1.

Ali je treba člen 44(1) Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 (1) v povezavi s členom 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da ni dopustna nacionalna določba, kot je člen 59(2) Zakon za administrativnite narushenia i nakazania (zakon o upravnih prekrških in sankcijah, v nadaljevanju: ZANN), v skladu s katero med osebami, ki imajo pravico vložiti pravno sredstvo zoper odločbo o naložitvi globe, ni lastnika predmetov, ki so bili zaplenjeni s to odločbo, če ta ni storil očitanega kaznivega dejanja?

2.

Ali je treba določbe člena 22(7) v povezavi s členoma 29 in 44 Uredbe št. 952/2013, členom 13 EKČP in členom 47 Listine razlagati tako, da ni dopustna nacionalna določba, kot je člen 232(1) Zakon za mitnitsite (carinski zakon, v nadaljevanju: ZM), ki izključuje pravna sredstva zoper odločbo o naložitvi globe, ki je bila izdana zoper neznanega storilca, če je mogoče s to odločbo na podlagi nacionalnega prava odrediti, da se v korist države zapleni premoženje, ki je v lasti tretje osebe, ki ni udeleženka postopka o prekršku?

3.

Ali je treba člen 4 Okvirnega sklepa Sveta 2005/212/PNZ z dne 24. februarja 2005 (2) v povezavi s členom 47 Listine per argumentum a fortiori razlagati tako, da se ta člen uporablja tudi, kadar dejanje ni kaznivo dejanje, in tako, da niso dopustne nacionalne določbe, ki kot člen 59(2) ZANN iz kroga oseb, ki imajo pravico vložiti pravno sredstvo, izključujejo lastnika zaplenjenega premoženja, oziroma ki kot člen 232 ZM izrecno določajo, da zoper odločbo, s katero je mogoče na podlagi nacionalnega prava zapleniti premoženje tretji osebi, ki ni udeleženka postopka o prekršku, ni pravnih sredstev?