1

Răzvan-Eugen Nicolescu, Exclusive Car Trading SRL in Asociația pentru Energie Curată și Combaterea Schimbărilor Climatice (združenje za čisto energijo in podnebne spremembe) s pritožbo predlagajo razglasitev ničnosti sklepa Splošnega sodišča Evropske unije z dne 26. oktobra 2023, Nicolescu in drugi/Svet (T‑272/23, v nadaljevanju: izpodbijani sklep, EU:T:2023:694), s katerim je zavrnilo njihovo tožbo na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti „sklepa“ Sveta Evropske unije z dne 8. decembra 2022 o nesprejetju osnutka št. 15218/22 sklepa Sveta o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji (v nadaljevanju: sporni akt).

2

Člen 4 Akta o pogojih pristopa Republike Bolgarije in Romunije ter prilagoditvah pogodb, na katerih temelji Evropska unija (UL 2005, L 157, str. 203, v nadaljevanju: Akt o pristopu), ki je v skladu s členom 2(2) Pogodbe med državami članicami Evropske unije ter Republiko Bolgarijo in Romunijo o pristopu Republike Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (UL 2005, L 157, str. 11) priložen tej pogodbi, ki je bila podpisana 25. aprila 2005 in je začela veljati 1. januarja 2007, določa:

„1.   Določbe schengenskega pravnega reda, kakor so vključene v okvir Evropske unije […], in akti, ki temeljijo na njem oziroma so z njim kako drugače povezani, navedeni v Prilogi II, kakor tudi vsi nadaljnji takšni akti, sprejeti pred dnem pristopa, so za Bolgarijo in Romunijo zavezujoči in se v njiju uporabljajo z dnem pristopa.

2.   Določbe schengenskega pravnega reda, kakor so vključene v okvir [Unije], in akti, ki na njem temeljijo oziroma so z njim kako drugače povezani in jih odstavek 1 ne vsebuje, so za Bolgarijo in Romunijo zavezujoči z dnem pristopa, vendar se v vsaki od teh držav uporabljajo šele na podlagi sklepa Sveta, sprejetega v ta namen po preveritvi v skladu z ustreznimi schengenskimi postopki ocenjevanja, da so v tej državi izpolnjeni potrebni pogoji za uporabo vseh delov zadevnega pravnega reda.

Svet odloča po posvetovanju z Evropskim parlamentom s soglasjem svojih članov, ki predstavljajo vlade držav članic, za katere določbe tega odstavka že veljajo, in predstavnika vlade države članice, za katero se morajo te določbe še uveljaviti. […]“

3

Splošno sodišče je dejansko stanje spora predstavilo v točkah od 2 do 18 izpodbijanega sklepa, za potrebe tega postopka pa ga je mogoče povzeti, kot sledi.

4

Pritožniki so romunski državljan, ki je član Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT), družba s sedežem v Romuniji, ki posluje v sektorju mednarodnega prevoza, in romunska nevladna organizacija, ki se zavzema za varstvo okolja.

5

Romunija je po pristopu k Uniji 1. januarja 2007 med letoma 2009 in 2011 začela izvajati vrsto ukrepov na podlagi schengenskih postopkov ocenjevanja, da bi izpolnila merila, zahtevana za uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda.

6

Predsedstvo Sveta je pripravilo dva osnutka sklepov o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji.

7

Delovna skupina za schengenske zadeve (schengensko ocenjevanje) pri Svetu se je s sklepi z dne 9. junija 2011 o zaključku postopka ocenjevanja pripravljenosti Romunije na izvajanje vseh določb schengenskega pravnega reda (9166/3/11 REV 3) seznanila z zaključkom schengenskih postopkov ocenjevanja v zvezi z Romunijo. Ker je ugotovila, da so pogoji na vseh področjih schengenskega pravnega reda v Romuniji izpolnjeni, je sklenila, da Svet lahko sprejme sklep iz člena 4(2) Akta o pristopu.

8

Osnutkoma sklepov o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji, ki ju je pripravilo predsedstvo Sveta, je sledilo sprejetje različnih resolucij Parlamenta, v katerih je ta izrazil podporo pristopu Romunije k schengenskemu območju in Svet pozval, naj v ta namen sprejme ustrezne ukrepe. Vendar Svet o teh dveh osnutkih ni glasoval.

9

Predsedstvo Sveta je 29. novembra 2022 na podlagi člena 4(2) Akta o pristopu pripravilo osnutek št. 15218/22 sklepa Sveta o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Bolgariji in Romuniji.

10

Svet se je 8. decembra 2022 v sestavi za pravosodje in notranje zadeve (PNZ) sestal, da bi odločil o osnutku št. 15218/22, ki je bil uvrščen v točko 3(a) dnevnega reda zasedanja, na katerem je bilo predvideno, da bi se lahko zahtevalo glasovanje predstavnikov vlad držav članic o morebitnem sprejetju tega osnutka. Ker ni bilo doseženo soglasje, osnutek ni bil sprejet.

11

Pritožniki so bili o zapisniku tega zasedanja in torej o nesprejetju osnutka št. 15218/22 obveščeni 22. marca 2023.

12

Pritožniki so s tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 19. maja 2023, vložili tožbo za razglasitev ničnosti spornega akta na podlagi člena 263 PDEU.

13

Splošno sodišče je 26. oktobra 2023 to tožbo v skladu s členom 126 Poslovnika zavrglo kot očitno nedopustno in ni nadaljevalo postopka.

14

Splošno sodišče je v točki 28 izpodbijanega sklepa najprej ugotovilo, da lahko sklep Sveta iz člena 4(2) Akta o pristopu kljub dokončanju schengenskih postopkov ocenjevanja obstaja in torej ima zavezujoče pravne učinke za pritožnike le, če je sprejet s soglasjem pod pogoji, na katere je bilo opozorjeno v drugem pododstavku navedenega odstavka.

15

Splošno sodišče je nato na eni strani v točki 29 izpodbijanega sklepa poudarilo, da kljub dokončanju schengenskih postopkov ocenjevanja in sprejetju več resolucij Parlamenta pri glasovanju v Svetu v zvezi z osnutkom št. 15218/22 ni bilo doseženo zahtevano soglasje predstavnikov vlad zadevnih držav članic v skladu s členom 4(2) Akta o pristopu, na drugi strani pa v točki 30, da člen 4 Akta o pristopu ne določa nobenega roka, ob izteku katerega mora biti sklep Sveta sprejet ali se šteje za sprejet.

16

Splošno sodišče je v točki 31 izpodbijanega sklepa menilo, da bi bilo v nasprotju z besedilom navedenega člena, ki izrecno določa postopek v več fazah in v ta namen ne določa roka, če bi Svet zaradi dokončanja predhodnih faz izgubil pristojnost, da s soglasjem predstavnikov vlad zadevnih držav članic sprejme sklep v smislu tega člena, in da zato sklepa Sveta iz navedenega člena ni mogoče obravnavati kot akt, s katerim se zgolj potrjuje izpolnjevanje „tehničnih meril“, ki so bila predhodno določena v okviru schengenskega ocenjevanja.

17

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 32 izpodbijanega sklepa pojasnilo, da je bilo še vedno mogoče, da bi Svet osnutek št. 15218/22 znova uvrstil na dnevni red novega zasedanja ali da bi predsedstvo Sveta pripravilo nov osnutek sklepa Sveta o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji.

18

Zato je Splošno sodišče v točki 33 navedenega sklepa ugotovilo, da zaradi neobstoja zahtevanega soglasja ni bil sprejet noben sklep Sveta v smislu člena 4(2) Akta o pristopu in da glasovanje, ki je privedlo do nesprejetja osnutka št. 15218/22, kot tako ni enako zavrnitvi Sveta, da pozneje tak sklep sprejme.

19

Posledično je Splošno sodišče v točki 34 navedenega sklepa razsodilo, da spornega akta ni mogoče šteti za izpodbojni akt v smislu člena 263 PDEU.

20

Pritožniki s pritožbo, vloženo 30. novembra 2023, Sodišču predlagajo, naj izpodbijani sklep razglasi za ničen.

21

Sodišče lahko v skladu s členom 181 Poslovnika Sodišča, če je pritožba v celoti ali deloma očitno nedopustna ali očitno neutemeljena, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli z obrazloženim sklepom pritožbo v celoti ali deloma zavrže ali zavrne.

22

To določbo je treba uporabiti v tej zadevi.

23

Pritožniki v utemeljitev svoje pritožbe navajajo tri pritožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na napačno uporabo prava, ker bi moralo Splošno sodišče pri presoji, ali ima izpodbijani akt pravne učinke, upoštevati pravico državljanov Unije do prostega gibanja in obveznost Unije in držav članic, da sprejmejo uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda po izpolnitvi tehničnih pogojev iz člena 4(2) Akta o pristopu, drugič, na napačno uporabo prava, ker je sporni akt izpodbojen akt, zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo v smislu člena 263 PDEU, in tretjič – podredno – na napačno uporabo prava, ker bi bil v smislu navedenega člena akt v izjemnih okoliščinah ob nesprejetju lahko izpodbojen.

24

Pritožniki s prvim in drugim pritožbenim razlogom – ki ju je treba obravnavati skupaj – v bistvu trdijo, da je točka 28 izpodbijanega sklepa napačna, ker bi moralo Splošno sodišče sporni akt opredeliti kot „izpodbojni akt“ v smislu člena 263 PDEU.

25

V zvezi s tem je treba spomniti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je ničnostno tožbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU v povezavi z njegovim prvim odstavkom mogoče vložiti zoper vse določbe, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Unije, ne glede na njihovo obliko, in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese fizične ali pravne osebe tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj. Za ugotovitev, ali ima neki akt take učinke in je zato lahko predmet take ničnostne tožbe, se je treba osredotočiti na bistvo tega akta in te učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, po potrebi ob upoštevanju konteksta, v katerem je bil sprejet, in pristojnosti institucije, ki je akt sprejela (sodba z dne 18. junija 2024, Komisija/EOR, C‑551/22 P, EU:C:2024:520, točka 65 in navedena sodna praksa).

26

V zvezi z okvirom, v katerem je bil sporni akt sprejet, in pristojnostmi institucije Unije, ki je njegova avtorica, je treba opozoriti, da člen 4(2) Akta o pristopu določa večfazni postopek in da se lahko določbe schengenskega pravnega reda v Romuniji v celoti začnejo uporabljati šele po zaključku vseh teh faz. Te faze zajemajo preverjanje v skladu z ustreznimi schengenskimi postopki ocenjevanja, da so v tej državi članici izpolnjeni potrebni pogoji za uporabo vseh zadevnih delov tega pravnega reda, posvetovanje s Parlamentom (v nadaljevanjuskupaj: tehnični pogoji) in soglasno sprejetje sklepa Sveta o uporabi vseh določb tega pravnega reda v Romuniji.

27

Poleg tega je treba v zvezi z vsebino spornega akta ugotoviti, da – kot je Splošno sodišče navedlo v točki 17 izpodbijanega sklepa – vsebuje tudi ugotovitev z zasedanja Sveta v sestavi za pravosodje in notranje zadeve z dne 8. decembra 2022, da osnutek št. 15218/22 sklepa Sveta o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji ni bil sprejet, ker pri glasovanju o tem osnutku ni bilo doseženo soglasje predstavnikov vlad držav članic.

28

Glede na vsebino spornega akta, ki jo je Splošno sodišče ustrezno upoštevalo, je treba zavrniti trditev pritožnikov, da je to glasovanje izraz stališča Sveta o neuporabi vseh določb schengenskega pravnega reda, ker je bilo dogovorjeno, da bo sklep iz člena 4(2) Akta o pristopu sprejet najpozneje septembra 2011, in ker je Svet to glasovanje na zadnjenavedeni dan odložil.

29

Čeprav je namreč res, da je bilo 24. junija 2011 dogovorjeno, da bo navedeni sklep sprejet najpozneje septembra 2011, to ni enako sprejetju sklepa Sveta v smislu te določbe, za kar veljajo pogoji iz točke 26 tega sklepa, še posebej postopkovni pogoj, torej glasovanje s soglasjem v tej instituciji.

30

Zato Splošno sodišče v točki 28 izpodbijanega sklepa ni napačno uporabilo prava z razsodbo, da lahko sklep Sveta v smislu člena 4(2) Akta o pristopu kljub dokončanju schengenskih postopkov ocenjevanja obstaja in torej ima zavezujoče pravne učinke za pritožnike le, če je sprejet s soglasjem pod pogoji iz navedene določbe.

31

Te ugotovitve ne morejo omajati trditve pritožnikov, ki se opirajo na sodbo z dne 31. marca 1971, Komisija/Svet (22/70, EU:C:1971:32). Sodišče je v navedeni sodbi resda odločilo, da je sklep Sveta z dne 20. marca 1970 o pogajanjih in sklenitvi Evropskega sporazuma o delu posadk vozil, ki opravljajo mednarodne cestne prevoze s strani držav članic Evropske gospodarske skupnosti akt, ki ga je mogoče izpodbijati v smislu člena 173, prvi odstavek, prvi stavek, ES (zdaj člen 263, prvi odstavek, PDEU).

32

Vendar je Svet v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, na navedenem zasedanju sprejel več „sklepov“ glede stališč, ki jih morajo vlade držav članic zastopati v odločilnih pogajanjih o tem sporazumu. Sodišče je ugotovilo, da je bil namen posvetovanja Sveta določitev obveznih usmeritev tako institucijam kot državam članicam, in da je sprejel določbe, ki lahko pomenijo odstopanje od postopkov, ki so v Pogodbi predvideni za pogajanja s tretjimi državami, zato je imel ta sklep zavezujoče pravne učinke tako v razmerjih med Skupnostjo in državami članicami kot v razmerjih med institucijami, ne glede na njegovo naravo ali obliko (glej v tem smislu sodbo z dne 31. marca 1971, Komisija/Svet, 22/70, EU:C:1971:32, točke 44 in od 53 do 55). Sporni akt pa takšnih učinkov ni imel.

33

Splošnemu sodišču v nasprotju s trditvami pritožnikov prav tako ni mogoče očitati, da je v točkah 28 in 34 izpodbijanega sklepa po analogiji uporabilo sodbo z dne 13. julija 2004, Komisija/Svet (C‑27/04, EU:C:2004::436), v kateri je Splošno sodišče razsodilo, da če pri glasovanju v Svetu ni dosežena potrebna večina, ni sprejeta nobena odločitev v smislu člena 104(8) in (9) ES (zdaj člen 126(8) in (9) PDEU), da v pravu Skupnosti ni določbe, ki bi določala rok, po izteku katerega bi implicitna odločitev veljala za sprejeto in bi opredeljeval vsebino te odločitve, in da nesprejetja aktov, predvidenih v navedeni določbi, ni mogoče šteti za izpodbojni akt v smislu člena 230 ES (zdaj člen 263 PDEU) (sodba z dne 13. julija 2004, Komisija/Svet, C‑27/04, EU:C:2004:436, točke 31, 32 in 34).

34

Čeprav je namreč – kot poudarjajo pritožniki – Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, navedlo, da lahko v takem primeru Komisija vloži tožbo zaradi nedelovanja, pa je treba spomniti, da lahko na podlagi člena 265, prvi odstavek, PDEU poleg institucij Unije tožbo zaradi nedelovanja vloži tudi fizična ali pravna oseba, če so izpolnjeni pogoji iz člena 265, tretji odstavek, PDEU. Iz spisa, ki je bil predložen Sodišču, pa na eni strani ni razvidno, da bi bil Svet zaprošen za ukrepanje v tej zadevi, na drugi strani pa bi moral Svet pri ukrepanju upoštevati zahtevano soglasje, kakor je bilo opozorjeno v točki 26 tega sklepa.

35

Poleg tega očitek pritožnikov, da ni niti pravilno niti upoštevno, da naj ne bi obstajal rok, po izteku katerega bi se moralo šteti, da je bila odločitev Sveta sprejeta ali bi se štela za sprejeto, temelji na napačni razlagi točke 30 izpodbijanega sklepa.

36

Kot je razvidno iz točke 29 tega sklepa, za sprejetje sklepa Sveta v smislu člena 4(2) Akta o pristopu poleg tehničnih pogojev velja tudi postopkovni pogoj, in sicer glasovanje s soglasjem v tej instituciji.

37

V zvezi s tem sodna praksa, ki izhaja iz sodbe z dne 19. novembra 2013, Komisija/Svet (C‑63/12, EU:C:2013:752), na katero se sklicujejo pritožniki, v obravnavani zadevi ni upoštevna. V zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, je bila izpodbijana odločitev sklep Sveta o predlogu uredbe, ki je bil vložen na podlagi člena 3 Priloge XI h Kadrovskim predpisom za uradnike Evropske unije.

38

Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da Svet sprejetja odločitve o tem predlogu ni odložil, temveč ga je zavrnil, kot je razvidno iz uvodnih izjav tega sklepa, s čimer je torej končal „običajni“ postopek letne prilagoditve osebnih prejemkov in pokojnin iz člena 3(1) Priloge XI k tem kadrovskim predpisom, ki se je začel na podlagi tega člena 3, nato pa sklenilo, da je namen izpodbijanega sklepa ustvariti zavezujoče pravne učinke (sodba z dne 19. novembra 2013, Komisija/Svet, C‑63/12, EU:C:2013:752, točki 32 in 33).

39

Ugotoviti pa je treba, da se v obravnavanem primeru s spornim aktom schengenski postopek ocenjevanja v zvezi z Romunijo ne konča, zato ta akt ni dokončen.

40

Posledično Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 32 izpodbijanega sklepa menilo, da je bilo še vedno mogoče, da bi Svet osnutek št. 15218/22 znova uvrstil na dnevni red novega zasedanja ali da bi predsedstvo Sveta pripravilo nov osnutek sklepa Sveta o uporabi vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji.

41

Pritožniki na drugem mestu trdijo, da bi moralo Splošno sodišče pri ugotavljanju, ali ima izpodbijani akt pravne učinke, upoštevati tako pravico do prostega gibanja državljanov Unije kot tudi obveznost Unije in držav članic na podlagi načel lojalnega sodelovanja in medsebojnega zaupanja, da sprejmejo uporabo vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji, ko so izpolnjeni tehnični pogoji iz člena 4(2) Akta o pristopu, kar naj bi se zgodilo v obravnavanem primeru.

42

Kot pa, prvič, izhaja iz točk 26 in 29 tega sklepa, ni nobenega razloga za domnevo, da bi bilo sprejetje sklepa iz člena 4(2) Akta o pristopu pogojeno le z izpolnjevanjem tehničnih pogojev iz te določbe, ne pa tudi z dokončanjem vseh postopkovnih faz iz te določbe, vključno s soglasnim sprejetjem sklepa Sveta. Nasprotno, ta institucija mora spoštovati ta pogoj glede soglasja.

43

Na drugi strani pa pritožba v zvezi z domnevno kršitvijo prostega gibanja romunskih državljanov v Uniji ne vsebuje nobenega konkretnega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da se navedeni očitki nanašajo na pravilo prava Unije, ki bi se lahko uporabljalo za Romunijo na podlagi člena 4(1) in (2) Akta o pristopu v povezavi s Prilogo II k temu aktu.

44

Poleg tega je treba v zvezi z domnevno diskriminatorno obravnavo Romunije v primerjavi z Republiko Hrvaško ugotoviti, da pritožniki niso pojasnili, kako bi takšna različna obravnava – če bi bila ugotovljena – vplivala na sprejetje sklepa Sveta v smislu člena 4(2) Akta o pristopu.

45

Zato Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je v točki 31 izpodbijanega sklepa menilo, da sklepa Sveta iz člena 4 Akta o pristopu ni mogoče obravnavati kot akt, s katerim se zgolj potrjuje izpolnjevanje „tehničnih meril“, ki so bila predhodno določena in so opredeljena v odstavku 2 navedenega člena.

46

Na tretjem mestu, v zvezi s trditvijo pritožnikov, da če je izpodbijani akt vmesni akt, je izpodbojen akt v smislu člena 263 PDEU, je Sodišče razsodilo, da je vmesni akt, ki ima samostojne pravne učinke, lahko predmet ničnostne tožbe, če nezakonitosti tega akta ni mogoče odpraviti s tožbo zoper končno odločbo, za katero ta akt pomeni pripravljalno fazo (sodba z dne 15. decembra 2022, Picard/Komisija, C‑366/21 P, EU:C:2022:984, točka 110 in navedena sodna praksa).

47

Zato mora biti tožeči stranki, kadar izpodbijanje zakonitosti vmesnega akta v okviru take tožbe zadnjenavedeni ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva zoper učinke tega akta, dana možnost vložiti ničnostno tožbo (sodba z dne 15. decembra 2022, Picard/Komisija, C‑366/21 P, EU:C:2022:984, točka 111 in navedena sodna praksa).

48

Ne glede na to pa je treba ugotoviti, da pritožnikom ni uspelo dokazati, da ima sporni akt kot tak samostojne pravne učinke za njihov položaj.

49

Zato je treba prvi in drugi pritožbeni razlog zavrniti.

50

Nazadnje, v zvezi s tretjim – podrednim – pritožbenim razlogom, v skladu s katerim naj bi bilo molk institucije mogoče v izjemnih okoliščinah izpodbijati, je treba spomniti, da je Sodišče razsodilo, da zgolj molka institucije načeloma ni mogoče enačiti z zavrnitvijo z molkom, razen če je ta posledica izrecno predvidena v kateri od določb prava Unije, in da ni mogoče izključiti možnosti, da tega načela v določenih posebnih okoliščinah po možnosti ne uporabi, kar pomeni, da bi bilo mogoče molku ali nedelovanju institucije izjemoma pripisati pomen odločbe o zavrnitvi z molkom (sodba z dne 9. decembra 2004, Komisija/Greencore, C‑123/03 EU:C:2004:783, točka 45).

51

V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da se sodba z dne 9. decembra 2004, Komisija/Greencore (C‑123/03 P, EU:C:2004:783), na katero se sklicujejo pritožniki, ne nanaša na vprašanje uporabe vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji. Na drugi strani pa sporni akt v nasprotju s trditvami pritožnikov ne pomeni niti molka niti nedelovanja Sveta, ki bi pomenil odločitev o zavrnitvi z molkom glede uporabe vseh določb schengenskega pravnega reda v Romuniji. Čeprav namreč tega akta brez doseženega soglasja ni mogoče šteti za sklep v smislu člena 4(2) Akta o pristopu, pa ne gre niti za molk ali nedelovanje, temveč gre za akt, ki zajema – kot izhaja iz točke 27 navedenega sklepa – nesprejetje osnutka št. 15218/22 sklepa Sveta o takšni uporabi vseh določb, brez poseganja v možnost, da ta institucija pozneje sprejme tak sklep na podlagi te določbe. V vsakem primeru pa pritožniki niso navedli nobenih takih posebnih okoliščin v smislu sodne prakse iz prejšnje točke tega sklepa.

52

Zato je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti.

53

Na podlagi vseh zgoraj navedenih preudarkov je treba pritožbo v celoti zavrniti kot očitno neutemeljeno.

54

V skladu s členom 137 Poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, končni sklep vsebuje odločbo o stroških.

55

Ker je bil ta sklep sprejet, preden je bila pritožba vročena drugi stranki v postopku in torej preden so ji lahko nastali stroški, je treba odločiti, da pritožniki nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) sklenilo: