SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

YVESA BOTA,

predstavljeni 3. junija 2010(1)

Zadeva C‑242/09

Albron Catering BV

proti

FNV Bondgenoten in

Johnu Roestu

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Gerechtshof te Amsterdam (Nizozemska))

„Socialna politika – Prenos podjetja – Koncern, v katerem so delavci zaposleni v družbi ‚delodajalki‘ in za stalno napoteni v ‚operativno‘ družbo – Prenos operativne družbe – Uporaba Direktive 2001/23/ES“

1.        Namen Direktive Sveta 2001/23/ES(2) je varstvo pravice delavcev ob prenosu podjetja, zlasti z zagotovitvijo nadaljevanja delovnih razmerij. V ta namen določa, da se pogodbe o zaposlitvi, veljavne ob prenosu, samodejno prenesejo z odsvojitelja na pridobitelja.

2.        V obravnavani zadevi gre za vprašanje, ali se Direktiva 2001/23 uporablja ob prenosu družbe, ki je del koncerna, če so delavci, ki so bili za stalno napoteni v to družbo, formalno zaposleni v drugi družbi iz tega koncerna.

3.        V teh sklepnih predlogih zagovarjam stališče, da se Direktiva 2001/23 glede na zastavljeni cilj in sodno prakso uporablja za tak položaj.

I –    Pravni okvir

A –    Pravo Unije

4.        Direktiva 2001/23 kodificira Direktivo Sveta 77/187/EGS(3), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES(4), ki sta bili obe razveljavljeni.

5.        V skladu z uvodno izjavo 3 Direktive 2001/23 je njen cilj varovati delavce, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo.

6.        Direktiva 2001/23 se v skladu s členom 1(1)(a) uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. V skladu s členom 1(1)(b) te direktive se za prenos šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljati gospodarsko dejavnost, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

7.        V členu 2(1) Direktive 2001/23 je opredeljeno, da:

„(a)      je ‚odsvojitelj‘ vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu člena 1(1) preneha biti delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata;

(b)      je ‚pridobitelj‘ vsaka fizična ali pravna oseba, ki zaradi prenosa v smislu člena 1(1) postane delodajalec v podjetju, obratu ali delu podjetja ali obrata;

[…]

(d)      je ‚delavec‘ vsaka oseba, ki jo v državi članici varuje kot delavca nacionalna delovnopravna zakonodaja.“

8.        Direktiva 2001/23 glede na člen 2(2) ne vpliva na nacionalno zakonodajo glede opredelitve pojma pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja.

9.        Člen 3 te direktive določa:

„1.      Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.

Države članice lahko določijo, da sta od dneva prenosa odsvojitelj in pridobitelj solidarno odgovorna, kar zadeva obveznosti, nastale pred dnevom prenosa na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, ki je obstajalo na dan prenosa.

2.      Države članice lahko sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da odsvojitelj seznani pridobitelja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki bodo prešle nanj v skladu s tem členom, kolikor te pravice so ali bi morale biti odsvojitelju ob prenosu znane. Če odsvojitelj ne seznani pridobitelja s katero od pravic ali obveznosti, to ne vpliva na prenos te pravice ali obveznosti ter pravic katerega koli delavca v razmerju do odsvojitelja in/ali pridobitelja v zvezi s to pravico ali obveznostjo.

3.      Po prenosu pridobitelj še naprej zagotavlja s kolektivno pogodbo dogovorjene delovne pogoje, kakršne je na podlagi te pogodbe zagotavljal odsvojitelj, do dneva prenehanja veljavnosti ali izteka te kolektivne pogodbe ali do dneva uveljavitve ali začetka uporabljanja druge kolektivne pogodbe.

Države članice lahko omejijo obdobje zagotavljanja takih delovnih pogojev, s pridržkom, da ni krajše od enega leta.

[…]“

10.      Člen 4 Direktive 2001/23 določa:

„1.      Prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje. Ta določba ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe.

Države članice lahko določijo, da se prvi pododstavek ne uporablja za nekatere specifične kategorije delavcev, ki jih zakonodaja ali praksa držav članic ne varuje pred odpuščanjem.

2.      Če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca, se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja.“

B –    Nacionalno pravo

11.      V členu 610(1) knjige 7 nizozemskega civilnega zakonika (Burgerlijk Wetboek) je pogodba o zaposlitvi po nizozemskem pravu opredeljena tako:

„Pogodba o zaposlitvi je pogodba, s katero se stranka, to je delavec, zaveže, da bo za določen čas in za plačilo delala za drugo stranko, to je delodajalca.“

12.      Člen 663 knjige 7 nizozemskega civilnega zakonika določa:

„Ob prenosu podjetja se pravice in obveznosti, ki za delodajalca ob prenosu izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med njim in delavcem, napotenim v to podjetje, samodejno prenesejo na pridobitelja. V obdobju enega leta po prenosu je ta delodajalec skupaj s pridobiteljem še naprej solidarno odgovoren za izpolnitev obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in so nastale pred prenosom.“

II – Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

13.      Celotno osebje koncerna Heineken je zaposleno v družbi Heineken Nederlands Beheer BV(5). Družba HNB tako deluje kot osrednja delodajalka in napotuje člane osebja v različne operativne družbe koncerna Heineken na Nizozemskem.

14.      J. Roest je bil zaposlen v družbi HNB od 17. julija 1985 do 1. marca 2005 kot delavec v oddelku za ,,pripravo obrokov“. Družba HNB ga je skupaj s približno 70 drugimi delavci iz tega oddelka napotila v družbo Heineken Nederland BV(6), ki je do 1. marca 2005 pripravljala obroke za zaposlene v koncernu Heineken na različnih lokacijah. Za to napotitev se je uporabljala kolektivna pogodba, sklenjena v družbi HNB.

15.      J. Roest je član sindikata FNV Bondgenoten(7), katerega cilj je med drugim varovati interese članov v zvezi z delovnimi razmerami in plačami, zlasti s sklepanjem kolektivnih pogodb.

16.      Družba Heineken Nederland se je odločila, da od 1. marca 2005 svoje dejavnosti zagotavljanja obrokov odda podizvajalcu, podjetju Albron Catering BV(8).

17.      Podjetje Albron po vsej Nizozemski med drugim opravlja dejavnost zagotavljanja obrokov, in sicer vodenje in opravljanje gostinskih storitev, zlasti v okviru kantin v podjetjih v zasebnem in javnem sektorju na podlagi pogodbe, ki jo v ta namen sklene z naročnikom.

18.      J. Roest je s 1. marcem 2005 nastopil službo pri podjetju Albron kot delavec v oddelku za „kantine v podjetjih“.

19.      FNV in J. Roest sta zoper podjetje Albron vložila tožbo pri Kantonrechter (okrajno sodišče), da bi presodilo, da prenos dejavnosti zagotavljanja obrokov 1. marca 2005 med družbo Heineken Nederland in podjetjem Albron pomeni prenos podjetja v smislu Direktive 2001/23 in da so delavci, zaposleni v družbi HNB, ki so bili napoteni v družbo Heineken Nederland, po tem datumu samodejno nastopili službo v podjetju Albron.

20.      FNV in J. Roest sta še predlagala, naj se podjetju Albron naloži, da mora v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, ki jo je sklenilo z J. Roestom, z retroaktivnim učinkom od 1. marca 2005 uporabiti pogoje, ki so med družbo HNB in J. Roestom veljali do tega datuma, in da je treba v zvezi z neizplačanimi plačami, dolgovanimi od 1. marca 2005, podjetje Albron bremeniti za 50-odstotno zakonsko zvišanje in zakonske obresti od datuma nastanka dolga. In nazadnje, FNV in J. Roest sta zahtevala, naj se podjetju Albron naloži plačilo stroškov.

21.      Kantonrechter je s sodbo z dne 15. marca 2006 ugodilo tem zahtevam, razen 50-odstotnemu zakonskemu zvišanju. Podjetje Albron je zoper to sodbo vložilo pritožbo.

22.      Gerechtshof te Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu) (Nizozemska) navaja, da na splošno velja, da se člen 633 knjige 7 nizozemskega civilnega zakonika uporablja samo, če so zadevni delavci zaposleni pri odsvojitelju.

23.      V teh okoliščinah je Gerechtshof te Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu) (Nizozemska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali se Direktiva 2001/23 […] razlaga tako, da gre za prenos pravic in obveznosti na pridobitelja na podlagi člena 3(1), prvi stavek, takrat, kadar je odsvojitelj podjetja, ki se prenaša, tudi formalni delodajalec zadevnih delavcev, ali pa je posledica varstva delavcev, ki je cilj navedene direktive, da se pri prenosu podjetja operativne družbe koncerna pravice in obveznosti glede delavcev, ki delajo za to podjetje, prenesejo na pridobitelja, če celotno osebje, ki je dela v koncernu, zaposluje družba zaposlovalka, ki deluje kot osrednji delodajalec (in prav tako pripada koncernu)?

2.      Kakšen je odgovor na drugi del prvega vprašanja, če so v njem navedeni delavci, ki delajo za podjetje, ki pripada koncernu, zaposleni v drugi družbi, ki prav tako pripada temu koncernu in ni družba zaposlovalka, kot je bila opisana v prvem vprašanju?“

III – Analiza

24.      Predložitveno sodišče s tema vprašanjema za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali se določbe člena 3(1) Direktive 2001/23 uporabljajo ob prenosu družbe, ki je del koncerna, če so delavci, ki so za stalno napoteni v to družbo, formalno zaposleni v drugi družbi iz koncerna.

25.      Najprej bi bilo koristno opozoriti, da nacionalno sodišče Direktive 2001/23 ne more uporabiti neposredno, saj si v sporu o glavni stvari nasprotujeta zasebni stranki. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč direktiva ne more ustvarjati obveznosti za posameznika in zato nima „neposrednega horizontalnega“ učinka(9), tudi če so njene določbe jasne in natančne.

26.      Kljub temu postavljenih vprašanj ni mogoče šteti za brezpredmetni, saj prav tako ni sporno, da mora nacionalno sodišče v takem primeru celotno notranje pravo razlagati, kolikor je le mogoče, v skladu z besedilom in namenom upoštevne direktive, da bi bil dosežen njen cilj.(10) V skladu z ustaljeno sodno prakso tudi velja, da če cilja, ki ga določa zadevna direktiva, ki zagotavlja pravice posameznikom, ne bi bilo mogoče doseči tako, pravo Unije državam članicam nalaga, da morajo povrniti škodo, ki so jo ti posamezniki utrpeli zaradi neustreznega prenosa te direktive.(11)

27.      Namen vprašanja, ali se določbe člena 3(1) Direktive 2001/23 uporabljajo v sporu o glavni stvari, je torej ugotoviti, ali je treba za izpolnitev cilja, ki ga določa ta direktiva, v obravnavanem primeru uporabiti nizozemsko pravo, zlasti člen 663 knjige 7 nizozemskega civilnega zakonika.

28.      Podjetje Albron in nizozemska vlada trdita, da se Direktiva 2001/23 v obravnavanem primeru ne uporablja iz več razlogov, ki so povzeti v nadaljevanju.

29.      Iz člena 2(1) v povezavi s členom 3(1) Direktive 2001/23 naj bi izhajalo, da določbe te direktive za delavca veljajo samo, če je s pogodbo o zaposlitvi vezan na preneseno podjetje in če v tem podjetju dela. Ti pogoji naj bi bili potrjeni s sodno prakso.

30.      Delavci, napoteni znotraj koncerna, naj bi bil primerljivi z začasnimi delavci, ki so del gospodarskega subjekta, ki je podjetje za posredovanje začasnega dela, in za katere se lahko Direktiva 2001/23 uporablja samo ob prenosu podjetja za posredovanje začasnega dela, ne pa tudi ob prenosu podjetja uporabnika. Podobno nizozemska vlada izraža dvome glede vprašanja, ali se napoteni delavci lahko štejejo za del trajnega gospodarskega subjekta, kar mora biti preneseno podjetje.

31.      Poleg tega različnih družb iz istega koncerna ni mogoče enačiti z enim samim delodajalcem, saj je bilo v zadevi Allen in drugi(12) razsojeno, da se Direktiva 2001/23 uporablja ob prenosu znotraj istega koncerna.

32.      In nazadnje, razširitev področja uporabe Direktive 2001/23 na primere napotitve naj bi povzročila veliko pravno negotovost. Tako naj bi se postavljali vprašanji, ali se ta rešitev ne uporablja samo za napotitve znotraj koncerna in kako hitro bi lahko napotitev povzročila prenos obveznosti na pridobitelja.

33.      Nizozemska vlada poudarja, da bi lahko bil zaradi take razširitve prevzem podjetja za pridobitelja le malo privlačen. Poleg tega bi za napotene delavce pomenila dvojno varstvo, saj bi se ob prenosu podjetja, v katerem so formalno zaposleni, zanje uporabljala tudi Direktiva 2001/23.

34.      S temi ugovori se ne strinjam. Enako kot toženi stranki v sporu o glavni stvari in Komisija Evropskih skupnosti menim, da se Direktiva 2001/23 uporablja v zadevnem primeru, in sicer iz naslednjih razlogov.

35.      Na obravnavano vprašanje v besedilu določb Direktive 2001/23 ni jasnega in natančnega odgovora, zlasti ne v opredelitvi pojma „odsvojitelj“ iz člena 2(1)(a) te direktive niti v členu 3(1) navedene direktive, ki se nanaša na ohranitev pravic delavcev. V skladu s sodno prakso je torej treba uporabo Direktive 2001/23 v zadevnem primeru presojati ob upoštevanju zgradbe te direktive in njenega cilja(13).

36.      Naj opozorim, da je cilj Direktive 2001/23 varovati položaj delavcev ob prenosu. V skladu z ustaljeno sodno prakso je njen namen zagotavljanje nadaljevanja obstoječih delovnih razmerij v okviru gospodarske enote, ne glede na spremembo lastništva(14). Sodišče ob upoštevanju tega cilja že od razlage Direktive 77/187 sistematično določa pogoje za uporabo prava Unije pri prenosu podjetja(15).

37.      Iz preučitve sodne prakse v zvezi s temi pogoji za uporabo je mogoče izpeljati naslednje sklepe, ki so upoštevni za obravnavano vprašanje.

38.      Prvič, Direktiva 2001/23 se uporablja za vsak prenos gospodarskega subjekta, to pomeni organiziranega skupka oseb in sredstev, ki omogočajo opravljanje gospodarske dejavnosti in dosego zastavljenega cilja(16).

39.      Delavec ima torej pravice iz te direktive, če pripada prenesenemu subjektu. Sodišče je tako v zadevi Botzen in drugi(17) razsodilo, da se lahko ob delnem prenosu podjetja samo delavci, ki pripadajo prenesenemu delu, sklicujejo na jamstva na podlagi Direktive 77/187. Po mnenju Sodišča je edino odločilno merilo za prenos pravic in obveznosti delavcev vprašanje, ali je delovno mesto, na katero so bili napoteni in v okviru katerega se je z vidika organizacije uresničevalo njihovo delovno razmerje, preneseno.(18)

40.      Drugič, pravila iz Direktive 2001/23 so obvezujoča, zato tako odstopanje od njih, da bi bili delavci v slabšem položaju, ni dovoljeno(19). Obstoječa delovna razmerja znotraj prenesenega subjekta se na dan prenosa samodejno prenesejo na pridobitelja. Prenos teh delovnih razmerij torej ne more biti odvisen od volje odsvojitelja ali pridobitelja, ta pa temu ne more nasprotovati, tako da zavrne izpolnitev svojih obveznosti.(20)

41.      Če zadevni primer preučimo ob upoštevanju teh dejstev, lahko iz tega izpeljemo naslednje sklepe.

42.      Prvič, delavec, ki je v okviru razmerij med družbama iz istega koncerna formalno zaposlen v družbi iz tega koncerna in za stalno napoten v drugo družbo iz koncerna, je z drugo v stalnem razmerju, ki je večinoma primerljivo z razmerjem, ki bi obstajalo, če bi ga zaposlila neposredno ta družba.

43.      Tak delavec je namreč po eni strani sestavni del strukture družbe, v katero je bil napoten, in prispeva k izvajanju njene gospodarske dejavnosti. Po drugi strani zaradi stalnosti njegove napotitve delovno razmerje z navedeno družbo traja enako dolgo kot razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z družbo delodajalko. Družbi, v katero je delavec napoten, je torej delavec na razpolago za nedoločen čas, odvisno od njenih potreb. Družba ima koristi tudi od izkušenj, ki jih je delavec pridobil pri opravljanju nalog na svojem delovnem mestu, glede na primer tudi od tistih, ki jih je pridobil v vsem svojem poklicnem življenju, enako pa bi bilo, če bi bil pri njej formalno zaposlen.

44.      Tako delovno razmerje se torej jasno razlikuje od delovnega razmerja, ki bi ga taka družba lahko imela z začasnim delavcem. Začasni delavec je namreč družbi uporabnici na razpolago samo začasno.(21) Ta družba ga ni izbrala osebno, ampak ga je izbralo podjetje za posredovanje začasnega dela, ki ga je med vsemi svojimi delavci izbralo glede na njegovo zmožnost izpolniti potrebe, ki jih je družba uporabnica navedla v naročilu.

45.      Analiza, ki jo je Sodišče izvedlo v zgoraj navedeni sodbi Jouini in drugi, v skladu s katero začasni delavec ob upoštevanju pogojev za uporabo Direktive 2001/23 pripada podjetju za posredovanje začasnega dela, pri katerem je zaposlen, torej ni mogoče uporabiti za delavca, napotenega znotraj koncerna, kot je zadevni delavec v obravnavanem primeru.

46.      Ob upoštevanju cilja in zgradbe Direktive 2001/23 je torej treba ureditev delovnih razmerij v koncernu, kot je zadevni koncern v sporu o glavni stvari, po mojem mnenju razumeti, kakor da je družba delodajalka sklenila pogodbe o zaposlitvi delavcev iz koncerna v imenu vsake od operativnih družb, v katere so bili napoteni.

47.      Zato okoliščina, da so bile pogodbe o zaposlitvi delavcev, napotenih v preneseno družbo, sklenjene z neko drugo družbo iz koncerna, ne pomeni, da pravic in obveznosti, ki izhajajo iz teh pogodb, ni mogoče prenesti na pridobitelja. Kot nadaljnji dokaz za to navajam dejstvo, da je v obravnavanem primeru družba delodajalka pogodbe o zaposlitvi delavcev prenesene družbe po prenosu razdrla.

48.      Ne strinjam se s podjetjem Albron in nizozemsko vlado, da stališče Sodišča v zgoraj navedeni sodbi Allen in drugi nasprotuje taki ugotovitvi. Tako stališče pomeni, da bi se za delavca, napotenega v družbo Heineken Nederland, prav tako lahko uporabljala Direktiva 2001/23, če bi bila ta družba namesto na podjetje Albron – tretjo družbo glede na koncern Heineken – prenesena na drugo operativno družbo iz tega koncerna. Ne razumem, zakaj bi moralo dejstvo, da se ta direktiva uporablja tudi v takem primeru, pomeniti, da se ne uporablja ob prenosu na družbo, ki ni del navedenega koncerna. Nasprotno, možnost uporabe navedene direktive v teh dveh primerih je v skladu z njenim ciljem ohraniti pravice delavcev ob kakršnem koli prenosu podjetja.

49.      In nazadnje, menim, da je uporaba Direktive 2001/23 v zadevnem primeru nujna, zato da se koncerni, ki bi svoja delovna razmerja uredili po vzoru koncerna Heineken, ne bi mogli izogniti njeni uporabi.

50.      Ne smemo pozabiti, da Direktiva 2001/23, ki določa samodejni prenos obveznosti, ki na dan prenosa izhajajo iz delovnih razmerij, na pridobitelja, temu nalaga obveznosti, ki v enakem obsegu zmanjšujejo gospodarski interes za tak postopek. Če bi Sodišče menilo, da se ta direktiva ne uporablja v zadevnem primeru, bi obstajala gotova nevarnost, da bi koncerni sprejeli tako ureditev svojih delovnih razmerij, da bi se ob prenosu izognili njeni uporabi.

51.      Uporaba Direktive 2001/23 bi bila torej lahko prepuščena samovolji koncernov, kar je v nasprotju z njeno zavezujočnostjo in zastavljenim ciljem.

52.      Tudi iz drugih ugovorov, ki sta jih navedla podjetje Albron in nizozemska vlada, ni mogoče izpeljati upravičenih razlogov za nasprotno rešitev.

53.      Najprej, kar zadeva nevarnost dvojnega varstva za tako napotene delavce, in sicer ob prenosu družbe, v katero so bili napoteni, in ob prenosu družbe, v kateri so zaposleni, ne razumem, v čem bi bila dejanska težava, tudi če bi se to zgodilo. Ta možnost, če bi že bila združljiva z Direktivo 2001/23, bi prej pomenila varstvo delavcev.

54.      Dalje, nevarnost pravne negotovosti, ki bi lahko nastala zaradi uporabe Direktive 2001/23 v zadevnem primeru z morebitno razširitvijo te rešitve na druge primere napotitve, po mojem mnenju ne pomeni ovire.

55.      Kot smo videli, je pri obravnavanem vprašanju odločilno merilo za uporabo Direktive 2001/23 stalnost razmerja med delavcem in prenesenim gospodarskim subjektom. V obravnavani zadevi presoja te stalnosti ne povzroča težav, saj je bil zadevni delavec že ob zaposlitvi za stalno napoten v preneseno družbo. Sodišče bo moralo po potrebi pozneje pojasniti, ali je treba tako rešitev razširiti še na druge primere napotitve in pod kakšnimi pogoji. Razlaga prava Unije pri prenosu podjetja je med drugim obsegala natančno določitev področja uporabe tega prava glede na zelo različne primere, s katerimi se srečujejo nacionalna sodišča. Možnost, da bi se rešitev, ki jo predlagam, uporabila tudi v drugih primerih, nikakor ne more biti upravičen razlog za izključitev uporabe Direktive 2001/23 v obravnavani zadevi.

56.      Treba je preučiti še zadnjo točko. Podjetje Albron je v pisnih stališčih predlagalo, naj Sodišče, če bi odločilo, da se Direktiva 2001/23 uporablja v zadevnem primeru, omeji retroaktivni učinek svoje sodbe na zadeve, ki so mu predložene.

57.      Trdi, da bo zoper družbo HNB in druga podjetja, ki so opravila prenos, vloženo „precej“ zahtevkov in da je družba HNB že izplačala odpravnino delavcem, ki so nastopili službo v podjetju Albron. Navaja še, da so lahko gospodarski subjekti glede na sodno prakso upravičeno pričakovali, da bo pogoj za uporabo Direktive 2001/23 sklenjena pogodba o zaposlitvi z odsvojiteljem.

58.      Menim, da temu predlogu ni mogoče ugoditi. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč sme Sodišče le izjemoma z uporabo splošnega načela pravne varnosti, ki je bistven del pravnega reda Unije, omejiti možnost vseh zainteresiranih, da bi se sklicevali na določbo, ki jo je razlagalo, da bi izpodbijali pravna razmerja, nastala v dobri veri.(22) Taka omejitev je med drugim mogoča samo, če se dokaže, da bi retroaktivni učinek sodbe Sodišča lahko povzročil nevarnost resnih gospodarskih posledic(23).

59.      Trditve podjetja Albron se ne opirajo na nobeno dejstvo, ki bi kazalo na obstoj take nevarnosti. Kakor koli že, dejstvo, da je družba HNB že izplačala odpravnino delavcem, ki so nastopili službo v podjetju Albron, ni upoštevno.

60.      Ob upoštevanju teh elementov torej Sodišču predlagam, naj razsodi, da je treba člen 3(1) Direktive 2001/23 razlagati tako, da se ta določba uporablja ob prenosu družbe, ki je del koncerna, če so bili delavci, ki so bili za stalno napoteni v to družbo, formalno zaposleni v drugi družbi iz tega koncerna.

IV – Predlog

61.      Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Gerechtshof te Amsterdam, odgovori:

Člen 3(1) Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov je treba razlagati tako, da se ta določba uporablja ob prenosu družbe, ki je del koncerna, če so bili delavci, ki so bili za stalno napoteni v to družbo, formalno zaposleni v drugi družbi iz tega koncerna.

---

1 – Jezik izvirnika: francoščina.

---

2 – Direktiva z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL L 82, str. 16).

---

3 – Direktiva z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov obratov (UL L 61, str. 26).

---

4 – Direktiva z dne 29. junija 1998 o spremembi Direktive 77/187/EGS (UL L 201, str. 88).

---

5 – V nadaljevanju: HNB.

---

6 – V nadaljevanju: Heineken Nederland.

---

7 – V nadaljevanju: FNV.

---

8 – V nadaljevanju: Albron.

---

9 – Sodbi z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori (C‑91/92, Recueil, str. I‑3325, točka 20) in z dne 19. januarja 2010 v zadevi Kücükdeveci (C‑555/07, še neobjavljena v ZOdl., točka 46 in navedena sodna praksa).

---

10 – Glej zlasti sodbo z dne 5. oktobra 2004 v združenih zadevah Pfeiffer in drugi (od C‑397/01 do C‑403/01, ZOdl., str. I‑8835, točka 113 in navedena sodna praksa).

---

11 – Sodba z dne 4. julija 2006 v zadevi Adeneler in drugi (C‑212/04, ZOdl., str. I‑6057, točka 112).

---

12 – Sodba z dne 2. decembra 1999 (C‑234/98, Recueil, str. I‑8643).

---

13 – Sodba z dne 12. februarja 2009 v zadevi Klarenberg (C‑466/07, ZOdl., str. I‑803, točka 37).

---

14 – Sodba z dne 13. septembra 2007 v zadevi Jouini in drugi (C‑458/05, ZOdl., str. I‑7301, točka 23).

---

15 – Glej zlasti sodbo z dne 18. marca 1986 v zadevi Spijkers (24/85, Recueil, str. 1119, točka 11) in zgoraj navedeno sodbo Klarenberg (točka 43).

---

16 – Zgoraj navedena sodba Jouini in drugi (točka 31).

---

17 – Sodba z dne 7. februarja 1985 (186/83, Recueil, str. 519).

---

18 – Ibidem (točka 14).

---

19 – Sodba z dne 11. junija 2009 v zadevi Komisija proti Italiji (C‑561/07, še neobjavljena v ZOdl.).

---

20 – Sodba z dne 14. novembra 1996 v zadevi Rotsart de Hertaing (C‑305/94, Recueil, str. I‑5927, točka 20).

---

21 – Glej Direktivo Sveta 91/383/EGS z dne 25. junija 1991, s katero se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem (UL L 206, str. 19) in Direktivo 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (UL L 327, str. 9).

---

22 – Sodba z dne 6. marca 2007 v zadevi Meilicke in drugi (C‑292/04, ZOdl., str. I‑1835, točka 35).

---

23 – Sodba z dne 15. marca 2005 v zadevi Bidar (C‑209/03, ZOdl., str. I‑2119, točka 69).