–

za Eurobolt BV C. van Oosten,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in A. M. de Ree, agentki,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. De Luco in P. Gentilijem, avvocati dello Stato,

–

za Svet Evropske unije H. Marcos Fraile in B. Driessen, agenta, skupaj z N. Tuominenom, odvetnikom,

–

za Evropsko komisijo F. Ronkes Agerbeek, H. Krämer, N. Kuplewatzky in T. Maxian Rusche, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15(2) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51, v nadaljevanju: osnovna uredba) in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) ter na veljavnost Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 723/2011 z dne 18. julija 2011 o razširitvi dokončne protidampinške dajatve, uvedene z Uredbo (ES) št. 91/2009 o uvozu nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske, na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla, poslanega iz Malezije, ne glede na to, ali je deklariran kot izdelek s poreklom iz Malezije ali ne (UL 2011, L 194, str. 6).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka, ki ga je začela družba Eurobolt BV, glede pobiranja protidampinških dajatev na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla v Evropsko unijo.

3

V času dejanskega stanja v sporu o glavni stvari je bilo sprejetje protidampinških ukrepov Unije urejeno v osnovni uredbi.

4

V uvodnih izjavah 12, 24 in 25 te uredbe je bilo navedeno:

[…]

5

Člen 6(7) osnovne uredbe določa:

„Pritožniki, uvozniki in izvozniki in njihova predstavniška združenja, uporabniki in organizacije potrošnikov, ki so se javili v skladu s členom 5(10), kakor tudi predstavniki države izvoznice, lahko na pisno zahtevo pregledajo vse v preiskavi uporabljene informacije, ki jih je katera koli stranka dala na razpolago za preiskavo, za razliko od internih dokumentov, ki jih pripravijo pristojni organi Skupnosti ali njenih držav članic in ki so pomembni za predstavitev njihovih primerov in niso zaupni v smislu člena 19 in da so uporabljeni v preiskavi. Takšne stranke se lahko odzovejo na te informacije in njihove pripombe se upoštevajo, če so dovolj utemeljene.“

6

Člen 13 te uredbe z naslovom „Izogibanje“ je določal:

„1.   Proti dampinške dajatve, ki se uvedejo na podlagi te uredbe, se lahko razširijo na uvoz podobnih izdelkov, bodisi rahlo spremenjenih ali nespremenjenih, iz tretjih držav; ali na uvoz rahlo spremenjenih podobnih izdelkov iz države, za katero veljajo ukrepi; ali njihovih delov, kadar pride do izogibanja veljavnim ukrepom. Proti dampinške dajatve, ki ne presegajo preostalih proti dampinških dajatev, uvedenih v skladu s členom 9(5), se lahko razširijo na uvoz iz družb, ki uporabljajo individualne dajatve v državah, za katere veljajo ukrepi, kadar pride do izogibanja veljavnim ukrepom. Izogibanje se opredeli kot sprememba v trgovinskih vzorcih med tretjimi državami in Skupnostjo ali med posameznimi družbami v državi, kjer veljajo ukrepi, in Skupnostjo, do katere pride zaradi prakse, postopka ali dejavnosti, za katero ni zadostnega vzroka ali ni gospodarsko upravičena, z izjemo uvedbe dajatve, ter kadar obstajajo dokazi o škodi ali o tem, da se popravljalni učinki dajatve spodkopavajo s cenami in/ali količinami podobnega izdelka, ter kadar obstajajo dokazi o dampingu v zvezi z normalnimi vrednostmi, predhodno ugotovljenimi za podoben izdelek, če je potrebno v skladu z določbami člena 2.

[…]

3.   Preiskave se začnejo v skladu s tem členom na pobudo Komisije ali na zahtevo države članice ali katere koli zainteresirane stranke na podlagi zadostnih dokazov glede dejavnikov, določenih v odstavku 1. Začnejo se po posvetovanju s Svetovalnim odborom na podlagi uredbe Komisije, ki carinskim organom lahko daje tudi navodila, da uvoz registrirajo v skladu s členom 14(5) ali da zahtevajo jamstva. Preiskave izvaja Komisija, ki ji lahko pomagajo carinski organi, zaključijo pa se v devetih mesecih. Kadar dejstva, kot so dokončno preverjena, utemeljujejo razširitev ukrepov, to stori Svet, na predlog, ki ga po posvetovanju s Svetovalnim odborom predloži Komisija. Svet sprejme predlog, razen če v roku enega meseca po tem, ko ga je predložila Komisija, z navadno večino ne odloči, da predlog zavrne. Razširitev začne veljati z datumom, na katerega je bila uvedena registracija na podlagi člena 14(5) ali na katerega so bile zahtevane garancije. Ustrezne postopkovne določbe te uredbe v zvezi z začetki in vodenjem preiskav se uporabljajo v skladu s tem členom.

[…]“

7

Člen 15 navedene uredbe, naslovljen „Posvetovanja“, je določal:

„1.   Vsa posvetovanja, predvidena po tej uredbi, se odvijajo v okviru Svetovalnega odbora, ki je sestavljen iz predstavnikov vseh držav članic in s predstavnikom Komisije kot predsednikom. Posvetovanja se izvedejo takoj, ko to zahteva kaka država članica, ali pa na pobudo Komisije in v vsakem primeru v časovnem roku, ki omogoča, da se bo mogoče držati v tej uredbi določenih rokov.

2.   Odbor se sestane, kadar ga skliče njegov predsednik. Predsednik posreduje državam članicam, kakor hitro je mogoče, vsekakor pa najmanj 10 delovnih dni pred sestankom, vse relevantne informacije.

3.   Če je treba, lahko potekajo posvetovanja samo pisno; v tem primeru Komisija uradno obvesti države članice in določi obdobje, znotraj katerega imajo pravico izraziti svoja mnenja ali zahtevati ustno posvetovanje, ki ga organizira predsednik, pod pogojem, da je mogoče imeti tako ustno posvetovanje znotraj časovnega obdobja, ki omogoča spoštovanje rokov, ki jih določa ta uredba.

4.   Posvetovanja obravnavajo še posebej:

8

Svet je 26. januarja 2009 sprejel Uredbo (ES) št. 91/2009 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2009, L 29, str. 1).

9

Z Uredbo (EU) št. 966/2010 z dne 27. oktobra 2010 o začetku preiskave glede možnega izogibanja protidampinškim ukrepom, uvedenim z Uredbo Sveta (ES) št. 91/2009, za uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa in jekla poslanih iz Malezije, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelek s poreklom iz Malezije ali ne, in o registraciji takšnega uvoza (UL 2010, L 282, str. 29) je Komisija v skladu s členom 13(3) osnovne uredbe na lastno pobudo začela preiskavo o morebitnem izogibanju protidampinškim ukrepom, uvedenim na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Kitajske.

10

Komisija je poleg tega s členom 2 Uredbe št. 966/2010 carinskim organom naložila uvedbo registracije uvoza, na katerega se nanaša ta uredba.

11

Eurobolt je družba s sedežem v ’s-Heerenbergu (Nizozemska), ki trguje s pritrdilnimi elementi iz jekla in železa, ki jih nabavi pri proizvajalcih in dobaviteljih s sedežem v Aziji za nadaljnjo prodajo v Uniji.

12

Po tem, ko so bile z Uredbo št. 91/2009 uvedene protidampinške dajatve na uvoz nekaterih pritrdilnih elementov iz železa ali jekla s poreklom iz Kitajske, se je družba Eurobolt odločila, da bo te elemente kupila pri dveh proizvajalcih s sedežem v Maleziji, in sicer družbi TZ Fasteners (v nadaljevanju: TZ) in HBS Fasteners Manufacturing (v nadaljevanju: HBS).

13

Družba Eurobolt je v obdobju od 29. oktobra 2010 do 4. avgusta 2011 na Nizozemskem v 32 primerih vložila deklaracije za sprostitev pritrdilnih elementov iz jekla, nabavljenih pri družbah HBS in TZ, v prosti promet. Kot država porekla je bila v teh deklaracijah navedena Malezija. V skladu z Uredbo št. 966/2010 so carinski organi registrirali te pritrdilne elemente in jih sprostili v prosti promet, ne da bi pobrali protidampinške dajatve.

14

Organe Ljudske republike Kitajske in organe Malezije, znane uvoznike iz teh dveh držav, med katerimi je tudi družba Eurobolt, ter zadevno industrijo Unije je Komisija po objavi te uredbe obvestila o začetku preiskave iz navedene uredbe.

15

Družbi HBS in TZ sta se Komisiji javili glede te preiskave in predložili odgovore na protidampinški vprašalnik. Tudi družba Eurobolt se je javila kot zainteresirana stranka.

16

Komisija je z dopisom z dne 26. maja 2011 družbi Eurobolt posredovala predhodne ugotovitve preiskave. Družba Eurobolt je 13. junija 2011 pisno odgovorila na ta dopis v za to določenem roku. Svetovalni odbor se je sestal 15. junija 2011.

17

Z Izvedbeno uredbo št. 723/2011 je bila dokončna protidampinška dajatev na nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla s poreklom iz Kitajske razširjena na nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla, poslane iz Malezije, ne glede na to, ali so deklarirani kot izdelek s poreklom iz Malezije ali ne.

18

Pristojni organi Nizozemske so po začetku veljavnosti te izvedbene uredbe pri družbi Eurobolt opravili pregled po uvozu, na podlagi katerega je bila ta družba pozvana k plačilu protidampinških dajatev v višini 587.802,20 EUR.

19

Ker družba Eurobolt s pritožbo, ki jo je zoper pobiranje teh protidampinških dajatev vložila pri carinskem uradu v Nijmegenu (Nizozemska), ni uspela, je vložila tožbo pri rechtbank Noord-Holland (sodišče v Severni Holandiji, Nizozemska), v kateri je med drugim navajala neveljavnost razširitve – z Izvedbeno uredbo št. 723/2011 – protidampinške dajatve, uvedene z Izvedbeno uredbo št. 91/2009, na uvoz zadevnih izdelkov, poslanih iz Malezije.

20

Ker je to sodišče to tožbo zavrnilo s sodbo z dne 1. avgusta 2013, je družba Eurobolt vložila pritožbo pri Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska), ki je s sodbo z dne 8. septembra 2015 prav tako zavrnilo predlog družbe Eurobolt, pri čemer je med drugim menilo, da Sodišču ni treba predložiti nobenega vprašanja za predhodno odločanje o veljavnosti Izvedbene uredbe št. 723/2011.

21

Družba Eurobolt je 12. oktobra 2015 vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. Trdi, da je ta izvedbena uredba neveljavna glede na merila iz člena 13 osnovne uredbe, saj je Komisija med preiskavo kršila njeno pravico do obrambe. Komisija namreč v nasprotju s členom 15(2) osnovne uredbe članom Svetovalnega odbora ni posredovala vseh relevantnih informacij, ki jih je predložila družba Eurobolt, najmanj deset delovnih dni pred sestankom tega odbora.

22

V tem okviru predložitveno sodišče dvomi, prvič, o obsegu naloge nacionalnih sodišč pri presoji veljavnosti aktov institucij Unije, zlasti z vidika člena 47 Listine. Drugič, to sodišče se sprašuje, kako je treba razlagati člen 15(2) osnovne uredbe. Iz sodne prakse Sodišča naj bi namreč izhajalo, da nespoštovanje postopkovnih pravil lahko povzroči razglasitev ničnosti akta zaradi bistvene kršitve postopka. Zato se postavlja vprašanje, ali v obravnavanem primeru kršitev obveznosti iz navedene določbe s strani Komisije lahko povzroči neveljavnost Izvedbene uredbe št. 723/2011.

23

V teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

24

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, točki (a) in (c), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da se lahko posameznik za izpodbijanje veljavnosti akta sekundarne zakonodaje Unije pred nacionalnim sodiščem sklicuje na očitke, ki jih je mogoče navajati v okviru ničnostne tožbe, vložene v skladu s členom 263 PDEU, vključno z očitki, ki se nanašajo na nespoštovanje pogojev za sprejetje akta.

25

Kot je razvidno iz ustaljene sodne prakse, pristojnost Sodišča, da na podlagi člena 267 PDEU odloča o veljavnosti aktov institucij Unije, ni omejena z razlogi, na podlagi katerih je mogoče izpodbijati veljavnost teh aktov (sodbi z dne 12. decembra 1972, International Fruit Company in drugi, od 21/72 do 24/72, EU:C:1972:115, točka 5, in z dne 16. junija 1998, Racke, C‑162/96, EU:C:1998:293, točka 26).

26

Zato je treba na prvo vprašanje, točki (a) in (c), odgovoriti, da je treba člen 267 PDEU razlagati tako, da se lahko posameznik za izpodbijanje veljavnosti akta sekundarne zakonodaje pred nacionalnim sodiščem sklicuje na očitke, ki jih je mogoče navajati v okviru ničnostne tožbe, vložene v skladu s členom 263 PDEU, vključno z očitki, ki se nanašajo na nespoštovanje pogojev za sprejetje takšnega akta.

27

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem, točka (b), v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU razlagati tako, da nacionalno sodišče od institucij Unije, ki so sodelovale pri sprejemanju akta sekundarne zakonodaje Unije, katerega veljavnost se izpodbija pred nacionalnim sodiščem, lahko zahteva informacije, ki so jih te upoštevale ali bi jih morale upoštevati pri sprejemanju tega akta.

28

Opozoriti je treba, da lahko nacionalna sodišča preučijo veljavnost akta Unije, in če menijo, da razlogi za neveljavnost, ki jih obravnavajo po uradni dolžnosti ali na predlog strank, niso utemeljeni, jih lahko zavrnejo z ugotovitvijo, da je ukrep popolnoma veljaven (glej v tem smislu sodbi z dne 16. junija 1981, Salonia, 126/80, EU:C:1981:136, točka 7, in z dne 22. oktobra 1987, Foto-Frost, 314/85, EU:C:1987:452, točka 14). Po drugi strani pa nacionalna sodišča sama niso pristojna za razglasitev neveljavnosti aktov institucij Unije (sodba z dne 6. decembra 2005, Gaston Schul Douane-expediteur, C‑461/03, EU:C:2005:742, točka 17).

29

Iz tega sledi, da če so razlogi, ki so jih navedle stranke, zadostni za to, da se nacionalno sodišče prepriča o neveljavnosti akta Unije, bi moralo to že na tej podlagi Sodišču postaviti vprašanje glede veljavnosti tega akta, ne da bi izvedlo nadaljnje preiskave. Kot namreč izhaja iz sodbe z dne 22. oktobra 1987, Foto‑Frost (314/85, EU:C:1987:452, točka 18), je Sodišče v najboljšem položaju, da odloči o veljavnosti aktov sekundarne zakonodaje Unije, ker imajo institucije Unije, katerih akti so vprašljivi na podlagi člena 23, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije pravico do predložitve pisnih stališč Sodišču v obrambo veljavnosti teh aktov. Poleg tega lahko Sodišče na podlagi člena 24, drugi odstavek, tega statuta od institucij, organov, uradov ali agencij Unije, ki niso stranke v postopku, zahteva vse podatke, ki so po njegovem mnenju potrebni v postopku.

30

Nacionalno sodišče pa lahko ob upoštevanju navedenega od institucije Unije pred morebitno predložitvijo zadeve Sodišču zahteva informacije ali točno določene elemente, za katere meni, da so nujni za odpravo kakršnega koli dvoma nacionalnega sodišča o veljavnosti zadevnega akta Unije in tako za izognitev predložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe Sodišču glede presoje veljavnosti.

31

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da so institucije Unije zavezane k lojalnemu sodelovanju s sodnimi organi držav članic, ki so pristojni za zagotavljanje uporabe in upoštevanja prava Unije v nacionalnem pravnem sistemu. Te institucije morajo zato v skladu s členom 4(3) PEU navedenim organom sporočiti elemente in dokumente, ki so jih ti zahtevali pri izvajanju svojih pooblastil, razen če je zavrnitev njihovega posredovanja utemeljena z upravičenimi razlogi, ki se med drugim nanašajo na varstvo pravic tretjih oseb ali nevarnost oviranja delovanja ali neodvisnosti Unije (glej v tem smislu sklep z dne 6. decembra 1990, Zwartveld in drugi, C‑2/88-IMM, EU:C:1990:440, točki 10 in 11).

32

Zato je treba na prvo vprašanje, točka (b), odgovoriti, da je treba člen 267 PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU razlagati tako, da nacionalno sodišče pred predložitvijo zadeve Sodišču od institucij Unije, ki so sodelovale pri sprejemanju akta sekundarne zakonodaje Unije, katerega veljavnost se izpodbija pred tem nacionalnim sodiščem, lahko zahteva informacije in točno določene elemente, za katere meni, da so nujni za odpravo kakršnega koli dvoma nacionalnega sodišča o veljavnosti zadevnega akta Unije in za izognitev vložitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču glede presoje veljavnosti tega akta.

33

S točkami od (a) do (c) drugega vprašanja, ki jih je treba obravnavati skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je Izvedbena uredba št. 723/2011 neveljavna glede na določbe člena 15(2) osnovne uredbe, ker pripombe, ki jih je družba Eurobolt predložila v odgovor na ugotovitve Komisije, niso bile – kot relevantne informacije v smislu te določbe – dane na voljo Svetovalnemu odboru iz navedene določbe najmanj deset delovnih dni pred sestankom tega odbora.

34

Najprej je treba ugotoviti, da se kot izhaja iz točke 15(1) osnovne uredbe, vsa posvetovanja, predvidena v tej uredbi odvijajo v okviru Svetovalnega odbora, ki je sestavljen iz predstavnikov vseh držav članic in s predstavnikom Komisije kot predsednikom.

35

Člen 15(2) navedene uredbe določa, da se ta svetovalni odbor sestane, ko ga skliče njegov predsednik, ki državam članicam posreduje „kakor hitro je mogoče, vsekakor pa najmanj 10 delovnih dni pred sestankom, vse relevantne informacije.“

36

V obravnavanem primeru ni sporno, da je sestanek Svetovalnega odbora potekal 15. junija 2011, to je dva dneva po tem, ko je družba Eurobolt v za to predpisanem roku predložila svoje pripombe v odgovor na ugotovitve Komisije.

37

Za odgovor na vprašanje, ali je bil s tem člen 15(2) osnovne uredbe kršen na način, zaradi katerega je Izvedbena uredba št. 723/2011 neveljavna, je treba najprej preučiti, ali so bila navedene pripombe zajete s pojmom „relevantne informacije“ v smislu te določbe.

38

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je treba ob upoštevanju splošnosti izrazov, ki so uporabljeni v členu 15(2) osnovne uredbe, pojem „relevantne informacije“ razlagati zelo široko. Poleg tega, ker je treba v skladu s temi izrazi „vse“ relevantne informacije sporočiti državam članicam, iz te določbe jasno izhaja, da se ta nanaša na kar najbolj popolne informacije Svetovalnega odbora.

39

Poleg tega je pomen možnosti, dane zainteresiranim strankam, da med preiskavo izrazijo svoje mnenje ter zaščitijo svoje interese, poudarjen v uvodni izjavi 12 navedene uredbe.

40

V obravnavanem primeru je družba Eurobolt zadevne pripombe iz postopka v glavni stvari predložila kot zainteresirana stranka v okviru preiskave, ki jo je Komisija začela na podlagi člena 13(3) osnovne uredbe. Namen teh pripomb je bil odgovor na začasne ugotovitve, ki jih je sprejela Komisija.

41

Družba Eurobolt je torej predstavila svoje stališče in sporočila informacije v skladu s členom 6(7) te uredbe.

42

Zato in kot je generalni pravobranilec navedel v točkah od 47 do 50 sklepnih predlogov, so bile pripombe, ki jih je predložila družba Eurobolt, relevantne informacije v smislu člena 15(2) osnovne uredbe.

43

Iz tega sledi, da je bila ta določba kršena in da navedene pripombe niso bile sporočene državam članicam najmanj deset delovnih dni pred sestankom Svetovalnega odbora, kot je bilo ugotovljeno v točki 36 te sodbe.

44

Zato je treba nato preučiti, ali ta kršitev člena 15(2) osnovne uredbe lahko povzroči neveljavnost Izvedbene uredbe št. 723/2011.

45

Najprej je treba opozoriti, da se sprejetje – na podlagi osnovne uredbe – protidampinških ukrepov, kot je Izvedbena uredba št. 723/2011, izvaja na podlagi postopka – zlasti preiskave – med katerim se je treba v nekaterih fazah posvetovati z državami članicami, ki so zastopane v Svetovalnem odboru, kot je poudarjeno v uvodni izjavi 24 osnovne uredbe.

46

Za to posvetovanje člen 15(2) osnovne uredbe določa, da je treba Svetovalnemu odboru „kakor hitro je mogoče, vsekakor pa najmanj 10 delovnih dni pred sestankom“, posredovati vse relevantne informacije.

47

V zvezi s tem iz samega besedila te določbe, ki je nepogojna, izhaja, da je v njej določeni desetdnevni rok zavezujoč (glej po analogiji sodbo z dne 29. julija 2010, Grčija/Komisija, C‑54/09 P, EU:C:2010:451, točka 46).

48

Iz uvodne izjave 25 osnovne uredbe nato izhaja, da ker so zadevne informacije „pogosto zelo strokovne [ter jih je zato] treba natančno gospodarsko in pravno proučiti“, je namen roka iz člena 15(2) te uredbe pustiti državam članicam, ki so zastopane v Svetovalnem odboru, dovolj časa za mirno preučitev teh informacij pred njegovim sestankom (glej po analogiji sodbo z dne 20. septembra 2017, Tilly-Sabco/Komisija, C‑183/16 P, EU:C:2017:704, točka 102).

49

Poleg tega je namen tega roka tudi omogočiti vladam držav članic, da se prek svojih zastopnikov v Svetovalnem odboru seznanijo z vsemi relevantnimi informacijami v zvezi z določeno preiskavo, da bi te vlade po notranjem in zunanjem posvetovanju lahko oblikovale stališče, s katerim v okviru tega odbora zaščitijo svoje interese (glej po analogiji sodbo z dne 20. septembra 2017, Tilly‑Sabco/Komisija, C‑183/16 P, EU:C:2017:704, točka 103).

50

Nazadnje je treba dodati, da je namen navedenega roka zagotoviti, da se informacije in pripombe, ki jih zainteresirane stranke – kot je bilo ugotovljeno v točki 39 te sodbe – lahko predložijo med preiskavo, lahko ustrezno upoštevajo v okviru postopka posvetovanja znotraj Svetovalnega odbora.

51

V teh okoliščinah in kot je generalni pravobranilec med drugim ugotovil v točkah 61 in 66 sklepnih predlogov, zahteva po sporočitvi vseh relevantnih informacij Svetovalnemu odboru najmanj 10 delovnih dni pred njegovim sestankom, določena v členu 15(2) osnovne uredbe, pomeni bistveno postopkovno zahtevo, katere kršitev povzroči ničnost zadevnega akta (glej po analogiji sodbi z dne 10. februarja 1998, Nemčija/Komisija, C‑263/95, EU:C:1998:47, točka 32, in z dne 20. septembra 2017, Tilly-Sabco/Komisija, C‑183/16 P, EU:C:2017:704, točka 114).

52

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je Izvedbena uredba št. 723/2011 neveljavna, ker je bila sprejeta v nasprotju s členom 15(2) osnovne uredbe.

53

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: