–

za Powszechna Kasa Oszczędności (PKO) Bank Polski S.A. W. Sadowski, adwokat, in E. Buczkowska, radca prawny,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo K. Herbout-Borczak in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288) ter člena 10 in člena 22(1) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66, in popravki v UL 2009, L 207, str. 14, UL 2010, L 199, str. 40, UL 2011, L 234, str. 46, in UL 2015, L 36, str. 15).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Powszechna Kasa Oszczędności (PKO) Bank Polski S.A. (v nadaljevanju: družba PKO), banko s sedežem v Varšavi (Poljska), in Jacekom Michalskim v zvezi s plačilnim nalogom na podlagi izpiska iz bančnih evidenc družbe PKO, ki je bil izdan, ker J. Michalski ni poplačal zneskov, izposojenih z uporabo kreditne kartice, ki jo je izdala družba PKO.

3

V štiriindvajseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno, da „morajo imeti sodišča ali upravni organi držav članic na voljo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v potrošniških pogodbah“.

4

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“

5

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

6

V uvodni izjavi 31 Direktive 2008/48 je navedeno:

„Da bi potrošniku omogočili poznavanje svojih pravic in obveznosti iz kreditne pogodbe, bi morala ta na jasen in jedrnat način vsebovati vse potrebne informacije.“

7

V členu 10 te direktive so naštete zlasti informacije, ki morajo biti jasno in jedrnato navedene v kreditnih pogodbah.

8

Člen 22(1) navedene direktive določa:

„Če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“

9

Postopek izdaje plačilnega naloga je urejen s Kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnem postopku) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: kpc).

10

Člen 484(2) in (3) kpc določa:

„2.   Sodišče odloči po postopku za izdajo plačilnega naloga na podlagi pisne zahteve vlagatelja, podane v začetnem procesnem aktu.

3.   Zadeva se obravnava brez naroka.“

11

Člen 485(1) in (3) kpc določa:

„1.   Sodišče izda plačilni nalog, kadar vlagatelj uveljavlja denarno terjatev […] in so okoliščine, s katerimi so njegove zahteve utemeljene, dokazane z [dokumenti], priloženimi predlogu […]

[…]

3.   Sodišče lahko izda plačilni nalog, kadar banka uveljavlja terjatev na podlagi izpiska iz svojih bančnih evidenc, ki ga je podpisala oseba, pooblaščena za zastopanje banke, in ki je opremljen z njenim žigom ter se predloži skupaj z dokazom, da je bil dolžniku vročen uradni opomin za plačilo.“

12

Člen 486(1) kpc določa:

„Če ni nobene podlage za izdajo plačilnega naloga, predsednik določi datum za obravnavo, razen če je mogoče zadevo preučiti brez naroka.“

13

Člen 491(1) kpc določa:

„Sodišče v plačilnem nalogu toženi stranki naloži, da plača celotno terjatev skupaj z obrestmi v dveh tednih od vročitve plačilnega naloga oziroma v tem roku vloži ugovor.“

14

Člen 492(1) kpc določa:

„Plačilni nalog z izdajo postane naslov za zavarovanje, ki je izvršljiv brez potrdila o izvršljivosti. […]“

15

Člen 493(1) kpc določa:

„Ugovor se vloži pri sodišču, ki je izdalo plačilni nalog. Tožena stranka mora v ugovoru navesti, ali plačilni nalog izpodbija v celoti ali deloma, očitke, ki jih mora, da bi se izognila prekluziji, uveljavljati, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari, ter dejstva in dokaze. Sodišče ne upošteva trditev in dokazov, predloženih prepozno, razen če tožena stranka prepričljivo dokaže, da jih v ugovoru sicer ni navedla, vendar nikakor ne po svoji krivdi, da upoštevanje prepoznih trditev in dokazov ne povzroči nikakršne zamude pri preučitvi zadeve ali da je treba upoštevati druge izredne okoliščine […]“

16

Člen 494(1) kpc določa:

„Sodišče zavrne ugovor, ki je bil vložen po izteku roka, za katerega ni bila plačana kolkovina ali ki ni dopusten iz drugih razlogov, pa tudi ugovor z nepravilnostmi, ki jih vlagatelj ne odpravi v predpisanem roku.“

17

Člen 19(4) Ustawa o kosztach sądowych w sprawach cywilnych (zakon o stroških postopka v civilnih zadevah) z dne 28. julija 2005 (Dz. U. iz leta 2005, št. 167, vnos 1398; v nadaljevanju: zakon o stroških postopka), določa:

„Tožena stranka mora v primeru ugovora zoper plačilni nalog, ki je izdan po postopku za izdajo plačilnega naloga, nositi tri četrtine stroškov postopka.“

18

Družba PKO je 21. decembra 2015 z J. Michalskim sklenila pogodbo o izdaji in uporabi kreditne kartice.

19

Družba PKO je 29. marca 2017 na J. Michalskega naslovila opomin za plačilo zneskov, za katere je menila, da ji jih dolguje. Ker ta navedenih zneskov ni poravnal, je družba PKO 26. maja 2017 v skladu s členom 485(3) kpc pri Sąd Rejonowy w Siemianowicach Śląskich (občinsko sodišče v kraju Siemianowice Śląskie, Poljska) vložila predlog za izdajo plačilnega naloga za izterjavo zneska v višini 6788,21 poljskega zlota (PLN) (približno 1580 EUR) skupaj s pogodbenimi obrestmi. Temu predlogu je bil priložen izpisek iz bančnih evidenc navedene družbe, ki ga je podpisala oseba, pooblaščena za zastopanje banke, in je bil opremljen z njenim žigom, skupaj z dokazom, da je bil J. Michalskemu vročen uradni opomin za plačilo.

20

Predložitveno sodišče navaja, da poljske banke za izterjavo svojih terjatev pogosto uporabljajo postopek za izdajo plačilnega naloga na podlagi takega izpiska. V skladu s to prakso naj bi se predlogu priložil izpisek iz bančnih evidenc, kot to določa člen 485(3) kpc, ne pa tudi drugi dokumenti, ki bi dokazovali obstoj pogodbe o potrošniškem kreditu in z njo določenih pogojev.

21

Predložitveno sodišče še opozarja, da postopek za izdajo plačilnega naloga po poljskem pravu vključuje dve fazi. V okviru prve od njiju naj bi v primeru bančne terjatve sodišče za izdajo plačilnega naloga po uradni dolžnosti preverilo le vprašanje obličnosti predloženega izpiska kot temeljne podlage, ki upravičuje izdajo takega naloga. Merila, ki bi morala biti izpolnjena za zavrnitev izdaje tega naloga, naj bi izhajala izključno iz besedila člena 485(3) kpc. Upniku naj torej ne bi bilo treba konkretno dokazati podlage terjatve, ki jo uveljavlja, in sicer zlasti s predložitvijo pogodbe o potrošniškem kreditu.

22

Druga faza postopka se ne izvede vedno. Začne se na podlagi ugovora zoper plačilni nalog, ki ga vloži dolžnik banke, ki lahko pri tem navede morebitne očitke v zvezi s pogodbo, ki jo je sklenil z banko. V skladu s členom 493(1) kpc v povezavi s členom 491(1) kpc mora potrošnik, ki nasprotuje navedenemu nalogu, ugovor vložiti v dveh tednih in v obliki, ki se zahteva za tak ugovor. Poleg tega mora v skladu s členom 19(4) zakona o stroških postopka plačati tri četrtine stroškov postopka.

23

Predložitveno sodišče še pojasnjuje, da plačilni nalog, ki je postal dokončen, velja za pravnomočnega in da na podlagi člena 492(1) kpc že ob izdaji pomeni naslov za zavarovanje, ki je izvršljiv brez potrdila o izvršljivosti.

24

To sodišče meni, da se tožba, ki jo obravnava, razlikuje od zadev, v katerih sta bili izdani sodbi z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito (C‑618/10, EU:C:2012:349), in z dne 18. februarja 2016, Finanmadrid EFC (C‑49/14, EU:C:2016:98), v katerih so nacionalna sodišča razpolagala s pogodbenimi dokumenti, ki določajo pravice in obveznosti sopogodbenikov, zaradi česar so lahko zavrnila uporabo nepoštenih pogojev iz teh dokumentov.

25

Predložitvenemu sodišču, ki se sklicuje na sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 50), se porajajo dvomi v zvezi s tem, ali postopek za izdajo plačilnega naloga, izpeljan na podlagi izpiska iz bančnih evidenc, ne učinkuje tako, da se potrošniku pretirano oteži ali celo onemogoči uveljavljanje pravic, ki zanj izhajajo iz ureditve varstva potrošnikov, zlasti iz direktiv 93/13 in 2008/48, prvič, ker se sodišču ne predložijo elementi v zvezi s pravno vezjo med potrošnikom in banko, ter drugič, ker je na potrošnika preneseno celotno dokazno breme.

26

V teh okoliščinah je Sąd Rejonowy w Siemianowicach Śląskich I Wydział Cywilny (občinsko sodišče v kraju Siemianowice Śląskie) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba določbe Direktive [93/13], zlasti njena člena 6(1) in 7(1), in Direktive [2008/48], zlasti njena člena 10 in 22(1), razlagati tako, da nasprotujejo temu, da banka (dajalec kredita) proti potrošniku (kreditojemalec) v okviru postopka za izdajo plačilnega naloga, ki je urejen z določbami člena 485(3) in naslednjimi [kpc], uveljavlja zahtevek na podlagi izpiska iz bančnih evidenc, ki so ga podpisale osebe, pooblaščene za dajanje izjav v zvezi s premoženjskimi pravicami in obveznostmi banke, in je opremljen z žigom banke, ter dokaza, da je bil dolžniku vročen uradni opomin za plačilo?“

27

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da lahko Sodišče, zlasti če je iz sodne prakse mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na vprašanje, ki mu je predloženo v predhodno odločanje, ali če odgovor na postavljeno vprašanje ne dopušča nobenega razumnega dvoma, na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

28

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Sodišče v sodbi z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska (C‑176/17, EU:C:2018:711), odgovorilo na podobna vprašanja, ki jih je postavilo isto predložitveno sodišče. Tako je treba pri odgovoru na zadnjenavedeno vprašanje upoštevati tudi razlago prava Unije iz te sodbe.

29

Čeprav se namreč zadeva iz postopka v glavni stvari od zadeve, v kateri je bila izrečena sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska (C‑176/17, EU:C:2018:711), razlikuje v tem, da je bil plačilni nalog iz postopka v glavni stvari izdan na podlagi izpiska iz bančnih evidenc v skladu s členom 485(3) kpc, ne pa na podlagi lastne menice v skladu s členom 485(2) kpc, se obe zadevi nanašata na ista postopkovna pravila v zvezi s postopki izdaje plačilnega naloga.

30

Zato je treba v tej zadevi uporabiti člen 99 Poslovnika.

31

Ker z Direktivo 2008/48 ni bila dosežena harmonizacija na področju uporabe izpiskov iz bančnih evidenc kot elementa, na podlagi katerega je mogoče izterjati terjatev, ki izhaja iz pogodbe o potrošniškem kreditu, se člen 22(1) te direktive v okoliščinah, kakršne so te iz postopka v glavni stvari, ne uporablja (glej po analogiji sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 36).

32

Zato bo na postavljeno vprašanje odgovorjeno zgolj z vidika členov 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 ter člena 10 Direktive 2008/48.

33

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člena 6 in 7(1) Direktive 93/13 ter člen 10 Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki dopušča izdajo plačilnega naloga na podlagi izpiska iz bančnih evidenc kot dokaza o obstoju terjatve, ki izhaja iz pogodbe o potrošniškem kreditu, kadar sodišče, ki odloča o predlogu za izdajo plačilnega naloga, ni pristojno za preizkus morebitne nepoštenosti pogojev iz te pogodbe niti za preverjanje, ali ta pogodba vsebuje informacije iz navedenega člena 10.

34

Najprej je treba spomniti, da morajo države članice v skladu s členom 6(1) Direktive 93/13 določiti, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, za potrošnika niso zavezujoči.

35

Glede na naravo in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, ki so v slabšem položaju v primerjavi s prodajalci ali ponudniki, Direktiva 93/13 – kot izhaja iz njenega člena 7(1) v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo – državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva „za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“ (sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 40 in navedena sodna praksa).

36

V zvezi s tem je treba poudariti, da čeprav mora nacionalno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča po uradni dolžnosti presoditi nepoštenost pogodbenega pogoja, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, ter tako izravnati neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, pa je to pogojeno s tem, da razpolaga z vsemi za to potrebnimi pravnimi in dejanskimi elementi (sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 42 in navedena sodna praksa).

37

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da je njegov nadzor v prvi fazi postopka za izdajo plačilnega naloga omejen na preverjanje obličnosti izpiska iz bančnih evidenc. To sodišče tako navaja, da ne razpolaga z vsemi dejanskimi in pravnimi elementi, ki izhajajo iz zadevne kreditne pogodbe.

38

Iz tega sledi, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, nacionalno sodišče ne more preučiti morebitne nepoštenosti pogodbenega pogoja, dokler ne razpolaga z vsemi za to potrebnimi dejanskimi in pravnimi elementi (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 47).

39

Dalje, čeprav je poljska vlada ob tem v svojih stališčih pred Sodiščem poudarila, da bi lahko predsednik senata, ki obravnava zadevo, v skladu s členom 486(1) kpc določil datum za obravnavo, razen če je zadevo vseeno mogoče rešiti brez naroka, kar bi omogočilo preučitev zadevne pogodbe o potrošniškem kreditu, je ta pristojnost predsednika navedenega senata pogojena z neobstojem zadostnih elementov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izdati plačilni nalog. Predložitveno sodišče meni, da ta pogoj v zadevi iz postopka v glavni stvari ni izpolnjen (glej po analogiji sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točke od 48 do 50).

40

V vsakem primeru, čeprav je Sodišče na podlagi člena 267 PDEU pristojno, da iz člena 7 Direktive 93/13 izpelje merila za okvir, ki omogoča, da se po uradni dolžnosti preizkusi spoštovanje obveznosti, ki izhajajo iz te direktive, pa je predložitveno sodišče tisto, ki mora preveriti, ali mu lahko določba, kot je člen 486(1) kpc, odvisno od primera, zagotavlja tak okvir (sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 52).

41

Predložitveno sodišče še ugotavlja, da se preizkus pravnega razmerja, ki izhaja iz pogodbe o potrošniškem kreditu, izvede samo, če potrošnik zoper plačilni nalog vloži ugovor.

42

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav se postopek pred predložitvenim sodiščem nanaša le na prvo fazo tega postopka, pa je treba ta postopek kljub vsemu obravnavati kot celoto, in sicer tako, da vključuje tako prvo fazo pred vložitvijo ugovora kot drugo fazo po tem (sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 54).

43

Ker torej s pravom Unije niso harmonizirani postopki, ki se uporabljajo za preizkus domnevne nepoštenosti pogodbenega pogoja, ti spadajo v notranji pravni red držav članic, pri čemer pa je treba kljub vsemu zagotoviti spoštovanje načela enakovrednosti in pravice do učinkovitega pravnega sredstva, kot jo določa člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 57).

44

Glede načela enakovrednosti je treba ugotoviti, da Sodišče nima na voljo ničesar, kar bi vzbujalo dvom o skladnosti ureditve iz postopka v glavni stvari s tem načelom (sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 58).

45

Glede pravice do učinkovitega pravnega sredstva je treba navesti, da obveznost iz člena 7(1) Direktive 93/13, da se določijo postopkovna pravila za zagotovitev spoštovanja pravic, ki jih imajo pravni subjekti v skladu z Direktivo 93/13 zoper uporabo nepoštenih pogojev, vključuje zahtevo po pravici do učinkovitega pravnega sredstva, določeno tudi v členu 47 Listine o temeljnih pravicah. Pravica do učinkovitega pravnega sredstva mora biti zagotovljena tako pri določitvi sodišč, pristojnih za odločanje o pravnih sredstvih, ki temeljijo na pravu Unije, kot pri opredelitvi postopkovnih pravil v zvezi s temi pravnimi sredstvi. Torej mora predložitveno sodišče za to, da bi se ugotovilo, ali je postopek, kakršen je ta v zadevi v glavni stvari, v nasprotju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, opredeliti, ali podrobna pravila postopka z ugovorom, ki jih določa nacionalna zakonodaja, ne povzročijo nezanemarljivega tveganja, da zadevni potrošniki ne bodo vložili zahtevanega ugovora (sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točki 59 in 61).

46

V obravnavani zadevi iz člena 491(1) kpc izhaja, da je rok za vložitev ugovora dva tedna. Poleg tega mora tožena stranka v skladu s členom 493(1) tega zakonika v ugovoru navesti, ali izpodbija plačilni nalog v celoti ali deloma, očitke, ki jih mora uveljavljati, da se izogne prekluziji, ter dejstva in dokaze. Taka postopkovna pravila, ki jih je treba upoštevati v tako kratkem roku, povzročijo nezanemarljivo tveganje, da potrošnik ne bo vložil ugovora ali da bo ta nedopusten (sodba z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točki 65 in 66).

47

Poleg tega iz člena 19(4) zakona o stroških postopka izhaja, da mora tožena stranka, če vloži ugovor zoper plačilni nalog, nositi tri četrtine stroškov postopka, tako da mora prodajalec ali ponudnik nositi le četrtino teh stroškov. Takšni stroški lahko sami po sebi potrošnika odvrnejo od vložitve ugovora. Ta je v še toliko slabšem položaju, če mora vsekakor plačati trikrat višje stroške kot nasprotna stranka (sodba z dne 13. septembre 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točki 67 in 68).

48

Torej postopkovna pravila, kakršna so ta v postopku v glavni stvari – ker se z njimi po eni strani zahteva, da potrošnik v roku dveh tednov od vročitve plačilnega naloga predloži dejstva in dokaze, na podlagi katerih lahko sodišče izvede presojo, po drugi strani pa je zaradi z njimi določenega načina izračuna stroškov postopka postavljen v slabši položaj – povzročijo nezanemarljivo tveganje, da zadevni potrošniki ne bodo vložili zahtevanega ugovora (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točki 69 in 70).

49

Iz vsega navedenega izhaja, da je treba člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotuje postopku, ki dopušča izdajo plačilnega naloga, kadar sodišče, ki odloča o predlogu za izdajo plačilnega naloga, ni pristojno za preizkus morebitne nepoštenosti pogojev iz zadevne pogodbe, če na podlagi podrobnih pravil za izvajanje pravice do vložitve ugovora zoper ta plačilni nalog ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2018, Profi Credit Polska, C‑176/17, EU:C:2018:711, točka 71).

50

Kar zadeva člen 10 Direktive 2008/48, je treba opozoriti, da so v tem členu naštete informacije, ki jih je treba vključiti v kreditne pogodbe, da lahko potrošnik sprejme zavestno odločitev.

51

V zvezi s tem je Sodišče že odločilo, da je preizkus spoštovanja zahtev iz Direktive 2008/48, ki ga po uradni dolžnosti opravi nacionalno sodišče, primerno sredstvo za uresničitev rezultata iz člena 10 te direktive in za pomoč pri uresničitvi ciljev iz njene uvodne izjave 31 (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 68, ter po analogiji sklep z dne 16. novembra 2010, Pohotovosť, C‑76/10, EU:C:2010:685, točka 41 in navedena sodna praksa). V skladu s sodno prakso Sodišča je temeljni pogoj, da lahko nacionalno sodišče po uradni dolžnosti preizkusi, ali so zahteve, ki izhajajo iz Direktive 2008/48, izpolnjene, ta, da ima v zvezi s tem na voljo potrebne pravne in dejanske elemente (glej v tem smislu sodbo z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 70, ter po analogiji sodbo z dne 4. junija 2009, Pannon GSM, C‑243/08, EU:C:2009:350, točka 32).

52

Ker torej nacionalno sodišče v prvi fazi postopka nima na voljo elementov, ki bi mu omogočili preverjanje izpolnitve obveznosti v zvezi z informiranjem potrošnika v smislu člena 10 Direktive 2008/48, saj se plačilni nalog izda zgolj na podlagi preverjanja obličnosti izpiska iz bančnih evidenc, pravila za uveljavljanje pravice do vložitve ugovora zoper tak nalog pa iz istih razlogov, kot so bili predstavljeni v točkah od 46 do 48 tega sklepa, ne omogočajo zagotovitve spoštovanja pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi te direktive, je treba člen 10 Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

53

Glede na vse navedeno je treba torej na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 7(1) Direktive 93/13 in člen 10 Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki dopušča izdajo plačilnega naloga na podlagi izpiska iz bančnih evidenc kot dokaza o obstoju terjatve, ki izhaja iz pogodbe o potrošniškem kreditu, kadar sodišče, ki odloča o predlogu za izdajo plačilnega naloga, ni pristojno za preizkus morebitne nepoštenosti pogojev iz te pogodbe niti za preverjanje, ali ta pogodba vsebuje informacije iz navedenega člena 10, če na podlagi podrobnih pravil za izvajanje pravice do vložitve ugovora zoper ta plačilni nalog ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi teh direktiv.

54

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) sklenilo:

Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ter člen 10 Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki dopušča izdajo plačilnega naloga na podlagi izpiska iz bančnih evidenc kot dokaza o obstoju terjatve, ki izhaja iz pogodbe o potrošniškem kreditu, kadar sodišče, ki odloča o predlogu za izdajo plačilnega naloga, ni pristojno za preizkus morebitne nepoštenosti pogojev iz te pogodbe niti za preverjanje, ali ta pogodba vsebuje informacije iz navedenega člena 10, če na podlagi podrobnih pravil za izvajanje pravice do vložitve ugovora zoper ta plačilni nalog ni mogoče zagotoviti spoštovanja pravic, ki jih ima potrošnik na podlagi teh direktiv.