–

za romunsko vlado E. Gane in L. Ghiţă, agentki,

–

za Evropsko komisijo Ș. Ciubotaru, K. Herrmann in F. Ronkes Agerbeek, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med RL, QN, MR, JT, VS in AX, ki so nekdanje sodnice, ter Curtea de Apel Bucureşti (višje sodišče v Bukarešti, Romunija), ker jim ni bila izplačana odpravnina ob upokojitvi.

3

Člen 66 Legea nr. 24/2000 privind normele de tehnică legislativă pentru elaborarea actelor normative (zakon št. 24/2000 o nomotehničnih standardih za pripravo zakonodajnih aktov) z dne 27. marca 2000 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 260 z dne 21. aprila 2010), določa:

„1.   V posebnih primerih se lahko uporaba zakonodajnega akta zadrži z drugim enakovrednim ali hierarhično višjim zakonodajnim aktom. V takem primeru se izrecno določita datum začetka in trajanje zadržanja.

[…]

3.   Podaljšanje zadržanja ter sprememba ali razveljavitev zakonodajnega akta ali določbe, ki je bila predmet zadržanja, se lahko izvede z zakonodajnim aktom ali izrecno določbo, ki se začne uporabljati na datum izteka zadržanja.

[…]“

4

Člen 74 Legea nr. 303/2004 privind statutul judecătorilor și procurorilor (zakon št. 303/2004 o statusu sodnikov in državnih tožilcev) z dne 28. junija 2004 (konsolidirana različica objavljena v Monitorul Oficial al României, del I, št. 826 z dne 13. septembra 2005, v nadaljevanju: stari zakon o statusu sodnikov in državnih tožilcev), je določal:

„1.   Sodniki in državni tožilci so za svoje delo upravičeni do plače, ki se določi glede na stopnjo sodišča oziroma državnega tožilstva, funkcijo, ki jo opravljajo, delovno dobo, dopolnjeno v pravosodju, in druga merila, določena z zakonom.

2.   Pravice sodnikov in državnih tožilcev do plače se lahko zmanjšajo ali zadržijo le v primerih, določenih v tem zakonu. Plače sodnikov in državnih tožilcev se določijo s posebnim zakonom. […]“

5

Člen 81 starega zakona o statusu sodnikov in državnih tožilcev je določal:

„1.   Sodniki in državni tožilci, ki so v pravosodju dopolnili 20 let neprekinjene delovne dobe, so na dan upokojitve ali prenehanja sodniške oziroma državnotožilske službe zaradi drugih nekrivdnih razlogov upravičeni do nadomestila v višini sedmih bruto mesečnih nadomestil ob uvrstitvi, ki se obdavči v skladu z zakonom.

2.   Nadomestilo iz odstavka 1 se sodniku ali državnemu tožilcu dodeli le enkrat v delovni dobi in se evidentira v skladu z zakonom.

[…]“

6

V skladu z obrazložitvenim memorandumom Legea nr. 285/2010 privind salarizarea în anul 2011 a personalului plătit din fonduri publice (zakon št. 285/2010 o plačah osebja, ki se izplačujejo iz javnih sredstev, za leto 2011) z dne 28. decembra 2010 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 878 z dne 28. decembra 2010, v nadaljevanju: zakon št. 285/2010), „so se v letu 2010 kljub rahlemu izboljšanju gospodarskih razmer finančne razmere izkazale za težje, kot je bilo sprva pričakovano, saj je gospodarsko dejavnost v Romuniji v zadnjih mesecih še vedno zaznamovala recesija“.

7

Člen 13(1) tega zakona določa:

„Zakonske določbe o dodelitvi pomoči ali, kjer je to ustrezno, odpravnin ob upokojitvi, dodatkov za razporeditev v rezervno sestavo, dodatkov za prenehanje delovnega razmerja ali poklicno upokojitev se za leto 2011 ne uporabljajo.“

8

Zadržanje izplačila teh nadomestil je bilo vsako leto podaljšano do vključno leta 2023, zadnjič z Ordonanța de urgență a Guvernului nr. 168/2022, privind unele măsuri fiscal-bugetare, prorogarea unor termene, precum și pentru modificarea și completarea unor acte normative (nujna uredba vlade št. 168/2022 o nekaterih davčnih in proračunskih ukrepih, podaljšanju nekaterih rokov ter spremembah in dopolnitvah nekaterih zakonodajnih aktov) z dne 8. decembra 2022 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 1186 z dne 9. decembra 2022).

9

Legea nr. 303/2022, privind statutul judecătorilor și procurorilor (zakon št. 303/2022 o statusu sodnikov in državnih tožilcev) z dne 15. novembra 2022 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 1102 z dne 16. novembra 2022, v nadaljevanju: novi zakon o statusu sodnikov in državnih tožilcev), ki je začel veljati 16. decembra 2022, je razveljavil stari zakon o statusu sodnikov in državnih tožilcev.

10

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ki so nekdanje sodnice, ob upokojitvi niso prejele nadomestila v višini sedmih bruto mesečnih nadomestil ob uvrstitvi, ki ga določa člen 81(1) starega zakona o statusu sodnikov in državnih tožilcev (v nadaljevanju: odpravnina). Dejansko je bil učinek člena 13(1) zakona št. 285/2010 in določb, ki so neprekinjeno podaljševale zadržanje izplačevanja odpravnine do vključno leta 2023, zadržanje izplačevanja tega nadomestila v obdobju trinajstih zaporednih let, dokler ni bil 16. decembra 2022 razveljavljen z novim zakonom o statusu sodnikov in državnih tožilcev.

11

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so pri Tribunalul București (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) vložile tožbo, s katero so med drugim izpodbijale zadržanje izplačila odpravnine in zahtevale plačilo odškodnine v višini zneska tega nadomestila, ki ga niso prejele.

12

Navedeno sodišče je s sodbo z dne 9. maja 2023 to tožbo zavrnilo kot preuranjeno z obrazložitvijo, da ob upoštevanju ponavljajočega se zadržanja člena 81(1) starega zakona o statusu sodnikov in državnih tožilcev z zaporednimi zakonodajnimi akti, za katere se šteje, da so v skladu z romunsko ustavo, odpravnina v bistvu ni postala premoženje tožečih strank v postopku v glavni stvari, saj je pravica do nje pogojena z novim pravnim aktom zakonodajalca.

13

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari so pri Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija), ki je predložitveno sodišče, zoper to sodbo vložile pritožbo, v kateri so med drugim navajale, da je bila glede na načelo neodvisnosti sodnikov, ki izhaja iz člena 19 PEU, z zavrnitvijo dodelitve odpravnine kršena lastninska pravica. Menijo tudi, da bi moralo biti zadržanje izplačila te odpravnine, ki je bilo utemeljeno z veliko gospodarsko krizo, s katero se je Romunija soočala leta 2010, zgolj začasno. Zato naj bi bila razveljavitev člena 81(1) starega zakona o statusu sodnikov in državnih tožilcev nesorazmerna.

14

Predložitveno sodišče najprej opozarja, da se je odpravnina, katere namen je bil zahvaliti se sodnikom za vsaj dvajsetletno neprekinjeno opravljanje funkcije pod uglednimi pogoji, štela za nagrado ali plačilo, saj je izhajala neposredno iz delovnega razmerja.

15

Po navedbah navedenega sodišča je bilo o zadržanju izplačevanja te odpravnine v letih od 2010 do 2022 odločeno zaradi zahtev, povezanih z odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja romunske države. V zvezi s tem pojasnjuje, da je bilo v obrazložitvenem memorandumu več nujnih uredb, ki jih je sprejela vlada in s katerimi je bilo zadržano izplačevanje odpravnine, poudarjeno tveganje, da bi proračunski primanjkljaj Romunije brez sprejetja takih ukrepov za znižanje plač presegel prag 3 % bruto domačega proizvoda (BDP), ki je določen v členu 126(2) PDEU v povezavi s členom 1 Protokola (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je priložen PEU in PDEU, zaradi česar bi lahko Komisija proti tej državi članici začela postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem.

16

Čeprav je Curtea Constituțională (ustavno sodišče, Romunija) menilo, da pravica do odpravnine ne spada v kategorijo temeljnih pravic, tako da je romunski zakonodajalec smel svobodno odpraviti njeno izplačilo, se predložitveno sodišče sprašuje, ali dolgotrajno zadržanje takega izplačila, ki mu sledi ukinitev te odpravnine, ne krši načela neodvisnosti sodnikov, ki izhaja iz člena 19 PEU. Finančna stabilnost sodnikov, tudi upokojenih sodnikov, naj bi bila namreč eno od jamstev za neodvisnost sodstva. Na to naj bi bilo poleg tega opozorjeno v različnih mednarodnih instrumentih, zlasti v točki 54 Priporočila CM/Rec(2010)12 Odbora ministrov Sveta Evrope z naslovom „Sodniki: neodvisnost, učinkovitost in odgovornost“, ki je bilo sprejeto 17. novembra 2010 (v nadaljevanju: priporočilo Odbora ministrov iz leta 2010), in v točki 6.4 Evropske listine o statutu sodnikov, ki jo je Svet Evrope sprejel 10. julija 1998 v Strasbourgu.

17

V teh okoliščinah je Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov nasprotuje ukinitvi pravice romunskih sodnikov, ki so v sodstvu dopolnili 20 let neprekinjene delovne dobe, da ob upokojitvi ali prenehanju sodniške službe iz drugih nekrivdnih razlogov prejmejo znesek v višini sedmih bruto mesečnih nadomestil ob uvrstitvi, če je bilo uresničevanje pravice do takega plačila pred njeno ukinitvijo neprekinjeno in dalj časa zadržano iz razlogov, povezanih zlasti z zahtevami po odpravi čezmernega proračunskega primanjkljaja (zakonodajalec se izrecno sklicuje na 3‑odstotni prag [BDP], ki je določen v [PDEU])?“

18

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov nasprotuje temu, da se po neprekinjenem dolgotrajnem zadržanju iz razlogov, povezanih zlasti z zahtevami po odpravi čezmernega proračunskega primanjkljaja zadevne države članice, razveljavi zakonodaja te države, v skladu s katero so sodniki, ki so dopolnili dvajset let neprekinjene delovne dobe v sodstvu, ob upokojitvi ali prenehanju sodniške funkcije iz drugih nekrivdnih razlogov prejeli odpravnino.

19

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, morajo države članice, čeprav so za organizacijo sodstva v državah članicah same pristojne, pri izvajanju te pristojnosti spoštovati obveznosti, ki zanje izhajajo iz prava Unije, zlasti kadar določajo podrobna pravila za določanje plač sodnikov (glej v tem smislu sodbi z dne 18. maja 2021, Asociaţia Forumul Judecătorilor din România in drugi, C‑83/19, C‑127/19, C‑195/19, C‑291/19, C‑355/19 in C‑397/19, EU:C:2021:393, točka 111, in z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 33).

20

V skladu s členom 19 PEU, ki konkretizira vrednoto pravne države, potrjeno v členu 2 PEU, morajo nacionalna sodišča in Sodišče zagotoviti polno uporabo prava Unije v vseh državah članicah in sodno varstvo, ki za pravne subjekte izhaja iz tega prava. Za to je bistveno ohraniti neodvisnost teh organov. Ta zahteva, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, je namreč del bistvene vsebine temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva in do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki za pravne subjekte izhajajo iz prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točki 47 in 48 ter navedena sodna praksa).

21

Pojem „neodvisnost sodišč“ predvsem pomeni, da zadevni organ svoje sodne funkcije izvaja povsem samostojno, ne da bi bil s komer koli kakor koli hierarhično povezan ali mu podrejen in ne da bi prejemal kakršne koli ukaze ali navodila, ter da je tako zaščiten pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki lahko ogrozijo neodvisnost presoje njegovih članov in vplivajo na njihove odločitve. Tako kot neodstavljivost članov zadevnega organa pa je to, da prejemajo plačilo v višini, ki ustreza pomembnosti funkcij, ki jih izvajajo, jamstvo, ki je neločljivo povezano z neodvisnostjo sodnikov (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 49 in navedena sodna praksa).

22

Čeprav je treba v skladu z načelom delitve oblasti, ki je značilno za delovanje pravne države, neodvisnost sodišč zlasti zagotoviti v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti države članice, le dejstvo, da sta obe vključeni v določitev plač sodnikov, samo po sebi ne more povzročiti, da bi bili sodniki odvisni od njiju, niti vzbuditi dvomov o njihovi neodvisnosti ali nepristranskosti. Države članice imajo namreč široko diskrecijsko pravico pri pripravi svojega proračuna in pri odločanju med različnimi postavkami javnih izdatkov. Ta široka diskrecijska pravica vključuje določitev metode za izračun teh izdatkov, med drugim plač sodnikov, saj sta nacionalna zakonodajna in izvršilna oblast v najboljšem položaju za upoštevanje posebnih socialno‑ekonomskih razmer v državi članici, v katerih je treba pripraviti ta proračun in zagotoviti neodvisnost sodnikov (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točki 50 in 51).

23

Vendar ostaja dejstvo, da nacionalna pravila o plačah sodnikov ne smejo pri pravnih subjektih vzbujati legitimnih dvomov o zaščitenosti zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov. Za to lahko listine, poročila in drugi dokumenti, ki so jih sestavili organi Sveta Evrope ali izhajajo iz sistema Združenih narodov, zagotovijo smernice, ki so upoštevne za razlago prava Unije v primeru nacionalnih določb, sprejetih na zadevnem področju (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točki 52 in 53).

24

Kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė (C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 65), lahko zakonodajna in izvršilna oblast države članice odstopita od nacionalne ureditve, ki objektivno določa podrobna pravila za določitev plač sodnikov, tako da se odločita za znižanje zneska te plače, pri čemer morajo biti izpolnjene nekatere zahteve.

25

Prvič, v skladu z načelom pravne varnosti mora biti ukrep znižanja plač sodnikov ali njihove starostne pokojnine določen z zakonom, biti mora objektiven, predvidljiv in pregleden. Ta zakon lahko določa posredovanje socialnih partnerjev, zlasti organizacij, ki zastopajo zadevne sodnike. V tem okviru preglednost zakonodajnega postopka prispeva k zagotavljanju neodvisnosti sodnikov (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točki 54 in 66).

26

Drugič, ukrep znižanja plač sodnikov ali njihove starostne pokojnine mora biti utemeljen s ciljem v splošnem interesu, kot je zahteva po odpravi čezmernega javnofinančnega primanjkljaja v smislu člena 126(1) PDEU, pri čemer je treba pojasniti, da možnost države članice, da se sklicuje na tako zahtevo, ni pogojena s tem, da je proti njej uveden postopek na podlagi Protokola (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, ki je priložen PEU in PDEU (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točki 67 in 68 ter navedena sodna praksa).

27

Proračunski razlogi, ki utemeljujejo sprejetje ukrepa o odstopanju od splošnih pravil o plačah sodnikov, morajo biti jasno obrazloženi. Poleg tega se ti ukrepi, razen v ustrezno utemeljenih izjemnih okoliščinah, ne smejo nanašati posebej zgolj na člane nacionalnih sodišč in morajo biti del splošnejšega okvira, katerega namen je zagotoviti, da večji krog članov nacionalne javne uprave prispeva k proračunskim prizadevanjem, ki se izvaja (glej v tem smislu sodbi z dne 27. februarja 2018, Associação Sindical dos Juízes Portugueses, C‑64/16, EU:C:2018:117, točka 49, in z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 69).

28

V zvezi s tem je v točki 54 priporočila Odbora ministrov iz leta 2010 navedeno, da bi bilo treba „[u]vesti posebne zakonske določbe kot varovalke za preprečitev znižanja plačila, ki bi veljalo posebej za sodnike“. Kot pa je pojasnjeno v točki 57 obrazložitvenega memoranduma tega priporočila, „[d]oločba, ki se nanaša na neznižanje plačila posebej sodnikov, ne nasprotuje znižanju plačila v okviru javnih politik, katerih namen je splošno znižanje plač javnih uslužbencev“.

29

Zato lahko država članica, kadar sprejme ukrepe proračunske omejitve, ki prizadenejo njene uradnike in javne uslužbence, v družbi, za katero je značilna solidarnost, kot je to poudarjeno v členu 2 PEU, odloči, da te ukrepe uporabi tudi za nacionalne sodnike (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 71).

30

Tretjič, v skladu z načelom sorazmernosti, ki je splošno načelo prava Unije (sodba z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 31), mora biti ukrep znižanja plač sodnikov primeren za zagotovitev uresničitve zastavljenega cilja v splošnem interesu, omejen na to, kar je nujno za dosego tega cilja, in ne sme biti nesorazmeren glede na navedeni cilj, kar zajema tehtanje pomembnosti tega cilja in resnosti posega v načelo neodvisnosti sodnikov.

31

Zato mora tak ukrep, ki se izkaže, da je primeren za uresničitev cilja v splošnem interesu iz točke 26 te sodbe, ostati izreden in začasen, saj se ne sme uporabljati dlje, kot je potrebno za uresničitev zastavljenega legitimnega cilja, kot je odprava čezmernega javnofinančnega primanjkljaja. Poleg tega vpliv navedenega ukrepa na plače sodnikov ne sme biti nesorazmeren glede na cilj, ki se ga skuša doseči (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točki 73 in 74).

32

Vendar lahko ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki je državam članicam priznana pri pripravi njihovega proračuna in odločanju med različnimi postavkami javnih izdatkov, kot je navedeno v točki 22 te sodbe, država članica sprejme zakonodajni ukrep, katerega namen ni odstopanje od temeljne ureditve, ki določa plače sodnikov, zaradi spopadanja s proračunsko krizo, ampak sprememba te ureditve za prihodnost z znižanjem njihovih plač, da bi se tako dolgoročno izboljšal njen proračunski položaj.

33

Načelo neodvisnosti sodnikov, ki izhaja iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU, taki spremembi ne more nasprotovati, tudi če ni časovno omejena, če je na novo določena raven plač sodnikov še vedno zadostna, da se zagotovi njihova neodvisnost.

34

Ohranitev neodvisnosti sodnikov namreč zahteva, da je v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 21 te sodbe, višina plače sodnikov kljub temu, da se zanje uporablja ukrep proračunske omejitve, še vedno ustrezna glede na pomembnost funkcij, ki jih opravljajo, da bi ostali zavarovani pred zunanjimi posegi ali pritiski, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost presoje in vplivali na njihove odločitve.

35

V zvezi s tem je iz sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 7. februarja 2019, Escribano Vindel (C‑49/18, EU:C:2019:106 točke 70, 71 in 73), razvidno, da mora biti višina plač sodnikov ob upoštevanju socialno-ekonomskih razmer v zadevni državi članici dovolj visoka, da jim zagotavlja določeno ekonomsko neodvisnost, ki jih lahko ščiti pred tveganjem, da bi lahko morebitni zunanji posegi ali pritiski ogrozili nevtralnost njihovih odločitev. Tako mora biti višina teh plač taka, da lahko sodnike ščiti pred tveganjem korupcije.

36

Ustreznost plač sodnikov je treba presojati med drugim glede na ekonomske, socialne in finančne razmere v zadevni državi članici. S tega vidika je ustrezno primerjati povprečno plačo sodnikov s povprečno plačo v navedeni državi (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 62).

37

Premisleki iz prejšnjih dveh točk veljajo smiselno za upokojene sodnike. Dejstvo, da aktivno zaposleni sodniki imajo jamstvo, da bodo po upokojitvi prejemali dovolj visoko pokojnino, jih namreč lahko zaščiti pred tveganjem korupcije med njihovim aktivnim obdobjem.

38

V zvezi s tem je treba omeniti točko 54 priporočila Odbora ministrov iz leta 2010, v skladu s katero „bi moralo biti zagotovljeno izplačilo starostne pokojnine, katere višina bi morala biti v razumnem razmerju z višino plače sodnikov, ki opravljajo sodniško funkcijo“. Prav tako je iz točke 6.4 Evropske listine o statutu sodnikov, navedene v točki 16 te sodbe, razvidno, da mora ta statut sodnikom, „ki so dopolnili zakonsko določeno upokojitveno starost po tem, ko so v določenem obdobju opravljali poklicno dejavnost, zagotavljati izplačilo starostne pokojnine, katere višina mora biti čim bližje njihovi zadnji plači za opravljanje sodniške dejavnosti“.

39

Četrtič, ukrep znižanja plače mora biti predmet učinkovitega sodnega nadzora v skladu s postopkovnimi pravili, ki so določena s pravom zadevne države članice.

40

Čeprav Sodišče v okviru postopka iz člena 267 PDEU ni pristojno za uporabo pravil prava Unije v konkretnem primeru, lahko – na podlagi spisa v postopku v glavni stvari ter pisnih stališč, ki jih ima na voljo – predložitvenim sodiščem, da bi jim dalo koristen odgovor, navede napotke, ki jim omogočajo sprejetje odločitve (sodba z dne 25. februarja 2025, Sąd Rejonowy w Białymstoku in Adoreikė, C‑146/23 in C‑374/23, EU:C:2025:109, točka 77 in navedena sodna praksa).

41

V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, poudariti, da je bila razveljavitev člena 81(1) starega zakona o statusu sodnikov in državnih tožilcev z novim zakonom o statusu sodnikov in državnih tožilcev v obravnavanem primeru utemeljena z zahtevami, povezanimi z odpravo čezmernega proračunskega primanjkljaja zadevne države članice, kot je bilo med drugim navedeno v obrazložitvenem memorandumu zakona št. 285/2010, kot je bil omenjen v točki 6 te sodbe. Splošneje, kot je razvidno iz točke 15 te sodbe, predložitveno sodišče navaja, da sta bili v obrazložitvenem memorandumu več nujnih uredb, ki jih je sprejela vlada in s katerimi je bilo zadržano izplačilo odpravnine, poudarjeni tveganje, da bo proračunski primanjkljaj Romunije presegel prag 3 % BDP iz člena 126(2) PDEU v povezavi s členom 1 Protokola (št. 12) o postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem, priloženega PEU in PDEU, in tveganje, da bi se morala ta država članica soočiti s tem, da bo Komisija začela postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem, če ukrepi znižanja plač ne bodo nujno sprejeti.

42

Na drugem mestu, ukinitev odpravnine povzroči omejeno znižanje zneska plače romunskih sodnikov. Poleg tega ta ukrep ne vpliva na glavno plačo romunskih sodnikov, ampak na dodatek k plači, ki ga je mogoče prejeti le enkrat, to je ob upokojitvi. Zato se ukinitev te odpravnine – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – ne zdi nesorazmerna.

43

Na tretjem mestu, kot je Komisija poudarila v pisnih stališčih, v katerih se je oprla na sliko 34 svojega sporočila COM(2023) 309 final z naslovom „Pregled stanja na področju pravosodja v EU za leto 2023“, na začetku kariere in za sodnike vrhovnih sodišč povprečna letna plača romunskih sodnikov znaša 2,9-kratnik oziroma 5,8-kratnik povprečne romunske letne bruto plače.

44

Iz zgornjih dveh točk izhaja, da plače romunskih sodnikov kljub razveljavitvi člena 81(1) starega zakona o statusu sodnikov in državnih tožilcev ostaja ustrezno glede na pomembnost funkcij, ki jih opravljajo.

45

Na četrtem mestu, zadržanje in nato razveljavitev te določbe sta del širše politike znižanja plač romunskih javnih uslužbencev. Tako je člen 13(1) zakona št. 285/2010 določal, da se „[z]akonske določbe o dodelitvi pomoči ali, kjer je to ustrezno, odpravnin ob upokojitvi, dodatkov za razporeditev v rezervno sestavo, dodatkov za prenehanje delovnega razmerja ali poklicno upokojitev […] za leto 2011 ne uporabljajo“. Kot pa je Komisija navedla v pisnih stališčih, se je ukinitev pomoči, ki se dodeli ob razporeditvi v rezervno sestavo, nanašala na vojaške osebe, policiste in uradnike s posebnim statusom v sistemu upravljanja zaporov.

46

Na petem mestu, v okviru obravnavane zadeve je razveljavitev člena 81(1) starega zakona o statusu sodnikov in državnih tožilcev, potem ko je bila ta določba neprekinjeno zadržana za trinajst let, prispevala k razjasnitvi stanja nacionalnega prava in s tem k zagotavljanju pravne varnosti.

47

Poleg tega in s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, se tožeče stranke v postopku v glavni stvari ne morejo sklicevati na kakršna koli legitimna pričakovanja glede ohranitve upravičenosti do odpravnine. Kot izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, mora „[z]agotavljanje nadaljnjega uživanja premoženja […] temeljiti na ‚zadostni podlagi v nacionalnem pravu‘, na primer če je potrjena z ustaljeno sodno prakso sodišč ali če temelji na zakonski določbi ali pravnem aktu v zvezi z zadevnim premoženjskim interesom“ (ESČP, 23. september 2014, Valle Pierimpiè Società Agricola S.P.A proti Italiji, CE:ECHR:2014:0923JUD004615411, točka 38).

48

V obravnavanem primeru pa tako iz sodne prakse Curtea Constituțională (ustavno sodišče), navedene v točki 16 te sodbe, kot iz člena 66(3) zakona št. 24/2000, navedenega v točki 3 te sodbe, izhaja, da od leta 2010 ni mogoče šteti, da pravica do odpravnine temelji na zadostni podlagi v romunskem pravu. Curtea Constituțională (ustavno sodišče) je namreč ugotovilo, da pravica do odpravnine ni temeljna pravica, zato je romunski zakonodajalec smel svobodno ukiniti njeno izplačilo. Ta člen 66(3) določa, da se razveljavitev določbe, ki je bila zadržana, lahko izvede z izrecno določbo, ki se začne uporabljati na datum izteka zadržanja.

49

Glede na vse navedene preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU razlagati tako, da načelo neodvisnosti sodnikov ne nasprotuje temu, da se po neprekinjenem dolgotrajnem zadržanju iz razlogov, povezanih zlasti z zahtevami po odpravi čezmernega proračunskega primanjkljaja zadevne države članice, razveljavi zakonodaja te države, v skladu s katero sodniki, ki so dopolnili dvajset let neprekinjene delovne dobe v sodstvu, ob upokojitvi ali prenehanju sodniške funkcije iz drugih nekrivdnih razlogov prejmejo odpravnino.

50

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 2 PEU

je treba razlagati tako, da

načelo neodvisnosti sodnikov ne nasprotuje temu, da se po neprekinjenem dolgotrajnem zadržanju iz razlogov, povezanih zlasti z zahtevami po odpravi čezmernega proračunskega primanjkljaja zadevne države članice, razveljavi zakonodaja te države, v skladu s katero sodniki, ki so dopolnili dvajset let neprekinjene delovne dobe v sodstvu, ob upokojitvi ali prenehanju sodniške funkcije iz drugih nekrivdnih razlogov prejmejo odpravnino.