),

—

ob upoštevanju sprememb predloga Komisije (KOM(2004)0629/2) (3),

—

ob upoštevanju člena 251(2) Pogodbe ES,

—

ob upoštevanju člena 67 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za razvoj (A6-0448/2006),

1.

odobri skupno stališče;

2.

ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s skupnim stališčem;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše pravni akt na podlagi člena 254(1) Pogodbe ES;

4.

naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj potem, ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše pravni akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

5.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

—

ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (KOM(2005)0608) (1),

—

ob upoštevanju členov 251(2), 95 in 135 Pogodbe ES, na podlagi katerih je Komisija Parlamentu podala predlog (C6-0419/2005),

—

ob upoštevanju člena 51 svojega Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov ter mnenja Odbora za mednarodno trgovino (A6-0429/2006),

1.

odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.

poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.

naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

Skupnost temelji na carinski uniji. V korist gospodarskih subjektov in carinskih organov Skupnosti je priporočljivo zbrati veljavno carinsko zakonodajo v carinski zakonik Skupnosti (v nadaljevanju „zakonik“). Zakonik temelji na načelu notranjega trga in bi moral vsebovati splošna pravila in postopke, ki zagotavljajo izvajanje tarife in drugih ukrepov skupne politike, uvedenih na ravni Skupnosti v zvezi z blagovno menjavo med Skupnostjo in državami ali ozemlji zunaj carinskega območja Skupnosti, ob upoštevanju zahtev teh skupnih politik. To ne bi smelo posegati v posebne določbe, določene na drugih področjih, ki lahko obstajajo ali so uvedena med drugim v okviru zakonodaje na področju kmetijstva, okolja, skupne trgovinske politike, statistike ali lastnih sredstev. Carinska zakonodaja bi morala biti glede določb o pobiranju uvoznih dajatev bolje usklajena, ne da bi to spremenilo področje uporabe veljavnih davčnih določb.

(2)

V skladu s Sporočilom Komisije o zaščiti finančnih interesov Skupnosti, bojem proti goljufijam in z akcijskim načrtom 2004-2005 (3) je treba prilagoditi pravni okvir zaradi zaščite finančnih interesov Skupnosti.

(3)

Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (4) je temeljila na združitvi carinskih postopkov, ki so jih države članice ločeno uporabljale v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Odkar je bila navedena uredba uvedena, je bila večkrat bistveno spremenjena zaradi obravnave posebnih problemov, kot so npr. zaščita dobre vere ali upoštevanje varnostnih zahtev. Zakonik je treba ponovno spremeniti tako na ravni Skupnosti kot na mednarodni ravni zaradi pomembnih zakonskih sprememb v preteklih letih, kot so npr. iztek Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo, začetek veljavnosti Akta o pristopu dne 1. maja 2004 ter sprememba Mednarodne konvencije o poenostavitvi in uskladitvi carinskih postopkov (v nadaljevanju „Kjotska konvencija“), h kateri je Skupnost pristopila po odobritvi Sveta s Sklepom Sveta 2003/231/ES  (5). Prišel je čas za poenostavitev carinskih postopkov in za upoštevanje dejstva, da so elektronske deklaracije in elektronska obdelava pravilo, deklaracije in obdelava podatkov v papirni obliki pa izjema. Zaradi vseh teh razlogov nadaljnje spremembe sedanjega Zakonika niso dovolj, temveč je potrebna popolna prenova zakonika.

(4)

Za olajševanje zakonite trgovine in boj proti goljufijam so potrebni enostavni, hitri in standardni carinski postopki in procesi. Zato je ustrezno, da se v skladu s Sporočilom Komisije o poenostavljenem in brezpapirnem okolju za carino in trgovino (6) poenostavi carinska zakonodaja, da se omogoči uporaba sodobnih orodij in tehnologij ter spodbudi nadaljnja enotna uporaba carinske zakonodaje in da se tako prispeva k zagotovitvi podlage za učinkovite in enostavne postopke carinjenja. Carinske postopke je treba združiti ali uskladiti, število postopkov pa zmanjšati na število, ki je ekonomsko upravičeno, da se izboljša konkurenčnost podjetij.

(5)

Dokončno oblikovanje notranjega trga, zmanjšanje ovir na področju mednarodne trgovine in naložb ter okrepljena potreba po zagotavljanju varnosti na zunanjih mejah Skupnosti so vlogo carine spremenili in jo umestili v samo središče globalizacijskega procesa, v katerem pri nadzoru in upravljanju z mednarodno trgovino deluje kot katalizator konkurenčnosti med državami in podjetji. Carinska zakonodaja bi morala odsevati novo gospodarsko realnost ter novo vlogo in poslanstvo carine.

(6)

Uporaba informacijske in komunikacijske tehnologije (v nadaljevanju „IT“) je ključnega pomena pri zagotavljanju olajšav pri trgovanju in obenem tudi učinkovitosti carinskih kontrol, s tem pa nižjih stroškov za podjetja in manjšega tveganja za družbo. Zato je treba oblikovati pravno načelo, ki bo določalo, da je treba vse carinske in trgovinske posle opravljati elektronsko ter da sistemi IT za carinske operacije v vsaki državi članici omogočijo enake storitve gospodarskim subjektom.

(7)

Uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije bi moralo spremljati usklajevanje carinskih kontrol, ki bi moralo biti na območju Skupnosti učinkovito in ne bi smelo povzročati protikonkurenčnega obnašanja na posameznih vhodnih in izhodnih točkah območja.

(8)

Da bi omogočili lažje poslovanje in obenem zagotovili ustrezno stopnjo kontrole blaga, ki se vnaša na carinsko območje Skupnosti in iznaša iz njega, je treba podatke, ki jih zagotovijo gospodarski subjekti, dati na voljo vsem carinskim organom in drugim službam, ki so vključene v kontrolo, kot so policija, varuhi meja, veterinarski in okoljski organi, pri čemer je treba upoštevati ustrezne določbe o varstvu podatkov, tako da gospodarski subjekt podatke preloži samo enkrat („eno samo okence“) in da navedeni organi blago pregledajo na istem mestu in istem času („vse na enem mestu“).

(9)

Da se omogoči lažje poslovanje določenih podjetij, bi morali imeti gospodarski subjekti še naprej pravico imenovati zastopnika za opravljanje carinskih formalnosti. Pravice zastopanja pa si ne sme več pridrževati nobena zakonodaja posamezne države članice. Poleg tega se zastopniku pri carini lahko dodeli status pooblaščenega gospodarskega subjekta.

(10)

Zaupanja vrednim gospodarskim subjektom, ki spoštujejo predpise, bi moralo biti omogočeno, da kot pooblaščeni gospodarski subjekti kar najučinkoviteje uporabljajo poenostavitve ter da imajo ob upoštevanju vidikov varnosti in varovanja korist zaradi zmanjšanega obsega carinskih kontrol. Lahko pa neodvisno ali kumulirano koristijo status pooblaščenega gospodarskega subjekta za „carinske poenostavitve“ ali pooblaščenega gospodarskega subjekta za „varnost in varovanje“.

(11)

Vse odločbe, to so uradni akti carinskih organov v zvezi s carinsko zakonodajo in s pravnim učinkom na eno ali več oseb, vključno z zavezujočimi informacijami, ki jih navedeni organi izdajo, bi morala urejati ista pravila. Vse take odločbe bi morale veljati po celotnem območju Skupnosti in jih mora biti mogoče razveljaviti, spremeniti, razen če ni drugače določeno, ali preklicati, kadar niso skladne s carinsko zakonodajo Skupnosti ali njeno razlago.

(12)

V skladu z Listino temeljnih pravic je treba poleg pravice do pritožbe na katero koli odločbo carinskih organov vsaki osebi omogočiti uveljavljanje pravice, da se izjasni pred sprejetjem kakršne koli odločbe, ki bi ji lahko škodovala. Takšna določba v zakoniku bi se morala uporabljati v primerih izterjave po opravljenem carinskem postopku in v primerih odločb o zahtevkih za povračilo ali odpust.

(13)

Poenostavitev carinskih postopkov v okviru elektronskega okolja zahteva delitev pristojnosti med carinskimi organi različnih držav članic. Zagotoviti je treba ustrezno raven učinkovitih, odvračilnih in sorazmernih kazni po celotnem notranjem trgu, da se preprečijo hujše kršitve carinskih predpisov in tako zmanjša tveganje goljufivih dejanj, ali ogrožanje varnosti in da se zagotovijo finančni interese Skupnosti. To se lahko doseže le s skupnim okvirom Skupnosti, s katerim se dodelijo pristojnosti za nalaganje in omejitev navedenih kazni, pri čemer se v celoti upošteva Listino temeljnih pravic.

(14)

Zaradi ravnotežja med potrebo, da se carinskim organom zagotovi pravilno izvajanje carinske zakonodaje na eni strani, in pravico gospodarskih subjektov do pravičnega obravnavanja na drugi strani bi bilo treba carinskim organom podeliti obsežna pooblastila za nadzor, gospodarskim subjektom pa pravico do pritožbe.

(15)

Da se tveganje za Skupnost, njene državljane in trgovinske partnerje zmanjša na najnižjo možno raven, bi moralo usklajeno izvajanje carinskih kontrol s strani držav članic temeljiti na skupnem okviru za analizo tveganja, izvajanje analize pa na elektronskem sistemu. Vzpostavitev skupnega okvira za analizo tveganja za vse države članice, ne bi smelo preprečiti naključnih pregledov blaga.

(16)

Treba je oblikovati elemente na podlagi katerih se uporabljajo izvozne in uvozne dajatve ter drugi ukrepi, predpisani za blagovno menjavo. Prav tako je ustrezno opredeliti jasne določbe za izdajo dokazila o poreklu blaga v Skupnosti, kadar to zahtevajo potrebe trgovine.

(17)

Da se pospeši postopek odločanja znotraj Skupnosti glede predpisov o preferencialnem poreklu, je ustrezno pooblastiti Komisijo za sprejetje teh predpisov v primeru blaga, upravičenega do preferencialnih ukrepov, ki veljajo za trgovino med carinskim območjem Skupnosti ter Ceuto in Melillo.

(18)

Zaželeno je, da se združi vse primere, v katerih nastane uvozni carinski dolg, razen tistih po vložitvi carinske deklaracije za sprostitev blaga v prosti promet ali začasni uvoz z delno oprostitvijo, da se preprečijo težave pri določanju pravne podlage nastanka carinskega dolga. Enako naj velja za nastanek izvoznega carinskega dolga.

(19)

Ker nova vloga carinskih organov pomeni delitev pristojnosti in sodelovanje med notranjimi in mejnimi carinskimi uradi, bi moral carinski dolg v večini primerov nastati v kraju, kjer ima dolžnik sedež, saj lahko za ta kraj pristojni carinski organ najbolje nadzoruje dejavnosti zadevne osebe.

(20)

Poleg tega je v skladu s Kjotsko konvencijo primerno zmanjšati število primerov, za katere je potrebno upravno sodelovanje med državami članicami, da se določi kraj nastanka carinskega dolga in se izterja carina.

(21)

Pravila za posebne postopke naj bi omogočala uporabo enotnega zavarovanja za vse kategorije posebnih postopkov, ki bi moralo biti obsežno in bi moralo zajemati več transakcij.

(22)

Da se zagotovi boljša zaščita finančnih interesov Skupnosti in držav članic, bi moralo zavarovanje pokrivati neprijavljeno ali nepravilno prijavljeno blago v pošiljki ali v deklaraciji, za katero je predloženo. Iz istega razloga bi morala izjava garanta pokrivati tudi zneske dajatev, ki zapadejo v plačilo po naknadnih kontrolah po prepustitvi blaga.

(23)

Da se zaščitijo finančni interesi Skupnosti in držav članic ter preprečijo goljufije, je priporočljiva uporaba režima, ki vključuje postopne ukrepe za uporabo skupnega zavarovanja. Kadar obstaja večje tveganje goljufivih dejanj, bi morala biti možna začasna prepoved uporabe skupnega zavarovanja, pri čemer se upoštevajo posebne razmere gospodarskih subjektov.

(24)

Kadar carinski dolg nastane zaradi neusklajenosti s carinsko zakonodajo, je treba upoštevati, da je zadevna oseba delovala v dobri veri, ter v največji meri zmanjšati posledice dolžnikove malomarnosti.

(25)

Opredeliti je treba načelo o načinu določanja statusa skupnostnega blaga, okoliščin, ki se nanašajo na izgubo takega statusa, ter predvideti podlago za določitev pogojev nespremenjenega statusa v primerih, ko blago začasno zapusti carinsko območje Skupnosti.

(26)

Zagotoviti je treba, da hitra prepustitev blaga postane pravilo, kadar gospodarski subjekt predhodno predloži vse potrebne podatke za kontrolo na podlagi tveganja ob uvozu blaga. Davčne in trgovinske kontrole bi morali izvajati predvsem carinski uradi, pristojni za prostore gospodarskega subjekta.

(27)

Predpise za carinske deklaracije bi bilo treba posodobiti in poenostaviti, zlasti je treba zahtevati, da se carinske deklaracije praviloma predložijo v elektronski obliki in da se zagotovi le ena vrsta poenostavljene deklaracije.

(28)

Ker Kjotska konvencija spodbuja vložitev, registracijo in pregled carinske deklaracije pred prihodom blaga ter nadalje predvideva, da kraj vložitve deklaracije ni tudi kraj, kjer se blago fizično nahaja, je primerno zagotoviti centralno carinjenje v kraju, kjer ima gospodarski subjekt sedež. Centralno carinjenje bi moralo vključevati možnost uporabe poenostavljene deklaracije, odlog dneva predložitve popolne deklaracije in potrebnih dokumentov, periodične deklaracije in odloga plačila.

(29)

Da bi prispevali k zagotavljanju nevtralnih pogojev za konkurenco po vsej Skupnosti, je treba na ravni Skupnosti določiti predpise, ki urejajo uničenje ali drugo – prepustitev blaga s strani carinskih organov, ki jih je predhodno urejala nacionalna zakonodaja.

(30)

Primerno je oblikovati skupna in enostavna pravila za posebne postopke (tranzit, hramba, posebna uporaba in oplemenitenje) ter jim dodati omejen nabor pravil za vsako kategorijo posebnega postopka, da bi subjekt lažje izbral pravilen postopek, da bi se izognili napakam in zmanjšali število izterjav in povračil po opravljeni sprostitvi blaga.

(31)

Olajšati bi bilo treba podelitev dovoljenja za številne posebne postopke z enim zavarovanjem in enim nadzornim carinskim organom, pravila o nastanku carinskega dolga v teh primerih pa morajo biti enostavna. Veljati bi moralo temeljno načelo, da je treba blago, dano v posebni postopek, ali izdelke iz tega blaga ovrednotiti ob nastanku carinskega dolga. Kadar je to ekonomsko upravičeno, bi moralo biti mogoče ovrednotiti blago, tudi ko je dano v posebni postopek. Enaka načela bi se morala uporabiti pri običajnem ravnanju.

(32)

Zaradi večjega števila varnostnih ukrepov, ki so bili v zakonik uvedeni v skladu z Uredbo (ES) št. 648/2005 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. aprila 2005 o spremembah Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti  (7), bi moralo postati dajanje blaga v proste cone carinski postopek, blago pa je treba carinsko pregledati ob vnosu in ob upoštevanju dokumentacije.

(33)

Za blago, ki je dano v posebno uporabo, bi bilo treba določiti temeljni pravni okvir v povezavi z oprostitvijo trošarin, kakor je predvideno z Direktivo Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov (8), s plačilom DDV ob uvozu, kakor je predvideno v skladu s členoma 7(3) in 10(3) Šeste direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost, enotno osnovo za odmero (9), in ukrepi trgovinske politike.

(34)

Glede na to da, da namen ponovnega izvoza ni več potreben, je treba postopek odloga pri aktivnem oplemenitenju združiti z oplemenitenjem, postopek povračil pri aktivnem oplemenitenju pa opustiti. Ta edini postopek aktivnega oplemenitenja bi moral pokrivati tudi uničenje blaga, razen v primerih, ko se uničenje opravi pod carinskim nadzorom.

(35)

Varnostni ukrepi, povezani z iznosom blaga iz carinskega območja Skupnosti, bi morali biti enako zavezujoči za ponovni izvoz neskupnostnega blaga. Enaka temeljna pravila bi se morala uporabljati za vse vrste blaga, po potrebi z možnimi izjemami, denimo za blago, ki je na carinskem območju Skupnosti le v tranzitu.

(36)

Da se zagotovi učinkovit postopek odločanja in enotnost, je treba poenotiti mehanizme za sprejetje izvedbenih ukrepov, pojasnil, smernic in odločb Komisije, ki zahtevajo umik odločbe carinskih organov ter pripravo skupnega stališča v odborih, delovnih skupinah in komisijah, ustanovljenih na podlagi ali v okviru mednarodnih sporazumov, ki se nanašajo na carinsko zakonodajo. Upravljalni postopek je najprimernejši za sprejetje izvedbenih določb, posvetovalni postopek pa je najprimernejši za sprejetje smernic in pojasnil.

(37)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopka za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (10).

(38)

Ustrezno je zagotoviti pooblastila za sprejetje izvedbenih določb, zlasti kadar Skupnost sprejme obveznosti in odgovornosti v povezavi z uporabo mednarodnih sporazumov, ki zahtevajo prilagoditev določb Zakonika.

(39)

Da bi se carinska zakonodaja poenostavila in racionalizirala, so bile zaradi preglednosti številne določbe iz predhodnih avtonomnih pravnih aktov Skupnosti vključene v zakonik. Skupaj z Uredbo (EGS) št. 2913/92 bi bilo treba razveljaviti naslednje uredbe:

(40)

V skladu z načelom sorazmernosti je za učinkovito delovanje carinske unije kot nosilnega stebra notranjega trga nujna in primerna opredelitev predpisov in postopkov, ki se uporabljajo za vnos blaga na carinsko območje Skupnosti ali za iznos blaga s carinskega območja Skupnosti. Ta uredba ne prekoračuje tega, kar je potrebno za uresničitev zastavljenih ciljev, skladno s tretjim odstavkom člena 5 Pogodbe –

(a)

zaščita finančnih interesov Skupnosti in njenih držav članic;

(b)

zaščita Skupnosti pred nepravično in nezakonito trgovino s podporo zakoniti poslovni dejavnosti;

(c)

zagotovitev varnosti državljanov in okolja, po potrebi v tesnem sodelovanju z drugimi organi;

(d)

ohranitev ustreznega ravnotežja med carinsko kontrolo in poenostavitvijo zakonite trgovine.

—

ozemlje Kraljevine Belgije;

—

ozemlje Češke republike;

—

ozemlje Kraljevine Danske razen Ferskih otokov in Grenlandije;

—

ozemlje Zvezne republike Nemčije razen otoka Helgoland in ozemlja Buesingen (pogodba z dne 23. novembra 1964 med Zvezno republiko Nemčijo in Švicarsko konfederacijo);

—

ozemlje Republike Estonije;

—

ozemlje Helenske republike;

—

ozemlje Kraljevine Španije razen Ceute in Melille;

—

ozemlje Francoske republike razen Nove Kaledonije, Mayotte, Saint-Pierrea in Miquelona, otočja Wallis in Futuna ter Francoske Polinezije;

—

ozemlje Irske;

—

ozemlje Italijanske republike razen občin Livigno in Campione d'Italia ter italijanskega dela Luganskega jezera, ki ležijo med obalo in politično mejo območja med Ponte Tresa in Porto Ceresio;

—

ozemlje Ciprske republike, v skladu s predpisi Akta o pristopu;

—

ozemlje Republike Latvije;

—

ozemlje Republike Litve;

—

ozemlje Velikega vojvodstva Luksemburg;

—

ozemlje Republike Madžarske;

—

ozemlje Republike Malte;

—

ozemlje Kraljevine Nizozemske v Evropi;

—

ozemlje Republike Avstrije;

—

ozemlje Republike Poljske;

—

ozemlje Portugalske republike;

—

ozemlje Republike Slovenije;

—

ozemlje Slovaške republike;

—

ozemlje Republike Finske;

—

ozemlje Kraljevine Švedske;

—

ozemlje Združenega kraljestva Velike britanije in Severne Irske ter Kanalski otoki in otok Man.

(a)

FRANCIJA

Ozemlje Kneževine Monako, kot je opredeljeno v carinski konvenciji, podpisani v Parizu 18. maja 1963 (Uradni list Francoske republike z dne 27. septembra 1963, str. 8679);

(b)

CIPER

Ozemlje suverenih con Združenega Kraljestva Akrotiri in Dhekelia, kot je opredeljeno v Pogodbi o ustanovitvi Republike Ciper, podpisani v Nikoziji 16. avgusta 1960 (United Kingdom Treaty Series No 4 (1961) Cmnd. 1252).

(1)

pojem„carinski organi“ pomeni carinsko upravo države članice, odgovorno za uporabo carinske zakonodaje, in vse druge organe, ki jih država članica pooblasti za izvajanje nekaterih carinskih predpisov;

(2)

„carinska zakonodaja“ pomeni skupek zakonodaje, ki jo sestavljajo:

(3)

pojem „oseba“ pomeni fizične in pravne osebe in katero koli združenje oseb, ki mu je v okviru prava Skupnosti ali nacionalnega prava priznana sposobnost opravljanja pravnih dejanj, a nima pravnega statusa pravne osebe;

(4)

„gospodarski subjekt“ pomeni osebo, ki se poklicno ukvarja z dejavnostmi, ki jih ureja carinska zakonodaja ;

(5)

„zastopnik pri carini“ pomeni vsako osebo s sedežem na območju Unije, ki opravlja carinske storitve za tretje osebe;

(6)

„tveganje“ pomeni verjetnost dogodka, ki se lahko zgodi v zvezi z vnosom, iznosom, tranzitom, prenosom blaga ali z blagom za uporabo v posebne namene, ki se giblje med carinskim območjem Skupnosti in državami ali ozemlji zunaj tega območja, ter v zvezi s prisotnostjo blaga, ki nima skupnostnega statusa, kar bi imelo naslednje posledice: