1

D. Gordon s pritožbo zahteva razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 7. februarja 2007 v zadevi Gordon proti Komisiji (T-175/04, še neobjavljena v ZOdl. JU, v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je to, prvič, razsodilo, da ni treba več odločati o ničnostni tožbi, ki jo je vložil pritožnik zoper odločbo Komisije Evropskih skupnosti z dne (v nadaljevanju: sporna odločba), s katero je bila zavrnjena pritožba zoper odločbo z dne , s katero je bilo potrjeno njegovo karierno ocenjevalno poročilo (v nadaljevanju: KOP) za obdobje od do , ker ni imel pravnega interesa, in, drugič, zavrglo kot nedopusten njegov predlog za povračilo škode, ki naj bi jo utrpel.

2

Na podlagi člena 43 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), v različici, ki se je uporabljala v času nastanka spornih dejstev, se najmanj enkrat na dve leti za vsakega uradnika, razen za tiste iz razredov A 1 in A 2, pripravi periodično poročilo o sposobnostih, učinkovitosti in vedenju v službi, kakor predvidi vsaka institucija v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov.

3

Komisija je 26. aprila 2002 izdala sklep o splošnih določbah za izvajanje člena 43 Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: splošne določbe za izvajanje) in sklep o splošnih določbah za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov. Tako je bil uveden nov sistem ocenjevanja. Iz prehodnega pravila, uzakonjenega v členu 4(1) teh določb, izhaja, da prvo ocenjevalno obdobje po novem sistemu zajema obdobje od do .

4

Na podlagi člena 5(3) splošnih določb za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov uradnik načeloma napreduje, kadar vsota točk za delovno uspešnost, ki ustrezajo oceni KOP, in prednostnih točk, dodeljenih v skladu s členi 6, 7 in 9 navedenih splošnih določb, v enem ali več obdobjih preseže „prag za napredovanje“.

5

Postopek ocenjevanja uradnikov, priprava KOP in njegovo izpodbijanje so v glavnem urejeni v členih 7 in 8 splošnih določb za izvajanje.

6

Člen 7(2) navedenih določb določa, da „pri formalnem razgovoru osebe na zadevnem delovnem mestu z ocenjevalcem ob koncu ocenjevalnega obdobja ocenjevalec oceni učinkovitost, sposobnost, ki jo je prikazal, in njegovo obnašanje v službi; pogovorita se o izobraževalnih potrebah in nadaljnjem razvoju njegove kariere […] Ta formalni letni razgovor je temeljna kadrovska dolžnost ocenjevalca“.

7

Na podlagi člena 7(5) velja, da „[…] če oseba na zadevnem delovnem mestu ni zadovoljna z vsebino poročila, o tem nemudoma obvesti ocenjevalca in v razdelku,komentarji“ zaznamuje svojo željo po pogovoru s potrjevalcem, pri čemer navede razloge za svojo prošnjo. V roku petih delovnih dni potrjevalec organizira razgovor z zadevno osebo z namenom sklenitve sporazuma; na podlagi razgovora potrjevalec poročilo bodisi spremeni bodisi potrdi in ga ponovno pošlje zadevni osebi. Ta nato v roku petih delovnih dni poročilo sprejme s tem, da ga podpiše/parafira in pošlje ocenjevalcu, ki ga nemudoma podpiše/parafira […].

8

Člen 7(6) določa, da „[č]e oseba na zadevnem delovnem mestu ni zadovoljna z odločitvijo potrjevalca, lahko od njega zahteva, da v petih delovnih dneh predloži zadevo paritetnemu odboru za ocenjevanje, kot to določa člen 8“.

9

Člen 8(5) splošnih določb za izvajanje določa, da „[č]eprav odbor ne more prevzeti vloge ocenjevalcev pri ocenjevanju dela zadevne osebe, preveri, ali je bilo poročilo pripravljeno pravično, objektivno in v skladu z običajnimi ocenjevalnimi pravili. Prav tako preveri, ali so bili pravilno upoštevani postopki [glede razgovora(-ov), rokov itd.] V ta namen opravi posvetovanja, ki jih šteje za potrebna“.

10

V členu 8(7) teh določb je navedeno, da „[m]nenje odbora za ocenjevanje, o katerem so obveščeni oseba na zadevnem delovnem mestu, ocenjevalec in potrjevalec, se pošlje drugostopenjskemu ocenjevalcu. V roku treh delovnih dni ta potrdi ali spremeni poročilo, nato pa ga pošlje zadevni osebi. Kadar drugostopenjski ocenjevalec ne upošteva priporočil v mnenju paritetnega odbora za ocenjevanje, svojo odločitev utemelji. Kopija poročila se pošlje paritetnemu odboru za ocenjevanje. Poročilo se tako šteje za dokončno“.

11

V členu 53 Kadrovskih predpisov je določeno:

„Če invalidska komisija ugotovi, da za uradnika veljajo določbe člena 78, se ta samodejno upokoji zadnji dan meseca, v katerem organ za imenovanja [(v nadaljevanju: OI)] prizna njegovo trajno nezmožnost za delo.“

12

V členu 78 Kadrovskih predpisov je določeno:

„Uradnik ima, tako kakor je predvideno v členih od 13 do 16 Priloge VIII, pravico do invalidske pokojnine v primeru popolne trajne invalidnosti, zaradi katere ne more opravljati nalog delovnega mesta v svojem kariernem razredu.

[…]“

13

S Prilogo VIII h Kadrovskim predpisom so uvedene spremembe pokojninskega sistema. Besedilo členov od 13 do 16 njenega poglavja 3 z naslovom „Invalidska pokojnina“ se glasi:

„Člen 13

Ob upoštevanju določb člena 1(1) ima uradnik, mlajši od 65 let, ki ga invalidska komisija kadar koli v času pridobivanja pokojninskih pravic spozna za popolnega trajnega invalida, kar mu onemogoča opravljati naloge delovnega mesta v njegovem kariernem razredu in mora zato prenehati delati v Skupnostih, ves čas trajanja take nezmožnosti pravico do invalidske pokojnine, kot določa člen 78 Kadrovskih predpisov. Invalidska in starostna pokojnina se ne izplačujeta sočasno.

Člen 14

Uradnik pridobi pravico do prejemanja invalidske pokojnine prvi dan koledarskega meseca, ki sledi njegovi upokojitvi po členu 53 Kadrovskih predpisov.

Če nekdanji uradnik ne izpolnjuje več pogojev za plačilo pokojnine, ga je treba ponovno zaposliti na prvem praznem delovnem mestu v njegovi kategoriji ali službi, ki ustreza njegovemu kariernemu razredu, če zanj izpolnjuje pogoje. Če odkloni ponujeno delovno mesto, ohrani pravico do ponovne zaposlitve na naslednjem prostem delovnem mestu v svoji kategoriji ali službi, ki ustreza njegovemu kariernemu razredu, ob upoštevanju istih določb; če odkloni drugič, se od njega lahko zahteva, da odstopi; v tem primeru se uporabijo določbe člena 16 Priloge VIII.

Če umre nekdanji uradnik, ki prejema invalidsko pokojnino, ta upravičenost preneha ob koncu koledarskega meseca, v katerem je umrl.

Člen 15

Dokler nekdanji uradnik, ki dobiva invalidsko pokojnino, ne dopolni 60 let starosti, ga institucija lahko napoti na občasne zdravniške preglede, s katerimi preveri, ali še izpolnjuje pogoje za izplačevanje pokojnine.

Člen 16

Če se nekdanji uradnik, ki je prejemal invalidsko pokojnino, ponovno zaposli v matični instituciji ali v drugi instituciji Skupnosti, se obdobje, v katerem je prejemal invalidsko pokojnino, upošteva pri izračunu starostne pokojnine, pri čemer mu ni treba plačati zaostalih prispevkov.“

14

Upoštevna dejstva so opisana v točkah od 7 do 12 izpodbijane sodbe tako:

15

Tožeča stranka je 7. maja 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje zoper sporno odločbo vložila odškodninsko tožbo in ničnostno tožbo.

16

Komisija je 1. marca 2005 predlagala, naj se postopek glede ničnostne tožbe ustavi, ker tožeča stranka, ki se je upokojila zaradi popolne trajne nezmožnosti za delo, nima več pravnega interesa za postopek zoper zadevno KOP, saj je v skladu s sodno prakso edini namen KOP zagotoviti osnovo za prihodnje odločitve glede njene kariere. Prav tako je izpodbijala dopustnost odškodninske tožbe. Z odločbo Sodišča prve stopnje z dne sta bila odločanje o predlogu za ustavitev postopka in odločitev o stroških pridržana.

17

V izpodbijani sodbi je Sodišče prve stopnje odločilo o predlogu za ugotovitev ničnosti sporne odločbe in o zahtevi za odškodnino ter nazadnje o predlogu za ukrepe procesnega vodstva, ki jih je zahtevala tožeča stranka.

18

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ni treba odločati o tožbi za ugotovitev ničnosti sporne odločbe iz razlogov, navedenih v točkah od 27 do 39 izpodbijane sodbe:

19

Sodišče prve stopnje je zavrglo zahtevo za odškodnino kot nedopustno zaradi razlogov, navedenih v točkah od 42 do 45 izpodbijane sodbe:

20

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da predlog pritožnika, naj Komisija predloži več dokumentov, in sicer zapisnik o srečanjih paritetnega odbora za ocenjevanje, dva najbolje in dva najslabše ocenjena KOP o uradnikih v njegovi enoti v obdobju od 1. julija 2001 do ter dokument z uradnimi količinskimi normami prevajalskih enot za navedeno obdobje, za rešitev spora ni pomemben in ga je zato treba zavrniti.

21

Pritožnik predlaga Sodišču, naj:

22

Komisija predlaga, naj se pritožba zavrne in pritožniku naloži plačilo vseh stroškov.

23

Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja štiri pritožbene razloge. Prvi trije utemeljujejo pritožbo v delu, v katerem je naperjena zoper odločitev Sodišča prve stopnje o ničnostni tožbi, četrti pa v delu, ki je naperjen zoper odločitev Sodišča prve stopnje o zahtevi za odškodnino.

24

Pritožnik trdi, da je izpodbijana sodba pravno nepravilna v delih, v katerih je Sodišče prve stopnje ugotovilo, prvič, da ima ocenjeni uradnik interes za KOP samo, če ima pred seboj še kariero, drugič, da popolna trajna invalidnost pomeni dokončno prenehanje dela, in tretjič, da s pravico do učinkovitega sodnega varstva ni podeljena pravica do tožbe zoper sporno odločbo.

25

Prvič, trdi, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo natančne funkcije KOP.

26

Pritožnik trdi, da sodna praksa, na katero se je Sodišče prve stopnje oprlo v točki 28 izpodbijane sodbe, ni več upoštevna v delu, ki se nanaša na stari sistem ocenjevanja, ki je veljal do leta 2003 in na podlagi katerega je imelo ocenjevalno poročilo pri napredovanju le postransko vlogo. Veljavni sistem ocenjevanja je aritmetično povezan z napredovanjem ali odpustom in ima pomembnejšo vlogo pri kariernem napredovanju ali nazadovanju. Pritožnik meni, da v novem sistemu ni primerno opredeliti kot „interni“ dokument, ki ima objektivno pomembne posledice. Poleg tega vloga uradnika v postopku ocenjevanja ne more biti drugotnega pomena glede na vlogo uprave.

27

Drugič, pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo, ko se je zmotilo glede posledic invalidnosti. Sodišče prve stopnje je namreč razložilo invalidnost kot dokončno stanje. Iz člena 14 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom pa jasno izhaja, da je invalidnost spremenljivo stanje, kar se izraža tudi v praksi, da invalide običajno pregleda zdravstvena služba Komisije na vsaki dve leti.

28

Pritožnik dalje poudarja, da medtem ko mu je bila odločba o upokojitvi zaradi invalidnosti izdana 15. februarja 2005 za dve leti, mu jo je zdravstvena služba Komisije v letu 2007 omejila na eno leto, kar naj bi izkazovalo, da možnost njegove ponovne zaposlitve ni le hipotetična, torej je imel obstoječ in dejanski interes za ugotovitev ničnosti sporne odločbe.

29

Tretjič, pritožnik trdi, da Sodišče prve stopnje ni upoštevalo posledic splošnega načela učinkovitega sodnega varstva.

30

Pritožnik navaja, da v tem primeru zdravniki niso izključili možnosti, da je bila njegova invalidnost poklicnega izvora. Vendar je invalidska komisija raje počakala na mnenje pristojnih organov – ki naj bi bilo po njenem mnenje Sodišča prve stopnje –, preden bi se opredelila o tej zadevi. Dejstvo, da Sodišče prve stopnje ni odločilo o vsebini zadeve, pomeni, da je položaj zaustavljen tako z vidika pritožnika kot z vidika zdravstvene službe Komisije in invalidske komisije.

31

Vendar odločitev o tem, ali je invalidnost poklicnega izvora, narekuje natančne pogoje, pod katerimi se lahko pritožnik ponovno zaposli na svojem delovnem mestu ali, v nasprotnem primeru, na podlagi katerih se določi višina njegove invalidske pokojnine. Pritožnik meni, da se v teh okoliščinah ne more trditi, da je njegov pravni interes zgolj hipotetičen in da bi bilo treba o tem odločati le v primeru ponovne zaposlitve.

32

Pritožnik trdi, da ker je pravica do sodnega varstva temeljna pravica, se zakonske določbe in pravni elementi zadevnega primera ne morejo razlagati in uporabljati strogo.

33

Pri prvem pritožbenem razlogu Komisija izpodbija trditev pritožnika, da naj bi bila obrazložitev Sodišča prve stopnje v točki 28 izpodbijane sodbe neupoštevna, ker se nanaša na sistem ocenjevalnih poročil, ki se je uporabljal pred letom 2003, namesto na veljavni sistem.

34

Komisija primarno trdi, da se zadevno KOP nanaša na obdobje pred letom 2003, in sicer obdobje med 1. julijem 2001 in . Zato domneva, da se pritožnik dejansko sklicuje na sistem ocenjevalnih poročil, uveden z julijem 2001.

35

Komisija trdi, da je vedno obstajala povezava med ocenjevanjem uradnikov in njihovim napredovanjem. Tako naj bi bilo še dandanes, saj so upoštevne določbe novih Kadrovskih predpisov, sprejetih leta 2004, ohranjene v poglavju z naslovom „Poročila, povišanje v stopnji in napredovanje“. Po mnenju Komisije naj bi bilo ocenjevalno poročilo neuporabno brez povezave med ocenjevanjem in napredovanjem uradnikov. Meni, da pritožnik ni ne podal nobenega resnega argumenta, niti se ni skliceval na kakršno koli domnevno pomembno spremembo v predpisih, niti ni v utemeljitev svojega mnenja omenil morebitnega novega razvoja sodne prakse.

36

Glede drugega pritožbenega razloga glede posledic odločbe o upokojitvi zaradi invalidnosti Komisija navaja, da se je pritožnik omejil na sklicevanje na člen 14 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, brez vsakršne omembe njihovih členov 53 in 78. Vendar kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se člen 14 ne more razlagati ločeno. Kadrovski predpisi jasno razlikujejo med, po eni strani, začasno invalidnostjo (člen 59) in, po drugi strani, trajno invalidnostjo (člen 53). Medtem ko z začasno invalidnostjo nastopi pravica do bolniškega dopusta, trajna invalidnost vodi do upokojitve zadevnega uradnika.

37

Komisija ocenjuje, da je dejstvo, da je zdravstvena služba obnovila svojo odločbo glede invalidnosti pritožnika za eno leto in ne za dve leti, neupoštevno pri presoji pomembnosti invalidnosti. Obdobje med zdravstvenimi pregledi ne more biti sprejeto kot merilo pri odločitvi, ali je invalidnost uradnika začasna ali trajna. Zato kadar primer invalidnosti spada v člen 78 Kadrovskih predpisov, bi jo bilo treba šteti za trajno. Poleg tega, ne glede na člen 14 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom, bi bilo treba invalidnost obravnavati kot trajno, dokler ta traja.

38

Glede tretjega pritožbenega razloga o neupoštevanju pravice do učinkovitega sodnega varstva Komisija trdi, da temelji na napačni premisi. V nasprotju s trditvami pritožnika Sodišče prve stopnje ni pristojno, da se opredeli o izvoru invalidnosti, ki je bila ugotovljena v njegovem primeru. Komisija trdi, da gre za vprašanje iz pristojnosti zdravstvene stroke, torej zdravnika OI ali zdravstvene komisije, v skladu s členom 19 in naslednjimi splošnih določb za izvajanje člena 73 Kadrovskih predpisov. Iz tega izhaja, da v primeru, ko je invalidska komisija pridržala odločitev o izvoru te invalidnosti do podaje mnenja „pristojnega organa“, ta komisija s tem ne misli na izpodbijano sodbo, temveč na mnenje zdravstvenega organa.

39

Komisija dodaja, da je imel pritožnik vedno možnost začeti postopek na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov za določitev, ali je navedena invalidnost poklicnega izvora. Zato v zvezi s tem nikakor ni bil prikrajšan za sodno varstvo.

40

Komisija še navaja, da niti Sodišče prve stopnje pritožnika ni prikrajšalo za sodno varstvo glede zadevnega KOP, saj ne izključuje popolnoma možnosti, da bi imel pritožnik pozneje v primeru, da bi se ponovno zaposlil, interes poročilo izpodbijati.

41

Primarno je treba poudariti, da ima Komisija, kot vse institucije Skupnosti, posebno obveznost preglednosti glede poročila, povišanja in napredovanja svojih uradnikov, katere spoštovanje je zagotovljeno s formalnim postopkom, uvedenim s členoma 43 in 46 Kadrovskih predpisov.

42

S tega vidika je KOP pomemben dokument pri ocenjevanju osebja, zaposlenega v institucijah, saj omogoča oceno sposobnosti, učinkovitosti in vedenja uradnika, kot je navedeno v členu 43 Kadrovskih predpisov. To poročilo se sestavi najmanj enkrat na dve leti za vsakega uradnika, kakor predvidi vsaka institucija v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov.

43

Dalje, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 49 sklepnih predlogov, je KOP vrednostna ocena njegovih nadrejenih o tem, kako je ocenjeni uradnik opravil svoje naloge in o njegovem vedenju v službi v zadevnem obdobju.

44

Treba je navesti, prvič, da je KOP, neodvisno od njegove prihodnje uporabnosti, pisni in formalni dokaz o kakovosti dela uradnika. Taka ocena ni le opis nalog, opravljenih v zadevnem obdobju, temveč tudi presoja osebnih odlik, ki jih je ocenjena oseba prikazala v poklicnem življenju.

45

Tako je vsak uradnik upravičen zahtevati pravično in ustrezno oceno svojega dela. Zato se uradniku v skladu z učinkovitim sodnim varstvom v vsakem primeru prizna pravica izpodbijati zadevni KOP, bodisi zaradi njegove vsebine bodisi ker ni bilo pripravljeno v skladu s pravili, ki jih določajo Kadrovski predpisi.

46

Drugič, čeprav se uradnik, ki mu invalidska komisija prizna trajno nezmožnost za delo, samodejno upokoji, kot je predvideno v členih 53 in 78 Kadrovskih predpisov, se položaj takega uradnika razlikuje od položaja uradnika, ki je dosegel upokojitveno starost, odstopil ali bil odpuščen, ker gre za spremenljiv položaj.

47

Uradnik, ki je dosegel tako invalidnost, lahko pozneje spet začne delati v instituciji Skupnosti v skladu s členom 16 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. S tega vidika je treba splošno določbo člena 53 Kadrovskih predpisov brati skupaj s posebnimi določbami členov od 13 do 15 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. Dejavnost uradnika, ki mu je priznana invalidnost, je le odložena, njegov prihodnji položaj v instituciji pa je podrejen stanovitnosti razmer, ki so upravičile to invalidnost in ki se lahko redno preverjajo.

48

V tej zadevi vsi potrebni pogoji za upravičenje samodejne upokojitve pritožnika zaradi popolne trajne invalidnosti v skladu s členom 13 Priloge VIII h Kadrovskim predpisom niso bili dokončno izpolnjeni. To je podkrepljeno z dejstvom, da je zdravstvena služba Komisije, zadolžena za preučitev invalidnega položaja pritožnika, obnovila izjavo o njegovi invalidnosti 31. januarja 2007 le za dodatno leto in ne za dve leti, kot je bilo v primeru začetne odločbe invalidske komisije z dne . To dokazuje, da možnost ponovne zaposlitve pritožnika ni le hipotetična, temveč zelo realna.

49

Če se lahko uradnik, ki mu je priznana trajna invalidnost, ki se šteje za popolno, ponovno zaposli v institucijah, ima pravico, enako pravici dejavnega uradnika, in sicer da se mu pripravi KOP pravično, objektivno in v skladu z običajnimi ocenjevalnimi pravili.

50

Ob domnevi ponovne zaposlitve je KOP uporabno pri napredovanju uradnika znotraj njegove službe ali institucij Skupnosti. Gre za konkreten in formalen dokaz njegove sposobnosti in izkušenj v instituciji, na katerega se lahko sklicuje. Nadrejenim tudi omogoča primerjanje sposobnosti kandidatov za morebitno napredovanje ali premestitev.

51

Tako je treba ugotoviti, da uradnik v položaju popolne trajne invalidnosti v skladu s členoma 53 in 78 Kadrovskih predpisov ohrani interes izpodbijanja KOP.

52

Ker iz izjave o popolni trajni invalidnosti D. Gordona ni mogoče sklepati, da se nekega dne ne bi mogel ponovno zaposliti v institucijah Skupnosti, torej ni mogoče izključiti, da bi se lahko skliceval na zadevno KOP po morebitni ponovni zaposlitvi v teh institucijah.

53

Glede na gornje premisleke je treba ugotoviti, da sta prva pritožbena razloga utemeljena. Zato je treba izpodbijano sodbo razveljaviti v delu, v katerem je odločeno, da o zahtevi za razglasitev ničnosti sporne odločbe ni več treba odločati, ne da bi bilo treba preučiti tretji pritožbeni razlog, za katerega ni verjetno, da bi povzročil širšo razveljavitev sodbe.

54

Pritožnik trdi, da je Sodišče prve stopnje nepravilno razsodilo, da je njegova zahteva za odškodnino nedopustna, ker ni natančno opisal narave in obsega škode. Navaja, da v skladu s sodno prakso Sodišča prve stopnje, citirano v izpodbijani sodbi sami, v določenih okoliščinah ni nujno v tožbi opredeliti natančnega obsega škode in oštevilčiti zneska zahtevane odškodnine.

55

Pritožnik tudi trdi, da ni nikoli pričakoval ali zahteval odločitve o odškodnini ob neobstoju odločitve o ničnostni tožbi. Navaja, da si je v svojem odgovoru pred Sodiščem prve stopnje izrecno pridržal pravico začeti kateri koli postopek z namenom pridobitve nadomestila zaradi utrpljene škode glede na sodbo Sodišča prve stopnje, ki je bila pričakovana.

56

Pritožnik meni, da bi bilo treba zaradi posebnih okoliščin in zapletenosti njegovega položaja odločiti o škodi šele po tem, ko bo Sodišče odločilo o ničnostni tožbi.

57

Vendar pa trdi, da če Sodišče ugotovi, da je bil pritožnik dejansko žrtev nepravične ocene in velike krivice ter da je bila s tem povzročena nepopravljiva škoda za njegovo kariero, odškodnina v višini 1,5 milijona EUR ne bi bila pretirana.

58

Komisija trdi, da je možnost razrešitve obveznosti, da se v tožbi opredeli natančen obseg utrpljene škode, izjema. Iz točke 44 izpodbijane sodbe izhaja, da je Sodišče prve stopnje menilo, da v primeru pritožnika to ni tako. Komisija meni, da pritožnik pred Sodiščem prve stopnje ni navedel najmanjšega elementa, ki bi mu omogočal, da se izogne splošnemu pravilu. Dalje naj pritožnik v pritožbi ne bi navedel, v čem se je Sodišče prve stopnje motilo, ko je uporabilo to splošno pravilo. Komisija iz tega sklepa, da je argument pritožnika izpostavljen novemu ugovoru nedopustnosti zaradi neobstoja obrazložitve, ki bi podprla mnenje pritožnika.

59

Komisija poleg tega ugovarja trditvi pritožnika, da Sodišče prve stopnje ne bi smelo odločati o škodi, ker naj bi pritožnik naznanil namen, da pozneje sproži ločen postopek z namenom pridobitve odškodnine za domnevno utrpljeno škodo. Ta zahtevek naj z dokumentacijo v postopku na prvi stopnji ne bi bil utemeljen.

60

Treba je ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za odškodnino kot nedopustno, ker je, prvič, pritožnik zahteval le odškodnino za nadomestilo škode, povzročene njegovi karieri, zdravju in blagostanju, brez višine zneska in dovolj natančne navedbe elementov, ki bi omogočali opredelitev obsega te škode, in, drugič, ker pritožnik poleg tega glede nepremoženjske škode ne le ni podal ocene te škode, temveč Sodišču prve stopnje niti ni omogočil presoje njenega obsega in narave.

61

V zvezi s tem je treba navesti, da vprašanje, ali je pritožnik znesek uveljavljane odškodnine dovolj utemeljil, zahteva presojo dejanskega stanja, ki ni v pristojnosti Sodišča, ki le nadzira, ali se z izpodbijano sodbo spoštuje pravo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 15. februarja 1996 v zadevi Buralux in drugi proti Svetu, C-209/94 P, Recueil, str. I-615, točka 21).

62

Poleg tega in kot je navedel generalni pravobranilec v točki 78 sklepnih predlogov, je predlog za vsoto 1,5 milijona EUR odškodnine v primeru, če bi Sodišče obravnavalo vsebino spora, nov predlog v smislu člena 113 Poslovnika Sodišča, ki ga je treba razglasiti za nedopustnega.

63

Zato je treba pritožbo pritožnika razglasiti za nedopustno v delu, v katerem izpodbija zavrnitev njegove zahteve za odškodnino s strani Sodišča prve stopnje.

64

V skladu s členom 61, prva alinea, drugi stavek, Statuta Sodišča velja, da če Sodišče razveljavi odločitev Sodišča prve stopnje, lahko Sodišče samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje. Tako je v tem primeru glede ničnostne tožbe.

65

Pritožnik predlaga, naj se za nično razglasi sporna odločba, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo z dne 28. aprila 2003, s katero je bilo potrjeno njegovo KOP za obdobje od do .

66

V podporo tej tožbi se pritožnik sklicuje na tri tožbene razloge, med katerimi se prvi nanaša na bistveno kršitev postopka in kršitev pravic do obrambe.

67

V zvezi s tem pritožnik navaja, da je bilo v notranjem pritožbenem postopku zoper njegovo KOP storjenih več nepravilnosti. Zlasti trdi, da se druga faza tega postopka, sestavljena iz pregleda formalnih in vsebinskih zahtev tega KOP, ki ga opravi paritetni ocenjevalni odbor, ni odvijala pravilno.

68

Tako naj bi se ta odbor pri pregledu omejil na postopkovni vidik in zanemaril vsebino. Ker formalni razgovor s potrjevalcem KOP ni bil opravljen, naj bi navedeni odbor predlagal, naj se ta razgovor opravi. Spis pritožnika naj po tem razgovoru ne bi bil vrnjen istemu odboru, da bi še ta presodil, ali je bilo KOP pripravljeno pravično, objektivno in v skladu z običajnimi ocenjevalnimi pravili, kot to določa člen 8(5) splošnih določb za izvajanje.

69

Pritožnik trdi, da je ta izpust velika nepravilnost v notranjem pritožbenem postopku. Po eni strani naj bi bil paritetni ocenjevalni odbor zaradi svoje sestave edini pritožbeni organ, v okviru katerega lahko člani osebja, ki opravljajo enake naloge kot pritožnik, ocenijo njegovo poročilo. Poleg tega naj bi imelo mnenje tega odbora veliko težo, tako da mora drugostopenjski ocenjevalec, če ne upošteva tega mnenja, svojo odločitev utemeljiti.

70

Komisija trdi, da pritožnikov argument ne more temeljiti na dejstvu, da se je paritetni ocenjevalni odbor omejil na ugotovitev neopravljenega razgovora s potrjevalcem KOP, ker pritožnik sam ni obvestil POO, da je bil ta razgovor opravljen 25. marca 2003.

71

Iz dokumentacije spisa izhaja, da paritetni ocenjevalni odbor ni odločil o vsebini zadevnega KOP, moral pa bi to storiti, kjer mu je predložen spor kot v tej zadevi. Ta odbor je v svojem mnenju, ki je bil drugostopenjskemu ocenjevalcu posredovan 11. aprila 2003, le ugotovil, da formalni razgovor s potrjevalcem, v nasprotju s členom 7 splošnih določb za izvajanje, ni bil opravljen.

72

Tako se drugostopenjski ocenjevalec ne more opredeliti o notranji pritožbi pritožnika z dne 28. aprila 2003, saj paritetni ocenjevalni odbor sam ni podal mnenja o vsebini zadevnega KOP, tako da slednje ni bilo dokončno.

73

Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 96 sklepnih predlogov, je drugostopenjski ocenjevalec s presojo v odločbi z dne 28. aprila 2003 pritožnikovo pravico do pritožbe pri paritetnem ocenjevalnem odboru obravnaval kot navadno formalnost. Vendar če ta odbor odloča o sporu, je preučitev vsebine zadevnega KOP pomembna formalnost, ker je po eni strani navedeni odbor edini organ v ocenjevalnem postopku, v katerem so predstavniki osebja, in ker mora po drugi strani drugostopenjski ocenjevalec upoštevati njegovo mnenje.

74

Torej dejstvo, da se paritetni ocenjevalni odbor ni opredelil o vsebini zadevnega KOP v skladu s členom 8 splošnih določb za izvajanje, pomeni bistveno kršitev postopka priprave KOP, s čimer so ogrožene pravice pritožnika.

75

Zato je treba, ne da bi bilo treba določiti o drugih pritožbenih razlogih v podporo ničnostni tožbi, sporno odločbo razglasiti za nično.

76

Člen 122 Poslovnika določa, da če je pritožba utemeljena in če Sodišče samo dokončno odloči o sporu, odloči tudi o stroških.

77

Na podlagi člena 69(2) tega poslovnika, ki se uporablja za pritožbeni postopek na podlagi njegovega člena 118, se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. D. Gordon je predlagal, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov, in ker ta s pritožbenimi razlogi ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov obeh postopkov.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: