1.

V obravnavanem pritožbenem postopku gre v bistvu za vprašanje, v kakšnem obsegu lahko sodišča Unije v okviru sistema pravnega varstva znamke Unije preverjajo nacionalno pravo.

2.

To vprašanje se postavlja v okviru spora, v katerem se pojavlja pojem „Laguiole“, ki se v Franciji povezuje z noži, pa tudi s številnimi spori. Zadnjenavedeni se nanašajo zlasti na uporabo imena vasi Laguiole, ki je danes sinonim za znamenite zložljive nože, ki se tam tradicionalno proizvajajo. Na vprašanje, v kakšnem obsegu se lahko to ime uporablja za trženje proizvodov, ki niso povezani s krajem Laguiole, nacionalno pravo še ne daje dokončnega odgovora. ( 2 )

3.

V obravnavanem primeru gre sicer zgolj za od tega sprva neodvisno vprašanje obsega varstva firme„Forge de Laguiole“ v okviru člena 8(4)(b) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom L. 711‑4(b) francoskega zakona o intelektualni lastnini.

4.

Odbor za pritožbe pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: EUIPO) je v zvezi s tem menil, da se na podlagi francoske sodne prakse firmi načeloma zagotavlja varstvo za vse dejavnosti, ki jih zajema njen poslovni namen. Po mnenju Splošnega sodišča pa se firmi zagotavlja varstvo samo za dejavnosti, ki jih družba tudi dejansko izvaja. To stališče je Splošno sodišče oprlo na sodbo francoskega Cour de cassation z dne 10. julija 2012 v zadevi Cœur de Princesse (v nadaljevanju: sodba Cœur de princesse) ( 3 ), ki je bila izdana šele po sprejetju odločbe odbora za pritožbe.

5.

Po mnenju EUIPO je Splošno sodišče glede tega napačno uporabilo pravo. Splošno sodišče lahko namreč odločbo odbora za pritožbe samo razveljavi, če je ob izdaji temeljila na napačni uporabi prava. S tem, ko je upoštevalo sodbo Cœur de princesse, Splošno sodišče ni ugotovilo napačne uporabe prava s strani odbora za pritožbe, temveč je njegovo presojo nadomestilo s svojo odločitvijo. Sporna sodba pa se je po mnenju Splošnega sodišča omejila na to, da francosko pravo presoja tako, kot bi ga moral uporabiti odbor za pritožbe. ( 4 )

6.

Iz navedene polemike izhaja, da je sklic na nacionalno pravo v sistemu znamke Unije v določenem sporu z načeli, ki praviloma urejajo nadzor Splošnega sodišča nad odločbami odborov za pritožbe pri EUIPO. V skladu z navedenim se mora Splošno sodišče namreč načeloma omejiti na to, da na podlagi podatkov, na katerih je temeljila odločba odbora za pritožbe, sprejme odločbo, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe. Že iz dosedanje sodne prakse Sodišča izhaja, da se ta načela ne uporabljajo enako, če gre za razlago nacionalnega prava s strani Splošnega sodišča. Obravnavana pritožba daje Sodišču priložnost konkretizacije in nadaljnjega razvoja te sodne prakse. ( 5 )

7.

Člen 58(1) Statuta Sodišča določa:

„Pritožba na Sodišče je omejena na pravna vprašanja. Lahko se vloži zaradi nepristojnosti Splošnega sodišča, zaradi kršitve postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika, pa tudi zaradi kršitve zakonodaje Unije s strani Splošnega sodišča.“

8.

Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti ( 6 ) je nadomestila Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije. ( 7 ) Pri tem so členi 8, 52 in 63 Uredbe št. 40/94 brez bistvene spremembe postali členi 8, 53 in 65 Uredbe št. 207/2009.

9.

Člen 8(4) Uredbe št. 207/2009 določa:

„4.   Ob ugovarjanju imetnika neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, se prijavljena blagovna znamka ne registrira, če v skladu z zakonodajo Unije ali pravom države članice, ki ta znak ureja,

10.

Člen 53(1)(c) Uredbe št. 207/2009 določa:

„1.   Blagovna znamka Evropske unije se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

[…]

11.

Člen 65(1) in (2) Uredbe št. 207/2009 določa:

„1.   Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pred Splošnim sodiščem.

2.   Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.“

12.

Člena L. 711‑4(b) in L. 714‑3 francoskega Code de la propriété intellectuelle (zakon o intelektualni lastnini, v nadaljevanju: CPI) določata:

L. 711‑4

„Kot znamka se ne more sprejeti znak, ki posega v prejšnje pravice, in zlasti

[…]

[…]“

L. 714‑3

„Registracija znamke, ki ni v skladu z določbami členov od L. 711‑1 do L. 711‑4, se s sodno odločbo razglasi za nično.“

13.

G. Szajner je imetnik besedne znamke Unije LAGUIOLE, ki je bila prijavljena 20. novembra 2001 in jo je EUIPO registriral 17. januarja 2005 na podlagi Uredbe št. 40/94 (nadomeščena z Uredbo št. 207/2009).

14.

Proizvodi in storitve, za katere je znamka LAGUIOLE med drugim registrirana, spadajo v razrede 8, 14, 16, 18, 20, 21, 28, 34 in 38 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen. Pri tem je šlo za široko paleto različnih proizvodov in storitev, ki zajema ročno orodje in naprave (za ročno upravljanje), nakit, ure, namizno posodo, pisalne pripomočke, usnjene izdelke, umetnine, športne potrebščine in proizvode za kadilce ter telekomunikacijske storitve ( 8 ), vendar po delni odpovedi zahtevku v postopku pred EUIPO več ne zajema nožev, vilic in škarij. ( 9 )

15.

Družba Forge de Laguiole je 22. julija 2005 vložila predlog za ugotovitev delne ničnosti znamke LAGUIOLE na podlagi člena 52(1)(c) Uredbe št. 40/94 v povezavi s členom 8(4) te uredbe (postala člena 53(1)(c) in 8(4) Uredbe št. 207/2009).

16.

Predlog za ugotovitev ničnosti je temeljil na firmi Forge de Laguiole, ki jo je družba Forge de Laguiole uporabljala za dejavnosti „proizvodnje in prodaje nožarskih izdelkov, škarij, darilnih izdelkov in spominkov – izdelkov, povezanih z umetnostjo pogrinjanja miz“. Družba Forge de Laguiole meni, da ima na podlagi te firme v skladu s členom L. 711‑4(b) v povezavi s členom L. 714‑3 CPI pravico prepovedati uporabo znamke LAGUIOLE.

17.

Oddelek za izbris je z odločbo z dne 27. novembra 2006 predlog za ugotovitev ničnosti zavrnil.

18.

Družba Forge de Laguiole je 25. januarja 2007 pri EUIPO vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.

19.

Prvi odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 1. junija 2011 pritožbi delno ugodil in znamko LAGUIOLE razglasil za nično v delu, v katerem se je nanašala na proizvode iz razredov 8, 14, 16, 18, 20, 21, 28 in 34. Pritožba je bila zavrnjena v delu, v katerem se je nanašala na storitve iz razreda 38 (telekomunikacijske storitve). ( 10 )

20.

Odbor za pritožbe je svojo odločbo oprl na dva temelja, od katerih je vsak posebej pomenil zadostno podlago za ugotovitev, da je firma Forge de Laguiole varovana za vse dejavnosti, navedene v poslovnem namenu družbe. ( 11 ) Prvič, odbor za pritožbe je izhajal iz tega, da je na podlagi člena L. 711‑4(b) CPI besedilo poslovnega namena dovolj natančno določeno, da se lahko prizna, da se lahko varstvo, ki izhaja iz njene firme, razširi na vse dejavnosti, ki so v njem navedene. ( 12 ) Drugič, menil je, da je družba Forge de Laguiole dokazala, da je svoje dejavnosti pred prijavo sporne znamke razširila na te dejavnosti, čeprav je priznal, da to ne velja za dejavnost „proizvodnje in prodaje […] vseh daril in spominkov – vseh izdelkov v zvezi z umetnostjo pogrinjanja miz“. ( 13 )

21.

G. Szajner je 8. avgusta 2011 pri Splošnem sodišču zoper izpodbijano odločbo vložil ničnostno tožbo. V tožbi je uveljavljal kršitev člena 53(1)(c) v povezavi s členom 8(4) Uredbe št. 207/2009, pri čemer je zatrjeval zlasti, da na podlagi člena L. 711‑4 CPI varstvo firme – drugače kot meni odbor za pritožbe – zajema le dejavnosti, ki se dejansko izvajajo. ( 14 )

22.

Splošno sodišče je v sodbi z dne 21. oktobra 2014 najprej ugotovilo, da se je odbor za pritožbe pri razlagi francoskega prava oprl na sodno prakso, ki je obstajala ob sprejetju izpodbijane odločbe, to je 1. junija 2011. Vendar ta sodna praksa ni bila enotna in je v Franciji vodila do polemike v strokovnih krogih. ( 15 )

23.

Polemike je po mnenju Splošnega sodišča ponovno uokvirila sodba francoskega Cour de cassation v sodbi Cœur de princesse, v kateri je bilo presojeno, da „se firmi [zagotavlja] varstvo le za dejavnosti, ki jih družba dejansko izvaja, in ne za dejavnosti, navedene v njenem statutu“. ( 16 ) Čeprav je bila ta sodba izdana po sprejetju izpodbijane odločbe, jo je po mnenju Splošnega sodišča mogoče upoštevati pri preizkusu zakonitosti te odločbe. ( 17 )

24.

Tako je Splošno sodišče sklenilo, da s prvim temeljem obrazložitve odbora za pritožbe, ki se opira na dejavnosti, navedene v poslovnem namenu družbe Forge de Laguiole, ni mogoče utemeljiti izpodbijane odločbe. ( 18 ) V okviru preučitve utemeljenosti drugega temelja obrazložitve te odločbe je Splošno sodišče dalje ugotovilo, da je družba Forge de Laguiole – drugače kot meni odbor za pritožbe – zgolj dokazala, da je izvajala dejavnosti proizvodnje in prodaje vseh izdelkov, ki spadajo v sektor nožarskih izdelkov oziroma jedilnega pribora ter daril in spominkov v delu, v katerem gre za proizvode, ki spadajo v te sektorje. Zato je Splošno sodišče izpodbijano odločbo razveljavilo v delu, v katerem je odbor za pritožbe glede drugih izdelkov ugotovil verjetnost zmede v smislu člena L. 711‑4 CPI, in svojo presojo verjetnosti zmede v smislu te določbe omejilo na dejavnosti, ki jih je družba Forge de Laguiole po njegovem mnenju v spornem obdobju dejansko izvajala. ( 19 )

25.

Na podlagi tega preizkusa ( 20 ) je Splošno sodišče potrdilo izpodbijano odločbo samo glede določenega števila proizvodov, ki spadajo med dejavnosti, ki jih družba Forge de Laguiole dejansko izvaja in za katere je Splošno sodišče ugotovilo, da obstaja verjetnost zmede glede firme Forge de Laguiole in znamke LAGUIOLE. V preostalem je Splošno sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo razveljavilo v delu, v katerem je odbor za pritožbe znamko LAGUIOLE razglasil za nično tudi za druge proizvode. ( 21 )

26.

EUIPO je z dopisom z dne 22. decembra 2014 zoper sodbo Splošnega sodišča vložil obravnavano pritožbo. Družba Forge de Laguiole je 23. marca 2015 vložila odgovor na pritožbo. EUIPO in družba Forge de Laguiole predlagata, naj se izpodbijana sodba razveljavi in naj se G. Szajnerju naloži plačilo stroškov.

27.

Zaradi začetnih težav z vročanjem je G. Szajner svoj odgovor na pritožbo lahko vložil šele decembra 2015. Predlaga, naj se vsi predlogi in pritožbeni razlogi EUIPO in družbe Forge de Laguiole razglasijo za nedopustne, ter, podredno, naj se navedeni predlogi in tožbeni razlogi razglasijo za neutemeljene, pritožba naj se zavrne, razveljavitev izpodbijane sodbe naj se razglasi za nepotrebno in EUIPO naj se naloži plačilo stroškov.

28.

V zvezi s pritožbo je pred Sodiščem potekal pisni postopek.

29.

G. Szajner prereka dopustnost pritožbe EUIPO (v zvezi s tem glej najprej točko 1) in dopustnost predlogov družbe Forge de Laguiole (v zvezi s tem glej nato točko 2).

30.

G. Szajner trdi, da EUIPO ne more vložiti pritožbe zoper sodbo Splošnega sodišča, katere predmet je bila odločba odbora za pritožbe, ker nima niti procesnega upravičenja niti pravnega interesa. Poleg tega naj bi bili pritožbeni razlogi EUIPO nedopustni, ker naj bi spreminjali predmet spora med strankama pred EUIPO.

31.

Ti ugovori niso utemeljeni.

32.

Najprej se na podlagi člena 172 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 4. marca 2015 ( 22 ) tožba pred Splošnim sodiščem zoper odločbo odbora za pritožbe EUIPO vloži proti EUIPO kot toženi stranki. Dalje, na podlagi člena 56(2) Statuta Sodišča lahko stranka, ki s svojimi predlogi v celoti ali delno ni uspela, zoper odločbe Splošnega sodišča vloži pritožbo pri Sodišču. Ker EUIPO v obravnavanem primeru na prvi stopnji delno ni uspel, njegovo procesno upravičenje in pravni interes v pritožbenem postopku nista sporna, kar sicer potrjuje tudi ustaljena sodna praksa Sodišča. ( 23 )

33.

Prav tako ne gre za kršitev načel neodvisnosti, nepristranskosti in nevtralnosti sodstva ter varstva zaupanja v pravo in poštenega sojenja, če EUIPO nastopa kot tožena stranka oziroma pritožnik v postopkih pred sodišči Unije, katerih predmet so odločbe njegovih lastnih odborov za pritožbe. Pritožbeni postopek pred odbori za pritožbe pri EUIPO ima sicer prednost pred tožbami zoper odločbe EUIPO pred Splošnim sodiščem. Ni sporno, da ima podobne pristojnosti kot sodišče. Poleg tega se odločbe odborov za pritožbe pri EUIPO v določeni meri pripisujejo EUIPO. Ne more jih namreč izpodbijati pred Splošnim sodiščem, njegove pravice pa so v razmerju do drugih toženih strank oziroma intervenientov omejene. ( 24 ) Kljub temu EUIPO – drugače kot meni G. Szajner – v postopkih pred sodišči Unije ni „tako sodnik kot tudi stranka“, saj v tem postopku o zakonitosti odločb odborov za pritožbe ne odloča EUIPO, temveč Sodišče. Zato lahko s strani G. Szajnerja postavljeno vprašanje, ali imajo odbori za pritožbe status sodišča v smislu člena 6(1) EKČP oziroma člena 47 Listine o temeljnih pravicah, ostane odprto.

34.

Prav tako ne vzdrži domneva, da EUIPO v postopku na prvi stopnji dejansko ni bil tožena stranka, temveč intervenient, zaradi česar mora v pritožbenem postopku izkazati svoj pravni interes. Sicer je bila predmet postopka pred Splošnem sodiščem odločba odbora za pritožbe pri EUIPO glede rešitve spora med imetnikom novejše znamke in imetnikom prejšnjega znaka. Kljub temu je iz zgoraj ( 25 ) citiranega Poslovnika Splošnega sodišča jasno razvidno, da EUIPO v takšnem postopku kljub temu nastopa kot tožena stranka. ( 26 )

35.

Končno, G. Szajner navaja, da so pritožbeni razlogi EUIPO v povezavi s sodbo Cœur de princesse nedopustni. EUIPO je v zvezi s tem pred Splošnim sodiščem spremenil predmet spora, kot je razvidno iz predlogov strank v postopku pred EUIPO.

36.

Vendar je tudi ta ugovor neutemeljen. Kot pravilno navaja EUIPO, je bila namreč med strankama razlaga francoskega prava sporna že v postopku pred odborom za pritožbe. Pri tem je šlo zlasti za obseg varstva firme, v zvezi s tem pa je bila pred Splošnim sodiščem, med drugim tudi s strani G. Szajnerja ( 27 ), navajana sodba Cœur de princesse. Tako trditve EUIPO glede dopustnosti te sodbe na prvi stopnji nikakor ne pomenijo razširitve predmeta spora med strankami postopka pred EUIPO.

37.

G. Szajner dalje prereka dopustnost predlogov družbe Forge de Laguiole. Čeprav ni pritožnica, namreč predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Na podlagi člena 174 Poslovnika Sodišča pa bi morala predlagati, naj se pritožbi EUIPO v celoti ali deloma ugodi ali naj se pritožba v celoti ali deloma zavrne. Zato je treba njeno vlogo dejansko obravnavati kot nasprotno pritožbo, ki bi se na podlagi člena 176 Poslovnika morala vložiti z ločeno vlogo.

38.

Ta zgolj formalni argument je treba zavrniti. Družba Forge de Laguiole sicer v predlogih na koncu svojega podajanja navedb dejansko ne predlaga, naj se pritožbi EUIPO ugodi, temveč predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Kljub temu je iz njenega odgovora na pritožbo v celoti jasno razvidno, da v celoti podpira trditve in pritožbene razloge EUIPO. Tako je jasno, da predlaga, naj se pritožbi ugodi. Poleg tega ne navaja samostojnih pritožbenih razlogov in trditev, ki se na podlagi člena 178(3) Poslovnika zahtevajo za nasprotno pritožbo.

39.

Glede na navedeno so pritožba EUIPO in predlogi družbe Forge de Laguiole dopustni.

40.

Kot je že navedeno, je odbor za pritožbe svojo obrazložitev obsega varstva firme Forge de Laguiole oprl na dejavnosti, navedene v poslovnem namenu, in na dejavnosti, ki jih družba dejansko izvaja. ( 28 ) V izpodbijani sodbi je Splošno sodišče menilo, da je prva utemeljitev popolnoma napačna, ker se v francoskem pravu firmi zagotavlja varstvo samo za dejavnosti, ki se dejansko izvajajo. Druga utemeljitev je bila po mnenju Splošnega sodišča delno napačna, ker se je samo za del dejavnosti, ki spadajo v poslovni namen družbe Forge de Laguiole, izkazalo njihovo dejansko izvajanje. ( 29 )

41.

EUIPO s pritožbo izpodbija ugotovitve Splošnega sodišča tako glede varstva dejavnosti, navedenih v poslovnem namenu družbe Forge de Laguiole (v zvezi s tem glej najprej točko 1), kot tudi dejavnosti, ki jih ta družba dejansko izvaja (v zvezi s tem glej nato točko 2).

42.

EUIPO trdi, da Splošno sodišče ne bi smelo upoštevati sodbe Cœur de princesse, ki je bila izdana po sprejetju odločbe odbora za pritožbe (prvi pritožbeni razlog, v zvezi s tem glej najprej točko (a)). Poleg tega naj bi Splošno sodišče to sodbo izkrivilo (prvi del drugega tožbenega razloga, v zvezi s tem glej nato točko (b)).

43.

Po mnenju EUIPO je preizkus, ki ga Splošno sodišče izvaja glede uporabe nacionalnega prava s strani odbora za pritožbe omejen ratione temporis. V skladu s sodbo UUNT/National Lottery Commission ( 30 ) se lahko Splošno sodišče sicer sklicuje na nacionalne sodbe, ki so bile ob sprejetju odločbe odbora za pritožbe že izdane, vendar jih odbor za pritožbe ni upošteval. Možnost razširitve na nacionalne sodbe, izdane po sprejetju odločbe odbora za pritožbe, pa naj bi presegalo pooblastilo Splošnega sodišča za preverjanje.

44.

Uredba št. 207/2009 se na številnih mestih sklicuje na nacionalno pravo. To se nanaša zlasti na primere, v katerih so prejšnje pravice – kot v obravnavanem primeru – v koliziji z znamko Unije. Varstvo, ki se zagotavlja z znamko Unije, je v tem primeru odvisno od prava države članice. Zadevno nacionalno pravo tako postane pravno pravilo, ki se uporablja pri izvajanju Uredbe št. 207/2009.

45.

Zato je treba člen 65(2) Uredbe št. 207/2009, po katerem je lahko tožba pred Splošnim sodiščem zoper odločbe odborov za pritožbe pri EUIPO dopustna zlasti zaradi „kršitve […] kateregakoli pravnega pravila v zvezi z […] uporabo [te uredbe]“ ( 31 ), razlagati tako, da se lahko kršitev določbe nacionalnega prava, ki se uporablja na podlagi sklica iz Uredbe št. 207/2009, graja pred Splošnim sodiščem. ( 32 )

46.

Kot je že ugotovilo Sodišče, preizkus Splošnega sodišča pomeni popoln nadzor nad zakonitostjo. Tako Splošno sodišče ni omejeno niti z elementi, ki jih navajajo stranke, niti z elementi, ki jih je upošteval odbor za pritožbe. Nasprotno se lahko informira po uradni dolžnosti za preverjanje vsebine, pogojev dejanskega stanu in obsega nacionalnih predpisov, ki se uveljavljajo. ( 33 )

47.

V nasprotju s trditvami EUIPO pooblastilo Splošnega sodišča za preverjanje zato ni omejeno na nadzor, ali je odbor za pritožbe nacionalno pravo uporabil pravilno. Nasprotno, Splošno sodišče mora preveriti, ali in koliko nacionalni predpis imetniku prejšnjega znaka podeljuje pravico, da prepove uporabo znamke Unije.

48.

Iz tega sledi, da mora Splošno sodišče pri presoji varstva, ki se zagotavlja z nacionalnim pravom, nacionalni predpis uporabiti tako, kot ga razlagajo nacionalna sodišča ob sprejetju njegove odločbe. Tako mora imeti Splošno sodišče možnost upoštevati tudi nacionalno sodbo, izdano po sprejetju odločbe odbora za pritožbo, če so se stranke – kot je v obravnavanem primeru ( 34 ) – o tej sodbi lahko izjavile. ( 35 )

49.

Takšno razumevanje pooblastila Splošnega sodišča za preverjanje potrjuje, da bi bilo v nasprotju z zagotavljanjem polnega učinka Uredbe št. 207/2009, če bi se moralo Splošno sodišče omejiti na tako uporabo nacionalnega prava, kot so ga ob izdaji odločbe odbora za pritožbe razlagala nacionalna sodišča. ( 36 ) To bi lahko namreč imelo za posledico zavrnitev registracije oziroma razglasitev neveljavnosti znamke Unije, čeprav v upoštevnem nacionalnem predpisu za to ni (več) podlage. Tak položaj ne bi bil samo v nasprotju z zahtevo po učinkovitem pravnem varstvu, temveč tudi z ekonomičnostjo postopka. Prijavitelja oziroma imetnika znamke Unije bi lahko namreč prisililo, da bi pri EUIPO moral sprožiti nov postopek prijave registracije, da bi uveljavljal neupravičeno nepriznane pravice na zadevni znamki Unije.

50.

Glede tega je treba ta položaj razlikovati od položaja, v katerem bi bil nacionalni predpis, ki se uporabi s sklicem na Uredbo št. 207/2009, po odločbi odbora za pritožbe spremenjen. Pri sklicu, kot je ta v členu 8(4) Uredbe št. 207/2009, gre zaradi neobstoja omejitve v zvezi s tem sicer za dinamičen sklic, ki se nanaša na nacionalno pravo v njegovi v posamičnem primeru veljavni različici. Vendar bi sprememba nacionalnega predpisa, na katerega se je sklicevalo v okviru člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, utemeljevala novo dejansko stanje in s tem ne bi bila več predmet že sproženega spora glede obstoja znamke Unije. Zato bi bilo treba v tem primeru sprožiti nov postopek za ugotovitev ničnosti zadevne znamke Unije.

51.

Uporaba – kot v obravnavanem primeru – nespremenjenega nacionalnega predpisa, kot so ga razlagala nacionalna sodišča ob izdaji odločbe Splošnega sodišča, pa je v skladu z načelom, po katerem se sodna razlaga predpisa načeloma – to je, če se od tega izjemoma ne odstopa – uporablja retroaktivno. Omejuje se namreč na pojasnitev, kako bi se tak predpis moral „razumeti in uporabljati vse od začetka njegove veljave“. ( 37 ) Vprašanje glede splošne veljavnosti tega pravnega načela – ki jo prereka EUIPO – v obravnavanem primeru ne potrebuje dodatne razlage. Indici za to, da se navedeno načelo v francoskem pravu, ki je upoštevno v obravnavanem primeru, ne bi uporabilo, namreč niso podani. Informacije, ki jih je podal G. Szajner, pa kažejo na njegovo uporabo ob upoštevanju sodne prakse francoskega Cour de cassation. ( 38 ) Kot je Splošno sodišče pravilno ugotovilo, iz sodbe Cœur de princesse sicer ne izhaja, da je Cour de cassation želelo omejiti časovno področje uporabe razlage, podane v tej sodbi. ( 39 )

52.

V zvezi s tem je treba še pripomniti, da vsebinska presoja nacionalne sodbe in zlasti vprašanje, ali gre za spremembo ali potrditev dosedanje sodne prakse, ne more biti odločilno za to, ali lahko Splošno sodišče nacionalno sodbo, ki je bila izdana po sprejetju odločbe odbora za pritožbe, upošteva ali ne. ( 40 ) Pri tem lahko vprašanje, ali pomeni sodba Cœur de princesse spremembo ali potrditev dosedanje francoske sodne prakse, ostane odprto.

53.

Upoštevanje nacionalne sodbe, izdane po sprejetju odločbe odbora za pritožbe, sicer lahko pomeni, da bo Splošno sodišče zgolj na podlagi te sodbe nacionalni predpis presojalo drugače od odbora za pritožbe. Tako ni izključeno, da bo Splošno sodišče, kot navaja EUIPO, odločbo odbora za pritožbe razveljavilo ali spremenilo zaradi „nekrivdne napačne uporabe prava“. Vendar pri sodnem nadzoru presoje nacionalnega prava s strani odbora za pritožbe prav na podlagi pristojnosti Splošnega sodišča za preverjanje ne gre za vprašanje „krivde“, temveč za celoviti nadzor zakonitosti. Če se šele pozneje izkaže, da odločba odbora za pritožbe temelji na napačni razlagi nacionalnega prava, to ne more pomeniti ovire za odpravo napake.

54.

Temu tudi ne nasprotuje, da se mora Splošno sodišče, kot navaja EUIPO, načeloma omejiti na to, da na podlagi podatkov, na katerih temelji odločba odbora za pritožbe, sprejme odločitev, ki bi jo moral sprejeti odbor za pritožbe. ( 41 ) Kajti to načelo velja za dejstva, na katerih temelji odločba odbora za pritožbe, in za predmet spora, kot je tisti, ki ga je opredelil EUIPO. Toda, prvič, z razlago nacionalnega pravnega pravila, ki ga je obravnaval že odbor za pritožbe, se predmet spora na spremeni. Drugič, nacionalno pravo, ki ga je treba uporabiti pri izvajanju Uredbe št. 207/2009, se pač ne obravnava kot dejansko stanje ( 42 ), temveč je na podlagi člena 65(2) te uredbe predmet popolnega nadzora zakonitosti s strani Splošnega sodišča. Zato lahko Splošno sodišče v nasprotju z načeli, ki se sicer uporabljajo v sistemu nadzora v pravu znamk, v določenih primerih po uradni dolžnosti ugotavlja vsebino in pogoje dejanskega stanu nacionalnega prava. ( 43 )

55.

V zvezi s tem je treba opozoriti na to, da Splošno sodišče zaradi te možnosti ugotavljanja dejstev po uradni dolžnosti nosi določeno breme, da si pridobi informacije o nacionalnem pravu in njegovem razvoju. Vendar je pri tem treba upoštevati, da je razlaga nacionalnega prava zaradi razdelitve pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči pridržana zadnjim in da sodišča Unije nimajo na razpolago posebnega instrumentarija za pojasnitev vprašanja glede razlage nacionalnega prava. ( 44 ) Zato možnost Splošnega sodišča, da se po uradni dolžnosti informira o nacionalnem pravu, tistega, ki se sklicuje na to pravo, nikakor ne odvezuje njegove obveznosti, da predloži podatke, iz katerih je razvidna razlaga, ki jo ta oseba uveljavlja. ( 45 ) Tako Splošnemu sodišču v pritožbenem postopku ni mogoče očitati, da ni upoštevalo novega elementa nacionalnega prava, ki bi ga moral Splošnemu sodišču predložiti tisti, ki se nanj sklicuje.

56.

V skladu z zgornjimi razmisleki je treba ugotoviti, da upoštevanje sodbe Cœur de princesse s strani Splošnega sodišča ne pomeni kršitve člena 65(2) Uredbe št. 207/2009. Prvi pritožbeni razlog je torej treba zavrniti.

57.

V okviru prvega dela drugega pritožbenega razloga EUIPO zatrjuje, da je Splošno sodišče sodbo Cœur de princesse izkrivilo, s čimer je kršilo člen 8(4) Uredbe št. 207/2009. Preden se bom posvetila tej trditvi, bom najprej na kratko predstavila obseg preizkusa nacionalnega prava s strani Sodišča v pritožbenem postopku.

58.

Kot pravkar prikazano, Splošno sodišče izvaja izredno celovit nadzor uporabe nacionalnega prava s strani odbora za pritožbe pri EUIPO v okviru Uredbe št. 207/2009. V nasprotju z navedenim je nadzor, ki ga izvaja Sodišče v pritožbenem postopku glede uporabe nacionalnega prava s strani Splošnega sodišča, bistveno ožji.

59.

V nasprotju s členom 65(2) Uredbe št. 207/2009, ki dovoljuje vložitev tožbe na prvi stopnji zaradi „kršitve katerega koli pravnega pravila v zvezi z […] uporabo [te uredbe]“, člen 58 Statuta pooblastilo Sodišča za preizkus v pritožbenem postopku omejuje na „kršitve zakonodaje Unije s strani Splošnega sodišča“. Tako sklic na nacionalno pravo v Uredbi št. 207/2009 temu pravu sicer priznava „pravno veljavo“ ( 46 ). Vendar iz tega izhaja zgolj, da je nacionalno pravo pred Splošnim sodiščem predmet popolnega nadzora zakonitosti. Nikakor pa s tem ne postane pravo Unije, katerega kršitev je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku. ( 47 )

60.

V skladu z navedenim je Sodišče v sodbi Edwin/UUNT ugotovilo, da se njegov preizkus uporabe nacionalne zakonodaje s strani Splošnega sodišča v okviru Uredbe št. 207/2009 omejuje na nadzor, ali je Splošno sodišče napačno razlagalo besedilo zadevnih nacionalnih predpisov in z njimi povezano sodno prakso in teorijo. Poleg tega Sodišče preverja samo, ali je Splošno sodišče sprejelo ugotovitve, ki so v očitnem nasprotju z vsebino teh dokumentov, in ali je obseg katerega od različnih podatkov v medsebojnem razmerju napačno presodilo. ( 48 )

61.

Tako se vloga Sodišča ne omejuje – kot zgolj pri dejanskem stanju – na nadzor izkrivljanja podatkov, ki so bili predloženi Splošnemu sodišču, temveč zajema tudi nadzor v zvezi z „očitnimi napakami pri presoji“. ( 49 ) Kljub temu se ta nadzor omejuje na preizkus, ali je Splošno sodišče predložene elemente očitno napačno presojalo. Drugače kot Splošno sodišče tako Sodišče ne izvaja več celovite presoje nacionalnega prava, temveč se omejuje na nadzor presoje Splošnega sodišča na podlagi elementov in očitnih napak, ki jih grajajo stranke. Zato Sodišče tudi ni dolžno po uradni dolžnosti ugotavljati vsebine nacionalnega prava.

62.

Ta omejitev je upravičena z vlogo Sodišča kot pritožbenega organa in položajem nacionalnega prava v okviru Uredbe št. 207/2009. Nacionalno pravo namreč ni zgolj „dejansko stanje“ in je predmet celovitega nadzora s strani Splošnega sodišča. Kljub temu ostaja del – četudi pravnih – okoliščin spora. Te okoliščine ugotavljata in ocenjujeta EUIPO in Splošno sodišče, Sodišče pa jih v pritožbenem postopku preizkuša zgolj z vidika obstoja očitnih napak. Vloga Sodišča kot pritožbenega organa namreč ni, da zagotavlja enotno uporabo nacionalnega prava, za kar so pristojna nacionalna vrhovna sodišča, temveč je dolžno skrbeti za enotno razlago in uporabo prava Unije.

63.

Sicer je ta omejitev nadzora nacionalnega prava s strani Sodišča v pritožbenem postopku v določenem konfliktu s pooblastilom Splošnega sodišča za preizkus. Njen namen je namreč zagotoviti, da se bo na vprašanje, ali in koliko nacionalni predpis imetniku znaka podeljuje pravico, da prepove uporabo poznejše znamke, odgovorilo ob izdaji odločbe Splošnega sodišča. Vendar tega konflikta zaradi različnih pristojnosti Splošnega sodišča in Sodišča in zaradi vloge Sodišča v pritožbenem postopku ni mogoče preprečiti. Tako ni mogoče izključiti, da bi Sodišče odobrilo presojo nacionalnega prava s strani Splošnega sodišča, ki zaradi spremenjene razlage v okviru nacionalne sodne prakse ne bo ustrezala več nacionalni pravni realnosti. Če iz tega izhaja bistvena novost za varstvo nacionalnega znaka, ki vpliva na veljavnost znamke Unije, bo morda treba sprožiti ponovni postopek pred Splošnim sodiščem ali pa novi postopek za ugotovitev ničnosti pred EUIPO.

64.

V obravnavanem primeru je treba v zvezi s podatki glede francoskega prava, ki jih je upoštevalo Splošno sodišče, ugotoviti, da se je Splošno sodišče pri presoji sodbe Cœur de princesse oprlo izključno na njeno besedilo. ( 50 )

65.

Sicer je Splošno sodišče ugotovilo, da je starejša sodna praksa francoskih sodišč na nižji stopnji, izdanih pred sodbo Cœur de princesse, čeprav ni bila enotna, dopuščala ugotovitev, da je bilo varstvo firme omejeno na dejavnosti, ki jih je zadevna družba dejansko izvajala. ( 51 ) Vendar Splošno sodišče svoje presoje obsega sodbe Cœur de princesse ni oprlo na to ugotovitev, ki je bila navedena zgolj podredno. Tako lahko ostane odprto, ali je Splošno sodišče izpolnilo obveznost obrazložitve, s tem ko se je sklicevalo na „številn[e] starejš[e] sodb[e] francoskih sodišč, ki sta jih stranki predložili tako pred EUIPO kot pred Splošnim sodiščem“, pri čemer teh sodb ni navedlo.

66.

V okviru obravnavane pritožbe se preizkus Sodišča tako omejuje na nadzor, ali je Splošno sodišče izkrivilo besedilo sodbe Cœur de princesse in sprejelo ugotovitve, ki so v očitnem nasprotju s podatki iz te sodbe. Ker se Splošno sodišče ni oprlo na druge podatke glede nacionalnega prava, mu tudi ni mogoče očitati izkrivljanja ali očitne napačne presoje takšnih podatkov. Vendar je mogoče pooblastilo Sodišča za preizkus razumeti tako, da je treba preizkusiti, ali lahko sodba Cœur de princesse v povezavi s členom L. 711‑4(b) CPI potrdi presojo Splošnega sodišča, ali pa bi zato bilo treba pridobiti še več podatkov o francoskem pravu.

67.

V nasprotju z navedenim se lahko stališča, ki izhajajo iz francoske pravne literature, na katera se sklicuje G. Szajner v podporo razlage sodbe Cœur de princesse s strani Splošnega sodišča, uporabijo kvečjemu podredno. Tako lahko to ostane odprto, ker ni izkazano, niti da je Splošno sodišče s temi podatki razpolagalo niti da jih je upoštevalo.

68.

EUIPO in družba Forge de Laguiole zatrjujeta, da je Splošno sodišče, s tem ko je ugotovilo, da obseg varstva firme v skladu s to sodbo ne vsebuje nobene dvoumnosti in se lahko uporablja na splošno, sodbo Cœur de princesse izkrivilo.

69.

V sodbi Cœur de princesse namreč ni šlo za opredelitev obsega varstva firme v razmerju do znamke, ki jo je prijavila tretja oseba. Nasprotno, predmet te sodbe je bila ugotovitev, ali je imetnik firme pri prijavi znamke imel goljufivi namen. Tako je v tej zadevi firma Cœur de princesse znamko z enakim imenom prijavila zgolj zato, da bi škodovala tretji osebi. Ta prijava se je poleg tega izvedla za dejavnosti, ki jih družba Cœur de princesse ni izvajala in ki tudi niso bile navedene v njenem prvotnem poslovnem namenu.

70.

To sicer drži, kar je priznalo tudi Splošno sodišče. Tako je Splošno sodišče zlasti ugotovilo, da se sodba Cœur de princesse ni izdala na podlagi tožbe v skladu s členom L. 711‑4 CPI, temveč na podlagi tožbe za razglasitev ničnosti znamke zaradi goljufive prijave in zahteve na področju nelojalne konkurence.

71.

Kot je prav tako pravilno ugotovilo Splošno sodišče, v sodbi Cœur de princesse kljub temu ne najdemo indicev, da je Cour de cassation veljavnost svoje izjave glede obsega varstva firme želelo omejiti na posebne okoliščine, na katerih temelji ta sodba. Nasprotno, Cour de cassation je to sporno izjavo podalo v okviru zavrnitve prvega pritožbenega razloga, ki se nanaša zlasti na zatrjevano kršitev člena L. 711‑4(b) CPI. Zato argument EUIPO, da izjava Cour de cassation v okviru člena L. 711‑4(b) CPI ni upoštevna, ni prepričljiv. Prav ob upoštevanju te določbe je poleg tega treba dosledno upoštevati dejavnosti, ki jih imetnik firme dejansko izvaja. Člen L. 711‑4(b) CPI namreč možnost, da ima prejšnja firma prednost pred poznejšo znamko, povezuje z verjetnostjo zmede v javnosti. Takšno verjetnost zmede bi bilo težko dokazati v primeru dejavnosti, ki se ne izvajajo.

72.

Temu ne nasprotuje niti neutemeljen ugovor družbe Forge de Laguiole, da ne gre za precedens, ker je sodba Cœur de princesse potrdila predhodno odločbo. V obravnavanem primeru namreč ni treba razjasniti, ali sodba Cœur de princesse pomeni „precedens“. Zadošča ugotovitev, da iz strukture odgovora na prvi pritožbeni razlog in izjave glede obsega varstva firme jasno izhaja, da gre za splošno in načelno ugotovitev.

73.

Nazadnje, EUIPO zatrjuje, da se je Cour de cassation pri preizkusu drugega pritožbenega razloga, ki ga je uveljavljalo tudi samo, oprlo na dejavnosti, ki jih imetnik firme dejansko izvaja. V tem primeru je namreč šlo za nelojalno konkurenco, za katero je pogoj realen konkurenčni položaj med udeleženima podjetjema. Vendar ta argumentacija ne vzdrži. V obravnavanem primeru upoštevna izjava namreč ne pomeni odgovora Cour de cassation na drugi pritožbeni razlog, ki se je nanašal na nelojalno konkurenco. Zato v obravnavanem primeru ni treba pojasniti konflikta strank glede nujnosti realnega konkurenčnega položaja na področju nelojalne konkurence.

74.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov ni razvidno, da je Splošno sodišče sodbo Cœur de princesse izkrivilo ali da bi bili za potrditev izjave iz te sodbe očitno potrebni drugi elementi nacionalnega prava. Poleg tega francoska pravna literatura, na katero se sklicuje G. Szajner, potrjuje razlago sodbe Cœur de princesse s strani Splošnega sodišča. ( 52 )

75.

Zato je treba prvi del drugega pritožbenega razloga zavrniti.

76.

V okviru drugega dela drugega pritožbenega razloga EUIPO skupaj z družbo Forge de Laguiole Splošnemu sodišču očita, da ni pravilno določilo dejavnosti, ki jih je družba Forge de Laguiole dejansko izvajala. Tako naj bi Splošno sodišče sicer pravilno ugotovilo, da je obseg varstva firme Forge de Laguiole odvisen samo od francoskega prava. V okviru preizkusa dejavnosti, ki jih je izvajala družba Forge de Laguiole, pa se je Splošno sodišče oprlo zgolj na lastnosti zadevnih proizvodov, ne pa tudi na njihovo uporabo in namen, kot to zahteva francoska sodna praksa. Pri tem se je Splošno sodišče poleg tega sklicevalo na lastno sodno prakso glede resne in dejanske uporabe znamke Unije, četudi je Sodišče uporabo po analogiji te sodne prakse na področju člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 zavrnilo.

77.

To argumentacijo je treba kot očitno neutemeljeno zavrniti, ne da bi bilo treba v obravnavanem primeru podrobneje pojasniti vprašanje uporabe po analogiji sodne prakse glede člena 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 na področju člena 8(4) te uredbe. ( 53 )

78.

Najprej je treba namreč ugotoviti, da Splošno sodišče pri preizkusu dejavnosti, ki jih je izvajala družba Forge de Laguiole, nikakor ni na splošno po analogiji uporabilo svoje sodne prakse glede resne in dejanske uporabe znamke Unije. Tako je Splošno sodišče samo v točki 63 izpodbijane sodbe citiralo svojo sodno prakso glede koncepta kategorij oziroma podkategorij proizvodov. To je storilo zaradi pojasnitve ugotovitve, po kateri trženje vilic ne izkazuje dejavnosti v celotnem sektorju umetnosti pogrinjanja miz, temveč zgolj dejavnost na področju jedilnega pribora. S strani EUIPO in družbe Forge de Laguiole navedene kritike glede te ugotovitve tako ne vzdržijo.

79.

Dalje, kritika EUIPO in družbe Forge de Laguiole je očitno neutemeljena, saj temelji na neustreznem razumevanju izpodbijane sodbe. Splošno sodišče pri preizkusu dejavnosti, ki jih je družba Forge de Laguiole dejansko izvajala, namreč ni izrecno postavilo meril, na podlagi katerih je bilo treba določiti zadevne dejavnosti. Tako je Splošno sodišče francosko sodno prakso, na katero se sklicujeta stranki v obravnavanem primeru, citiralo samo v okviru svojega preizkusa verjetnosti zmede ( 54 ). To pa ne zadošča za ugotovitev pomanjkljive obrazložitve izpodbijane sodbe. Kajti iz tega očitno izhaja, da je Splošno sodišče merila, ki so bila postavljena v zadevni sodni praksi in ki sta jih stranki soglasno šteli za upoštevna, uporabilo tudi za določitev dejavnosti, ki jih je družba Forge de Laguiole dejansko izvajala.

80.

Pri preizkusu teh dejavnosti namreč Splošno sodišče ni izrecno upoštevalo zgolj lastnosti zadevnih proizvodov, temveč tudi njihovo namembnost, namen, klientelo in distribucijske poti ( 55 )

81.

Ker je Splošno sodišče te različne dejavnike ustrezno upoštevalo, gre pri njihovi presoji za presojo dejstev. Ta razen v primeru izkrivljanja, ki v obravnavanem primeru ni niti zatrjevano niti očitno, ni predmet nadzora Sodišča. ( 56 ) EUIPO in družba Forge de Laguiole lahko sicer grajata dejanske ugotovitve, ki jih je Splošno sodišče sprejelo ob upoštevanju lastnosti, namena in uporabe zadevnih proizvodov glede dejavnosti, ki jih izvaja družba Forge de Laguiole. Vendar to ne zadošča kot dokaz, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo.

82.

Zato tudi drugega dela drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.

83.

Nobenemu od pritožbenih razlogov, ki jih je predložil EUIPO, ni mogoče ugoditi, zato je treba pritožbo zavrniti v celoti.

84.

V skladu s členom 184(2) Poslovnika Sodišče odloči o stroških, če pritožbo zavrne.

85.

Iz člena 138(1) v povezavi s členom 184(1) Poslovnika izhaja, da se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. G. Szajner je predlagal, naj se plačilo stroškov naloži EUIPO, in ker ta s svojim predlogom ni uspel, se mu naloži plačilo stroškov.

86.

Dalje, iz člena 184(4) Poslovnika izhaja, da se lahko intervenientu v postopku na prvi stopnji, ki ni vložil pritožbe, naloži plačilo stroškov, če je sodeloval pri pisnem ali ustnem delu postopka pred Sodiščem. V skladu z navedenim je treba družbi Forge de Laguiole SARL, ki je v obravnavanem primeru sodelovala pri pisnem delu postopka, naložiti, naj nosi svoje stroške.

87.

Glede na zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj odloči tako: