1.

Včasih so v razpravah o problemih diskriminacije v ospredju posamezne zgodbe posameznikov. V tem primeru ni tako, saj je tema prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti, kot izhaja iz prava Unije. Sicer ta primer ne nazadnje izhaja iz pritožbe posameznika, vendar je v središču pozornosti pavšalni in kolektivni značaj ukrepov, ki vplivajo na celotno skupino prebivalstva in lahko stigmatizirajo vse člane te skupine ter njihovo socialno okolje.

2.

Natančneje, gre za prevladujočo prakso v bolgarskem mestu Dupnica – vendar ne samo tam – kjer so električni števci pri končnih uporabnikih v pretežno romskih četrtih nameščeni na višini približno 6 metrov in so tako nedostopni za normalno opravljanje pregledov, medtem ko so enaki električni števci drugod nameščeni na višini približno 1,70 metra in s tem dostopni uporabnikom. Ta praksa je utemeljena zaradi velikega števila neupravičenih posegov v električne števce in nezakonitih priklopov na električno omrežje, ki se najpogosteje pojavljajo v „romskih mestnih četrtih“.

3.

V sklepnih predlogih v zadevi Belov ( 2 ) sem se prvič izčrpno ukvarjala s to problematiko in o tem razpravljala v luči prepovedi diskriminacije na podlagi narodnosti, kot izhaja iz prava Unije. Pri tem sem izpostavila tudi kontekst socialnega izključevanja Romov in izjemno neugodne družbene in gospodarske razmere, v katerih živi ta skupina prebivalstva v mnogih krajih v Evropi.

4.

Ta primer daje priložnost za izboljšanje nekdanjih preudarkov v nekaterih točkah. Po eni strani to velja za razlikovanje med neposredno in posredno diskriminacijo na podlagi narodnosti. Po drugi strani pa je treba preučiti, ali so lahko osebe, ki niso članice prikrajšane etnične skupine, zaradi te opisane prakse „sodiskriminirane“ in v kolikšni meri (v francoščini: „discrimination par association“ ali tudi „discrimination par ricochet“). Poleg tega gre – kot je šlo nekoč v zadevi Belov – za možnosti utemeljitve kolektivnega ukrepanja s stigmatizirajočim značajem.

5.

Težave v pristojnosti ali dopustnosti kot v primeru Belov ( 3 ) se v obravnavanem primeru ne pojavljajo, ker je tokrat predložitvena bolgarska služba povsem nesporno sodišče v smislu člena 267 PDEU.

6.

Pravni okvir Unije v tem primeru sta člen 21 Listine o temeljnih pravicah in Direktiva 2000/43/ES. ( 4 ) Poleg tega je treba napotiti še na direktivi 2006/32/ES ( 5 ) in 2009/72/ES ( 6 ), ki vsebujeta pravila o notranjem trgu z električno energijo oziroma o učinkoviti rabi končne energije.

7.

Namen navedene direktive je v skladu z njenim členom 1 „določiti okvir za boj proti diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti, da bi v državah članicah uveljavili načelo enakega obravnavanja.“

8.

Člen 2 Direktive 2000/43 vsebuje med drugim te opredelitve pojmov:

„1.   V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne sme biti nobene neposredne ali posredne diskriminacije na podlagi rase ali narodnosti.

2.   V odstavku 1:

3.   Nadlegovanje se šteje za diskriminacijo v smislu odstavka 1, če pride do nezaželenega ravnanja, povezanega z raso ali narodnostjo, katerega namen ali posledica je kratenje dostojanstva osebe in ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, ponižujočega, sramotilnega ali žaljivega okolja. V tem smislu se pojem nadlegovanje lahko opredeli v skladu z nacionalno zakonodajo in prakso držav članic.

[…]“

9.

Člen 3 Direktive 2000/43 tako določa področje njene uporabe:

„1.   Ta direktiva se uporablja v okviru pristojnosti, dodeljenih Skupnosti, za vse osebe v javnem in zasebnem sektorju, vključno z javnimi organi, v zvezi

[…]

[…]“

10.

V členu 8(1) Direktive 2000/43 je v zvezi z dokaznim bremenom določeno:

„Države članice skladno s svojimi nacionalnimi pravosodnimi sistemi sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da mora toženec dokazati, da ni bilo kršeno načelo enakega obravnavanja, če osebe, ki menijo, da jim je bila storjena krivica, ker ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, na sodišču ali pri drugem pristojnem organu predstavijo dejstva, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prišlo do neposredne ali posredne diskriminacije.“

11.

Opozoriti je treba še na uvodno izjavo 16 Direktive 2000/43:

„Pomembno je zaščititi vse fizične osebe pred diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti. Države članice bi morale tam, kjer je to primerno, in v skladu s svojo nacionalno tradicijo in prakso predvideti tudi zaščito za pravne osebe, če so izpostavljene diskriminaciji na podlagi rase ali narodnosti svojih članov.“

12.

Namen Direktive 2006/32 je povečanje učinkovitosti rabe končne energije v državah članicah z različnimi ukrepi, med katerimi so ukrepi za izboljšanje energetske učinkovitosti za končne potrošnike. V uvodni izjavi 29 te direktive je med drugim ta formulacija:

„Da bi lahko končni porabniki sprejemali bolj informirane odločitve v zvezi z njihovo porabo energije, bi jim bilo treba zagotoviti primerno količino informacij o tem in druge ustrezne informacije […]. […] Poleg tega bi bilo treba potrošnike na dejaven način spodbujati k rednemu odčitavanju svojih števcev.“

13.

Poleg tega je bilo v členu 13(1) Direktive 2006/32 določeno:

„Države članice zagotovijo, v mejah tehnične izvedljivosti, finančne sprejemljivosti in sorazmerno z morebitnimi prihranki energije, da imajo končni odjemalci električne energije, zemeljskega plina, daljinskega ogrevanja in/ali hlajenja in tople sanitarne vode na voljo individualne števce po konkurenčnih cenah, ki natančno prikazujejo dejansko količino porabljene energije končnega odjemalca in podajo dejanski čas njene porabe.

[…]“

14.

Direktiva 2009/72 določa skupna pravila za proizvodnjo, prenos, distribucijo in dobavo električne energije ter pravila glede organiziranja in delovanja elektroenergetskega sektorja. V skladu s členom 3(7) te direktive države članice sprejmejo „ustrezne ukrepe, da zaščitijo končne odjemalce“, ki, vsaj kar zadeva gospodinjske odjemalce, vključujejo ukrepe, navedene v Prilogi I k tej direktivi.

15.

V skladu s prvim odstavkom Priloge I k Direktivi 2009/72, naslovljene Ukrepi za varstvo potrošnikov „je namen ukrepov iz člena 3 [Direktive] zagotoviti odjemalcem,

[…]

[…]“

16.

Pri izvajanju vrste pravnih aktov Evropske unije, zlasti Direktive 2000/43, je bil v Bolgariji sprejet zakon za zaščito pred diskriminacijo ( 7 ) (ZZD), katerega člen 4 določa naslednje:

„1.   Prepovedana je vsaka neposredna ali posredna diskriminacija na podlagi spola, rase, nacionalnosti, etnične pripadnosti, človeškega genoma, državljanstva, izvora, vere, izobrazbe, prepričanj, politične pripadnosti, osebnega ali družbenega položaja, invalidnosti, starosti, spolne usmerjenosti, družinskega statusa, premoženjskega stanja ali katere koli druge značilnosti, ki je določena z zakonom ali mednarodno pogodbo, katere pogodbenica je Republika Bolgarija.

2.   Neposredna diskriminacija je vsakršno manj ugodno obravnavanje posameznika na podlagi značilnosti iz odstavka 1, v primerjavi s tem, kako je obravnavan, je bil obravnavan ali bi bil obravnavan drug posameznik v primerljivih ali podobnih okoliščinah.

3.   Posredna diskriminacija je postavitev posameznika v manj ugoden položaj na podlagi značilnosti iz odstavka 1 glede na druge posameznike na podlagi določbe, merila ali prakse, ki se zdi nevtralna, razen če je ta določba, merilo ali praksa utemeljena z zakonitim ciljem ter je ukrep, uporabljen za dosego tega cilja, primeren in nujen.“

17.

V členu 1 dopolnilnih določb k ZZD je poleg tega navedeno:

„V smislu tega zakona pomeni

[…]

[…]“

18.

Poleg tega se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša na druge nacionalne predpise iz ZZD in Zakona o energetiki ( 8 ) (ZE), katerega ponazoritev je tukaj izpuščena.

19.

Anelia Georgieva Nikolova je v bolgarskem mestu Dupnica zaposlena kot samostojna trgovka. V mestni četrti „Gizdova Mahala“ je imetnica trgovine z živili in uporabnica električne energije, ki ji jo dobavlja podjetje ČEZ Razpredelenie Bulgarija. ( 9 )

20.

Mestna četrt „Gizdova Mahala“ je znana kot največja romska četrt v mestu Dupnica. Prebivalci te mestne četrti sodijo predvsem v etnično skupino Romov, kar pa za A. G. Nikolovo ne velja. ( 10 )

21.

V letih 1999 in 2000 so bili v omenjeni četrti na mestu, ki ni dostopno potrošnikom, in sicer na betonskih električnih drogovih električnega omrežja, ki je napeljano po zraku, na višini približno 6 metrov, nameščeni električni števci za vse sedanje odjemalce ČEZ. ( 11 ) Nesporno je, da se ta praksa ( 12 ) uporablja le v mestih četrtih s pretežnim deležem romskega prebivalstva in se tam uporablja za vse stranke, ne glede na to, ali so pripadniki te etnične skupine ali ne. Utemeljena je z velikim številom nedovoljenih vplivov na električne števce in s pogostim pojavom nepooblaščenih povezav do električnega omrežja v teh mestih četrtih. Zunaj takih četrti so električni števci za vse potrošnike – vključno s tistimi, ki pripadajo etnični skupini Romov – nameščeni prosto dostopno na višini do 1,70 metra, običajno v potrošnikovem stanovanju, na pročelju stavbe ali na ogradi.

22.

Da bi se tudi pri električnih števcih, nameščenih na večji višini, porabnikom omogočilo vsaj posredno preverjanje števcev, se je družba ČEZ v svojih splošnih pogojih poslovanja zavezala, da na pisno zahtevo porabnika v roku treh dni brezplačno zagotovi posebno vozilo z dvigalom, s katerim lahko delavec družbe ČEZ odčita električni števec. Te ponudbe pa do zdaj ni izkoristil noben porabnik. Kot drugo možnost lahko porabnik na svoje stroške naroči namestitev kontrolnih električnih števcev v svojem stanovanju. V teh mestnih četrtih porabniki nimajo nobene druge možnosti preverjanja.

23.

V skladu s predlogom se v medijih poroča o novi vrsti električnih števcev z možnostjo daljinskega odčitavanja, ki lahko podjetjem električne energije javijo tudi poskuse manipulacije.

24.

Dne 5. decembra 2008 se je A. G. Nikolova pritožila pri bolgarski Komisiji za zaščito pred diskriminacijo ( 13 ) (KZD) zaradi diskriminatornega značaja sporne prakse ČEZ. V svoji pritožbi je navedla „neposredno diskriminacijo“ zaradi njene „narodnosti“. ( 14 ) Poleg tega je navedla, da so bili računi za porabljeno električno energijo v primerjavi z njihovo dejansko porabo previsoki, ter izrazila prepričanje, da ČEZ kot osnovo uporablja vrednost prekomerne porabe, da tako nadomesti druge izgube na prizadetem območju. Končno je A. G. Nikolova poudarila, da ji namestitev električnega števca izven dosega običajnega pregleda onemogoča odčitavanje in s tem nadzor nad svojimi računi za porabljeno električno energijo.

25.

Do nedovoljenih vplivov ali nepooblaščenih povezav v primeru A. G. Nikolove glede na tehnično mnenje, ki ga je naročilo sodišče, ni prišlo.

26.

Z odločbo z dne 6. aprila 2010 je KZD ugotovila, da gre pri sporni praksi za „posredno diskriminacijo“ zaradi lastnosti „narodnost“, ki ne more biti utemeljena. Na podlagi zahteve ČEZ je bila odločba pri Varhoven administrativen sad ( 15 ) s sodbo z dne 19. maja 2011 razveljavljena, zlasti zato, ker ni bilo ugotovljeno, v primerjavi s katero drugo narodnostjo je bila diskriminirana. Sodišče je zadevo vrnilo KZD v ponovno odločanje.

27.

KZD je z odločbo z dne 30. maja 2012 ponovno odločilo v primeru in ugotovilo „neposredno diskriminacijo“ na podlagi njenega „osebnega položaja“. Kot obrazložitev je KZD navedlo, da je ČEZ A. G. Nikolovo zaradi kraja njenega podjetja obravnaval manj ugodno od svojih drugih strank, pri katerih so električni števci nameščeni na mestih, na katerih je mogoče vizualno preverjanje. KZD je ČEZ naložilo, naj odpravi kršitev, naj A. G. Nikolovo enako obravnava in naj v prihodnosti ne izvaja takšnih diskriminatornih praks.

28.

Zoper to odločbo je ČEZ znova vložilo pritožbo, o kateri sedaj odloča Administrativen sad Sofia-grad, ( 16 ) ki je predložitveno sodišče. V postopku v glavni stvari je ČEZ podprla bolgarska Državna komisija za reguliranje voda in energije ( 17 ) (DKEVR).

29.

Predložitveno sodišče meni, da v tem primeru ne gre niti za „narodnost“ niti za „osebni položaj“, temveč za „varovano lastnost ‚etnična pripadnost‘“. Sodišče se nagiba k mnenju, da je A. G. Nikolova neposredno diskriminirana na podlagi etničnih razlogov. Pripadnost A. G. Nikolove etnični skupini Romov je podana po mnenju sodišča glede na dejstvo, da se sama „istoveti“ z Romi iz svoje mestne četrti.

30.

S sklepom z dne 5. februarja 2014, ki je na Sodišče prispel 17. februarja 2014, je Administrativen sad Sofia-grad Sodišču predložilo nič manj kot deset obširnih vprašanj za predhodno odločanje, ki se glasijo:

31.

V pisnem postopku pred Sodiščem so svoja stališča podali ČEZ, A. G. Nikolova, KZD, bolgarska vlada in Evropska komisija. Z izjemo KZD so se iste stranke udeležile tudi obravnave z dne 13. januarja 2015.

32.

Dejansko stanje v postopku v glavni stvari so na podlagi najrazličnejših stališč, zlasti glede na – v nacionalnem pravu prepovedano – diskriminacijo na podlagi „narodnosti“ in „osebnega položaja“ preučili zadevni nacionalni organi in sodišča. Z vidika prava Unije se postavlja vprašanje, ali takšna sporna praksa, kot je ta v postopku v glavni stvari, pomeni diskriminacijo na podlagi narodnosti v smislu Direktive 2000/43. V končni fazi pa je namen predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je Sodišču predložil Administrativen sad Sofia-grad, pojasniti to vprašanje.

33.

Smiselno je, da se obsežen seznam vprašanj nacionalnega sodišča tematsko razvrsti in pri tem razlikuje med področjem uporabe prepovedi diskriminacije (glej spodaj, oddelek A), pojmom diskriminacije (glej spodaj, oddelek B) ter razlogi za morebitno utemeljitev sporne prakse (glej na koncu, oddelek C).

34.

Na prvem mestu je treba razmisliti, ali dejansko stanje, kot je to iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe prepovedi diskriminacije na podlagi narodnosti v skladu z Direktivo 2000/43.

35.

Kot predložitveno sodišče priznava, temu problemu ni posvetilo posebnega vprašanja, razen nekoliko kriptičnega sklicevanja na „strnjeno skupino bolgarskih državljanov romskega izvora“ v prvem vprašanju. Vendar pa iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da predložitveno sodišče pričakuje jasno mnenje o tem, ali prepoved diskriminacije zajema takšno prakso, kot je ta v postopku v glavni stvari.

36.

ČEZ kot edina stranka v postopku meni, da sporna praksa vsekakor ne spada v okvir dejanskega področja uporabe Direktive 2000/43.

37.

Ta argument, na katerega se je podjetje pred tem že opiralo v zadevi Belov, je napačen.

38.

Kot del dostopa do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, se oskrba z električno energijo povsem nesporno uvršča na področja, ki v skladu s členom 3(1)(h) Direktive 2000/43 prepovedujejo diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti.

39.

Kot sem o tem že podrobno pojasnila v zadevi Belov, ( 18 ) ne gre za vprašanje nediskriminatorne oskrbe z električno energijo, čeprav splošni pogoji, pod katerimi so potrošniki oskrbovani z električno energijo, niso oblikovani nediskriminatorno. Omogočanje uporabe električnih števcev je del teh splošnih pogojev, pod katerimi ČEZ oskrbuje svoje stranke z električno energijo.

40.

Poleg tega spada urejanje notranjega trga električne energije, vključno z obveščanjem končnih uporabnikov o njihovi porabi električne energije preko električnih števcev, na področja, za katere je pristojen zakonodajalec Unije. Začetni pogoj v členu 3(1) Direktive 2000/43, v skladu s katerim se ta direktiva uporablja samo v okviru pristojnosti, dodeljenih Skupnosti, je s tem tudi izpolnjen. ( 19 )

41.

Zato sporna praksa spada na dejansko področje uporabe Direktive 2000/43.

42.

Veliko bolj zanimivo kot dejansko področje uporabe je v obravnavanem primeru osebno področje uporabe Direktive 2000/43, ki ga obravnavam spodaj. Tega problema se predložitveno sodišče dotika v svojem prvem vprašanju za predhodno odločanje, ki se nanaša na „strnjeno skupino bolgarskih državljanov romskega izvora“ in poleg tega navaja, da imajo Romi v Bolgariji status etnične manjšine.

43.

Z evropskega vidika je treba opozoriti, da so Romi priznani kot posebna etnična skupina, ki zahteva tudi posebno varstvo. V tem smislu se je ne nazadnje izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). ( 20 ) Pristojnost tega sodišča je treba upoštevati pri razlagi in uporabi prepovedi diskriminacije v skladu s pravom Unije na podlagi rase in narodnosti, kot je danes priznana v primarnem pravu v členu 21 Listine o temeljnih pravicah. ( 21 )

44.

Zgolj z ugotovitvijo, da so Romi samostojna etnična skupina, na vprašanje glede osebnega področja uporabe Direktive 2000/43 v tem primeru ni mogoče zadovoljivo odgovoriti. Razpravljati je treba, ali in v kolikšni meri se lahko oseba v položaju A. G. Nikolove v okoliščinah, kot so te v postopku v glavni stvari, sklicuje na prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti.

45.

Izhodišče razmislekov mora biti, da imajo vsi člani etnične skupine na podlagi prava Unije pravico do zaščite pred kakršno koli diskriminacijo na podlagi narodnosti.

46.

Za primer A. G. Nikolove, ki je s svojo pritožbo začela postopek v glavni stvari, pa je značilna posebnost, da je pritožnica pred Sodiščem izrecno izjavila, da ne pripada etnični skupini Romov.

47.

Če je v izključni pristojnosti predložitvenega sodišča, da oceni dejansko stanje in nato uporabi pravo – vključno s pravom Unije – je naloga Sodišča, da predložitvenemu sodišču predloži vse ustrezne informacije, ki mu bodo olajšale rešitev postopka v glavni stvari. ( 22 )

48.

V zvezi s tem je treba poudariti, da iz vedenja A. G. Nikolove v postopku v glavni stvari in zlasti iz pritožbe etnične diskriminacije ni mogoče prenagljeno sklepati, da jo je mogoče šteti k etnični skupini Romov.

49.

Sicer je mogoče, da se A. G. Nikolova „istoveti“ z Romi iz četrti Gizdova Mahala, vendar je tako kot vsi drugi prebivalci te četrti prizadeta s sporno prakso in trpi zaradi njenega stigmatizirajočega učinka. To pa ne pomeni nujno, da bi se A. G. Nikolova sama štela za pripadnico Romov. Namesto tega A. G. Nikolova v postopku v glavni stvari ne počne nič drugega, kot da se pred pristojnimi nacionalnimi organi brani pred to prakso, zaradi katere so prizadeti tudi Romi v četrti Gizdova Mahala. Na podlagi tega pa ni mogoče sklepati o njeni narodnosti.

50.

Za presojo vprašanja je pomembna in ne nazadnje ključna samoopredelitev zadevne osebe, ali se jo uvršča med pripadnike zadevne etnične skupine ali ne. ( 23 )

51.

S pridržkom na ugotovitve predložitvenega sodišča lahko zato v nadaljevanju – ob upoštevanju lastnih navedb A. G. Nikolove pred našim sodiščem – izhajam iz tega, da se A. G. Nikolove ne uvršča v etnično skupino Romov.

52.

Zgolj dejstvo, da pritožnica, kot kaže, ne spada v etnično skupino Romov, ne izključuje možnosti, da se lahko sklicuje na prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti v dejanskem stanju, kot je ta postopek v glavni stvari.

53.

Poudariti je namreč treba, da niti člen 21 Listine o temeljnih pravicah niti številne jezikovne različice Direktive 2000/43 ne omejujejo uporabe načela enakega obravnavanja oseb, ki so diskriminirane zaradi „svoje“ (v smislu: svoje lastne) rase ali narodnosti. ( 24 ) Namesto tega so ustrezne določbe prava Unije oblikovane na splošno in prepovedujejo vsakršno diskriminacijo „ne glede na“ raso ali narodnost.

54.

Ta majhna, vendar precizna razlika v formulaciji pa ni naključje. To je bistvenega pomena za razlago in uporabo prepovedi diskriminacije, katere področje uporabe ni mogoče opredeliti ozko. ( 25 ) Ta odprta formulacija v skladu s splošnim ciljem določitve okvira za boj proti diskriminaciji (člen 1 Direktive 2000/43) omogoča, da se lahko na prepoved diskriminacije sklicujejo tudi tiste osebe, ki so zgolj „sodiskriminirane“.

55.

Zaščito pred to posebno obliko diskriminacije, ki je v francoščini spretno označena z izrazom „discrimination par association“ ali „discrimination par ricochet“, je Sodišče v povezavi z invalidnostjo že enkrat priznalo – v sodbi Coleman. ( 26 )

56.

Nauke sodbe Coleman je mogoče brez težav uporabiti v obravnavanem primeru, čeprav je bila takrat obravnavana Direktiva 2000/78 ( 27 ) in ne njej sorodna Direktiva 2000/43. Kajti ti dve sestrski direktivi se vsebinsko ujemata v ključnih točkah in sta navsezadnje izraz načela enakosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, priznano s členom 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. ( 28 )

57.

„Sodiskriminiran“ je na prvem mestu tisti, ki ima tesne osebne odnose z nosilcem značilnosti, določenih v členu 21 Listine o temeljnih pravicah in protidiskriminacijskih direktivah. V zadevi Coleman je bila to delavka, ki je bila izpostavljena sovražnosti na delovnem mestu zaradi invalidnosti svojega sina. ( 29 )

58.

Vendar pa obstoj take osebne vezi nikakor ni edina predstavljiva navezna točka, da je lahko oseba „sodiskriminirana“. Namesto tega je lahko „sodiskriminiran“ značaj imanenten glede na zadevni ukrep, zlasti takrat, če je ta ukrep zaradi pavšalnega in kolektivnega značaja primeren, da ne določi samo nosilca značilnosti, določenih v členu 21 Listine o temeljnih pravicah in protidiskriminacijskih direktivah, temveč obsega tudi druge ljudi – tako rekoč kot „kolateralna škoda“.

59.

Predstavljajte si, da želi skupina šestih ljudi v restavraciji skupaj jesti kosilo in da zaradi barve kože ene od teh oseb ne dobi mize. Očitno je, da pri tem rasističnem dogodku ni bila diskriminirana le primarno zadevna oseba, ampak je bilo „sodiskriminiranih“ tudi ostalih pet oseb. Kajti zaradi omenjenega rasističnega motiva nobeden od njih v restavraciji ne bo postrežen. Pri tem ni nobene bistvene razlike, ali so to člani družine, skupina prijateljev ali poslovnežev, ki se lahko ob tej priložnosti srečajo prvič.

60.

V obravnavani zadevi gre za zelo podobno situacijo: sporna praksa ČEZ je na pavšalni in kolektivni način naravnana proti vsem osebam, ki jih to podjetje v četrti Gizdova Mahala oskrbuje z električno energijo. Če se v nadaljevanju izkaže, da gre pri tej praksi za diskriminacijo Romov, ki živijo v tej četrti, ( 30 ) je pavšalni in kolektivni značaj te prakse posledica, da so samodejno „sodiskriminirani“ tudi ljudje, ki niso Romi. Zaradi stigmatizirajočega učinka teh pavšalnih in kolektivnih ukrepov morajo sami prav tako trpeti kot Romi. Tudi oni so tako izpostavljeni ponižujočemu bivanjskemu okolju, ki je zaznamovano z diskriminacijo, h kateremu prispeva sporna praksa. ( 31 )

61.

Posledično se lahko A. G. Nikolova kot pritožnica v postopku v glavni stvari sklicuje na prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti, tudi če ne pripada etnični skupini Romov. ( 32 )

62.

Na koncu je še treba preučiti, ali je lahko pritožba A. G. Nikolove glede prepovedi diskriminacije neuspešna zato, ker vse kaže na to, da v četrti Gizdova Mahala ne živi, temveč je le lastnica trgovine z živili.

63.

Čeprav niti predložitveno sodišče niti zadevne stranke temu dejstvu ne pripisujejo večjega pomena, velja poudariti, da varstvo temeljnih pravic družb ne sega nujno tako daleč kot varstvo temeljnih pravic posameznikov.

64.

Vendarle pa je povsem mogoče, da se lahko tudi ljudje, ki so dejavni v svojem podjetju, sklicujejo na prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti. Niti v členu 21 Listine o temeljnih pravicah niti v Direktivi 2000/43 ni mogoče najti določila ali celo namiga na to, da bi bilo treba proti diskriminaciji zaščititi le posameznike brez morebitnega gospodarskega delovanja.

65.

Nasprotno pa je očitno, da so tudi gospodarsko aktivne osebe v mnogih pogledih izpostavljene nevarnosti, da zaradi določenih osebnih lastnosti – predvsem zaradi značilnosti, določenih v členu 21 Listine o temeljnih pravicah in protidiskriminacijskih direktivah – postanejo žrtve diskriminacije. Ustrezno temu velja prepoved diskriminacije, kot je opredeljeno v Direktivi 2000/43, izrecno tudi pri zaposlovanju in poklicu, kar dokazuje tudi definicija svojega področja uporabe v členu 3(1)(a) do (d) te direktive. Tudi pravne osebe lahko po potrebi koristijo zaščito pred diskriminacijo. ( 33 )

66.

V obravnavanem primeru je treba poudariti tudi, da pritožnica upravlja svojo trgovino z živili v četrti Gizdova Mahala kot samostojna trgovka. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev predložitvenega sodišča je torej treba predpostaviti, da je A. G. Nikolova redno osebno prisotna v trgovini, tam dela in je zato v svoji vlogi gospodarsko aktivne fizične osebe podobno izpostavljena sporni praksi – tudi njenemu učinku stigmatizacije – kot ljudje, ki stanujejo in živijo v tej četrti.

67.

Na podlagi tega okoliščina, da je pritožnica zaradi sporne prakse prizadeta zgolj v vlogi samostojne podjetnice, ne more izključiti uporabe prepovedi diskriminacije v obravnavanem primeru.

68.

Glede na vse navedeno torej dejansko stanje, kot je v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe prepovedi diskriminacije na podlagi narodnosti v skladu z Direktivo 2000/43.

69.

Na drugem mestu je treba preučiti, ali sporna praksa vodi do diskriminacije – natančneje do neenakega obravnavanja – na podlagi narodnosti. Kot je razvidno iz vprašanj za predhodno odločanje – od drugega do devetega – se predložitveno sodišče sprašuje, kakšne pravne zahteve morajo biti izpolnjene za ugotovitev take diskriminacije in ali naj izhaja iz neposredne ali posredne diskriminacije.

70.

Med strankami v postopku glede tega seveda obstaja nesoglasje. Medtem ko A. G. Nikolova izhaja iz neposredne diskriminacije, se bolgarska vlada in Evropska komisija nagibata k domnevi o posredni diskriminaciji. KZD se sklicuje zgolj na svojo odločitev v postopku v glavni stvari, medtem ko ČEZ meni, da Direktiva 2000/43 vsekakor ni primerna in se ukvarja s splošnimi različicami o pojmu diskriminacije.

71.

S pravnega vidika je razlikovanje med neposredno in posredno diskriminacijo pomembno predvsem zato, ker se možnosti upravičevanja razlikujejo glede na to, ali se zadevno neenako obravnavanje neposredno ali posredno nanaša na raso ali narodnost. ( 34 )

72.

Primeri, v katerih je mogoče upravičiti posredno neenako obravnavanje, so v členu 2(2)(b) Direktive 2000/43 navedeni zelo na splošno („upravičuje legitimni cilj“), nasprotno pa je mogoče neposredno neenako obravnavanje upravičiti le „v zelo omejenih okoliščinah“, ( 35 ) zlasti z (v tej zadevi nepomembnimi) „bistvenimi in odločilnimi poklicnimi zahtevami“ v smislu člena 4 Direktive.

73.

Iz tega sledi, da so cilji, ki so lahko upoštevni pri upravičevanju neposrednega neenakega obravnavanja zaradi rase ali narodnosti ožji od tistih, na podlagi katerih se lahko upraviči posredno neenako obravnavanje, tudi če so lahko zahteve za presojo sorazmernosti v bistvu enake.

74.

Ali so okoliščine, kot so te v postopku v glavni stvari, primerne za ugotovitev neposredne ali posredne diskriminacije, mora presoditi predložitveno sodišče, saj je edino pristojno za ugotovitev in presojo dejstev ter za uporabo prava v konkretnem primeru. ( 36 ) Sodišče pa lahko predložitvenemu sodišču da vse koristne napotke, ki mu bodo olajšali rešitev spora o glavni stvari. ( 37 ) Glede na dvome, ki so izraženi v predložitvenem sklepu v zvezi s tem, in glede na tam opisane razlike v sodni praksi bolgarskih sodišč, se Sodišče ne bi smelo odpovedati takim napotkom.

75.

Najprej je treba na kratko preučiti, ali je ugotovitev o obstoju diskriminacije na podlagi narodnosti lahko predmet neposredne ali posredne omejitve pravic ali zakonitih interesov. Ta problem je predložitveno sodišče načelo v okviru petega vprašanja. „Manj ugodno obravnavanje“ je v skladu s členom 1 št. 7 podzakonskih aktov k ZZD prisotno takrat, kadar so „pravice ali zakoniti interesi omejeni neposredno ali posredno“.

76.

Kot sem o tem že pojasnila v zadevi Belov, ( 38 ) niti ugotovitev o obstoju neposredne diskriminacije niti ugotovitev o obstoju posredne diskriminacije ne določata nobene omejitve zakonsko določenih pravic ali interesov. Nasprotno, bistveno je samo to, da obstaja manj ugodna obravnava ali neugoden položaj – ne glede na to, zakaj pride do te obravnave ali neugodnega položaja – ali so bile pri tem prizadete pravice ali interesi, in če da, kateri. Še več, v skladu s sodno prakso Sodišča diskriminacija ne predpostavlja niti konkretne žrtve diskriminacije. ( 39 )

77.

Za domnevo o obstoju diskriminacije zato zadošča, da se oseba ali skupina oseb obravnava kakor koli manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavala ali pa bi se obravnavala druga oseba ali skupina oseb. Določitev dodatnih predpostavk, ki v Direktivi 2000/43 niso določene, ni združljiva z visoko ravnjo zaščite, ki jo želi doseči zakonodajalec Unije.

78.

V skladu s tem je treba na peto vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti nikalno.

79.

Samo zaradi popolnosti dodajam, da je povsem jasno, da gre v obravnavanem primeru za pravice oziroma zakonite interese prebivalcev četrti Gizdova Mahala v zvezi z njihovo dobavo električne energije. Kot končnim porabnikom jim morajo biti na voljo podatki o njihovi porabi, prav tako pa morajo biti ustrezno obveščeni o dejanski porabi električne energije in stroških, in sicer dovolj pogosto, da lahko sami uravnavajo svojo porabo električne energije, kot zahteva pravo Unije. ( 40 ) Ta pravno varovan interes potrošnikov v četrti Gizdova Mahala je omejen s sporno prakso, kot je ta v postopku v glavni stvari.

80.

Na podlagi člena 2(2)(a) Direktive 2000/43 gre za neposredno diskriminacijo, če se eno osebo obravnava manj ugodno, kakor se obravnava, se je obravnavalo ali pa bi se obravnavalo drugo osebo v primerljivem položaju na podlagi [njene] rase ali [njene] narodnosti. ( 41 )

81.

Niti iz predložitvenega sklepa niti iz stališč strank v postopku niso razvidne kakršne koli konkretne oporne točke, ki bi kazale na to, da je bila sporna praksa posebej izbrana na podlagi narodnosti prebivalcev mestne četrti Gizdova Mahala ali da se navezuje na okoliščino, ki je neločljivo povezana z njihovo narodnostjo.

82.

Zagotovo pa ugotovitev neposredne diskriminacije na podlagi narodnosti ne pomeni nujno, da je bila sporna praksa etnično motivirana. Namesto tega je treba predpostavljati, da gre za neposredno diskriminacijo, ko je ukrep navidezno nevtralen, v resnici pa vpliva ali bi lahko vplival le na osebe, ki so nosilci značilnosti, določenih v členu 21 Listine o temeljnih pravicah in protidiskriminacijskih direktivah.

83.

Tako je Sodišče na podlagi drugih prepovedi diskriminacije že imelo priložnost, da razmisli o tem sklicujoč se na nosečnost kot neposredno diskriminacijo na podlagi spola, saj lahko to zadeva le ženske, ( 42 ) in predpise, ki veljajo za upravičenost do pokojnine, ki jih je treba razvrstiti kot neposredno diskriminacijo zaradi starosti, saj to lahko vpliva le v korist ali škodo oseb določene starosti. ( 43 ) Podobno Sodišče predpostavlja neposredno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, če ugodnost, omogočena zakoncema, ni namenjena istospolnim parom, ki živijo v zunajzakonski skupnosti, podobni zakonski zvezi, in jim je zakonska zveza onemogočena. ( 44 )

84.

Podobne okoliščine v obravnavanem primeru niso prisotne.

85.

Sicer se sporna praksa de facto pojavlja le v četrtih, kot je Gizdova Mahala, v katerih v glavnem prebivajo določene etnične skupine. Ampak ta praksa se ne nanaša le na osebe, ki pripadajo tej etnični skupini – v tem primeru Romov, temveč se uporablja tudi za vse druge stranke, ki jih podjetje oskrbuje z električno energijo – npr. A. G. Nikolova – ki prebivajo v teh četrtih, ne glede na to, katere narodnosti so. Nasprotno s tem pa so iz sporne prakse izvzeti Romi, ki živijo v drugih mestnih četrtih ali regijah, ki so pretežno naseljene z drugimi skupinami prebivalstva.

86.

Kolikor je razvidno, ta sporna praksa zadeva porabnike četrti Gizdova Mahala, ki jim ČEZ dobavlja električno energijo, samo zaradi okoliščine, da tam stanujejo. Ta okoliščina pa ni tako neločljivo povezana z njihovo narodnostjo, kot je nosečnost s spolom osebe, kot je upravičenost do starostne pokojnine s starostjo te osebe in življenje v registriranem istospolnem partnerstvu. ( 45 )

87.

Glede na to se mi zdi, da v obravnavanem primeru ni zadostnih pokazateljev za neposredno diskriminacijo. ( 46 ) Zgolj dejstvo, da se sporna praksa de facto pojavlja le v četrtih, ki jih v glavnem naseljujejo Romi in tako vedno na poseben način vpliva na člane te etnične skupine, po mojem mnenju ne zadošča za spremembo dokaznega bremena v smislu člena 8(1) Direktive 2000/43 z namenom domneve o obstoju neposredne diskriminacije na podlagi narodnosti.

88.

Seveda pa je treba preveriti, ali je ta okoliščina lahko povod za domnevo o obstoju posredne diskriminacije.

89.

Na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/43 gre za posredno diskriminacijo, če bi na videz nevtralna določba, merilo ali praksa postavila osebe neke rase ali narodnosti v posebno neugoden položaj v primerjavi z drugimi osebami, razen če to določbo, merilo ali prakso objektivno upravičuje zakonit cilj in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in nujna.

90.

Kar zadeva sestavna dela te opredelitve iz prava Unije glede posredne diskriminacije je predložitveno sodišče, kot je razvidno iz njegovega šestega, sedmega in osmega vprašanja, naletelo na nekaj težav pri razumevanju, ki naj bi bile vsaj delno povezane s posebnostjo bolgarske različice Direktive 2000/43: po eni strani gre namreč za besedno zvezo „na videz“, po drugi pa za formulacijo „postavila v posebno neugoden položaj“.

91.

Glede na cilj Direktive 2000/43, v skladu s katerem se na najboljši način zagotovi zaščita pred diskriminacijo in se pri tem doseže najvišja mogoča raven varstva, ( 47 ) se niti prva niti druga besedna zveza ne smeta razlagati kot omejevanje pojma diskriminacije.

92.

Tako si je besedno zvezo „na videz“ ( 48 ) v členu 2(2)(b) Direktive 2000/43 mogoče razlagati le tako, da gre za navidezno ali prima facie nevtralno določbo, merilo ali prakso. Po drugi strani pa s to besedno zvezo nikakor ni mišljeno, da morajo biti sporne določbe, merila ali prakse „na posebej očiten način“ nevtralne, kot o tem razmišlja predložitveno sodišče. Posledica slednjega namreč ne bi bila smiselna, saj se ne bi upoštevalo ugotovitve posredne diskriminacije, kadar bi se sporne določbe, merila ali prakse izkazale kot „manj nevtralne“, kot se morda zdi na prvi pogled. S tem bi lahko nastala vrzel v varstvu pred diskriminacijo, kar pa v nobenih okoliščinah ni namen.

93.

Tudi formulacija „postavila v posebno neugoden položaj“ v členu 2(2)(b) Direktive 2000/43 ne sme biti napačno razumljena, in sicer, da je lahko le zelo resna pomanjkljivost članov neke rase ali etnične skupine povod za ugotovitev posredne diskriminacije. Namesto tega je bilo s to formulacijo mišljeno, da je treba obstoj posredne diskriminacije domnevati takrat, kadar na videz nevtralne določbe, merila ali prakse vplivajo manj ugodno na nekatere osebe – člane določene rase ali etnične skupine – kot na druge. ( 49 ) Obstoj posredne diskriminacije pa drugače povedano ni odvisen od tega, ali je pomanjkljivost, ki jo ljudje določene rase ali narodnosti trpijo, še posebej resna. Resnost pomanjkljivosti je lahko morebiti pomembna v okviru premislekov za utemeljitev zadevnega ukrepa: resnejša je pomanjkljivost, višje so zahteve za utemeljitev.

94.

Po mnenju predložitvenega sodišča se sporna praksa izvaja samo v četrtih, v katerih v glavnem prebivajo Romi. To so soglasno potrdile tudi udeleženci v postopku. Tako je očitno, da se sporna praksa na poseben način nanaša na člane te etnične skupine.

95.

Prav tako je jasno, da takšna praksa kot obremenitev za prizadete potrošnike deluje na dva načina: prvič, zanje je praktično nemogoče preverjati stanje na za njih odločilnih električnih števcih oziroma jim je to vsaj čezmerno oteženo. Če želijo biti nenehno obveščeni o svoji porabi električne energije, nimajo druge izbire, kot da si v svojih domovih namestijo kontrolne električne števce, pri čemer nastanejo dodatni stroški. ( 50 ) Drugič, sporna praksa omogoča učinek stigmatizacije, saj bi v javnosti lahko nastal vtis, da naj bi prizadeti potrošniki manipulirali svoje električne števce, ali da bi se naj nezakonito priključili na električno omrežje.

96.

Dejstvo, da v skladu s pomanjkljivostmi, povezanimi s sporno prakso, trpijo pretežno Romi, nakazuje na neenako obravnavanje potrošnikov v četrti Gizdova Mahala, ki je v primerjavi z drugimi deli države posredno povezano z njihovo narodnostjo.

97.

Prisotnosti tega posrednega neenakega obravnavanja od ČEZ ob upoštevanju enakega obravnavanja vseh potrošnikov znotraj četrti Gizdova Mahala ni mogoče zanikati.

98.

Sporna praksa zagotovo na enak način zadeva vse odjemalce električne energije, ki živijo v tej četrti, ne glede na to, ali so pripadniki romske etnične skupine ali ne. Odločilnega pomena za preverjanje zadevne diskriminacije pa ni primerjava med osebami, ki trpijo za enako pomanjkljivostjo, temveč primerjava med prikrajšanimi osebami na eni strani, in tistimi, ki niso prikrajšane, na drugi.

99.

Ravno soočenje z odjemalci električne energije izven omenjene četrti kaže na to, da prihaja pri oskrbi z električno energijo s sporno prakso do neenakega obravnavanja v škodo potrošnikov v četrti Gizdova Mahala, ( 51 ) ki so večinoma Romi.

100.

ČEZ ugovarja, da položaj potrošnikov znotraj in zunaj četrti Gizdova Mahala ni primerljiv, tako da sporna praksa ne povzroča neenakega obravnavanja.

101.

To trditev je treba zavrniti. Čeprav je mogoče, da so v tej četrti zabeležili številne primere nedovoljenih manipulacij električnih števcev in nezakonito porabo električne energije, drugod pa ne. Vendar pa je interes potrošnikov, da preverijo svoje električne števce in da jim je omogočena oskrba z električno energijo brez stigmatizacije, znotraj in zunaj omenjene četrti, enak. V zvezi s tem so vse stranke, ki jih ČEZ oskrbuje z električno energijo, vsekakor v podobnem položaju. Dejstvo, da prihaja na nekaterih področjih pogosteje do nezakonitih manipulacij električnih števcev in električnega omrežja kot kjer koli drugje, je po potrebi treba upoštevati na ravni utemeljitve sporne prakse. ( 52 ) Primerljivost položajev potrošnikov vendarle ne odstopa od te okoliščine.

102.

Na koncu je še treba preučiti, ali ugotovitev posredne diskriminacije v obravnavanem primeru nasprotuje temu, da A. G. Nikolova kot pritožnica v postopku v glavni stvari očitno ne pripada etnični skupini Romov, temveč je kot lastnica živilske trgovine v četrti Gizdova Mahala le vključena v sporno prakso. Nazadnje gre torej za vprašanje, ali je zapostavljanje Romov v četrti Gizdova Mahala, če je le posredno povezano z njihovo narodnostjo, zadostna podlaga za ugotovitev obstoja „sodiskriminacije“ A. G. Nikolove. Drugače povedano, ugotoviti je treba, ali je v okviru posredne diskriminacije domneva obstoja „sodiskriminacije“ zakonsko dovoljena. ( 53 )

103.

ČEZ trdi, vendar brez navedbe razloga, da bi se „sodiskriminacijo“ lahko predpostavljalo le v okviru neposredne diskriminacije, ne pa v okviru posredne diskriminacije.

104.

S tem se ne strinjam. Možno je, da je Sodišče do sedaj imelo le priložnost za razpravo o vprašanju „sodiskriminacije“ glede na primer neposredne diskriminacije. ( 54 ) To pa ne pomeni, da bi moralo v primeru posredne diskriminacije izključiti domnevo obstoja „sodiskriminacije“ na kakršen koli način.

105.

Strukturnih posebnosti v primeru posredne diskriminacije na podlagi člena 2(2)(b) Direktive 2000/43, ki bi lahko govorile proti temu, da je oseba lahko „sodiskriminirana“, ni navedla nobena od strank v postopku in tudi niso razvidne.

106.

Sicer pa mislim, da je pravično, da je treba priznati koncept „sodiskriminacije“ v povezavi s posredno diskriminacijo na enak način kot v povezavi z neposredno diskriminacijo.

107.

Primer sorodne značilnosti diskriminacije, ki je navedena v členu 21 Listine o temeljnih pravicah, lahko to ponazori: če so v podjetju otroci delojemalcev moškega spola upravičeni do določenih socialnih ugodnosti – kot npr. obiska internega vrtca – otroci delojemalk ženskega spola pa ne, prihaja do neposredne diskriminacije na podlagi spola delojemalcev. Če pa so otroci zaposlenih s polnim delovnim časom v nasprotju z otroci zaposlenih s krajšim delovnim časom upravičeni do navedene ugodnosti, prihaja do posredne diskriminacije na podlagi spola delojemalcev, če so zaposleni s krajšim delovnim časom – kot je to pogosto – večinoma ženske, zaposleni s polnim delovnim časom pa predvsem moški. V obeh primerih so otroci prikrajšanih delavcev „sodiskriminirani“. Glede na otroke ni nobene razlike, da gre v prvem primeru za neposredno diskriminacijo, v drugem primeru pa „samo“ za posredno diskriminacijo na podlagi spola delojemalcev.

108.

Tudi praksa zavarovalnice, ki v nekaterih mestnih četrtih na splošno zahteva višje zavarovalne premije, je lahko posredno diskriminirajoča v smislu člena 21 Listine o temeljnih pravicah, če prebivalstvo v teh četrtih pripada pretežno eni etnični skupini, določeni verski skupnosti ali spada v določen dohodkovni razred. Tudi če nekateri prebivalci prizadetih četrti ne pripadajo tej etnični skupini, verski skupnosti ali ne spadajo v določen dohodkovni razred, so sodiskriminirani, saj se tudi za njih uporabljajo višje zavarovalne premije.

109.

Posebnosti posredne diskriminacije – tudi tiste „posredne sodiskriminacije“ – so v takšnih in drugačnih primerih dovolj upoštevne, da so cilji, ki se lahko upoštevajo pri upravičevanju posrednega neenakega obravnavanja, bolj raznoliki od tistih, na podlagi katerih se lahko upraviči neposredno neenako obravnavanje. ( 55 )

110.

Na splošno gre torej pri dejanskem stanju, kot je to v postopku v glavni stvari, za posredno neenako obravnavanje na podlagi narodnosti. Tako obstaja prva domneva o obstoju posredne diskriminacije na podlagi člena 2(2)(b) v povezavi s členom 8(1) Direktive 2000/43.

111.

Na tretjem mestu je treba preveriti, ali za prakso, kot je ta v postopku v glavni stvari, obstaja kakršna koli objektivna utemeljitev.

112.

Razprava o tem problemu obvezno zahteva, da se v obravnavanem primeru – v skladu z mojimi zgornjimi navedbami ( 56 ) – predpostavlja posredno neenako obravnavanje na podlagi narodnosti. Samo za ta primer se je predložitveno sodišče v okviru svojega desetega vprašanja navsezadnje tudi posvetilo tej temi, kar ne nazadnje kaže tudi sklicevanje na člen 2(2)(b) Direktive 2000/43.

113.

V nasprotju z neposredno diskriminacijo na podlagi rase ali narodnosti, za katero zaradi očitnih premislekov ( 57 ) v bistvu ni utemeljitve, ( 58 ) člen 2(2)(b) Direktive 2000/43 z vidika posredne diskriminacije določa, da so sporne določbe, merila ali prakse dovoljene takrat, ko jih objektivno upravičuje zakonit cilj in so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna, torej sorazmerna. Ta formulacija je v skladu z zahtevami po utemeljitvi posrednega neenakega obravnavanja, ki so v pravu Unije splošno priznane. ( 59 )

114.

Iz predložitvenega sklepa ter iz pisnih in ustnih stališč, podanih pred Sodiščem, izhaja, da je bila sporna praksa v četrti Gizdova Mahala – in v nekaterih drugih delih Bolgarije – sprejeta kot odziv na številne nezakonite posege v električne števce in nezakonite odjeme toka. V zvezi s tem se ČEZ sklicuje na potrebo po pravilnem odčitavanju porabe električne energije svojih strank in po zagotovitvi varnosti elektroenergetskega omrežja. Poleg tega ČEZ navaja, da je treba zaščititi življenje in zdravje potrošnikov in njihovih finančnih interesov.

115.

Seveda pa je na podlagi člena 8(1) Direktive 2000/43 dolžnost tistega, ki se v postopku v glavni stvari sklicuje na takšne zadeve, da dokaže, da sporna praksa dejansko služi za uresničevanje teh ciljev in se ne opira na motive, ki imajo opravka z narodnostjo večinskega prebivalstva četrti Gizdova Mahala. Vsaj za časovna obdobja, v katerih je po nacionalnem pravu običajna ali celo predpisana hramba poslovnih evidenc, bo od ČEZ v zvezi s tem mogoče zahtevati, da dokumentira svoje procese odločanja, ki so privedli do sporne prakse, s sklicevanjem na interne dokumente podjetja. Ne glede na to bo mogoče od ČEZ zahtevati, da tudi konkretno navede, ali je v prizadeti četrti še vedno navzoča konkretna nevarnost številnih nezakonitih posegov v električne števce ter nezakonitih odjemov toka.

116.

Ob predpostavki, da so stališča ČEZ glede zastavljenih ciljev pravilna, služi sporna praksa v prihodnje v bistvu za preprečevanje goljufij in zlorab ter prispeva k zagotavljanju kakovosti finančno sprejemljive oskrbe z električno energijo v interesu vseh potrošnikov.

117.

Preprečevanje in boj proti goljufijam in zlorabam ter zagotavljanje varnosti in kakovosti oskrbe z električno energijo v državah članicah so legitimni cilji, ki jih priznava pravo Unije. ( 60 )

118.

Vendar je treba preizkusiti še, ali je bilo to, da so bili električni števci v zadevni mestni četrti nameščeni na višino 6 m, sorazmerno za dosego tega cilja. To bi v skladu s členom 2(2)(b) Direktive 2000/43 predpostavljalo, da je sporna praksa za doseganje zastavljenega legitimnega cilja „ustrezna in potrebna“.

119.

Tudi če bi bilo morda res, da so razlogi za ukrep, ki je predmet spora, „splošno znani“, ( 61 ) to ČEZ ne odvezuje od tega, da dokaže, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno (člen 8(1) Direktive 2000/43). Stopnja poznavanja nagibov za določeno ravnanje podjetij namreč ne pove ničesar o njegovi upravičenosti, zlasti ne o njegovi sorazmernosti. ( 62 )

120.

Prav tako bo mogoče od podjetja zahtevati, da sporno prakso redno pregleda in ponovno oceni, ali še naprej izpolnjuje zahteve načela sorazmernosti.

121.

Ukrep je „ustrezen“ v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2000/43, če je primeren za doseganje zastavljenega legitimnega cilja, ( 63 ) kar v obravnavanem primeru pomeni, da ukrep dejansko lahko prepreči goljufijo in zlorabo ter prispeva k zagotavljanju kakovosti oskrbe z električno energijo.

122.

Manipulacije in neupravičeni odjemi toka se nedvomno otežijo, če se električni števci in razdelilne omarice namestijo na višini 6 m, ki porabniku običajno ni dostopna. Poleg tega preprečevanje nezakonitih posegov posameznikov v električno omrežje učinkuje tendenčno pozitivno na vse porabnike električne energije, saj se s tem prepreči škoda na infrastrukturi in morebitno nezaželeno splošno povišanje cen električne energije zaradi izravnave za tako škodo.

123.

V zvezi s tem je treba pripomniti, da je treba primernost ukrepa vedno presojati glede na cilj, ki mu sledi. Če se z ukrepom, tako kot tu, odziva na številne nezakonite posege v oskrbo z električno energijo na določenem območju, bo primernost tega ukrepa težko odvisna od tega, da se odslej goljufije in zlorabe sploh ne bodo več dogajale in da se ne bo več škodovalo kakovosti oskrbe z električno energijo. Nasprotno, tak ukrep je treba šteti za primeren za doseganje njegovega legitimnega cilja, že če prispeva k občutnemu zmanjšanju števila nezakonitih posegov v oskrbo z električno energijo. ( 64 )

124.

S pridržkom podrobnejših ugotovitev predložitvenega sodišča se tako zdi, da je praksa, kot je ta v postopku v glavni stvari, načeloma primerna za doseganje zastavljenih ciljev.

125.

Če se domneva, da je sporni ukrep primeren za preprečevanje goljufije in zlorabe ter za zagotavljanje kakovosti oskrbe z električno energijo, se nato postavi vprašanje, ali je v ta namen tudi nujen.

126.

Ukrep je nujen, če zastavljenega legitimnega cilja ne bi bilo mogoče doseči z milejšim, enako primernim sredstvom. Presoditi je torej treba, ali ne bi bilo mogoče preprečiti manipulacij električnih števcev in nezakonitih odjemov toka v zadevnih mestnih četrtih z manj omejujočimi sredstvi.

127.

Kot sem o tem že pojasnila v zadevi Belov, ( 65 ) ni mogoče domnevati, da bi bila naknadna uporaba civilnopravnih in kazenskopravnih ukrepov proti domnevnim avtorjem kakršnih koli manipuliranj na električnih števcih ali nezakonitih priključkov na električno omrežje načeloma enako primerno sredstvo za doseganje v obravnavanem primeru zastavljenih legitimnih ciljev. Enako velja za predlog, da se višje namestijo samo električni števci, na katerih je dejansko prišlo do manipulacij.

128.

Drugače kakor v zadevi Belov ( 66 ) se pa v tem primeru že od začetka vendarle ne zdi nerealno, da bi se električni števci namestili na normalni višini in da bi se zagotovili posebni varnostni ukrepi za preprečevanje nezakonitih posegov. V skladu s predlogom se v medijih poroča o „novi vrsti električnih števcev“ z možnostjo daljinskega odčitavanja, ki lahko podjetjem električne energije javijo tudi poskuse manipulacije.

129.

Nedvomno bi pri takem ravnanju šlo za manj omejevalni ukrep v razmerju do porabnikov električne energije v mestnih četrtih, kot je Gizdova Mahala. Zlasti bi se tako zagotovilo, da ne bi prišlo do stigmatizacije lokalnega prebivalstva in da bi v prihodnje tam lahko vsi porabniki redno preverjali stanje na svojih števcih, kar je, kot se zdi, običajno drugod v Bolgariji.

130.

Navsezadnje pa si bo predložitveno sodišče moralo ustvariti predstavo o tem, ali je uporaba omenjene „nove vrste električnih števcev“ izvedljiva z ekonomsko sprejemljivimi stroški oziroma ali bi bili s tem povezani pomembni dodatni stroški, ki bi morali biti dodeljeni vsem potrošnikom električne energije. Samo če gre pri „novi vrsti električnih števcev“ pravzaprav za drug tehnično in finančno realističen ukrep, ( 67 ) bi ga bilo treba navesti kot manj omejevalno, vendar enako primerno alternativo k sporni praksi namestitve električnih števcev na višino okoli 6 metrov.

131.

Če se sporna praksa izkaže za primerno in nujno za doseganje zastavljenih legitimnih ciljev, je treba še preizkusiti, ali ne povzroča nesorazmernega omejevanja prebivalcev mestne četrti Gizdova Mahala. ( 68 ) Iz načela sorazmernosti namreč sledi, da ukrepi, ki ovirajo pravico, ki jo zagotavlja pravo Unije – v tem primeru prepoved diskriminacije na podlagi narodnosti – posameznikom ne smejo povzročiti nobenih neugodnosti, ki niso sorazmerne z zastavljenimi cilji. ( 69 ) Drugače povedano, zastavljeni legitimni cilj mora biti, kolikor je mogoče, usklajen z zahtevami načela enakega obravnavanja, hkrati pa je treba doseči ustrezno ravnotežje med različnimi nasprotujočimi si interesi. ( 70 )

132.

Najprej je treba v zvezi s tem upoštevati, da je namestitev električnih števcev na višini 6 m razmeroma drastičen ukrep, ki pavšalno in kolektivno vpliva na vse stanovalce mestne četrti Gizdova Mahala, čeprav niso nezakonito posegali v oskrbo z električno energijo. S tem lahko nastane vtis, da so vsi ali vsekakor številni prebivalci mestne četrti Gizdova Mahala v zvezi z oskrbo električne energije vpleteni v goljufije, manipulacije ali druge nepravilnosti, kar je enako splošnemu sumu in lahko nazadnje podpira stigmatizacijo prebivalcev teh območij. ( 71 )

133.

Ne nazadnje vodi praksa, kot je ta v postopku v glavni stvari, kot je bilo že navedeno, do nastanka ponižujočega okolja za zadevne osebe, v katerem trpijo pretežno pripadniki določene etnične skupine. ( 72 ) To je v nasprotju s temeljnimi vrednotami, na katerih temelji Evropska unija (člen 2 PEU), in tudi v nasprotju z usmeritvijo protidiskriminacijskih direktiv (glej zlasti prepoved „nadlegovanja“ v skladu s členom 2(3) Direktive 2000/43).

134.

Pri izravnavi nasprotujočih si interesov v primeru, kot je ta, ima ta okoliščina posebno težo. Izključno gospodarski razlogi morajo biti razlog za odločitev, da je za preprečevanje goljufije in zlorabe ter za zagotavljanje varnosti in kakovosti oskrbe z električno energijo morda treba poseči po manj stroškovno učinkovitih ukrepih, kot je namestitev električnih števcev na nedostopni višini približno 6 m.

135.

Poleg tega – in ne glede na morebitno stigmatizacijo lokalnega prebivalstva – je treba spomniti, da zakonodajalec Unije v direktivah 2006/32 in 2009/72 izrecno poudarja interes porabnikov, da se redno seznanjajo s svojo individualno porabo električne energije. Poleg tega bi bilo treba potrošnike na dejaven način spodbujati k rednemu odčitavanju svojih števcev. ( 73 ) Ta določitev cilja v pravu Unije nasprotuje temu, da se gospodinjstva sicer opremi z električnimi števci, vendar se jih namesti na višini 6 m, ki ni dostopna za preverjanje stanja na števcih. ( 74 )

136.

Pravo unije državam članicam gotovo ne predpisuje, naj vsakemu porabniku zagotovijo brezplačen električni števec. ( 75 ) Ravno na območju oskrbe, na katerem so bile v preteklosti pogosto ugotovljene goljufije in manipulacije v povezavi z oskrbo z električno energijo, pa obstaja poseben interes porabnikov, da lahko redno preverjajo in spremljajo individualno porabo električne energije. ( 76 )

137.

Glede na vse zgoraj navedeno bo moralo predložitveno sodišče vsekakor preveriti, ali je ponudba družbe ČEZ, da porabnikom na njihovo željo in na njihove stroške da na voljo kontrolne električne števce v njihovem gospodinjstvu, lahko primerna izravnava za nedostopnost rednih električnih števcev, nameščenih na višini 6 m. Pri tem bo treba predvsem upoštevati, da bi lahko obveznost plačila kontrolnih električnih števcev nekatere porabnike odvrnila od vgradnje teh števcev. ( 77 )

138.

Priznati je treba, da družba ČEZ porabnikom na zadevnih območjih ponuja, da jim na posamično zahtevo omogoči preverjanje stanja z brezplačnim dvigalom. Vendar se zdi več kot dvomljivo, ali se s tem sorazmerno dragim in zamudnim postopkom uresniči omenjeni cilj prava Unije, da se porabnike spodbuja k rednemu odčitavanju števcev ( 78 ). Uporaba posebnega vozila z dvigalom, za katero je treba pred vsako uporabo posebej zaprositi, bi namreč dejansko lahko prišla v poštev ne več kot enkrat ali dvakrat na leto. ( 79 )

139.

Če povzamem, sporno prakso, kot je ta v obravnavanem primeru, se v skladu s členom 2(2)(b) Direktive 2000/43 lahko upraviči, če je njen namen preprečiti goljufijo in zlorabo ter prispevati k zagotovitvi kakovosti oskrbe z električno energijo v interesu vseh porabnikov, če

140.

Če se v okviru preizkusa diskriminacije pride do sklepa, kot je zgornji, se hitro postavi nadaljnje vprašanje, kakšne so posledice v postopku v glavni stvari zaradi ugotovitve diskriminacije na podlagi narodnosti v smislu Direktive 2000/43. O problemu, ki je bil sporen tudi v primeru Belov, je ne nazadnje razpravljalo tudi ČEZ.

141.

Dovolj je namreč, če se sklicujemo na ustaljeno sodno prakso Sodišča: če je mogoče, je treba nacionalne določbe v postopku v glavni stvari razlagati in uporabiti v skladu z direktivo. Nacionalna sodišča morajo torej razlagati nacionalno pravo, kolikor je to mogoče, ob upoštevanju besedila in namena direktive, da bi se uresničil cilj, ki ga direktiva skuša doseči. ( 80 ) Narediti morajo vse, kar je v njihovi pristojnosti, ter ob tem upoštevati celotno notranje pravo in uporabljati metode razlage, da bi zagotovila polni učinek zadevne direktive in dosegla rešitev v skladu z njenim ciljem. ( 81 )

142.

Na podlagi informacij, predloženih Sodišču, ničesar ne kaže na to, da bi bilo v postopku v glavni stvari izključeno, da bi se zadevne določbe bolgarskega prava, posebno ZZD, razlagale in uporabljale v skladu z Direktivo 2000/43. Tako se tukaj – kolikor je razvidno – ne bodo postavljala kočljiva vprašanja horizontalnega neposrednega učinka temeljnih pravic.

143.

Poleg tega je treba poudariti, da direktiva za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in da se torej nanjo proti njemu ni mogoče sklicevati. ( 82 )

144.

Prepoved diskriminacije zaradi rase in narodnosti pa je splošno načelo prava Unije, ki je določeno v členu 21 Listine o temeljnih pravicah kot primarno pravo in je v Direktivi 2000/43 zgolj uresničeno ( 83 ) – ravno tako kot na primer prepoved diskriminacije zaradi starosti ali spolne usmerjenosti v Direktivi 2000/78 ( 84 ) in drugače od – na primer – pravice do plačanega letnega dopusta ( 85 ) ali pravice do obveščanja in posvetovanja z delojemalkami in delojemalci v družbi. ( 86 )

145.

V pravnih razmerjih, kot je obravnavano, v katerih si nasproti stojita porabnik in ponudnik storitev splošnega pomena, ima načelo enakega obravnavanja poseben pomen. Podobno kot za delovno razmerje je za taka pravna razmerja namreč značilno strukturno neravnotežje udeležencev.

146.

Vsaj v tovrstnem položaju se zdi upravičeno, da se niti med zasebnimi subjekti ne uporabijo nacionalni pravni predpisi, ki so v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, ki je določena kot temeljna pravica. To velja še toliko bolj, ker zasebni subjekti v primeru, kot je obravnavani, niso neposredni naslovniki temeljne pravice, ampak se temeljna pravica uporablja zgolj kot merilo nadzora nad zakonitostjo nacionalnega prava. ( 87 )

147.

Na podlagi navedenih razlogov Sodišču predlagam, naj na predlog za sprejetje predhodne določbe, ki ga je vložilo Administrativen sad Sofia-grad, odgovori: