1.

Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (nadzorni organ za komunikacije, Italija) ( 2 ) je leta 2022 podjetjem, ki zagotavljajo storitve dostave paketov v Italiji, naložil vrsto zahtev glede informacij.

2.

Nekatera od teh podjetij so sklep AGCOM izpodbijala pred prvostopenjskim sodiščem, ki je njihovim zahtevkom ugodilo. AGCOM je zoper prvostopenjske sodbe vložil pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), s katero Sodišče v bistvu sprašuje:

3.

Člen 2 določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje definicije:

[…].“

4.

Člen 3(7) določa:

„Univerzalna storitev, kot je opredeljena v tem členu, zajema storitve v notranjem prometu in čezmejne storitve“.

5.

V členu 22(2), prvi pododstavek, je določeno:

„[NRO] imajo posebno nalogo, da zagotovijo upoštevanje obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, zlasti z vzpostavitvijo postopkov nadzornih in regulativnih postopkov za zagotavljanje univerzalne storitve. Lahko so tudi zadolženi za zagotavljanje upoštevanja predpisov o konkurenci v poštnem sektorju“.

6.

Člen 22a določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da izvajalci poštnih storitev predložijo vse informacije, zlasti [NRO], vključno s finančnimi informacijami in informacijami o izvajanju univerzalne storitve, in sicer potrebne:

2.   Informacije, ki jih zahteva [NRO], morajo biti sorazmerne z opravljanjem njegove naloge. […]

[…]“

7.

V njeni uvodni izjavi 13 je navedeno:

„Trenutno poštne storitve ureja Direktiva [97/67]. […]. [T]a uredba, kar zadeva storitve čezmejne dostave paketov, dopolnjuje pravila iz Direktive [97/67] […]“.

8.

V skladu s točko 3 člena 2, naslovljenega „Opredelitev pojmov“ ( 5 ), „‚izvajalec storitev dostave paketov‘ pomeni podjetje, ki zagotavlja eno ali več storitev dostave paketov, razen podjetij s sedežem v eni sami državi članici, ki opravljajo storitve notranje dostave paketov zgolj v okviru prodajne pogodbe in ki uporabniku na podlagi te pogodbe osebno dostavijo blago, ki je predmet te pogodbe“.

9.

Člen 4, naslovljen „Zagotavljanje informacij“, določa:

„[…]

3.   Vsi izvajalci storitev dostave paketov do 30. junija vsakega koledarskega leta [NRO] države članice, v kateri imajo sedež, predložijo naslednje informacije, razen če jih je [NRO] že zahteval in prejel:

[…]

5.   [NRO] lahko poleg zahtev glede informacij iz odstavkov 1 in 3 uvedejo dodatne zahteve glede informacij, če so te potrebne in sorazmerne.

6.   Odstavki 1 do 5 se ne uporabljajo za izvajalce storitev dostave paketov, za katere je v predhodnem koledarskem letu v povprečju delalo manj kot 50 oseb, ki so bile vključene v opravljanje storitev dostave paketov v državi članici, v kateri ima ta izvajalec sedež, razen če ima sedež v več kot eni državi članici. [NRO] lahko v mejno vrednost 50 oseb vključi osebe, ki delajo za podizvajalce izvajalca storitev dostave paketov.

7.   Ne glede na odstavek 6 lahko [NRO] zahteva informacije, ki jih je treba predložiti na podlagi odstavkov 1 do 5, od katerega koli izvajalca storitev dostave paketov, ki je v predhodnem koledarskem letu v povprečju zaposloval 25 do 49 oseb, če to zahtevajo posebne značilnosti zadevne države članice in če je to potrebno in sorazmerno, da se zagotovi skladnost s to uredbo.“

10.

Člen 5, naslovljen „Preglednost čezmejnih tarif“, v odstavku 1 določa:

„Vsi izvajalci storitev čezmejne dostave paketov, razen tistih, ki so izključeni na podlagi člena 4(6) in (7), [NRO] države članice, v kateri imajo sedež, predložijo javni seznam tarif, ki začnejo veljati 1. januarja vsakega koledarskega leta za dostavo enokosovnih poštnih pošiljk, razen pošiljk korespondence, ki spadajo v kategorije, navedene v Prilogi. Te informacije se predložijo do 31. januarja vsakega koledarskega leta.“

11.

Člen 6, naslovljen „Ocena čezmejnih tarif za enokosovne pakete“, določa:

„1.   Na podlagi javnih seznamov tarif, pridobljenih v skladu s členom 5, [NRO] za vsako enokosovno poštno pošiljko s seznama v Prilogi opredeli čezmejne tarife izvajalca storitev dostave paketov, ki izvira iz države članice tega organa, za katere velja obveznost zagotavljanja univerzalne storitve in za katere [NRO] objektivno meni, da jih je treba oceniti.

2.   [NRO] v skladu z načeli iz člena 12 Direktive [97/67] objektivno oceni čezmejne tarife, opredeljene na podlagi odstavka 1, da bi opredelil čezmejne tarife, ki so po njegovem mnenju nerazumno visoke. V tej oceni [NRO] upošteva zlasti naslednje elemente:

[…].“

12.

V skladu s členom 2(4) NRO v poštnem sektorju:

„[…] s popolno neodvisnostjo pri presoji in odločanju opravlja naslednje naloge:

[…]

13.

V členu 14a je skoraj dobesedno prevzet člen 22a Direktive 97/67.

14.

V skladu s predložitveno odločbo ( 7 ) je „AGCOM s sklepom št. 94/22/CONS z dne 31. marca 2022, naslovljenim „Regulativne obveznosti na trgu storitev dostave paketov“, podjetjem, ki delujejo na srednje velikem ali velikem trgu storitev dostave paketov, naložil nekatere (simetrične) zahteve glede informacij, da bi se povečala raven nadzora nad pogoji opravljanja storitev, pogodbenimi pogoji, ki urejajo razmerja med podjetji, ki razvijajo različne faze storitve, in delovnimi pogoji, ki so jim dodane nekatere posebne (asimetrične) zahteve glede informacij, ki se jih je AGCOM odločil naložiti zgolj družbi Amazon zaradi kritičnih točk, odkritih pri analizi trga paketnih storitev“.

15.

Sklep št. 94/22/CONS tako zajema:

16.

Prvi kategoriji subjektov je AGCOM naložil, naj mu vsako leto posredujejo:

17.

AGCOM je v zvezi s posebnimi zahtevami glede informacij, naloženimi družbi Amazon, od te družbe zahteval, naj mu posreduje:

18.

Associazione Italiana dei Corrieri Aerei Internazionali (AICAI), DHL Express Italy Srl, TNT Global Express Srl, Fedex Express Italy Srl in United Parcel Service Italia Srl, BRT SpA, Federazione Italiana Trasportatori (FEDIT) (v nadaljevanju skupaj: subjekti, ki niso družba Amazon) ter Amazon Italia Transport Srl, Amazon Italia Logistica Srl in Amazon EU Sàrl (v nadaljevanju skupaj: družba Amazon) so s štirimi ločenimi tožbami izpodbijali sklep št. 94/22/CONS pri Tribunale Amministrativo Regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija; v nadaljevanju: TAR za Lacij).

19.

TAR za Lacij je v štirih ločenih sodbah štirim tožbam ugodilo in izpodbijani sklep razglasilo za ničen:

20.

AGCOM se je zoper prvostopenjske sodbe pritožil pri Consiglio di Stato (državni svet), ki je Sodišču predložil štiri vprašanja za predhodno odločanje, od katerih bom navedel prvo, drugo in četrto vprašanje za predhodno odločanje ( 9 ), ki so oblikovana tako:

[…]

21.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je na Sodišče prispel 10. maja 2024.

22.

Pisna stališča so predložili združenje AICAI in drugi, družbe Amazon, BRT in FEDIT, italijanska vlada, Evropski parlament, Svet Evropske unije in Evropska komisija. Vsi ti so se udeležili javne obravnave 26. marca 2025.

23.

V skladu z navodilom Sodišča v teh sklepnih predlogih ne bom obravnaval tretjega vprašanja za predhodno odločanje.

24.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali se Uredba 2018/644 „v delu, v katerem se nanaša na pridobivanje informacij“, uporablja „le za izvajalce storitev čezmejne dostave paketov ali pa na splošno za vse izvajalce storitev dostave paketov, razen če so v posameznih določbah predvidene posebne izjeme“.

25.

Po mnenju družbe Amazon vprašanje ni upoštevno, saj se spor o glavni stvari ne nanaša na uporabo Uredbe 2018/644 za storitve čezmejne dostave paketov. Po njenem mnenju bi ga bilo treba preoblikovati, da bi se ugotovilo, ali Uredba 2018/644 „lahko pomeni ustrezno pravno podlago, ki bi NRO omogočila, da uvedejo dodatne zahteve glede informacij o vprašanjih, ki niso čezmejna“. ( 10 )

26.

Naloga predložitvenega sodišča – in ne strank v sporu – je, da presodi potrebo po vprašanjih, ki jih predloži Sodišču, in opredeli njihovo vsebino. ( 11 )

27.

Consiglio di Stato (državni svet) meni, da so predmet postopka v glavni stvari zahteve glede informacij, naložene z izpodbijanim sklepom, in da se v tem postopku „med drugim“ ( 12 ) porajajo dvomi glede „obstoja in obsega pristojnosti [NRO] – če jih ima – za naložitev takih zahtev […], začenši s položajem izvajalcev storitev dostave paketov, ki niso čezmejne, kot je družba Amazon“. ( 13 )

28.

Če se vprašanje razume tako, je upoštevno. Predložitveno sodišče se – glede na dvome, ki jih ima o zakonitosti zahtev, naloženih izvajalcem storitev dostave paketov – upravičeno sprašuje, na prvem mestu, o področju uporabe Uredbe 2018/644. Na podlagi odgovora na to vprašanje bi lahko izvedelo, ali določbe te uredbe, ki se nanašajo na zahteve glede informacij, veljajo za vse izvajalce teh storitev, tako notranje kot čezmejne.

29.

Ponavljam, da vprašanje ni neupoštevno, če predložitveno sodišče ne more jasno razbrati pravne podlage za nalogo, ki jo opravlja AGCOM. Predložitveno sodišče dodaja, da to velja še toliko bolj, ker „se zdi, da je AGCOM v preteklosti izključil možnost, da bi pooblastilo za naložitev zahtev glede informacij izhajalo iz Uredbe 2018/644, medtem ko se v tem sporu zatrjuje nasprotno“. ( 14 )

30.

Z Uredbo 2018/644 so, kot je povzeto v njenem naslovu, urejene storitve čezmejne dostave paketov. Največji del njenih določb se nanaša na to kategorijo storitev.

31.

Natančneje, v skladu s členom 1 Uredbe 2018/644 ta uredba „poleg določb iz Direktive [97/67] opredeljuje posebne določbe za boljše storitve čezmejne dostave paketov v zvezi z […]“.

32.

Točki (b) in (c) istega člena 1 Uredbe 2018/644 se nanašata na „preglednost tarif in ocen[o] tarif za nekatere storitve čezmejne dostave paketov […]“ oziroma na „informacije, ki jih trgovci dajo na voljo potrošnikom o storitvah čezmejne dostave paketov“.

33.

Tudi druge določbe Uredbe 2018/644 se nanašajo izključno na izvajalce storitev čezmejne dostave paketov. To velja za člene 5 (preglednost čezmejnih tarif), 6 (ocena čezmejnih tarif za enokosovne pakete) in 7 (informacije za potrošnike o možnostih in cenah čezmejnih dostav).

34.

Na prvi pogled se zdi, da iz vseh teh določb izhaja, da se Uredba 2018/644 ne uporablja za storitve dostave paketov, ki niso čezmejne. Na podlagi drugih določb iste uredbe pa je nasprotno mogoče trditi v zvezi z zahtevami glede informacij.

35.

Na prvem mestu, člen 1 Uredbe 2018/644 med njenimi cilji navaja tudi „regulativni nadzor, povezan s storitvami dostave paketov“, ne da bi se nanašal zgolj na čezmejne storitve in torej zajema tudi notranje storitve.

36.

Na drugem mestu, člen 4(1) in (3) Uredbe 2018/644 se s tem, da ureja informacije, ki jih morajo izvajalci storitev dostave paketov predložiti NRO države članice, v kateri imajo sedež, na splošno in izrecno nanaša na „vse izvajalce storitev dostave paketov“ (moj poudarek). Zato ne razlikuje med notranjimi in čezmejnimi izvajalci storitev.

37.

To razlago potrjuje opredelitev „izvajalec storitev dostave paketov“ iz člena 2, točka 3, Uredbe 2018/644. Podobno tudi pojem „izvajalec poštnih storitev“ iz člena 2(1a) Direktive 97/67 („podjetje, ki izvaja eno ali več poštnih storitev“) tega pojma ne omejuje na notranje storitve. Ta opredelitev iz Direktive 97/67, kot je določena v členu 2, prvi odstavek, Uredbe 2018/644, se uporablja za namene te uredbe.

38.

Na tretjem mestu, členi 5, 6 in 7 Uredbe 2018/644 se nanašajo na določeno vrsto informacij (v zvezi s tarifami oziroma pogodbami), ki jih morajo izmed vseh izvajalcev storitve dostave paketov zagotoviti le tisti, ki te storitve ponujajo v okviru svoje čezmejne dejavnosti. Te informacije pa se zagotovijo poleg tistih, ki jih za vse subjekte brez razlikovanja določa člen 4(1) in (3) iste uredbe. Členi 5, 6 in 7 so torej določbe, naslovljene na posebno skupino znotraj skupine vseh izvajalcev storitev dostave paketov, in sicer notranjih in čezmejnih.

39.

Nacionalna ali čezmejna narava storitve dostave paketov je lahko upoštevna za Uredbo 2018/644. Vendar, ponavljam, ne kot merilo za razmejitev področja uporabe v zvezi z zahtevami glede informacij – tako da se jih omeji na izvajalce storitev čezmejne dostave paketov – temveč za določitev informacij, ki jih morajo zagotoviti eni ali drugi izvajalci.

40.

Res je, kot sem pravkar navedel, da Uredba 2018/644 v nekaterih svojih določbah obravnava poseben položaj subjektov, ki opravljajo čezmejne storitve. Vendar ji to ne preprečuje, da določi, da za vse izvajalce v sektorju – ne glede na to, ali je razsežnost storitve, ki jo zagotavljajo, notranja ali čezmejna – veljajo zahteve glede informacij iz člena 4.

41.

Merilo, ki ga določa člen 4(1) in (3) Uredbe 2018/644, torej z jezikovnega vidika obravnava materialno naravo opravljene storitve, in ne nacionalno ali čezmejno razsežnost njenega opravljanja.

42.

Po mojem mnenju to razlago potrjuje člen 4(3)(c) Uredbe 2018/644: izvajalci dostave paketov morajo pri poročanju o številu paketov, poslanih v državo članico, v kateri imajo sedež, razčleniti po „notranjih in čezmejnih paketih“. Zahteva glede informacij torej v skladu s samo uredbo velja tudi za notranje pakete.

43.

Z vidika cilja zahteve glede informacij, naložene izvajalcem dostave paketov, je njen namen še toliko bolj izpolnjen, če imajo NRO, na katere so te informacije naslovljene, dostop do podatkov tako o notranjih kot čezmejnih storitvah, da lahko opravljajo naloge, ki jih zadevajo. ( 15 ) Ti podatki jim bodo omogočili, da si ustvarijo celostno – in ne razdrobljeno – predstavo o sektorju, ki ga nadzorujejo, in trgu, ki ga morajo analizirati.

44.

Posledično menim, da se v zvezi z zagotavljanjem informacij Uredba 2018/644 uporablja za vse izvajalce storitev dostave paketov, ne glede na to, ali gre za notranje ali čezmejne storitve.

45.

Predložitveno sodišče drugo vprašanje za predhodno odločanje postavlja za primer, da bi odgovor na prvo vprašanje potrdil, da se Uredba 2018/644 uporablja le za izvajalce storitev čezmejne dostave paketov.

46.

Vendar je po mojem mnenju drugo vprašanje upoštevno, ne glede na odgovor na prvo vprašanje.

47.

Consiglio di Stato (državni svet) želi izvedeti, ali so „Direktiva [97/67] oziroma tako imenovana ,implicitna pooblastila‘ pravna podlaga, ki [NRO] omogoča, da za izvajalce storitev dostave paketov, tudi za tiste, ki niso čezmejne, v vsakem primeru uvedejo splošne zahteve glede informacij“.

48.

Morebitna uporaba Direktive 97/67, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2008/6, vpliva na zahteve glede informacij, ki se lahko naložijo izvajalcem storitev dostave paketov.

49.

Po mojem mnenju bi se lahko zahteve glede informacij, tudi če ne bi bilo pravne podlage, ki bi jo zagotavljala Uredba 2018/644, izvajalcem storitev dostave paketov, ki niso čezmejne, naložile na podlagi Direktive 97/67. Ni več sporno, da je te storitve dostave paketov mogoče opredeliti kot poštne storitve. ( 16 )

50.

Kot je poudarjeno v uvodni izjavi 13 Uredbe 2018/644, Direktiva 97/67 „določa skupna pravila, ki urejajo opravljanje poštnih storitev in univerzalne poštne storitve“. Poleg tega je v uvodni izjavi 2 Direktive 2008/6 opozorjeno, da je Direktiva 97/67 „vzpostavila regulativni okvir za poštni sektor na ravni Skupnosti, vključno z ukrepi za zagotovitev univerzalne storitve“.

51.

Področje uporabe Direktive 97/67 torej zajema vse izvajalce poštnih storitev ( 17 ) in ne samo izvajalcev univerzalnih storitev. Poleg tega, kot ugotavlja Komisija, ( 18 ) člen 3(7) Direktive 97/67 v univerzalno poštno storitev vključuje tako notranje kot čezmejne storitve.

52.

Na tej podlagi člen 22a Direktive 97/67 določa, da države članice zagotovijo, da izvajalci poštnih storitev predložijo vse [potrebne] informacije, zlasti NRO, vključno s finančnimi informacijami in informacijami o izvajanju univerzalne storitve. ( 19 )

53.

Ponovno gre za sklicevanje na ponudnike poštnih storitev brez razlikovanja med notranjimi in čezmejnimi storitvami. Posplošitev je še toliko nujnejša, ker morajo NRO, kot je pojasnjeno v isti določbi, „zagotoviti skladnost z določbami [Direktive 97/67] ali odločitvami, sprejetimi v skladu s to direktivo“.

54.

Ker se „določbe Direktive 97/67“ nanašajo na ponudnike poštnih storitev, ki niso čezmejne, je logično, da se lahko splošne informacije zahtevajo tudi od njih. To je poudarjeno v uvodni izjavi 51 Direktive 2008/6: „[n]acionalni regulativni organi morajo za učinkovito izvajanje svojih nalog pridobiti informacije od udeležencev na trgu“.

55.

Poleg tega, kot je Komisija trdila na obravnavi, Direktiva 97/67 ne nasprotuje temu, da nacionalna pravila, s katerimi je prenesena, NRO podeljujejo pooblastilo, da zahtevajo informacije, katerih vsebina je širša od tiste, ki jo določa ta direktiva (če so te informacije sorazmerne s potrebami opravljanja njihovih nalog).

56.

Skratka, Direktiva 97/67 omogoča, da se vsem notranjim ali čezmejnim izvajalcem poštnih storitev, vključno s storitvami dostave paketov, naložijo splošne zahteve glede informacij.

57.

Predložitveno sodišče želi s četrtim vprašanjem za predhodno odločanje izvedeti, „v kolikšnem obsegu“ lahko NRO izvajalcem storitev dostave paketov naloži zahteve glede informacij. Natančneje, ali je zakonito, da se jim naložijo „simetrične zahteve glede informacij“ v zvezi z nekaterimi pogoji in pogodbami (ki jih bom navedel v nadaljevanju).

58.

V skladu z odgovorom, ki ga predlagam na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje, tako kot Komisija menim, da sta določbi, ki sta upoštevni za odgovor na četrto vprašanje, člen 4(3) in (5) Uredbe 2018/644 in člen 22a Direktive 97/67.

59.

Iz teh določb izhajajo, na eni strani, informacije, ki jih je treba posredovati NRO na podlagi izrecne zahteve iz Uredbe 2018/644 in Direktive 97/67, in na drugi strani, dodatne informacije, ki jih NRO lahko zahtevajo od izvajalcev storitev dostave paketov. Obema kategorijama informacij bodo po potrebi dodane informacije, ki jih NRO zahtevajo na podlagi nacionalnih predpisov. ( 20 )

60.

Na prvem mestu bom obravnaval značilnosti obveznih informacij in dodatnih informacij, ki jih NRO lahko zahtevajo, na drugem mestu pa posledice te analize za odgovor predložitvenemu sodišču.

61.

Informacije, ki jih morajo vsi subjekti letno posredovati NRO, so navedene v členu 4(3) Uredbe 2018/644 ( 21 ) in se nanašajo na pet kategorij podatkov, ki sem jih že navedel. ( 22 )

62.

Besedilo člena 22a Direktive 97/67 je bolj odprto in ne določa natančneje, katere vrste podatkov je treba obvezno zagotoviti.

63.

Poleg tega lahko NRO v skladu z Direktivo 97/67 (člen 22(2)), opravljajo nalogo – če jim je ta bila dodeljena – zagotavljanja upoštevanja predpisov o konkurenci v poštnem sektorju. ( 23 ) V tem primeru bo za podjetja v sektorju obvezno, da posredujejo informacije, ki jih je treba običajno predložiti organom, pristojnim za varstvo konkurence.

64.

Direktiva 97/67 ne vsebuje nobenega izrecnega pravila o zahtevah glede dodatnih informacij. Glede na široko opredelitev člena 22a, v katerem je poudarjena sorazmernost zahtevanih informacij, so NRO tisti, ki morajo z uporabo tega pravila oceniti upoštevnost svojih zahtev glede informacij.

65.

Nasprotno pa lahko NRO v skladu s členom 4(5) Uredbe 2018/644 „poleg zahtev glede informacij iz odstavkov 1 in 3 uvedejo dodatne zahteve glede informacij, če so te potrebne in sorazmerne“.

66.

Temu je treba dodati informacije, ki jih NRO lahko zahtevajo na podlagi nacionalnih pravil.

67.

Predložitveno sodišče v četrtem vprašanju za predhodno odločanje postavlja dve vprašanji:

68.

Prvo od vprašanj, ki sem ju pravkar navedel, je preširoko. Po mojem mnenju se s tako oblikovanim vprašanjem Sodišče poziva, naj poda odgovor, ki bi nujno zajemal vse vrste „omejitev“, ne glede na to, ali vplivajo na izid spora ali ne. Ta pristop presega to, kar naj bi Sodišče storilo v okviru člena 267 PDEU. ( 24 )

69.

Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor in da bi se izognili preveč abstraktnim premislekom, se je bolje osredotočiti na informacije, ki jih je zahteval AGCOM ( 25 ). „Simetrične zahteve glede informacij“, na katere se nanaša drugi del tega vprašanja za predhodno odločanje, v bistvu ustrezajo tistim, ki jih AGCOM zahteva v členu 1 Sklepa 94/22/CONS.

70.

Kot pa so na obravnavi priznale vse stranke v sporu, ni naloga Sodišča, pač pa je naloga italijanskih sodišč, da presodijo, ali so informacije, zahtevane v tej odločbi, v skladu z določbami, ki urejajo njihovo pravno ureditev, ali niso. Zato se bom omejil na predstavitev svojega mnenja o splošni povezanosti teh zahtev s pravili prava Unije, ki so bila navedena.

71.

AGCOM je nekaterim izvajalcem dostave paketov, usposobljenim glede na nekatere parametre, naložil zahteve glede informacij, ki se nanašajo na: (a) „gospodarske pogoje“ storitev, danih na voljo javnosti; (b) „referenčne gospodarske pogoje (povprečne cene)“ za določene skupine poslovnih strank in (c) „veljavne pogodbe, ki urejajo poslovne odnose s podjetji v sektorju […], ki prispevajo k izvajanju poštnih storitev“. ( 26 )

72.

Ta zahteva po informacijah bi načeloma lahko izhajala bodisi iz obveznosti posredovanja informacij iz člena 4(3) Uredbe 2018/644 bodisi iz člena 22a Direktive 97/67.

73.

Predložitveno sodišče bo zlasti v zvezi z referenčnimi gospodarskimi pogoji za nekatere stranke in pogodbami, sklenjenimi z drugimi podjetji v sektorju, ( 27 ) lahko presodilo, ali zahteva po informacijah temelji na pooblastilih AGCOM na področju konkurence v poštnem sektorju. ( 28 )

74.

Člen 22(2) Direktive 97/67 določa, da so NRO poleg zagotavljanja izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, „[l]ahko […] zadolženi za zagotavljanje upoštevanja predpisov o konkurenci v poštnem sektorju“.

75.

Predložitveno sodišče bo torej moralo ugotoviti, ali so z nacionalno ureditvijo AGCOM dejansko zaupane naloge na področju varstva konkurence, česar družba Amazon izpodbija. Razjasniti bo moralo, ali člen 2(4)(d) zakonske uredbe št. 261/1999 s tem, da AGCOM pooblašča za „spodbujanje konkurence na poštnih trgih“, temu NRO omogoča, da pridobi informacije, ki so lahko, tako kot v obravnavani zadevi, upoštevne za poznavanje razmer na poštnem trgu kot pogoj, potreben za spodbujanje konkurence. „Spodbujanje“ konkurence v poštnem sektorju je težko izvesti brez podrobnega poznavanja razmer na tem trgu, ki ga lahko olajšajo le akterji, ki so udeleženi na tem trgu.

76.

AGCOM je od izvajalcev storitev dostave paketov, ki jim je naložil zahteve glede poslovnih informacij, zahteval, naj mu posredujejo: (a) „izjavo o spoštovanju delovnih pogojev v zvezi z vsemi osebami, vključenimi v zagotavljanje storitve, in na kateri koli ravni organizacije mreže“; in (b) „standardizirane vzorce pogodb, ki se uporabljajo za osebje, ki spada v različne kategorije vsake ravni organizacije“. ( 29 )

77.

Predložitveno sodišče bo moralo glede na profile zahtevanih informacij na prvem mestu razjasniti, ali te informacije poklicne narave spadajo na področje uporabe omejitev iz člena 4(3)(b) Uredbe 2018/644. ( 30 )

78.

Te vrste informacij praviloma NRO omogočajo, da pravilno oceni položaj delavcev v podjetjih za opravljanje storitev dostave paketov in s tem izpolni obveznost razčlenitve, ki kaže število oseb, ki so delale zanje, v skladu s členom 4(3)(b) Uredbe 2018/644.

79.

Poleg tega bo lahko predložitveno sodišče po potrebi ocenilo, ali so te informacije poklicne narave zajete s členom 22a Direktive 97/67. Na podlagi te določbe morajo izvajalci poštnih storitev predložiti „vse [potrebne] informacije“ za zagotovitev „skladnosti z določbami te direktive“. „Določbe“ Direktive 97/67 vključujejo zlasti:

80.

Kot sem pravkar navedel, bi lahko informacije, ki jih je AGCOM zahteval v okviru razdelka „Splošne zahteve glede informacij“ v členu 1 Sklepa 94/22/CONS, temeljile tako na členu 4(3) in (5) Uredbe 2018/644 kot na členu 22a Direktive 97/67.

81.

Ker so „posebne zahteve glede informacij“, ki so družbi Amazon naložene s členom 2 Sklepa št. 94/22/CONS, v resnici le podrobna konkretizacija ene od splošnih zahtev iz člena 1(2) in (3) tega sklepa, se zanje lahko uporabi ista pravna podlaga.

82.

Če bo predložitveno sodišče ugotovilo, da sta obe vrsti zahtev zajeti z upoštevnimi določbami Uredbe 2018/644 in Direktive 97/67, bo moralo poleg tega preučiti njuno potrebnost in sorazmernost.

83.

Informacije iz člena 4(3) Uredbe 2018/644 se v bistvu nanašajo na letni promet, število zaposlenih, število poslanih paketov ali imena podizvajalcev. Uredba 2018/644 zahtevo po teh podatkih utemeljuje z izvajanjem nadzornih pooblastil, podeljenih NRO. Sam zakonodajalec Unije je torej tisti, ki v zvezi s temi podatki presoja potrebnost in sorazmernost, ne da bi bila izpodbijana veljavnost te določbe.

84.

To pa ne velja za informacije, ki niso navedene v členu 4(3) Uredbe 2018/644. „[Dodatne] zahteve glede informacij“, ki jih NRO lahko uvedejo v skladu s členom 4(5) te uredbe, je treba oceniti za vsak primer posebej (če se izpodbijajo), da se preveri, ali so „potrebne in sorazmerne“. Na obe merili se nanaša tudi člen 22a Direktive 97/67: informacije morajo biti potrebne (odstavek 1) in sorazmerne z opravljanjem nalog NRO (odstavek 2).

85.

Posledično mora zahteva po informacijah prestati preizkus potrebnosti in sorazmernosti v skladu z uvodno izjavo 51 Direktive 2008/6 („zahteve za informacije bi morale biti sorazmerne in ne bi smele pomeniti neupravičenega bremena za podjetja“).

86.

V predložitveni odločbi so merila potrebnosti in sorazmernosti navedena zelo skopo, kar ne olajšuje njihovega preizkusa. Kljub temu je mogoče predložitvenemu sodišču v zvezi s tem dati nekatere napotke.

87.

Potrebnost ( 32 ) zadevnih informacij je odvisna od tega, ali NRO, če teh informacij nimajo, ne morejo učinkovito izvajati pooblastil, ki so jim bila dodeljena.

88.

Čeprav mora predložitveno sodišče presoditi potrebo AGCOM, da ima te informacije na voljo na zahtevani ravni natančnosti, se na podlagi zgoraj navedenih preudarkov nagibam k priznanju, da je od njegovega poznavanja informacij načeloma lahko odvisno učinkovito izvajanje nalog, zaupanih NRO za poštni sektor, ker:

89.

Če bi bila potreba po zahtevanih informacijah dokazana, bi bilo treba ugotoviti še, ali se z njimi glede na njihov obseg in zapletenost upošteva načelo sorazmernosti. Kot sem že opozoril, NRO ne bi smeli postavljati zahtev glede informacij, ki bi pretirano obremenile podjetja.

90.

Iz besedila sodb, izpodbijanih v pritožbenem postopku, je razvidno, da je TAR za Lacij v sporu o glavni stvari podrobno preučilo naložene zahteve glede informacij, katerih sorazmernost je analiziralo. Vprašanje, ali je presoja prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem pravilna ali ne, je v izključni pristojnosti Consiglio di Stato (državni svet).

91.

Zlasti to vprašanje je bilo v središču pisnih stališč družb BRT in Amazon kot samostojnih izvajalcev ter v pisnih stališčih subjektov (FEDIT in AICAI), ki zastopata njune člane.

92.

Vsi ti so bolj ali manj obširno in vztrajno trdili, da so zahteve glede informacij, navedene v četrtem vprašanju za predhodno odločanje, z organizacijskega, kadrovskega in finančnega vidika za podjetja neizvedljive. Italijanska vlada je trdila nasprotno.

93.

Po mojem mnenju, ki se v veliki meri ujema z mnenjem Komisije, ( 33 ) Sodišče ne more odločati o teh vprašanjih, katerih presoja je v pristojnosti izključno predložitvenega sodišča. To so na obravnavi priznale vse stranke, vključno z italijansko vlado.

94.

Predložitveno sodišče bo moralo razjasniti, ali izpolnjevanje spornih zahtev glede na obseg in stopnjo podrobnost zahtevanih informacij pomeni breme, ki za zadevna podjetja ni pretirano in ga lahko nosijo, ali pa je zastavljeni cilj mogoče doseči z manj obremenjujočimi ukrepi. ( 34 )

95.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo, drugo in četrto vprašanje, ki jih je postavil Consiglio di Stato (državni svet, Italija), odgovori tako: