SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)

z dne 15. julija 2004

Zadeva T-384/02

Fernando Valenzuela Marzo

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Uradniki – Osebni prejemki – Nadomestilo za nastanitev – Člen 9(3) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Rok enega leta“

Celotno besedilo v francoskem jeziku II - 0000

Predmet:         Tožba zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločb Komisije z dne 16. novembra 2001 in 13. februarja 2002, s katero je bila tožeči stranki zavrnjena polovica nadomestila za nastanitev, ker nastanitev njegove družine v kraju njegove zaposlitve ni bila izvedena v roku enega leta po začetku opravljanja nalog, določenem v Kadrovskih predpisih, in zaradi naložitve Komisiji, naj plača drugo polovico nadomestila za nastanitev, zvišanega za 8-% obrestno mero.

Odločitev:         Tožba se zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške.

Povzetek

1.     Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Zgolj potrditveni akt –Izključitev

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

2.     Uradniki – Tožba – Akt, ki posega v položaj – Sklep o zavrnitvi pritožbe – Zavrženje – Potrditveni akt – Nedopustnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91(1))

3.     Uradniki – Povrnitev stroškov – Nadomestilo za nastanitev – Pogoji za dodelitev – Dejanska sprememba stalnega prebivališča – Sprememba prebivališča družine uradnika – Pojem stalnega prebivališča – Dokazno breme dejanske selitve, ki jo ima uradnik

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, členi 5(1), 4, 9(3))

4.     Uradniki – Tožba – Presoja zakonitosti izpodbijanega akta glede na dejanske in pravne dejavnike, kot so obstajali ob sprejetju

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 91)

5.     Uradniki – Povrnitev stroškov – Nadomestilo za nastanitev – Pogoji za dodelitev – Uradniki z družino – Nastanitev družine uradnika v kraju zaposlitve – Rok enega leta po preteku preizkusne dobe – Podaljšanje za uradnike, ki so oproščeni preizkusne dobe – Odsotnost

(Kadrovski predpisi za uradnike, Priloga VII, členi 5(1), 4, 9(3))

1.     Odločba je zgolj pritrdilna odločba prejšnje in torej ne zadeva Kadrovskih predpisov v smislu člena 91(1), ko ne vsebuje nobenega novega dejavnika v zvezi s predhodnimi akti in ji ni sledil ponovni preizkus položaja naslovnika tega predpisa.

(Glej točko 32.)

Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 18. september 2003, Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, T‑321/01, RecFP, str. II-3225, točka 23.

2.     Vsaka odločba o zavrnitvi pritožbe z molkom ali pisno je le potrditev akta ali njegove odsotnosti, glede katere se pritožuje pritožnik in, vzeto posamično, ni izpodbojni akt. Le v primeru, ko ta odločba v celoti ali delno ugodi pritožbi zadevne osebe, bo, glede na okoliščine primera, sama po sebi pomenila akt, ki je lahko predmet tožbe.

(Glej točko 36.)

Napotitev na: Sodišče, 16. junij 1988, Progoulis proti Komisiji, 371/87, Recueil, str. 3081, točka 17; Sodišče prve stopnje, 3. junij 1997, H proti Komisiji, T‑196/95, RecFP, str. I-A-133 in II‑403, točka 40.

3.     Običajno prebivališče je kraj, kjer je zadevna oseba, da bi le-ta imel stalni značaj, ustalila stalno ali začasno središče svojih življenjskih interesov, pri čemer je za določitev običajnega prebivališča treba upoštevati vse pomembne dejanske vidike. Pojem stalnega prebivališča, čeprav temelji zgolj na podlagi količine preživetega časa osebe na ozemlju ene ali druge države, kljub temu vsebuje, ne glede na dejstvo, da fizično stanuje na določenem kraju, namen, da temu dejstvu nameni kontinuiteto, ki izhaja iz življenjskih navad in razvoja normalnih socialnih odnosov.

Iz tega sledi, da je presoja nastanitve ali prenosa običajnega prebivališča dejansko vprašanje, glede katerega je dokaz lahko naveden z vsemi primernimi sredstvi. Dolžnost uradnika, ki želi izkoristiti nadomestilo za nastanitev, enako dvema osnovnima mesečnima plačama, je, da bodisi z neodklonljivim dokazom bodisi s celoto dejavnikov, ki sestavljajo celoto primernih nedvoumnih in nespornih dokazov, zagotovi prenos običajnega bivališča svoje družine na kraj zaposlitve v letu njegovega imenovanja.

Glede na to, da je treba ozko razlagati določbe, ki dajejo pravico do finančnih dajatev, je lahko uprava stroga glede dokazila o nastanitvi družine uradnika in zavrnitvi nadomestila za nastanitev, če ima resne pomisleke glede resničnosti te nastanitve v roku, predvidenem v Kadrovskih predpisih.

(Glej točke od 81 do 83 in 104.)

Napotitev na: Sodišče, 15. september 1994, Magdalena Fernández proti Komisiji, C‑452/93 P, Recueil, str. I‑4295, točka 22; Sodišče prve stopnje, 24. april 2001, Miranda proti Komisiji, T‑37/99, RecFP, str. I‑A‑87 in II‑413, točka 32; Sodišče prve stopnje, 18. september 2003, Lebedef in drugi proti Komisiji, T‑221/02, RecFP, str. I‑A‑211 in II‑1037, točka 38.

4.     Zakonitost takega akta je treba presojati glede na dejanske in pravne elemente pravice na dan sprejetja akta. Če bi Sodišče prve stopnje moralo preizkusiti izpodbijane akte ob upoštevanju dejstev, ki na ta dan niso obstajali, bi nadomestilo institucijo, ki je izdala zadevni akt. Vendar Sodišče prve stopnje ni pristojno nadomestiti institucije.

(Glej točko 98.)

Napotitev na: Sodišče, 7. februar 1979, Francija proti Komisiji, 15/76 in 16/76, Recueil, str. 321, točka 7; Sodišče, 17. maj 2001, IECC proti Komisiji, C‑449/98 P, Recueil, str. I‑3875, točka 87; Sodišče prve stopnje, 11. julij 1991, Von Hoessle proti Računskemu sodišču, T‑19/90, Recueil, str. II‑615, točka 30; Sodišče prve stopnje, 12. december 1996, Altmann in drugi proti Komisiji, T‑177/94 in T‑377/94, Recueil, str. II‑2041, točka 119.

5.     Iz člena 5(1) Priloge VII h Kadrovskim predpisom izhaja, da ima uradnik pravico do nadomestila za nastanitev in da je rok, na katerega se sklicuje člen 4 tega predpisa, v skladu s členom 9(3) iste priloge, eno leto po izteku preizkusne dobe. Jasnost tega besedila nasprotuje temu, da se ta rok podaljša za obdobje trajanja preizkusne dobe, ki je uradniku ni bilo treba opraviti.

Dejansko je tako za uradnike, ki morajo opraviti preizkusno dobo, in za uradnike, ki so oproščeni te obveznosti, druga polovica nadomestila za nastanitev, dodeljena uradnikom z družinami, nakazana pod istim časovnim pogojem, namreč da je bila sprememba prebivališča družine izvedena v letu po imenovanju.

Položaj uradnikov, ki so oproščeni preizkusne dobe, je pravno in dejansko objektivno drugačen od položaja uradnikov, za katere obstaji dolžnost preizkusne dobe, zaradi negotovosti položaja, kateremu so pred imenovanjem podvrženi zgolj ti zadnji. Položaj obojih se izenači po izteku preizkusne dobe, ko se zaključi obdobje negotovosti za uradnike, za katere obstaji obveznost preizkusne dobe. Načelo enakosti zahtevanega obravnavanja med drugim zahteva, da začne rok iz Kadrovskih predpisov za ene in za druge teči od njihovega imenovanja.

(Glej točke 119, 120 in 122.)