1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 49 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopkov, ki sta ju začela Susanne Sokoll-Seebacher in Manfred Naderhirn v zvezi z odprtjem nove lekarne oziroma razširitvijo območja poslovanja obstoječe lekarne.

3

Člen 10 Apothekengesetz (zakon o lekarniški dejavnosti) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje iz postopkov v glavni stvari (v nadaljevanju: ApG), določa:

„(1)   Dovoljenje za ustanovitev lekarne se izda, če:

(2)   Take potrebe ni, če:

(3)   Potrebe v smislu zgoraj navedenega odstavka 2, točka 1, prav tako ni, če je ob vložitvi prošnje na ozemlju občine, v kateri se načrtuje stalna poslovna enota lekarne:

[…]

(4)   Osebe, ki jih je treba preskrbovati v smislu zgoraj navedenega odstavka 2, točka 3, so stalni prebivalci, katerih mesto prebivanja je od stalne poslovne enote obstoječe lekarne po cesti oddaljeno manj kot 4 kilometre in jih bo morala zaradi lokalnih razmer še naprej preskrbovati ta lekarna.

(5)   Če je število stalnih prebivalcev, kot so opredeljeni zgoraj v odstavku 4, manjše od 5500, je treba pri preverjanju obstoja potrebe upoštevati osebe, ki jih je treba preskrbovati zaradi zaposlitve, dostopa do storitev ali uporabe prevoznih sredstev na tem območju.

(6)   Razdalje iz odstavka 2, točka 2, izjemoma ni treba upoštevati, če se to zaradi lokalnih okoliščin nujno zahteva v interesu dobre preskrbe prebivalstva z zdravili.

(7)   Avstrijska lekarniška zbornica mora o potrebi po ustanovitvi nove lekarne izdelati izvedensko mnenje. […]

[…]“

4

Člen 46(5) ApG določa:

„V primeru prošnje za razširitev območja, določenega ob izdaji dovoljenja za poslovanje lekarne v skladu s členom 9(2), ali prošnje za naknadno določitev območja, če to ni bilo določeno ob izdaji dovoljenja v skladu s členom 9(2), se izvede postopek za izdajo dovoljenja.“

5

V zvezi s sporoma o glavni stvari, o katerih mora odločiti Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče v Zgornji Avstriji, Avstrija), sta že bili sprejeti predhodni odločbi, in sicer sodba z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), in sklep z dne 15. oktobra 2015, Naderhirn (C‑581/14, neobjavljen, EU:C:2015:707).

6

S. Sokoll-Seebacher je pred Unabhängiger Verwaltungssenat des Landes Oberösterreich (neodvisni upravni senat dežele Zgornja Avstrija, Avstrija) izpodbijala odločbo z dne 29. decembra 2011, s katero je pristojni upravni organ zavrnil njeno prošnjo za izdajo dovoljenja za ustanovitev lekarne na ozemlju občine Pinsdorf (Avstrija).

7

M. Naderhirn je pri pristojnem upravnem organu prav tako zaman zaprosil za razširitev območja poslovanja njegove lekarne s sedežem na ozemlju občine Leonding (Avstrija), zdaj pa si za ta cilj prizadeva pri predložitvenem sodišču.

8

Ta upravna organa sta se za sprejetje navedenih odločb oprla na člen 10(2), točka 3, ApG.

9

V zadevi, ki se nanaša na S. Sokoll-Seebacher, je Unabhängiger Verwaltungssenat des Landes Oberösterreich (neodvisni upravni senat dežele Zgornja Avstrija) prekinil odločanje in Sodišču predložil vprašanja o združljivosti nacionalne ureditve, kot je ureditev iz člena 10(2), točka 3, ApG, s členom 49 PDEU.

10

Po sodbi z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), je Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče v Zgornji Avstriji, Avstrija), ki je bilo na podlagi reforme avstrijskih upravnih sodišč odtlej pristojno za nadaljevanje postopka za izdajo dovoljenja, s sodbo z dne 21. februarja 2014 S. Sokoll-Seebacher podelilo dovoljenje za ustanovitev lekarne v občini Pinsdorf. Enako je to sodišče s sodbo z dne 28. maja 2014 ugodilo prošnji za razširitev območja poslovanja lekarne M. Naderhirna.

11

Vendar so Agnes Hemetsberger kot lastnica lekarne v bližini tiste, v zvezi s katero je S. Sokoll-Seebacher zaprosila za dovoljenje za ustanovitev, ki je predmet postopka v glavni stvari, in lekarnarji, ki obratujejo v bližini lekarne M. Naderhirna, pri Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče, Avstrija) vložili reviziji zoper sodbi Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče v Zgornji Avstriji, Avstrija), ki sta omenjeni v prejšnji točki.

12

Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče) je s sodbama z dne 8. oktobra 2014 in 30. septembra 2015 ugodilo revizijama, vloženima zoper navedeni sodbi Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče v Zgornji Avstriji, Avstrija), kar je utemeljilo z nezakonitostjo njune vsebine.

13

Natančneje, v sodbi z dne 30. septembra 2015 je Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče) menilo, da je treba sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), razlagati tako, da je treba uporabo člena 10(2), točka 3, ApG izključiti in dovoljenje za ustanovitev nove lekarne izdati brez upoštevanja morebitnega znižanja števila potencialnih strank sosednjih lekarn pod prag 5500 oseb, ki jih je treba preskrbovati, le če je nova lekarna, ki naj bi se ustanovila, potrebna za to, da se prebivalstvu nekaterih kmetijskih in osamljenih območij zagotovi razumen dostop do prodajnega mesta z zdravili. Če pa izdaja dovoljenja, za katero se zaproša, v skladu s pravom Unije ni potrebna iz teh razlogov, naj bi se še naprej uporabljal člen 10(2), točka 3, ApG.

14

Potem ko sta bili zadevi v glavni stvari vrnjeni v razsojanje Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče v Zgornji Avstriji, Avstrija), je to sodišče – ker je oklevalo, ali naj se pridruži razlagi sodbe z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), ki jo je podalo Verwaltungsgerichtshof (upravno sodišče) – v zadevi, ki se nanaša na M. Naderhirna, Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, da bi zlasti izvedelo, ali je obstoj nacionalnih predpisov, v skladu s katerimi je nacionalno sodišče nepogojno vezano na razlago prava Unije s strani drugega nacionalnega sodišča, združljiv s členom 267 PDEU in načelom primarnosti prava Unije.

15

Sodišče je s sklepom z dne 15. oktobra 2015, Naderhirn (C‑581/14, neobjavljen, EU:C:2015:707), na to vprašanje odgovorilo nikalno.

16

Ker je Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče v Zgornji Avstriji) menilo, da Sodišče ni zagotovilo vseh vsebinskih elementov, ki so potrebni za rešitev sporov o glavni stvari, je vložilo ta predlog za sprejetje predhodne odločbe in Sodišču predlagalo, naj natančneje pojasni svojo sodno prakso glede člena 49 PDEU.

17

V teh okoliščinah je Landesverwaltungsgericht Oberösterreich (deželno upravno sodišče v Zgornji Avstriji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ob upoštevanju ugotovitve, ki jo je Sodišče izrazilo v izreku (in točki 51) sodbe z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), in v skladu s katero člen 49 PDEU nasprotuje zakonodaji države članice, kot je člen 10(2), točka 3, ApG, ki kot bistveno merilo za preverjanje obstoja potrebe po ustanovitvi nove lekarne določa fiksno mejo (in sicer 5500) oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati, ali je treba člen 49 PDEU, zlasti zahtevo po doslednem uresničevanju zadanega cilja, razlagati

ali

ali

18

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), razlagati tako, da se merilo v zvezi s fiksno mejo števila „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, ki je določeno v zadevni nacionalni zakonodaji, ne sme uporabiti za preverjanje obstoja potrebe po ustanovitvi nove lekarne samo v konkretnem položaju, ki se nanaša na neko kmetijsko in/ali osamljeno območje, ali v konkretnem položaju, v katerem ob upoštevanju lokalnih okoliščin obstaja potreba po ustanovitvi lekarne, ne glede na podeželski ali mestni značaj zadevnega območja ali pa na splošno v nobenem konkretnem položaju, ki bo predmet preverjanja.

19

Uvodoma je treba poudariti, da zavezujoča narava sodbe v zadevi za predhodno odločanje ni ovira, da nacionalno sodišče, ki je naslovljenec te sodbe, ne bi moglo ponovno predložiti zadeve v odločanje Sodišču, preden odloči v sporu o glavni stvari. Taka predložitev je utemeljena, če nacionalno sodišče naleti na težave v zvezi z razumevanjem ali uporabo sodbe, ko postavi Sodišču novo pravno vprašanje ali ko mu predloži v presojo nove vidike, zaradi katerih bi o prej postavljenem vprašanju Sodišče lahko razsodilo drugače (sklep z dne 5. marca 1986, Wünsche, 69/85, EU:C:1986:104, točka 15, ter sodbi z dne 11. junija 1987, X, 14/86, EU:C:1987:275, točka 12, in z dne 6. marca 2003, Kaba, C‑466/00, EU:C:2003:127, točka 39).

20

To velja za obravnavani primer, saj želi predložitveno sodišče izvedeti, ali iz sodbe z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), izhaja, da je treba uporabo merila v zvezi s fiksno mejo števila „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, izključiti v vsakem primeru ali pa samo v zadevah, ki se nanašajo na nekatera posebna območja ali položaje.

21

Člen 99 Poslovnika Sodišča določa, da če odgovor na vprašanje, predloženo v predhodno odločanje, ne dopušča nobenega razumnega dvoma ali če je iz sodne prakse Sodišča mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor nanj, lahko Sodišče na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odloči z obrazloženim sklepom.

22

Prav tak pa je obravnavani primer, ker je iz sodbe z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), mogoče jasno sklepati, kakšen je odgovor na predloženo vprašanje.

23

V zvezi s tem je treba spomniti, da nacionalna zakonodaja iz postopkov v glavni stvari pogojuje izdajo dovoljenja za ustanovitev nove lekarne z obstojem „potrebe“, ki se domneva, razen če temu nasprotuje vsaj ena od različnih konkretnih okoliščin, ki jih opredeljuje ta zakonodaja (sodba z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točka 28).

24

Med temi okoliščinami je število oseb, „ki jih mora še naprej preskrbovati“ stalna poslovna enota obstoječe lekarne iz okolice, torej število stalnih prebivalcev, katerih mesto prebivanja je od te stalne poslovne enote obstoječe lekarne po cesti oddaljeno manj kot 4 kilometre (sodba z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točka 43).

25

Tako je v skladu s to zakonodajo obstoj potrebe, ki bi utemeljevala ustanovitev nove lekarne, izključen, če se število „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, zaradi ustanovitve te nove lekarne zniža in znaša manj kot 5500 (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točki 29 in 43).

26

Pri tem navedena zakonodaja določa prilagoditveni ukrep, v skladu s katerim je treba, če število stalnih prebivalcev pade pod 5500, pri preverjanju obstoja potrebe upoštevati osebe, ki jih je treba preskrbovati zaradi zaposlitve, dostopa do storitev ali uporabe prevoznih sredstev na območju preskrbe navedene lekarne (sodba z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točka 43).

27

Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovili koristni napotki, je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča nacionalna zakonodaja primerna za uresničevanje zadanega cilja le, če resnično zagotavlja, da se ta cilj doseže dosledno in sistematično (glej v tem smislu sodbe z dne 10. marca 2009, Hartlauer, C‑169/07, EU:C:2009:141, točka 55; z dne 19. maja 2009, Apothekerkammer des Saarlandes in drugi, C‑171/07 in C‑172/07, EU:C:2009:316, točka 42, ter z dne 1. junija 2010, Blanco Pérez in Chao Gómez, C‑570/07 in C‑571/07, EU:C:2010:300, točka 94).

28

V zvezi s tem pa je Sodišče v sodbi z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68, točki 45 in 46), prvič, menilo, da se lahko na podlagi zakonodaje iz postopkov v glavni stvari dostop do zdravil za nekatere osebe, zlasti tiste, ki prebivajo v kmetijskih regijah, a fortiori če so začasno ali trajno omejeno mobilne, kot so starejše osebe, invalidi ali bolniki, izkaže za neustrezen.

29

Obstajajo namreč osebe, katerih prebivališče je od stalne poslovne enote najbližje lekarne po cesti oddaljeno več kot 4 kilometre in ki zato niso upoštevane kot stalni prebivalci niti v območju preskrbe te lekarne niti v nobenem drugem obstoječem območju. Te osebe se lahko sicer upoštevajo kot „obiskovalci“. Vendar je njihov dostop do lekarniških storitev v vsakem primeru odvisen od okoliščin, ki jim v bistvu ne zagotavljajo stalnega in nepretrganega dostopa do takih storitev, saj je ta dostop vezan na zaposlitev ali uporabo prevoznih sredstev na določenem območju (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točka 45).

30

Drugič, Sodišče je opozorilo, da je lahko na kmetijskih, osamljenih in malo obiskanih območjih število „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, zaradi nizke gostote prebivalstva zlahka pod 5500, tako da bi bilo mogoče, da se potreba, ki bi utemeljevala ustanovitev nove lekarne, nikoli ne bi štela za zadostno (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točke od 47 do 49).

31

Iz tega izhaja, da kljub prilagoditvenemu ukrepu, predvidenemu z nacionalno zakonodajo, pri uporabi merila v zvezi z „osebami, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, obstaja tveganje, da za nekatere osebe, ki prebivajo na območjih z nekaterimi lokalnimi posebnostmi, kot so kmetijske in osamljene regije zunaj območij preskrbe obstoječih lekarn, zlasti za osebe z omejeno mobilnostjo, ne bi bil zagotovljen enakopraven in primeren dostop do lekarniških storitev (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točka 50).

32

Vendar Sodišče, ko se je sklicevalo na kmetijske ali osamljene regije in na osebe z omejeno mobilnostjo, ni nameravalo omejiti obsega svoje presoje doslednosti nacionalne zakonodaje, obravnavane v postopkih v glavni stvari, na tovrstne regije in na to skupino oseb.

33

Zaradi fiksne meje števila „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, ki jo določa nacionalna zakonodaja iz postopkov v glavni stvari, namreč ta zakonodaja pristojnemu organu ne omogoča, da bi ustrezno upošteval posebnosti vsakega obravnavanega položaja ter tako zagotovil dosledno in sistematično uresničevanje glavnega cilja te zakonodaje, ki je – kot je Sodišče spomnilo v točki 25 svoje sodbe z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68) – zagotavljanje zanesljive in kakovostne preskrbe prebivalstva z zdravili.

34

S tega vidika je Sodišče odločilo, da je zakonodaja države članice, kot je ta iz postopkov v glavni stvari, ki kot bistveno merilo za preverjanje obstoja potrebe po ustanovitvi nove lekarne določa fiksno mejo „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, v nasprotju s členom 49 PDEU, zlasti z zahtevo po doslednem uresničevanju zadanega cilja, in sicer v delu, v katerem pristojni nacionalni organi nimajo možnosti odstopanja od te meje, da bi upoštevali lokalne okoliščine, ki so navsezadnje okoliščine, lastne različnim konkretnim položajem, od katerih mora biti vsak predmet preverjanja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher, C‑367/12, EU:C:2014:68, točka 51).

35

Iz tega izhaja, da je nedoslednost, povezana z uporabo merila v zvezi s fiksno mejo števila „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, sistemska. Zato lahko tveganja, ki jih povzroči taka uporaba, vplivajo na presojo vsakega posebnega položaja.

36

Glede na vse navedeno je treba na predloženo vprašanje odgovoriti, da je treba sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), razlagati tako, da se merilo v zvezi s fiksno mejo števila „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, ki je določeno z nacionalno zakonodajo iz postopkov v glavni stvari, na splošno ne sme uporabiti, da bi se preveril obstoj potrebe po ustanovitvi nove lekarne, v nobenem konkretnem položaju, ki bo predmet preverjanja.

37

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) sklenilo:

Sodbo z dne 13. februarja 2014, Sokoll-Seebacher (C‑367/12, EU:C:2014:68), je treba razlagati tako, da se merilo v zvezi s fiksno mejo števila „oseb, ki jih je treba še naprej preskrbovati“, ki je določeno z nacionalno zakonodajo iz postopkov v glavni stvari, na splošno ne sme uporabiti, da bi se preveril obstoj potrebe po ustanovitvi nove lekarne, v nobenem konkretnem položaju, ki bo predmet preverjanja.