–

za HW A. Baudelin, avocat,

–

za francosko vlado R. Bénard, B. Dourthe, F. du Couëdic in B. Fodda, agenti,

–

za češko vlado L. Březinová in J. Vláčil, agenta,

–

za Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Burke in A. Joyce, agenta, skupaj z A. Thuillierjem, BL,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo A. Bouchagiar, H. Kranenborg in M. Wasmeier, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4(1), od (a) do (c), ter členov 8 in 10 Direktive (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (UL 2016, L 119, str. 89, in popravek v UL 2018, L 127, str. 20).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, uvedenega zoper HW, ob koncu katerega je bil ta obsojen na plačilo denarne kazni, ker ni privolil v zbiranje identifikacijskih podatkov z odvzemom prstnih odtisov in fotografiranjem, čeprav je bil oproščen obtožbe za storitev kaznivega dejanja, na katerem je izvedba teh postopkov temeljila.

3

Člen 1 Direktive 2016/680, naslovljen „Predmet urejanja in cilji“, v odstavku 1 določa:

„V tej direktivi so določena pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, vključno z varovanjem pred grožnjami javni varnosti in njihovim preprečevanjem.“

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene iz člena 1(1).“

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi:

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 4 Direktive 2016/680, naslovljen „Načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se osebni podatki:

[…]

4.   Upravljavec je odgovoren za skladnost z odstavki 1,2 in 3 in je to skladnost tudi zmožen dokazati.“

7

Člen 8 te direktive, naslovljen „Zakonitost obdelave“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da obdelava velja za zakonito le, če je potrebna, in v obsegu, v katerem je potrebna, za opravljanje naloge, ki jo izvaja pristojni organ za namene iz člena 1(1) in temelji na pravu Unije ali države članice.

2.   Pravo držav članic, ki ureja obdelavo v okviru področja uporabe te direktive, določa vsaj cilje obdelave, kateri osebni podatki se obdelajo in namene obdelave.“

8

Člen 10 navedene direktive, naslovljen „Obdelava posebnih vrst osebnih podatkov“, določa:

„Obdelava osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno ali etnično poreklo, politično mnenje, vero ali filozofsko prepričanje ali članstvo v sindikatu, in obdelava genskih podatkov, biometričnih podatkov za namene edinstvene identifikacije posameznika, podatkov v zvezi z zdravstvenim ali spolnim življenjem in spolno usmerjenostjo je dovoljena le, če je nujno potrebna, če je zagotovljena ustrezna zaščita pravic in svoboščin posameznika, na katerega se podatki nanašajo, in le če:

9

Člen 54 iste direktive, naslovljen „Pravica do učinkovitega pravnega sredstva zoper upravljavca ali obdelovalca“, določa:

„Brez poseganja v katero koli razpoložljivo upravno ali izvensodno sredstvo, vključno s pravico do vložitve pritožbe pri nadzornem organu na podlagi člena 52, države članice določijo, da ima vsak posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, pravico do učinkovitega pravnega sredstva, kadar meni da so bile njegove pravice iz predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, kršene zaradi obdelave njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu z navedenimi predpisi.“

10

Člen 55‑1 code de procédure pénale (zakonik o kazenskem postopku) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o kazenskem postopku), določa:

„Kriminalist lahko v zvezi s katero koli osebo […], za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje, izvede – oziroma to pod svojim nadzorom naroči drugim – postopke vzorčenja zunanjih fizičnih lastnosti, ki so potrebni za izvedbo forenzičnih preizkusov primerjave s sledovi in dokazi, zbranimi za potrebe preiskave.

Postopke zbiranja identifikacijskih podatkov, zlasti odvzema prstnih odtisov oziroma odtisov dlani ali fotografiranja, ki so potrebni za vnos podatkov v evidence policije in iskanje po njih, kriminalist oziroma druge osebe, ki to počnejo pod njegovim nadzorom, izvedejo skladno s pravili, ki veljajo za vsako od teh evidenc.

Oseba, v zvezi s katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje, in ki ne privoli v postopke vzorčenja iz prvega in drugega odstavka, ki jih odredi kriminalist, se kaznuje s kaznijo zapora enega leta in denarno kaznijo 15.000 EUR.“

11

30. maja 2020 je Elizejske poljane v Parizu (Francija) zasedlo več kot sto podnebnih aktivistov. Organi javnega reda so posredovali, da bi jih razgnali, in z namenom ugotavljanja njihove identitete ustavili več oseb, vključno s HW, in sicer zaradi organizacije neprijavljenega shoda in upora. HW je med zaslišanjem v okviru policijskega pridržanja navedel svojo identiteto, vendar ni privolil, po eni strani, da se mu odvzamejo prstni odtisi in da je fotografiran ter, po drugi strani, da bi posredoval kodo za odklenitev svojega mobilnega telefona oziroma da bi ga odklenil sam, čeprav je bil poučen, da te neprivolitve pomenijo kazniva dejanja, za katera se mu lahko izrečeta zaporna in denarna kazen.

12

HW je bil 1. junija 2020 po policijskem pridržanju priveden k državnemu tožilcu, nato pa pred juge des libertés et de la détention (sodnik, pristojen za odreditev posegov v svoboščine in pripora, Francija), ki je zanj odredil sodni nadzor in ga obvestil, da se mora zglasiti na naroku pred tribunal correctionnel de Paris (kazensko sodišče v Parizu, Francija). HW je bil obdolžen:

13

Tribunal correctionnel de Paris (kazensko sodišče v Parizu) je s sodbo z dne 8. septembra 2021 HW oprostilo obtožb za storitev dejanj v zvezi s prvima dvema kaznivima dejanjema iz prejšnje točke. Spoznalo pa ga je za krivega storitve dejanj, očitanih v zvezi s tretjim prej navedenim kaznivim dejanjem, in mu je za to naložilo denarno kazen v višini 300 EUR.

14

HW in državni tožilec sta se pri cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija), ki je predložitveno sodišče, zoper to sodbo pritožila.

15

Navedeno sodišče opozarja, da je Sodišče v sodbi z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija) (C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 135), razsodilo, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, obdolžene storitve naklepnega kaznivega dejanja, ki se kazensko preganja po uradni dolžnosti, za namene njihovega vpisa v evidenco, ne da bi bila s to zakonodajo za pristojni organ določena obveznost, da preveri in dokaže, po eni strani, da je takšno zbiranje podatkov nujno potrebno za dosego konkretnih ciljev in, po drugi strani, da teh ciljev ni mogoče doseči z ukrepi, ki pomenijo manjši poseg v pravice in svoboščine osebe, na katere se nanašajo ti podatki.

16

Navedeno sodišče ugotavlja, da kljub navedeni sodbi še vedno obstajajo nekatera vprašanja glede razlage teh določb Direktive 2016/680, zlasti glede na razlike med nacionalno zakonodajo, obravnavano v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, in členom 55‑1 zakonika o kazenskem postopku.

17

Na prvem mestu, premisleki, ki jih je Sodišče opravilo v navedeni sodbi, naj bi veljali za kazenski postopek, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, glede katere obstaja dovolj dokazov o storitvi kaznivega dejanja, na podlagi katerih je zoper njo mogoče uvesti preiskavo. Vendar pa naj Sodišče še ne bi odločalo o pravnem položaju, kot je ta iz člena 55‑1 zakonika o kazenskem postopku, ki določa, da se v okviru preiskave sistematično zbirajo biometrični podatki osebe, glede katere obstaja „eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje“, ne da bi to vključevalo obdolžitev. Zato bi bilo treba ugotoviti, ali zadnjenavedeni pogoj zadostuje za izpolnitev zahtev, ki izhajajo iz te direktive.

18

Na drugem mestu, Sodišče naj bi, čeprav je bilo vprašano o obveznosti pristojnega organa, da v skladu z zahtevami iz navedene direktive ustrezno obrazloži potrebo po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov, v sodbi z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija) (C‑205/21, EU:C:2023:49), navedlo le, da bi moralo nacionalno sodišče preveriti, ali nacionalno pravo dopušča presojo „nujne potrebe“ – v smislu člena 10 iste direktive – po zbiranju biometričnih in genetskih podatkov osebe, na katero se nanašajo osebni podatki. Odgovor na vprašanje, ali zahteva po ustrezni obrazložitvi te nujne potrebe spada v okvir predhodne preiskave, ki jo opravi kriminalist, ki je pristojni organ na podlagi člena 55‑1 zakonika o kazenskem postopku, in/ali naknadne preiskave, ki jo opravi sodišče, ki odloča o zakonitosti tega zbiranja, še vedno ni jasen.

19

Na tretjem mestu, člen 55-1 zakonika o kazenskem postopku naj bi odpiral dodatno vprašanje, ki še ni bilo obravnavano z vidika prava Unije. V skladu s tretjim odstavkom te določbe naj bi namreč neprivolitev v zbiranje identifikacijskih podatkov pomenila posebno kaznivo dejanje, ki je lahko podlaga za kazenski pregon in obsodbo, tudi če glavno kaznivo dejanje, na katerem je nameravano zbiranje podatkov temeljilo, ni privedlo do takega pregona ali obsodbe domnevnega storilca. Zato naj bi se postavljalo vprašanje, ali je pogoj „nujne potrebe“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680, ki se zahteva za to, da se lahko zbirajo biometrični podatki, izpolnjen in ali sta kazenski pregon oziroma morebitna obsodba za to posebno kaznivo dejanje lahko utemeljena.

20

Po mnenju predložitvenega sodišča je odgovor na ta vprašanja bistven za izid postopka v glavni stvari, ker je bil HW obsojen le za kaznivo dejanje neprivolitve v zbiranje identifikacijskih podatkov, medtem ko je bil oproščen obtožbe za storitev glavnega kaznivega dejanja, ki je bilo podlaga za ta ukrep zbiranja identifikacijskih podatkov, ne da bi bila kadar koli med postopkom podana kakršna koli ustrezna obrazložitev nujne potrebe za uporabo navedenega ukrepa.

21

V teh okoliščinah je cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

22

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih podatkov vsake osebe, glede katere obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje.

23

Najprej je treba opozoriti, da je člen 10 navedene direktive posebna določba, ki za nekatere vrste osebnih podatkov, kot so biometrični ali genetski podatki, zagotavlja večjo zaščito, saj za zakonitost obdelave takih podatkov določa strožje pogoje. Te vrste podatkov so namreč po naravi posebej občutljive z vidika temeljnih svoboščin in pravic, saj lahko okvir, v katerem se taki podatki obdelujejo, povzroči znatno tveganje za svoboščine in pravice posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 84 in navedena sodna praksa).

24

Tako člen 10 iste direktive glede osebnih podatkov, ki spadajo v eno od vrst podatkov, ki so v tej direktivi taksativno naštete (v nadaljevanju: občutljivi osebni podatki), med katerimi so biometrični in genetski podatki, določa, da mora njihova obdelava poleg pogoja, da spada pod katerega od treh primerov, ki so taksativno našteti v točkah od (a) do (c) tega člena, med katerimi je tudi primer iz točke (a), izpolnjevati še dva druga pogoja, in sicer, prvič, pogoj, da je zagotovljena „ustrezna zaščita“ pravic in svoboščin posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, in drugič, pogoj, da je nameravana obdelava „nujno potrebna“ (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 77).

25

Kar zadeva zadnjenavedeni pogoj, je treba njegov obseg določiti na podlagi načel iz členov 4 in 8 Direktive 2016/680, ki jih je treba upoštevati pri vsaki obdelavi osebnih podatkov, ki spada na področje uporabe navedene direktive, saj člen 10 Direktive 2016/680 pomeni posebno izvajanje teh načel, ki se uporabljajo za občutljive osebne podatke (sodba z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 121).

26

Iz tega izhaja, po eni strani, da je treba obseg pogoja „nujne potrebe“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680 v skladu s členom 4(1)(b) te direktive določiti glede na namene zbiranja zadevnih osebnih podatkov, ti nameni pa morajo biti določeni, izrecni in zakoniti. Poleg tega v skladu s členom 4(1)(c) navedene direktive ta pogoj zahteva, da so osebni podatki ustrezni, relevantni in ne prekomerni glede na namene, za katere se obdelujejo, pri čemer ta zadnja zahteva pomeni, da morajo države članice spoštovati načelo najmanjšega obsega obdelave podatkov, njegova posebna uporaba za občutljive osebne podatke pa je določena v tem členu 10 (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 122).

27

Po drugi strani pa je v skladu s členom 4(1)(a) Direktive 2016/680 treba obseg navedenega pogoja določiti na podlagi člena 8(1) te direktive, v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti zlasti, da je obdelava zakonita le, če je potrebna, in v obsegu, v katerem je potrebna za opravljanje naloge, ki jo izvaja pristojni organ za namene iz člena 1(1) navedene direktive, ter na podlagi njenega člena 8(2), ki zahteva, da pravo držav članic, ki ureja obdelavo v okviru področja uporabe iste direktive, določa vsaj cilje obdelave, kateri osebni podatki se obdelajo in namene obdelave (sodba z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 123).

28

Ob upoštevanju teh načel, ki izhajata iz člena 4(1), od (a) do (c), in člena 8 Direktive 2016/680, pogoj „nujne potrebe“ v smislu člena 10 te direktive, ki za zakonitost obdelave občutljivih podatkov določa pogoje, ki so strožji od pogojev, določenih v navedenih členih 4 in 8, pomeni, na prvem mestu, da se ta potreba presoja posebej strogo glede na namene, ki se uresničujejo z zadevno obdelavo, in da je zato tako obdelavo mogoče šteti za potrebno le v omejenem številu primerov (glej v tem smislu sodbi z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točki 117 in 118, in z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 78).

29

Tako nameni obdelave občutljivih osebnih podatkov, kot je zbiranje biometričnih in genetskih podatkov, ne smejo biti določeni preveč splošno, ampak jih je treba opredeliti dovolj natančno in konkretno, da je mogoče oceniti „nujno potrebo“ po tej obdelavi v smislu tega člena 10 (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 79 in navedena sodna praksa).

30

V zvezi s tem v Direktivi 2016/680 pojem „nameni obdelave“ sicer ni opredeljen, vendar je mogoče ugotoviti, da – kot je razvidno iz točke 27 te sodbe – člen 8(2) te direktive izrecno razlikuje med tem pojmom in pojmom „cilji obdelave“ (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 80).

31

Sodišče pa je že razsodilo, da pojem „cilji obdelave“ v smislu tega člena 8(2) napotuje na splošnejše namene iz člena 1(1) Direktive 2016/680, ki se morajo uresničevati z obdelavo, da ta spada na področje uporabe te direktive, medtem ko je treba pojem „nameni obdelave“ v smislu zlasti navedenega člena 8(2) razumeti tako, da se nanaša na specifične in konkretne cilje, ki se uresničujejo z obdelavo osebnih podatkov glede na nalogo, ki jo ima upravljavec, kot je posebna naloga v zvezi s preprečevanjem ali odkrivanjem kaznivih dejanj, v zvezi z izvedbo preiskave in kazenskega pregona na tem področju ali v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij (sodba z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 81).

32

Na drugem mestu, pogoj „nujne potrebe“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680 zahteva posebej strog nadzor nad spoštovanjem načela najmanjšega obsega obdelave zadevnih podatkov, določenega v členu 4(1)(c) te direktive, in tako zahteva, da se upravljavec občutljivih osebnih podatkov prepriča, da namena zadevne obdelave ni mogoče doseči enako učinkovito z uporabo vrst podatkov, ki niso naštete v tem členu 10 (glej v tem smislu sodbi z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točki 125 in 126, in z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točki 82 in 85), saj to načelo izraža načelo sorazmernosti (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 79 in navedena sodna praksa).

33

Na tretjem mestu, glede na velika tveganja, ki jih obdelava občutljivih osebnih podatkov pomeni za pravice in svoboščine posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, zlasti v okviru nalog pristojnih organov za namene iz člena 1(1) Direktive 2016/680, pogoj „nujne potrebe“ v smislu člena 10 te direktive zahteva, da se upošteva poseben pomen namena, ki se uresničuje z zadevno obdelavo. Tak pomen je mogoče presojati zlasti glede na naravo tega namena, saj obdelava služi posebnemu in konkretnemu namenu v zvezi s preprečevanjem kaznivih dejanj ali groženj javni varnosti, ki pomenijo določeno stopnjo resnosti, v zvezi s kaznovanjem takšnih kaznivih dejanj ali v zvezi z zaščito pred takšnimi grožnjami, in glede na posebne okoliščine, v katerih se obdelava izvaja (sodba z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 83 in navedena sodna praksa).

34

Na četrtem mestu, kar zadeva zbiranje biometričnih in genetskih podatkov oseb, ki so obdolžene storitve naklepnega kaznivega dejanja ali osumljene storitve takega kaznivega dejanja, zaradi ugotavljanja identitete in prihodnje primerjave teh oseb, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba pri ugotavljanju, ali je to zbiranje nujno potrebno, upoštevati vse relevantne elemente, kot so zlasti narava in teža domnevnega kaznivega dejanja, za katero so bile te osebe obdolžene, posebne okoliščine tega kaznivega dejanja, morebitna povezava navedenega kaznivega dejanja z drugimi postopki v teku ter predkaznovanost ali individualni profil zadevnih oseb (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 84 in navedena sodna praksa).

35

To pomeni, da država članica sicer lahko uskladi svoje delovanje z Direktivo 2016/680 bodisi tako, da na pristojne organe prenese skrb za to, da v vsakem posameznem primeru zagotovijo izpolnjevanje pogoja, da je vsaka obdelava občutljivih osebnih podatkov „nujno potrebna“ v smislu člena 10 te direktive, bodisi tako, da na zakonodajni ravni določi merila za presojo, ki jih morajo organi nato uporabiti na nediskrecijski način, vendar morajo biti v zadnjenavedenem primeru ta merila takšna, da izpolnjujejo vse zahteve, ki izhajajo iz tega pogoja, kot so navedene v točkah od 25 do 34 te sodbe (sodba z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 87).

36

Tako je Sodišče glede na vse te zahteve ugotovilo, da nacionalna zakonodaja, ki določa sistematično zbiranje biometričnih in genetskih podatkov vsake osebe, ki je obdolžena storitve naklepnega kaznivega dejanja, ki se kazensko preganja po uradni dolžnosti, za to, da se ti vpišejo v evidenco, ne da bi bila določena obveznost, da pristojni organ preveri in dokaže, prvič, da je takšno zbiranje podatkov nujno potrebno za dosego specifičnih in konkretnih ciljev in, drugič, da teh ciljev ni mogoče doseči z ukrepi, ki pomenijo manjši poseg v pravice in svoboščine posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, v nasprotju s tem pogojem „nujne potrebe“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680, ker lahko taka zakonodaja brez razlikovanja in na splošno vodi do zbiranja biometričnih in genetskih podatkov večine obdolžencev (glej v tem smislu zlasti sodbi z dne 30. januarja 2024, Direktor na Glavna direktsia „Natsionalna politsia“ pri MVR – Sofia, C‑118/22, EU:C:2024:97, točka 64, in z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 88 in navedena sodna praksa).

37

V obravnavani zadevi se člen 55‑1 zakonika o kazenskem postopku v delu, v katerem v bistvu določa, da kriminalist izvede – oziroma to pod svojim nadzorom naroči drugim – zbiranje identifikacijskih podatkov, med drugim z odvzemom prstnih odtisov in fotografiranjem, vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje, nanaša, tako kot nacionalna zakonodaja, kakršna je ta, navedena v točki 36 te sodbe, na „obdelavo“„biometričnih podatkov“, kot je določena v členu 10 Direktive 2016/680. Za ustvarjanje teh evidenc se namreč v smislu člena 3, točki 2 in 13, te direktive „zbirajo“„daktiloskopski podatki“ oziroma „podobe obraza“, ki s posebno tehnično obdelavo zagotavljajo podatke o fizičnih značilnostih posameznika in omogočajo ali potrjujejo njegovo edinstveno identifikacijo.

38

Kot je razvidno iz besedila člena 55-1 zakonika o kazenskem postopku in kot je potrdila francoska vlada v svojih pisnih stališčih, je namen tega zbiranja biometričnih podatkov omogočiti primerjavo biometričnih podatkov osebe, ki je v kazenski preiskavi, s sledmi in dokazi, zbranimi za potrebe te preiskave ter za identifikacijo obdolženca v okviru te preiskave ali v drugih tekočih ali prihodnjih kazenskih postopkih.

39

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 52 do 54 sklepnih predlogov, se glede na te posebne in konkretne namene zbiranja tako zbrani podatki zdijo primerni in upoštevni v smislu člena 4(1)(c) navedene direktive, pod pogojem, da so ti nameni ustrezno in dovolj natančno opredeljeni s pravom zadevne države članice, vključno s sodno prakso nacionalnih sodišč, kar mora preveriti predložitveno sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 90).

40

Vendar je treba ugotoviti, da se področje uporabe zbiranja biometričnih podatkov, kot je opredeljeno v členu 55‑1 zakonika o kazenskem postopku, zdi še posebej široko, saj se nanaša na vse osebe, za katere obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da so storile ali poskusile storiti kaznivo dejanje.

41

Zgolj dejstva, da obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je oseba storila ali poskusila storiti tako kaznivo dejanje, pa ni mogoče šteti za element, na podlagi zgolj katerega bi bilo mogoče domnevati, da je zbiranje njenih biometričnih podatkov nujno potrebno glede na posebne in konkretne namene, na katere se nanaša, ter ob upoštevanju kršitev pravic do spoštovanja zasebnega življenja in varstva osebnih podatkov, zagotovljenih s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki iz tega izhajajo (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 130).

42

Namreč, po eni strani ni mogoče izključiti, da v nekaterih primerih zbiranje biometričnih podatkov kljub obstoju enega ali več verjetnih razlogov za sum, da je zadevna oseba storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje, ne bo konkretno potrebno za kazenski postopek v teku (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2023, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco, ki ga izvaja policija), C‑205/21, EU:C:2023:49, točka 131).

43

Po drugi strani pa je treba možnost, da je zbiranje biometričnih podatkov osebe, osumljene storitve ali poskusa storitve kaznivega dejanja, nujno potrebno v okviru preiskave zoper njo ali v okviru drugih tekočih ali prihodnjih kazenskih postopkov, presojati v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 34 te sodbe, glede na vse upoštevne elemente.

44

Kot je razvidno iz samega besedila prvega vprašanja, pa predložitveno sodišče izhaja iz premise, da člen 55‑1 zakonika o kazenskem postopku določa sistematično zbiranje biometričnih podatkov vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da so storile ali poskusile storiti kaznivo dejanje, ne da bi moral kriminalist v vsakem posameznem primeru preveriti in dokazati „nujno potrebo“ po tem zbiranju v smislu člena 10 Direktive 2016/680.

45

Vendar je treba poudariti, da francoska vlada to razlago nacionalnega prava, ki jo je podalo predložitveno sodišče, izpodbija.

46

Po eni strani naj bi namreč iz izraza „lahko“, uporabljenega v členu 55‑1, prvi odstavek, zakonika o kazenskem postopku, izhajalo, da je kriminalist pri izvajanju postopkov vzorčenja zunanjih fizičnih lastnosti, ki so „potrebni“ za preiskavo v smislu te določbe, pooblaščen za odločanje po prostem preudarku.

47

Po drugi strani pa naj bi bilo iz samega besedila člena 55‑1, drugi odstavek, tega zakonika razvidno tudi, da je izvajanje postopkov za zbiranje identifikacijskih podatkov, med drugim daktiloskopskih in fotografskih podatkov, ki so določeni v tej določbi, odvisno od pravil, ki so značilna za vsako od policijskih evidenc, v katere se podatki s temi postopki vnašajo, in sicer za avtomatizirano evidenco prstnih odtisov in – samo za fotografije – evidenco predkaznovanosti. Z več drugimi določbami navedenega zakonika, ki jih predložitveno sodišče ni navedlo, pa naj bila strogo urejena možnost zbiranja identifikacijskih podatkov in njihova uporaba. Natančneje, v skladu s temi določbami naj bi se identifikacijski podatki zbirali le, kadar je to potrebno za preiskavo. Poleg tega naj bi za to možnost veljali pogoji, ki so strožji od tega, da zgolj obstaja sum storitve ali poskus storitve kaznivega dejanja, saj naj bi se zahteval obstoj trdnih ali doslednih dokazov, ki kažejo na verjetnost, da je zadevna oseba kot storilec ali sostorilec sodelovala pri kaznivem dejanju, ki se kaznuje z zaporno kaznijo, ali potreba po zanesljivi identifikaciji te osebe.

48

Poleg tega francoska vlada poudarja, da je pogoj „nujne potrebe“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680, čeprav ta pogoj ni naveden v členu 55-1 zakonika o kazenskem postopku, kljub temu izrecno naveden v nacionalni zakonodaji, s katero je bila prenesena ravno ta direktiva. Zbiranje biometričnih podatkov na podlagi tega člena 55-1 pa ne bi smelo biti v nasprotju z določbami te zakonodaje.

49

V zvezi s tem je treba opozoriti, da Sodišče ni pristojno za odločanje o razlagi nacionalnih določb niti za presojanje o tem, ali jih nacionalno sodišče pravilno razlaga ali uporabi, saj je taka razlaga v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 53 in navedena sodna praksa).

50

Zato mora Sodišče v okviru porazdelitve pristojnosti med sodiščema Unije in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi. Zato je treba ne glede na očitke vlade države članice v zvezi z razlago nacionalnega prava, ki jo je podalo predložitveno sodišče, vprašanja za predhodno odločanje preučiti na podlagi te razlage, pri čemer Sodišče ne more preverjati njene pravilnosti (sodba z dne 29. julija 2024, CU in ND (Socialna pomoč – Posredna diskriminacija), C‑112/22 in C‑223/22, EU:C:2024:636, točka 40 in navedena sodna praksa).

51

V teh okoliščinah – ob predpostavki, da je treba, kot navaja predložitveno sodišče, člen 55‑1 zakonika o kazenskem postopku razlagati tako, da ta za postopke zbiranja identifikacijskih podatkov, zlasti daktiloskopskih in fotografskih podatkov, vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje, določa sistematičnost, ne da bi moral pristojni organ v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je to zbiranje identifikacijskih podatkov „nujno potrebno“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680 – bi bila v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 36 te sodbe, taka nacionalna zakonodaja v nasprotju s tem členom 10, ker bi ta lahko brez razlikovanja in na splošno privedla do zbiranja biometričnih podatkov teh oseb.

52

Glede na navedeno in zlasti ob upoštevanju elementov iz točk 46 do 48 te sodbe, mora navedeno sodišče po eni strani preveriti, ali nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari od organa kriminalistične policije zahteva, da sistematično izvaja takšno zbiranje, ne da bi ta organ imel možnost v vsakem posameznem primeru presojati, ali je to zbiranje „nujno potrebno“ v smislu navedenega člena 10.

53

Po drugi strani pa se mora predložitveno sodišče – zlasti ob upoštevanju trditve HW, ki jo je ta navedel tako v okviru postopka v glavni stvari kot v pisnih stališčih in ki je navedena tudi v obrazložitvi predložitvene odločbe ter v skladu s katero naj bi avtomatizirana zbirka prstnih odtisov vsebovala podatke o prstnih odtisih 6,5 milijona oseb – prepričati tudi o tem, da učinkovito izvajanje nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari s strani pristojnih organov ne vodi tudi do sistematičnega zbiranja biometričnih podatkov vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje (glej po analogiji sodbo z dne 23. aprila 2009, Angelidaki in drugi, od C‑378/07 do C‑380/07, EU:C:2009:250, točka 164 in navedena sodna praksa). V primeru iz točke 46 te sodbe, v katerem naj bi bil kriminalist pri uporabi člena 55-1, prvi odstavek, zakonika o kazenskem postopku pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, bi ta moral to možnost uporabiti v skladu z zahtevami iz točk od 28 do 36 te sodbe.

54

Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa sistematično zbiranje biometričnih podatkov vsake osebe, za katero obstaja eden ali več verjetnih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje, razen če je ugotovljeno, po eni strani, da so z nacionalnim pravom ustrezno in dovolj natančno opredeljeni posebni in konkretni nameni zbiranja podatkov ter, po drugi strani, da je pristojni organ v vsakem posameznem primeru dolžan oceniti, ali je navedeno zbiranje podatkov nujno potrebno za uresničitev teh namenov, tako da takšno zbiranje ni sistematično.

55

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki za pristojni organ ne določa obveznosti, da v vsakem posameznem primeru ustrezno obrazloži „nujno potrebo“ – v smislu te določbe – po zbiranju biometričnih podatkov vsake osebe, za katero obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje.

56

Francoska vlada meni, da to vprašanje ni dopustno. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe naj bi namreč izhajalo, da se razlogi, zaradi katerih je predložitveno sodišče postavilo navedeno vprašanje, nanašajo na organ, ki mora zagotoviti nadzor nad „nujno potrebo“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680. Besedilo drugega vprašanja pa naj se ne bi nanašalo na ta vidik, temveč na obveznost, da se v vsakem posameznem primeru ustrezno obrazloži, zakaj bi bilo zbiranje identifikacijskih podatkov zadevnih oseb „nujno potrebno“. To, da je odgovor na drugo vprašanje koristen za izid postopka v glavni stvari, naj torej ne bi bilo izkazano. Natančneje, predložitveno sodišče naj ne bi pojasnilo, kako naj bi bila z določbami prava Unije, ki jih navaja, in sicer členom 4(1), od (a) do (c), ter členoma 8 in 10 te direktive, utemeljena kakršna koli obveznost obrazložitve.

57

V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalno sodišče postavi v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega je odgovorno samo in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti (sodbi z dne 15. maja 2003, Salzmann, C‑300/01, EU:C:2003:283, točka 31, in z dne 18. decembra 2025, Tenergie (Zahtevek za odpust uvoznih dajatev), C‑259/24, EU:C:2025:1013, točka 26 in navedena sodna praksa).

58

Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 62 in navedena sodna praksa).

59

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se predložitveno sodišče, kot je razvidno iz točke 18 te sodbe, v obrazložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe izrecno sprašuje, ali „zahteva po ustrezni obrazložitvi“„nujne potrebe“ – v smislu člena 10 Direktive 2016/680 – po zbiranju identifikacijskih podatkov spada v pristojnost „pristojnega organ“, kot je opredeljen v členu 3, točka 7, te direktive, namreč v pristojnost kriminalista in/ali v pristojnost nacionalnega sodišča, ki izvaja nadzor nad akti, ki jih sprejme ta organ.

60

Iz tega izhaja, da predložitveno sodišče – v nasprotju s trditvami francoske vlade – ne sprašuje zgolj o tem, kateri organ mora zagotoviti nadzor nad „nujno potrebo“ po takšnem zbiranju podatkov v smislu člena 10 navedene direktive, ampak prosi tudi, da se pojasni obseg obveznosti obrazložitve – zlasti kar zadeva njeno ustreznost – ki naj bi bila, kjer je to primerno, v pristojnosti tega organa.

61

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da zaprošena razlaga prava Unije očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom postopka v glavni stvari ali da se nanaša na hipotetičen problem.

62

Glede razlogov, zaradi katerih naj bi pravo Unije pristojnemu organu nalagalo, da obrazloži „nujno potrebo“ – v smislu člena 10 iste direktive – po zbiranju biometričnih podatkov, in ki naj ne bi bili navedeni v predložitveni odločbi, zadostuje navesti, da se taki razlogi nanašajo na vsebino odgovora, ki ga je treba dati na drugo vprašanje, in ne na dopustnost tega vprašanja.

63

Iz tega sledi, da je to drugo vprašanje dopustno.

64

Kot je razvidno iz točke 24 te sodbe, člen 10 Direktive 2016/680 določa, da mora obdelava občutljivih osebnih podatkov, kot je zbiranje biometričnih podatkov, poleg pogoja, da mora biti nameravana obdelava „nujno potrebna“, izpolnjevati med drugim tudi pogoj, da je „zagotovljena ustrezna zaščita“ pravic in svoboščin posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo.

65

Glede tega zadnjenavedenega pogoja je treba poudariti, da člen 54 te direktive, s katerim je izražen člen 47 Listine, državam članicam izrecno nalaga, da določijo, da ima vsak posameznik, kadar meni, da so bile njegove pravice iz predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, kršene z obdelavo njegovih osebnih podatkov, ki ni bila v skladu z navedenimi predpisi, pravico do učinkovitega pravnega sredstva (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 117).

66

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da pravica do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljena s tem členom 47, načeloma zahteva, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi za odločbo, ki je bila sprejeta v zvezi z njo, seznani bodisi že na podlagi branja te odločbe bodisi s posredovanjem te obrazložitve, da bi lahko branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob polnem poznavanju zadeve odločila, ali naj pri sodišču, pristojnem za nadzor zakonitosti te odločbe, vloži zahtevo za sodni nadzor (sodba z dne 13. junija 2024, HYA in drugi II, C‑229/23, EU:C:2024:505, točka 52 in navedena sodna praksa).

67

Čeprav ta pravica ni absolutna in čeprav se v skladu s členom 52(1) Listine lahko določijo omejitve te pravice, morajo biti te omejitve določene z zakonom, spoštovati morajo bistveno vsebino zadevnih pravic in svoboščin ter morajo biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali biti potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 119 in navedena sodna praksa).

68

Zato mora pristojni organ, ki je po nacionalnem pravu pooblaščen za zbiranje biometričnih podatkov v primeru, ko je to zbiranje „nujno potrebno“ v smislu člena 10 Direktive 2016/680, v okviru veljavnih nacionalnih postopkov seznaniti posameznike, na katere se nanašajo osebni podatki, z razlogi, na katerih ta „nujna potreba“ temelji, ker so ti razlogi potrebni za to, da se tem posameznikom med drugim omogoči uveljavljanje pravice do pravnega sredstva, ki je izrecno določena v členu 54 te direktive, v skladu s členom 47 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 120 in navedena sodna praksa).

69

Teh ugotovitev ni mogoče ovreči s trditvami vlad, ki so sodelovale v tem postopku predhodnega odločanja.

70

Najprej, taka obveznost pristojnega organa, da obrazloži, zakaj je v smislu tega člena 10 „nujno potrebno“, da se zbirajo biometrični podatki osebe, zoper katero poteka kazenska preiskava, nikakor ne more ogroziti te preiskave. Taka obrazložitev je namreč lahko kratka, če je dovolj jasna, da osebi, na katero se nanašajo osebni podatki, omogoča uveljavljanje pravice do pravnega sredstva.

71

Dalje, ta obveznost obrazložitve velja še toliko bolj, ker mora pristojni organ, kot je razvidno zlasti iz točk od 25 do 36 te sodbe, v skladu z navedenim členom 10 v vsakem posameznem primeru oceniti „nujno potrebo“ po tem zbiranju, tako da to potrebo preveri in dokaže. Če pa ta organ svojih odločitev v zvezi s tem ne bi bil dolžan obrazložiti, nacionalno sodišče, ki odloča o zakonitosti navedenega zbiranja, ne bi moglo nadzorovati niti tega, ali navedeni organ učinkovito izvaja to pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, niti utemeljenosti tega zbiranja (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2024, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco II), C‑80/23, EU:C:2024:991, točka 58).

72

Kot je pravilno zatrjevala Evropska komisija, to razlago potrjuje člen 4(4) Direktive 2016/680, ki pristojnemu organu, ki kot „upravljavec“ v smislu člena 3, točka 8, te direktive izvaja postopek zbiranja biometričnih podatkov, nalaga, da mora biti zmožen dokazati, da so med drugim izpolnjene obveznosti iz odstavka 1, od (a) do (c), tega člena 4, iz katerega v povezavi s členom 10 navedene direktive izhaja, da morajo biti nameni tega zbiranja, kot je bilo navedeno v točki 29 te sodbe, dovolj natančni in konkretni, da se na podlagi njih lahko oceni, ali je navedeno zbiranje „nujno potrebno“ v smislu tega člena 10.

73

Iz tega izhaja, da z obstojem sodnega nadzora nad zakonitostjo zbiranja biometričnih podatkov s strani „pristojnega organa“, kot je opredeljen v členu 3, točka 7, Direktive 2016/680, nikakor ni mogoče nadomestiti tega, da ta organ ni dolžan obrazložiti „nujne potrebe“ po tem zbiranju v skladu s členom 10 te direktive, tako da bi se s sodnim nadzorom namesto organa zagotavljalo spoštovanje te obveznosti, saj je prav ta organ tisti, ki mora opraviti oceno, ki je določena v tem členu 10, ta ocena pa omogoča prav to, da se zagotovi učinkovitost tega nadzora (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2024, Ministerstvo na vatreshnite raboti (Vpis biometričnih in genetskih podatkov v evidenco II), C‑80/23, EU:C:2024:991, točki 57 in 61)

74

Nazadnje, pojasniti je treba, da obveznosti pristojnega organa, da obrazloži „nujno potrebo“ po zbiranju biometričnih podatkov v smislu člena 10 Direktive 2016/680, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 81 sklepnih predlogov, ni mogoče šteti za nerazumno breme za ta organ, saj – kot je razvidno zlasti iz točke 36 te sodbe – to zbiranje nikakor ne more biti sistematično za osebe, za katere obstaja eden ali več utemeljenih razlogov za sum, da so storile ali poskusile storiti kaznivo dejanje.

75

Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(4) in členom 54 te direktive ter ob upoštevanju člena 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki za pristojni organ ne določa obveznosti, da v vsakem posameznem primeru ustrezno obrazloži „nujno potrebo“ – v smislu tega člena 10 – po zbiranju biometričnih podatkov vsake osebe, za katero obstaja eden ali več verjetnih razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje.

76

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8 te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki dopušča kazenski pregon in obsodbo osebe za storitev posebnega kaznivega dejanja, ki se nanaša na njeno neprivolitev v zbiranje njenih biometričnih podatkov, čeprav ta oseba ni bila kazensko preganjana ali obsojena za kaznivo dejanje, na katerem je nameravano zbiranje teh podatkov temeljilo.

77

Francoska vlada dvomi o dopustnosti tega vprašanja. To vprašanje naj bi se namreč nanašalo na zakonitost posebnega kaznivega dejanja iz člena 55‑1, tretji odstavek, zakonika o kazenskem postopku, s katerim se inkriminira in sankcionira to, da oseba, na katero se nanašajo osebni podatki, ni privolila v postopke zbiranja identifikacijskih podatkov, medtem ko naj Direktiva 2016/680 posledic take neprivolitve ne bi urejala. Poleg tega naj noben akt prava Unije ne bi določal skupnih pravil glede možnosti države članice, da inkriminira in sankcionira tako neprivolitev. Člen 55‑1, tretji odstavek, zakonika o kazenskem postopku naj torej nikakor ne bi izhajal iz izvajanja prava Unije.

78

V zvezi s tem pa zadostuje spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, kadar ni očitno, da razlaga akta prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, kot je to v obravnavani zadevi v primeru Direktive 2016/680, se ugovor v zvezi z neuporabo tega akta v postopku v glavni stvari nanaša na vsebinsko presojo vprašanj (sodba z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 67 in navedena sodna praksa).

79

Zato je treba šteti, da je tretje vprašanje dopustno.

80

Za odgovor na tretje vprašanje je treba najprej preučiti, ali nacionalna zakonodaja, ki – tako kot člen 55-1, tretji odstavek, zakonika o kazenskem postopku – dopušča kazenski pregon in obsodbo osebe za storitev posebnega kaznivega dejanja, ki se nanaša na to, da ta oseba ni privolila v zbiranje svojih biometričnih podatkov, čeprav ta oseba ni bila kazensko preganjana ali obsojena za kaznivo dejanje, na katerem je nameravano zbiranje teh podatkov temeljilo, spada na področje uporabe prava Unije in, zlasti, kot navaja predložitveno sodišče, na področje uporabe Direktive 2016/680. Če je odgovor pritrdilen, je treba nato še ugotoviti, ali določbe te direktive taki zakonodaji nasprotujejo.

81

Na prvem mestu, kar zadeva področje uporabe navedene direktive, je treba opozoriti, da se ta v skladu s svojim členom 2(1) uporablja za obdelavo osebnih podatkov, ki jo izvaja pristojni organ za namene, določene v njenem členu 1(1), in sicer zlasti za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj.

82

Iz sodne prakse Sodišča pa izhaja, da poskus pristojnega organa, da opravi obdelavo osebnih podatkov, kot je poskus, do katerega pride, kadar posameznik, na katerega se nanašajo osebni podatki, ne privoli v zbiranje svojih biometričnih podatkov za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj, spada na področje uporabe Direktive 2016/680 (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2024, Bezirkshauptmannschaft Landeck (Poskus dostopa do osebnih podatkov, shranjenih v mobilnem telefonu), C‑548/21, EU:C:2024:830, točka 77).

83

Iz tega izhaja, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 99 sklepnih predlogov, da kadar je na podlagi nacionalnega prava tej osebi zaradi te neprivolitve naložena kazenska sankcija za posebno kaznivo dejanje, ki se nanaša na navedeno neprivolitev, je pogoj za zakonitost te sankcije to, da je nameravano zbiranje biometričnih podatkov v skladu z določbami te direktive (glej po analogiji sodbo z dne 16. maja 2017, Berlioz Investment Fund, C‑682/15, EU:C:2017:373, točki 41 in 74).

84

Zato nacionalna zakonodaja, ki – tako kot člen 55‑1, tretji odstavek, zakonika o kazenskem postopku – dopušča kazenski pregon in obsodbo za storitev posebnega kaznivega dejanja osebe, ki ni privolila v zbiranje svojih biometričnih podatkov, čeprav ta oseba ni bila kazensko preganjana ali obsojena za kaznivo dejanje, na katerem je to zbiranje temeljilo, spada na področje uporabe navedene direktive.

85

Na drugem mestu, kar zadeva vprašanje, ali določbe Direktive 2016/680 nasprotujejo taki nacionalni zakonodaji, je treba ugotoviti, da – ker je to, da je nameravano zbiranje biometričnih podatkov v skladu s temi določbami, kot je razvidno iz točke 83 te sodbe, pogoj za zakonitost kazenske sankcije, ki je bila za storitev posebnega kaznivega dejanja naložena osebi, ki v to zbiranje ni privolila – se taka sankcija tej osebi lahko naloži le, če, kot je razvidno zlasti iz točk od 24 do 36 te sodbe, poskus zbiranja izpolnjuje pogoj „nujne potrebe“ v smislu člena 10 te direktive v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8 te direktive.

86

V zvezi s tem, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 34 in 43 te sodbe, je treba možnost, da je nameravano zbiranje biometričnih podatkov nujno potrebno v smislu navedene direktive, oceniti ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov v času, ko pristojni organi nameravajo to zbiranje izvesti. Zato dejstvo, da oseba, na katero se nanašajo osebni podatki in za katero je v času, ko je bilo navedeno zbiranje predvideno, obstajal eden ali več razlogov za sum, da je storila ali poskusila storiti kaznivo dejanje, navsezadnje ni bila kazensko preganjana ali obsojena za to kaznivo dejanje, samo po sebi ni odločilno za izpolnjevanje tega pogoja „nujne potrebe“.

87

Sodišče je tako že pojasnilo, da zgolj okoliščina, da je do zbiranja biometričnih podatkov osebe, ki se ji očita kaznivo dejanje, prišlo, preden je bila ta oseba pravnomočno obsojena, ne zadostuje za izključitev tega, da bi bilo tako zbiranje mogoče šteti za „nujno potrebno“ v smislu člena 10 iste direktive, ker se lahko ob upoštevanju uresničevanih posebnih in konkretnih namenov to zbiranje, tudi glede na vrsto zadevnih podatkov, izkaže za nujno potrebno, zlasti za ugotovitev, ali je navedena oseba zaradi svojega morebitnega članstva v hudodelski združbi lahko sodelovala pri drugih kaznivih dejanjih, za katera bi lahko bili tovrstni podatki upoštevni, ali – če obstaja nevarnost pobega – da se omogoči njena identifikacija (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2025, Policejní prezidium (Hramba biometričnih in genetskih podatkov), C‑57/23, EU:C:2025:905, točka 93)

88

Ob tem je treba poudariti, da mora taka kazenska sankcija – za storitev posebnega kaznivega dejanja, ki se nanaša na to, da oseba ni privolila v zbiranje svojih biometričnih podatkov – ker spada na področje uporabe prava Unije, spoštovati splošna načela prava Unije, med katerimi je načelo sorazmernosti, ki je med drugim določeno v členu 49(3) Listine in v skladu s katerim kazen ne sme biti nesorazmerna s kaznivim dejanjem (glej v tem smislu sodbo z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 31 in navedena sodna praksa).

89

Načelo sorazmernosti zahteva, po eni strani, da naložena sankcija ustreza teži kršitve in, po drugi strani, da je treba pri opredelitvi sankcije in določitvi zneska globe upoštevati posamezne okoliščine zadeve (sodba z dne 4. oktobra 2018, Link Logistik N&N, C‑384/17, EU:C:2018:810, točka 45).

90

V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah od 109 do 112 sklepnih predlogov, mora nacionalno sodišče, ki je pristojno za naložitev kazenske sankcije za posebno kaznivo dejanje, ki se nanaša na to, da oseba ni privolila v zbiranje svojih biometričnih podatkov, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 34 te sodbe, upoštevati zlasti vedenje in profil te osebe, njeno predkaznovanost in težo domnevno storjenega kaznivega dejanja, na katerem nameravano zbiranje temelji.

91

Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10 Direktive 2016/680 v povezavi s členom 4(1), od (a) do (c), in členom 8 te direktive ter ob upoštevanju člena 49(3) Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki dopušča kazenski pregon in obsodbo osebe za storitev posebnega kaznivega dejanja, ki se nanaša na njeno neprivolitev v zbiranje njenih biometričnih podatkov, čeprav ta oseba ni bila kazensko preganjana ali obsojena za kaznivo dejanje, na katerem je nameravano zbiranje teh podatkov temeljilo, če navedeno zbiranje izpolnjuje pogoj „nujne potrebe“ v smislu tega člena 10 in če se s kazensko sankcijo, naloženo v zvezi s tem, upošteva načelo sorazmernosti.

92

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: