3.11.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

C 363/21

1.

Ker člen 2(2)(d) Direktive 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (1) dejavnost prevoza izključuje s področja uporabe te direktive, ali je dejavnost, ki jo tožena stranka opravlja s pridobitnim namenom, ko posreduje med lastnikom vozila in osebo, ki potrebuje prevoz znotraj mesta, s tem, da upravlja sredstva informacijske tehnologije – vmesnik in programsko aplikacijo, z besedami tožene stranke „pametne telefone in tehnološko platformo“ –, ki omogočajo povezavo med njima, treba šteti za dejavnost prevoza ali za elektronsko storitev posredovanja ali storitev informacijske družbe v smislu člena 1(2) Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov o storitvah informacijske družbe (2)?

2.

Ali je pri opredelitvi pravne narave te dejavnosti mogoče šteti, da gre deloma za storitev informacijske družbe, in ali bi v tem primeru za elektronsko storitev posredovanja moralo veljati načelo svobode opravljanja storitev, kot ga določa ureditev Skupnosti – člen 56 PDEU ter direktivi 2006/123/ES in 2000/31/ES (3)?

3.

Če bi se štelo, da storitev, ki jo opravlja družba UBER SYSTEMS SPAIN, S.L., ni storitev prevoza in je zato zajeta z Direktivo 2006/123, se postavlja vprašanje, ali je vsebina člena 15 Ley de Competencia Desleal (zakon o nelojalni konkurenci) – ki se nanaša na kršitev določb, ki urejajo konkurenčno dejavnost – v nasprotju z Direktivo 2006/123, konkretno s členom 9 o svobodi ustanavljanja in sistemih dovoljenj, ko navezovanje na nacionalne zakone in pravne določbe ne upošteva, da sistem pridobitev licenc, odobritev in dovoljenj nikakor ne sme biti omejevalen ali nesorazmeren, torej ne sme nerazumno ovirati načela svobode ustanavljanja?

4.

Če se potrdi, da se Direktiva 2000/31/ES uporablja za storitev, ki jo izvaja družba UBER SYSTEMS SPAIN, S.L., se postavlja vprašanje, ali omejitve države članice glede svobode opravljanja elektronske storitve posredovanja iz druge države članice, tako da je za opravljanje storitve potrebno dovoljenje ali licenca ali v obliki sklepa sodišča o prenehanju opravljanja elektronske storitve posredovanja, sprejetega na podlagi nacionalne zakonodaje o nelojalni konkurenci, pomenijo veljavne ukrepe, ki pomenijo izjeme od člena 3(2) v skladu s členom 3(4) Direktive 2000/31/ES?