—

Izvršna direktorica je bila v položaju navzkrižja interesov.

—

Na drugo priporočilo so – drugače kot na prvo [namestnika izvršnega direktorja] – vplivale te zunanje okoliščine. Upoštevati naj bi bilo treba le prvo priporočilo za podaljšanje pogodbe.

—

Zaradi teh okoliščin odločba, ki jo je izdal nepristojen organ, ni veljavna, ker je nepristranska, nima elementov in so jo sprejele osebe oziroma organi (namestnik izvršnega direktorja ali Evropski nadzornik za varstvo podatkov), ki lahko na splošno ocenijo posebne potrebe glede varstva podatkov in skladnosti (kot je kadrovska služba).

—

Postopek podaljšanja pogodb začasnih uslužbencev, določen z internim sklepom, ni bil upoštevan (izdaja „novega“ negativnega priporočila brez novega dejstva ali rednega ponovnega pregleda vseh upoštevnih elementov).

—

Tožeča stranka trdi, da kadrovska služba po spremembi stališča namestnika izvršnega direktorja ni opravila ponovnega posvetovanja in da ni elementov, ki bi objektivno utemeljevali „nujno potrebo“ po drugačnem profilu.

—

Izpodbijana odločba vsebuje napake in protislovja v obrazložitvi (primeri že znanih dogodkov, ki jih ni mogoče pripisati tožeči stranki).

—

Razlogi za nepodaljšanje pogodbe (boljša skladnost, varstvo podatkov itd.) so umetni ali v nasprotju z zelo pozitivnimi ocenami tožeče stranke.

—

Uprava je zlorabila svoja pooblastila, ker je zavrnila uslužbenca, ki dela dobro, iz razlogov, ki niso povezani z interesom službe.

—

Zatrjevani dogodki (nepravilna plačila, težave s skladnostjo) se ne nanašajo na odgovornost tožeče stranke in ne morejo upravičiti nenadne spremembe predloga za podaljšanje njene pogodbe.

—

Pravi razlogi tožeči stranki niso bili jasno sporočeni, kar ji je preprečevalo, da bi učinkovito predstavila svojo obrambo pred končno odločbo.

—

Uvedba novih argumentov in zahtev, ki jih izvršna direktorica prej ni navedla (npr. diploma iz prava), je preprečila pravično kontradiktorno razpravo, zlasti na podlagi mnenja kadrovske službe.

—

Neupoštevanje njenih stališč in časovnica internih sporočil nakazujeta poseg v njeno temeljno pravico do dobrega upravljanja in kršitev njene pravice do izjave.