–

za Uniqa Versicherungen AG S. Holter, Rechtsanwalt, in S. Pechlof, Prozessbevollmächtigter,

–

za VU M. Brandt, Rechtsanwalt,

–

za avstrijsko vlado A. Posch, E. Samoilova, U. Scheuer in J. Schmoll, agenti,

–

za grško vlado S. Charitaki, V. Karra in A. Magrippi, agentke,

–

za Evropsko komisijo M. Heller in I. Zaloguin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 20 in 26 v povezavi s členom 16(2) Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL 2006, L 399, str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2421 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 (UL 2015, L 341, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 1896/2006).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Uniqa Versicherungen AG, avstrijsko zavarovalnico, in VU, nemškim državljanom, v zvezi z izvršbo evropskega plačilnega naloga, ki mu je bil vročen.

3

V uvodnih izjavah 8, 9, 18 in 24 Uredbe št. 1896/2006 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 1 te uredbe določa:

„1.   Namen te uredbe je:

2.   Ta uredba tožeči stranki ne preprečuje, da bi vložila zahtevek v smislu člena 4 v okviru nekega drugega postopka v skladu s pravom ene od držav članic ali s pravom Skupnosti.“

5

Člen 12(3) navedene uredbe določa:

„V evropskem plačilnem nalogu se toženo stranko pouči o možnosti, da:

6

Člen 16 iste uredbe, naslovljen „Ugovor zoper evropski plačilni nalog“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Tožena stranka lahko vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog pri sodišču izvora na standardnem obrazcu F, kot je določen v Prilogi VI, ki ga prejme skupaj z evropskim plačilnim nalogom.

2.   Ugovor se pošlje v 30 dneh od vročitve naloga toženi stranki.

3.   Tožena stranka v ugovoru zgolj izjavi, da ugovarja zahtevku, brez navedbe razlogov za ugovor.“

7

Člen 17 Uredbe št. 1896/2006, naslovljen „Učinki vložitve ugovora“, določa:

„1.   Če se ugovor vloži v roku iz člena 16(2), se postopek nadaljuje pred pristojnimi sodišči države članice izvora, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v tem primeru zaključi. Postopek se nadaljuje v skladu s pravili:

2.   Kadar tožeča stranka ne sporoči svoje zahteve o tem, kateri od postopkov iz točk (a) in (b) odstavka 1 naj se uporabi za njen zahtevek v evropskem postopku v sporih majhne vrednosti, do katerega pride v primeru ugovora, ali če zahteva, da se evropski postopek v sporih majhne vrednosti, kot je določen v Uredbi (ES) št. 861/2007, uporabi za zahtevek, ki ne spada na področje uporabe navedene uredbe, se postopek prenese na ustrezni nacionalni civilni postopek, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se takšen prenos ne izvede.

3.   Kadar je tožeča stranka vložila zahtevek s pomočjo postopka za evropski plačilni nalog, ne sme nič v okviru nacionalnega prava posegati v njen položaj v okviru nadaljnjih civilnih postopkov.

4.   Prenos na civilni postopek v smislu točk (a) in (b) odstavka 1 ureja pravo države članice izvora.

5.   Tožečo stranko je treba obvestiti, ali je tožena stranka vložila ugovor, ter o vsakem prenosu na civilni postopek v smislu odstavka 1.“

8

Člen 20 Uredbe št. 1896/2006, naslovljen „Ponovna preučitev v izrednih primerih“, določa:

„1.   Po izteku roka iz člena 16(2) ima tožena stranka pravico pred pristojnim sodiščem države članice izvora zahtevati ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga, če:

pod pogojem, da v vseh navedenih primerih ravna brez odlašanja.

2.   Po izteku roka iz člena 16(2) ima tožena stranka ob upoštevanju zahtev te uredbe tudi pravico pred pristojnim sodiščem države članice izvora zahtevati ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga, če je bil plačilni nalog očitno napačno izdan ali zaradi drugih izjemnih okoliščin.

3.   Če sodišče zavrne vlogo tožene stranke, ker ni podan noben od razlogov za ponovno preučitev iz odstavkov 1 in 2, evropski plačilni nalog ostane veljaven.

Če sodišče odloči, da je ponovna preučitev utemeljena iz enega od razlogov iz odstavkov 1 in 2, je evropski plačilni nalog ničen.“

9

Člen 26 te uredbe, naslovljen „Razmerje do nacionalnega procesnega prava“, določa:

„Vsa procesna vprašanja, ki v tej uredbi niso posebej obravnavana, ureja nacionalno pravo.“

10

V členu 1(1) COVID-19-Justiz-Begleitgesetz (nacionalni spremljevalni zakon za pravosodje glede ukrepov v zvezi s covidom-19) z dne 21. marca 2020 (BGBl. I Nr 16/2020) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: avstrijski zakon o covidu-19), je bilo določeno, da so v sodnih postopkih v civilnih zadevah vsi procesni roki, ki so začeli teči po 21. marcu 2020 ali se na ta datum še niso iztekli, prekinjeni do 30. aprila 2020 in začnejo znova teči 1. maja 2020.

11

Bezirksgericht für Handelssachen Wien (okrajno sodišče za gospodarske zadeve na Dunaju, Avstrija) je 6. marca 2020 na zahtevo družbe Uniqa Versicherungen izdalo evropski plačilni nalog, ki je bil 4. aprila 2020 vročen VU, fizični osebi s prebivališčem v Nemčiji. VU je zoper ta plačilni nalog z dopisom, ki je bil po pošti poslan 18. maja 2020, vložil ugovor. To sodišče je ugovor VU zavrglo, ker ni bil vložen v 30-dnevnem roku, določenem v členu 16(2) Uredbe št. 1896/2006.

12

Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju, Avstrija), pritožbeno sodišče, je ta sklep razveljavilo na podlagi člena 1(1) avstrijskega zakona o covidu-19.

13

Družba Uniqa Versicherungen je zoper odločbo Handelsgericht Wien (gospodarsko sodišče na Dunaju) vložila revizijo pri Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija), predložitvenem sodišču v tej zadevi.

14

To sodišče poudarja, da je člen 1(1) avstrijskega zakona o covidu-19 odgovor na položaj, v katerem zaradi bolezni tako sodnega osebja kot pomožnega sodnega osebja oziroma strank ali zaradi sprejetih ukrepov spoštovanje procesnih rokov ni bilo vedno mogoče.

15

Po mnenju predložitvenega sodišča so bila v avstrijski pravni teoriji izražena različna mnenja o tem, ali se ta nacionalna ureditev lahko uporabi za rok za vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog, ki je v skladu s členom 16(2) Uredbe št. 1896/2006 30-dnevni, ali pa člen 20 te uredbe uporabo navedene nacionalne ureditve za rok za vložitev ugovora izključuje.

16

V delu avstrijske pravne teorije naj bi se zastopalo stališče, da člen 20 navedene uredbe določa možnost ponovne preučitve evropskega plačilnega naloga, ki lahko privede do razveljavitve tega naloga, med drugim v primerih višje sile ali izrednih okoliščin, kot je kriza, povezana s covidom-19. V skladu s tem mnenjem naj ne bi bilo dovoljeno uporabiti nacionalnega prava, da bi se upošteval tak primer, saj je ta primer izčrpno urejen s to isto uredbo.

17

V skladu z drugim mnenjem, ki se zastopa v pravni teoriji, naj člen 20 Uredbe št. 1896/2006 ne bi preprečeval uporabe nacionalne ureditve, kot je člen 1(1) avstrijskega zakona o covidu-19. Člen 16(2) te uredbe naj bi namreč urejal le trajanje roka za vložitev ugovora, medtem ko naj vprašanje morebitne prekinitve tega roka s pravom Unije ne bi bilo urejeno. Zato naj bi bilo treba uporabiti člen 26 navedene uredbe, ki za vsa procesna vprašanja, ki v tej isti uredbi niso posebej obravnavana, napotuje na nacionalno pravo. S tega vidika naj bi bil cilj člena 20 Uredbe št. 1896/2006 le zagotoviti pravičnost v posebnih primerih in ta člen naj ne bi vseboval splošnih določb, ki bi urejale izredni položaj, kot je kriza glede covida-19.

18

V teh okoliščinah je Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člena 20 in 26 [Uredbe št. 1896/2006] razlagati tako, da nasprotujeta prekinitvi 30-dnevnega roka za vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog, določenega v členu 16(2) te uredbe, kot je prekinitev, ki jo določa člen 1(1) [avstrijskega zakona o covidu-19], v skladu s katerim se v postopkih v civilnih zadevah vsi procesni roki, pri katerih je dogodek, ki sproži njihov začetek, nastopil po 21. marcu 2020 ali ki se na ta datum še niso iztekli, do vključno 30. aprila 2020 prekinejo, 1. maja 2020 pa začnejo ponovno teči?“

19

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člene 16, 20 in 26 Uredbe št. 1896/2006 razlagati tako, da nasprotujejo uporabi nacionalne ureditve, ki je bila sprejeta ob nastopu pandemije covida-19 in v skladu s katero so bili procesni roki v civilnih zadevah za približno pet tednov prekinjeni, za 30-dnevni rok, ki je s členom 16(2) te uredbe naložen toženi stranki za vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog.

20

V zvezi s tem je treba opozoriti, na eni strani, da iz uvodne izjave 9 in člena 1(1)(a) navedene uredbe izhaja, da je njen namen med drugim z uvedbo postopka za evropski plačilni nalog poenostaviti, pospešiti in zmanjšati stroške sodnih postopkov v čezmejnih zadevah v zvezi z nespornimi denarnimi zahtevki.

21

Ta poenostavljeni in enotni postopek ni kontradiktoren. Tožena stranka se s tem, da je bil izdan evropski plačilni nalog, seznani šele, ko ji je ta vročen. Kot je razvidno iz člena 12(3) Uredbe št. 1896/2006, je šele takrat poučena o možnosti, da tožeči stranki plača znesek iz tega naloga ali da zoper nalog vloži ugovor pri sodišču izvora (sodba z dne 13. junija 2013, Goldbet Sportwetten, C‑144/12, EU:C:2013:393, točka 29).

22

Člen 16(1) te uredbe v zvezi s tem določa, da lahko tožena stranka vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog pri sodišču izvora. V odstavku 2 tega člena je dodano, da se ugovor pošlje v 30 dneh od vročitve naloga toženi stranki.

23

Tako lahko tožena stranka – kot je navedeno v členu 17 Uredbe št. 1896/2006 v povezavi z uvodno izjavo 24 te uredbe – s pravočasno vložitvijo ugovora konča postopek za evropski plačilni nalog in povzroči neposreden prehod zadeve na evropski postopek v sporih majhne vrednosti, določen z Uredbo št. 861/2007, ali na kateri koli ustrezen nacionalni civilni postopek, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v tem primeru zaključi.

24

Namen te možnosti vložitve ugovora je nadomestiti to, da sistem, uveden z Uredbo št. 1896/2006, ne predvideva udeležbe tožene stranke v postopku za evropski plačilni nalog, tako da ji omogoča izpodbijati terjatev po izdaji tega evropskega plačilnega naloga (sodba z dne 13. junija 2013, Goldbet Sportwetten, C‑144/12, EU:C:2013:393, točka 30). Ta del postopka je torej bistven za zagotovitev spoštovanja pravice do obrambe, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

25

Postopek z ugovorom je dopolnjen s pravico tožene stranke, da zahteva ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga po izteku roka za vložitev ugovora. Vendar je ta ponovna preučitev – kot je navedeno v samem naslovu člena 20 te uredbe – mogoča le v „izrednih primerih“ (sodba z dne 22. oktobra 2015, Thomas Cook Belgium, C‑245/14, EU:C:2015:715, točka 29).

26

Natančneje, člen 20(1)(b) Uredbe št. 1896/2006 določa, da se evropski plačilni nalog lahko ponovno preuči, če je nespoštovanje 30-dnevnega roka za vložitev ugovora, določenega v členu 16(2) te uredbe, posledica višje sile ali izrednih okoliščin, zaradi katerih tožena stranka ni mogla vložiti ugovora v tem roku.

27

Kot izhaja iz besedila tega člena 20(1)(b), morajo biti, da bi tožena stranka upravičeno zahtevala ponovno preučitev evropskega plačilnega naloga na podlagi te določbe, izpolnjeni trije kumulativni pogoji, in sicer, prvič, obstoj izrednih okoliščin ali višje sile, zaradi katerih tožena stranka ni mogla ugovarjati zahtevku v za to predpisanem roku, drugič, neobstoj krivde tožene stranke in, tretjič, njeno ravnanje brez odlašanja (glej v tem smislu sklep z dne 21. marca 2013, Novontech-Zala, C‑324/12, EU:C:2013:205, točka 24).

28

Na drugi strani, glede sistematike Uredbe št. 1896/2006 iz člena 1(1)(b) te uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 9 izhaja, da navedena uredba ustreza „minimalnim standardom“, določenim, da se dopusti prosti pretok evropskih plačilnih nalogov. Ta ista uredba tako uvaja enotni instrument izterjave, ki upnikom in dolžnikom zagotavlja enake pogoje v celotni Uniji, pri čemer določa uporabo procesnega prava držav članic za vsako procesno vprašanje, ki ga ta uredba izrecno ne ureja (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2016, Flight Refund, C‑94/14, EU:C:2016:148, točka 53).

29

Na vprašanja predložitvenega sodišča je treba odgovoriti ob upoštevanju teh opozoril.

30

V obravnavanem primeru se to sodišče sprašuje, ali člen 26 Uredbe št. 1896/2006 dopušča uporabo nacionalne ureditve, na podlagi katere so bili zaradi pandemije covida-19 za približno pet tednov prekinjeni procesni roki v civilnih zadevah, za 30-dnevni rok, ki je v členu 16(2) te uredbe določen za vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog, ali pa je, nasprotno, treba člen 20(1)(b) navedene uredbe razlagati tako, da izčrpno ureja procesne pravice tožene stranke v primeru izrednih okoliščin, kakršne so te, povezane s pandemijo covida-19, tako da se člen 26 iste uredbe ne uporablja.

31

V zvezi s tem je gotovo mogoče, da tožena stranka v postopku za evropski plačilni nalog ne bi mogla vložiti ugovora zoper ta nalog zaradi izrednih okoliščin, povezanih s pandemijo covida-19. V tem primeru ima ob spoštovanju vseh pogojev, določenih v členu 20(1)(b) Uredbe št. 1896/2006 in navedenih v točki 27 te sodbe, pravico zahtevati ponovno preučitev navedenega naloga pred pristojnim sodiščem države članice izvora.

32

Vendar pa je Sodišče že razsodilo, da je treba to določbo, ker je zakonodajalec Unije nameraval postopek ponovne preučitve omejiti na izjemne položaje, nujno razlagati ozko (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 2015, Thomas Cook Belgium, C‑245/14, EU:C:2015:715, točka 31). Kot izhaja iz samega besedila navedene določbe, zlasti pa iz pogoja, navedenega v tej določbi glede neobstoja krivde tožene stranke, izredne okoliščine, na katere se nanaša ta ista določba, ustrezajo okoliščinam individualnega položaja zadevne tožene stranke. V okviru pandemije covida-19 sta to na primer bolezen ali hospitalizacija te stranke, povezani s tem koronavirusom, zaradi katerih ta ne bi mogla izvrševati pravice do ugovora v za to določenem roku.

33

Člen 20(1)(b) Uredbe št. 1896/2006 pa se, nasprotno, ne uporablja za izredne okoliščine sistemske narave, kot so tiste, povezane z nastopom pandemije covida‑19, ki so na splošno vplivale na delovanje in izvajanje sodne oblasti, sodelovanje katere pa je v skladu s členom 12(3)(b) in členom 16(1) te uredbe nujno za to, da se toženi stranki omogoči učinkovito izvrševanje pravice do vložitve ugovora v predpisanem roku zoper evropski plačilni nalog, ki ji je bil vročen.

34

V zvezi s tem je treba spomniti – kot je bilo poudarjeno v točki 28 te sodbe – da z Uredbo št. 1896/2006 niso popolnoma harmonizirani vsi vidiki postopka za evropski plačilni nalog. Ta uredba v skladu s svojim členom 26 namreč določa uporabo procesnega prava držav članic za vsa procesna vprašanja, ki v navedeni uredbi niso posebej obravnavana.

35

Čeprav člena 16 in 20 te uredbe določata pravico tožene stranke, da vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog, ki ji je bil vročen, pri čemer so z njima harmonizirani določeni vidiki te pravice, kot so formalnosti in rok za izvrševanje navedene pravice, začetek teka tega roka in izredni primeri, v katerih lahko tožena stranka po izteku navedenega roka zahteva ponovno preučitev tega naloga, pa niti ta člena niti nobena druga določba navedene uredbe ne urejajo drugih vidikov, kot so razlogi za prekinitev ali zadržanje tega istega roka med njegovim tekom. Zato in v skladu s členom 26 iste uredbe imajo države članice pravico urejati zadnjenavedene vidike in tako dopolniti procesne vidike, ki jih člena 16 in 20 Uredbe št. 1896/2006 ne urejata.

36

Ob tem je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojasniti, da čeprav je treba, kadar neko področje ni urejeno s predpisi Unije, ta pravila v skladu z načelom procesne avtonomije določiti v notranjem pravnem redu posamezne države članice, to velja le, če ta procesna pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogočajo ali čezmerno ne otežujejo uveljavljanja pravic, podeljenih s pravom Unije (načelo učinkovitosti) (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 58 in navedena sodna praksa).

37

Na prvem mestu, glede spoštovanja načela enakovrednosti je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se člen 1(1) avstrijskega zakona o covidu-19 brez razlikovanja uporablja za vse procesne roke v civilnih zadevah, in to neodvisno od pravne podlage zadevne tožbe. Zato se zdi, da taka ureditev – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – zagotavlja enako obravnavanje postopkov za plačilni nalog, ki temeljijo na nacionalnem pravu, in podobnih postopkov, ki temeljijo na Uredbi št. 1896/2006.

38

Na drugem mestu, glede načela učinkovitosti je treba šteti, da je nacionalna procesna ureditev v skladu s tem načelom, če ne posega v ravnovesje, vzpostavljeno v Uredbi št. 1896/2006 med pravicami tožeče in tožene stranke v okviru postopka za evropski plačilni nalog. Natančneje, z nacionalno ureditvijo, katere učinek je prekinitev roka iz člena 16(2) te uredbe za vložitev ugovora zoper tak nalog, se to načelo spoštuje, če se ta ureditev izkaže za upravičeno s ciljem zagotavljanja spoštovanja pravice tožene stranke do obrambe, ne da bi ta ureditev v praksi čezmerno otežila hitro in učinkovito izterjavo zadevnih zahtevkov. V ta namen mora biti obdobje, v katerem se ta rok prekine, omejeno na to, kar je nujno potrebno.

39

V obravnavanem primeru se z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari ni v ničemer poseglo v vidike, ki so bili harmonizirani z Uredbo št. 1896/2006 in na katere je bilo opozorjeno v točki 35 te sodbe. S to ureditvijo je bila določena le prekinitev v obdobju, omejenem na približno pet tednov, kar je ustrezalo – kot je na obravnavi potrdila avstrijska vlada – obdobju, v katerem so bile zaradi strogega zaprtja, ki je bilo zaradi pandemije covida-19 uvedeno na nacionalnem ozemlju, sodne dejavnosti močno motene. Kot je Komisija navedla v pisnem stališču, se s to ureditvijo poleg tega niso obnovili roki za vložitev ugovora, ki so se iztekli pred njenim začetkom veljavnosti.

40

Zdi se torej – kar pa mora preveriti predložitveno sodišče – da se je s tako nacionalno procesno ureditvijo omogočilo, da se je izterjava zahtevkov odložila le za nekaj tednov, hkrati pa se je zagotovila učinkovita ohranitev pravice do ugovora iz člena 16 Uredbe št. 1896/2006, ki je bistvena za ravnovesje, ki ga je želel doseči zakonodajalec Unije.

41

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti, da je treba člene 16, 20 in 26 Uredbe št. 1896/2006 razlagati tako, da ne nasprotujejo uporabi nacionalne ureditve, ki je bila sprejeta ob nastopu pandemije covida-19 in v skladu s katero so bili procesni roki v civilnih zadevah za približno pet tednov prekinjeni, za 30-dnevni rok, ki je s členom 16(2) te uredbe naložen toženi stranki za vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog.

42

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člene 16, 20 in 26 Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) 2015/2421 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015,

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujejo uporabi nacionalne ureditve, ki je bila sprejeta ob nastopu pandemije covida-19 in v skladu s katero so bili procesni roki v civilnih zadevah za približno pet tednov prekinjeni, za 30-dnevni rok, ki je s členom 16(2) te uredbe naložen toženi stranki za vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog.