–

za CeramTec GmbH A. Bothe, Rechtsanwalt, C. Bratel in M.‑A. de Dampierre, avocates, ter M. A. Mittelstein in C. Stöber, Rechtsanwältinnen

–

za Coorstek Bioceramics LLC S. Naumann, avocat,

–

za francosko vlado R. Bénard, B. Dourthe, H. Nunes da Silva in E. Timmermans, agenti,

–

za Evropsko komisijo C. Auvret in P. Němečková, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 52(1)(a) v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) in členom 52(1)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki [Evropske unije] (UL 2009, L 78, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo CeramTec GmbH in družbo Coorstek Bioceramics LLC (v nadaljevanju: Coorstek) v zvezi s tožbo zaradi kršitve pravic, ki jo je družba CeramTec vložila proti družbi Coorstek, ki je vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti treh znamk Evropske unije, katerih imetnica je družba CeramTec.

3

Uredba št. 207/2009 je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2424 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 21), ki je začela veljati 23. marca 2016. Nato je bila z učinkom od 1. oktobra 2017 razveljavljena in nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1). Vendar ob upoštevanju datuma zahtev za registracijo znamk, ki jih družba Coorstek izpodbija v sporu o glavni stvari, ki je odločilen za opredelitev materialnega prava, ki se uporablja za predlog za ugotovitev ničnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 29. januarja 2020, Sky in drugi, C‑371/18, EU:C:2020:45, točka 49), je treba ta predlog za sprejetje predhodne odločbe preučiti glede na Uredbo št. 207/2009 v njeni prvotni različici.

4

V uvodni izjavi 2 Uredbe št. 207/2009 je bilo navedeno:

„Zaželeno je po vsej [Uniji] spodbujati skladen razvoj gospodarskih dejavnosti in neprekinjeno in uravnoteženo širitev z izpopolnjevanjem notranjega trga, ki ustrezno deluje in ima podobne pogoje kot nacionalni trg. Za to, da bi ustvarili tovrsten trg in ga v čedalje večji meri spreminjali v enotni trg, ni nujno le odstraniti ovir prostemu gibanju blaga in storitev in vzpostaviti ureditev, ki zagotavlja, da se konkurenca ne izkrivlja […].“

5

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Absolutni razlogi za zavrnitev“, je v odstavku 1(e)(ii) določal:

„Kot blagovna znamka se ne registrirajo:

[…]

(e) znaki, sestavljeni izključno iz:

[…]

6

Člen 52 navedene uredbe, naslovljen „Absolutni razlogi za ničnost“, je v odstavku 1 določal:

„Blagovna znamka [Evropske unije] se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic,

7

Člen 99 iste uredbe, naslovljen „Domneva veljavnosti – Obramba iz vsebinskih razlogov“, je določal:

„1.   Sodišča za blagovne znamke [Evropske unije] obravnavajo blagovno znamko [Evropske unije] kot veljavno, razen če toženec izpodbija njeno veljavnost z nasprotno tožbo za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti.

[…]“

8

CeramTec je podjetje s sedežem v Nemčiji, ki je specializirano za razvoj, proizvodnjo in distribucijo tehničnih keramičnih komponent, ki se uporabljajo zlasti v kolčnih ali kolenskih vsadkih. Te sestavne dele prodaja proizvajalcem medicinskih protez, da se oblikujejo celotne proteze, ki se nato prodajajo končnim uporabnikom, kot so bolnišnice ali ortopedski kirurgi.

9

Družba Coorstek je družba ameriškega prava, ki proizvaja medicinske komponente iz napredne tehnične keramike, zlasti za sklepne proteze za kolk in hrbet ter zobne proteze.

10

Družba CeramTec je bila imetnica evropskega patenta EP 0542 815, v katerem je bila imenovana Francija in se je nanašal na keramični kompozitni material. Ta patent je potekel 5. avgusta 2011.

11

Družba CeramTec je 23. avgusta 2011 vložila tri prijave znamk Evropske unije, ki so se nanašale na te znamke:

–	figurativno znamko, ki je bila 12. aprila 2013 registrirana pod številko 010214112 in ima prednostno pravico na podlagi nemške znamke z dne 25. julija 2011 ter je grafična upodobitev glave v rožnati barvi pantone 677C; ta znamka je prikazana tako:

–	tridimenzionalno znamko, registrirano 20. junija 2013 pod številko 010214179 in ima prednostno pravico na podlagi nemške znamke z dne 26. julija 2011, s katero se uveljavlja varstvo rožnate barve pantone 677C; ta znamka je prikazana tako:

12

Te znamke označujejo naslednje proizvode iz razreda 10 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bil revidiran in spremenjen: „Kosi keramike za vsadke za osteosintezo, nadomestki za površine sklepov, razmakovalniki za kosti; glave za sklepe kolka, lupine/ploščice za sklepe kolka in kosi za sklepe kolena; vsi prej navedeni proizvodi za prodajo proizvajalcem vsadkov“.

13

Družba CeramTec je 13. decembra 2013 proti družbi Coorstek vložila tožbo zaradi kršitve pravic in škodljive konkurence, v kateri je trdila, da ta družba trži proizvod, ki kopira rožnato barvo, značilno za njene proizvode. Družba Coorstek je vložila nasprotno tožbo za ugotovitev ničnosti treh znamk, opisanih v točkah 11 in 12 te sodbe (v nadaljevanju: izpodbijane znamke).

14

Cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu, Francija) je s sodbo z dne 25. junija 2021 izpodbijane znamke razglasilo za nične zaradi slabe vere družbe CeramTec ob vložitvi prijav znamk.

15

To sodišče je poudarilo, da je bila na dan vložitve zahtev za registracijo izpodbijanih znamk družba CeramTec prepričana o tehničnem učinku kromovega oksida za zagotovitev trdote in odpornosti keramičnih glav, ki so del sestave medicinskih protez, in da je poskušala zaščititi rožnato barvo glav, ki je bila posledica učinka prisotnosti kromovega oksida v keramiki. Iz tega je sklepalo, da je družba CeramTec nameravala podaljšati monopol, ki ga je imela na področju tehnične rešitve, prej varovane s patentom, navedenim v točki 10 te sodbe, ki je potekel pred datumom vložitve teh zahtev za registracijo.

16

Po mnenju navedenega sodišča se je slaba vera kazala v volji, ne da se konkurentom prepreči nadaljnja uporaba rožnate barve, ampak da se podaljša monopol in konkurentom prepreči vstop na trg, na katerem je družba CeramTec prevladovala z materialom, iz katerega so narejeni njeni proizvodi, in sicer kromovim oksidom v deležu, ki povzroči rožnato barvo keramike. Isto sodišče je ugotovilo, da je družba CeramTec zato nameravala pridobiti izključno pravico za druge namene, ki niso povezani s funkcijo znamke, in sicer za označbo izvora svojih proizvodov.

17

Družba CeramTec je vložila kasacijsko pritožbo pri Cour de cassation (kasacijsko sodišče, Francija), ki je predložitveno sodišče. Po mnenju družbe CeramTec absolutni razlogi za zavrnitev, našteti v členu 7 Uredbe št. 207/2009, ne morejo pomeniti slabe vere iz člena 52(1)(b) te uredbe, razen če se omogoči uporaba pojma slabe vere, da bi se obšli ali prezrli pogoji za uporabo iz tega člena 7. Poleg tega bi razlaga tega člena 52(1)(b), ki bi omogočala ugotovitev ničnosti znamke zgolj zato, ker je imel njen prijavitelj namen varovati pravice do tehnične rešitve, ne da bi bilo dokazano, da pravica v zvezi z zadevno znamko dejansko zagotavlja varstvo take tehnične rešitve, prav tako zaobšla področje uporabe člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009 in ne bi upoštevala področji uporabe teh dveh členov. Družba CeramTec je po poteku svojega patenta in vložitvi zahtev za registracijo izpodbijanih znamk odkrila, da kromov oksid, ki daje rožnato barvo, katere varstvo se s temi znamkami uveljavlja, dejansko nima nobenega tehničnega učinka.

18

Družba Coorstek trdi, da člena 7(1)(e)(ii) in 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ustrezata različnim ciljem in da prvi člen ni posebna določba, ki bi prevladala nad drugim členom. Po mnenju družbe Coorstek je pri presoji slabe vere v smislu tega člena 52(1)(b) pomembno le ravnanje prijavitelja, ne pa bistvene lastnosti zadevnega znaka. Poleg tega, ker je treba slabo vero presojati na dan vložitve zahteve za registracijo znamke, naj ne bi bilo pomembno, da monopol nad zadevnim znakom dejansko ne omogoča varstva tehnične rešitve, ker je prijavitelj verjel v tako varstvo in je treba upoštevati le namen prijavitelja.

19

Predložitveno sodišče ugotavlja, da obstajajo razhajanja v razlagi med cour d’appel de Paris (višje sodišče v Parizu) in Oberlandesgericht Stuttgart (višje sodišče v Stuttgartu, Nemčija), ki sta odločala o vprašanju ničnosti izpodbijanih znamk. Ta razhajanja naj bi se nanašala zlasti na razlago absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7 Uredbe št. 207/2009 in pojma slabe vere, ki je absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) te uredbe.

20

V teh okoliščinah je Cour de cassation (kasacijsko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Družba CeramTec je po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 24. februarja 2025, predlagala, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika Sodišča odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.

22

V skladu s to določbo lahko Sodišče po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je treba v zadevi odločiti na podlagi trditve, o kateri se ni razpravljalo.

23

Družba CeramTec v utemeljitev svojega predloga trdi, da v sklepnih predlogih generalnega pravobranilca niso obravnavane niti posebnosti niti zapletenost dejanskega stanja v sporu o glavni stvari, da v teh sklepnih predlogih niso upoštevani cilji, ki se uresničujejo z razlogom za ničnost, ki temelji na slabi veri, da preučitev sodne prakse potrjuje zahtevo po objektivni nevarnosti škodovanja konkurenci in da v navedenih sklepnih predlogih ni navedb o legitimnem poslovnem interesu.

24

Spomniti je treba, da je v skladu s členom 252 PDEU dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih je v skladu s statutom Sodišča Evropske unije zahtevano njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih. Spomniti je treba tudi, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik Sodišča ne določata možnosti, da bi stranke v postopku v glavni stvari in zainteresirani subjekti iz člena 23 tega statuta podali odgovor na sklepne predloge generalnega pravobranilca. Zato nestrinjanje stranke v postopku v glavni stvari ali zainteresiranega subjekta s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (sodba z dne 4. oktobra 2024, Herbaria Kräuterparadies II,C‑240/23, EU:C:2024:852, točki 40 in 41 ter navedena sodna praksa).

25

V obravnavanem primeru je iz predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka razvidno, da želi družba CeramTec s tem predlogom v resnici izraziti nestrinjanje s pravno analizo, ki jo je opravil generalni pravobranilec. Kot pa izhaja iz člena 83 Poslovnika in sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe, takega razloga ni med tistimi, ki bi lahko upravičili ponovno odprtje ustnega dela postopka. Poleg tega so zainteresirani subjekti, ki so sodelovali v tem postopku, lahko med pisnim in ustnim delom tega postopka predstavili pravne okoliščine, za katere so menili, da so upoštevne za to, da lahko Sodišče razloži določbe prava Unije, ki so predmet vprašanj predložitvenega sodišča. V zvezi s tem Sodišče meni, da ima na voljo vse potrebne elemente za odločanje o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe in da nobeden od elementov, na katere se sklicuje družba CeramTec v utemeljitev svojega predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka, ne upravičuje ponovnega odprtja na podlagi člena 83 Poslovnika.

26

V teh okoliščinah ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

27

Najprej je treba pojasniti, da čeprav je predložitveno sodišče prvo vprašanje oblikovalo tako, da se nanaša na razlago absolutnega razloga za ničnost iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 in absolutnega razloga za ničnost iz člena 52(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 7(1) navedene uredbe, je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da od absolutnih razlogov za zavrnitev registracije iz tega člena 7(1) v okvir spora o glavni stvari spada le razlog iz člena 7(1)(e)(ii) navedene uredbe.

28

V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 52(1) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da sta absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) navedene uredbe in absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) iste uredbe samostojna in se izključujeta.

29

V skladu s členom 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 se znamka Evropske unije razglasi za nično, če je bila ta znamka registrirana v nasprotju z določbami člena 7 te uredbe. Člen 7(1)(e)(ii) navedene uredbe določa, da se ne registrirajo znaki, sestavljeni izključno iz oblike blaga, ki je nujna za dosego tehničnega učinka.

30

Člen 52(1)(b) iste uredbe določa, da se znamka Evropske unije razglasi za nično, če prijavitelj ob vložitvi prijave te znamke ni ravnal v dobri veri.

31

Za odgovor na prvo vprašanje je treba zaporedoma preučiti, ali sta absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) te uredbe in absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) navedene uredbe (v nadaljevanju: dva absolutna razloga za ničnost) samostojna in ali se ta razloga za absolutno ničnost medsebojno izključujeta.

32

Na prvem mestu je treba obravnavati vprašanje, ali sta absolutna razloga za ničnost samostojna v tem smislu, da za ugotovitev ničnosti znamke zaradi slabe vere prijavitelja na podlagi tega člena 52(1)(b) ni treba predhodno preveriti obstoja absolutnega razloga za zavrnitev registracije iz tega člena 7(1)(e)(ii).

33

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del (glej v tem smislu sodbi z dne 17. novembra 1983, Merck,292/82, EU:C:1983:335, točka 12, in z dne 11. januarja 2024, Inditex,C‑361/22, EU:C:2024:17, točka 43 in navedena sodna praksa).

34

Iz člena 52(1) Uredbe št. 207/2009 je razvidno, da je vsak od teh dveh razlogov opredeljen v ločeni točki, in sicer v točkah (a) in (b), ki sta ločeni s podpičjem, kar odraža namen zakonodajalca Unije, da ju razlikuje med seboj. Poleg tega ta člen 52(1) niti v uvodnem stavku niti v nadaljevanju ne vsebuje izrazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je treba oba absolutna razloga za ničnost preučiti v kakršnem koli prednostnem vrstnem redu v odnosu enega do drugega.

35

To jezikovno razlago člena 52(1) Uredbe št. 207/2009 potrjujejo sobesedilo, v katero je ta določba umeščena, in cilji, ki se z njo skušajo uresničiti.

36

V zvezi s tem je treba navesti, da v tem členu 52(1) razlog za ničnost iz točke (a) v nasprotju s tistim iz točke (b) napotuje na absolutne razloge za zavrnitev registracije iz člena 7 Uredbe št. 207/2009 ter ga je treba brati in razlagati v povezavi s tem členom.

37

Poleg tega je vsak od absolutnih razlogov za zavrnitev registracije, ki so našteti v členu 7(1) Uredbe 207/2009, neodvisen od drugih in ga je treba preizkusiti ločeno (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé,C‑215/14, EU:C:2015:604, točka 46), tako da se člen 52(1)(a) te uredbe nanaša na razloge za ničnost, ki so med seboj neodvisni in od katerih ima vsak svoje področje uporabe.

38

Zato je treba tako avtonomijo a fortiori priznati med razlogom za ničnost iz člena 52(1)(a) navedene uredbe in razlogom za ničnost iz člena 52(1)(b) iste uredbe.

39

Poleg tega, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 34 sklepnih predlogov, čeprav člen 52(1) Uredbe št. 207/2009 v celoti vsebuje izčrpen seznam absolutnih razlogov za ničnost znamke Evropske unije, ima vsak absolutni razlog za ničnost, na katerega se nanaša, drugačno naravo. Razlog iz točke (a) se namreč uporablja le v primerih, ki so taksativno našteti v členu 7(1) te uredbe, medtem ko tisti iz točke (b) napotuje na pojem „slaba vera“, ki se lahko uporablja v nedoločenem številu položajev.

40

Cilji, ki se uresničujejo s temi absolutnimi razlogi za ničnost, imajo skupni splošni cilj pravil Unije na področju znamk, ki je prispevati k neizkrivljeni konkurenci v Uniji. V zvezi s tem, kot je razvidno zlasti iz uvodne izjave 2 Uredbe št. 207/2009, je njen cilj vzpostavitev in zagotavljanje delovanja notranjega trga. V tem okviru se želi s pravili o znamki Evropske unije zagotoviti, da bo vsakemu podjetju, da bi pritegnilo stranke s kakovostjo svojih proizvodov ali storitev, omogočeno, da kot znamke registrira znake, ki potrošniku brez možnosti zmede omogočajo razlikovanje njegovih proizvodov ali njegovih storitev od tistih, ki so drugačnega izvora (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 45 in navedena sodna praksa).

41

Vendar imajo absolutni razlogi za ničnost iz člena 52(1) Uredbe št. 207/2009 različne cilje.

42

Po eni strani je namreč namen absolutnega razloga za ničnost iz člena 52(1)(a) Uredbe št. 207/2009 razveljavitev znamk, ki so bile registrirane, čeprav so te v nasprotju z enim ali več absolutnimi razlogi za zavrnitev iz člena 7(1) te uredbe in zato niso primerne za registracijo, saj ne morejo opravljati svojih funkcij znamke. S tem razlogom za ničnost se sankcionira pomanjkljivost znamke in poskuša zaščititi splošni interes, ki je podlaga za te absolutne razloge za zavrnitev.

43

Natančneje, kar zadeva absolutni razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009, je njegov cilj preprečiti, da bi pravo znamk pripeljalo do tega, da bi bil nekemu podjetju podeljen monopol glede tehničnih rešitev ali uporabnih lastnosti proizvoda, ki jih lahko uporabnik išče tudi pri proizvodih konkurentov. Namen tega razloga za zavrnitev je preprečiti, da se varstvo, ki ga daje pravica iz znamke, ne razširi prek znakov, s katerimi se lahko blago ali storitev razlikuje od tistih, ki jih ponujajo konkurenti, in da ne postane zanje ovira, da bi lahko ponujali blago s temi tehničnimi rešitvami ali temi uporabnimi lastnostmi v svobodni konkurenci z imetnikom znamke (glej v tem smislu sodbi z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT,C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točka 43, in z dne 23. aprila 2020, Gömböc,C‑237/19, EU:C:2020:296, točka 25, ter navedena sodna praksa). Gre za to, da se prepreči, da bi izključna in trajna pravica iz znamke lahko služila časovno neomejenemu ohranjanju drugih pravic, za katere je zakonodajalec Evropske unije želel določiti omejene roke (sodba z dne 16. septembra 2015, Société des Produits Nestlé,C‑215/14, EU:C:2015:604, točka 45).

44

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 37 sklepnih predlogov, ta člen tako v skladu s sodno prakso vzpostavlja ravnovesje med dvema zahtevama, in sicer na eni strani, da se prepreči podaljšanje varstva patentirane tehnične rešitve po poteku patenta, in na drugi strani, da se neprimernost za registracijo omeji samo na znamke, ki dejansko ovirajo druga podjetja pri uporabi tehnične rešitve (glej v tem smislu sodbo z dne 14. septembra 2010, Lego Juris/UUNT,C‑48/09 P, EU:C:2010:516, točke od 44 do 48).

45

Na drugi strani je namen absolutnega razloga za ničnost iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 zagotoviti, da si gospodarski subjekti, ki nameravajo uporabljati sistem znamk Evropske unije, lojalno konkurirajo. Njegov namen je sankcionirati pomanjkljivost zahteve za registracijo in ne pomanjkljivosti znamke.

46

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da sta absolutna razloga za ničnost samostojna v tem smislu, da za ugotovitev ničnosti zadevne znamke zaradi slabe vere prijavitelja na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ni treba predhodno preveriti obstoja enega od absolutnih razlogov za zavrnitev registracije iz člena 7 te uredbe, na katerega napotuje njen člen 52(1)(a). Za opredelitev slabe vere tako ni treba ugotoviti, da je zadevni znak sestavljen izključno iz oblike blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka v smislu člena 7(1)(e)(ii) navedene uredbe. Velja tudi obratno, saj za ugotovitev, da je znak sestavljen izključno iz oblike blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka, ni treba dokazati slabe vere prijavitelja.

47

Na drugem mestu je treba preučiti, ali se absolutni razlogi za ničnost iz člena 52(1) Uredbe št. 207/2009 medsebojno izključujejo, tako da uporaba enega od teh dveh razlogov izključuje uporabo drugega.

48

V zvezi s tem je treba poudariti, da besedilo člena 52(1) Uredbe št. 207/2009 niti v uvodnem stavku niti v točkah (a) in (b) ne vsebuje elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se razlogi za ničnost, navedeni v teh točkah, medsebojno izključujejo.

49

Poleg tega določbe Uredbe št. 207/2009 ne izključujejo, da je mogoče znamko Evropske unije razglasiti za nično na podlagi absolutnih razlogov za ničnost iz člena 52(1)(a) in (b) Uredbe št. 207/2009. Res je, da lahko sodišče, ki mu je predložen predlog za ugotovitev ničnosti znamke, ki temelji na teh razlogih, glede na posebnosti obravnavanega primera presodi, da se je primerno omejiti na analizo enega od navedenih razlogov. Če je namreč ta utemeljen, ni treba več preučiti drugega od teh razlogov, da bi se znamka razglasila za nično. Vendar mu nobena določba Uredbe št. 207/2009 ne preprečuje analize tudi tega drugega razloga.

50

Iz zgoraj navedenega izhaja, da se absolutni razlogi za ničnost iz člena 52(1) Uredbe št. 207/2009 medsebojno ne izključujejo.

51

Glede na vse zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 52(1) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da sta absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) navedene uredbe in absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) iste uredbe samostojna, vendar se medsebojno ne izključujeta.

52

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da je slaba vera prijavitelja znaka kot znamke, če je bila ta registracija zahtevana po poteku patenta, lahko utemeljena zgolj z opiranjem na mnenje tega prijavitelja glede zmožnosti tega znaka, da izrazi tehnično rešitev, ki je bila predhodno varovana s tem patentom, in to ne glede na to, ali je navedeni znak sestavljen izključno iz oblike blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka v smislu člena 7(1)(e) (ii) te uredbe.

53

Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, ker pojem „ni ravnal v dobri veri“ iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 v tej uredbi ni opredeljen, je treba pomen in obseg tega pojma določiti v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se ta pojem uporablja, in cilje, ki jim sledi navedena uredba (sodba z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točki 43 in 44 ter navedena sodna praksa).

54

Pojem „slaba vera“ v skladu z njegovim običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku predpostavlja obstoj nepoštene naravnanosti ali nepoštenega namena. Ta pojem je treba poleg tega razumeti v kontekstu gospodarskega prometa, v katerega spada pravo znamk. V zvezi s tem uredbe št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), št. 207/2009 in 2017/1001, ki so bile sprejete zaporedno, uresničujejo isti cilj, in sicer vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

55

Kot je bilo opozorjeno v točki 40 te sodbe, se želi s pravili o znamki Evropske unije zlasti prispevati k sistemu neizkrivljene konkurence v Uniji, v katerem mora biti vsakemu podjetju, da bi pritegnilo stranke s kakovostjo svojih proizvodov ali storitev, omogočeno, da kot znamke registrira znake, ki potrošniku brez možnosti zmede omogočajo razlikovanje teh proizvodov ali storitev od tistih, ki so drugačnega izvora (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 45 in navedena sodna praksa).

56

Absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 se zato uporablja, kadar iz upoštevnih in ujemajočih se indicev izhaja, da imetnik znamke Evropske unije zahteve za registracijo te znamke ni vložil s ciljem lojalnega konkuriranja, temveč da bi na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, posegel v interese tretje osebe, ali da bi ne oziraje se na določeno tretjo osebo pridobil izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke in med katerimi je bistvena funkcija označbe izvora, na katero je opozorjeno v prejšnji točki (sodba z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 46).

57

Namen prijavitelja znamke je subjektivni element, ki pa ga morajo pristojni upravni in sodni organi vseeno opredeliti objektivno. Zato je treba vsako zatrjevanje slabe vere presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih okoliščin posameznega primera. Samo tako je mogoče zatrjevanje obstoja slabe vere presojati objektivno (sodba z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 47 in navedena sodna praksa).

58

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 ne izhaja, da je treba za presojo morebitne slabe vere prijavitelja izključiti dejanske okoliščine, ki so ali bi lahko prispevale k opredelitvi absolutnega razloga za ničnost iz člena 52(1)(a) te uredbe v povezavi s členom 7(1)(e)(ii) navedene uredbe.

59

Iz sodne prakse Sodišča že izhaja, da so elementi, ki bi poleg tega lahko prispevali k opredelitvi relativnega razloga za zavrnitev registracije, lahko upoštevni za opredelitev slabe vere prijavitelja v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, ne da bi opredelitev slabe vere v povezavi z relativnim razlogom za zavrnitev registracije zahtevala preučitev, ali je bil poleg tega ta razlog v celoti izpolnjen (glej po analogiji sodbo z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).

60

Prav tako je treba šteti, da se lahko pri presoji morebitne slabe vere prijavitelja upošteva dejstvo, da je ta poskušal podaljšati monopol nad tehnično rešitvijo, ki je bila prej varovana s patentom. Mnenje prijavitelja o zmožnosti znaka, za katerega zahteva registracijo kot znamke, da v celoti ali delno izrazi to tehnično rešitev, je med elementi, ki lahko podprejo obstoj namena – ki ni povezan s funkcijami znamke – da se konkurentom prepreči prodor na trg, na katerem je prijavitelj prevladoval zaradi svojega patenta. To mnenje je lahko del upoštevnih in skladnih indicev, da zahteva za registracijo ni bila vložena s ciljem lojalnega konkuriranja, temveč z namenom, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v gospodarskem prometu.

61

Ta možnost obstaja tako takrat, kadar bi bilo mogoče na podlagi upoštevnih dejanskih okoliščin obravnavanega primera v celoti opredeliti absolutni razlog za zavrnitev registracije iz člena 7(1)(e)(ii) Uredbe št. 207/2009, kot tudi takrat, kadar te okoliščine v zvezi s tem ne bi bile zadostne, saj sta, kot je razvidno iz odgovora na prvo vprašanje, oba razloga za absolutno ničnost samostojna in se med seboj ne izključujeta.

62

Zato je slabo vero prijavitelja v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 mogoče ugotoviti ob upoštevanju elementov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v okviru analize absolutnega razloga za zavrnitev registracije iz člena 7(1)(e)(ii) te uredbe, ne da bi bilo nujno ugotovljeno, da je zadevni znak sestavljen izključno iz oblike blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka.

63

Ob tem je treba za presojo trditve o slabi veri ugotoviti dejanski namen prijavitelja na podlagi vseh upoštevnih dejanskih okoliščin. Med temi so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 57 sklepnih predlogov, tudi narava izpodbijane znamke, izvor zadevnega znaka in njegova uporaba od njegove uvedbe, obseg patenta, ki je potekel, poslovna logika, katere del je vložitev zahteve za registracijo izpodbijane znamke, in časovno zaporedje dogodkov, ki je značilno za to vložitev.

64

Nazadnje, ker v skladu s členom 99(1) Uredbe št. 207/2009 za znamko Evropske unije velja domneva veljavnosti, mora stranka, ki zahteva ugotovitev ničnosti, ki se namerava opreti na razlog iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, za ugotovitev slabe vere ob vložitvi zahteve za registracijo predložiti upoštevne in ujemajoče se indice iz sodne prakse, navedene v točki 56 te sodbe. V takem primeru mora nato vlagatelj zahteve za registracijo s predložitvijo verjetne razlage ciljev in poslovne logike, ki se skušajo uresničiti, dokazati, da je bila ta registracija del legitimne poslovne strategije. V zvezi s tem je treba pojasniti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 58 sklepnih predlogov, da zgolj dejstvo, da znamka, registrirana v slabi veri, izpolnjuje funkcije znamke in zlasti funkcijo označbe izvora, samo po sebi ni ovira za ugotovitev njene ničnosti. Kot namreč prav tako izhaja iz te sodne prakse, je treba znamko, ki izpolnjuje te funkcije, vseeno razglasiti za nično, če je bila njena registracija zahtevana z namenom škodovati interesom tretjih oseb na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.

65

Glede na zgoraj navedene ugotovitve je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da je slaba vera vlagatelja zahteve za registracijo znaka kot znamke, če je bila ta registracija zahtevana po poteku patenta, lahko med drugim utemeljena z opiranjem na mnenje tega vlagatelja glede zmožnosti tega znaka, da v celoti ali deloma izrazi tehnično rešitev, ki je bila predhodno varovana s tem patentom, in to ne glede na to, ali je navedeni znak sestavljen izključno iz oblike blaga, ki je nujna za doseg tehničnega učinka v smislu člena 7(1)(e)(ii) te uredbe. Med okoliščinami, ki so upoštevne za presojo morebitnega obstoja slabe vere prijavitelja, so tudi narava izpodbijane znamke, izvor zadevnega znaka in njegova uporaba od njegove uvedbe, obseg patenta, ki je potekel, poslovna logika, katere del je vložitev zahteve za registracijo izpodbijane znamke, in časovno zaporedje dogodkov, ki je značilno za to vložitev.

66

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da je slabo vero prijavitelja mogoče presojati na podlagi okoliščin, ki so nastale po vložitvi zahteve za registracijo zadevne znamke.

67

Iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 je razvidno, da se znamka razglasi za nično, če prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo te znamke ni ravnal v dobri veri.

68

Iz te določbe tako izhaja, da je za presojo obstoja slabe vere prijavitelja upošteven trenutek, ko zadevna oseba vloži zahtevo za registracijo (sodbi z dne 11. junija 2009, Chocoladefabriken Lindt & Sprüngli, C‑529/07, EU:C:2009:361, točka 35, in z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 59).

69

Kot je bilo opozorjeno v točki 56 te sodbe, se absolutni razlog za ničnost iz člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 uporablja, kadar iz upoštevnih in ujemajočih se indicev izhaja, da imetnik znamke Evropske unije zahteve za registracijo te znamke ni vložil s ciljem lojalnega konkuriranja, temveč da bi na način, ki ni v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, posegel v interese tretje osebe, ali da bi ne oziraje se na določeno tretjo osebo pridobil izključno pravico za druge namene kot tiste, ki so zajeti s funkcijami znamke in med katerimi je bistvena funkcija označbe izvora.

70

V okviru celovite presoje obstoja slabe vere prijavitelja je treba upoštevati vse upoštevne dejanske okoliščine, kakršne so bile ob tej vložitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. septembra 2019, Koton Mağazacilik Tekstil Sanayi ve Ticaret/EUIPO,C‑104/18 P, EU:C:2019:724, točka 59).

71

Iz tega sledi, da mora ta presoja temeljiti na vsakem elementu, na podlagi katerega je mogoče sodišče obvestiti o namenu prijavitelja ob vložitvi zahteve za registracijo zadevne znamke. Okoliščine, tudi po vložitvi te zahteve za registracijo, so lahko pokazatelji namena prijavitelja v tistem trenutku.

72

Nasprotno pa element, za katerega je prijavitelj izvedel šele po vložitvi zahteve za registracijo zadevne znamke, ne more spremeniti dojemanja tega prijavitelja ob tej vložitvi.

73

V obravnavanem primeru okoliščina, ki jo mora preveriti predložitveno sodišče, da je družba CeramTec šele po tej vložitvi odkrila, da vključitev kromovega oksida v njene proizvode nima tehničnega učinka, ne more biti upoštevna za naknadno ugotovitev dojemanja družbe CeramTec, ki ob navedeni registraciji ni obstajalo.

74

Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 razlagati tako, da slabe vere prijavitelja ni mogoče presojati na podlagi okoliščin, ki so nastale po vložitvi zahteve za registracijo zadevne znamke.

75

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: