Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 4. julija 2024(*)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih in gospodarskih zadevah – Pristojnost in priznavanje ter izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Uredba (EU) št. 1215/2012 – Člen 7, točka 2 – Pristojnost v zvezi z delikti ali kvazidelikti – Kraj nastanka škode – Omejevalni sporazum, za katerega je bilo ugotovljeno, da je v nasprotju s členom 101 PDEU in členom 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru – Hčerinske družbe s sedežem v drugih državah članicah – Neposredna škoda, ki so jo utrpele izključno hčerinske družbe – Odškodninska tožba matične družbe – Pojem ,gospodarska enota‘“

V zadevi C‑425/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) z odločbo z dne 7. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 28. junija 2022, v postopku

MOL Magyar Olaj- és Gázipari Nyrt.

proti

Mercedes-Benz Group AG,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi E. Regan, predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika petega senata, M. Ilešič (poročevalec), I. Jarukaitis in D. Gratsias, sodniki,

generalni pravobranilec: N. Emiliou,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za MOL Magyar Olaj- és Gázipari Nyrt. G. Kutai, D. Petrányi in Sz. Szendrő, ügyvédek,

–        za Mercedes-Benz Group AG K. Hetényi, M. Kovács in A. Turi, ügyvédek, M. Kocí in C. von Köckritz, Rechtsanwälte,

–        za češko vlado M. Smolek, A. Edelmannová in J. Vláčil, agenti,

–        za Evropsko komisijo V. Bottka, G. Meessen in S. Noë, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 8. februarja 2024

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama MOL Magyar Olaj- és Gázipari Nyrt. (v nadaljevanju: MOL) in Mercedes-Benz Group AG glede odškodninskega zahtevka, ki ga je vložila družba MOL v zvezi s škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi protikonkurenčnih praks družbe Mercedes-Benz Group, s katerimi sta bila kršena člen 101 PDEU in člen 53 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 52, str. 3, v nadaljevanju: Sporazum o EGP).

 Pravni okvir

 Uredba (ES) št. 864/2007

3        V uvodni izjavi 7 Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II) (UL 2007, L 199, str. 40) je navedeno:

„Vsebinsko področje uporabe in določbe te uredbe bi morale biti skladne z Uredbo [št. 1215/2012] in instrumenti o pravu, ki se uporablja za pogodbene obveznosti.“

4        Člen 6(3)(a) te uredbe, naslovljen „Nelojalna konkurenca in akti, ki omejujejo svobodno konkurenco“, določa:

„Pravo, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi omejevanja konkurence, je pravo države, na katere trgu ima, ali bi lahko imela, taka omejitev učinek.“

 Uredba št. 1215/2012

5        V uvodnih izjavah 15 in 16 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

„(15)      Pravila o pristojnosti bi morala biti čim bolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca. Pri tem bi morala taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Da bi postala skupna pravila preglednejša in da ne pride do kolizije pristojnosti, je treba stalno prebivališče pravne osebe opredeliti kot avtonomen koncept.

(16)      Poleg stalnega prebivališča toženca bi morala obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki pripomore k pravilnemu delovanju pravosodja. Obstoj tesne povezave bi moral zagotoviti pravno varnost in preprečiti možnost, da bi bil toženec tožen pred sodiščem države članice, katerega pristojnosti razumno ni bilo mogoče predvideti. To je pomembno zlasti v sporih v zvezi z nepogodbenimi obveznostmi, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, vključno z obrekovanjem.“

6        Člen 4(1) te uredbe določa:

„Ob upoštevanju določb te uredbe so osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice.“

7        Člen 5(1) navedene uredbe določa:

„Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil iz oddelkov 2 do 7 [poglavja II].“

8         Poglavje II Uredbe št. 1215/2012, naslovljeno „Pristojnost“, med drugim vsebuje oddelek 2, naslovljen „Posebna pristojnost“. Člen 7, točka 2, te uredbe, ki je v tem oddelku 2, določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…]

2.       v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“.

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

9        MOL, podjetje s sedežem na Madžarskem, ima nadzorne deleže v več hčerinskih družbah s sedežem v različnih državah članicah, in sicer v družbi Moltrans Kft. s sedežem na Madžarskem, družbi INA d.d. s sedežem na Hrvaškem, družbah Panta Distribuzione SpA in Nelsa Srl s sedežem v Italiji, družbi Roth Energie GmbH s sedežem v Avstriji ter družbi Slovnaft a.s. s sedežem na Slovaškem.

10      Evropska komisija je 19. julija 2016 sprejela Sklep C(2016) 4673 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o EGP (Zadeva AT.39824 – Tovornjaki) (UL 2017, C 108, str. 6).

11      Komisija je s tem sklepom ugotovila obstoj omejevalnega sporazuma, pri katerem je sodelovala družba Mercedes-Benz Group in petnajst mednarodnih proizvajalcev tovornjakov. Menila je, da ta omejevalni sporazum, katerega cilj je bil usklajevanje cen na ravni kataloških bruto cen za srednje težke tovornjake, pomeni trajajočo kršitev člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma o EGP, ki prepovedujeta omejevalne sporazume in druge omejevalne poslovne prakse. Komisija je menila, da je ta kršitev trajala od 17. januarja 1997 do 18. januarja 2011 ter da je zajemala celoten Evropski gospodarski prostor.

12      Hčerinske družbe družbe MOL so med trajanjem navedene kršitve od družbe Mercedes-Benz Group posredno kupile ali zakupile 71 tovornjakov.

13      Družba MOL je 14. oktobra 2019 pri Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska) vložila odškodninsko tožbo proti družbi Mercedes-Benz Group, v utemeljitev katere je trdila, da je utrpela škodo v višini zneska preplačila, ki so ga njene hčerinske družbe neupravičeno plačale zaradi protikonkurenčnega ravnanja, ki ga je sankcionirala Komisija.

14      Družba MOL se je v okviru tega zahtevka oprla na pojem „gospodarska enota“. Tako se je sklicevala na mednarodno pristojnost madžarskih sodišč na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, pri čemer je trdila, da je njen sedež kot središče gospodarskih in premoženjskih interesov skupine podjetij, ki jo tvori s svojimi hčerinskimi družbami, kraj, kjer je prišlo do „škodnega dogodka“ v smislu te določbe.

15      Družba Mercedes-Benz Group je vložila ugovor nepristojnosti, pri čemer je prerekala, da bi lahko bilo sodišče, ki mu je bila zadeva predložena, pristojno na podlagi uveljavljane določbe.

16      Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti) je temu ugovoru ugodilo ter ugotovilo, da je treba pravilo o posebni pristojnosti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati ozko in da ga je mogoče uporabiti le, če obstaja posebno tesna povezava med sodiščem, ki mu je bila zadeva predložena, in predmetom spora. V zvezi s tem je ugotovilo, da ni bila družba MOL tista, ki je plačala umetno zvišane cene, ampak njene hčerinske družbe s sedežem v drugih državah članicah Evropske unije, in da so bile torej te oškodovane zaradi zadevnega izkrivljanja konkurence. Škoda, ki jo je utrpela družba MOL, pa naj bi bila povsem finančne narave, kar naj ne bi omogočalo, da bi se sedež družbe MOL štel za kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v smislu člena 7, točka 2, te uredbe, in zadoščalo, da bi se priznala pristojnost madžarskega sodišča.

17      Odločbo tega sodišča je na pritožbeni stopnji potrdilo Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti, Madžarska), ki je navedlo, da se v skladu s sodno prakso Sodišča teorija gospodarske enote uporablja izključno za ugotavljanje odgovornosti za kršitev konkurenčnega prava in da se v bistvu oškodovanec nanjo ne more sklicevati za določitev pristojnosti. Navedlo je, da je treba v skladu s sodbo z dne 21. maja 2015, CDC Hydrogen Peroxide (C‑352/13, EU:C:2015:335), pristojnost na podlagi člena 7, točka 2, navedene uredbe določiti glede na sedež oškodovanega podjetja, in ne glede na sedež njegove matične družbe.

18      Družba MOL je pri Kúria (vrhovno sodišče, Madžarska) vložila kasacijsko pritožbo, v kateri je temu sodišču predlagala, naj sklep, ki ga je izdalo Fővárosi Ítélőtábla (višje sodišče v Budimpešti), razveljavi in naj se postopek nadaljuje pred sodiščema, ki sta prej odločali o zadevi.

19      Družba MOL je v bistvu trdila, da je teorija gospodarske enote upoštevna za presojo pristojnosti madžarskih sodišč iz spora o glavni stvari in da je kot izključna imetnica nadzora nad skupino podjetij, ki jo tvori s hčerinskimi družbami, neposredno vpletena v delovanje teh hčerinskih družb z dobičkom ali izgubo.

20      Družba Mercedes-Benz Group je odgovorila, da tožeča stranka iz postopka v glavni stvari ni kupila nobenega od tovornjakov, na katere se je nanašal zadevni omejevalni sporazum, in da torej ni utrpela nobene škode. Poleg tega je trdila, da se teorija gospodarske enote ne uporablja za določitev pristojnosti madžarskih sodišč in da tak pristop ni podprt s sodno prakso Sodišča.

21      Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da sodna praksa Sodišča žrtvi protikonkurenčne prakse omogoča, da vloži odškodninsko tožbo proti kateremu koli od pravnih subjektov, ki tvorijo gospodarsko enoto. Vendar naj se Sodišče v okviru razlage člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 še ne bi izreklo o tem, ali se je mogoče veljavno sklicevati na teorijo gospodarske enote, kadar je ta enota žrtev, in ne storilec protikonkurenčne kršitve.

22      V teh okoliščinah je Kúria (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali se, če matična družba vloži odškodninsko tožbo zaradi protikonkurenčnega ravnanja druge družbe, da bi pridobila odškodnino za škodo, ki jo je to ravnanje povzročilo izključno njenim hčerinskim družbam, pristojnost sodišča določa po sedežu matične družbe kot kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v smislu člena 7, točka 2, Uredbe [št. 1215/2012]?

2.      Ali je za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe [št. 1215/2012] pomembno, da v trenutku različnih pridobitev, ki so predmet spora, niso bile vse hčerinske družbe del skupine družb matične družbe?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

23      Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ zajema sedež matične družbe, ki vloži tožbo za povrnitev škode, ki so jo utrpele izključno njene hčerinske družbe zaradi protikonkurenčnega ravnanja tretje osebe v smislu člena 101 PDEU, če se zatrjuje, da so ta matična družba in te hčerinske družbe del iste gospodarske enote.

24      Najprej je treba opozoriti, da je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je (glej med drugim sodbo z dne 8. februarja 2024, Inkreal C‑566/22, EU:C:2024:123, točka 15).

25      Kar zadeva besedilo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, iz te določbe izhaja, da je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti pred sodišči „v kraju, kjer je prišlo […] do škodnega dogodka“.

26      Sodišče je že večkrat razsodilo, da se pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ v smislu člena 5, točka 3, Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42), ki ustreza členu 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, nanaša tako na kraj nastanka škode kot tudi na kraj vzročnega dogodka, zaradi katerega je škoda nastala, tako da je tožena stranka lahko po izbiri tožeče stranke tožena pred sodiščem enega ali drugega kraja (sodba z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 29 in navedena sodna praksa).

27      Sodišče je v sodbi z dne 29. julija 2019, Tibor-Trans (C‑451/18, EU:C:2019:635, točka 33), ki se je nanašala na isto kršitev pravil konkurence, kot je ta iz spora o glavni stvari, že imelo priložnost pojasniti, da je treba ugotoviti, da je – kadar je trg, na katerega je vplivalo protikonkurenčno ravnanje, v državi članici, na ozemlju katere naj bi domnevno nastala zatrjevana škoda – kraj nastanka škode za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 v tej državi članici (glej v tem smislu tudi sodbo z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 31).

28      Poleg tega je Sodišče presodilo, da pojma „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ni mogoče razlagati tako široko, da bi zajemal vsak kraj, kjer se lahko občutijo škodljive posledice dogodka, ki je že povzročil škodo, ki je dejansko nastala na drugem kraju. Zato je pojasnilo, da tega pojma ni mogoče razlagati tako, da bi vključeval kraj, kjer naj bi oškodovanec po svojih navedbah utrpel premoženjsko škodo, ki je sledila iz prvotne škode, ki je nastala in ki jo je ta oseba utrpela v drugi državi (sodba z dne 29. julija 2019, Tibor-Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, točka 28 in navedena sodna praksa).

29      Sodišče je prav tako razsodilo, da škoda, ki je le posredna posledica škode, ki so jo prvotno utrpele druge osebe, ki so bile neposredne žrtve škode, ki je nastala v kraju, ki je bil različen od tistega, v katerem je posredna žrtev nato utrpela škodo, ne more biti podlaga za sodno pristojnost na podlagi člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Tibor-Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, točka 29 in navedena sodna praksa).

30      Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so v obravnavanem primeru le hčerinske družbe s sedežem v drugih državah članicah neposredno utrpele škodo, ki jo zatrjuje družba MOL in pri kateri gre za preplačilo, do katerega je prišlo zaradi umetno zvišanih cen, ki so bile pri nakupu oziroma zakupu 71 tovornjakov iz postopka v glavni stvari uporabljene na podlagi tajnih dogovorov, ki pomenijo enotno in trajajočo kršitev člena 101 PDEU.

31      Tako je treba ugotoviti, da je na podlagi kraja nastanka škode iz postopka v glavni stvari mednarodno in krajevno pristojno bodisi sodišče, na območju katerega je hčerinska družba, ki meni, da je oškodovana, kupila ali zakupila blago, na katero so vplivali navedeni dogovori, bodisi – če je ta hčerinska družba nakupe ali zakupe opravila v več krajih – sodišče, na območju katerega je sedež te hčerinske družbe.

32      Družba MOL, čeprav sama ni pridobila takih tovornjakov in zato tudi ni utrpela neposredne škode zaradi navedene kršitve, trdi, da je treba pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ razlagati ob upoštevanju pojma „gospodarska enota“, ki se uporablja v konkurenčnem pravu.

33      V zvezi s tem je treba navesti, da se na splošno šteje, da matična družba in njena hčerinska družba tvorita gospodarsko enoto, če je, v bistvu, zadnjenavedena pod odločilnim vplivom prvonavedene in ne deluje samostojno (glej v tem smislu sodbi z dne 27. aprila 2017, Akzo Nobel in drugi/Komisija, C‑516/15 P, EU:C:2017:314, točki 52 in 53, ter z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 43).

34      V takem položaju se celotna skupina šteje za „podjetje“, za katero veljajo pravila konkurenčnega prava, ki jih morajo člani skupine spoštovati kot celota v okviru solidarne odgovornosti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točke od 39 do 44 in navedena sodna praksa).

35      Družba MOL v obravnavanem primeru trdi, da bi se moralo glede na to, da ob kršitvi konkurenčnega prava nastane solidarna odgovornost celotne gospodarske enote, isto načelo obrnjeno uporabiti v primeru zahtevka za povračilo škode zaradi kršitve konkurenčnega prava, ki vpliva na člana gospodarske enote.

36      Po mnenju družbe MOL pojem „gospodarska enota“ ne more imeti drugačnega pomena glede na to, ali je zadevno podjetje tožeča ali tožena stranka. Zato naj bi bilo treba kraj sedeža matične družbe šteti za „kraj nastanka škode“ za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, čeprav so neposredno škodo utrpele izključno hčerinske družbe te družbe.

37      Kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 71 do 73 sklepnih predlogov, je treba najprej navesti, da argumentacija družbe MOL ni podprta s sodno prakso Sodišča. Dalje, ta argumentacija je v nasprotju z načeli, na katerih temelji pravilo o pristojnosti iz člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, in sicer s cilji bližine in predvidljivosti pravil o pristojnosti ter povezave med sodiščem in pravom, ki se uporablja. Nazadnje, možnost, da se zahteva povrnitev škode, povzročene s kršitvijo konkurenčnega prava, ni ovirana zaradi neuporabe teorije gospodarske enote v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, za določitev „kraja nastanka škode“ za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.

38      V zvezi s ciljema bližine in predvidljivosti pravil konkurence iz sodne prakse Sodišča na eni strani izhaja, da so sodišča države članice, v kateri je trg, na katerem je prišlo do vpliva, najprimernejša za preučitev takih odškodninskih tožb, in na drugi strani, da gospodarski subjekt, ki izvede protikonkurenčna ravnanja, lahko razumno pričakuje, da bo tožen pred sodišči kraja, kjer so bila s temi ravnanji izkrivljena pravila zdrave konkurence (sodba z dne 29. julija 2019, Tibor‑Trans, C‑451/18, EU:C:2019:635, točka 34).

39      Poleg tega bi morala v skladu z uvodno izjavo 15 Uredbe št. 1215/2012 pravila o pristojnosti temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa glede na stalno prebivališče toženca na podlagi člena 4 te uredbe.

40      V zvezi s ciljem povezave med sodiščem in pravom, ki se uporablja, je Sodišče razsodilo, da je določitev, glede na katero je kraj nastanka škode na trgu, na katerem je prišlo do vpliva, prav tako v skladu z zahtevami glede skladnosti, navedenimi v uvodni izjavi 7 Uredbe št. 864/2007, ker je v skladu s členom 6(3)(a) te uredbe pravo, ki se uporablja v primeru odškodninskih tožb, vloženih zaradi omejevanja konkurence, pravo države, na katere trgu ima – ali bi lahko imela – taka omejitev učinek (sodba z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).

41      Kar poleg tega zadeva trditev v zvezi z oviranjem možnosti, da se zahteva povrnitev škode, ki izhaja iz kršitve konkurenčnega prava, do katerega naj bi prišlo zaradi neuporabe pojma „gospodarska enota“ za določitev „kraja nastanka škode“ za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012, je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec to storil v točki 97 sklepnih predlogov, da pravila o pristojnosti domnevnim žrtvam protikonkurenčnega ravnanja ne preprečujejo uveljavljanja njihovih odškodninskih zahtevkov.

42      V skladu z glavnim pravilom glede sodišča, ki izhaja iz Uredbe št. 1215/2012, lahko žrtve takega kaznivega dejanja v skladu s členom 4(1) te uredbe vedno vložijo tožbo pri sodišču kraja stalnega prebivališča storilca kršitve.

43      Vendar, kot je bilo opozorjeno v točki 27 te sodbe, člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 omogoča, da se na trgu, na katerega so vplivali nedovoljeni dogovori o določitvi in zvišanju cen blaga, tožba vloži bodisi pri sodišču, na območju katerega je podjetje, ki meni, da je oškodovano, kupilo blago, na katero so navedeni dogovori vplivali, bodisi – če je to podjetje opravilo nakupe v več krajih – sodišče, na območju katerega je sedež tega podjetja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Volvo in drugi, C‑30/20, EU:C:2021:604, točka 43).

44      Zato cilji bližine in predvidljivosti pravil o pristojnosti ter povezave med sodiščem in pravom, ki se uporablja, ter neobstoj oviranja možnosti, da se zahteva povrnitev škode, ki izhaja iz kršitve konkurenčnega prava, ki vpliva na člana gospodarske enote, nasprotujejo obrnjeni uporabi pojma „gospodarska enota“ za določitev kraja nastanka škode za uporabo člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012.

45      Sodišče je poleg tega presodilo, da cilj pravne varnosti zahteva, da se nacionalno sodišče, pred katerim poteka postopek, brez težav izreče o lastni pristojnosti, ne da bi moralo vsebinsko odločati o zadevi (sodbi z dne 28. januarja 2015, Kolassa, C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 61, in z dne 8. februarja 2024, Inkreal, C‑566/22, EU:C:2024:123, točka 27).

46      Glede na vse zgoraj navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ne zajema sedeža matične družbe, ki vloži tožbo za povrnitev škode, ki so jo utrpele izključno njene hčerinske družbe zaradi protikonkurenčnega ravnanja tretje osebe, ki pomeni kršitev člena 101 PDEU, tudi če se zatrjuje, da so ta matična družba in te hčerinske družbe del iste gospodarske enote.

 Drugo vprašanje

47      Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je za namene uporabe člena 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 upoštevna okoliščina, da zadevne hčerinske družbe ob nakupu določenega blaga, v zvezi s katerim je bila storjena kršitev člena 101 PDEU, še niso bile pod nadzorom matične družbe.

48      Navesti je treba, da to vprašanje izhaja iz premise, da bi bilo mogoče člen 7, točka 2, Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ lahko zajema sedež matične družbe, ki vloži tožbo za povrnitev neposredne škode, ki so jo utrpele njene hčerinske družbe zaradi protikonkurenčnega ravnanja tretje osebe.

49      Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

 Stroški

50      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 7, točka 2, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

pojem „kraj, kjer je prišlo do škodnega dogodka“ ne zajema sedeža matične družbe, ki vloži tožbo za povrnitev škode, ki so jo utrpele izključno njene hčerinske družbe zaradi protikonkurenčnega ravnanja tretje osebe, ki pomeni kršitev člena 101 PDEU, tudi če se zatrjuje, da so ta matična družba in te hčerinske družbe del iste gospodarske enote.

Podpisi

*      Jezik postopka: madžarščina.