1. 

Komisija je v Odločbi Komisije 2006/177/ES (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) ( 2 ) sklenila, da sta subvenciji, ki ju je Italija odobrila WAM S.p.A. (v nadaljevanju: Wam), ( 3 ) državni pomoči, ki sodita na področje uporabe člena 87(1) Pogodbe ES. Ker nista bili predhodno priglašeni Komisiji, ( 4 ) je ta ugotovila, da sta nezakoniti.

2. 

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 6. septembra 2006 v združenih zadevah Italija in Wam proti Komisiji (T-304/01 in T-316/04) ( 5 ) izpodbijano odločbo razglasilo za nično, ker je Komisija ni dovolj obrazložila. Sodišče je zlasti ugotovilo, da dana obrazložitev ni zadostovala za utemeljitev sklepa, da je dodeljena pomoč izpolnjevala vse pogoje iz člena 87(1) ES. Komisija zdaj vlaga pritožbo, ker naj bi Sodišče prve stopnje uporabilo preizkus zadostnosti obrazložitve, ki odstopa od ustaljene sodne prakse Sodišča.

3.

Člen 87(1) ES določa:

„Razen če ta pogodba ne določa drugače, je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.“

4.

Člen 253 ES določa:

„V uredbah, direktivah in odločbah, ki jih skupno sprejmeta Evropski parlament in Svet, ter v aktih, ki jih sprejme bodisi Svet ali Komisija, se navedejo razlogi za njihovo sprejetje, pa tudi vsi predlogi ali mnenja, ki jih je bilo treba pridobiti po tej pogodbi.“

5.

S členom 2 zakona št. 394 z dne 29. julija 1981 ( 6 ) o ukrepih podpore za italijanski izvoz je zagotovljena pravna podlaga, na podlagi katere lahko italijanski organi odobrijo subvencionirano financiranje izvoznih podjetij, ki izvajajo programe za uveljavitev na trgih tretjih držav.

6.

Wam je italijanska družba, ki oblikuje, izdeluje in prodaja industrijske stroje za mešanje, ki se uporabljajo predvsem v živilski, kemični, farmacevtski in okoljski industriji. ( 7 )

7.

Italijanski organi so 24. novembra 1995 odločili, da dodelijo Wam subvencionirano posojilo v višini 2.281.485.000 ITL ( 8 ) za lažjo uveljavitev na japonskem, južnokorejskem in tajvanskem trgu. Zaradi gospodarske krize v Koreji in Tajvanu se v teh državah načrtovani projekti niso uresničili. Wam je dejansko prejel posojilo v višini 1.358.505.421 ITL ( 9 ) za ustanovitev stalnih struktur in stroške pospeševanja prodaje na Daljnem vzhodu.

8.

Isti organi so 9. novembra 2000 odločili, da dodelijo Wam novo subvencionirano posojilo v višini 3.603.574.689 ITL. ( 10 ) Program, ki se je financiral s tem posojilom, naj bi na Kitajskem izvajala Wam in Wam Bulk Handling Machinery (Shanghai) Co. Ltd., lokalno podjetje pod popolnim nadzorom Wam. ( 11 )

9.

Komisija je z dopisom z dne 26. julija 1999 prejela pritožbo Morton Machine Company Ltd. (v nadaljevanju: Morton Machine Company). Morton Machine Company je konkurenčna družba Wam Engineering Ltd., družbe iz Združenega kraljestva, ki je članica večnacionalne skupine, ki ji pripada Wam. Očitek Morton Machine Company je bil, da je Wam Engineering Ltd. nelojalno znižala cene zaradi italijanskega posojila Wam.

10.

Komisija je po pridobitvi dodatnih podatkov začela postopek, določen v členu 88(2) ES, in 19. maja 2004 sprejela izpodbijano odločbo.

11.

Ali je obrazložitev Komisije v zvezi s členom 87(1) ES zadostna, je treba presoditi glede na uvodne izjave od 74 do 79. Potem, ko se ponovi besedilo te določbe, se v odločbi nadaljuje tako:

12.

Italija in Wam sta pri Sodišču prve stopnje ločeno vložili zahtevo za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe. Zahtevi sta bili nato združeni. Italija se je v zahtevi oprla na sedem razlogov, Wam pa na deset. ( 13 ) Med razlogi, ki sta jih uveljavljali, je bil očitek, da Komisija ni izpolnila svoje dolžnosti, da izpodbijano odločbo zadostno obrazloži.

13.

Sodišče prve stopnje je, ne da bi preverilo druge razloge za razglasitev ničnosti, izpodbijano odločbo razglasilo za nično, ker naj Komisija ne bi zadostno obrazložila, da bi posojila lahko vplivala na trgovino ali da so izkrivljala konkurenco oziroma grozila z izkrivljanjem konkurence. Pritožba je zato omejena na to vprašanje.

14.

Če bo pritožba uspešna, bo zadeva vrnjena Sodišču prve stopnje v obravnavo, da bo to lahko presojalo o drugih razlogih za razglasitev ničnosti. Če pritožba ne bo uspešna, pa bo s tem o zadevi dokončno odločeno.

15.

Med pritožbenim postopkom so vse stranke predložile obsežna stališča glede (izpodbijanega) dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev Komisije. Ker podrobnejša presoja dejanskega stanja ne more biti predmet pritožbe na Sodišču o pravnih vprašanjih zoper odločitev Sodišča prve stopnje, teh stališč ni mogoče upoštevati. ( 14 )

16.

Komisija zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje napačno razumelo člena 87(1) ES in 253 ES in se je oddaljilo od ustaljene sodne prakse Sodišča, ko je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijane odločbe ni zadostovala za potrditev sklepa, da bi posojila, ki jih je Italija dala Wam, lahko vplivala na trgovino in izkrivljala konkurenco ali grozila z izkrivljanjem konkurence. Ta sodna praksa vzpostavlja razmeroma šibek dokazni standard, ki ga mora Komisija izpolniti za dokaz, da domnevna pomoč lahko vpliva na trgovino ali izkrivlja konkurenco ali grozi z izkrivljanjem konkurence. V izpodbijani sodbi je Sodišče prve stopnje postavilo strožji dokazni standard.

17.

Komisija v potrditev glavnega pritožbenega razloga navaja številne podredne pritožbene razloge. Zlasti ugovarja ugotovitvi Sodišča prve stopnje v zvezi z obrazložitvijo o (i) vplivu finančne podpore, dane Wam, in (ii) prisotnosti Wam na trgih znotraj Skupnosti. Komisija tudi izpodbija (iii) potrebo po preučitvi razmerja med trgom Skupnosti in trgi Daljnega vzhoda.

18.

Tako Italija kot Wam navajata, da Sodišče prve stopnje ni napačno uporabilo prava in se ni oddaljilo od ustaljene sodne prakse.

19.

Italija in Wam izpodbijata dopustnost pritožbe. Italija ugovarja, da je trditev Komisije, da sodba Sodišča prve stopnje ni skladna s sodno prakso Sodišča, pritožbeni razlog, ki ni v zvezi s pravnim vprašanjem.

20.

Člen 58 Statuta določa, da je „[p]ritožba na Sodišče […] omejena na pravna vprašanja. Lahko se vloži zaradi [med drugim] kršitve zakonodaje Skupnosti s strani Sodišča prve stopnje“. Pritožba Komisije temelji prav na očitku, da je Sodišče prve stopnje kršilo zakonodajo Skupnosti, ker ni upoštevalo in uporabilo razlage členov 87 ES in 253 ES, kot jo določa sodna praksa Sodišča.

21.

Pritožba temelji na pravnem vprašanju in pritožbenem razlogu, ki je opredeljen v členu 58 Statuta. Torej je dopustna.

22.

Wam še zatrjuje, da Komisija s pritožbo predlaga, da Sodišče preizkusi vsebino odločbe Sodišča prve stopnje, namesto da bi pritožbo omejila na preverjanje „bistvenih kršitev postopka“, kot je določeno v členu 230 ES.

23.

S členom 230 ES je Sodišču dana pristojnost, da nadzira akte institucij Skupnosti, ki niso sodišče. Pritožbe zoper odločitve Sodišča prve stopnje so urejene v smislu člena 225(1) ES ( 15 ) in Statuta Sodišča. Trditev Wam glede dopustnosti, ker temelji na členu 230 ES, je očitno neutemeljena in jo je treba prav tako zavrniti.

24.

Primerno je, da se najprej določi obseg obveznosti obrazložitve odločbe glede uporabe člena 87(1) ES in nato preveri, kako je to sodno prakso Sodišče prve stopnje uporabilo v zadevi, ki jo je obravnavalo.

25.

Dolžnost obrazložitve, ki jo nalaga člen 253 ES, je postopkovna zahteva, ki se razlikuje od dolžnosti, da je obrazložitev utemeljena. ( 16 ) Zagotavlja, da tisti, ki jih odločba zadeva, razumejo razloge zanjo (in imajo tako možnost, da branijo svoje pravice). Poleg tega pa Sodišču omogoča, da učinkovito opravlja nadzor zakonitosti. ( 17 ) Razlogi, na katere se namerava tisti, ki je odločitev sprejel, opreti pozneje pred sodišči, morajo biti torej opredeljeni v sami odločbi.

26.

Komisija mora v odločbi glede državnih pomoči obrazložiti razloge, ki so pripeljali do sklepa, da je dodelitev finančne pomoči državna pomoč, ki sodi na področje uporabe člena 87(1) ES. Za tako obrazložitev mora Komisija dokazati, da ima očitana pomoč štiri značilnosti.

27.

Najprej mora obstajati posredovanje države ali posredovanje z državnimi sredstvi. Drugič, to posredovanje mora biti tako, da vpliva na trgovino med državami članicami. Tretjič, prejemniku mora dati korist. Četrtič, mora izkrivljati konkurenco ali groziti z izkrivljanjem konkurence. ( 18 )

28.

Sodna praksa je določila meje obsega obveznosti Komisije, da dokaže obstoj druge in tretje značilnosti. Tako „Komisiji ni treba dokazati dejanskega vpliva odobrene pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak mora le preučiti, ali taka pomoč lahko vpliva na trgovino in na izkrivljanje konkurence“. ( 19 ) Pojem „vpliv“ na trgovino med državami članicami zajema tudi možnost, da bi pomoč imela tak učinek. ( 20 )

29.

Natančnega obsega zahteve po obrazložitvi ni mogoče abstraktno opredeliti. Sodišče je v sodbi Papierwarenfabriek ugotovilo:

„Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, so odvisni od okoliščin vsake zadeve, zlasti vsebine spornega pravnega akta, narave podanih razlogov in potrebe, da podjetja, na katera se ukrep nanaša, dobijo pojasnilo. […]

V nekaterih primerih je sicer mogoče že iz samih okoliščin, v katerih je pomoč dodeljena, sklepati, da pomoč lahko vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja konkurenco ali grozi z izkrivljanjem konkurence, vendar mora Komisija v obrazložitvi odločbe te okoliščine vsaj navesti.“ ( 21 )

30.

V sodbi Sytraval ( 22 ) je Sodišče navedlo, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati preudarek institucije, ki je zadevni akt izdala, tako da se lahko zadevne osebe seznanijo z razlogi za sprejetje ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvršuje nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj se mora obrazložitev presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen pomen in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje. ( 23 )

31.

Komisija priznava, da je Sodišče prve stopnje pravilno povzelo sodno prakso, ki velja za to zadevo. ( 24 ) Vendar zatrjuje, da je Sodišče prve stopnje uporabilo strožji dokazni standard. Medtem ko naj bi Sodišče prve stopnje načeloma sprejelo, da mora Komisija dokazati le predvidene vplive ( 25 ) domnevne pomoči ( 26 ) in da ni potrebe po izkazovanju dejanskih vplivov, ( 27 ) naj bi pozneje zahtevalo, da Komisija dokaže obstoj dejanskega vpliva na trgovino in konkurenco. ( 28 ) Sodišče prve stopnje naj zato te sodne prakse ne bi pravilno uporabilo in naj njegova sodba ne bi bila skladna sama s seboj.

32.

Ali je pritožbeni razlog Komisije utemeljen?

33.

Sodišče prve stopnje je navedlo, ( 29 ) da je bila sporna finančna pomoč dodeljena za podporo izvoznemu programu, ki je bil načrtovan za uveljavitev na trgu tretjih držav in je bila (razmeroma) nizke vrednosti. Zato bi bil verjetno njen vpliv na trgovino znotraj Skupnosti manj viden. Menim, da tej razlagi ni mogoče ničesar očitati.

34.

Ob upoštevanju učinkov take pomoči, in ne njenega smisla ali namena ( 30 ), je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni mogoče izključiti mogočega vpliva na trgovino znotraj Skupnosti ali izkrivljanja konkurence. ( 31 ) Nadaljevalo je, da je imela Komisija v obravnavanih okoliščinah vendarle posebno dolžnost, da preveri, ali bi domnevna pomoč lahko izkrivljala konkurenco in vplivala na trgovino med državami članicami, in v svoji odločbi podrobno razloži posebne razloge, zaradi katerih je sklenila, da so taki vplivi verjetni. ( 32 )

35.

Sodišče prve stopnje je potrdilo, da Komisija s preprosto načelno izjavo ne more biti razbremenjena dolžnosti, da dokaže, da bi domnevna pomoč lahko vplivala na trgovino znotraj Skupnosti in da bi izkrivljala konkurenco oziroma grozila z izkrivljanjem konkurence. ( 33 ) Nato je preučilo posebne elemente, ki jih je ugotovila Komisija v izpodbijani odločbi (namreč, izboljšan finančni položaj Wam, dejavnost družbe na trgu znotraj Skupnosti in domnevno soodvisnost med trgi EU in Daljnega vzhoda). Ugotovilo je, da predloženo gradivo ne dokazuje, da je tak vpliv „mogoč“. ( 34 ) Ugotovilo je, da Komisija ni izkazala, zakaj bi posojili v danih okoliščinah verjetno vplivali na trgovino ali izkrivili konkurenco oziroma grozili z izkrivljanjem konkurence.

36.

Sodišče prve stopnje je torej odločilo, da izpodbijana odločba ni vsebovala zadostnega dokaznega gradiva, da bi zadostila (omejenemu) bremenu dokazovanja verjetnega gospodarskega vpliva. Ker Komisija ni izpolnila obveznosti obrazložitve, bi morala biti izpodbijana odločba razglašena za nično.

37.

Komisija v pritožbi ni izkazala, da je Sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi spregledalo ključno sestavino ali da ni presodilo, da je Komisija dejansko pojasnila, zakaj sta vpliv na trgovino in izkrivljanje konkurence verjetna. V bistvu Komisija od Sodišča zahteva, da potrdi nov predlog, in sicer da iz tega, ker ni mogoče vnaprej izključiti, da bo odobritev finančne pomoči verjetno vplivala na trgovino in konkurenco, izhaja, da je bilo dokazano, da ima dodelitev finančne pomoči tak učinek.

38.

S tem predlogom se ne morem strinjati. Dejstvo, da v okoliščini X ni mogoče izključiti sklepa Y, pomeni, da Komisija, če dokaže X, ni ovirana, da sklene Y. Izjava, da se mora zatorej samodejno sklepati Y, če Komisija dokaže X, je popoln preskok v logiki. Pomeni tudi oslabitev dolžnosti obrazložitve, kar pa po mojem mnenju ni sprejemljivo.

39.

Strinjam se s Sodiščem prve stopnje, da gole načelne izjave ne zadoščajo za izpolnitev dolžnosti obrazložitve. Potrebno je več.

40.

Poudarjam, da ne predlagam, da bi morala Komisija uporabiti kakšno posebno kombinacijo gospodarskih analiz in dokazov, ki bi jo pripeljali do sklepa, da je obstajal „verjeten“ vpliv na trgovino in konkurenco. Popolnoma napačno bi bilo, če bi se tako omejila njena izvršilna pristojnost. Okoliščine so od primera do primera različne; posebne vrste dokazov so lahko nezadostne; preiskovalna sredstva Komisije pa nikakor niso neomejena. Komisiji torej ni treba opraviti podrobne gospodarske analize in izčrpno izkazati, kako bi izpodbijana pomoč lahko vplivala na trgovino med državami članicami in izkrivljala konkurenco oziroma grozila z izkrivljanjem konkurence. Vendar mora v grobih potezah opisati dokazno gradivo, na podlagi katerega bi verjetno prišla do tega sklepa – z drugimi besedami, Komisija mora pokazati, da je ta vpliv „verjeten“.

41.

Povedano splošneje: Komisija mora izkazati, da bi sporna pomoč lahko vplivala na trgovino in bi izkrivljala konkurenco oziroma grozila z izkrivljanjem konkurence. Za to mora navesti zadostne dokaze. Kaj so zadostni dokazi, je odvisno od okoliščin. Kadar iz samih okoliščin, v katerih je bila pomoč izplačana, izhaja, da sta vpliv na trgovino in izkrivljanje konkurence verjetna, mora Komisija v odločbi le navesti te okoliščine, da bi dokazala, da pomoč izpolnjuje merila iz člena 87(1) ES. Kadar pa iz okoliščin okrog izplačila ne izhaja nujno, da so ti vplivi verjetni, mora Komisija za izpolnitev obveznosti navesti izčrpnejše dokaze.

42.

Zato po mojem mnenju Sodišče prve stopnje preizkusa ni napačno uporabilo niti ni njegova odločba sama s seboj v neskladju.

43.

Zdaj bom preverila še dodatna posebna vprašanja, ki jih je sprožila Komisija.

44.

Ali ugotovitev, da ima družba „okrepljen finančni položaj“, zadostuje za dokaz, da je pomoč, dana tej družbi, izpolnjevala pogoje, določene v členu 87(1) ES? Sodišče prve stopnje je odločilo, da ne zadostuje. ( 35 ) Komisija to presojo izpodbija z obrazložitvijo, da sta zato, ker je denar nadomestljiv, posojili, dani Wam kot izvozna pomoč, družbo razbremenili stroškov, ki bi jih sicer ponavadi morala nositi sama. Posojili sta torej izpolnjevali merilo, določeno v sodbi Nemčija proti Komisiji, ( 36 ) obrazložitev izpodbijane odločbe ( 37 ) pa je zato zadostna.

45.

V sodbi Nemčija proti Komisiji je Sodišče odločilo, da „[p]omoči za tekoče poslovanje, to je pomoči, ki naj bi, tako kot ta na podlagi [ukrepa, spornega v tej zadevi], podjetju omogočile zmanjšanje stroškov, ki ga ponavadi bremenijo v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti, načeloma izkrivljajo pogoje konkurence“. ( 38 )

46.

Precej prej je Sodišče v sodbi Philip Morris pojasnilo, da bo nastal vpliv na trgovino znotraj Skupnosti, če finančna pomoč, ki jo odobri država, „okrepi položaj podjetja glede na druga podjetja, ki mu konkurirajo v okviru trgovine znotraj Skupnosti“. ( 39 )

47.

V izpodbijani odločbi je res prikazano, da je Wam prejela denar od italijanskih organov. Vendar je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila navedba Komisije glede posojila le splošna pripomba, s katero naj bi prikazala prenos državnih sredstev na zadevno družbo, kar je bila za Wam „prednost“. Torej ni šlo za posebno ugotovitev, neposredno povezano z verjetnim vplivom na trgovino in konkurenco. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (morda ostro, vendar točno), da je izboljšanje finančnega položaja prejemnika značilno za vse dodelitve državnih pomoči, vključno s tistimi, ki ne izpolnjujejo drugih meril, zahtevanih v členu 87(1) ES. Zato je odločilo, ( 40 ) da dana obrazložitev ni zadostovala za dokaz, da so bili izpolnjeni pogoji iz člena 87(1) ES.

48.

S to presojo se strinjam.

49.

V sodbi Komisija proti Nemčiji ( 41 ) je Sodišče opredelilo, da „pomoči, ki naj bi […] podjetju omogočile zmanjšanje stroškov, ki ga običajno bremenijo v okviru izvajanja tekočih poslov ali splošnih dejavnosti,“ izkrivljajo pogoje konkurence. Da bi izpolnila to merilo, mora Komisija nakazati, kako naj bi izpodbijana pomoč prejemnika razbremenila takih stroškov. To pomeni, da se opredelijo stroški, ki bi „običajno“ bremenili podjetje, in prikažejo verjetne povezave med dodelitvijo pomoči in olajšanjem bremena takih stroškov zadevne družbe. Drugače ni mogoče sklepati, da je sporna pomoč „okrepi[la] položaj“ prejemnika in mu tako dala konkurenčno prednost pred drugimi podjetji, s katerimi konkurira na notranjem trgu EU, ( 42 ) kot je zahtevano v sodbi Philip Morris.

50.

V obravnavani zadevi je bil znesek pomoči, ki ga je prejela Wam, enak znesku, ki ga je porabila za program uveljavitve na trgih zunaj Skupnosti. ( 43 ) Obrazložitev Komisije je omejena na navedbe, da sta bili subvencionirani posojili dani iz javnih sredstev in da je bil zaradi njiju izboljšan finančni položaj prejemnika. Komisija se ne trudi vzpostaviti bolj posebne povezave med posojiloma in dejavnostmi Wam, da bi dokazala, kako naj bi posojili v okoliščinah te zadeve Wam razbremenili stroškov, ki bi običajno bremenili to družbo. ( 44 ) V nasprotju z izpodbijano odločbo iz sodbe Tubemeuse ( 45 ) tu ni dejanskih navedb glede obstoječih izvoznih dejavnosti Wam ali njenih prihodnjih načrtov. ( 46 ) Da je Komisija Wam opredelila kot „večnacionalno družbo“, ničesar ne doda k presoji.

51.

Zato menim enako kot Sodišče prve stopnje, da Komisija ni izkazala, da bi odobritev posojil lahko vplivala na trgovino znotraj Skupnosti ali izkrivljala konkurenco oziroma grozila z izkrivljanjem konkurence.

52.

Komisija zatrjuje, da zadostuje sklicevanje na udeležbo družbe na notranjem trgu EU in da uvodne izjave izpodbijane odločbe presegajo to, kar je bilo nujno za izpolnitev pogojev iz člena 87(1) ES. Sodišče prve stopnje naj bi zato nepravilno ugotovilo, ( 47 ) da sklicevanje Komisije na udeležbo Wam v trgovini znotraj Skupnosti ne zadostuje za dokaz obstoja verjetnega vpliva na trgovino ali izkrivljanja konkurence. Komisija se na tem mestu sklicuje na to, da je v izpodbijani odločbi navedena pritožba, ki jo je vložila Morton Machines Company.

53.

Zadnjenavedena trditev se lahko obravnava povzeto. Da je bila pri Komisiji vložena pritožba, ne more zadostovati, da se dokaže verjetnost, da bo konkurenca izkrivljena. Drugačna odločitev bi dala vsakemu konkurentu družbe, ki je slučajno dejaven na trgu znotraj Skupnosti, pomembno moč – moč, ki bi bila očitno dovzetna za zlorabo.

54.

Če se vrnem k bistvu pritožbenega razloga Komisije, se mi zdi, da se je Sodišče prve stopnje dobro zavedalo, da je bila Wam dejavna izvoznica v Skupnosti in članica večnacionalne skupine, ki je delovala v EU. ( 48 ) Sodišče prve stopnje je namreč reklo, ( 49 ) da so v uvodnih izjavah 74 in 77 izpodbijane odločbe le ponovljena pravna načela, določena zlasti v sodbi Tubemeuse; in da to skupaj s splošno izjavo, da „ni mogoče izključiti“, da obstaja vpliv na trgovino ali konkurenco znotraj Skupnosti, ne izpolnjuje zahtev iz člena 253 ES. Razložila sem že, ( 50 ) zakaj menim, da je to pravno pravilna ugotovitev.

55.

Komisija navaja, da je Sodišče v sodbi Italija proti Komisiji ( 51 ) navedlo, da sta lahko trgovina in konkurenca še vedno prizadeti, tudi če prejemnik pomoči ni udeležen na trgu znotraj Skupnosti. V sodbi Tubemeuse ( 52 ) je Sodišče odločilo, da vpliv na trgovino in konkurenco ni izključen, niti če so pomoči de minimis.

56.

V obeh sodbah je v bistvu oblikovan enak predlog, v vsaki malce drugače: v danih okoliščinah ni mogoče izključiti mogočega vpliva na trgovino in izkrivljanja konkurence. Vendar sodbi ne dajeta podlage za trditev – ki je bistvena pri pritožbenih razlogih Komisije –, da za dokaz obstoja dveh značilnosti, ki ju zahteva člen 87 (1) ES, zadostuje, da Komisija ugotovi, da vpliva na trgovino in konkurenco ni mogoče izključiti.

57.

Komisija se opira tudi na navedbo Sodišča v sodbi Cassa di Risparmio di Firenze, ( 53 ) da pomoč v liberaliziranem gospodarskem sektorju po naravi vpliva na trgovino in konkurenco. Tu se je Sodišče sklicevalo na sodbo Španija proti Komisiji, ( 54 ) v kateri je Sodišče odločilo, da je Komisija v odločbi navedla dovolj dokazov, s katerimi je izkazala verjeten vpliv na trgovino in konkurenco. Med navedenimi dokazi je bilo dejstvo, da je bil tržni sektor liberaliziran. Liberalizacija tržnega sektorja sama po sebi torej ni sklepni dokaz verjetnega vpliva na trgovino in izkrivljanja konkurence oziroma grožnje za izkrivljanje konkurence. ( 55 )

58.

Komisija trdi, da je Sodišče prve stopnje napačno zahtevalo, ( 56 ) da Komisija izvede poglobljeno analizo učinkov posojil ob upoštevanju okoliščine, da sta bili posojili dani kot podpora stroškom za uveljavitev Wam na trgu Daljnega vzhoda.

59.

Presoja tega pritožbenega razloga bi se morala začeti s točko 73 izpodbijane sodbe. Pri obravnavi predloga Komisije na obravnavi (namreč, da je bil položaj Wam nasproti mogočim konkurentom na trgu znotraj Skupnosti zaradi posojil okrepljen) je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da v izpodbijani odločbi niso navedeni dokazi, ki bi to trditev potrdili. Medtem ko je v uvodnih izjavah odločbe ( 57 ) nakazano, da je bilo posojilo podpora stroškom Wam za uveljavitev zunaj EU, analiza ni izpeljana dalje, da bi se dokazalo, da se je zaradi posojil okrepil položaj Wam na trgu EU.

60.

V tem okviru razumem točko 74 sodbe Sodišča prve stopnje tako, da se z njo v bistvu ta vidik ponovno podkrepi. Sodišče prve stopnje je odločilo, da „tudi če Komisija ni nujno morala preveriti [razmerja soodvisnosti med trgom EU in trgom Daljnega vzhoda]“, ( 58 ) gola izjava, da je bila Wam udeležena v trgovini znotraj Skupnosti, ne zadostuje za izkaz verjetnega vpliva na tako trgovino ali izkrivljanja konkurence oziroma grožnje za izkrivljanje konkurence. Na tej podlagi (je nadaljevalo Sodišče prve stopnje) bi morala Komisija podrobno preveriti vplive pomoči in pri tem zlasti upoštevati dejstvo, da so bili z njima poravnani stroški, nastali na trgu Daljnega vzhoda, kot tudi, po potrebi, ( 59 ) soodvisnost med tem trgom in trgom EU.

61.

Na tem mestu razumem Sodišče prve stopnje tako, da bi morala v primeru, da je sporna pomoč odobrena posebej za kritje stroškov, nastalih v tretji državi, in ne stroškov, nastalih v okviru trgovine znotraj Skupnosti, Komisija izvesti temeljitejšo presojo, da bi izkazala, da vseeno obstaja verjeten vpliv na trg EU. Mislim, da to ni napačna uporaba sodne prakse Sodišča.

62.

Vsako možno negotovost glede pomena razlage Sodišča prve stopnje je – po mojem mnenju – odpravil naslednji stavek. V njem je Sodišče prve stopnje izjavilo, da se uvodna izjava 75 izpodbijane odločbe sklicuje na soodvisnost trgov, na katerih so delovala podjetja s sedežem v Skupnosti, vendar – v nasprotju z odločbo v zadevi Tubemeuse – ne navaja natančnega dokaznega gradiva, ki bi potrdilo trditev, da bi (ob uporabi „načela Tubemeuse“) taka soodvisnost pomenila, da bi izpodbijani pomoči lahko vplivali na konkurenco v Skupnosti.

63.

Komisija zatrjuje, da pomoč lahko vpliva na trgovino med državami članicami, čeprav prejemnik večino blaga izvozi zunaj Skupnosti, in da je Sodišče prve stopnje napačno zahtevalo, da Komisija za dokaz, da so bili trgi EU in Daljnega vzhoda soodvisni, pridobi dodatno natančno dokazno gradivo.

64.

To je le dodaten prikaz osnovnega nerazumevanja, v skladu s katerim zadostuje dokazati, da določenega sklepa „ni mogoče izključiti“, da se dokaže, da je ta sklep „verjeten“. ( 60 ) V sodbi Tubemeuse se je izpodbijana odločba nanašala na pogoje svetovnega trga v sektorju jeklenih cevi in je merila na dolgoročne namere Tubemeusa. V tej zadevi je zato obstajalo določeno dokazno gradivo, ki je potrdilo sklep Komisije, da sta bila izvozni trg in trg EU soodvisna. Takega dokaznega gradiva v obravnavani zadevi ni.

65.

Iz navedenega izhaja, da Komisija ni izkazala, da se je Sodišče prve stopnje z razglasitvijo izpodbijane odločbe za nično oddaljilo od ustaljene sodne prakse.

66.

Na podlagi člena 69(2) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Italija in Wam sta priglasili stroške in bi morali po mojem mnenju uspeti. Zato mora Komisija nositi stroške tako postopka na prvi stopnji kot v pritožbenem postopku.

67.

Menim, da bi moralo Sodišče: