Obdavčitev energentov in električne energije v Uniji ureja Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije 1 (v nadaljnjem besedilu: direktiva o obdavčitvi energije ali direktiva).

V skladu s členom 19(1) direktive, poleg določb zlasti iz členov 5, 15 in 17, lahko Svet na predlog Komisije kateri koli državi članici soglasno dovoli uvedbo nadaljnjih izjem ali znižanj ravni obdavčitve zaradi upoštevanja posebnih politik.

Z Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2019/814 z dne 17. maja 2019 2 je bilo Italiji že dovoljeno, da na nekaterih posebej prikrajšanih geografskih območjih uporabi znižano stopnjo obdavčitve za plinsko olje in utekočinjeni naftni plin za ogrevanje in s tem delno omili visoke stroške ogrevanja, ki jih imajo prebivalci teh geografskih območij.

Cilj tega predloga je podaljšati to dovoljenje, kot je zahtevala Italija, glede na to, da je sedanje odstopanje prenehalo veljati 31. decembra 2024.

Visoke stroške ogrevanja povzročajo zelo težavne ali težavne podnebne razmere ali otoška lega takih območij v povezavi z oteženim nakupom goriva. Znižani davki se uporabljajo na geografskih območjih, ki izpolnjujejo spodnja merila. V skladu s členom 8(10) italijanskega Zakona št. 448/1998 se ugodnost uporablja za dobavo zadevnega goriva (plinskega olja in utekočinjenega naftnega plina), ki se uporablja v občinah:  uvrščenih v podnebno cono F (najtežavnejše podnebne razmere na italijanskem ozemlju) v skladu s predsedniškim odlokom št. 412 z dne 26. avgusta 1993;  ki nimajo plinovodnega omrežja in se uvrščajo v podnebno cono E v skladu z zgoraj navedenim predsedniškim odlokom št. 412/1993. V skladu s točko 4 člena 8(10)(c) Zakona št. 448/1998 se v tem primeru ta ugodnost ukine takoj, ko se občina priključi na plinovodno omrežje 3 ;  v deželi Sardinija in na manjših otokih, če v zadevnih občinah ni bilo urejeno plinovodno omrežje. Ta del režimov zajema vse italijanske otoke razen Sicilije.

Italijanski organi so z dopisom z dne 24. aprila 2024 Komisijo obvestili, da nameravajo sedanji ukrep podaljšati do 31. decembra 2030. Z dopisoma z dne 12. septembra 2024 in 21. novembra 2024 so predložili dodatne informacije.

Italijanski organi so prvotno zahtevali obdobje veljavnosti od 1. januarja 2025 do 31. decembra 2030, kar je v okviru najdaljšega dopustnega obdobja v skladu s členom 19 direktive o obdavčitvi energije. Po razpravah med italijanskimi organi in Komisijo, zlasti glede na predlog revizije Direktive 2003/96/ES 4 , je bil dosežen dogovor o zgodnejšem datumu zaključka tega obdobja, tj. 31. december 2028.

Zahtevana znižanja so enaka kot znižanja iz prejšnjega sklepa in znašajo 122,56 EUR na 1 000 litrov za plinsko olje, ki se uporablja kot gorivo za ogrevanje, in 151,01 EUR na 1 000 kilogramov za utekočinjeni naftni plin, ki se uporablja kot gorivo za ogrevanje 5 . Davčne ugodnosti ni mogoče združevati z drugimi znižanji trošarin.

Po navedbah italijanskih organov temelji diferenciacija davkov na objektivnih merilih, njen namen pa je zagotoviti geografsko kontinuiteto z drugimi deli italijanskega ozemlja, tj. prebivalcem upravičenih območij z znižanjem nesorazmerno visokih stroškov ogrevanja zagotoviti bolj primerljiv položaj z drugimi prebivalci Italije.

Višina znižanja davka je enaka za vse uporabnike, saj je njegov namen samo delno znižanje dodatnih stroškov ogrevanja, ki jih imajo prebivalci upravičenih območij zaradi hladnega podnebja ali oteženega nakupa goriva.

Poleg tega je posebnost otokov v tem, da so dobave goriva zaradi geografskih razmer na otokih količinsko omejene, cena goriva pa je zaradi dodatnih stroškov prevoza višja kot v celinskem delu Italije. Znižanje davka ne povzroča prekomerne kompenzacije in zaradi njega cene utekočinjenega naftnega plina in plinskega olja niso nižje od cen v celinskem delu. Kar zadeva uporabo subvencije na manjših otokih, je v zadevnih krajih logistična veriga neizogibno dražja kot v celinskem delu Italije. Višji stroški so posledica pomanjkanja primarne logistike, kar povzroča višje stroške distribucije. Stroški so višji tudi zaradi pogosto problematičnega cestnega dostopa, višjih stroškov za motorna goriva od tistih v celinskem delu in stroškov prevoza za dostop do manjših otokov ter omejenih količin posamezne dobave.

Italijanski organi so navedli, da je znižanje davka med letoma 2019 in 2023 v povprečju ustrezalo 9 % cene plinskega olja, ki se uporablja za ogrevanje, in 13 % cene utekočinjenega naftnega plina, ki se uporablja za isti namen.

Kar zadeva dodatne stroške prevoza na prikrajšanih območjih, ki jih zajema ukrep (gorska območja, Sardinija in manjši otoki), v primerjavi z drugimi deli države, se ocenjuje, da so stroški prevoza približno 120 % višji kot v drugih delih Italije. Razlog za to je, da v bolj oddaljena območja vodijo daljše (in težje dostopne) ceste, na katerih je poleg tega treba uporabiti manjša prevozna sredstva. Zgoraj navedeni podatek je povprečje, ki upošteva tudi morebitne dodatne stroške za oskrbo Sardinije in manjših otokov z ladijskim prevozom.

Na območjih, upravičenih do znižanja, se ocenjuje, da so odhodki za utekočinjeni naftni plin, ki se uporablja za ogrevanje, v podnebnem območju E višji za približno 90 %, v podnebnem območju F pa za 170 %.

Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov so na podnebnih območjih E in F ter na Sardiniji in na manjših otokih stroški plinskega olja in utekočinjenega naftnega plina, ki se uporabljata za ogrevanje, trenutno za 10 % nižji, kot bi sicer bili brez znižanja.

Kar zadeva število upravičencev do ukrepa, se trenutno ocenjuje, da je potencialno upravičenih 3 961 546 gospodinjstev.

Letni proračunski odhodki za ukrep znašajo približno 142,8 milijona EUR.

Člen 19(1), prvi pododstavek, direktive se glasi:

Razen določb prejšnjih členov, zlasti členov 5, 15 in 17, lahko Svet, na predlog Komisije, državi članici soglasno dovoli uvedbo nadaljnjih izjem ali znižanj zaradi upoštevanja posebnih politik.

Možnost, da se uvede ugodna davčna obravnava za plinsko olje in utekočinjeni naftni plin za ogrevanje na nekaterih prikrajšanih geografskih območjih, se lahko predvidi v skladu s členom 19 direktive, saj je njegov namen omogočiti državam članicam, da uvedejo nadaljnje izjeme ali znižanja zaradi upoštevanja posebnih politik.

Italija je zahtevala uporabo ukrepa za najdaljše obdobje, ki ga dovoljuje člen 19(2) direktive, tj. šest let (od 1. januarja 2025 do 31. decembra 2030). Načeloma bi moralo biti obdobje uporabe odstopanja dovolj dolgo, da se zadevnim geografskim območjem zagotovi zadostna stopnja gotovosti.

Po razpravah med italijanskimi organi in Komisijo, zlasti glede na predlog revizije Direktive 2003/96/ES, je bil dosežen dogovor o zgodnejšem datumu zaključka tega obdobja, tj. 31. december 2028. Glede na to, da verjetno ni negativnega vpliva sedanje ureditve na trgovino znotraj EU in na splošno raven obdavčitve goriv v Italiji, Komisija predlaga, da se odobri dovoljenje za štiri leta, tj. od 1. januarja 2025 do 31. decembra 2028, in se tako zagotovi pravna varnost na zadevnih geografskih območjih. Če Svet na podlagi člena 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije ali katere koli druge ustrezne določbe Pogodbe uvede spremenjeni splošni sistem za obdavčitev energentov in to dovoljenje glede na te spremembe ni več ustrezno, je treba za ohranitev nadaljnjega splošnega razvoja obstoječega pravnega okvira predvideti možnost, da ta sklep preneha veljati na dan začetka veljavnosti spremenjenih pravil.

V skladu s členom 19 direktive o obdavčitvi energije Komisija preuči vsak zahtevek za odstopanje, pri čemer upošteva pravilno delovanje notranjega trga, potrebo po zagotavljanju lojalne konkurence ter zdravstvene, okoljske, energetske in transportne politike EU.

Diferenciacija davkov delno znižuje dodatne stroške ogrevanja, ki jih imajo državljani na nekaterih geografskih območjih Italije, ki so še posebej prikrajšana v primerjavi s preostalim ozemljem, za te državljane pa bi zato običajne davčne stopnje, ki se uporabljajo za utekočinjeni naftni plin in plinska olja za ogrevanje, pomenile pretirano davčno breme. Geografske ovire pomenijo dodatne stroške ogrevanja, ki so posledica težavnih podnebnih razmer ali otoške lege takih območij v povezavi z nedostopnostjo alternativnih virov ogrevanja in zlasti dostopa do plinovodnega omrežja. Znižana stopnja obdavčitve za plinsko olje in utekočinjeni naftni plin je višja od najnižje ravni obdavčitve EU, določene v direktivi o obdavčitvi energije, in le delno znižuje dodatne stroške ogrevanja v zadevnih geografskih območjih.

Zato se lahko šteje, da je znižanje združljivo s ciljem zagotavljanja davčne spodbude za namen energijske učinkovitosti.

Ni bilo ugotovljeno, da bi bil ukrep nezdružljiv z ustreznimi politikami EU na področjih okolja in energetike.

Poleg tega je ta ukrep sprejemljiv tudi ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi pravilnega delovanja notranjega trga in lojalne konkurence. Njegov namen je le delno omiliti dodatne stroške ogrevanja, povezane z objektivnimi razmerami na zadevnih območjih. To znižanje davka ni kumulativno z drugimi vrstami znižanja davkov in se razen za ogrevanje prostorov ne uporablja za druge vrste uporabe goriv za ogrevanje.

Ukrep lahko pomeni državno pomoč v skladu s členom 107(1) PDEU. Ker so znižane stopnje nad minimumom EU, se zdi, da ukrep spada pod člen 44 Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014, v katerem so določeni pogoji, pod katerimi se pomoč v obliki znižanja davkov v skladu z Direktivo 2003/96/ES lahko izvzame iz obveznosti priglasitve državne pomoči. Vendar v tej fazi ni mogoče ugotoviti, ali so izpolnjeni vsi pogoji iz te uredbe in ali predlog izvedbenega sklepa Sveta ne vpliva na obveznost države članice, da zagotovi skladnost s pravili o državni pomoči, zlasti s tistimi iz Uredbe Komisije (EU) št. 651/2014, če gre za izvzeto pomoč. Predlog izvedbenega sklepa Sveta prav tako ne posega v obveznost države članice, da v skladu s členom 108(3) PDEU pomoč priglasi Komisiji, preden jo začne izvajati, če za novo pomoč ne velja skupinska izjema.

Člen 19 Direktive Sveta 2003/96/ES.

Področje posredne obdavčitve, ki ga obravnava člen 113 PDEU, samo po sebi ni v izključni pristojnosti Evropske unije v smislu člena 3 PDEU.

Vendar ima Svet v skladu s členom 19 Direktive 2003/96/ES v okviru sekundarne zakonodaje izključno pristojnost, da državam članicam dovoli uporabo nadaljnjih izjem ali znižanj v smislu navedene določbe. Zato države članice ne morejo prevzeti te naloge Sveta. Posledično se načelo subsidiarnosti za ta izvedbeni sklep ne uporablja. Vsekakor pa tega dokumenta v skladu s Protokolom št. 2 k Pogodbama ni treba posredovati nacionalnim parlamentom za preverjanje skladnosti z načelom subsidiarnosti, saj ne gre za osnutek zakonodajnega akta.

Predlog je v skladu z načelom sorazmernosti. Znižanje davkov ne presega tega, kar je potrebno za doseganje zadevnih ciljev. Znižanje davkov velja na določenih geografskih območjih. Odobrena davčna stopnja je višja od najnižjih ravni obdavčitve, predpisanih v direktivi.

Predlagani instrument je izvedbeni sklep Sveta. Člen 19 Direktive 2003/96/ES določa le to vrsto ukrepa.

Za ta ukrep ni potrebna ocena obstoječe zakonodaje.

Ta predlog temelji na zahtevi Italije in zadeva le to državo članico. Zato ni bilo opravljeno nobeno posvetovanje z deležniki.

Strokovno mnenje ni bilo potrebno.

Ocena učinka ni bila opravljena.

Ukrep ne predvideva poenostavitve. Je rezultat zahtevka Italije in zadeva le to državo članico.

Ukrep ne vpliva na temeljne pravice.

Ta ukrep ne povzroča finančne in administrativne obremenitve za Unijo. Zato predlog ne vpliva na proračun Unije.

Načrt za izvedbo ni potreben. Ta predlog se nanaša na dovoljenje za znižanje davka za eno samo državo članico na njeno lastno zahtevo. Določeno je za omejeno obdobje do 31. decembra 2028. Uporabljena davčna stopnja bo morala biti usklajena z najnižjo ravnjo obdavčitve, določeno v direktivi o obdavčitvi energije. Ukrep se lahko oceni v primeru zahtevka za podaljšanje po izteku obdobja veljavnosti.

Za predlog niso potrebni obrazložitveni dokumenti o prenosu.

Člen 1 določa, da se Italiji dovoli uporaba znižane stopnje obdavčitve za plinsko olje in utekočinjeni naftni plin za ogrevanje na nekaterih prikrajšanih geografskih območjih. Davčna stopnja mora biti v skladu z najnižjo ravnjo obdavčitve, ki jo določa direktiva.

Člen 2 določa, da upravičenost nekaterih zadevnih geografskih območij velja pod pogojem, da v zadevnih občinah ni plinovodnega omrežja.

Člen 3 določa, da se zahtevano dovoljenje odobri z učinkom od 1. januarja 2025, da se zagotovi kontinuiteta z veljavnim Izvedbenim sklepom Sveta (EU) 2019/814, do 31. decembra 2028, kar je znotraj najdaljšega dovoljenega obdobja, določenega v direktivi.