EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 3.3.2025

COM(2025) 64 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Četrti obeti za čist zrak

Četrti obeti za čist zrak

1.Uvod

Onesnaženost zraka v EU se zaradi zakonodaje EU o čistem zraku in skupnih ukrepov, ki so jih sprejeli EU ter nacionalni, regionalni in lokalni organi, zadnja desetletja zmanjšuje. Emisije petih glavnih onesnaževal zraka so se med letoma 2005 in 2024 precej zmanjšale. Kljub temu kakovost zraka ostaja resna težava za zdravje evropskih državljanov, zlasti v mestnih območjih, kjer ravni onesnaženosti še vedno presegajo tiste iz smernic Svetovne zdravstvene organizacije 1 , in za stanje ekosistemov.

Pristop EU k izboljšanju kakovosti zraka vključuje ukrepanje na treh področjih ali stebrih. Prvi steber so standardi kakovosti zunanjega zraka iz revidirane direktive o kakovosti zunanjega zraka 2 . Drugi steber je določitev nacionalnih obveznosti zmanjšanja emisij v okviru direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij 3 za glavna čezmejna onesnaževala zraka 4 . Tretji steber je določitev emisijskih standardov na ravni EU v zakonodaji za ključne vire onesnaževanja, od emisij vozil in ladij do energetike in industrije, ter zahtev za okoljsko primerno zasnovo za kotle in peči. Večina emisij iz kmetijskih dejavnosti pa ni urejena.

EU je okrepila ukrepe v okviru vseh treh stebrov, da bi jih prilagodila razvoju novih politik in znanstvenemu razvoju. Natančneje, za izvajanje evropskega zelenega dogovora in ambicije EU, da doseže ničelno onesnaževanje za okolje brez strupov, je bila revidirana direktiva o kakovosti zunanjega zraka, da bi se do leta 2030 uvedli ambicioznejši standardi kakovosti zunanjega zraka, s katerimi bo EU najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno onesnaževanje zraka. Standardi so bolj usklajeni s posodobljenimi smernicami o kakovosti zraka, ki jih je za ključna onesnaževala zraka izdala Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) 5 . Ker so standardi kakovosti zunanjega zraka ambicioznejši, bodo morale države članice dodatno zmanjšati svoje emisije onesnaževal zraka.

V skladu z direktivo o o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij EU v okviru drugega stebra od leta 2022 izvaja letno preverjanje skladnosti z nacionalnimi obveznostmi zmanjšanja emisij petih najbolj škodljivih čezmejnih onesnaževal zraka za obdobje 2020–2029. Pri prvem preverjanju skladnosti leta 2022 z uporabo podatkov o emisijah za leto 2020 se je pokazalo, da je potrebnega veliko več ukrepanja, zlasti za zmanjšanje emisij amoniaka.

Tretji steber je zmanjšanje emisij pri viru. V ta namen je bilo od objave tretjih obetov za čist zrak 6 opravljenih več revizij zakonodaje. Te revizije vključujejo dokončanje emisijskega standarda Euro 7 za nova motorna vozila 7 , revizijo direktive o industrijskih emisijah 8 , zlasti pa pobude v okviru svežnja „Pripravljeni na 55“ in načrta REPowerEU. Prizadevanja za revizijo meril za okoljsko primerno zasnovo kotlov na trdno gorivo in lokalnih grelnikov prostorov še potekajo.

V tej četrti izdaji obetov za čist zrak so ocenjene možnosti za dosego ciljev direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij do leta 2030 in tudi pozneje v smislu zmanjšanja emisij onesnaževal zraka ter posledičnih vplivov na kakovost zraka, zdravje, ekosisteme in gospodarstvo. Ta izdaja dopolnjuje drugo poročilo o izvajanju direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij, objavljeno julija 2024 9 , saj vsebuje v prihodnost usmerjeno analizo. Ta temelji na zgoraj navedenih revizijah zakonodaje ter sporočilu o podnebnem cilju EU za leto 2040 in njegovi oceni učinka 10 .

Četrti obeti za čist zrak neposredno prispevajo k drugemu poročilu Evropske agencije za okolje (EEA) in Skupnega raziskovalnega središča (JRC) o spremljanju in napovedovanju ničelnega onesnaževanja 11 z analiziranjem možnosti za izpolnitev dveh ciljev akcijskega načrta za ničelno onesnaževanje, ki sta povezana s čistim zrakom 12 . To sta:

-več kot 55-odstotno zmanjšanje vplivov onesnaženosti zraka (izraženih kot število prezgodnjih smrti) na zdravje v EU do leta 2030 in

-25-odstotno zmanjšanje deleža ekosistemov, v katerih onesnaženost zraka ogroža biotsko raznovrstnost (v primerjavi z ravnmi iz leta 2005).

Nazadnje je v četrtih obetih za čist zrak podana posodobljena analiza, ki bo vključena v tekočo oceno direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij, ki naj bi bila dokončana do konca leta 2025 13 , opisane pa so tudi vzporedne koristi zmanjšanja emisij metana za podnebje in kakovost zraka.

2.Stanje glede emisij onesnaževal zraka in kakovosti zraka

1.

2.

2.1.Trenutne emisije onesnaževal zraka in razmere glede kakovosti zraka

EU zadnja leta zmanjšuje emisije glavnih onesnaževal zraka, vendar glede na vrsto onesnaževal z zelo različno hitrostjo. Kot je prikazano na sliki 1, je EU od leta 2005 že zmanjšala emisije SO2 za več kot 80 %, NOx za 50 % ter nemetanskih hlapnih organskih spojin in trdnih delcev PM2,5 za več kot 30 %. Emisije amoniaka (NH3), več kot 90 % katerih ustvari kmetijski sektor, se niso zmanjšale, kar vzbuja zaskrbljenost, in so se v zadnjih letih v nekaterih državah članicah celo povečale.

Slika 1: Trend emisij v EU27 v obdobju 2005–2022 (kot % ravni iz leta 2005)

Vir: Evropska agencija za okolje na podlagi evidenc držav članic o emisijah onesnaževal zraka

Kljub splošnemu zmanjšanju onesnaženosti zraka vplivi onesnaženosti na zdravje in ekosisteme ostajajo problematični. Večina ljudi, ki živijo v mestnih območjih v EU, je bila leta 2022 izpostavljena onesnaženosti zraka na ravneh, ki škodujejo njihovemu zdravju 14 . Evropska agencija za okolje ocenjuje, da onesnaženost zraka predstavlja največje okoljsko tveganje za zdravje v Evropi ter nesorazmerno vpliva na občutljive in ranljive družbene skupine 15 . Zmanjševanje onesnaženosti zraka je zato tudi vprašanje pravičnosti in enakosti.

V EU je približno 239 000 prezgodnjih smrti mogoče pripisati izpostavljenosti drobnim delcem, 70 000 ozonu in 48 000 dušikovemu dioksidu 16 . Evropska agencija za okolje je ocenila tudi, da so bile leta 2022 v 73 % ekosistemov v EU presežene kritične obremenitve zaradi evtrofikacije. Velik delež gozdov in kmetijskih ekosistemov je bil izpostavljen koncentracijam prizemnega ozona nad mejnimi vrednostmi, kar je povzročilo škodo na vegetaciji in pridelkih 17 .

2.2.Skladnost z zakonodajo EU o čistem zraku

Po pregledu evidenc emisij za leto 2020, ki so jih države članice predložile leta 2022 18 , je Komisija ugotovila, da 14 držav članic ni izpolnilo obveznosti zmanjšanja za vsaj eno onesnaževalo. V 11 državah članicah je amoniak eno od onesnaževal, katerih emisij je preveč. Komisija je zato 14 državam članicam izdala uradne opomine za 19 primerov neskladnosti 19 . Na podlagi ocene skladnosti za leto 2023 je novembra 2023 izdala dodatne uradne opomine in obrazložena mnenja 20 . Evidence za leto 2024 kažejo rahlo izboljšanje, čeprav je stanje na področju skladnosti za amoniak še naprej težavno, saj osem držav članic še vedno ne izpolnjuje obveznosti zmanjšanja emisij 21 .

Podatki o emisijah za leto 2022, ki so jih države članice predložile leta 2024, kažejo, da mora več držav članic sprejeti veliko odločnejše ukrepe za zmanjšanje emisij več onesnaževal, da bi izpolnjevale ambicioznejše obveznosti zmanjšanja emisij po letu 2030. Analiza Evropske agencije za okolje 22 kaže, da mora v obdobju 2022–2030 osem držav članic za več kot 30 % zmanjšati emisije PM2,5, pet držav članic pa za najmanj toliko emisije NOx. Osem držav članic mora v obdobju 2022–2030 za več kot 10 % zmanjšati emisije nemetanskih hlapnih organskih spojin, 10 držav članic pa za najmanj toliko emisije amoniaka.

Države članice svoje politike in ukrepe za boj proti onesnaževanju zraka določijo v nacionalnih programih nadzora nad onesnaževanjem zraka 23 . V skladu z direktivo o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij morajo te programe posodobiti vsaj vsaka štiri leta ali prej 24 , če najnovejše evidence ali podatki o predvidenih emisijah kažejo, da ne bodo izpolnile obveznosti zmanjšanja. Ocene nacionalnih programov nadzora nad onesnaževanjem zraka, ki so jih predložile države članice, so povzete v drugem poročilu Komisije o izvajanju direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij 25 .

Kar zadeva skladnost z direktivami o kakovosti zunanjega zraka, je januarja 2025 potekalo 25 postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi slabe uporabe direktiv o kakovosti zunanjega zraka v 16 državah članicah. Postopki pred Sodiščem Evropske unije in nacionalnimi sodišči potrjujejo, da so bili načrti za kakovost zraka v številnih primerih neprimerni in/ali da so bili ukrepi, sprejeti za zmanjšanje onesnaženosti zraka, nezadostni.

3.Izvajanje direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij

3.

3.1.Spremembe v okviru ustrezne zakonodaje in politike

Svet in Parlament sta od tretjih obetov za čist zrak zaključila zakonodajno delo v zvezi z vsemi spisi, povezanimi s svežnjem „Pripravljeni na 55“ iz leta 2021, s katerimi se povečuje ambicija EU, da do leta 2030 zmanjša emisije toplogrednih plinov za vsaj 55 % glede na ravni leta 1990. Raven ambicije je bila dodatno zvišana z načrtom REPowerEU 26 za odpravo odvisnosti EU od uvoza plina, nafte in premoga iz Rusije.

Evropska komisija je februarja 2024 predstavila sporočilo o podnebnem cilju za leto 2040 za EU in spremno oceno učinka ter priporočila zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov v EU za 90 % do leta 2040 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Razvoj energetskega sistema EU v scenariju S3 iz navedene ocene učinka, ki opisuje pot do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v okviru prednostne možnosti glede ciljne vrednosti, je bil upoštevan kot podlaga za modeliranje, na katerem temeljijo ti četrti obeti za čist zrak. Ambicioznejše energetske in podnebne politike na splošno prinašajo dodatne koristi za kakovost zraka z zmanjšanjem emisij ključnih onesnaževal zraka (PM2,5, NOx in SO2) 27 .

Kar zadeva emisije iz prometa, analiza v četrtih obetih za čist zrak temelji na sprejetem emisijskem standardu Euro 7 ter vključuje revidirane ciljne vrednosti CO2 za avtomobile, tovornjake in druga težka vozila.

Ti četrti obeti za čist zrak vključujejo tudi spremembe, ki jih prinaša revidirana direktiva o industrijskih emisijah. Pri modeliranju se predpostavlja vsaj skladnost z zgornjo mejo ravni emisij, povezanih z zaključki o najboljših razpoložljivih tehnikah 28 . Upoštevanje izida revizije direktive o industrijskih emisijah je pomenilo razveljavitev nekaterih sprememb modela, izvedenih za tretje obete za čist zrak, npr. predloga za vključitev velikih govedorejskih kmetij.

3.2.Možnosti za uresničitev obveznosti zmanjšanja emisij iz direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij

Glede na rezultate četrtih obetov za čist zrak so le štiri države članice 29 na dobri poti k izpolnitvi vseh svojih obveznosti zmanjšanja emisij v letu 2030 v okviru sedanjih nacionalnih ukrepov in zakonodaje EU ter v skladu z zgoraj navedenimi spremembami političnega okvira (to je „izhodiščni“ scenarij politike 30 ). Vse druge članice morajo za izpolnitev obveznosti sprejeti dodatne ukrepe. Potrebni so zlasti ukrepi za zmanjšanje emisij amoniaka, saj mora 21 držav članic zmanjšati emisije do leta 2030. Preglednica 1 prikazuje države članice, ki naj ne bi izpolnile obveznosti zmanjšanja emisij za posamezno vrsto onesnaževal. Ti v prihodnost usmerjeni rezultati modeliranja potrjujejo trend, opažen v podatkih, ki jih je analizirala EEA (glej oddelek 2.2).

Glede na modeliranje za ravni emisij leta 2025 in to, ali so države članice na linearni krivulji zmanjševanja 31 , da izpolnijo ambicioznejše obveznosti zmanjšanja za leto 2030, je le osem držav članic 32 na dobri poti, da v potrebnem obsegu zmanjšajo vseh pet onesnaževal. Preostale države članice morajo hitro ukrepati, zlasti za zmanjšanje emisij amoniaka. Ocene kažejo, da 17 držav članic leta 2025 ni na linearni krivulji zmanjševanja emisij amoniaka. Uporaba vseh razpoložljivih tehničnih ukrepov 33 bi vsem državam članicam omogočila, da izpolnijo svoje obveznosti za leto 2030, razen eni državi članici v zvezi z NH3.

Analiza potrjuje skrb vzbujajoče obete glede skladnosti za NH3, ki so bila poudarjena tudi v prejšnjih poročilih o obetih. Od tretjega poročila o obetih se je povečalo število držav, ki po pričakovanjih ne bodo dosegle obveznosti zmanjšanja emisij PM2,5. To je mogoče pojasniti s povečanjem ocenjenih emisij iz zgorevanja trdnih goriv (biomasa in premog) v stanovanjskem sektorju, povezanih z novimi informacijami o strukturi naprav, porabi lesa in premoga ter emisijskih faktorjih, vključenimi v model GAINS.

Preglednica 1: Države članice, ki naj ne bi izpolnile svojih obveznosti zmanjšanja emisij

Vir: na podlagi rezultatov modeliranja iz poročila IIASA (2025).

Opomba: ocena za leto 2025 je izvedena na podlagi linearne krivulje zmanjšanja, kot je pojasnjeno v opombi 31. „–“ pomeni, da naj bi cilje izpolnile vse države članice.

3.3.Razširitev obsega emisij, zajetih v direktivo o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij

Modeliranje, na katerem temelji ta izdaja obetov za čist zrak, sledi novemu pristopu glede vključitve emisij delcev, ki lahko kondenzirajo. To so emisije, ki so prvotno v obliki pare (znotraj odvodnika ali blizu njega), ko se izpustijo v zunanji zrak, pa se spremenijo v delce. Vključitev teh emisij je pomembna, saj poslabšajo kakovost zraka, ki ga dihamo. Emisije delcev, ki lahko kondenzirajo, so znatne zlasti pri ogrevanju gospodinjstev in po ocenah predstavljajo približno enako raven kot emisije, ki jih je mogoče filtrirati. Zaradi nedavnih izboljšav pri uradnem poročanju o emisijah delcev, ki lahko kondenzirajo 34 , izhodiščni model zdaj vključuje dosledno predstavitev emisij delcev, ki lahko kondenzirajo, povezanih z zgorevanjem lesa in premoga v stanovanjskem sektorju 35 .

V okviru analize občutljivosti so bile preskušene alternativne predpostavke, da bi se ugotovil učinek vključitve samo delcev, ki jih je mogoče filtrirati, ali vključitve sklopa višjih emisijskih faktorjev, pri katerih je upoštevana praksa slabega zgorevanja. Možnosti izpolnitve obveznosti zmanjšanja emisij PM2,5 se glede na te predpostavke skoraj ne spremenijo 36 , vendar se skupna količina sporočenih emisij spremeni glede na točen uporabljeni emisijski faktor.

Modeliranje emisij v realnem svetu se lahko izboljša tudi z vključitvijo emisij NOX in nemetanskih hlapnih organskih spojin iz kmetijstva. Ti viri emisij niso vključeni v preverjanje skladnosti na podlagi direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij 37 , ker pri določitvi obveznosti niso bili na voljo dovolj zanesljivi podatki. Novejši podatki zdaj omogočajo vključitev teh informacij v modele. Če bi bile te emisije vključene, bi se v več državah članicah predvideno stanje skladnosti dejansko spremenilo.

Če se vključijo emisije NOX iz kmetijstva, se možnosti za skladnost z obveznostmi zmanjšanja do leta 2030 v izhodiščnem scenariju poslabšajo. Pričakuje se, da se bo stopnja neskladnosti povečala z dveh držav članic (MT, RO) na osem (DK, FR, HU, IE, LT, MT, RO, SE). Če se vključijo emisije nemetanskih hlapnih organskih spojin iz kmetijstva, se poslabšajo tudi obeti glede neskladnosti v izhodiščnem scenariju za leto 2030, in sicer s treh držav članic (HU, LT, SI) na šest držav članic (HU, IE, LT, LU, SI, ES). To dokazuje, da čeprav direktiva o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij tega trenutno ne zahteva, je v več državah članicah potrebno dodatno ukrepanje, da bi se izkoristil ves potencial za blaženje onesnaženosti zraka.

4.Možnosti za uresničitev ciljev ničelnega onesnaževanja v zvezi z zrakom

4.

4.1.Cilji EU za čist zrak do leta 2030 v akcijskem načrtu za ničelno onesnaževanje

Akcijski načrt za ničelno onesnaževanje vključuje dva cilja na ravni EU za leto 2030, ki sta povezana s čistim zrakom:

1)več kot 55-odstotno zmanjšanje vpliva onesnaženosti zraka (izraženo kot število prezgodnjih smrti) na zdravje v primerjavi s podatki iz leta 2005,

2)25-odstotno zmanjšanje deleža površine v ekosistemih v EU, kjer onesnaženost zraka ogroža biotsko raznovrstnost, kar je izraženo kot površine v ekosistemih, na katerih je presežena „kritična obremenitev“ usedlin dušika (v primerjavi s podatki iz leta 2005).

V skladu z analizo, povzeto v tretjih obetih za čist zrak, je EU trenutno na dobri poti, da doseže cilj ničelnega onesnaževanja za zmanjšanje vplivov na zdravje po izhodiščnem scenariju. V analizi se ocenjuje, da se bo število prezgodnjih smrti med letoma 2005 in 2030 zmanjšalo za 62 %. Vendar pa ni na pravi poti, da bi pravočasno dosegla ekosistemski cilj, pri čemer se med letoma 2005 in 2030 na ogroženih območjih pričakuje le 19-odstotno zmanjšanje 38 .

4.1.1.Z zdravjem povezani cilj in splošni vplivi na zdravje v scenarijih

Koncentracije onesnaževal zraka na neizpostavljenih mestih in izpostavljenost prebivalstva

Celo po izhodiščnem scenariju naj bi se koncentracije onesnaževal po pričakovanjih sčasoma zmanjšale, do leta 2030 pa naj bi zelo malo območij v EU preseglo 20 µg/m3 PM2,5. Vendar naj bi raven koncentracije onesnaženosti na velikih območjih leta 2030 in še celo leta 2050 še vedno presegala raven 5 µg/m3, ki jo trenutno priporoča SZO v smernicah o kakovosti zraka.

Če se ravni koncentracije na neizpostavljenih mestih izrazijo kot vplivi na zdravje prebivalstva EU, se pokaže, da se bo število ljudi, ki živijo na območjih, kjer je zrak čist, znatno povečalo. Čeprav bi to pomenilo znatno izboljšanje, so potrebni dodatni ukrepi politike, da bi se leta 2050 omejili negativni vplivi na zdravje tudi za (približno) preostalo polovico prebivalstva EU, ki je še vedno izpostavljena onesnaževanju, ki presega smernice SZO iz leta 2021.

Kot je razvidno iz slike 2, so rezultati v posameznih državah različni, čeprav se pričakuje, da se bodo v vseh koncentracije na neizpostavljenih mestih in delež prebivalstva, izpostavljenega onesnaževanju, stalno izboljševali. Kaže tudi, da bi bile po scenariju, ki predvideva, da vse države članice izpolnijo obveznosti zmanjšanja emisij, za nekatere države do leta 2030 dosežene nadaljnje izboljšave.

Slika 2: Prebivalstvo EU27, izpostavljeno različnim koncentracijam PM2,5

Vir: IIASA (2025).

Opomba: „ERC“ je scenarij, pri katerem se predpostavlja, da vse države članice izpolnijo obveznosti zmanjšanja emisij. MTFR je scenarij „vsi tehnični ukrepi“.

Trenutno večina prebivalstva EU (97 %) živi na območjih, kjer so ravni onesnaženosti z NO2 pod sedanjo mejno vrednostjo EU 40 μg/m3, skoraj 60 % pa jih živi na območjih pod mejno vrednostjo 10 μg/m3, ki jo je za leto 2025 določila SZO. Do leta 2030 naj bi se ta delež v vseh scenarijih povečal na več kot 70 % in presegel 80 %, če bodo izvedeni vsi tehnični ukrepi. Do leta 2050 naj bi v vseh scenarijih precej več kot 95 % prebivalstva EU živelo na območjih, na katerih ravni onesnaženosti ne bodo presegale ravni NO2, ki jo priporoča SZO.

Prezgodnje smrti in uresničitev cilja ničelnega onesnaževanja

Število prezgodnjih smrti 39 zaradi izpostavljenosti PM2,5 naj bi se v letih 2030 in 2050 v primerjavi s podatki iz leta 2005 v vseh scenarijih (vključno z izhodiščnim) zmanjšalo za približno 62–79 %. Število prezgodnjih smrti se bo zmanjšalo nekoliko hitreje, če bodo države izpolnile obveznosti zmanjšanja, pri čemer bo zmanjšanje veliko večje, če bodo sprejele tudi vse tehnične ukrepe.

Če bodo vse politike, vključene v izhodiščni scenarij, dosegle načrtovane rezultate, bo EU leta 2030 izpolnila zdravstveni cilj ničelnega onesnaževanja z znatno rezervo. Ta cilj je oblikovan na ravni EU, vendar pomeni tudi zmanjšanje števila prezgodnjih smrti za 55 % ali več na ravni večine posameznih držav članic.

Slika 3: Število prezgodnjih smrti, ki jih je mogoče pripisati izpostavljenosti skupnim koncentracijam PM2,5 v EU27, v tisoč primerih na leto

Vir: IIASA (2025).

Opomba: označenih 55 % se nanaša na cilj ničelnega onesnaževanja. Skladno s tem, kako je bil določen cilj ničelnega onesnaževanja, so vključeni samo antropogeni viri PM2.5.

Čeprav ta projekcija kaže, da bi bilo treba v izhodiščnem scenariju doseči znatne izboljšave, v absolutnih številkah 40 še vedno pomeni, da se za leto 2030 ocenjuje 220 000 prezgodnjih smrti zaradi izpostavljenosti PM2,5. S sprejetjem vseh tehničnih ukrepov bi se število prezgodnjih smrti zmanjšalo za več kot 37 000.

Izpostavljenost NO2 naj bi v izhodiščnem scenariju leta 2030 povzročila približno 68 000 prezgodnjih smrti. Z vsemi tehničnimi ukrepi bi se to število zmanjšalo za več kot 11 000. Med letoma 2030 in 2050 naj bi se število prezgodnjih smrti, ki jih je mogoče pripisati izpostavljenosti NO2, zmanjšalo za več kot polovico. Izpostavljenost prizemnemu ozonu naj bi v izhodiščnem scenariju leta 2030 povzročila približno 65 100 prezgodnjih smrti 41 z zelo majhnimi odstopanji med scenariji in obdobji.

4.1.2.Z ekosistemi povezani cilj in splošni vplivi na ekosistem

Onesnaženost zraka vpliva na zdravje ekosistemov zaradi vplivov zakisanja, evtrofikacije in ozona. Rezultati modeliranja 42 glede zakisanja kažejo postopno znatno izboljšanje: v izhodiščnem scenariju bi bili zaradi kislih usedlin, ki bi presegale kritične obremenitve, do leta 2030 prizadeti manj kot 3 % površine v ekosistemih v primerjavi s 15 % leta 2005. To dokazuje koristi znatnega zmanjšanja emisij SO2, ki so že bile dosežene v zadnjih desetletjih. Te koristi bi bile še večje, če bi vse države članice izpolnile obveznosti zmanjšanja emisij ali če bi bili sprejeti vsi tehnični ukrepi.

V skladu s prejšnjimi poročili o obetih je stanje precej manj pozitivno, če pogledamo vplive onesnaženosti zraka na evtrofikacijo 43 . To je povezano s sedanjo projekcijo, da EU le z izhodiščnimi politikami ne bo izpolnila ekosistemskega cilja ničelnega onesnaževanja. V tem scenariju bi bilo 69 % ekosistemov v EU leta 2030 še vedno prizadetih zaradi evtrofikacije (v primerjavi s 86 % leta 2005). V izhodiščnih razmerah bi bila zaščitena območja leta 2030 še naprej močno prizadeta, pri čemer bi bilo zaradi evtrofikacije prizadetih 60 % območij Natura 2000 (v primerjavi z 78 % leta 2005). Če bodo sprejeti vsi tehnični ukrepi, bi se delež ekosistemov v EU, ki so prizadeti zaradi evtrofikacije, do leta 2030 zmanjšal na 59 % (na 49 % na območjih Natura 2000).

Slika 4: Ekosistemi v EU27, v katerih so presežene kritične obremenitve za evtrofikacijo

Vir: IIASA (2025).

Opomba: označenih 25 % pomeni cilj ničelnega onesnaževanja.

Za oceno stroškovno učinkovitega sklopa potrebnih ukrepov, da se doseže cilj 25-odstotnega zmanjšanja na ravni EU (scenarij ZPAP na sliki 4), je bil uporabljen model GAINS. To zmanjšanje je mogoče doseči z dodatnimi ukrepi za omejitev emisij amoniaka v vseh državah članicah (amoniak je onesnaževalo zraka z največjim vplivom na ekosisteme). S takimi ukrepi bi se zmanjšale emisije iz živinskega gnoja (zlasti pri gnojenju njiv), sledili pa bi jim ukrepi za zmanjšanje emisij zaradi uporabe mineralnih gnojil ter pri reji prašičev in perutnine.

Skupaj bi se s temi ukrepi emisije amoniaka na ravni EU27 do leta 2030 zmanjšale za 14 % v primerjavi z izhodiščnim scenarijem, hkrati pa bi bil dosežen cilj ničelnega onesnaževanja za obravnavanje evtrofikacije. S sprejetjem teh ukrepov bi se tudi znatno povečale možnosti za izpolnitev obveznosti zmanjšanja emisij amoniaka iz direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij, poleg tega pa bi se zmanjšalo število držav članic, ki obveznosti do leta 2030 ne bi izpolnile (z 21 na 7).

V direktivi o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij so ti ukrepi navedeni kot obvezni ali prostovoljni 44 . Komisija bo med postopkom tekočega ocenjevanja direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij ocenila, ali ta seznam ukrepov in njihov obvezni ali prostovoljni status še vedno ustrezata svojemu namenu. Upoštevala bo tudi ustrezne ugotovitve iz tekočega postopka revizije smernic Konvencije onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja za preprečevanje in zmanjševanje emisij amoniaka iz kmetijskih virov 45 . Medtem se države članice, zlasti tiste, ki se pri izpolnjevanju sedanjih ali prihodnjih obveznosti zmanjšanja emisij amoniaka srečujejo s težavami, močno spodbuja, naj okrepijo izvajanje blažitvenih ukrepov, in sicer:

–s sprejetjem nacionalne zakonodaje, da bi nekatere kmetijske prakse postale zavezujoče,

–s spodbujanjem teh praks s kampanjami obveščanja in ozaveščanja, vključno s kmetijskim svetovanjem v okviru nove skupne kmetijske politike.

Ta prizadevanja bi morala biti del celostnega pristopa k dušiku, zlasti iz kmetijstva, vključno z ukrepi za boj proti evtrofikaciji vodnih ekosistemov zaradi spiranja nitratov in njihovega odtekanja s kmetijskih zemljišč ter onesnaževanja sladkovodnih virov, vključno s podtalnico. Komisija trenutno ocenjuje direktivo o nitratih in bo glede na to oceno, katere objava je trenutno načrtovana v drugi polovici leta 2025, ocenila potrebo po nadaljnjih ukrepih.

Izvajanje uredbe o obnovi narave 46 naj bi privedlo do dodatnih prizadevanj za zmanjšanje pritiskov onesnaževanja na ekosisteme in povečanje splošne odpornosti ekosistemov. Obnova mestnih ekosistemov lahko zagotovi tudi sonaravne rešitve za ublažitev vplivov onesnaženosti zraka v mestih na zdravje ljudi.

4.2.Gospodarski učinki

Gospodarski učinki onesnaženosti zraka so številni. Večina učinkov se ne odraža v tržnih cenah, zlasti ne neposredni učinki onesnaževanja na zdravje. Škoda za ekosisteme (vključno s kmetijskimi površinami in gozdovi) in materiale, ki je posledica onesnaženosti zraka, pa povzroča tudi stroške. Onesnaženost zraka ima tudi posredne učinke, vključno z nekaterimi makroekonomskimi posledicami, ki se odražajo v tržnih cenah. Stroške ukrepov za zmanjšanje onesnaženosti zraka bi bilo zato treba pretehtati glede na koristi, ki jih ti ukrepi prinašajo družbi, tako da se tem koristim pripiše denarna vrednost 47 .

V izhodiščnem scenariju se ocenjuje, da bo škoda za zdravje zaradi onesnaženosti zraka do leta 2030 znašala od 290 do 950 milijard EUR na leto. Ta znesek naj bi se po ocenah do leta 2050 zmanjšal na 191 do 745 milijard EUR 48 , saj se bo zmanjšala izpostavljenost prebivalstva onesnaženosti zraka. Če upoštevamo le učinke na izpostavljenost ravnem onesnaženosti zraka, ki presegajo ravni iz smernic SZO (2021), se ocenjuje, da bo škoda za zdravje do leta 2030 znašala od 105 do 347 milijard EUR na leto. Ocenjuje se, da se bo do leta 2050 zmanjšale na 35 do 124 milijard EUR. V scenariju z vsemi sprejetimi tehničnimi ukrepi naj bi se škoda za zdravje zaradi izpostavljenosti ravnem, ki presegajo priporočene ravni SZO, do leta 2030 zmanjšala za več kot tretjino v primerjavi z izhodiščnim scenarijem.

Gospodarski stroški škode za ekosisteme, ki je posledica onesnaženosti zraka 49 , bodo leta 2030 znašali od 3,7 do 11,0 milijarde EUR. Ta znesek naj bi se do leta 2050 le nekoliko zmanjšal, in sicer na 3,3 do 9,9 milijarde EUR, kar se v izhodiščnem scenariju odraža kot edino skromno zmanjšanje na območjih Natura 2000, ki so pod vplivom evtrofikacije. Stroški zaradi škode na pridelkih in gozdovih leta 2030 so v izhodiščnem scenariju ocenjeni na 13,0 oziroma 18,0 milijarde EUR in se bodo le rahlo zmanjšali, če bodo sprejeti vsi tehnični ukrepi. Če namreč upoštevamo zgolj blažitvene ukrepe EU, bo prišlo do skromnega izboljšanja ravni ozona, ki povzročajo škodo v kmetijstvu in gozdovih (glej naslednji oddelek). Ocenjuje se, da bodo gospodarski stroški škode na materialih zaradi onesnaženosti zraka leta 2030 dosegli 742 milijonov EUR, nato pa se bodo po izhodiščnem scenariju leta 2050 zmanjšali na 384 milijonov EUR.

V primerjavi s sedanjimi politikami naj bi različni scenariji ustvarili različne ravni netržnih koristi in različne ravni dodatnih stroškov za potrebne ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti. Analiza razmerja med koristmi in stroški v vseh tukaj ocenjenih scenarijih razkriva neto neposredne koristi (koristi minus stroški) v primerjavi z izhodiščnim scenarijem.

Ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti zraka in njihovi pozitivni učinki na kakovost zraka imajo tudi širše makroekonomske učinke 50 , ki se odražajo na trgu. Z ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti se za nekatere sektorje ustvarjajo stroški in za druge poslovne priložnosti, kakovost zraka pa vpliva na produktivnost dela in pridelave ter s tem na gospodarstvo kot celoto. Na podlagi nedavnih predpostavk o vplivih na produktivnost dela 51 se v vseh scenarijih za čistejši zrak BDP EU leta 2030 poveča v primerjavi z izhodiščnim scenarijem (enako velja za leti 2040 in 2050, slika 5).

Slika 5: Makroekonomski učinki scenarijev politike čistega zraka na trg, izraženi kot % BDP EU, v primerjavi z izhodiščnim scenarijem

Vir: poročilo IIASA (2025), ki temelji na modeliranju JRC na podlagi predpostavk OECD o produktivnosti dela iz leta 2019.

To kaže na prevladujoče pozitivne gospodarske učinke ukrepov za zmanjšanje onesnaževanja. Neto učinek je največji v scenariju, po katerem se sprejmejo vsi tehnični ukrepi (+0,24 %), v scenarijih do leta 2030, po katerih so izpolnjene obveznosti zmanjšanja emisij in doseženi cilji ničelnega onesnaževanja, pa so učinki skromnejši. Sektorska porazdelitev učinkov kaže, da bi se v primerjavi z izhodiščnim scenarijem proizvodnja nekoliko zmanjšala le v živinorejskem sektorju (manj kot 2 %).

5.Dodatne koristi zmanjšanja emisij metana in črnega ogljika za čist zrak in podnebne ukrepe

V direktivi o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij se priznava povezava med onesnaženostjo zraka na eni strani ter metanom in črnim ogljikom, ključnima neobstojnima dejavnikoma, ki vplivata na podnebje, na drugi strani. Države članice morajo poročati o nacionalnih emisijah črnega ogljika, če so podatki na voljo; trenutno to obveznost izpolnjujejo vse države članice, razen dveh. Komisija v tekoči oceni direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij preučuje emisije metana in analizira, ali odločitev sozakonodajalcev ob njenem sprejetju, da metana ne vključita med regulirana onesnaževala zraka, ovira močnejše sinergije s podnebnimi in drugimi politikami.

Metan je močan dejavnik, ki vpliva na podnebje, in predhodnik prizemnega ozona, ki povzroča onesnaženost. Antropogene emisije metana v EU prihajajo predvsem iz kmetijskega sektorja (56 %), sektorja ravnanja z odpadki (24 %) in energetskega sektorja (16 %) 52 . Leta 2024 je začela veljati uredba EU o zmanjšanju emisij metana v energetskem sektorju 53 . Njeno področje uporabe zajema surovo nafto, zemeljski plin in premog. Uredba vsebuje številne ukrepe, ki bodo skupaj prispevali k izboljšanju merjenja emisij metana v EU in poročanja o njih, zmanjšanju emisij metana v EU z obveznimi ukrepi za zmanjšanje emisij, povečanju preglednosti emisij metana v EU in po svetu ter spodbujanju mednarodnih partnerjev EU k merjenju emisij metana, poročanju o njih in njihovemu zmanjšanju. Vendar velik delež emisij metana iz kmetijstva v EU večinoma še ni obravnavan. Reševanje problema metana kot predhodnika ozona bo državam članicam olajšalo doseganje strožjih ciljnih vrednosti za ozon v skladu z revidirano direktivo o kakovosti zunanjega zraka 54 .

Črni ogljik 55 (saje) je sestavni del drobnih delcev ter negativno vpliva na zdravje in okolje. Nastaja z nepopolnim zgorevanjem fosilnih goriv in lesa. Z absorbiranjem svetlobe in toplote iz zraka črni ogljik prispeva k podnebnim spremembam. V obliki usedline na ledu in snegu zmanjšuje površinski albedo 56 ter tako prispeva k segrevanju, zlasti v arktičnih regijah EU.

Zmanjšanje emisij metana in črnega ogljika tako lahko prinese koristi v smislu čistega zraka in blažitve podnebnih sprememb, s tem pa se poveča razmerje med koristmi in stroški ukrepa za njihovo zmanjšanje. Modeliranje, izvedeno za to poročilo, kaže, da bi se izhodiščne emisije črnega ogljika v EU v obdobju 2020–2030 znatno zmanjšale (za 45 %), večinoma zaradi postopne uvedbe zahtev o okoljsko primerni zasnovi naprav za ogrevanje gospodinjstev in zmanjšanja porabe premoga v tem sektorju. Četrtina doseženega zmanjšanja prihaja iz prometnega sektorja, predvsem zaradi naprednih emisijskih standardov Euro za motorna vozila, ki zahtevajo namestitev učinkovitih filtrov za delce. Če se sprejmejo vsi tehnični ukrepi, bi bilo mogoče doseči še večja zmanjšanja (66 % pod izhodiščno ravnjo iz leta 2020).

Podobno naj bi se po izhodiščnem scenariju iz tega poročila emisije metana v EU v obdobju 2020–2030 zmanjšale za 21 %, z nadaljnjimi ukrepi za razogljičenje gospodarstva in zmanjšanje emisij iz ravnanja z odpadki pa bi do leta 2040 dosegli 31-odstotno zmanjšanje emisij metana.

Ker pa se metan prenaša po vsej zemeljski polobli, je nujno, da se ukrepanje na ravni EU dopolni z ukrepanjem na svetovni ravni. EU je novembra 2021 skupaj z Združenimi državami sklicala svetovno zavezo za metan 57 , ki je zagotovila zagon za pospešitev ukrepanja. Zaveza v ospredje postavlja prostovoljno zavezo k vsaj 30-odstotnemu zmanjšanju svetovnih emisij metana do leta 2030 glede na ravni iz leta 2020.

Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja je tudi forum za preučitev sinergij med mednarodnimi pravili o čistem zraku in o podnebju. Natančneje, postopek za pregled Göteborškega protokola k navedeni konvenciji (glej naslednji oddelek) je sprožil razprave o vlogi metana kot predhodnika ozona in s tem onesnaževala, ki je pomembno za politike čistega zraka.

Tukaj opravljeno modeliranje potrjuje, da na svetovni ravni obstaja velik potencial za zmanjšanje metana in drugih predhodnikov ozona (NOx, nemetanske hlapne organske spojine in ogljikov monoksid). S skupnim ukrepanjem na svetovni ravni se zmanjšajo koncentracije ozona v Evropi, s čimer se s ciljno vrednostjo ozona iz direktive o kakovosti zunanjega zraka uskladijo vrednosti na več nadaljnjih postajah, kot če bi EU ukrepala sama ali če bi se na svetovni ravni ukrepalo le za zmanjšanje metana, ne pa drugih predhodnih snovi. Učinek dodatnih blažitvenih ukrepov je še posebej izrazit leta 2040 58 .

6.Čezmejno onesnaževanje in mednarodni ukrepi

Onesnaževanje zraka v posamezni državi prihaja iz več virov: iz domačih emisij, emisij, ki nastajajo v sosednjih državah, in naravnih virov. V večini držav članic so glavni viri onesnaževanja domači viri, zato je zmanjšanje domačih emisij prednostna naloga za zmanjšanje ravni onesnaževal zraka v ozadju. Vendar analiza potrjuje, da v večini držav članic znaten delež koncentracije PM2,5 na neizpostavljenih mestih ustvarjajo druge države članice 59 . To odraža čezmejno naravo onesnaževanja zraka, ki upravičuje ukrepanje na ravni EU, saj ima lahko onesnaženost zraka, ki nastane v eni državi članici, negativne vplive tudi onkraj nacionalnih meja 60 . Poleg tega analiza kaže, da h koncentraciji onesnaževal zraka na neizpostavljenih mestih prispevajo tudi države nečlanice EU, in to na različnih ravneh, kar je odvisno od zemljepisnega položaja države članice 61 . Delež onesnaževanja iz virov zunaj EU naj bi se sčasoma in z vse strožjimi scenariji zmanjšanja onesnaženosti zraka v EU zmanjšal (zaradi dodatnega ukrepanja v EU), s tem pa se bo povečal relativni delež virov zunaj EU (zlasti če države nečlanice EU ne zmanjšujejo onesnaženosti zraka enako ambiciozno). To poudarja potrebo, da EU odločneje ukrepa dvostransko (zlasti v okviru pristopnih in sosedskih politik, pa tudi z vzpostavljanjem trdnejših mednarodnih partnerstev) in v večstranskih forumih, kot je Konvencija onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja.

Na mednarodni ravni se obveznosti iz direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij pretežno upoštevajo s Konvencijo onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja in spremenjenim Göteborškim protokolom h konvenciji. V zadnjih letih je ta protokol ratificiralo še več držav, vendar je med njimi še vedno zelo malo sosednjih držav, ki niso članice EU. Med državami članicami EU sta dve 62 , ki še nista pogodbenici, vendar sta blizu zaključka postopka ratifikacije. Pogodbenice so se decembra 2023 odločile, da je potreben nadaljnji pregled, da se cilji protokola uresničijo z okrepitvijo ukrepov za zmanjšanje onesnaženosti zraka v Evropi in Severni Ameriki. Prednostna naloga pri pregledu Göteborškega protokola bo preučiti, kako doseči, da ga bodo ratificirale tudi države, ki trenutno niso njegove pogodbenice. Modeliranje, na katerem temelji to poročilo, bo uporabljeno tudi kot podlaga za analizo v postopku pregleda, s katero bodo opredeljene morebitne obveznosti zmanjšanja emisij v regiji. Postopek pregleda naj bi se končal do decembra 2026, vendar skupina redno prilagaja delovni program in predvideni končni datum. Kot je navedeno v prejšnjem oddelku, pogodbenice Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja še naprej preučujejo, kakšne so možnosti za sinergije med mednarodnima okviroma o čistem zraku in o podnebju, kako doseči nadaljnje ratifikacije v regiji UN/ECE in kako lahko Konvencija onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja bolj spodbudi podobne mednarodne pogodbe. Temu cilju sledi tudi resolucija skupščine Združenih narodov za okolje (UNEA) št. 6/10 63 „Spodbujanje regionalnega sodelovanja na področju onesnaževanja zraka za izboljšanje kakovosti zraka na svetovni ravni“, sprejeta marca 2024. Koalicija za podnebje in čist zrak je na podlagi resolucije vzpostavila novo platformo za izmenjavo informacij o upravljanju kakovosti zraka 64 . Namen te nove platforme je olajšati regionalno in podregionalno izmenjavo informacij in znanja o dobrih praksah ter pomagati pri izpolnjevanju smernic SZO o kakovosti zraka in vmesnih ciljev.

7.Sklepne ugotovitve

V četrtih obetih za čist zrak je potrjeno, da emisije onesnaževal zraka v EU še naprej upadajo. To je dobra novica za državljane in državljanke EU ter gospodarstvo in družbo EU. EU je v zadnjih 20 letih dosegla znatna zmanjšanja emisij večine od petih glavnih onesnaževal, ki jih ureja direktiva o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij. Amoniak ostaja izjema, saj so se emisije zmanjšale veliko manj, pri čemer osem držav članic leta 2022 še vedno ni izpolnilo svojih obveznosti zmanjšanja emisij. Tekoča ocena direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij bo pokazala, kaj je pri izvajanju direktive delovalo dobro in kje so težave, vključno pri izpolnjevanju obveznosti zmanjšanja emisij.

Obeti glede emisij amoniaka še vedno vzbujajo skrb. Tukaj predstavljene projekcije kažejo, da 21 držav članic morda ne bo izpolnilo svojih (ambicioznejših) obveznosti zmanjšanja emisij do leta 2030. Te države članice morajo sprejeti pomembne dodatne ukrepe za zmanjšanje emisij amoniaka pri viru s spodbujanjem dobrih kmetijskih praks, tudi v okviru izvajanja skupne kmetijske politike v državah članicah. Potrebni so tudi dodatni ukrepi za omejitev emisij PM2,5, glede katerih se trenutno predvideva, da osem držav članic ne bo izpolnilo svojih obveznosti zmanjšanja do leta 2030.

Na splošno je EU na dobri poti, da doseže cilj akcijskega načrta za ničelno onesnaževanje, povezan z zdravjem. Ni pa še na dobri poti, da bi do leta 2030 dosegla cilj, povezan z ekosistemi. To poudarja, da si je treba bolj prizadevati za zmanjšanje emisij amoniaka. V splošnem rezultati te analize kažejo, da so EU in njene države članice skupaj sicer dosegle jasen napredek, vendar je potrebnih več ukrepov za zmanjšanje negativnih vplivov onesnaženosti zraka na zdravje in okolje v skladu s ciljem EU glede ničelnega onesnaževanja in v popolni sinergiji z zavezo nove Komisije, da bo dosegla trajnostno blaginjo. To je tudi v skladu s postopkom pregleda Göteborškega protokola. Uporaba pristopa „eno zdravje“ v boju proti onesnaževanju zraka, pri katerem se priznava, da je zdravje ljudi, živali in okolja medsebojno povezano, je obetaven način za doseganje čistejšega zraka.

Da bi se uresničila tukaj predstavljena pričakovana zmanjšanja, je pomembno v celoti izvajati veljavno zakonodajo ter črpati podporo, ki je v ta namen na voljo državam članicam od Komisije 65 . To vključuje ukrepe držav članic za doseganje ambicioznejših standardov kakovosti zraka, ki so bili pravkar sprejeti z revidirano direktivo o kakovosti zunanjega zraka. Dodatni ukrepi bi vplive onesnaženosti zraka na zdravje in ekosisteme še zmanjšali ter ustvarili makroekonomske koristi. Ambiciozen podnebni cilj za leto 2040 ne bo le utrdil in okrepil podnebnih ambicij EU, temveč bo tudi ustvaril dodatne koristi čistega zraka za izboljšanje javnega zdravja in spodbujanje gospodarstva 66 .

Priloga: Metodološke razlike v primerjavi s tretjimi obeti za čist zrak

Ključne posodobitve od tretjih obetov za čist zrak

–V izhodiščnem scenariju se upoštevajo novejše sprejete in predlagane politike EU. Temeljijo zlasti na modeliranju, izvedenem za spremno oceno učinka k sporočilu o podnebnih ciljih za leto 2040 (scenarij S3, ki prikazuje pot do zmanjšanja emisij toplogrednih plinov iz prednostne ciljne možnosti v navedeni oceni učinka), zlasti v zvezi z razvojem energetskega sistema EU. Zdaj vključujejo revidirano direktivo o industrijskih emisijah, medtem ko so tretji obeti za čist zrak temeljili na zakonodajnem predlogu Komisije, ki je bil ambicioznejši, zlasti glede vključitve velikih govedorejskih kmetij v regulirane dejavnosti.

–Za izračun emisij onesnaževal zraka in koncentracij PM2,5 in NO2 je bil uporabljen model GAINS v skladu z enakim pristopom in različico modela, kot sta bila uporabljena za tretje obete za čist zrak. Koncentracije ozona so bile drugače kot pri tretjih obetih za čist zrak, kjer so bile izračunane z uporabo modela GAINS, izračunane z uporabo modela EMEP 67 .

–Izhodiščni scenarij je bil posodobljen, da bi čim bolj odražal najnovejše evidence emisij, projekcije ter politike in ukrepe držav članic, pri čemer so bili upoštevani prispevki, ki so jih države članice predložile med posvetovanji o izhodiščnem scenariju.

–Izhodiščni scenarij zdaj vključuje dosledno predstavitev deleža emisij delcev, ki lahko kondenzirajo, medtem ko je bil v tretjih obetih za čist zrak to uporabljeno le za analizo občutljivosti.

–Za oceno vplivov na zdravje je bila uporabljena posodobljena metodologija. Čeprav se metodologija večinoma sklada s tretjimi obeti za čist zrak, so vplivi PM2,5 in NO2 na obolevnost ocenjeni na podlagi novega dela v okviru študije za oceno obolevnosti zaradi onesnaženosti zraka in njenih gospodarskih posledic (Estimating the Morbidity from Air Pollution and its Economic Consequences, EMAPEC), ki ga usklajuje SZO 68 .

Celovitejši opis posodobitev okvira za modeliranje je na voljo v poročilu IIASA (2025).

(1)     https://europa.eu/eurobarometer/surveys/detail/2660 .

(2)    Direktiva (EU) 2024/2881 o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo.

(3)    Direktiva (EU) 2016/2284 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka.

(4)    Žveplovi dioksidi (SO2), dušikovi oksidi (NOx), amoniak (NH3), nemetanske hlapne organske spojine (NMHOS) in drobni delci (PM2,5).

(5)    SZO (2021), Svetovne smernice SZO o kakovosti zraka .

(6)    COM(2022) 673 final.

(7)    Uredba (EU) 2024/1257 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. aprila 2024 o homologaciji motornih vozil in motorjev ter sistemov, sestavnih delov in samostojnih tehničnih enot, namenjenih za taka vozila, glede na njihove emisije in trajnost baterije (Euro 7).

(8)    Direktiva (EU) 2024/1785 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. aprila 2024 o spremembi Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) in Direktive Sveta 1999/31/ES o odlagališčih odpadkov.

(9)    COM(2024) 348 final.

(10)    COM(2024) 63 final, na katerem temelji ocena učinka: SWD(2024) 63 final.

(11)     https://environment.ec.europa.eu/strategy/zero-pollution-action-plan/zero-pollution-targets_en .

(12)    COM(2021) 400 final.

(13)    V skladu s členom 13 direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij. Več podrobnosti o oceni, vključno z opredeljenimi vprašanji za ocenjevanje, je na voljo na spletni strani Povejte svoje mnenje ter na spletišču Komisije o zraku .

(14)    Evropska agencija za okolje (2024), Stanje kakovosti zraka v Evropi leta 2024 .

(15)     Poročilo EEA št. 22/2018 .

(16)     https://www.eea.europa.eu/en/analysis/publications/harm-to-human-health-from-air-pollution-2024 . Ta ocena temelji na spremljanju koncentracije onesnaženosti zraka in vključuje le prezgodnje smrti, ki jih je mogoče pripisati onesnaženosti zraka nad ravnjo iz smernic SZO o kakovosti zraka, v nasprotju z drugimi ocenami v tem poročilu, ki izhajajo iz rezultatov modeliranja iz poročila Klimont idr., Support to the development of the third Clean Air Outlook (Podpora oblikovanju tretjih obetov za čist zrak), IIASA idr., 2025 (IIASA, 2025), in pri katerih so upoštevani vsi vplivi (vključno z vrednostmi pod ravnjo iz smernic SZO), da bi se ohranila usklajenost z analizami iz prejšnjih obetov za čist zrak.

(17)     https://www.eea.europa.eu/en/analysis/publications/impacts-of-air-pollution-on-ecosystems-in-europe .

(18)    Evidence emisij se predložijo vsaki dve leti, kar pomeni, da je preverjanje skladnosti z obveznostmi za obdobje 2020–2029 prvič potekalo leta 2022.

(19)     https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/SL/inf_23_142 .

(20)     https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/sl/inf_23_5380 .

(21)    Rezultati pregleda evidenc za leto 2024 so povzeti v poročilu o horizontalnem pregledu za leto 2024 .

(22)     https://www.eea.europa.eu/publications/national-emission-reduction-commitments-directive-2024 ; te številke temeljijo na podatkih, ki so jih predložile države članice, brez upoštevanja pregleda teh predloženih podatkov, ki ga je opravila Komisija.

(23) Na voljo na https://environment.ec.europa.eu/topics/air/reducing-emissions-air-pollutants/national-air-pollution-control-programmes-and-projections_en .

(24)    Takšna zgodnejša posodobitev vključuje posodobitev politik in ukrepov za obvladovanje onesnaževanja zraka.

(25)    COM(2024) 348 final.

(26)    COM(2022) 230.

(27)    Scenariji v oceni učinka podnebnega cilja za leto 2040 (SWD(2024) 63 final) predvidevajo zmanjšanje emisij SO2, NOx in PM2,5 za okoli 60–75 % v obdobju 2015–2040.

(28)    Z revidirano direktivo o industrijskih emisijah se po povečal poudarek na spodnjem koncu razponov ravni emisij, povezanih z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami. Zato bo revidirana direktiva o industrijskih emisijah verjetno vodila do zmanjšanj, ki presegajo tukaj predvidena, vendar obsega teh nadaljnjih zmanjšanj trenutno ni mogoče oceniti.

(29)    EE, EL, IT, FI.

(30)    Za opis vseh scenarijev, omenjenih v tem poročilu, glej oddelek 3 poročila IIASA (2025). Vsi rezultati, predstavljeni v tem poročilu, izhajajo iz modela GAINS ( https://gains.iiasa.ac.at/gains ).

(31)    Glede na člen 4(2) direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij se okvirne ravni emisij za leto 2025 izračunajo z linearno krivuljo zmanjševanja, določeno v zvezi z ravnmi emisij, ki so določene v obveznostih zmanjšanja emisij za leto 2020, in ravnmi emisij, ki so določene v obveznostih zmanjšanja emisij za leto 2030. Ocena je torej izvedena na podlagi najvišje dovoljene ravni emisij, ki je povprečje najvišjih dovoljenih ravni, ki izhajajo iz obveznosti zmanjšanja emisij za obdobje 2020–2029 in za leto 2030.

(32)    BE, CY, EE, EL, IT, MT, AT, FI.

(33)    Tehnično najbolj izvedljivi scenarij zmanjšanja, imenovan „vsi tehnični ukrepi“.

(34)    To je sledilo vključitvi sklopa emisijskih faktorjev, vključno z delci, ki lahko kondenzirajo, v priročnik EEA/EMEP. Po poročilu IIASA (2025) pet držav članic v svoje evidence ne vključuje emisij delcev, ki lahko kondenzirajo, iz zgorevanja trdnih goriv v gospodinjstvih (Avstrija, Estonija, Nemčija, Litva in Luksemburg). V modelu GAINS se uporabljajo emisijski faktorji trdnih delcev, specifični za posamezno državo, pri katerih se predpostavlja, da je tudi za teh pet držav vključen delež emisij delcev, ki lahko kondenzirajo. Ta predpostavka je bila državam članicam sporočena med posvetovanji z njimi, ki jih je IIASA organiziral v začetku leta 2024.

(35)    V tretjih obetih za čist zrak so bili delci, ki lahko kondenzirajo, dosledno vključeni le v analizo občutljivosti.

(36)    To prikriva nekatere spremembe v stopnji skladnosti, ki se med državami članicami spreminja v različnih smereh. Vključeni so primeri, kjer vključitev visokih emisijskih faktorjev izboljša stopnjo skladnosti.

(37)    Člen 4(3), točka (d), direktive o nacionalnih obveznostih zmanjšanja emisij.

(38)    Pričakuje se, da bo cilj 25-odstotnega zmanjšanja dosežen med letoma 2040 in 2045.

(39)    Vplivi onesnaženosti zraka na zdravje presegajo umrljivost in vključujejo obolevnost. Ti vplivi so bili analizirani in denarno izraženi, da bi se ocenili gospodarski učinki in koristi manjše onesnaženosti zraka (glej oddelek 4.2).

(40)    Z uporabo enakega metodološkega pristopa kot v drugih obetih za čist zrak, ki so bili podlaga za določitev ciljev ničelnega onesnaževanja.

(41)    To je precej izrazita sprememba v primerjavi z ocenjenimi 50 000 smrtnimi primeri, ki jih je mogoče pripisati izpostavljenosti ozonu v tretjih obetih za čist zrak. To je posledica bolj razvitega in podrobnega pristopa k modeliranju, ki je bil uporabljen tukaj, kot je pojasnjeno v poročilu IIASA (2025).

(42)    Ocena vplivov na ekosistem temelji na isti metodologiji, kot je bila uporabljena v tretjih obetih za čist zrak, na podlagi iste zbirke podatkov o kritični obremenitvi, ki jo je pripravil Koordinacijski center za učinke Delovne skupine za učinke v okviru Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja (glej IIASA, 2025).

(43)    Ocenjeni kot površina v ekosistemih, na kateri usedline dušika presegajo kritične obremenitve.

(44)    Priloga III, del 2.

(45)    Različica dokumenta iz leta 2014 je na voljo tukaj: https://unece.org/DAM/env/documents/2012/EB/ECE_EB.AIR_120_ENG.pdf . Nova različica naj bi bila na voljo leta 2025.

(46)    Uredba (EU) 2024/1991 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. junija 2024 o obnovi narave in spremembi Uredbe (EU) 2022/869.

(47)    Za opis metodologije, na kateri temeljijo rezultati v tem oddelku, glej poročilo IIASA (2025).

(48)    Pri razponih se upošteva, ali je umrljivost ovrednotena kot izgubljena leta življenja ali kot statistična ocena življenjske dobe; vrednosti so izražene na leto v cenah iz leta 2015. Uporabljen je bil konservativen pristop, ki izključuje vplive NO2, kjer obstaja možnost dvojnega štetja učinkov v primerjavi s količinsko opredelitvijo učinkov PM2,5.

(49)    Ti vplivi se ocenjujejo le na podlagi izgube ekosistemskih storitev na območjih Natura 2000 zaradi evtrofikacije. Zato je skupna izguba ekosistemskih storitev podcenjena.

(50)    Te učinke je izračunalo Skupno raziskovalno središče Evropske komisije z uporabo modela JRC-GEM-E3 ( https://joint-research-centre.ec.europa.eu/gem-e3_en ). Za podrobnejše informacije glej oddelek 5.5 poročila IIASA (2025).

(51)    Dechezleprêtre, A., Rivers, N., in Stadler, B., The economic cost of air pollution: Evidence from Europe (Gospodarski stroški onesnaženosti zraka: dokazi iz Evrope), Delovni dokumenti Ekonomskega oddelka OECD, 2019 (OECD, 2019).

(52)    Podatki iz leta 2022 na podlagi pregledovalnika podatkov EEA o toplogrednih plinih (vključno s sektorjem rabe zemljišč).

(53)    Uredba (EU) 2024/1787 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2024 o zmanjšanju emisij metana v energetskem sektorju in spremembi Uredbe (EU) 2019/942.

(54)    V revidirani direktivi je ohranjena ciljna vrednost 120 μg/m3, vendar je število koledarskih dni, ko je ta vrednost lahko presežena, zmanjšano na 18 dni (prej 25 dni) v povprečju treh let.

(55)    Dele tega opisa je zagotovila koalicija za podnebje in čisti zrak .

(56)    Sposobnost odbijanja sončne svetlobe.

(57)     https://www.globalmethanepledge.org/ . Januarja 2025 je sodelovalo več kot 150 držav.

(58)    Glede na kratek čas, ki je na voljo za izvedbo blažitvenih ukrepov, so možnosti za dodatno blažitev do leta 2030 bolj omejene.

(59)    Podrobni rezultati o izvoru koncentracij delcev PM2,5 v državah članicah EU so na voljo v poročilu IIASA (2025). Čeprav se tudi druga onesnaževala zraka prenašajo čez meje, so bili v poročilu natančneje analizirani delci PM2,5, saj so odgovorni za največje vplive na zdravje.

(60)    Uspešnost spremljanja čezmejnih onesnaževal je mogoče znatno izboljšati z vesoljskimi podatki in storitvami EU, kot je Copernicusova storitev za spremljanje ozračja (CAMS).

(61)    Največ koristi od zmanjšanj onesnaževanja v sosednjih državah nečlanicah EU in manjših emisij iz mednarodnega ladijskega prometa (zlasti v primeru otokov) bi imele manjše in bolj izolirane države članice.

(62)

   Italija in Poljska.

(63)     https://documents.un.org/doc/undoc/gen/k24/008/31/pdf/k2400831.pdf .

(64)     https://aqmx.org/ .

(65)    Vključno s podporo EU, kot so instrument za tehnično podporo ( https://ec.europa.eu/info/funding-tenders/find-funding/eu-funding-programmes/technical-support-instrument/technical-support-instrument-tsi_en ) ter pobude za raziskave in inovacije, ki jih financira EU in so povezane s preprečevanjem in sanacijo onesnaženosti zraka ( https://research-and-innovation.ec.europa.eu/document/c9d4c0b5-f85e-4599-986d-e6b2438229fc_en ).

(66)    Glej SWD(2024) 63 final, del 1, oddelek 6.3.

(67)    Model kemičnega transporta, ki ga je razvil in ga vzdržuje Meteorološki sintetični center – zahod (MSC-W) Programa sodelovanja za spremljanje in oceno (EMEP); za splošen opis glej Simpson idr. (2012), https://doi.org/10.5194/acp-12-7825-2012 .

(68)     https://doi.org/10.1097/EE9.0000000000000314 .