1.

Predmet predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bezirksgericht Bleiburg (okrajno sodišče v Pliberku, Avstrija) na podlagi člena 267 PDEU, je razlaga člena 18, prvi odstavek, PDEU, člena 8 Uredbe (ES) št. 1393/2007 ( 2 ) ter členov 36 in 39 Uredbe (EU) št. 1215/2012 ( 3 ) v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in členom 4(3) PEU.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo LKW Walter Internationale Transportorganisation AG (v nadaljevanju: tožeča stranka) ter CB in drugimi (v nadaljevanju: tožene stranke), tremi družbeniki avstrijske odvetniške pisarne, ki je tožečo stranko zastopala v postopku izvršbe v Sloveniji. Ker tožene stranke niso vložile ugovora zoper sklep o izvršbi, vročen tožeči stranki, v roku osmih dni, ki je določen v slovenski zakonodaji, je ta sklep postal pravnomočen in izvršljiv, zaradi česar je morala tožeča stranka izpolniti terjatev, ki je bila ugotovljena v navedenem sklepu. V teh okoliščinah je tožeča stranka pri predložitvenem sodišču vložila tožbo proti toženim strankam s sklicevanjem na dejstvo, da so bile tožene stranke kot odvetniki odgovorne za to, da so slovenska sodišča zavrnila ugovor, ker je bil vložen prepozno; na tej podlagi je tožeča stranka zahtevala povračilo zneska, ki ga je morala plačati na podlagi postopka izvršbe. Tožene stranke v podporo svoji obrambi trdijo, da zadevna slovenska zakonodaja ni v skladu s pravom Unije, ker ne zagotavlja učinkovitega spoštovanja pravice naslovnika sodnega pisanja do obrambe. Poleg tega menijo, da je ta ureditev diskriminatorna, ker naj bi po njihovem mnenju strankam s sedežem v Sloveniji omogočala, da neupravičeno pridobijo korist od posebnosti te ureditve glede na stranke s sedežem v drugih državah članicah.

3.

Sodišče ima v obravnavani zadevi priložnost, da razvije svojo sodno prakso, ki se nanaša na pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah, zlasti v zvezi s pošiljanjem sodnih in izvensodnih pisanj, ki naj bi bila vročena v drugi državi članici. Sodišče mora zgoraj navedeni uredbi razlagati tako, da se dosežejo cilji, ki jim sledita, in sicer izboljšanje učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov ter zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ne da bi se pri tem oslabilo učinkovito spoštovanje pravice naslovnikov zadevnega sodnega pisanja do obrambe. ( 4 ) Ker namen navedenih uredb ni poenotenje civilnega procesnega prava v celoti, temveč se opirata na postopke, ki so jih države članice že uvedle na podlagi svoje procesne avtonomije, da bi zagotovile pošiljanje sodnih in izvensodnih pisanj v območju svobode, varnosti in pravice, ( 5 ) je Sodišče pozvano, naj preuči, ali zadevna slovenska zakonodaja izpolnjuje zahteve prava Unije.

4.

Člen 8 Uredbe št. 1393/2007, naslovljen „Zavrnitev sprejema pisanja“, določa:

„1.   Organ za sprejem z uporabo standardnega obrazca iz Priloge II pouči naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja za vročitev v trenutku vročitve ali tako, da pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu, in sicer če ni sestavljeno v enem od naslednjih jezikov ali mu ni priložen prevod v enega od naslednjih jezikov:

2.   Če je organ za sprejem obveščen, da naslovnik zavrača prejem pisanja v skladu z odstavkom 1, o tem […] nemudoma obvesti organ za pošiljanje ter vrne zaprosilo in pisanja, za katera se zahteva prevod.

3.   Če je naslovnik zavrnil sprejem pisanja v skladu z odstavkom 1, se lahko vročitev pisanja naslovniku opravi tako, da se mu v skladu z določbami te uredbe vroči pisanje, ki mu je priložen prevod v jezik iz odstavka 1. V tem primeru je dan vročitve pisanja datum, na katerega se v skladu s pravom zaprošene države članice vroči pisanje, ki mu je priložen prevod. Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan vročitve začetnega pisanja, določen v skladu s členom 9(2).

4.   Za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 se prav tako uporabljajo odstavki 1, 2 in 3.

5.   Za namene odstavka 1 […] organ ali oseba, če se pisanje vroča v skladu s členom 14, [pouči] naslovnika, da lahko zavrne sprejem pisanja in da mora zavrnjeno pisanje poslati tem predstavnikom, organu oziroma osebi.“

5.

Člen 9 te uredbe, naslovljen „Dan vročitve“, določa:

„1.   Brez poseganja v člen 8 je dan vročitve pisanja v skladu s členom 7 datum, na katerega se vročitev opravi v skladu s pravom zaprošene države članice.

2.   Kadar pa je treba v skladu s pravom države članice pisanje vročiti v določenem roku, se v zvezi s prosilcem upošteva dan, ki ga določa pravo te države članice.

3.   Za načine pošiljanja in vročitve sodnih pisanj iz oddelka 2 se prav tako uporabljata odstavka 1 in 2.“

6.

Priloga I k navedeni uredbi med drugim vključuje potrdilo o vročitvi ali nevročitvi pisanj, ki v točki 12.3 določa:

„Naslovnik pisanja je bil pisno poučen, da lahko zavrne sprejem pisanja, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma če ji ni priložen prevod v enega od teh jezikov.“

7.

Standardni obrazec v Prilogi II k navedeni uredbi, naslovljen „Obvestilo naslovnika glede pravice do zavrnitve sprejema pisanja“, vsebuje naslednje opozorilo za naslovnika pisanja:

„Sprejem pisanja lahko zavrnete, če ni sestavljeno v jeziku, ki ga razumete, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov.

Če želite uveljaviti to pravico, morate zavrniti sprejem pisanja v trenutku vročitve, in sicer neposredno pri osebi, ki pisanje vroča, ali pisanje vrniti na spodaj navedeni naslov v roku enega tedna z izjavo, da sprejem zavračate.“

8.

Ta standardni obrazec vsebuje tudi „Izjavo naslovnika“, ki jo mora ta podpisati, če zavrne sprejem zadevnega pisanja, in ki se glasi:

„Zavračam sprejem priloženega pisanja, ker ni sestavljeno v jeziku, ki ga razumem, ali v uradnem jeziku ali v enem od uradnih jezikov kraja vročitve, oziroma mu ni priložen prevod v enega od teh jezikov.“

9.

Nazadnje, v tem standardnem obrazcu je navedeno, da mora v tem primeru naslovnik navesti jezik oziroma jezike, ki jih razume med uradnimi jeziki Unije.

10.

Uredba št. 1393/2007 je bila razveljavljena z Uredbo (EU) 2020/1784, ( 6 ) ki se uporablja šele od 1. julija 2022.

11.

Člen 36(1) Uredbe št. 1215/2012, ki spada v oddelek 1, naslovljen „Priznanje“, poglavja III, naslovljenega „Priznanje in izvršitev“, določa:

„Sodna odločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.“

12.

Oddelek 2, naslovljen „Izvršitev“, iz poglavja III med drugim vsebuje člen 39, ki določa:

„Sodna odločba, ki je izdana v državi članici in je izvršljiva v tej državi članici, je izvršljiva tudi v drugih državah članicah, ne da bi jo bilo treba razglasiti za izvršljivo.“

13.

Oddelek 3, naslovljen „Zavrnitev priznanja in izvršitve“, v navedenem poglavju III vsebuje pododdelek 1, naslovljen „Zavrnitev priznanja“, in pododdelek 2, naslovljen „Zavrnitev izvršitve“.

14.

Člen 45 v pododdelku 1 določa:

„1.   Priznanje sodne odločbe se zavrne na zahtevo katere koli zainteresirane stranke:

[…]

[…]“

15.

Člen 46 v pododdelku 2 določa:

„Na zahtevo osebe, zoper katero se zahteva izvršitev, se izvršitev sodne odločbe zavrne na podlagi tega, da obstaja eden od razlogov iz člena 45.“

16.

Člen 1295 avstrijskega splošnega civilnega zakonika (Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch (v nadaljevanju: ABGB) določa:

„1. Vsaka oseba ima pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki ji jo je povzročil po svoji krivdi; škoda je lahko povzročena s kršitvijo pogodbene obveznosti ali pa ni povezana s pogodbo.

2. Za povzročitev škode odgovarja tudi tisti, ki namerno povzroči škodo na način, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vendar le če je bila škoda povzročena med izvrševanjem pravice in če je bil očiten namen izvrševanja te pravice drugemu povzročiti škodo.“

17.

V členu 1299 ABGB je navedeno:

„Kdor se javno opredeli, da opravlja funkcijo, se ukvarja z umetnostjo, opravlja poklic ali obrt, ali kdor prostovoljno prevzame posel, ki zahteva umetniško znanje ali neobičajne veščine, s tem pokaže, da razpolaga s potrebnimi neobičajnimi veščinami in znanji, zato mora odgovarjati, če teh nima. Če pa je tisti, ki je tej osebi zaupal posel, vedel za njeno neizkušenost ali bi zanjo ob običajni skrbnosti moral vedeti, potem za to pomoto enako odgovarja sam.“

18.

V členu 1300 ABGB je navedeno:

„Izvedenec odgovarja tudi takrat, kadar na področjih, za katera je imenovan, za plačilo po pomoti svetuje v škodo. Razen v tem primeru svetovalec odgovarja le za škodo, ki jo je zavestno povzročil drugemu s svetovanjem.“

19.

Člen 9 zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), naslovljen „Pravna sredstva in krajevna pristojnost višjega sodišča pri izvršbi na podlagi verodostojne listine“, določa:

„Zoper sklep, izdan na prvi stopnji, je dovoljena pritožba, razen če zakon določa drugače. Pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi, s katerim je predlogu ugodeno, je ugovor.

Pritožbo in ugovor je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, če ni v zakonu drugače določeno.

Pravočasna in dovoljena pritožba se vroči v odgovor nasprotni stranki, če ji je bil vročen tudi sklep sodišča prve stopnje, zoper katerega je bila vložena pritožba.

Zoper sklep, izdan o ugovoru, je dovoljena pritožba.

Pritožba in ugovor ne zadržita postopka, če ni v zakonu drugače določeno.

Odločba o pritožbi je pravnomočna.

[…]“

20.

Člen 53 ZIZ, naslovljen „Ugovor kot edino dolžnikovo pravno sredstvo“, določa:

„Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom, razen če izpodbija samo odločitev o stroških.

Ugovor mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen.

[…]“

21.

Člen 61 ZIZ, naslovljen „Ugovor zoper sklep na podlagi verodostojne listine“, določa:

„Za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo določbe 53. in 54. člena tega zakona […].

Če se z ugovorom iz prejšnjega odstavka izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru.

[…]“

22.

Tožeča stranka je družba, vpisana v avstrijski sodni register, ki opravlja dejavnost mednarodnih prevozov blaga. Tožene stranke so družbeniki odvetniške pisarne s sedežem v Celovcu (Avstrija), ki je tožečo stranko zastopala v postopku izvršbe v Sloveniji.

23.

Družba Transport Gaj d.o.o. je v okviru tega postopka rubila 25 terjatev tožeče stranke do številnih slovenskih podjetij. Okrajno sodišče v Ljubljani (Slovenija) je tožeči stranki 30. oktobra 2019 po pošti vročilo sklep o izvršbi v slovenskem jeziku zaradi plačila 17.610 EUR. Ta sklep o izvršbi je bil izdan le na podlagi računov, ne da bi se prej zbrala stališča tožeče stranke.

24.

Navedeni sklep je v pravni oddelek tožeče družbe z internim dopisom prispel šele 4. novembra 2019. Tožeča stranka je 5. novembra 2019 po izmenjavi informacij med tožečo stranko in toženimi strankami o naravi in posledicah posredovanega pisanja zaprosila, naj tožene stranke vložijo ugovor zoper sklep o izvršbi. Med dokumenti, ki jih je tožeča stranka poslala toženim strankam, je bila fotokopija ovojnice, iz katere je razvidno, da je tožeča stranka sklep dejansko prejela 30. oktobra 2019.

25.

Tožene stranke so 11. novembra 2019 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložile obrazložen ugovor zoper ta sklep.

26.

Tožene stranke so 12. novembra 2019 prejele poziv tega sodišča, naj v roku osmih dni plačajo stroške postopka v višini 55 EUR, ki so bili nato pravočasno plačani.

27.

Navedeno sodišče je 10. decembra 2019 s sklepom ugovor zavrglo kot prepozen, ker naj bi bil ta vložen več kot osem dni po vročitvi sklepa o izvršbi.

28.

Tožene stranke so nato v imenu tožeče stranke zoper ta sklep vložile pritožbo, v kateri so se sklicevale na protiustavnost osemdnevnega roka za vložitev ugovora in navedle, da tako kratek rok ni v skladu s pravom Unije. Višje sodišče v Mariboru (Slovenija) je to pritožbo zavrnilo. S tem je postal sklep o izvršbi pravnomočen in izvršljiv, zaradi česar je tožeča stranka plačala celotno terjatev.

29.

V teh okoliščinah je tožeča stranka pri Okrajnem sodišču v Pliberku vložila tožbo proti toženim strankam, v kateri je trdila, da so bile v vlogi odvetnikov odgovorne za zavrnitev ugovora zoper sklep o izvršbi slovenskih sodišč, in na tej podlagi zahtevala vračilo zneska, plačanega na podlagi postopka izvršbe, in sicer 22.168,09 EUR, kar ustreza vrednosti glavnega zahtevka skupaj z obrestmi in stroški postopka.

30.

To sodišče je 10. julija 2020 izdalo plačilni nalog zoper tožene stranke v višini zahtevanega zneska.

31.

Te so zoper ta plačilni nalog vložile ugovor.

32.

Tožene stranke v podporo svoji obrambi navajajo, da osemdnevni rok za vložitev obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, kot ga določa slovenska zakonodaja, ni v skladu s pravom Unije, natančneje s členoma 36 in 39 Uredbe št. 1215/2012, členom 8 in členom 19(4) Uredbe št. 1393/2007, členom 18, prvi odstavek, PDEU in členom 47 Listine. Poleg tega navajajo, da so bile informacije glede možnosti zavrnitve sprejema sklepa o izvršbi, ki so bile pismu sicer priložene v nemškem jeziku, vložene med ostalih dvanajst strani sklepa. Poleg tega naj navedeni sklep ne bi bil izvršljiv zunaj Slovenije v smislu členov 36 in 39 Uredbe 1215/2012. Zato naj bi dejstvo, da je sklep izvršljiv na ozemlju te države članice, pomenilo diskriminacijo tožeče stranke glede na sedež na podlagi člena 18, prvi odstavek, PDEU.

33.

Po mnenju predložitvenega sodišča bi osemdnevni rok za vložitev obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi, izdan po skrajšanem postopku izvršbe, v katerem se predlog vloži po elektronski poti na podlagi verodostojne listine – v obravnavani zadevi računov – ki ga določa slovenska zakonodaja, lahko povzročil tveganje, da toženec zoper tak sklep ne bi mogel pravočasno vložiti obrazloženega ugovora. To tveganje naj bi bilo še večje, če ima toženec sedež v drugi državi. Ta rok bi torej lahko bil v nasprotju s členoma 36 in 39 Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 47 Listine. Če bi bila ugotovljena taka nezdružljivost, slovenska sodišča tega roka ne bi smela upoštevati v postopku izvršbe. V tem primeru bi bile tožene stranke pravočasno vložile ugovor.

34.

V zvezi s tem predložitveno sodišče trdi, da je Sodišče v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska (C‑176/17, EU:C:2018:711; v nadaljevanju: sodba Profi Credit Polska), glede drugih instrumentov prava Unije odločilo, da štirinajstdnevni rok za vložitev ugovora zoper plačilni nalog, izdan na podlagi menice, in postopkovne zahteve, da se izogne prekluziji, pomenijo nezanemarljivo tveganje, da potrošnik ne bo vložil ugovora ali da ta ne bo dopusten.

35.

V zvezi z razlago člena 8 Uredbe št. 1393/2007 se to sodišče sprašuje, kdaj začne teči rok za vložitev ugovora zoper vročeno pisanje. V zvezi s tem meni, da je treba za ugotovitev, ali je bila pravica do pravnega sredstva izvršena v roku, ki ga določa zakonodaja države članice, ki je vročila obvestilo, počakati do izteka enotedenskega roka za vrnitev vročenega pisanja.

36.

Predložitveno sodišče je v dvomih tudi glede tega, ali je slovenska ureditev roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi združljiva s členom 18 PDEU, ker meni, da taka ureditev bolj prizadene tožence s sedežem v drugih državah članicah, ki morajo dodatno ukrepati in si priskrbeti prevod vročenega pisanja.

37.

V teh okoliščinah je Bezirksgericht Bleiburg (okrajno sodišče v Pliberku) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

38.

Predložitveni sklep z dne 6. novembra 2020 je v sodno tajništvo Sodišča prispel 8. januarja 2021.

39.

Stranke iz postopka v glavni stvari in Evropska komisija so pisna stališča predložile v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča.

40.

Sodišče je na podlagi člena 61(1) Poslovnika Vlado Republike Slovenije 9. novembra 2021 pozvalo, naj odgovori na vprašanja. Pisni odgovori na ta vprašanja so bili predloženi v za to določenem roku.

41.

Sodišče je v skladu s členom 76(2) Poslovnika sklenilo, da bo o zadevi odločilo brez obravnave.

42.

Vročitev pisanja o začetku postopka je bistvenega pomena v civilnem postopku, saj so od nje odvisne informacije, ki jih ima toženec. V čezmejnih sporih jezikovne razlike in razlike med postopkovnimi sistemi ovirajo ustrezno obveščanje toženca in s tem načelo enakosti orožij med strankami. Zaradi zavedanja o teh težavah je Zakonodajalec Unije uredil vročitev pisanj o začetku postopka, da bi ta postala učinkovitejša. ( 7 ) Čeprav se pravo Unije nagiba k zagotavljanju posredovanja sodnih in izvensodnih pisanj v območju svobode, varnosti in pravice na podlagi postopkov, ki so jih že uvedle države članice, je bilo treba nekatere stvari kljub temu standardizirati, da se zagotovi ustrezna rešitev zgoraj navedenih težav. ( 8 )

43.

Tako je v primeru pravice do zavrnitve sprejema pisanja iz razlogov, ki se nanašajo na morebitno neznanje jezika, v katerem so sestavljena zadevna pisanja, ki je določena v členu 8 Uredbe št. 1393/2007, ki je dragocen mehanizem za varstvo pravice naslovnika do obrambe. V tem okviru je treba omeniti tudi pravico do zavrnitve priznanja in izvršitve sodne odločbe iz členov 45 in 46 Uredbe št. 1215/2012, če pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje tožencu ni bilo vročeno pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo. Če je namen te sekundarne zakonodaje zagotoviti učinkovito obrambo naslovnika sodnega pisanja, ( 9 ) jih bo treba razlagati ob upoštevanju pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47 Listine. Morebitna upoštevnost razlage člena 18 PDEU izhaja iz potrebe po odpravi pomanjkljivosti, povezanih z raznolikostjo nacionalne zakonodaje na področju civilnega postopka v Uniji. Razlaga teh določb je predmet treh vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.

44.

Učinkovita obramba je odvisna zlasti od časa, ki je za to na voljo, zato so potrebni razumni roki. Prav v ta okvir se umešča vprašanje glede osemdnevnega roka, ki ga določa slovenska zakonodaja. Kot je bilo navedeno v uvodu k tem sklepnim predlogom, ( 10 ) mora Sodišče ugotoviti, ali ta rok in podrobna pravila za njegov izračun izpolnjujejo zahteve pravnega reda Unije. ( 11 ) Ker se drugo vprašanje nanaša le na to, kdaj rok začne teči, medtem ko se prvo nanaša tudi na trajanje roka, menim, da je treba najprej preučiti drugo vprašanje za predhodno odločanje.

45.

Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 8 Uredbe št. 1393/2007 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero začne rok za vložitev ugovora zoper vročeno sodno pisanje v skladu z določbami te uredbe teči od vročitve tega pisanja. Če je tako, se to sodišče sprašuje, ali je treba te določbe razlagati tako, da začne ta rok teči šele po izteku enotedenskega roka iz člena 8(1) te uredbe, v katerem je treba sporočiti zavrnitev sprejema.

46.

Menim, da je odgovor na to vprašanje mogoče izpeljati iz skupne obravnave členov 8 in 9 Uredbe št. 1393/2007 ob upoštevanju člena 47 Listine, kot bom pojasnil v nadaljevanju.

47.

Člen 9 Uredbe št. 1393/2007 določa merila glede datuma, ki ga je treba upoštevati pri vročitvi pisanja. Odstavek 1 tega člena določa načelo, da je dan vročitve pisanja datum, na katerega se vročitev opravi v skladu s pravom zaprošene države članice, da bi se zaščitile pravice naslovnika. Kot jasno izhaja iz te določbe („brez poseganja v člen 8“), se to načelo uporablja, če naslovnik akta ni uveljavljal pravice do zavrnitve sprejema na podlagi člena 8 Uredbe št. 1393/2007.

48.

Člen 8(1) Uredbe št. 1393/2007 določa možnost, da naslovnik, ki mu je treba vročiti pisanje, zavrne njegov sprejem, če to pisanje ni sestavljeno ali mu ni priložen prevod v jeziku, ki ga naslovnik razume, niti v uradnem jeziku izvršitvene države članice ali, če je v tej državi več uradnih jezikov, v uradni jezik ali v enega od uradnih jezikov kraja, kjer je treba opraviti vročitev. V skladu s to določbo mora organ za sprejem naslovnika obvestiti o njegovi pravici, da zavrne sprejem, s standardnim obrazcem iz Priloge II k tej uredbi. Pogoji, pod katerimi je naslovnik obveščen o navedenih informacijah, morajo biti navedeni v skladu s potrdilom o vročitvi ali nevročitvi pisanj iz Priloge I k navedeni uredbi. Člen 8(1) Uredbe št. 1393/2007 določa tudi načina zavrnitve sprejema pisanja, in sicer v trenutku vročitve ali tako, da se pisanje vrne organu za sprejem v enem tednu.

49.

Sodišče je odločilo, da možnost zavrnitve sprejema pisanja, ki se vroča, izhaja iz nujnosti varstva pravice naslovnika tega pisanja do obrambe v skladu z zahtevami poštenega sojenja, ki je določeno v členu 47, drugi odstavek, Listine in členu 6(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950. Čeprav je namen Uredbe št. 1393/2007 predvsem izboljšanje učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov ter zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti, je namreč Sodišče presodilo, da se navedeni cilji ne smejo dosegati tako, da se kakor koli dejansko omejuje pravica naslovnikov zadevnih pisanj do obrambe. ( 12 )

50.

Opozoriti je treba namreč, da je Sodišče poudarilo pomen možnosti zavrnitve sprejema sodnega pisanja in jo opredelilo kot „pravico“ naslovnika. ( 13 ) Poleg tega je treba poudariti, da je Sodišče poudarilo dejstvo, „da mora organ za sprejem v vseh okoliščinah, ne da bi imel pri tem diskrecijsko pravico“, o tem obvestiti naslovnika pisanja, „pri čemer za to sistematično uporabi navedeni standardni obrazec“. Po mnenju sodišča je posredovanje standardnega obrazca „bistvena postopkovna zahteva“. ( 14 ) Čeprav Sodišče ni presodilo, da je opustitev posredovanja tega standardnega obrazca razlog za ničnost, je kljub temu navedlo, da gre za kršitev postopka, ki jo mora pošiljatelj odpraviti tako, da pošlje prevod pisanja v jeziku, ki ga naslovnik razume, ali v uradnem jeziku zaprošene države članice. ( 15 ) Uredba št. 1393/2007 to načelo potrjuje v členu 8(3).

51.

Zato iz razlage členov 8 in 9 Uredbe št. 1393/2007 v povezavi s členom 47 Listine izhaja, da če naslovnik pisanja, ki ga je treba vročiti, ne izkoristi svoje pravice, da zavrne sprejem pisanja, začne rok za uveljavljanje pravice do ugovora zoper tako vročeno pisanje teči od datuma, ko je ta vročitev veljavna.

52.

Strinjam se s Komisijo, da ni treba odložiti začetka roka za vložitev ugovora zoper odločbo, ki je bila izvršena s sodnim pisanjem, vročenim v skladu z Uredbo št. 1393/2007, da se zagotovi učinkovito spoštovanje pravice naslovnika sodnega pisanja do obrambe. Zdi se mi, da so te pravice že dovolj varovane s pravico naslovnika, da zavrne sprejem pisanja, ki ni napisano v jeziku, ki bi bil zanj zavezujoč. ( 16 ) Ker se v skladu s členom 8 te uredbe od njega zahteva le, da „nekaj stori“ v trenutku vročitve ali da pisanje vrne organu za sprejem v roku enega tedna, ni mogoče upravičeno trditi, da so mu naložene nesorazmerne zahteve za zaščito njegovih interesov.

53.

Zdi se mi, da okoliščine postopka v glavni stvari ne upravičujejo drugačne presoje. Po eni strani ni sporno, da je pisanje, ki ga je treba vročiti, in sicer sklep o izvršbi, prejela tožeča stranka, nato pa tožene stranke, v slovenskem jeziku in da je bila prvonavedena obveščena o svoji pravici, da zavrne sprejem pisanja, z obrazcem v nemškem jeziku iz Priloge II k Uredbi št. 1393/2007. Po drugi strani je treba ugotoviti, da se tožeča stranka, ki so jo zastopale tožene stranke, ni odločila uporabiti te pravice, tako da bi bilo treba kot datum vročitve tega sklepa v skladu s členom 9(1) te uredbe šteti datum, ko je tožeča stranka dejansko prevzela ta sklep, to je 30. oktober 2019.

54.

Čeprav stranke v postopku v glavni stvari trdijo, da bi zatrjevana napaka pri sporočanju že od začetka pomenila, da je bil sklep vročen 4. novembra 2019, pa ne izpodbijajo dejstva, da so po opravljenem notranjem preverjanju lahko ugotovile, da je bil sklep o izvršbi dejansko prejet 30. oktobra 2019.

55.

Zato se mi zdi, da se je tožeča stranka, ki jo zastopajo tožene stranke kot pravni zastopniki, zavestno odpovedala bistveni pravici, ki ji jo podeljuje Uredba št. 1393/2007. ( 17 ) Zato se tožeča stranka ne more veljavno sklicevati na kršitev pravice do obrambe samo zato, ker je rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi začel teči takoj po vročitvi navedenega sklepa. ( 18 ) Glede na to, da je ta trditev očitno v nasprotju z ravnanjem tožeče stranke v postopku v glavni stvari, menim, da jo je treba zavrniti na podlagi pravnega načela, da nihče ne sme ravnati v nasprotju s svojimi predhodnimi dejanji (venire contra factum proprium non valet). ( 19 )

56.

Glede na zgornje ugotovitve menim, da je treba na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 8(1) in (3) Uredbe št. 1393/2007 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi države izreka obsodbe, v skladu s katero začne rok za vložitev ugovora zoper odločbo, ki je bila izvršena s sodnim pisanjem, vročenim v skladu z Uredbo št. 1393/2007, teči od vročitve zadevnega pisanja in ne šele po izteku enotedenskega roka, določenega v odstavku 1 navedenega člena za zavrnitev sprejema tega pisanja.

57.

Najprej je treba navesti, prvič, da predložitveno sodišče, pri katerem je bila vložena odškodninska tožba proti toženim strankam, sprašuje Sodišče o razlagi členov 36 in 39 Uredbe št. 1215/2012, da bi ugotovilo, ali osemdnevni rok, določen v slovenski zakonodaji, za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe, ali pa bi moral ta rok zaradi trajanja in posebnosti slovenskega postopka vložitve ugovora povzročiti zavrnitev priznanja in izvršitve takega sklepa.

58.

V zvezi s tem je treba spomniti, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, da za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih predloži nacionalno sodišče, velja domneva upoštevnosti, tako da je odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, v smislu člena 267 PDEU, mogoče zavrniti med drugim samo, če je očitno, da razlaga ali presoja veljavnosti pravila Unije, ki jo zahteva nacionalno sodišče, nima zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari ali če gre za hipotetičen primer. ( 20 )

59.

Čeprav se vprašanje priznanja in izvršitve sklepa o izvršbi v Avstriji ne postavlja, ker je tožeča stranka že izpolnila terjatve, ugotovljene s tem sklepom, se zdi, da za prvo vprašanje velja domneva upoštevnosti, ker bi moralo biti predložitvenemu sodišču omogočeno, da preuči utemeljenost trditev toženih strank v podporo njihovi obrambi.

60.

Drugič, tako kot Komisija je treba ugotoviti, da čeprav se predložitveno sodišče v prvem vprašanju formalno sklicuje na člena 36 in 39 Uredbe št. 1215/2012, iz predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da se njegovi dvomi nanašajo predvsem na razlog za zavrnitev priznanja in izvršitve sodne odločbe, če pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje tožencu ni bilo vročeno pravočasno in na tak način, da bi lahko uveljavljal pravico do obrambe na podlagi člena 45(1)(b) in člena 46 te uredbe.

61.

Ker je Sodišče pristojno, da iz vsega, kar je predložilo predložitveno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, zbere elemente prava Unije, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora, ( 21 ) je treba prvo vprašanje za predhodno odločanje razumeti tako, da se nanaša na člen 45(1)(b) in člen 46 navedene uredbe.

62.

Zato predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 45(1)(b) in člen 46 Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da je treba priznanje in izvršitev sodne odločbe, izdane na podlagi nekontradiktornega postopka, zavrniti, če je treba ugovor zoper to odločbo vložiti v roku osmih dni, in sicer v jeziku, ki ni uradni jezik ali eden od uradnih jezikov kraja, v katerem ima toženec stalno prebivališče, ali v jeziku, ki ga toženec razume.

63.

Kot izhaja iz člena 45(1)(b) v povezavi s členom 46 Uredbe št. 1215/2012, če je bila sodna odločba izdana v odsotnosti toženca, če tožencu ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, ni treba priznati in izvršiti take odločbe, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost.

64.

Za odgovor na prvo vprašanje predložitvenega sodišča je treba najprej preučiti, ali je mogoče sklep o izvršbi, ki so ga izdala slovenska sodišča v nekontradiktornem postopku, opredeliti kot „pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje“ v smislu zgoraj navedenih določb.

65.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je Sodišče razsodilo v sodni praksi glede člena 27(2) Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane v Bruslju 27. septembra 1968, ( 22 ) ki jo je mogoče v bistvu prenesti na enakovredne določbe Uredbe št. 1215/2012, da pojem „pisanje o začetku postopka“ ali „enakovredno pisanje“ pomeni pisanje oziroma pisanja, katerih pravilna in pravočasna vročitev tožencu omogoča uveljavljanje njegovih pravic, preden se v državi prosilki izreče izvršljiva sodba. ( 23 )

66.

Prav za to gre v postopku v glavni stvari. Po navedbah predložitvenega sodišča sklep o izvršbi, ki so ga izdala slovenska sodišča zoper tožečo stranko, ni bil izdan na podlagi pravnomočnega in izvršilnega naslova, temveč le na podlagi računov, in ne da bi se prej zbrala stališča tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Ob dejanski vročitvi tega sklepa o izvršbi začne teči rok, v katerem lahko tožeča stranka vloži ugovor in poda svojo obrambo.

67.

Zato je treba tako kot za pisanja v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 13. julija 1995, Hengst Import (C‑474/93, EU:C:1995:243), sklep o izvršbi v postopku v glavni stvari opredeliti kot „pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje“ v smislu členov 45(1)(b) in 46 Uredbe št. 1215/2012.

68.

V zvezi s tem je treba tudi opozoriti, da je Sodišče razsodilo, da se člen 27, točka 2, Bruseljske konvencije z dne 27. septembra 1968 še naprej uporablja, če je toženec vložil ugovor na odločbo, izdano v svoji odsotnosti, in če je sodišče države prosilke ugovor razglasilo za nedopusten, ker je rok za vložitev ugovora potekel. Ker zavrnitev ugovora kot nedopustnega pomeni, da se odločba, izdana v odsotnosti toženca, ne spremeni, je Sodišče razsodilo, da je namen tega člena, da zaprošeno sodišče opravi preizkus, ki ga predpisuje ta določba. ( 24 )

69.

V okviru te analize se dalje postavlja vprašanje, ali osemdnevni rok, določen v slovenski zakonodaji za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi, naslovniku omogoča čas, potreben za obrambo, v skladu s členom 45(1)(b) Uredbe št. 1215/2012.

70.

To zahtevo je treba razlagati ob upoštevanju temeljne pravice do učinkovitega sodnega varstva, določene v členu 47 Listine, in hkrati načela učinkovitosti.

71.

Po eni strani je nacionalna zakonodaja, ki določa, da je rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi osem dni, načeloma lahko utemeljena s ciljem zagotovitve hitrega in preprostega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, izdanih v državi članici, ter pravne varnosti, določene z Uredbo št. 1215/2012. Po drugi strani, kot je Sodišče večkrat poudarilo, čeprav je namen instrumentov civilnega procesnega prava predvsem izboljšanje učinkovitosti in hitrosti sodnih postopkov ter zagotovitev učinkovitega izvajanja sodne oblasti, se navedeni cilji ne smejo dosegati tako, da se kakor koli dejansko omejuje pravica naslovnikov zadevnih pisanj do obrambe. ( 25 )

72.

Za ugotovitev, ali sodni postopek krši pravico do učinkovitega pravnega sredstva, je treba ugotoviti, ali podrobna pravila postopka z ugovorom, ki jih določa nacionalna zakonodaja, ne povzročijo nezanemarljivega tveganja, da zadevne stranke ne morejo vložiti zahtevanega ugovora. ( 26 ) Zlasti mora biti rok za pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva dejansko zadosten. ( 27 ) Ker se lahko postopki med nacionalnimi pravnimi sistemi bistveno razlikujejo, je treba opozoriti, da sta med merili, ki jih je treba po mnenju Sodišča upoštevati pri presoji, ali je rok ustrezen za varstvo pravice do obrambe, med drugim pomen odločb, ki jih je treba sprejeti, za zadevne osebe, in zapletenost postopkov. ( 28 )

73.

Glede obravnavane zadeve menim, da odzivanje na plačilni nalog pomeni nezanemarljivo tveganje, ker taka sodna odločba neposredno vpliva na premoženjske interese naslovnika. Ta premislek velja še toliko bolj, če je znesek plačilnega naloga visok kot v obravnavani zadevi. Poleg tega ni mogoče izključiti, da poleg tega premoženjskega tveganja obstajajo tudi drugi nujni in legitimni razlogi, ki lahko upravičijo potrebo po obrambi pred sodiščem, in sicer preprečitev vsakršnega škodovanja ugledu v zvezi s takim postopkom. Kot navaja tožeča stranka v pisnih stališčih, je bila tožeča stranka prisiljena plačati terjatev, katere plačilo se je od nje zahtevalo, samo zato, ker je imela terjatve do drugih dolžnikov v Sloveniji, ki bi jih bilo mogoče izterjati, njen ugled pa bi utrpel veliko škodo, če bi bili njeni zahtevki predmet izvršilnega postopka. Glede na te okoliščine po mojem mnenju ni mogoče zanikati, da ima tožeča stranka očiten interes za obrambo pred sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani. Pomena zadevnega postopka za tožečo stranko torej ni mogoče izpodbijati.

74.

Glede zapletenosti zadevnega postopka menim, da so za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi potrebna prizadevanja, saj ta vključuje po eni strani pojasnitev okoliščin, v katerih je nastala terjatev, in po drugi strani navedbo pravnih trditev, s katerimi bi se lahko izpodbijala veljavnost te terjatve ali njena izvršljivost, pri čemer je treba upoštevati pravila civilnega postopka s področja dokaznega bremena. Glede na okoliščine je lahko taka naloga posebej zapletena in je zato zanjo potrebna pomoč pravnega svetovalca, odvetnika ali drugega pravnega strokovnjaka.

75.

Glede na navedeno je treba navesti, da bo zadnji vidik verjetno odločilno vplival na presojo, ali je mogoče procesni rok šteti za zadosten za zagotovitev učinkovite obrambe. ( 29 ) Ker se bo pravni laik na splošno soočal z velikimi težavami – kar ne bo veljalo za osebo s potrebnimi poklicnimi kvalifikacijami ali izkušnjami – bo potreboval ugodnejši rok. Vendar vsa postopkovna pravila nacionalnemu sodišču na splošno ne dajejo nobene diskrecijske pravice pri določanju rokov, niti pri njihovem podaljšanju, da bi se lahko upoštevala taka možnost. Zato bo moral naslovnik sodnega pisanja spoštovati določen rok, ne da bi bil upravičen do ugodnejše obravnave.

76.

Vsekakor sem prepričan, da zapletenosti postopka ni mogoče presojati le abstraktno. Nasprotno, zdi se, da je treba upoštevati podrobna pravila zadevnega postopka kot celoto, kot je na primer prikazano v sodni praksi Sodišča, ki jo bom predstavil v nadaljevanju.

77.

V zvezi s tem želim poudariti, da je Sodišče v sodbi Profi Credit Polska, ki se je nanašala na položaj, primerljiv s položajem v postopku v glavni stvari, glede člena 7(1) Direktive 93/13/EGS ( 30 ) razsodilo, da nacionalna zakonodaja, ki določa, da je treba ugovor zoper plačilni nalog vložiti v dveh tednih ter da mora toženec v ugovoru navesti očitke, dejstva in dokaze, ki sodišču omogočajo presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja, pomeni tveganje, da potrošnik ne bo vložil potrebnega pravnega sredstva ali da to ne bo dopustno. ( 31 )

78.

Poudariti je treba, da je Sodišče v bistvu sledilo predlogu sklepa, ki ga je pripravila generalna pravobranilka J. Kokott v tej zadevi, pri čemer se je večkrat sklicevalo na pravno analizo iz sklepnih predlogov generalne pravobranilke. Menim, da so ti sklepni predlogi v obravnavani zadevi še posebej upoštevni, ker omogočajo boljše razumevanje razlogov, na podlagi katerih je Sodišče ugotovilo, da lahko zadevne postopkovne zahteve čezmerno otežijo izvrševanje pravice do ugovora zoper plačilni nalog. Natančneje, generalna pravobranilka je menila, da dvotedenski rok „ni prekratek, če mora potrošnik v tem roku zgolj nekaj storiti“, vendar je združljiv z načelom učinkovitosti le, če potrošniku „v tem roku ni treba navesti dejstev in dokazov, na podlagi katerih se preizkusi nepoštenost pogojev v kreditni pogodbi“. ( 32 )

79.

Zdi se mi, da je ta obrazložitev logična in jo je mogoče prenesti v obravnavano zadevo glede na podobnosti med postopkovnimi pravili, ki jih je Sodišče preučilo v sodbi Profi Credit Polska, in temi v obravnavani zadevi. Za boljše razumevanje analize bom predstavil merila, na katera se je Sodišče oprlo v zadevi Profi Credit Polska in ki so po mojem mnenju izpolnjena v obravnavani zadevi. Najprej bom dokazal vzporednice med obema zadevama, nato pa bom pojasnil ugotovitve, ki jih je po mojem mnenju treba izpeljati za obravnavo te zadeve.

80.

Najprej je treba opozoriti, da je predmet obeh zadev pravica do ugovora zoper plačilni nalog. Postopkovni položaj naslovnika sodnega pisanja je v obeh zadevah v bistvu enak v smislu, da se mora braniti pred sodno odločbo, izdano brez predhodnega kontradiktornega postopka in brez izvršilnega naslova, zgolj na podlagi trditev stranke, ki zahteva izvršbo, medtem ko so naloge sodišča, ki je začelo postopek za izdajo plačilnega naloga, omejene na preverjanje formalne pravilnosti listin, ki potrjujejo obstoj terjatve. ( 33 )

81.

Tako kot zadevna nacionalna zakonodaja v zadevi Profi Credit Polska slovenska zakonodaja, ki je predmet preučitve v obravnavani zadevi, zahteva, da je ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen in zlasti, da se navedejo nekatera dejstva in dokazi v podporo. ( 34 ) Zato so postopkovne zahteve, ki jih v obeh primerih nalaga nacionalna zakonodaja, razmeroma stroge, saj ne zadostuje, da naslovnik sodnega pisanja „nekaj stori“ glede sklepa o izvršbi, na primer tako, da najprej izrazi svojo pripravljenost, da se brani, tako da lahko v poznejši fazi postopka, za katerega velja daljši rok, predloži pisna stališča.

82.

V obravnavani zadevi mora namreč naslovnik sodnega pisanja vložiti „popoln“odgovor na tožbo, ki vsebuje vsa upoštevna dejstva in dokaze, v roku, ki začne teči od vročitve sklepa, kar vključuje precejšen trud, kot sem že pojasnil. ( 35 ) Glede na to, da take naloge v vseh primerih ni mogoče opraviti brez pravnega nasveta odvetnika ali drugega pravnega strokovnjaka, je logično sklepati, da taka zahteva pomeni tveganje, da naslovnik sodnega pisanja ne bo mogel vložiti pravnega sredstva ali da to ne bo dopustno.

83.

V pravni praksi je splošno priznano, da je zagotovitev potrebnega časa bistven pogoj za ustrezno pripravo obrambe. Poleg tega je treba navesti, da je kot eden od značilnih elementov poštenega sojenja zagotavljanje pravice do primernega časa in možnosti za pripravo obrambe izraz pravne države. ( 36 ) Iz teh razlogov je logično domnevati, da daljši kot je rok, v katerem je treba vložiti procesni akt, bolj je lahko priprava skrbna.

84.

Ob upoštevanju teh preudarkov naj poudarim, da je v obravnavani zadevi rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi le osem dni in ga ni mogoče podaljšati, medtem ko je bil v zadevi Profi Credit Polska ta rok dva tedna. ( 37 ) Poleg tega je treba opozoriti, da v skladu z navedbami, ki jih je Vlada Republike Slovenije navedla v pisnih stališčih, ta zakonodaja ne upošteva praznikov ali dela prostih dni, razen če to ni zadnji dan roka. V takem primeru rok poteče ob koncu naslednjega delovnega dne. Zadevna slovenska zakonodaja je zato veliko bolj omejevalna in tako predstavlja več težav pri obrambi. Zato v obravnavani zadevi še toliko bolj velja očitek Sodišča glede kratkega roka, določenega v okoliščinah, v katerih je bila izdana sodba Profi Credit Polska.

85.

Poleg tega iz spisa, predloženega Sodišču, izhaja, da je slovenska zakonodaja podobna poljski zakonodaji iz zadeve Profi Credit Polska tudi v tem, da zahteva plačilo stroškov postopka. Po navedbah predložitvenega sodišča so namreč tožene stranke prejele poziv Okrajnega sodišča v Ljubljani, naj v roku 8 dni plačajo stroške postopka, ki so bili pravočasno poravnani. ( 38 )

86.

Čeprav se znesek, plačan v obravnavani zadevi, ne zdi posebej visok, vseeno ne gre prezreti, da je obveznost plačila stroškov postopka vsekakor upravna zahteva, ki jo je treba izpolniti. Poleg tega ni mogoče izključiti, da obstajajo drugi primeri, v katerih mora naslovnik sklepa o izvršbi plačati višje zneske. Iz teh razlogov se zdi razumno pri tej analizi domnevati, da lahko ureditev, kakršna je ta v obravnavani zadevi, ki nalaga obveznost plačila stroškov postopka v posebej kratkem roku, naslovnika sodnega pisanja odvrne od vložitve ugovora zoper plačilni nalog, kot je Sodišče pravilno ugotovilo v zgoraj navedeni zadevi. ( 39 )

87.

Zaradi razlike v dejstvih med zadevama, ki se nanaša na status naslovnika zadevnega sodnega pisanja, moram predstaviti nekaj pripomb. Zavedam se, da za podjetnike veljajo strožje zahteve glede potrebne skrbnosti v zvezi s njihovimi pravnimi razmerji kot za potrošnike. Podjetje običajno razpolaga z določenim znanjem in izkušnjami pri vodenju pogodbenih razmerij s svojimi poslovnimi partnerji in strankami, kar mu omogoča, da v poslovnem svetu bolj uspešno deluje. Ker to za potrošnika očitno ne velja, se zdi, da ga je treba še posebej zaščititi. Ta zamisel se odraža v široki sodni praksi Sodišča v zvezi z Direktivo 93/13, ( 40 ) katere del je sodba Profi Credit Polska. Študija te sodbe namreč izpostavlja pravno razlogovanje, ki temelji na cilju varstva potrošnikov, saj so potrošniki, kot poudarja Sodišče, v slabšem položaju v primerjavi s prodajalci ali ponudniki. ( 41 )

88.

Ob tem menim, da zgolj ta okoliščina sama po sebi ne more odločilno vplivati na analizo. Ne glede na to, da je plačilni nalog v obravnavani zadevi naslovljen na družbo, ki deluje na področju mednarodnega prevoza blaga, to je na prodajalca ali ponudnika, menim, da je osemdnevni rok prekratek, da bi lahko v celoti uveljavil svojo pravico do učinkovite obrambe. Zato je treba na tej stopnji analize ugotoviti, da zadevna zakonodaja tudi z uporabo stroge ravni skrbnosti ne izpolnjuje zahtev prava Unije.

89.

Ta povzetek vzporednic, ki jih je mogoče potegniti med obema zadevama, razkriva ovire, s katerimi se sooča naslovnik sodnega pisanja v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari. V obravnavani zadevi je očitno, da zahteve, ki jih nalagajo nacionalna postopkovna pravila, ne upoštevajo dejstva, da naslovnik sodnega pisanja z značilnostmi sklepa o izvršbi, ki ne uveljavlja svoje pravice do zavrnitve sprejema navedenega pisanja v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1393/2007, potrebuje nekaj časa, da se seznani z vsebino poslanih listin, zaprosi za pravno svetovanje odvetnika ali drugega pravnega strokovnjaka, plača z zakonom predpisane stroške postopka, pripravi svojo obrambo, ( 42 ) opravi morebitne prevode dokumentov in pošlje odgovor na tožbo, ki vsebuje vsa upoštevna dejstva in dokaze, sodišču, pri katerem je upnik vložil zahtevek in ki ima sedež v drugi državi članici.

90.

Ugotovitve, predstavljene v teh sklepnih predlogih, kažejo, da je treba pri presoji, ali rok za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi omogoča učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe, upoštevati vse te vidike. Nazadnje je odvračalna narava takega roka pogosto posledica številnih dejavnikov, povezanih s postopkovnimi zahtevami nacionalne zakonodaje. S tega vidika menim, da če bi bilo ugotovljeno, da zadevni rok krši navedeno pravico do obrambe zaradi svojega trajanja in posebnih značilnosti postopka ugovora, bi morala ta ugotovitev voditi v zavrnitev priznanja in izvršitve takega naloga, ker je to edini način za zagotovitev učinkovitega varstva zadevne osebe.

91.

Ker so v obravnavani zadevi pogoji, ki jih določa slovenska zakonodaja, za vložitev ugovora zoper plačilni nalog, enako omejevalni ali celo strožji kot tisti, ki jih določa poljska zakonodaja v zadevi Profi Credit Polska, menim, da lahko kot celota čezmerno otežijo izvrševanje pravice do ugovora na podlagi člena 45(1)(b) in člena 46 Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 47 Listine. ( 43 )

92.

Glede na zgoraj navedeno ugotavljam – ob upoštevanju presoje, ki jo mora opraviti predložitveno sodišče ob upoštevanju meril, navedenih v točki 87 teh sklepnih predlogov – da učinkovito varstvo pravice do obrambe v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ni zagotovljeno. Zato menim, da je treba priznanje in izvršitev plačilnega naloga, izdanega v teh okoliščinah, zavrniti na podlagi člena 45(1)(b) in člena 46 Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 47 Listine.

93.

Iz zgoraj navedenih razlogov predlagam, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 45(1)(b) in člen 46 Uredbe št. 1215/2012 v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da je treba priznanje in izvršitev sodne odločbe, ki ni bila izdana v kontradiktornem postopku, zavrniti, če je treba pravno sredstvo zoper odločbo vložiti v jeziku, ki ni uradni jezik države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče, oziroma, če je v tej državi članici več uradnih jezikov, v jeziku, ki ni uradni jezik ali eden od uradnih jezikov kraja, kjer ima stalno prebivališče, in če je po pravu države članice, v kateri je bila izdana sodna odločba, rok za vložitev ugovora, ki ga ni mogoče podaljšati, le osem koledarskih dni.

94.

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem sprašuje, ali je treba člen 18, prvi odstavek, PDEU razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki določa, da je treba ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti v obrazloženi obliki v roku osmih dni, pri čemer ta rok velja tudi takrat, kadar ima naslovnik tega sklepa sedež v drugi državi članici in navedeni sklep ni sestavljen niti v uradnem jeziku zaprošene države članice niti v jeziku, ki ga naslovnik razume.

95.

V zvezi z razlago člena 18 PDEU je treba spomniti, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso ta člen samostojno uporablja le v položajih, urejenih s pravom Unije, za katere PDEU ne določa posebnih pravil o prepovedi diskriminacije. ( 44 )

96.

V skladu s členom 18 PDEU je prepovedana vsakršna diskriminacija glede na državljanstvo, kar vključuje različne oblike posredne diskriminacije, na primer s posebnimi jezikovnimi ureditvami. ( 45 ) Glede tega je treba v zvezi z Uredbo št. 1393/2007 navesti, da člen 8 te uredbe vsebuje prepoved diskriminacije na podlagi jezika strank v postopku, tako da ni potrebe po avtonomni razlagi člena 18(1) PDEU.

97.

V zvezi z Uredbo št. 1215/2012 je treba ugotoviti, da je Sodišče v zadevi, ki se nanaša na vprašanje, ali je mogoče morebitno diskriminacijo na podlagi tega člena odkriti v posebnostih hrvaškega prava v zvezi s sklepi o izvršbi, ki so jih izdali notarji na Hrvaškem na podlagi verodostojne listine, ki jih ni bilo mogoče priznati ali izvršiti v drugi državi članici na podlagi te uredbe, podalo avtonomno razlago člena 18 PDEU, ker v okviru navedene uredbe ni drugih posebnih določb o prepovedi diskriminacije. ( 46 )

98.

Člen 18 PDEU določa načelo enakega obravnavanja in je namenjen odpravi vseh ukrepov, ki za državljana druge države članice določajo drugačno obravnavanje, zaradi katerega je v slabšem dejanskem ali pravnem položaju v primerjavi z državljani zadevne države. Njegov namen je torej preprečiti, da bi se na področju prava Unije primerljivi položaji obravnavali ločeno in drugače.

99.

V obravnavani zadevi se je tožeča stranka, ki jo zastopajo tožene stranke, odločila, da ne bo uveljavljala svoje pravice do zavrnitve sprejema iz člena 8(1) Uredbe št 1393/2007. ( 47 ) Zato se je znašla v enakem položaju kot slovenski državljani glede roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Poleg tega je na to opozorila tudi slovenska vlada v pisnih stališčih. Zato se zdi, da slovenska zakonodaja ne določa različnega obravnavanja na podlagi merila državljanstva.

100.

Ker se, prvič, v obravnavani zadevi uporabljajo posebna pravila o prepovedi diskriminacije, in drugič, ker se je naslovnik sodnega pisanja prostovoljno odpovedal drugačni obravnavi kot slovenski državljani, ki so v enakem položaju, ne vidim, kako naj bi se uporabil člen 18 PDEU. Razlaga te določbe torej ni potrebna za rešitev spora o glavni stvari. Vendar menim, da je treba to predložitvenemu sodišču izrecno navesti zaradi jasnosti in boljšega razumevanja odgovorov Sodišča na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče.

101.

Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 18 PDEU razlagati tako, da se ne uporablja za položaj, v katerem se je naslovnik sodnega pisanja odpovedal pravici do zavrnitve sprejema navedenega pisanja v skladu s členom 8(1) Uredbe št. 1393/2007.

102.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Bezirksgericht Bleiburg (okrajno sodišče v Pliberku, Avstrija), odgovori: