1. 

Predmet tega postopka je pritožba, ki jo je družba E.ON Energie AG ( 2 ) vložila zoper sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 15. decembra 2010 v zadevi E.ON Energie proti Komisiji. ( 3 ) Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo zakonitost Odločbe Komisije C(2008) 377 final z dne 30. januarja 2008 ( 4 ), s katero je le-ta družbi E.ON Energie na podlagi člena 23(1)(e) Uredbe (ES) št. 1/2003 ( 5 ) naložila globo v višini 38 milijonov EUR zaradi poškodbe pečata.

2. 

Evropska komisija lahko namreč na podlagi navedene določbe podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo določi globe, ki ne presegajo 1 % skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu, kadar naklepno ali iz malomarnosti poškodujejo pečate, ki so jih v skladu s členom 20(2)(d) Uredbe št. 1/2003 namestili uradniki ali druge spremljevalne osebe, ki jih je pooblastila Komisija. Gre za prvo odločbo na podlagi navedene določbe. ( 6 )

3. 

Ta pritožba, še posebej šesti razlog iz nje, odpira načelno vprašanje v zvezi z značajem in obsegom sodnega nadzora, ki ga mora Splošno sodišče opraviti glede presoje zneska globe, ki jo Komisija naloži zaradi kršitve pravil o konkurenci. Nasprotno pa drugi pritožbeni razlogi po mojem mnenju ne zadevajo nobenega pravnega vprašanja, ker je pritožnica v svojih pisanjih in na obravnavi v bistvu izpodbijala ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, za kar pa Sodišče v okviru pritožbe ni pristojno.

4.

Dejansko stanje, postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijano sodbo je mogoče povzeti, kot je navedeno v nadaljevanju. ( 7 )

5.

Komisija je z odločbo z dne 24. maja 2006 v skladu s členom 20 Uredbe št. 1/2003 odredila pregled prostorov pritožnice v Münchnu (Nemčija), da bi preverila, ali so sumi glede njenega sodelovanja pri protikonkurenčnih sporazumih utemeljeni.

6.

Pregled, ki so ga opravili štirje predstavniki Komisije in šest predstavnikov Bundeskartellamta (urad za varstvo konkurence), se je začel 29. maja 2006 popoldne. Ker pregleda ni bilo mogoče končati isti dan, so se dokumenti, ki so bili izbrani za podrobnejšo preučitev, shranili v prostor G.505, katerega vrata so se zaklenila, nanje pa se je namestil uradni varnostni pečat. Sestavljen je bil zapisnik o namestitvi pečata, ki so ga podpisali predstavniki Komisije, Bundeskartellamta in pritožnice.

7.

Ekipa za preiskovanje je 30. maja 2006 zjutraj približno ob 8.45 ugotovila, da se je stanje spornega pečata, ki je bil še vedno prilepljen na vrata prostora G.505, spremenilo. Če se tak pečat iz plastične mase poškoduje, belo lepilo, s katerim je pritrjen na podlago, ostane na tej podlagi v obliki napisov „VOID“, ki so razporejeni po celotni površini nalepke. Odstranjeni pečat postane na teh predelih prozoren, tako da so napisi „VOID“ vidni tudi na njem.

8.

Vodja ekipe za preiskovanje je približno ob 9.15 odprl vrata prostora G.505, nato pa je bil sestavljen zapisnik o poškodbi pečata, ki sta ga podpisala predstavnik Komisije in Bundeskartellamta. V zapisniku je bilo med drugim navedeno, da je bil pečat v celoti premaknjen za približno 2 mm po višini in širini, zato so bili na njegovem dnu in desni strani vidni sledovi lepila, na celotni površini pečata – ki je bil sicer še vedno pritrjen na podboj in vrata ter ni bil raztrgan – pa je bil jasno viden napis „VOID“. Popoldne so bile s prenosnim telefonom posnete fotografije spornega pečata.

9.

Pritožnica, ki zapisnika ni hotela podpisati, je izjavila, da ni bilo nobene spremembe dokumentov, shranjenih v prostoru.

10.

Komisija je v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je pritožnici poslala 2. oktobra 2006, ugotovila, da je bil sporni pečat poškodovan in da je za to odgovorna pritožnica, saj nosi odgovornost za nadzor objekta. Pritožnica je predložila pripombe in jim priložila več izvedenskih mnenj glede reakcije spornega pečata na nekatere obremenitve.

11.

Komisija je po koncu navedenega postopka sprejela sporno odločbo, v kateri je odločila, da je družba E.ON Energie poškodovala pečat, s čimer je vsaj iz malomarnosti kršila člen 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003, in ji naložila globo v višini 38 milijonov EUR.

12.

Družba E.ON Energie je 15. aprila 2008 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti sporne odločbe in zatrjevala devet tožbenih razlogov. Družba E.ON Energie je v bistvu očitala Komisiji, da je v zvezi s poškodovanjem spornega pečata kršila pravila o dokaznem bremenu in da je pečat nepravilno namestila. Očitala ji je tudi, da ni upoštevala „alternativnih možnih potekov dogodkov“, ki bi lahko povzročili stanje spornega pečata in so med drugim povezani s prekoračitvijo njegovega najdaljšega roka uporabe, čistilom Synto, ki ga je uporabila čistilka, vlago v zraku in tresljaji vrat. Družba E.ON Energie je trdila tudi, da je Komisija kršila načelo domneve nedolžnosti in člen 23(1) Uredbe št. 1/2003, ker krivda ni bila dokazana. Nazadnje je v zvezi z zneskom globe še navajala, da je sporna odločba v nasprotju z obveznostjo iz člena 253 ES in načelom sorazmernosti.

13.

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo E.ON Energie.

14.

Družba E.ON Energie v podporo pritožbi Sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in sporno odločbo, podredno naj izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem so ji naloženi stroški postopka, naj ugodi predlogom pritožnice na prvi stopnji in naj sporno odločbo razveljavi v delu, v katerem ji je naložena globa, še bolj podredno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Splošnemu sodišču. Predlaga še, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov.

15.

Komisija predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev plačila stroškov postopka družbi E.ON Energie.

16.

Družba E.ON Energie navaja šest pritožbenih razlogov.

17.

Prva pritožbena razloga se nanašata na analizo Splošnega sodišča v zvezi s pravili o dokaznem bremenu in izvajanju dokazov. Pritožbeni razlogi od tretjega do petega pa se nanašajo na presojo Splošnega sodišča v zvezi s pravilnostjo namestitve spornega pečata in njegovim stanjem. Šesti pritožbeni razlog se nanaša na presojo Splošnega sodišča v zvezi s težo kršitve in sorazmernostjo zneska globe, ki ji je bila naložena.

18.

Splošno sodišče je trditve pritožnice v zvezi s kršitvijo dokaznega bremena na prvi stopnji preučilo v točkah od 48 do 64 izpodbijane sodbe.

19.

Splošno sodišče je po tem, ko je opozorilo na upoštevno sodno prakso, ugotovilo, da sodišče zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe, ki nalaga globo, ne more sklepati, da je Komisija pravno zadostno dokazala obstoj zadevne kršitve, če glede tega vprašanja še vedno obstaja dvom, in sicer v skladu z načelom domneve nedolžnosti, kot izhaja iz člena 6(2) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ( 8 ) Zavrnilo je očitek družbe E.ON Energie, temelječ na domnevni analogiji s sodno prakso v zvezi z usklajenimi ravnanji, v skladu s katero je dovolj, da podjetje navede trditve, s katerimi je mogoče drugače pojasniti dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, in na podlagi katerih je sklepala na obstoj kršitve, pri tem pa opozorilo, da to ne velja, kadar se Komisija opira na neposredne dokaze. V točki 56 izpodbijane sodbe je zato Splošno sodišče pojasnilo, da „če se Komisija opira na dokaze, ki načeloma zadostujejo za to, da se dokaže obstoj kršitve, […] [mora] zadevno podjetje […] po eni strani pravno zadostno dokazati obstoj okoliščine, na katero se sklicuje, in po drugi strani to, da je zaradi te okoliščine omajana dokazna vrednost ( 9 ) dokazov, na katere se opira Komisija“.

20.

V obravnavani zadevi je torej Splošno sodišče zavrnilo trditev družbe E.ON Energie, da bi bila morala Komisija onkraj razumnega dvoma dokazati, da je družbi E.ON Energie mogoče naložiti odgovornost za spremembo stanja spornega pečata, ugotovljeno 30. maja 2006. Po tem, ko je ugotovilo, da tožbeni razlog pritožnice v nasprotju s trditvami Komisije ni abstrakten, pa je vendarle navedlo, da ni kršila načel, s katerimi je urejeno dokazno breme. Po eni strani namreč iz točke 44 obrazložitve sporne odločbe izrecno izhaja, da „mora Komisija predložiti potrebna dejstva, da se dokaže zatrjevana poškodba pečata“. Po drugi strani je Splošno sodišče ugotovilo, da se je Komisija pri ugotovitvi poškodbe pečata v točkah 75 in 76 obrazložitve sporne odločbe opirala na stanje spornega pečata 30. maja 2006 zjutraj, ko so bili po njenih trditvah na celotni površini pečata vidni napisi „VOID“, na hrbtni strani pa ostanki lepila, kot izhaja zlasti iz izjav preiskovalcev Komisije in Bundeskartellamta ter ugotovitev iz zapisnika o poškodbi pečata. Nazadnje je Splošno sodišče zavrnilo trditve družbe E.ON Energie na podlagi alternativne razlage glede stanja spornega pečata, in sicer je presodilo, da domnevno čezmerna starost spornega pečata in neobstoj fotografij, s katerima bi bilo mogoče dokazati njegovo stanje, preden so bila vrata odprta, nista otežili dokaznega bremena Komisije.

21.

Družba E.ON Energie s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri porazdelitvi dokaznega bremena in da je zato kršilo načelo domneve nedolžnosti in načelo odločanja prava Unije in dubio pro reo.

22.

Splošno sodišče naj bi namreč po tem, ko je v točki 48 izpodbijane sodbe ugotovilo, da mora Komisija dokazati kršitve, ki jih ugotovi, v točki 55 le-te obrnilo dokazno breme s tem, da je presodilo, da morajo zadevna podjetja, kadar se Komisija sklicuje na neposredne dokaze, pokazati, da ti dokazi ne zadostujejo. Po mnenju družbe E.ON Energie je Splošno sodišče veljavna pravila kršilo zlasti z ugotovitvijo, da dokazi, na katere se je oprla Komisija, zadostujejo za to, da se dokaže obstoj kršitve. Ti dokazi, in sicer zapisnik o poškodbi pečata, fotografija pečata in izvedensko mnenje, naj bi bili zgolj posredni dokazi, ki naj bi jih poleg tega predložila nasprotna stranka. Družba E.ON Energie v zvezi s poškodbo pečata trdi, da je presoja Splošnega sodišča napačna, ker naj ne bi upoštevalo preseženega roka uporabnosti navedenega pečata. Pritožnica poleg tega Splošnemu sodišču očita, da je po analogiji uporabilo sodbo z dne 8. julija 1999 v zadevi Montecatini proti Komisiji, ( 10 ) saj poškodba pečata v nasprotju z listinskimi dokazi ni neposreden in zadosten, ampak dvoumen dokaz.

23.

Družba E.ON Energie poleg tega trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, ko je zanemarilo dejstvo, da je bila za negotovost v zvezi z dobrim delovanjem spornega pečata odgovorna Komisija. Na eni strani naj bi slednja uporabila pečat s pretečenim rokom uporabnosti, na drugi pa naj pred odprtjem vrat prostora ne bi zavarovala dokazov. V repliki je dodala, da je bil zato pečat slabo nameščen, saj bi bilo treba za njegovo pravilno namestitev upoštevati navedbe proizvajalca na tehničnem listu proizvoda. Po mnenju pritožnice ji to, da ne more predložiti dokazov, kar je posledica ravnanja Komisije, ne bi smelo škodovati. Zaradi tega naj bi bilo torej dokazno breme obrnjeno, tako da bi bilo moralo Splošno sodišče zahtevati, naj Komisija dokaže, da je bil pečat nameščen pravilno in je pravilno deloval, namesto da je od družbe E.ON zahtevalo nasprotni dokaz. Družba E.ON Energie trdi, da je ta pritožbeni razlog dopusten, ker je porazdelitev dokaznega bremena pravno vprašanje.

24.

Komisija predlaga zavrženje prvega pritožbenega razloga, ker naj bi se nanašal na presojo dejanskega stanja, ki jo je opravilo Splošno sodišče. Podredno izpodbija trditve pritožnice.

25.

Enako kot Komisija menim, da je prvi pritožbeni razlog nedopusten glede na naravo in obseg sodnega nadzora Sodišča v okviru pritožbe.

26.

Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da mora biti v skladu s členom 256(1) PDEU in členom 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča pritožba omejena na pravna vprašanja in lahko temelji na pritožbenih razlogih, ki se nanašajo na nepristojnost Splošnega sodišča, kršitve postopka pred Splošnim sodiščem ali kršitev prava Unije, ki jo stori to sodišče. Načeloma je torej zgolj Splošno sodišče pristojno, prvič, za ugotavljanje dejanskega stanja, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in drugič, za presojo tega dejanskega stanja. V takem primeru lahko Sodišče na podlagi člena 256 PDEU izvaja samo nadzor nad pravno opredelitvijo teh dejstev in pravnimi posledicami, ki jih je iz tega izpeljalo Splošno sodišče.

27.

Sodišče tako ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja in načeloma niti za presojo dokazov, ki jih je Splošno sodišče sprejelo za utemeljitev dejanskega stanja. Če so bili namreč ti dokazi pravilno pridobljeni in če so bila upoštevana splošna načela prava ter pravila postopka glede dokaznega bremena in izvedbe dokazov, je samo Splošno sodišče pristojno za presojo vrednosti, ki jo je treba pripisati predloženim dokazom. Presoja dejanskega stanja torej ni, razen ob njegovem izkrivljanju, pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Sodišča v okviru pritožbe. ( 11 )

28.

Ugotavljam, da pritožnica poleg na pravila, katerih kršitev uveljavlja, svoje očitke osredotoča na način, na katerega je Splošno sodišče presodilo predložene mu dokaze. Družba E.ON Energie tako Splošnemu sodišču očita, da je dokaze, ki jih je predložila Komisija, ocenilo za zadostne za dokaz kršitve in da pri tem ni upoštevalo preseženosti roka uporabnosti spornega pečata. Družba E.ON Energie je tako navedla lastno presojo Splošnemu sodišču predloženih dokazov in poleg tega ni navedla nobenega argumenta, s katerim bi dokazala, da jih je Splošno sodišče izkrivilo.

29.

Poleg tega pritožnica po mojem mnenju ni dokazala, da je Splošno sodišče pri svoji presoji kršilo splošna pravna načela in upoštevna postopkovna pravila o dokaznem bremenu in izvajanju dokazov. Le-to je v točkah od 48 do 56 izpodbijane sodbe utemeljeno in še posebej izčrpno navedlo upoštevna pravila in sodno prakso na tem področju, nato pa spomnilo na obseg načela domneve nedolžnosti v postopkih na podlagi pravil o konkurenci. Na podlagi teh postopkovnih pravil in sodne prakse je Splošno sodišče utemeljeno lahko obravnavalo in zavrnilo trditve pritožnice.

30.

Glede na navedeno zato predlagam Sodišču, naj prvi pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten.

31.

Družba E.ON Energie v okviru drugega pritožbenega razloga trdi, da je presoja Splošnega sodišča v zvezi z ravnokar navedenimi načeli, s katerimi je urejeno dokazno breme, protislovna in nezadostno obrazložena.

32.

Splošno sodišče naj bi v točki 56 izpodbijane sodbe zahtevalo, da morajo okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, „omaja[ti] dokazn[o] vrednost dokazov, na katere se opira Komisija“. Pri presoji okoliščin, na katere se je sklicevala pritožnica, pa naj bi Splošno sodišče od nje v točki 202 izpodbijane sodbe zahtevalo, naj dokaže „vzročno povezavo“ med zatrjevano okoliščino, v konkretnem primeru prekoračitvijo najdaljšega roka uporabe, in pojavom napisov „VOID“. S tem naj Splošno sodišče ne bi spoštovalo načela, ki ga je v točki 56 navedene sodbe postavilo samo.

33.

Komisija trdi, da je drugi pritožbeni razlog nedopusten, ker se nanaša na presojo dokazov, ki jo je opravilo Splošno sodišče. V vsakem primeru pa meni, da bi bilo treba ta pritožbeni razlog zavrniti.

34.

V nasprotju s trditvami Komisije menim, da je drugi pritožbeni razlog dopusten.

35.

Splošno sodišče je namreč v točki 56 izpodbijane sodbe določilo pravilo v zvezi z dokaznim bremenom, ki presega do tedaj določena načela v sodbah Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji ( 12 ) ter JFE Engineering in drugi proti Komisiji ( 13 ), na katera se sklicuje Splošno sodišče. Zato pri tem ne gre za dejansko, ampak za pravno presojo. Sodišče je zato v skladu s pristojnostmi na podlagi člena 256 PDEU načeloma pristojno za presojo zakonitosti razlogovanja Splošnega sodišča.

36.

Pritožnica očita protislovje med načelom, postavljenim v točki 56 izpodbijane sodbe, in načinom njegove izvedbe v točki 202 navedene sodbe. Menim, da takega protislovja ni.

37.

Kadar namreč Splošno sodišče določi načelo, da mora okoliščina, na katero se sklicuje pritožnica, omajati dokazno vrednost dokazov, na katere se opira Komisija, to seveda predpostavlja vzročno zvezo med enim in drugim. Poglejmo okoliščino, na katero se sklicuje družba E.ON Energie in se nanaša na presežen rok uporabnosti spornega pečata. Ta okoliščina lahko dokazno vrednost napisov „VOID“ na navedenem pečatu omaje samo, če se dokaže in izkaže vzročna zveza med morebitnim preseženim rokom trajanja navedenega pečata in nastankom navedenih napisov.

38.

Zato Sodišču predlagam, naj drugi pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

39.

Tretji pritožbeni razlog družbe E.ON Energie se nanaša na presojo Splošnega sodišča v zvezi s pravilnostjo namestitve spornega pečata v točkah od 102 do 115 izpodbijane sodbe.

40.

Splošno sodišče je v točkah od 102 do 114 izpodbijane sodbe preučilo, ali so dokazi, na katere se je opirala Komisija, zadostovali za sklep, da je bil sporni pečat nameščen pravilno. Prvič, ocenilo je, da je zapisnik o namestitvi pečata zadosten dokaz za to, da je bil sporni pečat nameščen pravilno, in v zvezi s tem navedlo, da pritožnica v zvezi z domnevno nepravilnostjo ni imela nobenih pripomb. Drugič, po pregledu vsebine izjav šestih inšpektorjev Komisije in Bundeskartellamta, prisotnih ob namestitvi spornega pečata, je Splošno sodišče ugotovilo, da slednje potrjujejo pravilnost namestitve. Tretjič, ugotovilo je, da z izjavami štirih drugih preiskovalcev, ki so sodelovali pri pregledih, ni mogoče izpodbijati dokazne vrednosti dokazov.

41.

Na podlagi navedenega je Splošno sodišče v točki 115 izpodbijane sodbe presodilo, da je mogoče na podlagi dokazov, navedenih v sporni odločbi, ugotoviti, da je bil sporni pečat nameščen pravilno, da je bil torej prilepljen na vrata prostora ter da je bil nedotaknjen v smislu, da na njem ni bilo vidnih napisov „VOID“.

42.

Tretji pritožbeni razlog, v katerem pritožnica nesistematično uveljavlja več različnih napak pri uporabi prava, je mogoče razdeliti na tri očitke.

43.

Prvič, pritožnica trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi.

44.

Na eni strani naj bi pravilno nameščenost spornega pečata zmotno presodilo samo na podlagi zunanje celovitosti, ker je v točki 115 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bil nedotaknjen v smislu, da na njem, ko je ekipa za preiskovanje zapustila prostore pritožnice, ni bilo vidnih napisov „VOID“. S tem naj bi Splošno sodišče zanemarilo notranjo celovitost pečata, ki je od zunaj ni bilo mogoče opaziti v kratkem času od namestitve do trenutka, ko je ekipa za preiskovanje zapustila prostore. Splošno sodišče naj bi zato, ker je zanemarilo to okoliščino, kršilo načelo pravne države in pravico do dobrega vodenja upravnega postopka iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ( 14 ) saj na prvi pogled ni moglo presoditi pravilnosti ukrepa Komisije.

45.

Na drugi strani naj bi Splošno sodišče v točki 104 izpodbijane odločbe izkrivilo zapisnik o namestitvi spornega pečata, ko mu je pripisalo trdilno in dokazno vrednost, ki je očitno ni imel, saj v navedenem zapisniku ni bilo nobene navedbe glede pravilnosti namestitve navedenega pečata. S tem naj bi Splošno sodišče kršilo „zakon logike“.

46.

Drugič, pritožnica očita Splošnemu sodišču, da je svojo analizo oprlo na izjave inšpektorjev Komisije in Bundeskartellamta v zvezi z namestitvijo navedenega pečata. Le-te naj ne bi bile upoštevne, ker naj le-ti ne bi bili sposobni oceniti notranje celovitosti spornega pečata.

47.

Tretjič, pritožnica meni, da je izpodbijana sodba napačno obrazložena. Splošno sodišče naj bi namreč v točki 105 le-te navedlo, da je bila „dobro seznanjena s pomenom [znakov ‚VOID’]“, čeprav ni imela niti možnosti niti priložnosti seznaniti se s posebno občutljivostjo folije spornega pečata in zato niti možnosti niti priložnosti preveriti njene konkretne lastnosti.

48.

Komisija te trditve izpodbija in meni, da skuša družba E.ON Energie s tretjim pritožbenim razlogom v resnici izpodbiti ugotovitve dejanskega stanja Splošnega sodišča, zato naj bi bil ta pritožbeni razlog nedopusten.

49.

Glede prvega očitka, ki se nanaša na izkrivljenje dokazov, je treba najprej spomniti, da kadar pritožnik trdi, da je Splošno sodišče izkrivilo dokaze, ki so mu bili predloženi, Sodišče – ki načeloma ni pristojno za presojo dokazov, ki jih je v podporo dejanskemu stanju sprejelo Splošno sodišče – lahko opravi sodni nadzor. Tak pritožnik mora torej natančno navesti dokaze, ki naj bi jih Splošno sodišče izkrivilo, ter dokazati napake pri presoji, na podlagi katerih naj bi jih Splošno sodišče po njegovem mnenju izkrivilo. Poleg tega je treba opozoriti na to, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso tako izkrivljanje očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba ponovno presojati dejansko stanje in dokaze ter uporabiti nove dokaze. ( 15 )

50.

Pri presoji dopustnosti in utemeljenosti tega očitka bom razlikoval med tem, ali pritožnica meri na presojo Splošnega sodišča v zvezi s celovitostjo spornega pečata ali pa na presojo glede dokazne vrednosti zapisnika o namestitvi tega pečata.

51.

V prvem primeru se trditve družbe E.ON Energie po mojem mnenju ne nanašajo na izkrivljenje dokazov. Kot ugotavlja Komisija, pritožnica z očitanjem Splošnemu sodišču, da ni upoštevalo možnih notranjih sprememb spornega pečata, po svoje opredeljuje pojem nespremenjenosti pečata, glede na katerega želi presojati ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z dokazi. S tem izpodbija presojo Splošnega sodišča v zvezi z nedotaknjenostjo spornega pečata na podlagi dokazov, ki so mu bili predloženi, zlasti na podlagi tega, da napisov „VOID“ na navedenem pečatu ni bilo, ko je bil nameščen in so inšpektorji zapustili prostore pritožnice.

52.

Menim, da gre za presojo dejanskega stanja, ki v okviru pritožbe ni dopustna iz enakih razlogov, kot sem jih navedel v točkah 26 in 27 teh sklepnih predlogov.

53.

Kolikor očitki pritožnice, ki se nanašajo na kršitev načel pravne države in pravice do dobrega vodenja upravnega postopka, izhajajo iz domnevne spremembe celovitosti spornega pečata, je treba tudi te zavrniti. V vsakem primeru je treba ugotoviti, da pritožnica ni predložila nobenega pravnega argumenta, na katerega bi lahko oprla navedene očitke.

54.

V drugem primeru pritožnica očita Splošnemu sodišču, da je izkrivilo zapisnik o namestitvi spornega pečata s tem, da mu je pripisalo dokazno vrednost, čeprav v njem ni nobene navedbe v zvezi s pravilnostjo namestitve tega pečata.

55.

Nadzor Sodišča pri presoji te trditve mora biti glede na njegove pristojnosti omejen na preverjanje, ali je Splošno sodišče očitno preseglo razumno presojo zapisnika s tem, da je svojo presojo pravilnosti namestitve navedenega pečata oprlo na navedeni dokument.

56.

V obravnavani zadevi je po mojem mnenju očitno, da je zapisnik o ugotovitvi pravilne namestitve spornega pečata, ki so ga sestavili in podpisali predstavniki Komisije, Bundeskartellamta in pritožnice, verodostojen, dokler se ne dokaže nasprotno. V konkretnem primeru pa trditve pritožnice v podporo tretjemu pritožbenemu razlogu nikakor ne nakazujejo, da je Splošno sodišče vsebinsko nepravilno razumelo navedeni zapisnik, poleg tega pa tudi ne zatrjuje ničesar, kar bi dokazovalo, da bi bile ugotovitve v njem nepravilne ali izjave lažne.

57.

Zato pritožnica ne more trditi, da je Splošno sodišče izkrivilo zapisnik o namestitvi spornega pečata, navedeno trditev pa je treba torej zavrniti kot neutemeljeno. Predlagam tudi zavrnitev trditve v zvezi s kršitvijo „zakona logike“, ki izhaja iz domnevnega izkrivljenja navedenega zapisnika.

58.

Pritožnica z drugim očitkom Splošnemu sodišču očita, da je napačno razlagalo izjave inšpektorjev Komisije in Bundeskartellamta v zvezi z namestitvijo spornega pečata. Dejansko pa pritožnica graja zgolj upoštevnost izjav glede na pristojnosti navedenih inšpektorjev, saj slednji po njenem mnenju ne morejo oceniti notranjega delovanja navedenega pečata. Iz ustaljene sodne prakse pa izhaja, da je Splošno sodišče izključno pristojno za presojo vrednosti elementov, ki so mu bili predloženi, če so bili dokazi pridobljeni zakonito ter če so bila spoštovana splošna pravna načela in postopkovna pravila glede dokaznega bremena in izvajanja dokazov. ( 16 ) V tem primeru lahko Sodišče v skladu s členom 256 PDEU opravi samo nadzor nad pravno opredelitvijo navedenih dejstev in pravnimi posledicami, o katerih je na podlagi tega sklepalo Splošno sodišče. ( 17 )

59.

Pritožnica ni v zvezi s tem navedla nobene trditve, s katero bi lahko izpodbila pravno presojo Splošnega sodišča v zvezi s pravilnostjo namestitve spornega pečata.

60.

Zato menim, da je treba drugi očitek zavreči kot nedopusten.

61.

S tretjim očitkom družba E.ON Energie trdi, da je Splošno sodišče storilo napako pri „obrazložitvi“, ker je v točki 105 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila navedena družba „dobro seznanjena s pomenom [znakov ‚VOID’]“, čeprav ni imela možnosti seznaniti se s posebno občutljivostjo folije spornega pečata in zato tudi ne možnosti preveriti njenih konkretnih lastnosti.

62.

Menim, da je ta očitek brezpredmeten. Nanaša se namreč na podrobno obrazložen razlog in zato očitek pritožnice zoper navedeno navedbo Splošnega sodišča ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe. ( 18 )

63.

V vsakem primeru pa menim, da so trditve pritožnice neupoštevne. Pritožnica na eni strani ni dokazala, kako naj bi Splošno sodišče pri svoji presoji dejansko napačno uporabilo pravo ali celo to presojo protislovno obrazložilo. Na drugi strani je treba to navedbo Splošnega sodišča razumeti glede na sobesedilo, v katero je umeščena. Splošno sodišče je v točki 105 izpodbijane sodbe izrecno omenilo možnost, da je pritožnica ugotovila, da so se na spornem pečatu pokazali znaki „VOID“. Navedlo je, da je v tem primeru „mogoče predpostaviti, da bi […] o tem takoj predložila stališča, saj je bila dobro seznanjena s pomenom takih znakov“. Te navedbe se torej zelo konkretno nanašajo na vprašanje pojava navedenih znakov na spornem pečatu in na odziv pritožnice v zvezi s tem in torej nikoli ni bilo vprašljivo, ali je poznala fizične lastnosti navedenega pečata ali njegovo občutljivost na zunanje vplive.

64.

V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj tretji očitek zavrne kot neutemeljen.

65.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj tretji pritožbeni razlog deloma zavrže kot nedopusten in deloma zavrne kot neutemeljen.

66.

Pritožnica v podporo četrtemu pritožbenemu razlogu Splošnemu sodišču v bistvu očita, da je zavrnilo trditev, po kateri bi bila prekoračitev najdaljšega roka uporabe spornega pečata lahko razlog za pojav napisov „VOID“ na pečatu.

67.

Splošno sodišče je v točkah od 199 do 234 izpodbijane sodbe preverilo, ali je pritožnica dokazala obstoj okoliščin, ki bi lahko vplivale ne dokazno vrednost dokazov, na katere se je Komisija oprla pri ugotovitvi poškodbe pečata. Natančneje, Splošno sodišče je v točkah 202 in 203 navedene sodbe preučilo trditev, da je na zanesljivost varnostne folije spornega pečata vplivala njegova dotrajanost. Presodilo je, da pritožnica ni dokazala vzročne povezave med prekoračitvijo najdaljšega roka uporabe in pojavom napisov „VOID“ na navedenem pečatu. V podporo tej navedbi je Splošno sodišče ugotovilo, da so se navedeni napisi pojavili le na spornem pečatu, medtem ko se pri preostalih pečatih iz iste serije, uporabljenih na drugih vratih, to ni zgodilo. Zato je trditev pritožnice zavrnilo.

68.

Družba E.ON Energie v bistvu izpodbija navedbo v točki 203 izpodbijane sodbe, da domnevno presežen najdaljši rok uporabe spornega pečata ni bil razlog za pojav napisov „VOID“ na navedenem pečatu.

69.

Pritožnica meni, da je ta presoja pomanjkljivo obrazložena, ker krši „zakon logike“. Splošno sodišče naj namreč take okoliščine ne bi moglo izključiti samo zato, ker so se samo na spornem pečatu pojavili napisi „VOID“, na pečatih iz iste serije, uporabljeni na drugi vratih, pa ne. Za serijsko proizvodnjo naj bi bilo značilno prav to, da se konkretna napaka pojavi samo na posameznih proizvodih. Poleg tega naj bi bilo v obravnavani zadevi nesporno, da drugi pečati niso bili nameščeni na vratih, izdelanih iz lakiranih zvočnoizolacijskih plošč in podboja iz eloksiranega aluminija.

70.

Komisija meni, da ta pritožbeni razlog ni dopusten, ker družba E.ON Energie graja ugotovitev dejanskega stanja Splošnega sodišča, ki pa je v okviru pritožbe ne more izpodbijati.

71.

Menim, da četrti pritožbeni razlog ni dopusten glede na načela, ki sem jih navedel v točkah 26 in 27 teh sklepnih predlogov.

72.

S tem pritožbenim razlogom, ki temelji na pomanjkljivi obrazložitvi, pritožnica namreč graja ugotovitev Splošnega sodišča na podlagi dejstev, ki so mu bila predložena. Ta ugotovitev, navedena v točki 203 izpodbijane sodbe, pomeni presojo dejanskega stanja, o čemer na pritožbeni stopnji ni mogoče razpravljati, če pritožnica ne zatrjuje nobenega izkrivljanja dejanskega stanja, na katero se je oprlo Splošno sodišče.

73.

Pritožnica s petim pritožbenim razlogom graja presojo Splošnega sodišča v zvezi s stanjem spornega pečata naslednji dan po opravljeni inšpekciji.

74.

Splošno sodišče je v točkah od 134 do 146 izpodbijane sodbe preučilo, ali je bilo mogoče na podlagi dokazov, ki jih navaja Komisija v sporni odločbi, ugotoviti, da je bil pečat poškodovan. Ugotovilo je, da je tako glede na stanje spornega pečata 30. maja 2006 zjutraj, kot je opisano v zapisniku o poškodbi pečata in izjavah inšpektorjev, prisotnih na kraju samem. Nato je Splošno sodišče v točkah od 147 do 156 navedene sodbe preučilo, ali je mogoče z okoliščinami, na katere se je sklicevala pritožnica, in sicer da so bili napisi „VOID“ slabo vidni in da se je Komisija neupravičeno opirala na fotografije spornega pečata, izpodbijati dokazno vrednost navedenih dokazov.

75.

Pritožnica izpodbija presojo Splošnega sodišča iz točke 146 izpodbijane sodbe, po kateri so dokazi, na katere se je oprla Komisija, omogočali sklep, da je bil sporni pečat – ker so bili na celotni površini pečata izpisani napisi „VOID“ – v noči z 29. na 30. maj 2006 odstranjen z vrat prostora G.505 in so bila ta vrata med tem torej morda odprta. Splošnemu sodišču še posebej očita, da je kot neupoštevno štelo trditev, da ti napisi na podboju niso bili izbrisani in so bili „nedotaknjeni“, kar naj bi dokazovalo „lažno pozitivno reakcijo“.

76.

Splošno sodišče naj bi pri tem zašlo v protislovje z lastnimi ugotovitvami. Na eni strani naj bi v točki 137 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je sporni pečat nemogoče namestiti na natančno isto mesto, na katerem je bil nameščen prej. Na drugi strani pa naj bi v točki 149 te sodbe ugotovilo, da napisi „VOID“ kažejo na to, da je bil sporni pečat poškodovan in da je bila nalepka premeščena. Poleg tega naj bi Splošno sodišče navajalo ravno nasprotno od navedb Komisije, po katerih naj bi vsako premeščanje pečata nujno povzročilo poškodbo črk, tako da nedotaknjenost znakov „VOID“ dokazuje, da je izključena možnost, da bi bil pečat odlepljen in znova prilepljen. Poleg tega pritožnica trdi, da se lahko ti znaki pojavijo na podboju, ne da bi bil pečat odlepljen, samo kot posledica „lažne pozitivne reakcije“. Zato bi se lahko na podlagi načela in dubio pro reo enako zgodilo pri tistem delu pečata, ki je bil prilepljen na ploščo vrat.

77.

Nazadnje, pritožnica očita Splošnemu sodišču, da v zvezi z napisi „VOID“ na podboju vrat ni opravilo pripravljalnih dejanj.

78.

Komisija navedene trditve izpodbija in zlasti meni, da želi družba E.ON Energie ponovno izpodbijati ugotovitve dejanskega stanja, zato je peti pritožbeni razlog nedopusten.

79.

Enako kot Komisija menim, da peti pritožbeni razlog ni dopusten.

80.

Na eni strani iz pisanj pritožnice, še posebej iz več navedb v tožbi in odgovoru Komisije na tožbo na prvi stopnji, zelo jasno izhaja, da v resnici skuša doseči zgolj ponovno obravnavo trditev, ki jih je navedla pred Splošnim sodiščem, in ponovno presojo dejanskega stanja.

81.

Sodišče odloči, da pritožba ni dopustna, če pritožnik samo ponovi ali dobesedno navaja razloge in trditve, ki jih je predstavil že pred Splošnim sodiščem, ter ne pojasni in opredeli domnevne napačne uporabe prava v sodbi. V tem primeru Sodišče meni, da je pritožba v resnici predlog, ki bi pritožniku omogočil doseči ponovno preučitev tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, za kar pa Sodišče ni pristojno. ( 19 ) Kadar pa pritožnik izpodbija način, kako je Splošno sodišče razlagalo ali uporabilo pravo Unije, se lahko pravna vprašanja, obravnavana na prvi stopnji, ponovno obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki so že bili uporabljeni pred Splošnim sodiščem, bi po mnenju Sodišča ta postopek deloma izgubil svoj pomen. ( 20 )

82.

V obravnavani zadevi ugotavljam, da čeprav je pritožnica v naslovu petega pritožbenega razloga navedla kršitev načela in dubio pro reo, te napačne uporabe prava pri presoji Splošnega sodišča ni pojasnila niti ni izpodbijala njegove razlage ali uporabe prava Unije.

83.

Na drugi strani v zvezi z dodatnimi pripravljalnimi dejanji, ki naj bi jih bilo moralo odrediti Splošno sodišče, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je slednje izključno pristojno za odločitev o morebitni potrebi po dopolnitvi podatkov, ki jih ima v zadevah, ki jih obravnava. Vprašanje, ali imajo ti elementi dokazno moč, je odvisno od njegove proste presoje dejanskega stanja. Sodišče meni, da v pritožbenem postopku ni pristojno za nadzor nad tako presojo, razen če se stranke sklicujejo na izkrivljanje dokazov, predloženih Splošnemu sodišču, ali če vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhaja iz dokumentov v spisu. ( 21 )

84.

Iz nobene navedbe v okviru pritožbe ni mogoče sklepati, da je to tako v obravnavani zadevi, sklep Splošnega sodišča v točki 146 izpodbijane sodbe se tako po mojem mnenju dovolj opira na presojo več dokazov, ki mu jih je predložila Komisija in so navedeni v točkah od 136 do 145 izpodbijane sodbe. V teh okoliščinah menim, da navedena trditev ni dopustna, v vsakem primeru pa se mi ne zdi utemeljena.

85.

Zato Sodišču predlagam, naj peti pritožbeni razlog zavrže kot nedopusten.

86.

Pritožnica s šestim pritožbenim razlogom v bistvu izpodbija obseg sodnega nadzora, ki ga je Splošno sodišče opravilo pri presoji resnosti kršitve in določitvi zneska globe, naložene na podlagi člena 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003.

87.

Splošno sodišče je v točkah od 276 do 283 izpodbijane sodbe preučilo, ali je Komisija sporno odločbo dovolj obrazložila glede meril, na podlagi katerih je določila pritožnici naloženo globo.

88.

Na eni strani je ugotovilo, da je bilo sklepanje Komisije iz sporne odločbe jasno in nedvoumno. Le-ta je višino globe določila zlasti glede na težo kršitve in posebne okoliščine primera. Navedla je tudi, da je poškodba pečata huda kršitev in mora imeti naložena globa odvračalni učinek. Dodala je, da bi ji moral inšpekcijski pregled omogočiti, da preveri indice, ki so kazali na kršitve pravil o konkurenci, v zapečatenem prostoru pa so bili shranjeni dokumenti, ki niso bili popisani. Pojasnila je, da je pri izračunu globe upoštevala, da je bil to prvi primer uporabe člena 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003, in da je pritožnica glede na svojo velikost na trgu in pravne strokovnjake, ki jih je imela na voljo, vedela za visoke globe v primeru poškodbe pečata. Nazadnje je Komisija izrecno zavrnila trditve pritožnice glede olajševalnih okoliščin.

89.

Na drugi strani je Splošno sodišče v zvezi s členom 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003 ugotovilo, da Komisija ni sprejela nobenih smernic, s katerimi bi bila določena metoda izračuna, ki bi jo bilo treba uporabiti pri določanju glob.

90.

Na podlagi navedenega je sklenilo, da v nasprotju s trditvami tožeče stranke Komisiji ni bilo treba številčno opredeliti – kot absolutno vrednost ali odstotno – osnovnega zneska globe ter morebitnih obteževalnih ali olajševalnih okoliščin, in v točki 284 izpodbijane sodbe presodilo, da je bila sporna odločba obrazložena skladno z zahtevami iz člena 296 PDEU.

91.

Splošno sodišče je nato v točkah od 285 do 296 izpodbijane sodbe preučilo trditve pritožnice v zvezi s sorazmernostjo globe.

92.

V točkah 286 in 287 navedene sodbe je Splošno sodišče opozorilo na upoštevno sodno prakso s področja uporabe načela sorazmernosti pri določanju zneska globe.

93.

Prvič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev pritožnice v zvezi z obteževalnimi okoliščinami, ki jih je Komisija upoštevala v zvezi z njo. Ocenilo je namreč, da Komisija v zvezi z njo ni upoštevala obteževalnih okoliščin, ampak je le upravičeno navedla razloga, zaradi katerih je bila zadevna kršitev posebej huda. Prvi je bil namen pečatov in drugi potreba po zagotovitvi dovolj odvračalnega učinka globe.

94.

Drugič, Splošno sodišče je zavrnilo trditev pritožnice v zvezi z olajševalnimi okoliščinami, ki bi jih bila morala Komisija upoštevati pri izračunu zneska globe.

95.

V točki 289 izpodbijane sodbe je tako še posebej presodilo, da poškodba pečata iz malomarnosti ni olajševalna okoliščina, in sicer iz dveh razlogov. Prvič, Komisija naj bi priznala, da je bil pečat poškodovan „vsaj“ iz malomarnosti, in drugič, na podlagi člena 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003 je lahko kršitev v obliki poškodbe pečata storjena naklepno ali iz malomarnosti.

96.

Nato je Splošno sodišče v točki 291 izpodbijane sodbe presodilo, da je dejstvo, da ni bilo mogoče ugotoviti, da bi iz zapečatenega prostora kdo odnesel dokumente, neupoštevno, pri čemer je opozorilo, da se pečat namesti prav zato, da bi se preprečilo kakršno koli ravnanje z dokumenti, shranjenimi v takem prostoru, ko preiskovalne skupine Komisije niso navzoče. V zvezi s tem je Splošno sodišče ugotovilo, da dokumenti, shranjeni v tem prostoru, niso bili popisani zlasti zato, ker jih je bilo veliko, in da preiskovalna skupina torej ni mogla preveriti, ali kateri od shranjenih dokumentov manjka.

97.

Tretjič, Splošno sodišče je ugotovilo, da je Komisija upoštevala dejstvo, da je bil prvič uporabljen člen 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003, in to ne glede na to, da je imela tožeča stranka na voljo pravne strokovnjake, da je bila obveščena o posledicah poškodbe pečata, da je bila navedena uredba spremenjena pred več kot tremi leti in da so bili v poslopjih skupine, ki jim pripada, že nameščeni pečati.

98.

Nazadnje, Splošno sodišče je v točki 294 izpodbijane sodbe navedlo:

„Četrtič, globe 38 milijonov EUR v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ni mogoče šteti za nesorazmerno glede na kršitev, saj je treba upoštevati dejstvo, da je poškodba pečata posebej resna kršitev, velikost tožeče stranke in potrebo po tem, da se globi zagotovi dovolj odvračilen učinek, da za podjetje ne bi moglo biti koristneje, da poškoduje pečat, ki ga med pregledi namesti Komisija“.

99.

Družba E.ON Energie s šestim pritožbenim razlogom meni, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo in je zlasti kršilo načelo sorazmernosti, ko pri presoji teže kršitve in zneska globe ni upoštevalo tega, da Komisija ni dokazala, da so bila vrata prostora dejansko odprta ali da so bili iz njega odneseni dokumenti. Meni, da gre za odločilne dokaze, saj – kot izhaja iz točke 291 izpodbijane sodbe – se pečat namesti prav zato, da bi se preprečilo kakršno koli ravnanje z dokumenti, shranjenimi v zapečatenem prostoru. Dodaja, da bi bilo moralo zato Splošno sodišče v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti znesek globe znižati.

100.

Sicer pa naj Splošno sodišče kot olajševalno okoliščino ne bi upoštevalo tega, da je Komisija uporabila pečat s preseženim rokom uporabe. S tem naj bi bila Komisija soodgovorna za precej nejasen položaj, v katerem so se znašle stranke, pritožnica pa naj bi zato storila napako glede ustreznih varnostnih ukrepov. Pritožnica se v zvezi s tem po analogiji sklicuje na sodbo v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji ( 22 ), v kateri je Sodišče v bistvu presodilo, da se kršitev ne more upoštevati pri določitvi zneska globe, ker ni mogoče izključiti, da je bilo na podlagi obvestila Komisije mogoče sklepati, da se tako ravnanje kljub temu šteje za združljivo s pravom Unije. ( 23 )

101.

Nazadnje družba E.ON Energie trdi, da je Splošno sodišče s tem, da ni odredilo pripravljalnega dejanja v zvezi z odprtjem vrat prostora G.505, kršilo pravila o izvajanju dokazov.

102.

Komisija navedene trditve izpodbija in Sodišču predlaga, naj šesti pritožbeni razlog zavrne.

103.

V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice spoštovanje člena 6 EKČP ne nasprotuje temu, da Komisija preganja, preiskuje in kaznuje kršitve prava konkurence, kolikor je izdana odločba lahko predmet naknadnega nadzora sodnega organa z neomejeno pristojnostjo. ( 24 )

104.

Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice mora navedena pristojnost zajemati „pristojnost za spremembo vseh – tako dejanskih kot pravnih – ugotovitev odločbe, ki jo je izdal nižji organ“ ( 25 ). Z drugimi besedami, sodišče mora biti pristojno za obravnavanje vseh dejanskih in pravnih vprašanj v zvezi s sporom, ki ga obravnava, in se ne sme omejiti na nadzor očitnih napak pri presoji.

105.

Prvič, preveriti mora torej, ali je upravni organ glede na konkretne okoliščine ustrezno uporabil svoja pooblastila.

106.

Drugič, sodišče mora preučiti utemeljenost in sorazmernost odločitev navedenega organa in preveriti njegovo tehnično presojo.

107.

Tretjič, v zvezi z nadzorom glede sankcije to po oceni Evropskega sodišča za človekove pravice pomeni, da sodišče podrobno preveri in analizira primernost sankcije glede na storjeno kršitev, ob upoštevanju ustreznih dejavnikov, vključno s sorazmernostjo same sankcije, in jo po potrebi spremeni. ( 26 )

108.

Podroben sodni nadzor Splošnega sodišča je torej temeljni pogoj za združljivost obravnavanega postopka – za katerega je na eni strani značilna kazenska narava postopka in glob iz člena 23 Uredbe št. 1/2003, ( 27 ) na drugi strani pa koncentracija pooblastil v Komisiji – z zahtevami iz člena 6 EKČP in člena 47 Listine.

109.

V skladu s členom 261 PDEU in členom 31 Uredbe št. 1/2003 ( 28 ) ima Splošno sodišče neomejeno pristojnost v zvezi z globami, ki jih določi Komisija.

110.

Navedena pristojnost, kot jo je Sodišče opredelilo v sodbi Groupe Danone proti Komisiji ( 29 ), mu omogoča, da preseže le preprost nadzor zakonitosti in nadomesti presojo Komisije s svojo. Posledično lahko Splošno sodišče, kadar se mu v presojo predložijo vprašanje glede zneska globe, ob upoštevanju vseh drugih dejanskih okoliščin spremeni sporni akt, tudi brez razveljavitve, s tem da med drugim spremeni znesek naložene globe. Lahko jo razveljavi, zniža ali zviša, ( 30 ) pri tem pa ga ne zavezujejo izračuni Komisije niti metode iz aktov „mehkega prava“, kot so smernice. ( 31 ) Opraviti mora torej svojo presojo in lahko uporabi drug način izračuna, tudi če je manj ugoden za zadevno podjetje. V navedeni sodbi je Sodišče presodilo, da je Splošno sodišče to pristojnost izvršilo pravilno, ko je spremenilo način izračuna koeficienta iz smernic, v okoliščinah, ko vprašanje zakonitosti uporabe tega koeficienta na prvi stopnji ni bilo sproženo.

111.

V teh okoliščinah mora posledično Splošno sodišče zagotoviti spoštovanje načela sorazmernosti, ki, opozarjam, je splošno načelo prava Unije, zdaj potrjeno v členu 49(3) Listine.

112.

V skladu z načeli, na katera je Splošno sodišče opozorilo v točkah 286 in 287 izpodbijane sodbe, načelo sorazmernosti zahteva, naj ravnanje institucij ne prestopi meja tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev, ki se jih skuša doseči z zadevno ureditvijo.

113.

V okviru postopkov za izvajanje pravil o konkurenci to pomeni, da globa ne sme biti čezmerna z vidika zastavljenih ciljev in da mora biti sorazmerna s kršitvijo, ki se presodi „celostno“, zlasti ob upoštevanju njene teže. Kot je Sodišče nedavno opozorilo v zgoraj navedeni sodbi Tomra Systems in drugi proti Komisiji, se teža kršitev določi na podlagi številnih dejavnikov, kot so posebne okoliščine zadeve, njen kontekst in odvračalni učinek glob, ne da bi obstajal zavezujoč ali izčrpen seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati. ( 32 )

114.

Pri preučitvi sorazmernosti globe je treba torej upoštevati vse elemente v zvezi z zadevo, na primer ravnanje podjetja in njegovo vlogo pri nastanku protikonkurenčnega ravnanja, njegovo velikost, vrednost zadevnega blaga ali korist, ki jo lahko ima od kršitve ter cilj odvračanja, ki se ga skuša doseči, in tveganja, ki jih take kršitve pomenijo za cilje Evropske unije.

115.

To torej pomeni, zlasti pri presoji v okviru neomejene pristojnosti, da Splošno sodišče pri znesku globe ne presoja samo pravnih in dejanskih ugotovitev, ki jih izpodbija zadevno podjetje.

116.

Če navedena načela uporabim pri presoji, ki jo je Splošno sodišče opravilo v zvezi s sorazmernostjo zneska globe, naložene družbi E.ON Energie, se nagibam k temu, da le-to ni uporabilo svoje neomejene pristojnosti.

117.

Menim namreč, da se Splošno sodišče ne more zadovoljiti z navedbo v točki 294 izpodbijane sodbe, da „globe 38 milijonov EUR v nasprotju s trditvijo tožeče stranke ni mogoče šteti za nesorazmerno glede na kršitev, saj je treba upoštevati dejstvo, da je poškodba pečata posebej resna kršitev, velikost tožeče stranke in potrebo po tem, da se globi zagotovi dovolj odvračilen učinek“.

118.

Čeprav je treba navedeno točko seveda brati v povezavi s točkami od 288 do 293 navedene sodbe, po mojem mnenju Splošno sodišče kljub temu ni ravnalo kot pritožbeno sodišče, ki spis preuči in ponovno presodi ex novo, kot to zahteva člen 6 EKČP.

119.

Prvič, menim da Splošno sodišče ni opravilo dovolj neodvisne presoje od tiste, ki jo je opravila Komisija.

120.

V obravnavani zadevi se je postavilo vprašanje, ali je obravnavana globa v višini 38 milijonov EUR pravična sankcija za ravnanje, ki se očita družbi E.ON Energie. Ali tak znesek globe omogoča učinkovito nezanemarljivo in dovolj odvračalno kaznovanje nezakonitega ravnanja pritožnice? Glede tega imam občutek, da Splošno sodišče ni izoblikovalo lastnega stališča in se je zaneslo samo na znesek, ki ga je sorazmerno abstraktno določila Komisija.

121.

Splošno sodišče je na eni strani pri presoji v točkah od 288 do 294 izpodbijane sodbe preučilo samo pravne ugotovitve, ki jih stranke izpodbijajo, to je težo kršitve ter upoštevanje nekaterih olajševalnih in obteževalnih okoliščin pri izračunu globe.

122.

Na drugi strani pa se je v štirih od šestih točk obrazložitve svoje presoje izrecno sklicevalo na presojo Komisije iz sporne odločbe. Čeprav je res, da je Komisija upravičeno navedla razloge, iz katerih je kršitev poškodbe pečata še posebej huda kršitev, in da mora Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso zagotoviti dovolj odvračalen učinek globe, pri tem pa diskrecijsko pravico pri določitvi zneska globe, pa to ne pomeni, da se mora sodišče Unije zanesti na način, na katerega je uporabila to diskrecijsko pravico, niti na metodologijo, ki jo je morebiti uporabila.

123.

Drugič, menim da je težko presojati sorazmernost zneska pritožnici naložene globe, ne da bi se omenili in preučili velikost in celotna sredstva družbe E.ON Energie.

124.

Splošno sodišče je namreč v točki 294 izpodbijane sodbe navedlo, da „globe 38 milijonov EUR […] ni mogoče šteti za nesorazmerno glede na kršitev, saj je treba upoštevati […] velikost tožeče stranke“. Vendar pa niti v sporni odločbi niti izpodbijani sodbi ni naveden promet ali osnovni kapital družbe E.ON Energie. Samo v točki 3 navedene sodbe je navedeno, da je zadnjenavedena družba hčerinska družba v stoodstotni lasti družbe E.ON AG (v nadaljevanju: E.ON), v točki 282 navedene sodbe pa je navedeno, da gre za eno od največjih evropskih podjetij v sektorju energije.

125.

Res je, da je mogoče tudi brez navedenih podatkov na podlagi elementov iz točke 113 sporne odločbe izpeljati promet družbe E.ON Energie v letu 2005. V njej je namreč Komisija navedla, da globa 38 milijonov EUR ustreza 0,14 % prometa pritožnice. Na tej podlagi bi le-ta torej znašal 27,142 milijarde EUR. ( 33 ) Vendar naj bi pritožnica po podatkih iz njenega letnega poročila za leto 2005 ( 34 ) ustvarila promet v višini 23,246 milijarde EUR, torej 4 milijarde manj. Poleg tega je družba E.ON Energie na obravnavi potrdila, da je leta 2005 ustvarila 25 milijard EUR letnega prometa, torej 2 milijardi manj.

126.

Menim, da takih dvomov v zvezi s prometom družbe E.ON Energie ne sme biti, še posebej v tej fazi postopka in pri izračunu globe, ki izrecno temelji na prometu družbe E.ON Energie. Splošno sodišče bi bilo moralo torej to vprašanje pojasniti, ne pa se zanašati zgolj na sorazmerno abstrakten odstotek, ki ga je Komisija navedla v točki 113 sporne odločbe. Za pravično presojo zneska globe je namreč nujno poznati in preučiti finančne podatke družbe E.ON Energie.

127.

Ti podatki na eni strani omogočajo presojo zneska sankcije za družbo E.ON Energie za poškodbo pečata, kar je treba upoštevati pri presoji sorazmernosti globe. Tako je zanimivo opozoriti na to, da je imela Komisija v skladu s členom 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003 pravico pritožnici naložiti globo, ki ustreza 1 % skupnega prometa v predhodnem poslovnem letu, kar bi glede na podatke, na katere se je Komisija oprla v sporni odločbi, lahko pomenilo globo v višini več kot 253 milijonov EUR. ( 35 ) Sorazmernost zneska globe bi torej lahko potrjevalo to, da je bila globa določena precej nižje od praga, določenega z Uredbo št. 1/2003.

128.

Na drugi strani pa navedeni podatki omogočajo presojo zneska globe, ki bi ga bilo mogoče naložiti pritožnici, če bi bila obsojena zaradi protikonkurenčnega ravnanja, ki ga je preiskovala Komisija. Na podlagi člena 23(2), prvi pododstavek, točka (a), in drugi pododstavek, Uredbe št. 1/2003 bi lahko naložena globa dosegla 10 % skupnega prometa, ki ga je ustvarila družba E.ON Energie, to je 2,7 milijarde EUR, če se oprem na podatke Komisije. To po mojem mnenju kaže na znatno korist, ki bi jo lahko družba E.ON Energie imela od poškodbe pečata, ki ga je namestila Komisija, in od odvzema shranjenih dokumentov.

129.

Nazadnje, šele z upoštevanjem velikosti in celotnih sredstev E.ON Energie se lahko zagotovi zadosten odvračalni učinek globe, ki temelji na želenem vplivu na to družbo, in to, da sankcija ne bo zanemarljiva zlasti glede na njeno finančno zmogljivost. ( 36 )

130.

Tretjič, presoja sorazmernosti globe po mojem mnenju zahteva, da se upošteva dejstvo, da je bila kršitev storjena iz malomarnosti. Res je, da je Splošno sodišče v točki 289 izpodbijane sodbe to dejstvo zavrnilo kot olajševalno okoliščino in mu ga zato ni bilo treba upoštevati pri presoji v točki 294 navedene sodbe. Kljub temu pa se ne strinjam z njegovo presojo, ker razlogi, ki jih navaja, ne utemeljujejo njegovega sklepa. To, da je Komisija priznala, da je bila poškodba storjena „vsaj“ iz malomarnosti, in to, da se na podlagi člena 23(1)(e) Uredbe št. 1/2003 kršitev poškodovanja pečata lahko stori naklepno ali iz malomarnosti, sta trditvi v zvezi z ugotavljanjem kršitve, ki po mojem mnenju ne spadata v okvir določanja zneska globe. Ker je malomarnost na podlagi smernic o načinu določanja glob, naloženih zaradi kršitve člena 101 PDEU, ( 37 ) olajševalna okoliščina, se je mogoče legitimno vprašati, ali ni v resnici upoštevna pri izračunu globe, naložene v primeru poškodbe pečata.

131.

Posledično in iz vseh navedenih razlogov menim, da Splošno sodišče pri presoji sorazmernosti globe, ki jo je Komisija naložila pritožnici, ni uporabilo svoje neomejene pristojnosti.

132.

Zato Sodišču predlagam, naj šesti pritožbeni razlog sprejme kot utemeljen in izpodbijano sodbo razveljavi.

133.

Člen 61, prvi odstavek, statuta Sodišča določa, da Sodišče, če je pritožba utemeljena, razveljavi odločitev Splošnega sodišča. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko v tem primeru samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

134.

Menim, da v obravnavani zadevi Sodišče ne more razsoditi o sporu, ker presoja sorazmernosti zneska globe, naložene družbi E.ON Energie, zahteva določeno preverjanje dejanskega stanja, zlasti glede njenega prometa, in upoštevanje vseh dejanskih okoliščin glede na posebnosti zadeve, s katerimi ne razpolagam.

135.

Na podlagi teh ugotovitev predlagam, da se obravnavana zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o sorazmernosti pritožnici naložene globe, in da se odločitev o stroških pridrži.

136.

Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču torej predlagam, naj odloči: