1.

Francosko literarno krajino že dolgo zaznamujejo zaščitni ukrepi, s katerimi se želi obvarovati kulturna dediščina, in regulacija cen je eden od temeljnih stebrov v ta namen, vse odkar je bil leta 1981 sprejet tako imenovani „Langov“ zakon ( 2 ). S tem zakonom je bila uvedena enotna cena knjige, da bi se zagotovil pravičen dostop do literature na celotnem ozemlju ter bi se s tem kot protiutež poenotenju trga podprli decentralizirana mreža knjigarn in založniška raznolikost. Približno 40 let pozneje se s tako imenovanim zakonom „Darcos“ iz leta 2021 ta zaščitni mehanizem razširja na digitalno dobo s predpisovanjem najnižje cene 3 EUR za dostavo spletnih naročil knjig v vrednosti manj kot 35 EUR, s čimer so ciljane neposredno strategije velikanov elektronske trgovine, ki absorbirajo stroške dostave.

2.

Conseil d’État (državni svet, Francija) skuša ugotoviti, ali je mogoče uskladiti na eni strani pravo Unije, ki sloni na aksiomu notranjega trga s prostim pretokom proizvodov in proizvodnih dejavnikov, ter na drugi strani nacionalno kulturno politiko, v okviru katere se z določanjem cen skušajo zaščititi neodvisne knjigarne, ohraniti založniška raznovrstnost in podpreti status knjige kot „netržne dobrine“, ki pripada nacionalni dediščini.

3.

Posebnost obravnavane zadeve je to, da predložitveno sodišče Sodišče sprašuje zgolj po določbah prava Unije, glede na katere mora preizkusiti zadevno ureditev, ne da bi vsebinsko spraševalo, ali je zadevna ureditev združljiva s pravom Unije.

4.

Predmet obravnavane zadeve bi lahko bile direktivi 2000/31/ES ( 3 ) in 2006/123/ES ( 4 ) ter temeljne svoboščine iz Pogodbe DEU, natančneje prosti pretok blaga na podlagi člena 34 PDEU in svoboda opravljanja storitev na podlagi člena 56 PDEU.

5.

V uvodnih izjavah 18 in 21 Direktive 2000/31 je navedeno:

[…]

6.

Člen 1 te direktive, naslovljen „Cilji po področje uporabe“, v odstavku 6 določa, da „[t]a direktiva ne vpliva na ukrepe, ki se ob upoštevanju prava [Unije] sprejmejo na ravni [Unije] ali na nacionalni ravni za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in za zagotavljanje zaščite pluralizma“.

7.

Člen 2, točka (h), navedene direktive določa:

„Za namene te direktive imajo posamezni izrazi, uporabljeni v tej direktivi, naslednji pomen:

[…]

8.

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Notranji trg“, določa:

„1.   Vsaka država članica zagotovi, da so storitve informacijske družbe ponudnika, ki posluje na njenem ozemlju, skladne z veljavnimi nacionalnimi določbami v zadevni državi članici, ki spadajo na koordinirano področje.

2.   Države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje.

[…]

4.   Države članice lahko v zvezi z neko storitvijo informacijske družbe sprejmejo ukrepe, ki odstopajo od [odstavka 2], če so izpolnjeni naslednji pogoji:

[…]“

9.

V uvodnih izjavah 11, 33, 40, 76 in 83 Direktive 2006/123 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

10.

Člen 1 te direktive, naslovljen „Področje urejanja“, v odstavkih od 1 do 6 določa:

„1.   Ta direktiva uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev.

2.   Ta direktiva ne obravnava liberalizacije storitev splošnega gospodarskega pomena, ki so pridržane za javne ali zasebne subjekte, niti privatizacije javnih subjektov, ki opravljajo storitve.

3.   Ta direktiva ne obravnava odprave monopolov, ki opravljajo storitve, niti pomoči, ki jih dodeljujejo države članice in za katere veljajo pravila [Unije] o konkurenci.

Ta direktiva ne vpliva na svobodo držav članic, da v skladu z zakonodajo [Unije] opredelijo, katere so storitve splošnega gospodarskega pomena, na kakšen način naj bodo te storitve organizirane in financirane v skladu s pravili o državni pomoči ter katere posebne obveznosti bi morale zanje veljati.

4.   Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, ki se na ravni [Unije] ali nacionalni ravni v skladu z zakonodajo [Unije] sprejmejo za zaščito ali spodbujanje kulturne ali jezikovne raznolikosti ali pluralnosti medijev.

5.   Ta direktiva ne vpliva na določbe kazenskega prava držav članic. Vendar pa države članice ne smejo omejevati svobode opravljanja storitev z uporabo določb kazenskega prava, ki specifično urejajo ali vplivajo zlasti na začetek opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti, če to pomeni izogibanje določbam iz te direktive.

6.   Ta direktiva ne vpliva na delovno pravo, […] ki [ga] države članice uporabljajo v skladu z nacionalno zakonodajo, ki mora biti usklajena z zakonodajo [Unije]. Ta direktiva tudi ne posega v zakonodajo o socialni varnosti v državah članicah.“

11.

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v državi članici.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za naslednje dejavnosti:

[…]

[…].“

12.

Člen 3(1) navedene direktive med drugim določa, da imajo v primeru nasprotij med njenimi določbami in drugimi akti Unije, ki urejajo posebne vidike začetka opravljanja in opravljanja storitvene dejavnosti na posebnih področjih, prednost določbe drugih aktov Unije, ki se uporabljajo na teh področjih.

13.

V členu 4, točka 1, Direktive 2006/123 je „storitev“ opredeljena tako, da pomeni „vsako pridobitno dejavnost samozaposlene osebe, ki se praviloma opravlja za plačilo, kakor je navedeno v členu [57 PDEU]“.

14.

Člen 15 te direktive je del poglavja III, naslovljenega „Svoboda ustanavljanja ponudnikov“, ter v odstavkih 2 in 3 določa:

„2.   Države članice preverijo, ali njihov pravni sistem pogojuje začetek opravljanja ali opravljanje storitvene dejavnosti z upoštevanjem katere koli od naslednjih nediskriminatornih zahtev:

[…]

[…]

3.   Države članice preverijo, ali zahteve iz odstavka 2 izpolnjujejo naslednje pogoje:

[…]

[…].“

15.

Člen 16 navedene direktive, ki je del njenega poglavja IV, naslovljenega „Prost pretok storitev“, določa:

„1.   Države članice spoštujejo pravico ponudnikov, da storitev opravljajo v državi članici, v kateri sicer nimajo sedeža.

Država članica, v kateri se storitev opravlja, na svojem ozemlju zagotovi svobodo začetka opravljanja in svobodo opravljanja.

Države članice ne pogojujejo začetka opravljanja ali opravljanja storitev na svojem ozemlju z upoštevanjem katerih koli zahtev, ki ne spoštujejo naslednji načel:

[…]

3.   Državi članici, v katero se odpravi ponudnik, ni preprečeno, da uveljavi zahteve glede opravljanja storitvenih dejavnosti, kadar so te v skladu z odstavkom 1 in utemeljene iz razlogov javnega reda, javne varnosti, javnega zdravja ali varstva okolja. Državi članici prav tako ni preprečeno, da v skladu z zakonodajo [Unije] uporabi svoje predpise o pogojih zaposlovanja, vključno s tistimi v kolektivnih pogodbah.“

16.

Člen 1, prvi in četrti odstavek, zakona iz leta 1981 določa:

„Vsaka fizična ali pravna oseba, ki izdaja ali uvaža knjige, mora za knjige, ki jih izdaja ali uvaža, določiti maloprodajno ceno.

[…]

Trgovci na drobno morajo obračunavati dejansko maloprodajno ceno v višini od 95 % do 100 % cene, ki jo določi založnik ali uvoznik. Kadar je knjiga poslana kupcu in ni prevzeta v trgovini, ki prodaja knjige na drobno, je prodajna cena tista, ki jo določi založnik ali uvoznik. Trgovec na drobno storitve dostave knjig v nobenem primeru ne sme neposredno ali posredno ponujati brezplačno, razen če je knjiga prevzeta v trgovini, ki prodaja knjige na drobno. Pri obračunu storitve je treba upoštevati najnižjo ceno, določeno z odlokom ministrov, pristojnih za kulturo in gospodarstvo, na predlog Autorité de régulation des communications électroniques, des postes et de la distribution de la presse [(regulatorni organ za elektronske komunikacije, pošto in distribucijo tiska)]. Ta odlok upošteva cene, ki jih ponujajo izvajalci poštnih storitev na maloprodajnem trgu knjig, in zahtevo po ohranitvi goste mreže trgovcev na drobno v državi.“

17.

Člen 1 arrêté du 4 avril 2023 relatif au montant minimal de tarification du service de livraison du livre (odlok z dne 4. aprila 2023 o najnižji ceni za storitev dostave knjig) ( 5 ) določa:

„Najnižja cena za storitev dostave knjig, omenjena v četrtem odstavku člena 1 [zakona iz leta 1981], se določi na:

Tako določena najnižja cena se uporablja za storitev dostave pri naročilu ne glede na število paketov, ki sestavljajo to naročilo.

Storitev dostave plača kupec sočasno s plačilom naročila.“

18.

Amazon EU Sàrl (v nadaljevanju: Amazon), družba luksemburškega prava, je pri Conseil d’État (državni svet), predložitvenem sodišču, vložila tožbo za razglasitev ničnosti odloka z dne 4. aprila 2023.

19.

Družba Amazon v utemeljitev tožbe navaja, da se s tem, da je trgovcem na drobno predpisana najnižja cena za storitev dostave knjig, ki niso prevzete v trgovini, ki prodaja knjige na drobno, v višini najnižjega zneska, določenega z odlokom z dne 4. aprila 2023, kršijo primarno Direktiva 2000/31 in podredno Direktiva 2006/123, pa tudi načelo prostega pretoka blaga, pri čemer pojasnjuje, da je dobršen del knjig, ki jih proda v Franciji, dostavljen iz skladišč, ki so v drugi državi članici.

20.

Predložitveno sodišče, na prvem mestu, meni, da člen 1, četrti odstavek, zakona iz leta 1981 ureja izključno storitev dostave knjig. Zato naj ob upoštevanju člena 2(h)(ii) Direktive 2000/31, kot ga je Sodišče razlagalo v sodbi Ker-Optika ( 6 ), zahteva, uvedena s to določbo, ne bi spadala na področje uporabe te direktive.

21.

Na drugem mestu, to sodišče navaja, da po mnenju družbe Amazon člen 1, četrti odstavek, zakona iz leta 1981 svobodno opravljanje storitvene dejavnosti pogojuje z zahtevo, ki ni združljiva s pogoji iz člena 16(1) Direktive 2006/123. Ministère de la Culture (ministrstvo za kulturo, Francija) pa primarno meni, da je bil člen 1, četrti odstavek, tega zakona sprejet zaradi ohranjanja založniške raznolikosti in posledično kulturne raznolikosti, tako da je izključen s področja uporabe te direktive na podlagi njenega člena 1(4). To ministrstvo podredno trdi, da je ohranjanje kulturne raznolikosti razlog, s katerim je mogoče utemeljiti zadevno ureditev.

22.

Na tretjem mestu, predložitveno sodišče za primer, v katerem bi se sprejela razlaga ministrstva za kulturo, poizveduje, ali preizkus ureditve glede na Direktivo 2006/123 izključuje njen preizkus glede na primarno pravo.

23.

Na četrtem mestu, predložitveno sodišče se v primeru, da bi bilo treba tak preizkus opraviti glede na primarno pravo, sprašuje, ali je treba za nacionalni ukrep, ki določa najnižjo ceno za dostavo blaga na dom, šteti, da se nanaša na način prodaje tega blaga, in ga je treba zato presojati z vidika prostega pretoka blaga, zagotovljenega v členu 34 PDEU, ali z vidika svobode opravljanja storitev, zagotovljene v členu 56 PDEU, ob upoštevanju zlasti posega v dejavnost spletne prodaje tega blaga oziroma ločenosti storitve dostave blaga v razmerju do storitve prodaje blaga.

24.

V teh okoliščinah je Conseil d’État (državni svet) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:

25.

Na začetku je treba poudariti, da je namen vseh obravnavanih vprašanj za predhodno odločanje določiti pravo Unije, ki se uporablja v obravnavanem primeru. V tem pogledu predložitveno sodišče Sodišče s prvim vprašanjem sprašuje, ali se uporabljajo določbe Direktive 2006/123, z drugim – ki se postavlja v primeru, da bi se uporabljala Direktiva 2006/123 – ali je mogoče opraviti preizkus glede na primarno pravo, in s tretjim, ali zadevna ureditev pomeni oviro na podlagi člena 34 ali 56 PDEU. Vendar pa se ne sprašuje o možni utemeljitvi morebitne ovire.

26.

Ker se predložitveno sodišče sklicuje na zaščito in spodbujanje kulturne raznolikosti, je treba preučiti zastavljeni cilj zadevnega ukrepa in mehanizem, ki se z navedenim ukrepom vzpostavlja za njegovo doseganje. Z ureditvijo iz postopka v glavni stvari se trgovcem na drobno predpisuje, da kupcem po najnižjih cenah zaračunajo storitev dostave knjig, ki niso prevzete v trgovinah, ki prodajajo knjige na drobno, ampak so dostavljene na dom.

27.

Zastavljeni cilj te ureditve je zaščita trgovcev, ki prodajajo knjige na drobno, s sedežem v Franciji. V zvezi s tem francoska vlada pojasnjuje, da je v Franciji knjižni trg predmet kulturne politike, katere „namen je knjigo kot kulturno dobrino zaščititi pred negativnimi učinki, ki so lahko posledica cenovne konkurence“. V ta namen je bil z zakonom iz leta 1981 vzpostavljen splošni mehanizem določanja cen, v skladu s katerim za založnike in uvoznike knjig velja obveznost določiti maloprodajno ceno, ki so jo trgovci na drobno dolžni spoštovati s pridržkom največ 5‑odstotnega popusta.

28.

Čeprav ta splošni mehanizem določanja cen ni v dosegu teh sklepnih predlogov, je mogoče navesti, da po mnenju njenih privržencev ta kulturna politika omogoča, da se zagotovita vitalnost in raznovrstnost založniškega sektorja ter da se ohrani gosta in razvejana mreža za razširjanje in distribucijo knjig na celotnem nacionalnem ozemlju.

29.

Poleg tega poudarjam, da so Sodišču že bila postavljena vprašanja o maloprodajni ceni knjig v Franciji, pa tudi v Avstriji, in da je ugotovilo, da take ureditve niso nezdružljive z določbami o notranjem trgu in zlasti s prostim pretokom blaga. ( 7 )

30.

Razcvet spletne prodaje je korenito spremenil ne le navade kupcev, ampak po navedbah francoske vlade tudi ravnovesje, vzpostavljeno z zakonom iz leta 1981. Prav tako se je z njim pojavil nov konkurenčni dejavnik, in sicer stroški dostave. Nekatere velike spletne platforme so namreč ponujale dostavo knjig brezplačno, in to po mnenju francoske vlade na račun drugih trgovcev na drobno. Za popravo tega neravnovesja med udeleženci na trgu je bil ta zakon spremenjen, pri čemer je bilo predpisano, da je treba pri zaračunavanju stroškov dostave upoštevati najnižjo ceno, ter sta bili določeni najnižja cena v višini 3 EUR in možnost skorajšnje brezplačnosti ob nakupu v vrednosti od 35 EUR.

31.

Zadevna ureditev je torej izrecno osredotočena na spletno prodajo knjig, kar me pripelje do analize Direktive 2000/31.

32.

Najprej je treba preučiti, ali zadevne nacionalne določbe spadajo na koordinirano področje iz Direktive 2000/31. Če je odgovor pritrdilen in če se za zadevne nacionalne določbe izkaže, da so v nasprotju z določbami te direktive, bodo te nacionalne določbe prevladale nad določbami Direktive 2006/123.

33.

V zvezi s tem družba Amazon in Komisija menita, da zadevna ureditev spada na koordinirano področje iz Direktive 2000/31.

34.

V skladu s členom 3(2) Direktive 2000/31 države članice ne smejo omejevati svobode zagotavljanja storitev informacijske družbe iz druge države članice zaradi razlogov, ki spadajo na koordinirano področje. „Koordinirano področje“ je v členu 2(h) Direktive 2000/31 opredeljeno kot zahteve, določene v pravnih sistemih držav članic za ponudnike storitev informacijske družbe ali storitve informacijske družbe, ne glede na to, ali so splošne narave ali posebej določene.

35.

Direktiva 2000/31 torej temelji na logiki „države izvora“. ( 8 ) Država članica izvora praktično brez izjeme nalaga zahteve glede začetka opravljanja storitev in zahteve glede izvajanja dejavnosti.

36.

Kljub temu so s koordiniranega področja v skladu s členom 2(h)(ii) Direktive 2000/31 izključene zahteve, kot so zahteve glede blaga samega in zahteve glede dobave blaga.

37.

Zato se postavlja vprašanje, ali ukrep v zvezi z določanjem cen dostave, ki ne nalaga posebnih zahtev glede tega, kako mora biti blago dostavljeno, kot je ukrep iz postopka v glavni stvari, pomeni zahtevo glede dobave blaga.

38.

Po mnenju družbe Amazon in Komisije je odgovor nikalen. Ti trdita, da je predmet zadevne ureditve cena spletnih transakcij in da ta ureditev ne zadeva konkretnih pogojev v zvezi z dostavo knjige kot tako. Kot navaja družba Amazon, se ta ureditev ne nanaša na ponudnike storitev dostave in ne vpliva na podjetja, specializirana (izključno) za dostavne dejavnosti. Zaradi tega družba Amazon in Komisija ugotavljata, da ne gre za zahtevo glede dobave blaga v smislu člena 2(h)(ii) Direktive 2000/31.

39.

Te trditve me ne prepričajo.

40.

Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče že odločilo, da če nacionalna pravila o prodaji kontaktnih leč v delu, v katerem se nanašajo na spletno prodajo takih leč, spadajo na področje uporabe Direktive 2000/31, pa to nasprotno ne velja za nacionalna pravila o dobavi navedenih leč. ( 9 ) Cilj in učinek ureditve, obravnavane v tej zadevi, pa je urejanje dostave knjig na dom. V teh okoliščinah ne morem pritrditi trditvam družbe Amazon in Komisije, v skladu s katerimi je v bistvu dostava knjige dejansko pomožni pogoj spletne prodaje, ki je od nje neločljiv. ( 10 )

41.

Seveda drži, da potrošnik, ko kupi knjigo na spletu, s svojega vidika opravi eno samo transakcijo. Vendar dejstvo ostaja, da gre pravno in dejansko za dve transakciji, in sicer prodajo knjige in njeno naknadno dostavo.

42.

Poleg tega ni mogoče govoriti o „neločljivi transakciji“, ker se zadevna ureditev nanaša samo na dostave na dom. Zahteve glede določanja cen v zvezi z dostavo namreč veljajo neodvisno od okoliščine, ali je knjiga kupljena na spletu ali ne: takoj ko pride do dostave na dom, se uporabi določanje cene. Nasprotno pa za naročila, ki se izvedejo prek spleta in prevzamejo v trgovini, ni obveznosti zaračunavanja stroškov dostave.

43.

V teh okoliščinah menim, da zadevna ureditev ni zajeta s koordiniranim področjem na podlagi člena 2(h)(ii) Direktive 2000/31 in da se torej člen 3(2) te direktive ne uporablja, kar pomeni, da se za družbo Amazon ne uporablja ureditev, ki jo je glede stroškov dostave določila država izvora.

44.

S prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti skupaj, želi predložitveno sodišče izvedeti, na prvem mestu, ali je treba člen 1(4) Direktive 2006/123 razlagati tako, da z njenega področja uporabe izključuje nacionalno ureditev, ki določa najnižjo ceno za dostavo naročila ene ali več knjig na dom; na drugem mestu, če je treba na to vprašanje odgovoriti nikalno, ali bi bil tak ukrep lahko utemeljen s spodbujanjem kulturne raznolikosti iz te določbe v povezavi s členom 16(1)(b) te direktive, in na tretjem mestu, če se v bistvu predpostavlja, da se uporablja navedena direktiva, ali je zadevno ureditev mogoče preizkusiti glede na primarno pravo Unije.

45.

Kadar se za neko dejavnost uporablja Direktiva 2006/123, mora zadevna država članica zlasti odpraviti omejitve za svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev. V zvezi s tem člen 16 te direktive določa, da so omejitve dovoljene le, če so utemeljene z enim od pomembnih razlogov, ki se nanašajo na javni interes in ki so našteti v tej določbi, ter so sorazmerne in nediskriminatorne. Poleg te splošne obveznosti se morajo države članice uskladiti z vrsto drugih natančnejših obveznosti.

46.

Te obveznosti vključujejo med drugim upravno poenostavitev ( 11 ) z vzpostavitvijo enotnih kontaktnih točk ( 12 ) in določitvijo postopkov po elektronski poti ( 13 ) ter obveznosti nudenja pomoči prejemnikom storitev ( 14 ), zagotavljanja, da ponudniki prejemniku dajo na voljo vrsto informacij, ( 15 ) in upravnega sodelovanja z drugimi državami članicami ( 16 ).

47.

Kadar za države članice veljajo določbe Direktive 2006/123, ima torej to zanje otipljive posledice.

48.

Opozarjam, da člen 1 Direktive 2006/123, naslovljen „Področje urejanja“, v odstavku 1 določa, da „[t]a direktiva uvaja splošne določbe, ki ponudnikom storitev olajšujejo uveljavljanje svobode ustanavljanja in prostega pretoka storitev ter hkrati ohranjajo visoko raven kakovosti storitev“.

49.

Ta člen nato v odstavkih od 2 do 6 ( 17 ) določa področja, ki jih Direktiva 2006/123 „ne obravnava“, na katera „ne vpliva“ oziroma v katera „ne posega“, ter, natančneje, v odstavku 4 določa, da ta direktiva „ne vpliva na ukrepe, ki se ob upoštevanju prava [Unije] sprejmejo na ravni [Unije] ali na nacionalni ravni za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in za zagotavljanje zaščite pluralizma“ ( 18 ).

50.

Nasprotno je v členu 2 Direktive 2006/123, naslovljenem „Področje uporabe“, v odstavku 1 določeno, da se ta direktiva uporablja za storitve, ki jih opravljajo ponudniki s sedežem v državi članici, pri čemer je v odstavku 2 uvedenih več izjem od tega načela. V njem je pojasnjeno, da se ta direktiva „ne uporablja“ za celo vrsto „dejavnosti“.

51.

Ob branju členov 1 in 2 Direktive 2006/123 si postavljam to vprašanje: zakaj se dva člena te direktive nanašata na njeno področje urejanja in njeno področje uporabe, kar se intuitivno zdi kot ena in ista stvar? In kako pojasniti razliko v formulaciji med različnimi odstavki v francoščini?

52.

Glede besedila člena 1(4) Direktive 2006/123 in zlasti francoskega izraza „ne porte pas atteinte“ (ne ogroža) je treba ugotoviti, da je ta formulacija najmanj nespretna, ker pravne določbe ne smejo biti opisne, ampak morajo biti predpisujoče. Določba, ki določa, da se neki pravni akt uporablja ali ne uporablja za nekatera pravna področja, je predpisujoča. V tem smislu je člen 2 te direktive jasen: zadevna direktiva se ne uporablja za več jasno opredeljenih pravnih področij. Tega ni mogoče reči za člen 1(4) navedene direktive, ki je predmet obravnave. Zaradi uporabe opisnega izraza „ne porte pas atteinte“ (ne ogroža) bralec ostane v nejasnosti. Zakaj „ne porte pas atteinte“ (ne ogroža)? Ker določba to potrjuje? Vse to bi lahko dajalo vtis, da zakonodajalec Unije ni imel namena členu 1(4) te direktive podeliti pravno veljavo. Preprosto je menil, da je primerno natančneje navesti, da po njegovem mnenju Direktiva 2006/123 ne more zadevati področij, omenjenih v členu 1(4) te direktive, to so zaščita ali spodbujanje kulturne ali jezikovne raznolikosti ali pluralnosti medijev.

53.

Priznati moram, da bi bilo mamljivo šteti, da določba člena 1(4) Direktive 2006/123 nima nobene pravne veljave, in trditi, da gre preprosto za opisno in predstavitveno normo ( 19 ), ki se za namene pravne analize lahko izključi.

54.

Posledica takega sklepanja bi bila, da bi bilo zadevno ureditev mogoče presojati glede na Direktivo 2006/123. To bi med drugim pomenilo, da bi se uporabljal člen 16 te direktive, ne da bi bilo ureditev mogoče utemeljiti, saj zaščite jezikovne raznolikosti ni med pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes, naštetimi v tej določbi.

55.

Kljub temu ta pristop ni mogoč iz naslednjih razlogov.

56.

Po mojem mnenju si je težko predstavljati, da je določba pravnega akta povsem brez pravnega učinka. Menim, da je treba vsak odstavek člena 1 Direktive 2006/123 skrbno presoditi in ga razlagati ob upoštevanju narave zadevnih ukrepov, čeprav nobena od možnih razlag člena 1(4) te direktive ni resnično zadovoljiva, kot bom pokazal v nadaljevanju teh sklepnih predlogov.

57.

V zvezi s tem ugotavljam, da je vsaka jezikovna in semantična razlaga, s katero bi se želela ugotoviti razlika med zadevnimi izrazi ( 20 ), obsojena na neuspeh, ker v nekaterih jezikovnih različicah Direktive 2006/123 ( 21 ) ni take razlike. Zato glede na to, da (i) so vsi uradni jeziki Unije verodostojni jeziki za pripravo aktov, tako da (ii) je treba vsem jezikovnim različicam nekega akta Unije načeloma priznati enako vrednost, ( 22 ) da (iii) razlaga določbe prava Unije tako vključuje primerjavo različnih jezikovnih različic ( 23 ) in da (iv) je treba različne jezikovne različice besedila prava Unije razlagati enotno ( 24 ), Sodišču predlagam, naj ne razišče razlike med izrazi „ne porte pas atteinte“ (ne ogroža), „n’affecte pas“ (ne vpliva) in „ne s’applique pas“ (se ne uporablja), uporabljenimi (v francoščini) v členu 1 Direktive 2006/123.

58.

Zdaj se bom v iskanju odgovora na postavljeno vprašanje lotil sistematike in strukture Direktive 2006/123.

59.

Prvič, ne smemo pozabiti, da ima Direktiva 2006/123 isti cilj, kot je tisti, ki se uresničuje s temeljnimi svoboščinami Pogodbe DEU, in sicer odpraviti ovire za prosti pretok. V tem okviru je splošno znano, da lahko temeljne svoboščine zaradi svoje horizontalne narave vplivajo na vsa mogoča področja. Če bi zakonodajalec Unije navedel le, da svoboda ustanavljanja in svoboda opravljanja storitev „ne vplivata“ na kulturno raznolikost, bi šlo za logično nemožnost. To kaže, da je nameraval členu 1(4) Direktive 2006/123 dati pravni učinek.

60.

Drugič, ne gre prezreti, da sta v Pogodbi DEU na eni strani in Direktivi 2006/123 na drugi strani za doseganje skupnega cilja, to je odprava omejitev za svobodo opravljanja storitev, uporabljeni različni metodi. ( 25 ) Pogodba DEU se nanaša predvsem na „omejitve svobode opravljanja storitev v Uniji“. ( 26 ) Ko prepoveduje ovire za trgovino s storitvami, si prizadeva za „negativno povezovanje“. ( 27 ) Direktiva 2006/123 pa, nasprotno, poudarja storitvene dejavnosti in se osredotoča prav nanje. Kot akt sekundarne zakonodaje lahko podrobneje obravnava težave, ki jih imajo ponudniki storitev, ko naletijo na ovire. Zato se osredotoča na dejavnost ponudnikov storitev, njena celotna struktura pa je usmerjena k storitvenim dejavnostim. ( 28 ) Zato je tudi logično, da se člen 2 Direktive 2006/123, v katerem je opredeljeno njeno področje uporabe, sklicuje na storitvene dejavnosti.

61.

Kaj pa je z ukrepi, ki se na nacionalni ravni sprejmejo za zaščito ali spodbujanje jezikovne raznolikosti in ki imajo po definiciji širši obseg kot dejavnosti? Kako je s področji, ki bi jih zakonodajalec morda hotel iz Direktive izključiti? Moje razumevanje ukrepov iz člena 2 Direktive 2006/123 je, da jih zakonodajalec Unije ni želel izključiti s področja uporabe Direktive, temveč je hotel opozoriti, da je treba to direktivo razlagati ob upoštevanju teh ukrepov, kar zlasti pomeni, da se lahko taki ukrepi uporabijo kot način za utemeljitev ovire za svobodo opravljanja storitev.

62.

Ob upoštevanju te ugotovitve je treba zdaj preučiti, kako se dokaže, da se neka ureditev umešča v zaščito kulturne raznolikosti.

63.

Zgolj okoliščina, da država članica preprosto navede, da se ureditev umešča v zaščito kulturne raznolikosti, ne more zadostovati, ker bi pri takem pristopu države članice lahko enostransko opredeljevale nekatere vidike področja uporabe Direktive 2006/123.

64.

Država članica je torej dolžna utemeljiti nacionalno ureditev za spodbujanje jezikovne raznolikosti na enak način, kot utemelji oviro, in sicer tako, da zagotovi dokaz, da je ureditev sorazmerna – to je, da je z njo mogoče doseči uresničevani cilj – in potrebna v ta namen.

65.

Ker v členu 1(4) Direktive 2006/123 ni opredeljeno njeno področje uporabe, je treba šteti, da ta člen v resnici pomeni način za utemeljitev ovire, ki ima obliko zaščite kulturne raznolikosti. ( 29 ) Dobro se zavedam, da je taka rešitev v bistvu enakovredna priznanju dodatnega pomembnega razloga, ki se nanaša na javni interes, poleg tistih, ki so omenjeni v členu 16(3) Direktive 2006/123. Zakonodajalec Unije je s tem, da je ob koncu zakonodajnega postopka v Direktivo 2006/123 vstavil člen 1(4), dejansko želel zagotoviti, da lahko država članica sprejme ukrepe za spodbujanje jezikovne raznolikosti.

66.

Iz tega po mojem mnenju sledi, da je nacionalni ukrep za spodbujanje kulturne raznolikosti urejen z določbami Direktive 2006/123 in je morda lahko utemeljen, če izpolnjuje „klasične“ pogoje iz člena 16 te direktive, kot je med drugim načelo sorazmernosti.

67.

Predlagam torej, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 1(4) Direktive 2006/123 razlagati tako, da nacionalna ureditev, ki določa najnižjo ceno za dostavo naročila ene ali več knjig na dom, spada na področje uporabe te direktive in je lahko utemeljena, če so izpolnjeni pogoji iz člena 16 navedene direktive.

68.

Kar zadeva vprašanje, ali se v primeru uporabe Direktive 2006/123 uporablja primarno pravo, je odgovor razviden iz ustaljene sodne prakse: če vstopamo na področje uporabe Direktive 2006/123, se ni treba sklicevati ne na člen 49 ali 56 PDEU ne na druge temeljne svoboščine notranjega trga.

69.

Zaradi odgovora, ki ga predlagam na prvo in drugo vprašanje za predhodno odločanje, postane tretje vprašanje za predhodno odločanje hipotetično. Vseeno ga bom preučil za primer, da bi Sodišče presodilo, da se primarno pravo uporablja za obravnavano zadevo.

70.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali nacionalni ukrep, ki določa najnižjo ceno za dostavo knjig na dom, pomeni oviro na podlagi člena 34 PDEU ali člena 56 PDEU.

71.

Zdi se torej, da skuša predložitveno sodišče ugotoviti le, ali se uporablja člen 34 PDEU ali člen 56 PDEU, pri čemer pa ne išče napotkov glede možne utemeljitve za zadevno ureditev.

72.

Ni sporno, da se zadevna ureditev nanaša hkrati na knjige kot blago in na njihovo dostavo kot storitev. Kadar se zadeve nanašajo hkrati na blago in na storitve, Sodišče običajno opravi preučitev samo ene svoboščine na podlagi tako imenovanega preskusa „težišča“. ( 30 ) V zvezi s tem je Sodišče večkrat izjavilo, da če nacionalni ukrep vpliva tako na svobodo opravljanja storitev kot na prosti pretok blaga, ga Sodišče načeloma preizkusi glede na eno od teh dveh temeljnih svoboščin, če se izkaže, da je v okoliščinah primera ena od njiju drugotnega pomena v razmerju do druge in se ji lahko pridruži. ( 31 ) V tem okviru se Sodišče nagiba k temu, da primere v zvezi z maloprodajo obravnava v okviru prostega pretoka blaga. ( 32 ) Vendar ne dvomi o tem, da obstaja več vidikov ene gospodarske dejavnosti, kar zadeva temeljne svoboščine, čeprav je zadevo analiziralo samo z vidika ene svoboščine.

73.

Tako je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Burmanjer in drugi ( 33 ), odločilo, da ni mogoče izključiti, da lahko prodajo izdelka spremlja dejavnost, ki ima lastnosti „storitve“. Klub temu ta okoliščina sama po sebi ni mogla zadoščati, da bi se gospodarska dejavnost, kot je potujoča prodaja, opredelila kot „opravljanje storitev“ v smislu člena 56 PDEU. Nasprotno, v vsakem posameznem primeru je treba ugotoviti, ali to opravljanje storitev tvori vidik, ki je povsem drugotnega pomena v razmerju do elementov prostega pretoka blaga, ali ne. ( 34 )

74.

V zvezi z analiziranjem položaja samo z vidika ene svoboščine sem se v svojih sklepnih predlogih v zadevah X in Visser ( 35 ) skliceval na logiko tako imenovanega preskusa „težišča“: če je Sodišče pozvano samo k razlagi primarnega prava, je naravno, da se osredotoči na prevladujočo temeljno svoboščino. Zakaj bi enak preskus opravljalo za še eno svoboščino, če bo rezultat enak? Navsezadnje imajo vse temeljne svoboščine isti cilj: odpraviti ovire za trgovino na notranjem trgu. Vprašanje, ali se za konkretni primer uporablja na primer samo člen 49 PDEU, samo člen 34 PDEU, člena 34 in 56 PDEU ali samo člen 56 PDEU, v veliki večini zadev ni nujno najpomembnejše.

75.

V zvezi z ureditvijo iz postopka v glavni stvari menim, da je temeljna svoboščina, ki je upoštevna, prosti pretok blaga, določen v členu 34 PDEU.

76.

Cilj in učinek te ureditve je namreč urejanje dejavnosti spletne prodaje knjig, namenjena pa je zvišanju cene spletnega naročila knjig. Torej je skupna cena knjige, to je blaga, tista, ki se poveča zaradi te ureditve.

77.

Posebej v zvezi s prodajo zdravil ( 36 ), kontaktnih leč ( 37 ) ali nosilcev slike ( 38 ) je Sodišče presodilo, da je nacionalne ukrepe glede načina prodaje, ki ga opredeljujeta spletna prodaja blaga in dobava tega blaga na potrošnikov dom, treba preučiti le ob upoštevanju pravil glede prostega pretoka blaga, torej ob upoštevanju členov 34 in 36 PDEU.

78.

Enako po mojem mnenju velja za ureditev iz postopka v glavni stvari. Čeprav ta posebej zadeva ceno, ki jo kupec plača za storitev dostave knjig, nikakor ne ureja pogojev v pogodbah, sklenjenih s ponudniki te storitve, ali cene, ki so jo ti dolžni zaračunati za navedeno storitev. Zadevna ureditev se torej ne nanaša na te ponudnike, ampak na prodajalce knjig.

79.

To ureditev je torej treba analizirati z vidika členov 34 in 36 PDEU.

80.

Za odpravo vsakršnega morebitnega dvoma, ki bi ga predložitveno sodišče lahko imelo v zvezi s tem, je treba pripomniti, da zadevna ureditev ne pomeni „načina prodaje“ v smislu sodne prakse Keck ( 39 ).

81.

Splošno znano je, da Sodišče nikoli ni zagotovilo pozitivne opredelitve pojma „načini prodaje“ ( 40 ) in tega pojma ni nikoli razlagalo ozko.

82.

Ob upoštevanju sklepnih predlogov generalnega pravobranilca N. Wahla v zvezi s tem ( 41 ) je Sodišče odločilo, da ker „pojem ‚načini prodaje‘ vključuje le nacionalne določbe, s katerimi se ureja način trženja proizvodov, pravila, ki se nanašajo na način, kako je mogoče blago prevažati, […] ne spadajo v ta pojem“. ( 42 )

83.

Poleg tega je Sodišče odločilo, da omejitev prodaje na daljavo lahko po definiciji bolj prizadene gospodarske subjekte iz drugih držav članic kot domače subjekte ( 43 ) in da je dostop prvonavedenih do trga torej oviran. ( 44 )

84.

V tej fazi je torej treba šteti, da zadevna ureditev ne pomeni načina prodaje, kar bi povzročilo, da bi bila izvzeta s področja uporabe člena 34 PDEU.

85.

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavil Conseil d’État (državni svet, Francija), odgovori:

Člen 1(4) in člen 16 Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu

je treba razlagati tako, da

nacionalna ureditev, ki določa najnižjo ceno za dostavo naročila ene ali več knjig na dom, spada na področje uporabe te direktive in je lahko utemeljena, če so izpolnjeni pogoji iz člena 16 navedene direktive.