1.

Ti sklepni predlogi so predstavljeni v združenih zadevah C-792/21 P in C-793/21 P. Brati jih je treba skupaj z mojimi tremi drugimi sklepnimi predlogi v vzporednih pritožbah ( 2 ), ki so tudi predstavljeni danes in ki se nanašajo na isto shemo državne pomoči. S pritožbo v zadevi C-792/21 P AZ, družba, ki izdeluje integrirana vezja za analogne in mešane signale za industrijo, predlaga razveljavitev sodbe z dne 6. oktobra 2021, AZ/Komisija (T-196/19, EU:T:2021:646) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba). ( 3 ) Z navedeno sodbo je bila zavrnjena tožba družbe AZ, s katero je predlagala razglasitev ničnosti Sklepa Komisije z dne 28. maja 2018 o shemi pomoči, ki jo je Nemčija izvedla za pasovne odjemalce na podlagi člena 19 StromNEV ( 4 ), v zvezi z letoma 2012 in 2013 (v nadaljevanju: sporni sklep). S pritožbo v zadevi C-793/21 P Zvezna republika Nemčija (zaradi enostavnosti se bo za Zvezno republiko Nemčijo uporabljal izraz „Nemčija“) predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Komisija je v obeh navedenih zadevah vložila nasprotno pritožbo, s katero tudi ona predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

2.

Dejansko stanje spora je opisano v točkah od 1 do 22 izpodbijane sodbe. Glede na to, da je dejansko stanje enako tistemu, ki sem ga povzela v vzporednih sklepnih predlogih v združenih zadevah C-790/21 P in C-791/21 P (v nadaljevanju: vzporedni sklepni predlogi), zadostuje sklicevanje na točke od 3 do 14 vzporednih sklepnih predlogov, sklepne predloge v teh vzporednih zadevah pa je treba brati skupaj.

3.

Komisija v dveh enakih nasprotnih pritožbah v zadevah C-792/21 P in C-793/21 P navaja dva pritožbena razloga. Ta dva sta enaka prvima razlogoma v nasprotnih pritožbah v zadevah C-790/21 P in C-791/21 P. V zadevi C-792/21 P družba AZ navaja štiri pritožbene razloge. V zadevi C-793/21 P Nemčija navaja en pritožbeni razlog. Vendar bosta na zahtevo Sodišča v teh sklepnih predlogih obravnavani le prvi razlog nasprotnih pritožb Komisije (dopustnost ničnostne tožbe) in tretji pritožbeni razlog družbe AZ ter z njim ujemajoči se edini pritožbeni razlog Nemčije (kolikor se nanašajo na pogoj v zvezi z obstojem ukrepa iz „državnih sredstev“).

4.

Komisija trdi, da je Splošno sodišče s sprejetjem široke razlage pojma „objava“ v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU v točkah od 36 do 43 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo. Prvič, po trditvah Komisije naj bi bila razlaga Splošnega sodišča v nasprotju s sodno prakso Sodišča, v okviru katere je to potegnilo vzporednico med členom 263, šesti odstavek, PDEU in členom 297 PDEU. Po trditvah Komisije iz navedene sodne prakse jasno izhaja, da rok za vložitev tožbe začne teči z objavo le, če je ta pogoj za začetek veljavnosti zadevnega akta in če je določena s Pogodbo. Drugič, objava sklepa Komisije, s katerim se konča formalni postopek preiskave, v Uradnem listu Evropske unije (v nadaljevanju: Uradni list) ne pomeni „objave“ v smislu člena 297(2), drugi pododstavek, PDEU. Zato z njo ne začne teči rok za vložitev tožbe. Tretjič, Komisija podaja vrsto trditev, ki po njenem mnenju utemeljujejo njeno razlago člena 263, šesti odstavek, PDEU, kot so sistematika navedene določbe, načelo enakosti orožij ali zavezujoča narava rokov za vložitev tožbe.

5.

Nemčija in družba AZ v bistvu trdita, da razlaga pojma „objava“ s strani Splošnega sodišča v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU ne temelji na napačni uporabi prava.

6.

Ker sta ti nasprotni pritožbi po besedilu enaki tistima, ki sem ju že obravnavala v vzporednih sklepnih predlogih, se bom omejila na sklicevanje na navedene sklepne predloge. Sklepne predloge je namreč treba brati skupaj.

7.

Komisija trdi, da je v nasprotju z odločitvijo Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi datum, ki ga je treba upoštevati za izračun roka za vložitev ničnostne tožbe, datum, ko je upravičenec do državne pomoči izvedel za sporni sklep, ne pa datum njegove objave v Uradnem listu. Komisija zato trdi, da bi moralo Splošno sodišče tožbo družbe AZ razglasiti za nedopustno, ker je bila vložena prepozno.

8.

Kakor pojasnjujem v točkah od 20 do 30 vzporednih sklepnih predlogov, predlagam, da se razlaga Komisije zavrne, ker ni podprta z besedilom člena 263, šesti odstavek, PDEU, ustaljeno sodno prakso Sodišča niti namenom navedene določbe.

9.

Poleg tega bi, kakor je poudarjeno v točki 31 vzporednih sklepnih predlogov, razlaga Komisije omejila učinkovito pravno varstvo upravičenca do pomoči.

10.

Nazadnje, v točkah od 32 do 35 vzporednih sklepnih predlogov pojasnjujem, da trditev Komisije, da je v obravnavani zadevi družba AZ, ki je sporni sklep prejela v okviru nacionalnega postopka za izterjavo pomoči, ničnostno tožbo vložila pred objavo spornega sklepa v Uradnem listu, ne spremeni moje ugotovitve.

11.

Po mojem mnenju iz tega izhaja, da je Splošno sodišče pravilno odločilo, da je bilo treba ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija podala na prvi stopnji, zavrniti, in da bi bilo treba nasprotni pritožbi Komisije zavrniti kot neutemeljeni.

12.

Nasprotni pritožbi ter pritožbi družb Covestro (zadeva C-790/21 P) in AZ (zadeva C-792/21 P) so v bistvu enake. Pritožbi Nemčije (v zadevah C-791/21 P in C-793/21 P) sta enaki. Zato bi bilo treba sklepne predloge v teh vzporednih zadevah brati skupaj.

13.

Kot je navedeno v točki 3 teh sklepnih predlogov, je Sodišče zahtevalo, da ti sklepni predlogi obravnavajo samo tretji pritožbeni razlog družbe AZ, in sicer le, kolikor se nanaša na pogoj v zvezi z obstojem ukrepa iz „državnih sredstev“. To se na drugi strani ujema z edinim pritožbenim razlogom Nemčije, ki se ukvarja zgolj z navedenim vprašanjem.

14.

Tretji pritožbeni razlog družbe AZ (zadeva C-792/21 P) je sestavljen iz treh delov v zvezi z „državnimi sredstvi“: (i) očita, da je Splošno sodišče pri preizkusu za dajatev in za državni nadzor glede na pravila o državnih pomočeh uporabilo pravno napačna merila; (ii) trdi, da naj bi se Splošno sodišče sklicevalo na izkrivljeno predstavitev nacionalnega prava in sporno dodatno dajatev pravno napačno opredelilo kot dajatev, na katero se nanašajo pravila o državni pomoči; ter (iii) navaja, da naj bi Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da obstaja državni nadzor nad sporno dodatno dajatvijo, ker je predpostavljalo obveznost pobiranja in kritje stroškov v celoti ter domnevalo, da je višino dodatne dajatve določila Bundesnetzagentur (zvezna agencija za omrežja, Nemčija, v nadaljevanju: BNetzA).

15.

Edini pritožbeni razlog Nemčije (C-793/21 P) temelji na treh trditvah: (i) Splošno sodišče je napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da sta bila obstoj obveznega bremena za stranke ali končne uporabnike ter obstoj državnega nadzora nad sredstvi oziroma upravitelji navedenih sredstev alternativni merili; (ii) Splošno sodišče naj bi v okviru presoje, ali gre za obstoj „bremena, ki je za končne odjemalce ali stranke obvezno“, napačno uporabilo pravo z ugotovitvijo, da razmerje med dobaviteljem električne energije in končnimi odjemalci električne energije ni bistveno; ter (iii) Splošno sodišče naj bi napačno uporabilo pravo s tem, da je presodilo, da izključna dodelitev pobranih omrežnin ne izključuje tega, da lahko država razpolaga s temi sredstvi.

16.

Komisija trdi, da je treba tretji pritožbeni razlog družbe AZ in edini pritožbeni razlog Nemčije zavrniti kot neutemeljena.

17.

Glede na to, da se različne trditve v zvezi z državnimi sredstvi, ki jih je družba AZ navedla v tretjem pritožbenem razlogu (zadeva C-792/21 P), Nemčija pa v edinem pritožbenem razlogu (zadeva C-793/21 P), pomembno prekrivajo, bi jih bilo primerno obravnavati skupaj, in sicer po vrsti in v skladu z zgradbo izpodbijane sodbe. Posledično je treba najprej obravnavati alternativnost meril; nato opredelitev sporne dodatne dajatve ( 5 ) kot „davka“; in na koncu obstoj državnega nadzora nad sredstvi, ustvarjenimi s sporno dodatno dajatvijo.

18.

Družba AZ splošneje trdi, da je Splošno sodišče uporabilo pravno napačna merila glede državne pomoči s tem, da je potrdilo državno naravo sredstev v primeru „davka“. Nemčija zlasti trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je štelo, da gre pri obstoju davka in državnega nadzora nad sredstvi (ali nad upravljavci navedenih sredstev) za „elementa alternative“. Zgolj obstoj takega davka ne zadostuje za ugotovitev, da je v obravnavani zadevi šlo za „državna sredstva“.

19.

Splošno sodišče je preučilo sodno prakso o merilu „državnih sredstev“ in štelo, da se „[s]odna praksa Sodišča […] v bistvu opira na dva glavna elementa za presojo, ali so sredstva državna: na eni strani na obstoj bremena, ki je za končne odjemalce ali stranke obvezno in ki se običajno opredeljuje kot ‚dajatev‘ in zlasti kot ‚davku podobna dajatev‘, in na drugi strani na državni nadzor nad upravljanjem sistema, zlasti z državnim nadzorom nad sredstvi ali nad (zunanjimi) upravljavci teh sredstev. V bistvu gre za dva elementa alternative“ (izpodbijana sodba, točka 64, moj poudarek).

20.

Po navedbah Splošnega sodišča je zato „treba ugotoviti, ali sporni mehanizem dodatne dajatve izpolnjuje pogoje, določene v upoštevni sodni praksi glede uporabe državnih sredstev […], in posledično ali je sporna dodatna dajatev dejansko obvezno breme in tako primerljiva z davkom podobni dajatvi ali, če ni, ali država vsaj nadzoruje pobrana sredstva ali organe, odgovorne za upravljanje navedenih sredstev“ (izpodbijana sodba, točka 77).

21.

Nemčija trdi, da sta merili „davka“ in državnega nadzora kumulativni, in se sklicuje na sodbe FVE Holýšov I in drugi/Komisija ( 6 ), Nemčija/Komisija ( 7 ) in PreussenElektra ( 8 ). Vendar gredo te in druge (novejše) sodbe Sodišča v prid temu, da sta merili alternativni, kar je v skladu s tistim, kar je Splošno sodišče odločilo v točki 59 ter točkah od 64 do 66 izpodbijane sodbe. ( 9 )

22.

Menim, da trditve Nemčije niso utemeljene, kolikor se jih lahko zavrne na podlagi najnovejše sodne prakse Sodišča, s katero so odpravljeni morebitni dvomi, ali so merila alternativna ali kumulativna.

23.

V sodbi DOBELES HES ( 10 ) je veliki senat Sodišča obravnaval dve vprašanji, pomembni za obravnavane pritožbe: (i) opredelitev pojma davka ter (ii) razmerje med merilom davka in merilom državnega nadzora nad mehanizmom financiranja.

24.

V točki 39 navedene sodbe je Sodišče pojasnilo, da so upoštevna merila iz člena 107(1) PDEU elementi alternative: „[M]erilo, navedeno v prejšnji točki te sodbe [to je obstoj dajatve], ni edino, ki omogoča opredelitev ‚državnih sredstev‘ v smislu te določbe. Dejstvo, da so zneski stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se opredelijo za ‚državna sredstva‘“.

25.

Iz tega izhaja, da je dovolj izpolniti eno od dveh meril, kar potrjuje točka 42 sodbe DOBELES HES, v kateri je Sodišče neposredno navedlo, da obstajata „dve alternativni merili“.

26.

Splošno sodišče torej v izpodbijani sodbi ni napačno uporabilo prava pri razlagi člena 107(1) PDEU, saj je sledilo dotedanji sodni praksi Sodišča, ko je v točki 64 navedlo, da sta zgornji merili „elementa alternative“, navedeni pristop pa je bil nato znova potrjen v sodbi DOBELES HES. Posledično je zadostovalo, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo obstoj davka ali obstoj državnega nadzora nad mehanizmom financiranja, pri čemer bi vsako od teh meril samo po sebi zadostovalo za potrditev, da je šlo za državna sredstva. Po mojem mnenju iz tega izhaja, da bi bilo treba trditve Nemčije, da sta navedeni merili kumulativni, zavrniti kot očitno neutemeljene.

27.

Čeprav drži, da Splošno sodišče tega ni izrecno navedlo, menim, da iz razumevanja izpodbijane sodbe (zlasti točke 77) izhaja, da je drugo merilo preučilo zgolj zaradi celovitosti. Ker je bilo glede alternativnosti meril med strankami pred Splošnim sodiščem veliko nestrinjanja, je zadnjenavedeno sodišče uporabilo načelo učinkovitega izvajanja sodne oblasti in preučilo oba elementa alternative.

28.

Dalje, Nemčija je v utemeljitev svoje trditve, da bi merili „davka“ in državnega nadzora morali biti kumulativni, navedla tudi, da je razlaga člena 107(1) PDEU v izpodbijani sodbi (kar naj bi potrjevala sodna praksa Sodišča) vsekakor v nasprotju s sistematiko Pogodb in da bi vodila do „posledic, ki jih Pogodbe ne predvidevajo“. Navaja, da bi bil vsak davek ali dodatna dajatev, ki jo naloži država, nujno zajet s pojmom „državna sredstva“, kar bi bilo v nasprotju z davčno suverenostjo držav članic. Trdi tudi, da je cilj prepovedi nezakonitih državnih pomoči zaščititi svobodno konkurenco pred kršitvami države, kar pomeni, da se nanaša le na kršitve konkurence, ki so povezane z državnim proračunom ali pri katerih gre za sredstva, za razpolaganje s katerimi je pristojna država.

29.

Vendar, kot je poudarila Komisija, navedene trditve temeljijo na napačnem razumevanju Pogodb ( 11 ) in združitvi sodne prakse v zvezi s členoma 30 in 110 PDEU na eni ter sodne prakse v zvezi s členom 34 PDEU na drugi strani. Prepoved diskriminacije po prvih dveh členih pojasnjuje dejstvo, da so tako carine kot tudi davki fiskalne narave (pomenijo davke, ki jih država uporablja za doseganje političnih ciljev). Poleg tega zadošča navesti, da je glavni odločilni dejavnik v zvezi z državnimi sredstvi ta, da konkurenco izkrivlja država (ne pa podjetje). Vendar pa je v nasprotju s tem, na kar se zdi, da nakazuje Nemčija (točka 28 teh sklepnih predlogov), pomembno, da v sistematiki Pogodb nič ne kaže na to, da je treba za državno pomoč šteti le pomoč, „ki se financira iz državnega proračuna“. V sodni praksi Sodišča je namreč vedno pojasnjeno, da zgolj dejstvo, da gre tok sredstev izključno skozi subjekte zasebnega prava, ni dovolj za zavrnitev obstoja dejanskega nadzora države v smislu pojma pomoči. ( 12 )

30.

V nasprotju s trditvami, ki jih je navedla Nemčija, sistematična razlika med položajem členov 30 in 110 ter člena 107 v PDEU nima bistvenega vpliva v obravnavanih zadevah. Te tri določbe pa imajo nekaj skupnega, in sicer to, da so povezane s fiskalnim ukrepanjem države. Sodišče namreč v zvezi dvema kategorijama določb sprejema široko razlago „državnega nadzora“, da bi zlasti preprečilo obid pravil iz navedenih določb. ( 13 )

31.

Poleg tega je trditev, da „[bi bil] vsak zakonsko določen [prenos] sredstev med zasebnimi [pravnimi osebami] [primerljiv] z uporabo državnih sredstev“, napačna. Na primer, zakonsko določena najnižja cena ni davek. Zadostuje napotitev na sodbi PreussenElektra in EEG 2012. Sodba PreussenElektra se je nanašala na zakonsko določeno najnižjo ceno, uporabljeno med subjektoma zasebnega prava. Subjekt zasebnega prava, ki je moral uporabiti najnižjo ceno, stroškov ni mogel prevaliti na svoje stranke. Zato ni bilo davka.

32.

V sodbi EEG 2012 je Sodišče pojasnilo, da zgolj možnost vpliva na stranke ni bila dovolj, da bi se štelo, da so bila uporabljena sredstva državna sredstva. Da gre za uporabo državnih sredstev – v obliki davka – je mogoče domnevati le, če ima subjekt zasebnega prava, ki ga bremeni obveznost, tudi obveznost prevalitve dodatnih stroškov na tretjo osebo tako, da od nje pobere davek.

33.

Po mojem mnenju iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je Splošno sodišče pravilno štelo, da sta navedeni merili elementa alternative. Zato izpodbijana sodba ne temelji na napačni uporabi prava v zvezi s tem, prvi sklop trditev, ki sta jih navedli družba AZ in Nemčija, pa bi bilo treba zavrniti kot neutemeljen.

34.

Družba AZ in Nemčija Splošnemu sodišču v zvezi s prvim zgoraj obravnavanim alternativnim merilom očitata, da je sporno dodatno dajatev napačno opredelilo kot „davek“. Trdita, da navedena opredelitev temelji na napačni razlagi pojma „davek“ in izkrivljanju nacionalnega prava.

35.

V okviru prve skupine trditev družba AZ in Nemčija v bistvu trdita, da je Splošno sodišče napačno razlagalo pojem „končni odjemalec“ v smislu nacionalnega prava, saj niti nacionalno pravo niti nemški nacionalni organi odjemalcem ali operaterjem sistemov ne nalagajo obveznosti plačila. Taka obveznost je bila mogoča le v skladu s pogodbo o uporabi omrežja, ki so jo pripravili regulativni organi in ki za leti 2012 in 2013 ni obstajala. Po navedbah družbe AZ je moral dobavitelj električne energije kot uporabnik omrežja sporno dodatno dajatev prevaliti na končnega odjemalca. Tudi če bi vsi dobavitelji sistematično prevalili navedeno dodatno dajatev na končnega odjemalca, taka praksa ne bi zadostovala za ugotovitev obstoja pravne obveznosti.

36.

Menim, da je treba preučiti, ali je vprašanje o tem, kdo so bili končni dolžniki sporne dodatne dajatve, odločilno.

37.

Družba AZ je na prvi stopnji v bistvu trdila, da se je dodatna dajatev pobirala le od uporabnikov omrežja in se ni obvezno prevalila na končne odjemalce električne energije, zaradi česar bi jo bilo treba šteti za omrežnino, in ne davek. Vendar je Splošno sodišče v točki 84 izpodbijane sodbe razsodilo, da navedena trditev ni bila upoštevna, ker so bili končni dolžniki te dodatne dajatve uporabniki omrežja (dobavitelji in končni odjemalci, ki so bili neposredno priključeni na omrežje), in ne drugi končni odjemalci.

38.

Poleg tega je Splošno sodišče v točki 85 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sporni sklep opredelil obveznost pobiranja in prevalitve sporne dodatne dajatve na „končne odjemalce“. Po mojem mnenju je pomembno, da navedeno razlago potrjuje točka 20 sodbe Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) z dne 6. oktobra 2015, s katero je bila zavrnjena trditev, navedena na prvi stopnji, da je bila sporna dodatna dajatev omrežnina. Navedeno sodišče je potrdilo, da dodatna dajatev ni bila pogodbeno nadomestilo, temveč je pri njej šlo za zunanje pobiranje dajatev, ki je bilo naloženo operaterjem.

39.

Poleg tega iz sodne prakse Sodišča izhaja, da za to, da ukrep pomeni „dajatev“ v smislu členov 30 in 110 PDEU, zadostuje, da se dajatev iz ukrepa pobira za vmesne proizvode ali storitve, pri čemer ni nujno, da se prevali na končne potrošnike proizvodov ali storitev nižje v prodajni verigi. Prav tako ista sodna praksa Sodišča ( 14 ) ne potrjuje stališča, da davek pomeni obstoj državnih sredstev le, če se navedeni davek uporabi za končne odjemalce. Menim namreč, da je treba pojem davka iz členov 30 in 110 PDEU razlagati široko na podlagi teleološke razlage.

40.

Splošno sodišče se je v točki 86 izpodbijane sodbe pravilno sklicevalo na isto sodno prakso.

41.

Menim, da je Splošno sodišče storilo pravilno, ko je za izhodišče svojega pristopa uporabilo vprašanje, ali morajo zasebni ali javni organi, ki jim je poverjeno izvajanje sheme, prevzeti stroške prek lastnih finančnih sredstev (položaj, pri katerem ne gre za državno pomoč) ali lahko navedena sredstva pobirajo od tretjih oseb (položaj, pri katerem gre za državno pomoč). Ni pomembno, ali so navedene tretje osebe končni odjemalci oziroma ali so neposredni člen vrednostne verige. Edini odločilni dejavnik je namreč učinek porazdelitve davka, in sicer da država ali subjekt zasebnega prava pobira navedeni davek od podjetij in ga uporablja za financiranje prednosti, dane drugi skupini podjetij.

42.

Iz teleološke razlage in sodne prakse Sodišča o pojmu „davek“ v smislu členov 30 in 110 PDEU izhaja, da v nobenem primeru ni pomembno, kdo je dolžan plačati davek. Odločilno je, ali se davek nanaša na zadevni proizvod ali na dejavnost, ki je nujno povezana z navedenim proizvodom. ( 15 )

43.

Po mojem mnenju iz tega izhaja, da bi bilo treba prvo skupino trditev zavrniti kot neutemeljeno.

44.

Družba AZ trdi, da se je Splošno sodišče sklicevalo izključno na odločbo BNetzA iz leta 2011 ( 16 ) in da je bilo to napačno, saj sta nemški sodišči navedeno odločbo razglasili za nezakonito z učinkom za nazaj. ( 17 )

45.

Postavlja se vprašanje, ali je imelo Splošno sodišče pravico presoditi, da je bila sporna dodatna dajatev obvezna, pri čemer se je sklicevalo na navedeno odločbo BNetzA, ki pa sta jo pozneje Oberlandesgericht Düsseldorf (višje deželno sodišče v Düsseldorfu) in v pritožbenem postopku Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) razglasili za nično.

46.

V zvezi s tem naj spomnim, da iz sodb Komisija/Aer Lingus in Ryanair Designated Activity ter Heiser izhaja, da morebitna nezakonitost nacionalne sheme ne more odpraviti njene narave državne pomoči.

47.

V sodbi Heiser ( 18 ) je navedeno, da „tudi če bi bila ureditev, ki predvideva popravek odbitka […] nezakonita, to ne spremeni dejstva, da ta ureditev velja toliko časa, dokler ni odpravljena ali dokler ni njena nezakonitost ugotovljena“ (moj poudarek).

48.

Podobno v skladu s sodbo Komisija/Aer Lingus in Ryanair Designated Activity ( 19 )„okoliščina, da je davčni ukrep v nasprotju z drugimi določbami prava Unije, ki ne izhajajo iz členov 107 in 108 PDEU, ne omogoča izključitve tega, da bi se oprostitev, ki se s tem ukrepom prizna nekaterim zavezancem, opredelila kot državna pomoč, dokler ima zadevni ukrep učinke glede na preostale zavezance in ni bil niti odpravljen niti razglašen za nezakonit in s tem postal neveljaven“ (moj poudarek).

49.

Kot je Komisija navedla na obravnavi, je nemški zakonodajalec položaj uredil na način, ki je zagotovil, da je bilo pobiranje sporne dodatne dajatve po razglasitvi ničnosti s strani Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) popravljeno za nazaj in da je še naprej pravno učinkovalo ter torej ohranjalo obveznost sporne dodatne dajatve.

50.

Po mojem mnenju je treba v skladu s pravom Unije o državnih pomočeh akt obravnavati z vidika njegovih učinkov.

51.

Menim, da iz zgoraj navedene sodne prakse izhaja, da je imelo Splošno sodišče pravico presoditi (v točkah 76 in 90 izpodbijane sodbe), da je bilo za potrebe nadzora državne pomoči odločilno dejstvo, da se je odločba BNetzA iz leta 2011 dejansko uporabljala in da je pravno učinkovala v upoštevnem obdobju.

52.

Navedena odločba je bila v upoštevnem obdobju pravno zavezujoča in je od operaterjev omrežij zahtevala, da od uporabnikov omrežij pobirajo sporno dodatno dajatev.

53.

Točka 3 odločbe BNetzA iz leta 2011 je operaterjem distribucijskega sistema naložila obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve, ki so bili tako svojim strankam dolžni zaračunavati navedeno dodatno dajatev. Ker pa je bila navedena odločba del ureditve, ki je veljala v upoštevnem obdobju, in je imela zavezujoče učinke – ki poleg tega po razglasitvi ničnosti s strani nacionalnih sodišč niso bili odpravljeni (z določbami, s katerimi je bila navedena ureditev postopoma razveljavljena) – je Splošno sodišče pravilno razsodilo, da je imela ureditev, ki je temeljila na sporni dodatni dajatvi, pravno zavezujoči učinek (izpodbijana sodba, točka 90).

54.

Moja presoja v teh sklepnih predlogih je podprta tudi a sodbo Sodišča Deutsche Post/Komisija ( 20 ), v kateri je bilo odločeno, da lahko odločba, ki je bila razglašena za nično, še vedno pravno učinkuje. Ker je bila v navedeni zadevi ničnostna tožba vložena, preden je Splošno sodišče izdalo sodbo, s katero je sporno odločbo razglasilo za nično (in jo tako retroaktivno izključilo iz pravnega reda), je bilo treba dopustnost navedene tožbe oceniti glede na čas njene vložitve, saj je negativna odločba iz leta 2002 še vedno veljala in je bila še naprej del pravnega reda Unije.

55.

Nazadnje je treba poudariti, da je nemški zakonodajalec pravno učinkovanje tudi navedel kot cilj. ( 21 )

56.

Menim, da bi bilo treba trditve, ki se skušajo sklicevati na dejstvo, da sta nacionalni sodišči odločbo BNetzA iz leta 2011 razglasili za nezakonito, zavrniti kot neutemeljene.

57.

Družba AZ in Nemčija v bistvu trdita, da je Splošno sodišče zlasti v točki 86 izpodbijane sodbe napačno razlagalo pojem „davek“ v smislu členov 30 in 110 PDEU in tako odločilo, da sporna dodatna dajatev ustreza navedenemu pojmu. Drži, da se Splošno sodišče pri utemeljevanju dejstva, da je obveznost pobiranja dodatne dajatve, povezane z uporabo omrežja, tudi lahko davek, sklicuje na pojem davka v smislu členov 30 in 110 PDEU.

58.

Kakor je pojasnjeno v točki 39 teh sklepnih predlogov, je treba pojem davka iz členov 30 in 110 PDEU razlagati široko.

59.

V sodbi Essent Netwerk Noord (točka 40) je Sodišče odločilo, da „člena [30 in 110 PDEU] […] dodatno zasledujeta cilj nasprotovanja kakršnemu koli nacionalnemu davčnemu mehanizmu, namenjenemu diskriminaciji proizvodov, ki prihajajo iz drugih držav članic ali so tja namenjeni, tako da je oviran prosti pretok znotraj [EU] v običajnih pogojih konkurence“ (moj poudarek).

60.

Kakor je bilo ugotovljeno v točki 42 teh sklepnih predlogov, iz pojma „davek“ v smislu členov 30 in 110 PDEU izhaja, da ni pomembno, kdo je dolžan plačati davek. Odločilno je, ali se davek nanaša na zadevni proizvod ali na dejavnost, ki je nujno povezana z navedenim proizvodom.

61.

V obravnavanih zadevah se sporna dodatna dajatev pobira v zvezi z uporabo omrežja. Po pravilni presoji Splošnega sodišča je dejstvo, da dodatna dajatev ni plačilo za uporabo omrežja, temveč obvezna dajatev, odločilno za to, da se opredeli kot davek.

62.

Družba AZ se skuša sklicevati na trditev, da v prejšnjih zadevah, ki jih je obravnavalo Sodišče, upoštevni proizvod ni bila uporaba omrežja, temveč dobavljena električna energija. Posledično je bilo pomembno le vprašanje, ali se je v razmerju v zvezi z dobavo električne energije pobiral tarifni dodatek, ki ga je bilo treba opredeliti kot davek.

63.

Vendar trditev družbe AZ ni smiselna, kolikor je treba v obravnavanih zadevah v skladu z zgoraj obravnavano sodno prakso Sodišča uporabo omrežja šteti za vmesni proizvod ali natančneje vmesno storitev v smislu členov 30 in 110 PDEU. Splošno sodišče zato po mojem mnenju ni napačno uporabilo prava, ko se je pri opredelitvi davka kot dajatve za dobavljeni proizvod ali storitev sklicevalo na člena 30 in 110 PDEU.

64.

Poleg tega je mogoče rešitev vprašanja glede obvezne narave dajatve kot pogoja za ugotovitev obstoja državnih sredstev izpeljati iz obstoječe sodne prakse Sodišča, kolikor sta obravnavani zadevi podobni dejanskemu položaju, ki je bil podlaga za sodbo Essent Netwerk Noord.

65.

Sodba Essent Netwerk Noord se je nanašala na davek na Nizozemskem. Operater omrežja (ki so ga v celoti nadzirali javni organi) je od domačih kupcev električne energije pobiral davek (cenovno doplačilo) na uporabo svojega elektroenergetskega omrežja. Podobno kot v obravnavanih zadevah je bil v sodbi Essent Netwerk Noord navedeni davek določen z nacionalnim pravom, operater pa je od odjemalcev pobiral denar in tako financiral državno pomoč.

66.

Splošno sodišče se je pravilno oprlo na sodbo v navedeni zadevi in v izpodbijani sodbi v točki 60 poudarilo, da „je Sodišče ugotovilo, da je bilo breme za preneseno električno energijo, določeno v skladu z objektivnimi merili in z zakonodajo naloženo odjemalcem električne energije, ki so ga pobirali operaterji sistemov, ‚dajatev‘, katere vir je bilo državno sredstvo“.

67.

V sodbi Essent Netwerk Noord je Sodišče navedlo več ugotovitev, pomembnih za potrebe obravnavanih pritožb.

68.

Prvič, Sodišče je ugotovilo, da ni pomembno, ali se davek nanaša na sam proizvod, na primer električno energijo, oziroma ali se bo davek nanašal na dejavnost, ki je nujno povezana s proizvodom, na primer prenos električne energije (sodba Essent Netwerk Noord, točka 44). V obravnavanih zadevah se davek nanaša na prenos električne energije.

69.

Drugič, Sodišče poudarja, da je dejstvo, da je doplačilo enostransko naloženo breme, odločilno za obstoj davka (sodba Essent Netwerk Noord, točka 45). V obravnavanih zadevah je bila z odločbo BNetzA iz leta 2011 operaterjem distribucijskega sistema na pravno zavezujoč način naložena obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve od uporabnikov omrežja (točka 98 izpodbijane sodbe).

70.

Tretjič, Sodišče je razsodilo, da „ni pomembno, da finančnega bremena ne obračunava država“ (sodba Essent Netwerk Noord, točka 46). V obravnavanih zadevah so bili za pobiranje sporne dodatne dajatve odgovorni operaterji distribucijskega sistema.

71.

Nazadnje, v obravnavanih zadevah je bila sporna dodatna dajatev podobno kot v položaju, ki je bil podlaga za sodbo Essent Netwerk Noord, namenjena kritju stroškov uporabe omrežja, ki bi jih nemški pasovni odjemalci običajno morali sami nositi.

72.

Oprostitev plačila omrežnine za pasovne odjemalce je tako izboljšala njihov konkurenčni položaj. Zaradi davčnega statusa sporne dodatne dajatve v obravnavanih zadevah bi bilo primerno navedena sredstva opredeliti kot državna sredstva v smislu člena 107(1) PDEU. To bi bilo skladno tudi s sodno prakso, v skladu s katero financiranje prednosti prek prihodka od davka pomeni, da prednost izhaja iz državnega sredstva. ( 22 )

73.

Menim, da je poleg sodbe Essent Netwerk Noord zlasti upoštevna tudi sodba FVE Holýšov I. Dejansko stanje pri obeh je podobno tistemu v obravnavanih zadevah, poleg tega pa obe kažeta, da je Sodišče dejansko že obravnavalo vprašanja, postavljena v obravnavanih pritožbah.

74.

V sodbi FVE Holýšov I je Sodišče pojasnilo, da ni pomembno, ali je zadevni mehanizem financiranja v nacionalnem pravu opredeljen kot davek ali davku podobna dajatev. Pravo Unije o državnih pomočeh se ukvarja le z vedenjem, da se taka dajatev pobira ter da je naložena enostransko in z aktom države.

75.

Sodišče je v obeh navedenih sodbah ugotovilo, da gre za obveznost enostranskega pobiranja denarja in zato državna sredstva. To vprašanje nas privede do novejše sodbe DOBELES HES (točka 34), ki dodatno pojasnjuje sodbo Essent Netwerk Noord. Menim, da je ta pomembna za rešitev obravnavanih pritožb.

76.

V tej točki 34 je Sodišče navedlo, da je „[n]a drugem mestu, v zvezi s pogojem, da se prednost dodeli ,iz državnih sredstev‘, o katerem ravno sprašuje predložitveno sodišče, […] Sodišče razsodilo, da so zneski, ki izhajajo iz doplačila, ki ga je država naložila odjemalcem električne energije, podobni dajatvi, ki bremeni električno energijo, in izvirajo iz ‚državnih sredstev‘ v smislu člena 107(1) PDEU“. ( 23 )

77.

Naj poudarim, da je v sodbi DOBELES HES v točkah 36 in 37 poleg sodne prakse iz sodbe Essent Netwerk Noord dodatno pojasnjena druga obstoječa sodna praksa (zlasti iz sodbe EEG 2012, točki 70 in 71).

78.

Sodišče je poudarilo razliko med sodbama EEG 2012 in DOBELES HES. Pojasnilo je, da v prvi zadevi ni bilo obveznega prispevka, ker pobiranje dajatve EEG ni bilo pravno zavezujoče in je potekalo le na prostovoljni podlagi. Sodišče je zato jasno poudarilo, da je pri ugotavljanju, ali je zadevna dajatev obvezen prispevek, odločilna obvezna narava. Zgolj to, da je denar prenesen ali da se lahko prenese, samo po sebi ni dovolj. V obravnavanih zadevah pa je šlo prav za obveznost pobiranja davka (ali dajatve), medtem ko se sodba EEG 2012 ni nanašala na davek.

79.

V nasprotju s položajem v sodbi EEG 2012 pobiranje sporne dodatne dajatve v obravnavanih zadevah ni poslovna odločitev operaterjev omrežij, temveč se izvaja na podlagi pravnih določb (zlasti odločbe BNetzA).

80.

Zato je nujno razlikovati sporni mehanizem financiranja v obravnavanih zadevah in zadevni mehanizem v sodbi EEG 2012. V obravnavanih zadevah in v nasprotju s položajem v sodbi EEG 2012 je obstoj dodatne dajatve sam po sebi dovolj, da se ta opredeli za državna sredstva.

81.

Kar zadeva drugo od dveh meril iz sodbe EEG 2012 – to je državni nadzor (pristojnost za razpolaganje) nad samimi sredstvi ali subjektom, ki upravlja navedena sredstva –, sta merili, kot je razvidno zgoraj, alternativni, ne pa kumulativni.

82.

Če bi v sodbi EEG 2012 obstajala obvezna dodatna dajatev, obravnava Sodišča v točki 72 navedene sodbe ne bi bila potrebna.

83.

Sodišče je namreč ravno zaradi neizpolnjenosti pogojev v točki 71 ugotovilo, da mora razlogovanje nadaljevati v točki 72.

84.

Sodišče je v točki 71 navedene sodbe razsodilo, da „[d]ejstvo, ki ga je ugotovilo Splošno sodišče […], da je bilo ‚v praksi‘ finančno breme, ki izvira iz dajatve EEG, prevaljeno na končne odjemalce in je bilo zato ‚z vidika svojih učinkov primerljivo dajatvi, ki bremeni potrošnjo električne energije‘, ne zadostuje za ugotovitev, da je imela dajatev EEG enake značilnosti kot dodatek k ceni električne energije, ki ga je preučilo Sodišče v sodbi [Essent Netwerk Noord]“.

85.

Sodišče je zato točko 72 začelo z besedo „Zato“: „Zato je treba preveriti, ali je Splošno sodišče na podlagi drugih dveh elementov, […] na katera je opozorilo […] v točki 62 te sodbe, vseeno lahko sklepalo, da sredstva, pridobljena z dajatvijo EEG, pomenijo državna sredstva, ker ostajajo stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo javnim organom […]. Če se izhaja iz te domneve, ni pomembno, ali bi bilo dajatev EEG mogoče opredeliti kot ‚dajatev‘ ali ne“.

86.

Drugače povedano, položaj v sodbi EEG 2012 je bil popolnoma drugačen kot v obravnavanih zadevah.

87.

V sodbi EEG 2012 je nemški zakonodajalec elektroenergetskim podjetjem dovolil pobiranje nekaterih dajatev, vendar je bila to zgolj možnost, in ne obveznost. Država je operaterjem omogočila izbiro: če so izbrali navedeno možnost, je bilo treba pobrani denar uporabiti za poseben namen, ki ga je določila država (namenjen je bil namreč nadomestitvi dodatnih stroškov, povezanih z energijo iz obnovljivih virov). Zato je Sodišče v navedeni zadevi odločilo, da država ni nadzorovala navedenih sredstev, ker ni bilo obveznosti pobiranja navedenih dajatev.

88.

Iz navedenih preudarkov in sodne prakse izhaja, da je šlo pri sporni dodatni dajatvi, kot je ugotovila Komisija v spornem sklepu, za pravno zavezujoče pobiranje davka, enako pa je ugotovilo tudi Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče), kar je, kot je bilo potrjeno nazadnje v sodbi DOBELES HES, dovolj, da se ugotovi, da gre za državna sredstva.

89.

Zato menim, da izpodbijana sodba v zvezi s tem ne temelji na napačni uporabi prava.

90.

Po mojem mnenju bi bilo treba trditve, ki temeljijo na členih 30 in 110 PDEU (pojem „davek“) in sodbi Essent Netwerk Noord ter poznejši sodni praksi (obvezna narava dajatve), zavrniti kot neutemeljene.

91.

Družba AZ in Nemčija v bistvu trdita, da je Splošno sodišče izkrivilo nacionalno pravo, ker obveznost pobiranja sporne dodatne dajatve ni obstajala.

92.

Menim, da opredelitev sporne dodatne dajatve kot davka ne temelji na izkrivljanju nacionalnega prava.

93.

Splošno sodišče je v točki 85 in točkah od 87 do 89 izpodbijane sodbe na podlagi nacionalnega prava (zlasti odločbe BNetzA iz leta 2011) ugotovilo, da se je sporna dajatev pobirala od končnih odjemalcev. Zato je trditev, da „dajatev“, kakor je bila opredeljena v sodbi Essent Netwerk Noord, obstaja le, če jo je dolžen plačati končni odjemalec, brezpredmetna. Nemčija namreč navedene ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z nacionalnim pravom, ki je dejanska ugotovitev, ne more izpodbijati v pritožbenem postopku pred Sodiščem, navedena država članica pa se je dejansko vzdržala, da bi to tudi neposredno storila.

94.

Kakor je pojasnjeno v točkah od 37 do 42 teh sklepnih predlogov, iz sodne prakse izhaja, da ni pomembno, kdo je dolžen plačati davek. Odločilno je, ali se davek nanaša na zadevni proizvod ali na dejavnost, ki je nujno povezana z navedenim proizvodom.

95.

Poleg tega se strinjam s Komisijo, da sta obveznost pobiranja in obveznost plačila dve plati iste medalje ( 24 ), posledično pa je nepomembno tudi vsako ugotavljanje, ali je obveznost plačila, naložena uporabnikom omrežja, izhajala iz nacionalne zakonodaje ali odločbe BNetzA iz leta 2011.

96.

V zvezi s tem v nasprotju s trditvami družbe AZ dejstvo, da odločba BNetzA iz leta 2011 ni določila kazni za nepobiranje sporne dodatne dajatve, ni odločilno. BNetzA je izvajala običajne nadzorne pristojnosti v razmerju do operaterjev prenosnega sistema in bi jim lahko izdala zavezujoče odločbe, če ne bi izpolnili svojih obveznosti. ( 25 )

97.

Po mojem mnenju iz tega izhaja, da bi bilo treba trditve, ki temeljijo na izkrivljanju nacionalnega prava in neobstoju obveznosti pobiranja sporne dodatne dajatve ter neobstoju obveznosti njenega plačila, zavrniti kot neutemeljene.

98.

V nasprotju z navedbami Splošnega sodišča v točkah od 91 do 95 izpodbijane sodbe družba AZ trdi, da nacionalni organi operaterjem omrežij niso priznali popolne nadomestitve izgube prihodkov in stroškov, nastalih zaradi oprostitve plačila omrežnine. V točki 92 izpodbijane sodbe naj bi napačno sklepalo o obstoju davka.

99.

V nasprotju s trditvami družbe AZ je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da je sporna dodatna dajatev omogočila popolno nadomestitev izgube, ki so jo operaterji omrežij utrpeli zaradi oprostitev plačila omrežnine. To je izhajalo iz člena 19(2), šesti in sedmi stavek, StromNEV iz leta 2011 ( 26 ) in iz odločbe BNetzA iz leta 2011. Za presojo dodatne dajatve po pravu Unije o državnih pomočeh je bilo pomembno dejstvo, da sta se oprostitev pasovnih odjemalcev plačila omrežnine in posledična prednost v celoti financirali z dodatno dajatvijo. ( 27 )

100.

Vendar je Splošno sodišče v točki 95 izpodbijane sodbe pravilno zavrnilo trditev, da ni bilo nobenega zakonitega mehanizma za zagotovitev popolne nadomestitve utrpljene izgube (zlasti zaradi nezmožnosti prevalitve stroškov sporne dodatne dajatve v primeru neizterljivih terjatev). Opredelitev sporne dodatne dajatve kot davku podobne dajatve namreč zadostuje, da se prihodki iz navedene dajatve štejejo za državna sredstva, pri čemer ni treba, da se država zaveže nadomestiti izgube, nastale zaradi neplačila navedene dodatne dajatve, zlasti v primeru neizterljivih terjatev.

101.

Po mojem mnenju iz tega sledi, da bi bilo treba trditve, ki temeljijo na neobstoju popolnega povračila izgube prihodkov in stroškov, zavrniti kot neutemeljene.

102.

Menim tudi, da iz vseh navedenih preudarkov sledi, da bi bilo treba drugi sklop trditev, ki sta jih navedli družba AZ in Nemčija, zavrniti kot brezpredmeten ali neutemeljen.

103.

Družba AZ v bistvu trdi, da izpodbijana sodba temelji na napačni uporabi prava, ker je Splošno sodišče na podlagi napačnega opisa nacionalnega prava štelo, da obstaja državni nadzor nad sredstvi, ustvarjenimi s sporno dodatno dajatvijo. V bistvu trdi, da naj zahteve države v zvezi z zneskom dodatne dajatve iz točk 101 in 102 izpodbijane sodbe, ki naj bi podpirale navedeno ugotovitev, ne bi nikoli obstajale in da naj drugi preudarki glede državnega nadzora (točke od 105 do 112 izpodbijane sodbe) ne bi bili prepričljivi.

104.

Nemčija v bistvu trdi, da so členi od 64 do 66 in člen 77 izpodbijane sodbe v protislovju s členoma 99 in 100 navedene sodbe. Kar zadeva sodno prakso Sodišča, sta odločilna nadzor nad zadevnimi sredstvi in pristojnost za razpolaganje z njimi. Trdi tudi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da za odločitev, da je v tem primeru obstajala obvezna dajatev, ni bilo odločilno razmerje med dobaviteljem in končnim odjemalcem električne energije, ker se sporna dodatna dajatev ne pobira za porabo električne energije, temveč uporabo omrežja.

105.

Glede na alternativnost obeh meril iz moje zgornje presoje že sam obstoj davka zadostuje za potrditev državne narave sredstev. Ker je v obravnavanih zadevah merilo „davka“ izpolnjeno in ker je presoja Splošnega sodišča v zvezi s tem pravilna, je tretji sklop trditev v obravnavanih pritožbah brezpredmeten ter ga ni treba več preučevati.

106.

Zato bom zgolj zaradi celovitosti podala naslednje pripombe.

107.

Kljub temu, da je merilo „davka“ izpolnjeno in lahko Splošno sodišče – ter zdaj v pritožbenem postopku Sodišče – o tem preneha presojati, bi bilo treba v obravnavani zadevi vseeno pritrditi presoji merila „državnega nadzora“, ki jo je opravilo Splošno sodišče.

108.

Dodatni stroški, ki izhajajo iz oprostitve plačila omrežnine za nekatere odjemalce, so bili na končne odjemalce prevaljeni v skladu z zavezujočimi odločbami prava zadevne države članice. ( 28 ) Poleg tega je mehanizem sporne dodatne dajatve operaterjem omrežja zagotavljal popolno nadomestitev izgube prihodka, saj je bil znesek navedene dodatne dajatve prilagojen višini sredstev, potrebnih zaradi sporne oprostitve. ( 29 )

109.

Kar zadeva trditev družbe AZ, da država ni predpisala zneska navedene dodatne dajatve, je dovolj poudariti, da operaterji prenosnega sistema niso imeli manevrskega prostora pri določanju te dajatve in da je, kakor je Splošno sodišče pravilno odločilo v točki 100 izpodbijane sodbe, obstajal državni nadzor nad sredstvi, tj. nad celotnim mehanizmom pobiranja in dodeljevanja sporne dodatne dajatve.

110.

Družba AZ in Nemčija, ki se skušata sklicevati na sodbo EEG 2012, trdita, da je izključna dodelitev sredstev, ustvarjenih s sporno dodatno dajatvijo, izključevala obstoj državnega nadzora. Vendar, kakor je Splošno sodišče pravilno pojasnilo v točkah 110 in 111 izpodbijane sodbe, Sodišče v navedeni sodbi ni spremenilo mnenja v primerjavi s svojo ustaljeno sodno prakso – ki je bila poleg tega potrjena z novejšo sodno prakso ( 30 ) – temveč se je omejilo na ugotovitev, da ob neobstoju drugih elementov ta element sam po sebi ni bil odločilen za dokaz obstoja takega nadzora. Splošno sodišče je v obravnavanih zadevah ugotovilo še en tak element: obstoj davka.

111.

Trditev, da ni državnega nadzora nad celotnim mehanizmom pobiranja sporne dodatne dajatve, je v protislovju z dejstvom, da obstaja zavezujoča namembnostna povezava med sporno dodatno dajatvijo (kot davku podobno dajatvijo) na eni strani in pomočjo, odobreno v obliki oprostitve plačila omrežnine, na drugi strani. V skladu s sodno prakso Sodišča v primeru obstoja take povezave med ukrepom pomoči in njegovim financiranjem iz obstoja davka, ki se uporablja za financiranje pomoči v podrobno opredeljenem deležu, samodejno izhaja, da je pomoč odobrena iz državnih sredstev (to je prihodka od davka). ( 31 )

112.

Nazadnje, trditve družbe AZ, v katerih navaja, da so pravila v zvezi s sporno dajatvijo v zadevi, v kateri je bila izdana sodba EEG 2012, strožja od tistih, ki urejajo sporno dodatno dajatev v obravnavanih zadevah, niso utemeljene. Nasprotno, menim, da se zdijo pravila, ki urejajo sporno dodatno dajatev v obravnavanih zadevah, strožja od tistih v zvezi s sporno dajatvijo v zadevi EEG 2012, ker obravnavana dodatna dajatev temelji na zavezujočih pravnih določbah, medtem ko je šlo v navedeni zadevi za poslovno/prostovoljno odločitev operaterjev omrežij.

113.

Po mojem mnenju iz tega izhaja, da bi bilo treba tretji sklop trditev, ki jih navajata družba AZ in Nemčija, zavrniti kot brezpredmeten in vsekakor kot neutemeljen.

114.

Zato bi bilo treba tretji pritožbeni razlog družbe AZ in edini pritožbeni razlog Nemčije, kolikor se nanašata na pogoj v zvezi z obstojem ukrepa iz državnih sredstev, zavrniti kot neutemeljena.

115.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj: (i) zavrne prvi razlog nasprotnih pritožb Komisije; ter (ii) zavrne tretji pritožbeni razlog družbe AZ in edini pritožbeni razlog Zvezne republike Nemčije, kolikor se nanašata na pogoj v zvezi z obstojem ukrepa iz državnih sredstev.