EUR-Lex Access to European Union law
This document is an excerpt from the EUR-Lex website
Document 62017CN0298
Case C-298/17: Request for a preliminary ruling from the Conseil d’État (France) lodged on 23 May 2017 — France Télévisions SA v Playmédia, Conseil supérieur de l’audiovisuel (CSA)
Zadeva C-298/17: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d'État (Francija) 23. maja 2017 – France Télévisions SA/Playmédia, Conseil supérieur de l’audiovisuel (CSA)
Zadeva C-298/17: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d'État (Francija) 23. maja 2017 – France Télévisions SA/Playmédia, Conseil supérieur de l’audiovisuel (CSA)
UL C 256, 7.8.2017, p. 14–15
(BG, ES, CS, DA, DE, ET, EL, EN, FR, HR, IT, LV, LT, HU, MT, NL, PL, PT, RO, SK, SL, FI, SV)
7.8.2017 |
SL |
Uradni list Evropske unije |
C 256/14 |
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Conseil d'État (Francija) 23. maja 2017 – France Télévisions SA/Playmédia, Conseil supérieur de l’audiovisuel (CSA)
(Zadeva C-298/17)
(2017/C 256/12)
Jezik postopka: francoščina
Predložitveno sodišče
Conseil d'État
Stranke v postopku v glavni stvari
Tožeča stranka: France Télévisions SA
Toženi stranki: Playmédia, Conseil supérieur de l’audiovisuel (CSA)
Vprašanja za predhodno odločanje
1. |
Ali je treba podjetje, ki ponuja ogled televizijskih programov kot pretočno vsebino in v živo po internetu, že samo zaradi tega dejstva obravnavati kot podjetje, ki zagotavlja elektronsko komunikacijsko omrežje, ki se uporablja za distribucijo radijskih ali televizijskih oddaj v javnosti, v smislu člena 31(1) Direktive 2002/22/ES z dne 7. marca 2002 (1)? |
2. |
Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen: ali lahko država članica, ne da bi kršila Direktivo ali druga pravila Evropske unije, določi obveznost prenosa radijskih ali televizijskih storitev, ki je hkrati naložena podjetjem, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, in podjetjem, ki sicer ne zagotavljajo takih omrežij, ponujajo pa ogled televizijskih programov kot pretočno vsebino in v živo na internetu? |
3. |
Če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen: ali države članice za obveznost prenosa, kar zadeva distributerje storitev, ki ne zagotavljajo elektronskih komunikacijskih omrežij, lahko ne določijo vseh pogojev iz člena 31(1) Direktive 2002/22/ES z dne 7. marca 2002, medtem ko morajo biti ti pogoji na podlagi Direktive izpolnjeni, kar zadeva subjekte, ki zagotavljajo omrežja? |
4. |
Ali lahko država članica, ki je določila obveznost prenosa nekaterih radijskih ali televizijskih storitev na nekaterih omrežjih, brez kršitve Direktive določi obveznost, da se morajo uredniki teh storitev strinjati, da se te prenašajo na navedenih omrežjih, vključno s prenosom na spletnem mestu, kadar zadevni uredniki svoje programe že predvajajo na internetu? |
5. |
Ali je treba, kar zadeva internetni prenos, o pogoju iz člena 31(1) Direktive 2002/22/ES – torej da mora znatno število končnih uporabnikov omrežij, za katera velja obveznost prenosa, ta omrežja uporabljati kot svoje glavno sredstvo za sprejem radijskih in televizijskih oddaj – presojati z vidika vseh uporabnikov, ki gledajo televizijske programe kot pretočno vsebino in v živo na internetnem omrežju, ali z vidika zgolj uporabnikov spletnega mesta, za katero je določena obveznost prenosa? |
(1) Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 367).