—

Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka različno obravnavala. Trdi, da ni primerjala primerljivih dejanskih stanj. Tožeča stranka navaja, da zaradi svoje dejavnosti v delegaciji EU zanjo veljajo varnostne omejitve in omejitve mobilnosti, ki ji niso omogočile, da bi za kratek čas odpotovala v tujino. Poleg tega trdi, da med njeno odsotnostjo ne bi bilo nikogar, ki bi skrbel za njene otroke.

—

Tožeča stranka trdi, da je za potovanja v tujino iz njenega kraja zaposlitve potrebno dolgotrajno vnaprejšnje načrtovanje. To bi moral EPSO primerno oceniti in upoštevati. Namesto tega naj bi primerjal položaj tožeče stranke v njenem kraju zaposlitve z drugimi kandidati, ki pa živijo v državah z znatno boljšim varnostnim položajem. Po mnenju tožeče stranke to vodi do tega, da so kandidati, kot je tožeča stranka, nenehno manj ugodno obravnavani zaradi varnostnih razmer, za katere niso odgovorni.

—

Poleg tega tožeča stranka trdi, da je tožena stranka kršila dolžnost skrbnega ravnanja v razmerju do nje. V svojem kraju zaposlitve naj bi bila vsekakor izpostavljena visokemu varnostnemu tveganju. Namesto, da bi to ocenil in tožeči stranki omogočil, kolikor je mogoče lahko udeležbo na natečaju, naj bi EPSO vztrajal na kratkih testnih obdobjih, kot so bili določeni.

—

Tako naj bi se bila tožeča stranka prisiljena soočiti z velikimi varnostnimi tveganji in naj bi morala, glede na primer, celo kršiti lokalne ureditve. Tožeča stranka meni, da je s tem kršena dolžnost skrbnega ravnanja v razmerju do nje, ki kot drug uslužbenec prav tako spada v področje varstva dolžnosti skrbnega ravnanja.