25

Tožeča stranka želi s predlogom za izdajo začasne odredbe doseči, da se zadevne informacije ne objavijo, in s tem preprečiti oškodovanje svojih poslovnih interesov.

26

V zvezi s tem je treba na prvem mestu opozoriti, da je podpredsednik Sodišča v sklepu z dne 12. junija 2018, Nexans France in Nexans/Komisija (C‑65/18 P(R), EU:C:2018:426), poudaril, da za to, da bi bile odobrene začasne odredbe, ni dovolj zatrjevati, da so informacije, ki naj bi bile razkrite, zaupne, če taka trditev ne izpolnjuje pogoja fumus boni juris (sklep z dne 12. junija 2018, Nexans France in Nexans/Komisija, C‑65/18 P(R), EU:C:2018:426, točka 22).

27

Tožeča stranka v obravnavani zadevi v okviru dokazovanja izpolnjevanja tega pogoja navaja štiri tožbene razloge, in sicer i) neobstoj pravne podlage za objavo zadevnih informacij s strani EFSA na podlagi uredb št. 1107/2009 in 178/2002 ter Izvedbene uredbe št. 844/2012; ii) prekoračitev pooblastil, ki jo je storila EFSA, ker naj ji Uredba (ES) št. 1272/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o razvrščanju, označevanju in pakiranju snovi ter zmesi, o spremembi in razveljavitvi direktiv 67/548/EGS in 1999/45/ES ter spremembi Uredbe (ES) št. 1907/2006 (UL 2008, L 353, str. 1) ne bi dodeljevala nobene pristojnosti v zvezi z razvrščanjem snovi; iii) kršitev njene pravice do obrambe, ker meni, da ni dobila celovite, primerne in učinkovite možnosti za predložitev pripomb glede predloga uvrstitve njene snovi, ter iv) kršitev člena 63 Uredbe št. 1107/2009, ki se nanaša na možnost uveljavljanja zaupnosti nekaterih informacij, predloženih v skladu s to uredbo.

28

Iz navedenega zato izhaja, da se s prvimi tremi tožbenimi razlogi postavljajo procesna vprašanja, ki se ne nanašajo na naravo zadevnih informacij. Samo zadnji tožbeni razlog, ki se nanaša na domnevno kršitev člena 63 Uredbe št. 1107/2009, se posredno nanaša na določitev zaupnosti zadevnih informacij.

29

Vendar se, na eni strani, navajane trditve nanašajo na možnost zahtevati zaupno obravnavanje in ne na presojo zaupnosti zadevnih informacij kot takih. Na drugi strani pa na prvi pogled iz preučitve trditev glede zatrjevane kršitve člena 63 Uredbe št. 1107/2009 ne izhaja, da te lahko prepričajo sodišče, pristojno za izdajo začasne odredbe, o obstoju fumus boni juris v zvezi s tem.

30

Prvič, najprej je treba poudariti, da se lahko na podlagi člena 63(1) Uredbe št. 1107/2009 zahteva zaupno obravnavanje informacij, predloženih v skladu z navedeno uredbo. Vendar se ne zdi, da je zadevne informacije v obravnavanem primeru a priori mogoče opredeliti kot take, ker jih je pripravila EFSA v okviru preučitve vloge za podaljšanje odobritve zadevne snovi. V angleški različici navedene uredbe (vključno s prilogami) se glagol „submit“ in njegove izpeljanke („submitted“ in „submitting“ in „submission“) pojavijo v istem pomenu kot v členu 63 Uredbe št. 1107/2009 92-krat, od tega 72-krat za označitev predložitve dokumentacije zahtevka za odobritev ali spremembo pogojev za odobritev aktivne snovi oziroma seznama preskusov in študij s strani zadevnih strank (vlagatelji, tretje strani). Drugi primeri se večinoma nanašajo na državo članico poročevalko, druge države članice in zelo redko na Komisijo.

31

Nato, v nasprotju s trditvami tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe in v stališčih glede intervencijske vloge Komisije, se na prvi pogled zdi, da je v členu 63(2)(b) Uredbe št. 1107/2009 morebitna presoja EFSA ni navedena kot morebitni predmet zaupnega obravnavanja, za katero se lahko zaprosi, ampak kot izključitev uporabe zaupnega obravnavanja za informacije, ki so jih predložile zadevne stranke.

32

Nazadnje, tožeča stranka v stališčih glede intervencijske vloge Komisije poudarja, da je treba upoštevne določbe razlagati v celoti, in se v zvezi s tem sklicuje na člen 13(2) Izvedbene uredbe št. 844/2012.

33

Člen 13(2) Izvedbene uredbe št. 844/2012 določa, da EFSA omogoči vlagatelju, da lahko v dveh tednih v skladu s členom 63 Uredbe (ES) št. 1107/2009 zahteva, da ostanejo nekateri deli sklepa zaupni, nato pa ga da na voljo javnosti in izključi vse informacije, v zvezi s katerimi je odobrila zaupno obravnavanje, razen če prevlada javni interes za razkritje.

34

Vendar tožeča stranka meni, da iz razlage člena 13(2) Izvedbene uredbe št. 844/2012 izhaja, da zakonodaja strankam dovoljuje, da zahtevajo zaupno obravnavanje sklepa, kakršen je ta v obravnavani zadevi. Na prvi pogled pa se zdi, da člen 13(2) Izvedbene uredbe št. 844/2012 samo napotuje na člen 63 Uredbe št. 1107/2009, ki v skladu z navedbami iz točk 30 in 31 zgoraj dovoljuje zahtevo po zaupnem obravnavanju informacij, ki so jih predložile zadevne stranke, ki bi se v primeru, navedenem v členu 13(2) Izvedbene uredbe št. 844/2012, pojavile v navedenem sklepu, in ne, kot zatrjuje tožeča stranka, da se to obravnavanje uporabi za sam sklep. Povedano drugače, ta določba se nanaša le na „nekatere dele“ tega sklepa, in sicer na „vse informacije, v zvezi s katerimi je odobrila zaupno obravnavanje“ v pomenu, navedenem v točkah 30 in 31 zgoraj.

35

Drugič, EFSA v stališčih o predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vseeno analizirala obstoj morebitne škode za poslovne interese tožeče stranke zaradi razkritja navedenih informacij – pogoj sine qua non za uveljavljanje zaupnega obravnavanja na podlagi člena 63 Uredbe št. 1107/2009 – in je ugotovila, da ta škoda zlasti glede na prevladujoči interes javnega zdravja v skladu s členom 39(3) Uredbe št. 178/2002 ne zadostuje, da bi preprečila objavo zadevnih informacij.

36

Vendar je treba ugotoviti, da se je tožeča stranka v stališčih o intervencijski vlogi Komisije, ki jih je predložila v podporo sklepa EFSA, ki zlasti poudarja upoštevnost člena 63 Uredbe št. 1107/2009 v okviru te zadeve, odločila, da se ne bo izrekla o tej trditvi, in je samo pojasnila, da to, da nekaterih delov vloge ni zavrnila ali komentirala, ne pomeni, da jih je priznala.

37

Drugič, tudi če bi se predpostavljalo, na eni strani, da bi bile lahko zadevne informacije predmet predloga za zaupno obravnavanje v skladu s členom 63 Uredbe št. 1107/2009, in, na drugi strani, da bi EFSA za zadevne informacije štela, da niso zaupne narave v skladu s svojo analizo v okviru postopka, uvedenega s to določbo, pa še vedno velja, da narava zadevnih informacij ne ustreza informacijam, ki jim je sodišče, pristojno za izdajo začasne odredbe, večkrat odobrilo začasno varstvo v okviru zahtevkov za razkritje znanstvenih podatkov (glej v tem smislu sklepe z dne 1. marca 2017, EMA/PTC Therapeutics International, C‑513/16 P(R), neobjavljen, EU:C:2017:148; z dne 1. marca 2017, EMA/MSD Animal Health Innovation in Intervet international, C‑512/16 P(R), neobjavljen, EU:C:2017:149; z dne 13. februarja 2014, Luxembourg Pamol (Ciper) in Luxembourg Industries/Komisija, T‑578/13 R, neobjavljen, EU:T:2014:103, in z dne 25. julija 2014, Deza/ECHA, T‑189/14 R, neobjavljen, EU:T:2014:686).

38

V zadevah, v katerih so bili izdani sklepi, navedeni v točki 37 zgoraj, je namreč sodišče, pristojno za izdajo začasne odredbe, opozorilo, da kadar želi podjetje z začasno odredbo preprečiti razkritje informacij, domnevno zajetih z obveznostjo varovanja poklicne skrivnosti, je obseg, v katerem razkritje takih informacij povzroči resno in nepopravljivo škodo, odvisen od kombinacije okoliščin, kot sta med drugim pomen, ki ga imajo informacije za podjetje, ki jih navaja, v poslovnem smislu ter uporabnost teh informacij za druga podjetja na trgu, ki se lahko seznanijo z njimi in jih nato uporabijo (sklep z dne 29. februarja 2016, Chemtura Netherlands/EFSA, T‑725/15 R, neobjavljen, EU:T:2016:128, točka 30).

39

Nasprotno, rešitve, ki so bile sprejete v zadevah, v katerih so bili izdani ti sklepi glede med drugim količinsko neopredeljive in zato nepopravljive finančne škode, nastale zaradi objave domnevno zaupnih informacij, se ne uporabijo, kadar tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe ne opredeli informacij, ki bi lahko bile pri objavi zadevnih dokumentov v celoti še zlasti koristne za njene sedanje ali morebitne konkurente, ker bi jih izkoristili v poslovne in konkurenčne namene ter kadar, natančneje, tožeča stranka ne navede nobenega posebnega elementa, ki bi zanjo pomenil nematerialno premoženje, ki se lahko uporabi za konkurenčne namene in katerega vrednost bi se lahko močno zmanjšala ali celo izničila, če te informacije ne bi bile več zaupne (sklep z dne 29. februarja 2016, Chemtura Netherlands/EFSA, T‑725/15 R, neobjavljen, EU:T:2016:128, točki 34 in 35).

40

Vendar je tako v obravnavanem primeru, ker je tožeča stranka navedla le, da bi lahko objava navedenih dokumentov v celoti škodovala njenemu ugledu, tržnemu deležu in prometu, ker meni, da je zadevna snov poleg tega napačno opredeljena kot nevarna za zdravje njenih potrošnikov, uporabnikov te snovi, javnosti na splošno in regulativnih organov (glej v tem smislu sklep z dne 29. februarja 2016, Chemtura Netherlands/EFSA, T‑725/15 R, neobjavljen, EU:T:2016:128, točka 34).

41

Zato je treba v skladu z načeli, predstavljenimi v točkah 26, 38 in 39 zgoraj, preučiti trditve tožeče stranke, s katerimi želi dokazati nujnost zahtevanih začasnih odredb, ne da bi izhajali iz predpostavke, da so zadevne informacije zaupne.

[…]

Iz teh razlogov je

PREDSEDNIK SPLOŠNEGA SODIŠČA

sklenil: