(1)

Okvir Unije za reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij (v nadaljnjem besedilu: institucije) je bil vzpostavljen po svetovni finančni krizi v letih 2008–2009 in po mednarodni potrditvi „ključnih lastnosti učinkovitih shem za reševanje finančnih institucij (3)“ Odbora za finančno stabilnost. Okvir Unije za reševanje je sestavljen iz Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta (4) in Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Oba akta se uporabljata za institucije s sedežem v Uniji in za vse druge subjekte, ki spadajo v področje uporabe navedene direktive ali uredbe (v nadaljnjem besedilu: subjekti). Okvir Unije za reševanje je namenjen s predpisi skladnemu obravnavanju propadov institucij in subjektov z ohranjanjem kritičnih funkcij institucij ter subjektov ter preprečevanjem groženj za finančno stabilnost, ob hkratni zaščiti vlagateljev in javnih sredstev. Poleg tega je namen okvira Unije za reševanje spodbuditi razvoj notranjega bančnega trga z vzpostavitvijo usklajene ureditve za koordinirano reševanje čezmejnih kriz ter preprečevanjem izkrivljanja konkurence in tveganj neenake obravnave.

(2)

Okvir Unije za reševanje, kot se trenutno uporablja, več let po začetku izvajanja nekaterih od teh ciljev ne dosega, kot je bilo predvideno. Čeprav so institucije in subjekti dosegli znaten napredek pri rešljivosti in so v ta namen namenili znatna sredstva, zlasti s kopičenjem sposobnosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije ter financiranjem shem za financiranje reševanja, se okvir Unije za reševanje redko uporablja. Propadi nekaterih manjših in srednje velikih institucij in subjektov se namesto tega večinoma rešujejo z neusklajenimi nacionalnimi ukrepi. Žal se namesto varnostnih mrež, ki jih financira bančni sektor, vključno s shemami za financiranje reševanja , še vedno uporablja davkoplačevalski denar. Zdi se, da to stanje izhaja iz nezadostnih spodbud. Te neustrezne spodbude so posledica medsebojnega učinkovanja okvira Unije za reševanje in nacionalnih pravil, pri čemer se široka diskrecija pri oceni javnega interesa ne uporablja vedno na način, ki bi odražal, kako naj bi se uporabljal okvir Unije za reševanje. Hkrati se zaradi tveganj, da bi morali vlagatelji institucij, ki se financirajo z vlogami, kriti izgube, okvir Unije za reševanje ni veliko uporabljal za zagotovitev, da imajo te institucije pri reševanju dostop do zunanjega financiranja, zlasti če ni bilo drugih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov. In končno, zaradi manj strogih pravil o dostopu do financiranja zunaj postopkov reševanja kot pri reševanju je bila uporaba okvira Unije za reševanje manj zaželena kot druge rešitve, ki pogosto vključujejo uporabo davkoplačevalskega denarja namesto lastnih sredstev institucije in subjekta ali varnostnih mrež, ki jih financira bančni sektor. Ta položaj ustvarja tveganje razdrobljenosti, tveganja neoptimalnih izidov pri propadu institucij in subjektov, zlasti manjših in srednje velikih institucij in subjektov, ter oportunitetne stroške zaradi neporabljenih finančnih sredstev. Zato je treba zagotoviti učinkovitejšo in doslednejšo uporabo okvira Unije za reševanje ter zagotoviti, da se lahko uporablja, kadar ▌je to v javnem interesu, tudi za nekatere manjše in srednje velike institucije ▌.

(2a)

Cilj pregleda Direktive 2014/59/EU je bolje zaščititi denar davkoplačevalcev ter vzpostaviti nove sistemske mehanizme za institucije in subjekte, ki niso zajeti v obstoječem okviru za reševanje. Namen tega okvira je omejiti gospodarsko breme za družbo z zmanjšanjem skupnih stroškov, povezanih s propadom bank. Z uvedbo revidiranega okvira naj bi se bistveno zmanjšala poraba davkoplačevalskega denarja, da bi zagotovili pogostejšo in učinkovitejšo uporabo sheme za financiranja reševanja.

(3)

Intenzivnost in raven podrobnosti načrtovanja reševanja, potrebnega v zvezi s podrejenimi družbami, ki niso bile opredeljene kot subjekti v postopku reševanja, se razlikujeta glede na velikost in profil tveganja zadevnih institucij in subjektov, prisotnost kritičnih funkcij in strategijo reševanja skupine. Organi za reševanje bi zato morali imeti možnost, da te dejavnike upoštevajo pri opredelitvi ukrepov, ki jih je treba sprejeti v zvezi s takimi podrejenimi družbami, in po potrebi uporabijo poenostavljen pristop.

(3a)

Eden od glavnih ciljev te direktive o spremembah je uvesti posodobljen pristop, ki bi organom omogočil učinkovito obvladovanje morebitnega propada nekaterih bank ali skupine bank. Ta pristop bi moral spodbujati preglednost in predvidljivost, hkrati pa čim bolj zmanjšati negativne gospodarske posledice. Tak pristop je usklajen s splošnim načelom reševanja s sredstvi upnikov iz Direktive 2014/59/EU, hkrati pa ohranja praktično izvedljivost ukrepanja v primeru propada srednje velikih bank.

(4)

Institucija ali subjekt, ki je v postopku prenehanja v skladu z nacionalnim pravom, potem ko je bilo ugotovljeno, da propada ali bo verjetno propadel, in je organ za reševanje sklenil, da njegovo reševanje ni v javnem interesu, bo na koncu izstopil s trga. To pomeni, da načrt ukrepov, ki jih je treba sprejeti v primeru propada, ni potreben, ne glede na to, ali je pristojni organ zadevni instituciji ali subjektu že odvzel dovoljenje. Enako velja za preostali del institucije v postopku reševanja po prenosu sredstev, pravic in obveznosti v okviru strategije s prenosom. Zato je primerno določiti, da v teh primerih sprejetje načrtov reševanja ni potrebno.

(5)

Organi za reševanje lahko trenutno prepovejo nekatere razdelitve, kadar institucija ali subjekt ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku, kadar se obravnava skupaj z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (v nadaljnjem besedilu: MREL). Vendar se lahko od institucije ali subjekta v nekaterih primerih zahteva, da izpolni MREL na drugačni podlagi od tiste, na kateri mora ta institucija ali subjekt izpolnjevati zahtevo po skupnem blažilniku. Ta položaj ustvarja negotovost glede pogojev za izvajanje pooblastil organov za reševanje za prepoved razdelitev in za izračun maksimalnega zneska za razdelitev, povezanega z MREL. Zato bi bilo treba določiti, da bi morali v teh primerih organi za reševanje pooblastilo za prepoved nekaterih razdelitev izvajati na podlagi ocene zahteve po skupnem blažilniku, ki izhaja iz Delegirane uredbe Komisije (EU) 2021/1118 (6). Za zagotovitev preglednosti in pravne varnosti bi morali organi za reševanje o ocenjeni zahtevi po skupnem blažilniku obvestiti institucijo ali subjekt, ki bi moral nato javno razkriti to ocenjeno zahtevo po skupnem blažilniku.

(6)

Ukrepi za zgodnje posredovanje so bili zasnovani, da bi pristojnim organom omogočili, da ustavijo slabšanje finančnega in gospodarskega položaja institucije ali subjekta ter, kolikor je mogoče, zmanjšajo tveganje morebitnega reševanja in njegov učinek. Vendar so bili ukrepi za zgodnje posredovanje zaradi pomanjkanja gotovosti glede sprožilcev za njihovo uporabo in delnega prekrivanja z nadzorniškimi ukrepi redko uporabljeni. Pogoje za uporabo teh ukrepov za zgodnje posredovanje bi bilo zato treba poenostaviti in podrobneje opredeliti. Za odpravo negotovosti glede pogojev in časovnega okvira za razrešitev upravljalnega organa in imenovanje začasnih upraviteljev bi bilo treba te ukrepe izrecno opredeliti kot ukrepe za zgodnje posredovanje, za njihovo uporabo pa bi morali veljati isti sprožilci. Hkrati bi bilo treba od pristojnih organov zahtevati, da ustrezne ukrepe za obravnavanje posebnih primerov izberejo v skladu z načelom sorazmernosti. Da bi pristojni organi lahko upoštevali tveganja izgube ugleda ali tveganja, povezana s pranjem denarja ali informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, bi morali ocenjevati pogoje za uporabo ukrepov za zgodnje posredovanje ne le na podlagi kvantitativnih kazalnikov, kot so kapitalske ali likvidnostne zahteve, raven finančnega vzvoda, nedonosna posojila ali koncentracija izpostavljenosti, temveč tudi na podlagi kvalitativnih sprožilcev.

(7)

Za povečanje pravne varnosti bi bilo treba črtati ukrepe za zgodnje posredovanje iz Direktive 2014/59/EU, ki se prekrivajo z obstoječimi pooblastili na podlagi bonitetnega okvira iz Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7) ter Direktive (EU) 2019/2034 Evropskega parlamenta in Sveta (8). Poleg tega je treba zagotoviti, da se organi za reševanje lahko pripravijo na morebitno reševanje institucije ali subjekta. Zato bi moral pristojni organ dovolj zgodaj obvestiti organe za reševanje o poslabšanju finančnega položaja institucije ali subjekta, organi za reševanje pa bi morali imeti potrebna pooblastila za izvajanje pripravljalnih ukrepov. Pomembno je, da za čim hitrejši odziv organov za reševanje na poslabšanje položaja institucije ali subjekta predhodna uporaba ukrepov za zgodnje posredovanje ne bi smela biti pogoj, da organ za reševanje sprejme ukrepe za trženje institucije ali subjekta ali zahteva informacije za posodobitev načrta reševanja in pripravo vrednotenja. Za zagotovitev doslednega, usklajenega, učinkovitega in pravočasnega odziva na poslabšanje finančnega položaja institucije ali subjekta ter za ustrezno pripravo na morebitno reševanje je treba okrepiti sodelovanje in usklajevanje med pristojnimi organi in organi za reševanje. Takoj ko institucija ali subjekt izpolni pogoje za uporabo ukrepov za zgodnje posredovanje, bi morali pristojni organi in organi za reševanje povečati izmenjavo informacij, vključno z začasnimi informacijami, ter skupaj spremljati finančni položaj institucije ali subjekta.

(8)

Zagotoviti je treba pravočasno ukrepanje in zgodnje usklajevanje med pristojnim organom in organom za reševanje, kadar institucija ali subjekt še vedno deluje, vendar obstaja pomembno tveganje, da bo institucija ali subjekt propadel. Zato bi moral pristojni organ o takem tveganju čim prej uradno obvestiti organ za reševanje. To uradno obvestilo bi moralo vsebovati razloge za oceno pristojnega organa in pregled alternativnih ukrepov zasebnega sektorja, nadzorniških ukrepov ali ukrepov za zgodnje posredovanje, ki so na voljo za preprečitev propada institucije ali subjekta v razumnem roku. Takšno zgodnje uradno obveščanje ne bi smelo posegati v postopke za ugotavljanje, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje. Predhodno uradno obvestilo pristojnega organa organu za reševanje o pomembnem tveganju propada ali verjetnega propada institucije ali subjekta ne bi smelo biti pogoj za naknadno ugotovitev, da institucija ali subjekt dejansko propada ali bo verjetno propadel. Poleg tega, če se pozneje oceni, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, in če v razumnem roku ni drugih rešitev za preprečitev takega propada, mora organ za reševanje sprejeti odločitev o tem, ali bo sprejel ukrep za reševanje. V takem primeru je lahko pravočasnost odločitve o uporabi ukrepa za reševanje za institucijo ali subjekt bistvena za uspešno izvajanje strategije reševanja, zlasti ker lahko zgodnje posredovanje v instituciji ali subjektu prispeva k zagotavljanju zadostne ravni sposobnosti pokrivanja izgub in likvidnosti za izvajanje te strategije. Zato je primerno, da se organu za reševanje omogoči, da v tesnem sodelovanju s pristojnim organom oceni razumen časovni okvir za izvedbo alternativnih ukrepov za preprečitev propada institucije ali subjekta. Pri izvajanju te ocene bi bilo treba upoštevati tudi potrebo po ohranitvi zmožnosti organa za reševanje in zadevnega subjekta, da učinkovito izvajata strategijo reševanja, kadar je to na koncu potrebno, vendar to ne bi smelo preprečiti sprejetja alternativnih ukrepov. Zlasti predvideni časovni okvir za alternativne ukrepe bi moral biti takšen, da ne bi ogrozil učinkovitosti morebitnega izvajanja strategije reševanja. Za zagotovitev pravočasnega izida in da bi se organ za reševanje lahko ustrezno pripravil na morebitno reševanje institucije ali subjekta, bi se morala organ za reševanje in pristojni organ redno sestajati, organ za reševanje pa bi se moral o pogostosti teh sestankov odločiti ob upoštevanju okoliščin primera.

(9)

Okvir za reševanje naj bi se uporabljal za potencialno katero koli institucijo ali subjekt, ne glede na velikost in poslovni model, če instrumenti, ki so na voljo v skladu z nacionalno zakonodajo, ne zadoščajo za obvladovanje njenega oziroma njegovega propada. Za zagotovitev takega rezultata bi bilo treba določiti merila za uporabo ocene javnega interesa za propadajočo institucijo ali subjekt. V zvezi s tem je treba pojasniti, da se lahko glede na posebne okoliščine nekatere funkcije institucije ali subjekta štejejo za kritične, tudi če bi njihova ukinitev ▌na regionalni ravni vplivala na finančno stabilnost ali kritične storitve , zlasti kadar je nadomestljivost ključnih funkcij odvisna od upoštevnega geografskega trga .

(9a)

Da bi ocena učinka na regionalni ravni lahko temeljila na podatkih, ki so dosledno na voljo po vsej Uniji, bi bilo treba regionalno raven razumeti v povezavi s teritorialnimi enotami na ravni 1 ali 2 skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot (raven NUTS 1 ali 2) v smislu Uredbe (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(10)

Pri oceni, ali je reševanje institucije ali subjekta v javnem interesu, bi bilo treba upoštevati, da so vlagatelji bolje zaščiteni, kadar se sredstva sistema jamstva za vloge uporabljajo učinkoviteje in so njegove izgube čim manjše. Zato bi bilo treba pri oceni javnega interesa šteti, da se cilj reševanja glede zaščite vlagateljev bolje doseže pri reševanju, če bi bila odločitev za insolventnost dražja za sistem jamstva za vloge.

(10a)

Če so nacionalni okviri za insolventnost in reševanje učinkoviti pri doseganju ciljev okvira v enakem obsegu, bi bilo treba dati prednost možnosti, ki zmanjšuje tveganje za davkoplačevalce in gospodarstvo. Ta pristop zagotavlja preudarno in odgovorno ukrepanje, usklajeno s krovnim ciljem varovanja interesov davkoplačevalcev in širše gospodarske stabilnosti.

(11)

Ocena, ali je reševanje institucije ali subjekta v javnem interesu, bi morala v največji možni meri odražati tudi razliko med financiranjem, zagotovljenim prek varnostnih mrež, ki jih financira sektor (sheme za financiranje reševanja ali sistemi jamstva za vloge), in financiranjem, ki ga države članice zagotovijo iz davkoplačevalskega denarja. Financiranje, ki ga zagotovijo države članice, pomeni večjo nevarnost moralnega tveganja in manjšo spodbudo za tržno disciplino. Zato bi morali organi za reševanje pri ocenjevanju cilja zmanjšanja odvisnosti od izredne javnofinančne pomoči financiranje prek shem za financiranje reševanja ali sistema jamstva za vloge obravnavati kot bolj zaželeno , financiranje z enakim zneskom sredstev iz proračuna držav članic pa bi bilo treba kot možnost upoštevati le v izrednih okoliščinah .

(11a)

Izredno finančno podporo institucijam in subjektom, ki se financira z denarjem davkoplačevalcev, bi bilo treba, če sploh, dodeliti samo za odpravo resne motnje v gospodarstvu, ki je izjemne in sistemske narave, saj močno obremenjuje javne finance in izkrivlja enake konkurenčne pogoje na notranjem trgu.

(12)

Za zagotovitev, da se cilji reševanja dosežejo na najučinkovitejši način, bi moral biti rezultat ocene javnega interesa negativen le, kadar bi prenehanje propadajoče institucije ali subjekta z običajnimi insolvenčnimi postopki cilje reševanja doseglo učinkoviteje in ne le v enakem obsegu kot reševanje.

(12a)

Pri izbiri med reševanjem in likvidacijo bi bilo treba dati prednost možnosti z nižjimi skupnimi stroški. Pri tej oceni bi bilo treba upoštevati različne stroške – vključno s tistimi, povezanimi z izplačili vlog v okviru sistemov jamstva za vloge –, kot je čas, potreben za povrnitev sredstev, in izpad dohodka med postopkom. V primerih, ko imata tako reševanje kot likvidacija podobne stroške, je treba dati prednost možnosti, ki je manj tvegana za gospodarstvo, vključno z javnimi financami in vplivom na stabilnost gospodarstva.

(13)

Če se za propadajočo institucijo ali subjekt ne začne postopek reševanja, bi moral prenehati skladno s postopki, ki so na voljo v skladu z nacionalnim pravom. Takšni postopki se lahko med državami članicami zelo razlikujejo. Čeprav je primerno, da se omogoči zadostna prožnost za uporabo obstoječih nacionalnih postopkov, bi bilo treba pojasniti nekatere vidike za zagotovitev, da zadevne institucije ali subjekti izstopijo s trga.

(14)

Zagotoviti bi bilo treba, da zadevni nacionalni upravni ali sodni organ hitro začne postopek v skladu z nacionalnim pravom, kadar se šteje, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel in se zanj ni začel postopek reševanja. Kadar je v skladu z nacionalnim pravom na voljo prostovoljna likvidacija institucije ali subjekta na podlagi odločitve delničarjev, bi morala taka možnost ostati na voljo. Vendar bi bilo treba zagotoviti, da zadevni nacionalni upravni ali sodni organ ukrepa, če se delničarji ne odzovejo hitro.

(15)

Določiti bi bilo treba tudi, da je končni izid takih postopkov izstop propadajoče institucije ali subjekta s trga ali prenehanje bančnih dejavnosti. Glede na nacionalno pravo je ta cilj mogoče doseči na različne načine, ki lahko vključujejo prodajo institucije ali subjekta ali posameznih delov, prodajo določenih sredstev ali obveznosti, postopno prenehanje institucije ali subjekta ali prenehanje bančnih dejavnosti, vključno s plačili in sprejemanjem vlog, z namenom postopne prodaje sredstev za poplačilo prizadetih upnikov. Vendar bi bilo treba za večjo predvidljivost postopkov do tega izida priti v razumnem roku.

(16)

Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni, da instituciji ali subjektu odvzamejo dovoljenje zgolj na podlagi dejstva, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel in se zanj ni začel postopek reševanja. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da odvzamejo dovoljenje za podporo cilju prenehanja institucije ali subjekta v skladu z nacionalnim pravom, zlasti v primerih, ko postopkov, razpoložljivih v skladu z nacionalnim pravom, ni mogoče začeti v trenutku, ko se ugotovi, da institucija ali subjekt propada ali bo verjetno propadel, vključno s primeri, ko institucija ali subjekt glede na bilanco stanja še ni insolventen. Za nadaljnje omogočanje, da se lahko doseže cilj prenehanja institucije ali subjekta, bi morale države članice zagotoviti, da je odvzem dovoljenja s strani pristojnega organa tudi vključen med možne pogoje za začetek vsaj enega od postopkov, ki so na voljo v skladu z nacionalnim pravom in se uporabljajo za institucije ali subjekte, ki propadajo ali bodo verjetno propadli, vendar se zanje ni začel postopek reševanja.

(17)

Glede na izkušnje, pridobljene pri izvajanju Direktive 2014/59/EU, Uredbe (EU) št. 806/2014 in Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10), je treba podrobneje opredeliti pogoje, pod katerimi se lahko izjemoma odobrijo preventivni previdnostni ukrepi, ki se štejejo za izredno javnofinančno pomoč. Da bi čim bolj zmanjšali izkrivljanje konkurence, ki izhaja iz razlik v naravi sistemov jamstva za vloge v Uniji, bi bilo treba posredovanja sistemov jamstva za vloge v okviru preventivnih ukrepov v skladu z Direktivo 2014/49/EU, ki se štejejo za izredno javnofinančno pomoč, izjemoma dovoliti, kadar upravičena institucija ali subjekt ne izpolnjuje nobenega od pogojev, da bi se lahko štelo, da propada ali bo verjetno propadel. Zagotoviti bi bilo treba, da se previdnostni ukrepi sprejmejo dovolj zgodaj. Podlaga, na kateri Evropska centralna banka (ECB) oceni, ali je institucija ali subjekt solventen za namene preventivne dokapitalizacije, je trenutno v prihodnost usmerjena ocena za naslednjih 12 mesecev o tem, ali lahko institucija ali subjekt izpolnjuje kapitalske zahteve iz Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (11) ali Uredbe (EU) 2019/2033 Evropskega parlamenta in Sveta (12) ter dodatno kapitalsko zahtevo iz Direktive 2013/36/EU ali Direktive (EU) 2019/2034. Ta pristop bi bilo treba vključiti v Direktivo 2014/59/EU. Poleg tega se lahko ukrepi za zagotavljanje pomoči za oslabljena sredstva, vključno z nosilci upravljanja sredstev ali shemami jamstva za sredstva, izkažejo za uspešne in učinkovite pri odpravljanju vzrokov za morebitne finančne težave, s katerimi se soočajo institucije in subjekti, ter preprečevanju njihovega propada, zato bi lahko predstavljali ustrezne previdnostne ukrepe. Zato bi bilo treba določiti, da so lahko takšni previdnostni ukrepi v obliki ukrepov za oslabljena sredstva.

(18)

Da bi ohranili tržno disciplino, zaščitili javna sredstva in preprečili izkrivljanje konkurence, bi morali previdnostni ukrepi ostati izjema in se uporabljati le za obravnavanje resnih motenj na trgu ali za ohranjanje finančne stabilnosti , zlasti v primeru sistemske krize . Poleg tega se previdnostni ukrepi ne bi smeli uporabljati za obravnavanje nastalih ali verjetnih izgub. Najzanesljivejši instrument za ugotavljanje nastalih ali verjetnih izgub je pregled kakovosti sredstev, ki ga opravijo ECB, Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (13), ali pristojni nacionalni organi. Pristojni organi bi morali uporabiti tak pregled za opredelitev nastalih ali verjetnih izgub, kadar se lahko izvede v razumnem časovnem okviru. Kadar to ni mogoče, bi morali pristojni organi, po potrebi na podlagi inšpekcijskih pregledov na kraju samem, čim bolj zanesljivo opredeliti nastale ali verjetne izgube, kolikor dopuščajo trenutne okoliščine.

(19)

Cilj preventivne dokapitalizacije je podpreti institucije in subjekte, sposobne uspešnega poslovanja, za katere je bilo ugotovljeno, da bodo v bližnji prihodnosti verjetno naleteli na začasne težave, in preprečiti, da bi se njihov položaj še poslabšal. Da se prepreči dodeljevanje javnih subvencij podjetjem, ki so ob odobritvi pomoči že nedobičkonosna, previdnostni ukrepi, odobreni v obliki pridobitve kapitalskih instrumentov ali ukrepov za oslabljena sredstva, ne bi smeli presegati zneska, potrebnega za kritje kapitalskih primanjkljajev, določenih v neugodnem scenariju stresnega testa ali enakovrednega postopka. Za zagotovitev, da javno financiranje na koncu preneha, bi morali biti tudi ti previdnostni ukrepi časovno omejeni in vsebovati jasen časovni okvir za njihovo prenehanje ( v nadaljnjem besedilu: strategija za izstop iz podpornega ukrepa ). Trajni instrumenti, vključno z navadnim lastniškim temeljnim kapitalom, bi se morali uporabljati le v izjemnih okoliščinah, zanje pa bi morale veljati nekatere količinske omejitve, saj po svoji naravi niso primerni za izpolnjevanje pogoja glede začasnosti.

(20)

Previdnostni ukrepi bi morali biti omejeni na znesek, ki bi ga institucija ali subjekt potrebovala za ohranitev solventnosti v primeru neugodnega scenarija, kot je določen v stresnem testu ali enakovrednem postopku. V primeru previdnostnih ukrepov v obliki ukrepov za oslabljena sredstva bi morala imeti institucija ali subjekt prejemnik možnost, da navedeni znesek uporabi za kritje izgub iz prenesenih sredstev ali v kombinaciji s pridobitvijo kapitalskih instrumentov, če skupni znesek ugotovljenega primanjkljaja ni presežen. Zagotoviti je treba tudi, da so takšni previdnostni ukrepi v obliki ukrepov za oslabljena sredstva skladni z obstoječimi pravili o državni pomoči in dobrimi praksami, da ponovno vzpostavijo dolgoročno sposobnost uspešnega poslovanja institucije ali subjekta, da je državna pomoč omejena na najmanjšo potrebno in da se prepreči izkrivljanje konkurence. Zato bi morali zadevni organi v primeru previdnostnih ukrepov v obliki ukrepov za oslabljena sredstva upoštevati posebne smernice, vključno z načrtom za ustanovitev družb za upravljanje (14) in sporočilom o reševanju vprašanja nedonosnih posojil (15). Za te previdnostne ukrepe v obliki ukrepov za oslabljena sredstva bi moral vedno veljati prevladujoči pogoj glede začasnosti. Pričakuje se, da bodo javna jamstva, odobrena za določeno obdobje v zvezi z oslabljenimi sredstvi zadevne institucije ali subjekta, zagotovila boljše izpolnjevanje pogoja začasnosti kot prenosi takih sredstev na javno podprt subjekt. Za zagotovitev , da institucije, ki prejemajo podporo, izpolnjujejo pogoje podpornega ukrepa, bi morali pristojni organi od institucij, ki niso izpolnile svojih obveznosti, zahtevati načrt popravnih ukrepov. Če pristojni organ meni, da z ukrepi iz načrta popravnih ukrepov ni mogoče zagotoviti dolgoročne sposobnosti uspešnega poslovanja institucije, ali če institucija ni izpolnila načrta popravnih ukrepov, bi morali zadevni organi v skladu s členom 32 Direktive 2014/59/EU oceniti, ali institucija propada ali bo verjetno propadla .

(21)

Da bi zajeli pomembne kršitve bonitetnih zahtev, je treba podrobneje določiti pogoje za ugotavljanje, ali holdingi propadajo ali bodo verjetno propadli. Kršitev navedenih zahtev s strani holdinga bi morala biti pomembna, kadar sta vrsta in obseg take kršitve primerljiva s kršitvijo, ki bi, če bi jo storila kreditna institucija, upravičila odvzem dovoljenja s strani pristojnega organa v skladu s členom 18 Direktive 2013/36/EU.

(22)

Države članice imajo lahko v skladu z nacionalno zakonodajo pooblastila za začasno ustavitev obveznosti plačila ali izročitve, ki lahko vključujejo upravičene vloge. Kadar začasna ustavitev obveznosti plačila ali izročitve ni neposredno povezana s finančnim položajem kreditne institucije, vloge mora niso nerazpoložljive za namene Direktive 2014/49/EU. Zato vlagatelji morda dlje časa ne morejo dostopati do svojih vlog. Da bi ohranili zaupanje vlagateljev in zaupanje v bančni sektor ter ohranili finančno stabilnost, bi morale države članice zagotoviti, da imajo vlagatelji dostop do ustreznega dnevnega zneska iz svojih vlog, zlasti za kritje življenjskih stroškov, če bi bile njihove vloge nedostopne zaradi začasne ustavitve plačil iz drugih razlogov, ki ne vodijo do izplačila vlagateljem. Tak postopek bi moral ostati izjema, države članice pa bi morale zagotoviti, da imajo vlagatelji dostop do ustreznih dnevnih zneskov.

(23)

Za povečanje pravne varnosti in glede na morebiten pomen obveznosti, ki bi lahko nastale zaradi prihodnjih negotovih dogodkov, vključno z izidom sodnih postopkov, ki v času reševanja še niso zaključeni, je treba določiti obravnavo teh obveznosti za namene uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. V zvezi s tem bi morala biti vodilna načela tista, ki jih določajo računovodska pravila, in sicer zlasti računovodska pravila iz Mednarodnega računovodskega standarda 37, sprejetega z Uredbo Komisije (ES) št. 1126/2008 (16). Organi za reševanje bi morali na tej podlagi razlikovati med rezervacijami in pogojnimi obveznostmi. Rezervacije so obveznosti, ki se nanašajo na verjeten odliv sredstev in jih je mogoče zanesljivo oceniti. Pogojne obveznosti se ne pripoznajo kot računovodske obveznosti, ker se nanašajo na obvezo, ki je v času ocene ni mogoče šteti za verjetno ali je ni mogoče zanesljivo oceniti.

(24)

Ker so rezervacije računovodske obveznosti, bi bilo treba določiti, da se take rezervacije obravnavajo enako kot druge obveznosti. Take rezervacije bi morale biti primerne za reševanje s sredstvi upnikov, razen če izpolnjujejo eno od posebnih meril za izključitev iz področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. Glede na morebitno pomembnost navedenih rezervacij pri reševanju in za zagotovitev gotovosti pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov bi bilo treba določiti, da so rezervacije del obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, in da se zato zanje uporablja ta instrument. Zagotoviti bi bilo treba tudi, da se po uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov te obveznosti in vse obveznosti ali terjatve, ki izhajajo iz njih, obravnavajo kot poravnane za vse namene. To je zlasti pomembno za obveznosti in obveze, ki izhajajo iz tožb proti instituciji v postopku reševanja.

(25)

V skladu z računovodskimi načeli pogojnih obveznosti ni mogoče pripoznati kot obveznosti in jih zato ni mogoče uporabiti za instrument za reševanje s sredstvi upnikov. Vendar je treba zagotoviti, da pogojna obveznost, ki bi nastala zaradi dogodka, ki je malo verjeten ali ga v času reševanja ni mogoče zanesljivo oceniti, ne zmanjša učinkovitosti strategije reševanja in zlasti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. Za dosego tega cilja bi moral cenilec pri vrednotenju za namene reševanja oceniti pogojne obveznosti, ki so vključene v bilanco stanja institucije v postopku reševanja, in po svojih najboljših sposobnostih količinsko opredeliti potencialno vrednost teh obveznosti. Za zagotovitev, da lahko institucija ali subjekt po postopku reševanja ustrezno dolgo ohrani zadostno zaupanje trga, bi moral cenilec to potencialno vrednost upoštevati pri določitvi zneska, v višini katerega je treba odpisati ali konvertirati obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, da se ponovno vzpostavijo kapitalski količniki institucije v postopku reševanja. Organ za reševanje bi moral zlasti uporabiti svoja pooblastila za konverzijo za obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, v obsegu, ki je potreben za zagotovitev, da dokapitalizacija institucije v postopku reševanja zadostuje za kritje morebitnih izgub, ki bi lahko nastale zaradi obveznosti, ki lahko nastane zaradi malo verjetnega dogodka. Organ za reševanje bi moral pri ocenjevanju zneska, ki ga je treba odpisati ali konvertirati, skrbno upoštevati učinek potencialne izgube na institucijo v postopku reševanja na podlagi več dejavnikov, vključno z verjetnostjo, da se bo dogodek uresničil, časovnim okvirom za njegovo uresničitev in zneskom pogojne obveznosti.

(26)

V nekaterih okoliščinah lahko organi za reševanje po tem, ko shema za financiranje reševanja zagotovi prispevek v višini največ 5 % celotnih obveznosti institucije ali subjekta, vključno s kapitalom, uporabijo dodatne vire financiranja za nadaljnjo podporo svojemu ukrepu za reševanje. Jasneje bi bilo treba določiti, v katerih okoliščinah lahko shema za financiranje reševanja zagotovi dodatno podporo, kadar so bile vse obveznosti s prednostno razvrstitvijo, nižjo od vlog, ki niso obvezno ali diskrecijsko izključene iz reševanja s sredstvi upnikov, v celoti odpisane ali konvertirane.

(27)

Z Uredbo (EU) 2019/876 Evropskega parlamenta in Sveta (17), Uredbo (EU) 2019/877 Evropskega parlamenta in Sveta (18) ter Direktivo (EU) 2019/879 Evropskega parlamenta in Sveta (19) je bil v Uniji uveden mednarodni „standard o skupni sposobnosti pokrivanja izgub (TLAC)“, ki ga je 9. novembra 2015 objavil Odbor za finančno stabilnost (v nadaljnjem besedilu: standard TLAC) za globalne sistemsko pomembne banke, ki se v pravu Unije imenujejo globalne sistemsko pomembne institucije (v nadaljnjem besedilu: GSPI). Uredba (EU) 2019/877 in Direktiva (EU) 2019/879 sta prav tako spremenili MREL iz Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. 806/2014. Določbe Direktive 2014/59/EU o MREL je treba uskladiti z izvajanjem standarda TLAC za GSPI v zvezi z nekaterimi obveznostmi, ki bi se lahko uporabile za izpolnitev dela MREL, ki bi ga bilo treba izpolniti s kapitalom in drugimi podrejenimi obveznostmi. Zlasti bi bilo treba obveznosti, ki so uvrščene pari passu nekaterim izključenim obveznostim, vključiti v kapital in podrejene kvalificirane instrumente subjektov v postopku reševanja, kadar znesek teh izključenih obveznosti v bilanci stanja subjekta v postopku reševanja ne presega 5 % zneska kapitala in kvalificiranih obveznosti subjekta v postopku reševanja in ta vključitev ne bi povzročila tveganj, povezanih z načelom „noben upnik ne sme biti na slabšem“.

(28)

Pravila za določitev MREL so večinoma osredotočena na določitev ustrezne ravni MREL ob predpostavki, da je instrument za reševanje s sredstvi upnikov prednostna strategija reševanja. Vendar Direktiva 2014/59/EU organom za reševanje omogoča uporabo drugih instrumentov za reševanje, in sicer tistih, ki temeljijo na prenosu poslovanja institucije v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo. Zato bi bilo treba določiti, da bi morali organi za reševanje, če je v načrtu reševanja predvidena uporaba instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije▌ neodvisno ali v kombinaciji z drugimi instrumenti za reševanje , določiti raven MREL za zadevni subjekt v postopku reševanja na podlagi posebnosti teh instrumentov za reševanje ter različnih potreb v zvez s kritjem izgub in dokapitalizacijo, ki jih ti instrumenti vključujejo.

(29)

Raven MREL za subjekte v postopku reševanja je vsota zneska izgub, pričakovanih v postopku reševanja, in zneska za dokapitalizacijo, ki subjektu v postopku reševanja omogoča, da še naprej izpolnjuje pogoje za dovoljenje in da lahko v ustreznem obdobju opravlja svoje dejavnosti. Nekatere prednostne strategije reševanja, zlasti instrument prodaje poslovanja, vključujejo prenos sredstev, pravic in obveznosti na prejemnika▌. V teh primerih cilji elementa dokapitalizacije morda ne bodo veljali v enakem obsegu, saj organu za reševanje ne bo treba zagotoviti, da subjekt v postopku reševanja po ukrepu za reševanje ponovno zagotovi izpolnjevanje kapitalskih zahtev. Kljub temu se pričakuje, da bodo izgube v takih primerih presegle kapitalske zahteve subjekta v postopku reševanja. Zato je primerno določiti, da raven MREL navedenih subjektov v postopku reševanja še naprej vključuje znesek dokapitalizacije, ki se prilagodi sorazmerno s strategijo reševanja.

(30)

Če strategija reševanja predvideva uporabo instrumentov za reševanje, ki niso izključno instrumenti za reševanje s sredstvi upnikov, bodo potrebe po dokapitalizaciji zadevnega subjekta po reševanju na splošno manjše kot v primeru reševanja delujoče banke s sredstvi upnikov. V takem primeru bi bilo treba pri kalibraciji MREL ta vidik upoštevati pri ocenjevanju zahteve glede dokapitalizacije. Zato bi morali organi za reševanje pri prilagoditvi ravni MREL za subjekte v postopku reševanja, katerih načrt reševanja predvideva instrument prodaje poslovanja ali instrument premostitvene institucije▌, ki se uporablja neodvisno ali v kombinaciji z drugimi instrumenti za reševanje , upoštevati značilnosti teh instrumentov, vključno s pričakovanimi parametri prenosa na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo, vrstami instrumentov, ki se bodo prenesli, pričakovano vrednostjo in tržljivostjo teh instrumentov ter zasnovo prednostne strategije reševanja, vključno z dopolnilno uporabo instrumenta izločitve sredstev. Ker mora organ za reševanje za vsak primer reševanja posebej odločiti o morebitni uporabi sredstev iz sistema jamstva za vloge in ker take odločitve ni mogoče zanesljivo domnevati vnaprej, organi za reševanje pri kalibraciji ravni MREL ne bi smeli upoštevati morebitnega prispevka sistema jamstva za vloge pri reševanju.

▌

(32)

Okvir za reševanje in okvir o zlorabi trga vplivata drug na drugega. Čeprav bi se lahko ukrepi, sprejeti pri pripravi reševanja, šteli za notranje informacije v skladu z Uredbo (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (20), bi lahko njihovo predčasno razkritje ogrozilo postopek reševanja. Institucije v postopku reševanja lahko sprejmejo ukrepe za obravnavo tega vprašanja tako, da zahtevajo odložitev razkritja notranjih informacij v skladu s členom 17(5) Uredbe (EU) št. 596/2014. Vendar v času priprav na reševanje morda ne bodo vedno zagotovljene prave spodbude, da bi lahko institucija v postopku reševanja dala pobudo za tako zahtevo. Da bi se izognili takim situacijam, bi morali imeti organi za reševanje pooblastilo, da v imenu institucije v postopku reševanja neposredno zahtevajo odložitev razkritja notranjih informacij v skladu s členom 17(5) Uredbe (EU) št. 596/2014.

(33)

Za lažje načrtovanje reševanja, oceno rešljivosti in izvajanje pooblastila za obravnavanje ali odpravljanje ovir za rešljivost ter za spodbujanje izmenjave informacij bi moral organ za reševanje institucije s pomembnimi podružnicami v drugih državah članicah ustanoviti kolegij za reševanje in mu predsedovati.

(34)

Po začetnem obdobju za kopičenje finančnih sredstev shem za financiranje reševanja iz člena 102(1) Direktive 2014/59/EU se lahko njihova razpoložljiva finančna sredstva nekoliko znižajo pod ciljno raven, zlasti zaradi povečanja kritih vlog. Znesek predhodnih prispevkov, ki se bodo verjetno zahtevali v teh okoliščinah, bo torej verjetno majhen. Zato je mogoče, da znesek takih predhodnih prispevkov v nekaterih letih ne bo več sorazmeren s stroški pobiranja teh prispevkov. Organi za reševanje bi zato morali imeti možnost, da pobiranje predhodnih prispevkov odložijo za največ tri leta , dokler znesek, ki ga je treba pobrati, ne doseže zneska, ki je sorazmeren s stroški postopka pobiranja, pod pogojem, da tak odlog ne vpliva bistveno na zmožnost organov za reševanje, da uporabijo sheme za financiranje reševanja.

(35)

Nepreklicne zaveze za plačilo so ena od sestavin razpoložljivih finančnih sredstev shem za financiranje reševanja. Zato je treba določiti okoliščine, v katerih se lahko te zaveze za plačilo zahtevajo, in postopek, ki se uporablja ob prenehanju zavez v primeru, da za institucijo ali subjekt ne velja več obveznost plačevanja prispevkov v shemo za financiranje reševanja. Poleg tega bi morali za zagotovitev večje preglednosti in gotovosti v zvezi z deležem nepreklicnih zavez za plačilo v skupnem znesku predhodnih prispevkov, ki jih je treba zbrati, organi za reševanje tak delež določiti vsako leto ob upoštevanju veljavnih omejitev.

(36)

Najvišji letni znesek izrednih naknadnih prispevkov v sheme za financiranje reševanja, ki se lahko zahtevajo, je trenutno omejen na trikratni znesek predhodnih prispevkov. Po začetnem obdobju za kopičenje finančnih sredstev iz člena 102(1) Direktive 2014/59/EU bodo taki predhodni prispevki v okoliščinah, ki niso povezane z uporabo shem za financiranje reševanja, odvisni le od sprememb ravni kritih vlog in bodo zato verjetno postali majhni. Določitev najvišjega zneska izrednih naknadnih prispevkov na podlagi predhodnih prispevkov bi lahko imela za posledico drastično omejitev zmožnosti shem za financiranje reševanja za zbiranje naknadnih prispevkov, s čimer bi se zmanjšala njihova zmožnost ukrepanja. Da bi se temu izognili, bi bilo treba določiti drugačno omejitev, najvišji znesek izrednih naknadnih prispevkov, ki se lahko zahtevajo, pa bi bilo treba določiti na tri osmine ciljne ravni zadevne sheme za financiranje reševanja.

(37)

Z Direktivo 2014/59/EU je bila razvrstitev vlog v skladu z nacionalno zakonodajo, ki ureja običajne insolvenčne postopke, delno usklajena. Navedena pravila so določala tristopenjsko razvrstitev vlog, pri čemer so bile krite vloge razvrščene najvišje, sledile pa so upravičene vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij nad ravnjo kritja. Preostale vloge, tj. vloge velikih podjetij, ki presegajo raven kritja, in vloge, ki niso upravičene do izplačila iz sistema jamstva za vloge, so morale imeti nižjo prednostno razvrstitev, njihova razvrstitev pa sicer ni bila usklajena. In končno, terjatve sistemov jamstva za vloge so imele enako prednostno razvrstitev kot krite vloge. Vendar se to ni izkazalo za optimalno rešitev za zaščito vlagateljev. Delna uskladitev je povzročila razlike v obravnavi preostalih vlagateljev v državah članicah, zlasti ker se vse več držav članic odloča, da bodo zakonito prednostno obravnavo omogočile tudi preostalim vlogam. Te razlike so povzročile tudi težave pri določanju hipotetičnega scenarija insolventnosti za čezmejne skupine med vrednotenjem za namene reševanja. Poleg tega bi lahko tristopenjska razvrstitev terjatev vlagateljev povzročila težave v zvezi z upoštevanjem načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“, zlasti kadar so bile vloge, katerih prednostna razvrstitev ni bila usklajena v skladu z Direktivo 2014/59/EU, razvrščene na isto raven kot nadrejene terjatve. Nazadnje, zaradi visoke prednostne razvrstitve terjatev sistemov jamstva za vloge ni bilo mogoče učinkoviteje in uspešneje uporabiti razpoložljivih finančnih sredstev teh sistemov za druge ukrepe kot izplačilo kritih vlog v primeru insolventnosti, in sicer v okviru reševanja, alternativnih ukrepov v primeru insolventnosti ali preventivnih ukrepov. Zaščita kritih vlog ne temelji na prednostni razvrstitvi terjatev sistema jamstva za vloge, temveč je zagotovljena z obveznimi izključitvami iz reševanja s sredstvi upnikov in takojšnjim izplačilom iz sistema jamstva za vloge v primeru nerazpoložljivosti vlog. Zato bi bilo treba spremeniti prednostno razvrstitev vlog v sedanji hierarhiji terjatev.

(37a)

Sprememba razvrstitve upnikov ne izboljša le razpoložljivosti sistemov varstva za vloge in enotnega sklada za reševanje namesto uporabe javne podpore, temveč tudi utira pot finančno učinkovitejšim rešitvam pri reševanju finančnih institucij. To pa bi moralo zmanjšati stroške za davkoplačevalce in spodbujati učinkovito uporabo različnih instrumentov, ki obstajajo v finančnem ekosistemu Unije.

(38)

Razvrstitev ▌vlog bi se morala popolnoma uskladiti z uvedbo dvostopenjskega pristopa , pri čemer imajo ▌vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij prednost pred upravičenimi vlogami velikih podjetij ter centralne in regionalne uprave . Ta večstopenjski pristop je zasnovan tako, da zagotavlja večjo zaščito širokemu krogu vlagateljev in odraža edinstvene značilnosti njihovih vlog, hkrati pa omogoča reševanje subjektov, ki niso zajeti v sedanjem okviru. Hkrati bi morala biti uporaba sistemov jamstva za vloge pri reševanju, insolventnosti in preventivnih ukrepih vedno pogojena z izpolnjevanjem ustreznih pogojev, zlasti tako imenovanega „preizkusa najnižjih stroškov“.

▌

(41)

Spremembe prednostne razvrstitve vlog ▌ne bi negativno vplivale na zaščito kritih vlog v primeru propada, saj bi bila ta zaščita še naprej zajamčena z obvezno izključitvijo kritih vlog iz kritja izgub v primeru reševanja in na koncu z izplačilom, ki ga zagotovi sistem jamstva za vloge v primeru nerazpoložljivosti vlog.

(42)

Sheme za financiranje reševanja se lahko uporabijo za podporo uporabi instrumenta prodaje poslovanja ali instrumenta premostitvene institucije, pri čemer se niz sredstev, pravic in obveznosti institucije v postopku reševanja prenese na prejemnika. V tem primeru ima lahko shema za financiranje reševanja terjatev do preostalega dela institucije ali subjekta pri poznejšem prenehanju po običajnih insolvenčnih postopkih. To se lahko zgodi, kadar se shema za financiranje reševanja uporabi v povezavi z izgubami, ki bi jih sicer nosili upniki, tudi v obliki jamstev za sredstva in obveznosti ali kritja razlike med prenesenimi sredstvi in obveznostmi. Za zagotovitev, da delničarji in upniki, ki ostanejo v preostalem delu institucije ali subjekta, dejansko krijejo izgube institucije v postopku reševanja in izboljšajo možnost, da se v primeru insolventnosti poplača varnostna mreža, določena za reševanje, bi morale biti terjatve sheme za financiranje reševanja do preostalega dela institucije ali subjekta in terjatve, ki izhajajo iz razumnih, ustrezno nastalih stroškov, v primeru insolventnosti razvrščene nad terjatvami vlog in sistema jamstva za vloge. Ker je namen nadomestil, izplačanih delničarjem in upnikom prek shem za financiranje reševanja zaradi kršitev načela „noben upnik ne sme biti na slabšem“, zagotoviti nadomestilo za posledice ukrepa za reševanje, ta nadomestila ne bi smela ustvarjati terjatev iz teh shem.

(43)

Za zagotovitev zadostne prožnosti in olajšanje posredovanja sistemov jamstva za vloge v podporo instrumentom za reševanje, ▌kadar je to potrebno, da se prepreči, da bi izgube nosili vlagatelji, bi bilo treba določiti nekatere vidike uporabe sistema jamstva za vloge pri reševanju. Zlasti je treba določiti, da se lahko sistem jamstva za vloge v nekaterih primerih in pod jasnimi pogoji uporablja za podporo transakcij prenosa, ki vključujejo vloge, vključno z upravičenimi vlogami, ki presegajo raven kritja, ki jo zagotavlja sistem jamstva za vloge, in tudi vloge, ki so izključene iz obsega izplačila sistema jamstva za vloge. Prispevek sistema jamstva za vloge bi moral biti namenjen kritju primanjkljaja vrednosti sredstev, prenesenih na kupca ali premostitveno institucijo, glede na vrednost prenesenih vlog. Kadar kupec zahteva prispevek kot del transakcije, da se zagotovi njena kapitalska nevtralnost in ohrani skladnost s kapitalskimi zahtevami kupca, bi moralo biti omogočeno, da lahko k temu prispeva tudi sistem jamstva za vloge. Podpora sistema jamstva za vloge pri ukrepih za reševanje bi morala biti v obliki denarnih sredstev ali v drugih oblikah, kot so jamstva ali dogovori o delitvi izgub, ki lahko v čim večji meri zmanjšajo učinek podpore na razpoložljiva finančna sredstva sistema jamstva za vloge, hkrati pa omogočajo, da se s prispevkom sistema jamstva za vloge izpolnijo njegovi nameni.

(44)

Za prispevek sistema jamstva za vloge pri reševanju bi morale veljati določene omejitve. Prvič, zagotovljeno bi moralo biti, da morebitna izguba, ki bi jo lahko imel sistem jamstva za vloge zaradi posredovanja v postopku reševanja, ne sme presegati izgube, ki bi jo imel sistem jamstva za vloge v primeru insolventnosti, če bi izplačal krite vlagatelje in prevzel njihove terjatve do sredstev institucije. Ta znesek bi se moral določiti na podlagi preizkusa najnižjih stroškov v skladu z merili in metodologijo, določenimi v Direktivi 2014/49/EU , ob upoštevanju vseh ustreznih dejavnikov, vključno s časovno vrednostjo denarja in zamudami pri povrnitvi sredstev v postopkih zaradi insolventnosti . Ta merila in metodologijo bi bilo treba uporabiti tudi pri določanju obravnave, ki bi je bil sistem jamstva za vloge deležen, če bi se za institucijo začeli običajni insolvenčni postopki, pri naknadnem vrednotenju za oceno skladnosti z načelom „noben upnik ne sme biti na slabšem“ in določitvi morebitnega nadomestila, ki se dolguje sistemu jamstva za vloge. Drugič, znesek prispevka sistema jamstva za vloge, namenjen kritju razlike med sredstvi in obveznostmi, ki se prenesejo na kupca ali premostitveno institucijo, ne bi smel presegati razlike med prenesenimi sredstvi ter prenesenimi vlogami in obveznostmi z enako ali višjo prednostno razvrstitvijo v primeru insolventnosti kot te vloge. S tem bi bilo zagotovljeno, da se prispevek sistema jamstva za vloge uporabi le za namene preprečevanja prenašanja izgub na vlagatelje, kadar je to primerno, in ne za zaščito upnikov, ki so v primeru insolventnosti prednostno razvrščeni nižje od vlog. Kljub temu vsota prispevka sistema jamstva za vloge za kritje razlike med sredstvi in obveznostmi ter prispevka sistema jamstva za vloge h kapitalu subjekta prejemnika ne bi smela presegati stroškov izplačila kritih vlagateljev, izračunanih na podlagi preizkusa najnižjih stroškov.

(45)

Treba bi bilo določiti, da lahko sistem jamstva za vloge prispeva k prenosu obveznosti, ki niso krite vloge, v okviru reševanja le, če organ za reševanje ugotovi, da vlog, ki niso krite, ni mogoče uporabiti za reševanje s sredstvi upnikov ali jih pustiti v preostalem delu institucije v postopku reševanja, ki bo prenehal. Organ za reševanje bi moral imeti možnost, da ne razporedi izgub na te vloge zlasti, kadar je izključitev nujno potrebna in sorazmerna za ohranitev kontinuitete kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij ali po potrebi za preprečevanje večjega širjenja negativnih vplivov in finančne nestabilnosti, ki bi lahko povzročila resne motnje v gospodarstvu Unije ali države članice. Isti razlogi bi morali veljati tudi za primere, v katerih se obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov in ki imajo nižjo prednostno razvrstitev kot vloge, vključijo v prenos na kupca ali premostitveno institucijo. V tem primeru prenos takih obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, ne bi smel biti podprt s prispevkom sistema jamstva za vloge. Če je za prenos obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov, potrebna finančna podpora, bi bilo treba to podporo zagotoviti iz sheme za financiranje reševanja.

(46)

Zaradi možnosti uporabe sistema jamstva za vloge pri reševanju je treba podrobneje opredeliti, kako se lahko prispevek sistema jamstva za vloge upošteva pri izračunu zahtev za dostop do shem za financiranje reševanja. Če prispevek delničarjev in upnikov institucije v postopku reševanja v obliki zmanjšanja, odpisa ali konverzije njihovih obveznosti skupaj s prispevkom sistema jamstva za vloge znaša vsaj 8 % skupnih obveznosti institucije, vključno s kapitalom, bi morala imeti institucija možnost dostopati do sheme za financiranje reševanja za pridobitev dodatnega financiranja, kadar je to potrebno za zagotovitev učinkovitega reševanja v skladu s cilji reševanja. Če so ti pogoji izpolnjeni, bi moral biti prispevek sistema jamstva za vloge omejen na znesek, ki je potreben, da se omogoči dostop do sheme za financiranje reševanja , razen če znesek, ki ga prispeva shema za financiranje reševanja, presega omejitev v višini 5 % vseh obveznosti, vključno s kapitalom, pri čemer bi moral sistem jamstva za vloge v tem primeru sorazmerno prispevati k presežnemu znesku . Za zagotovitev, da se reševanje še naprej financira predvsem iz notranjih virov institucije, in da bi se čim bolj zmanjšalo izkrivljanje konkurence, bi morala biti možnost uporabe prispevka sistema jamstva za vloge za zagotovitev dostopa do shem za financiranje reševanja mogoča le za institucije, za katere načrt reševanja ali načrt reševanja skupine v primeru propada ne predvideva prenehanja v skladu s predpisi, glede na to, da je bila MREL, ki so jo organi za reševanje določili za te institucije, določena na ravni, ki vključuje tako zneske za pokrivanje izgub kot zneske za dokapitalizacijo. Možnost uporabe prispevka sistema jamstva za vloge za zagotovitev dostopa do shem za financiranje reševanja bi morala biti na voljo samo institucijam z minimalno preteklo ravnjo skladnosti z MREL.

(47)

Glede na vlogo EBA pri podpiranju zbliževanja praks organov bi moral EBA spremljati in poročati o zasnovi in izvajanju ocen rešljivosti institucij in skupin ter o ukrepih in pripravah organov za reševanje, da se zagotovi učinkovito izvajanje instrumentov in pooblastil za reševanje. EBA bi moral pri tem poročanju oceniti tudi raven preglednosti ukrepov, ki jih sprejmejo organi za reševanje, za ustrezne zunanje deležnike, ter obseg njihovega prispevka k pripravljenosti na reševanje in rešljivosti institucij. EBA bi moral poleg tega poročati o ukrepih, ki so jih države članice sprejele za zaščito malih vlagateljev v zvezi z dolžniškimi instrumenti, ki izpolnjujejo pogoje za MREL v skladu z Direktivo 2014/59/EU, pri čemer bi moral primerjati in oceniti morebitne učinke na čezmejno poslovanje. Področje uporabe obstoječih regulativnih tehničnih standardov o oceni dodatnih kapitalskih zahtev in zahteve po skupnem blažilniku za subjekte v postopku reševanja bi bilo treba razširiti na subjekte, ki niso bili opredeljeni kot subjekti v postopku reševanja, kadar te zahteve niso bile določene na isti podlagi kot MREL. EBA bi moral v letnem poročilu o MREL oceniti tudi, kako organi za reševanje izvajajo nove predpise za kalibracijo MREL za strategije s prenosom. EBA bi moral v okviru svojih nalog, da prispeva k zagotavljanju dosledne in usklajene ureditve za upravljanje kriz in reševanje v Uniji, usklajevati in nadzorovati postopke simulacije kriz. Te simulacije bi morale zajemati usklajevanje in sodelovanje med pristojnimi organi, organi za reševanje in sistemi jamstva za vloge med poslabšanjem finančnega položaja institucij in subjektov, preskušanje uporabe nabora instrumentov pri načrtovanju sanacije in reševanja, zgodnje posredovanje in reševanje na celosten način. Pri teh postopkih bi bilo treba upoštevati zlasti čezmejno razsežnost pri sodelovanju med zadevnimi organi ter uporabo razpoložljivih orodij in pooblastil. Simulacije kriz bi morale po potrebi zajemati tudi sprejetje in izvajanje shem za reševanje v bančni uniji v skladu z Uredbo (EU) št. 806/2014.

(48)

Visokokakovostna ocena učinka je ključna za pripravo dobrih zakonodajnih predlogov, ki temeljijo na dokazih, dejstva in dokazi pa so ključni za oblikovanje odločitev, sprejetih v zakonodajnem postopku. Zato bi morali organi za reševanje, pristojni organi, Enotni odbor za reševanje, ECB ter drugi člani Evropskega sistema centralnih bank in EBA Komisiji na njeno zahtevo zagotoviti vse informacije, ki jih potrebuje za svoje naloge v zvezi z razvojem politike, vključno s pripravo ocen učinka ter pripravo zakonodajnih predlogov in pogajanji o njih.

(49)

Direktivo 2014/59/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(50)

Ker ciljev te direktive, in sicer povečanja učinkovitosti in uspešnosti okvira za sanacijo in reševanje institucij in subjektov, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi tveganj, ki jih lahko pomenijo različni nacionalni pristopi za integriteto enotnega trga, temveč se lahko s spremembo pravil, ki so že določena na ravni Unije, lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev –

(1)

člen 2(1) se spremeni:

(2)

v členu 5 se odstavki 2, 3 in 4 nadomestijo z naslednjim:

(3)

v členu 6 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

(4)

v členu 8(2) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„EBA lahko v skladu s členom 31(2), točka (c), Uredbe (EU) št. 1093/2010 na prošnjo pristojnega organa pristojnim organom pomaga pri doseganju skupne odločitve.“;

(5)

▌člen 10 se spremeni :

(6)

člen 12 se spremeni:

(7)

v členu 13(4) se četrti pododstavek nadomesti z naslednjim:

„EBA lahko v skladu s členom 31(2), točka (c), Uredbe (EU) št. 1093/2010 na prošnjo organa za reševanje organom za reševanje pomaga pri doseganju skupne odločitve.“;

(8)

v členu 15 se doda naslednji odstavek 5:

(9)

v členu 16a se doda naslednji odstavek 7:

(*3)  Delegirana uredba Komisije (EU) 2021/1118 z dne 26. marca 2021 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi, ki določajo metodologijo, ki jo morajo organi za reševanje uporabiti pri oceni zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta in zahteve po skupnem blažilniku za subjekte v postopku reševanja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja, kadar za skupino v postopku reševanja ne veljajo navedene zahteve iz navedene direktive (UL L 241, 8.7.2021, str. 1).“;"

(10)

člen  17 se spremeni :

(11)

člen 18 se spremeni:

(12)

člena 27 in 28 se nadomestita z naslednjim:

(13)

člen 29 se spremeni:

(14)

člen 30 se spremeni:

(15)

vstavi se naslednji člen 30a:

(16)

v členu 31(2) se točki (c) in (d) nadomestita z naslednjim:

(17)

člen 32 se spremeni:

(18)

člena 32a in 32b se nadomestita z naslednjim:

(19)

vstavi se naslednji člen 32c:

(20)

v členu 33 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(21)

člen 33a se spremeni:

(22)

člen 35 se spremeni:

(23)

člen 36 se spremeni:

(24)

v členu 37 se doda naslednji odstavek 11:

(25)

člen 40 se spremeni:

(26)

v členu 42(5) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

(27)

člen 44 se spremeni:

(28)

člen 44a se spremeni :

(29)

v členu 45 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

(30)

člen 45b se spremeni:

(31)

člen 45c se spremeni:

(32)

vstavi se naslednji člen 45ca:

(33)

v členu 45d(1) se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„Za subjekt v postopku reševanja, ki je subjekt, ki je GSPI, zahteva iz člena 45(1) zajema naslednje:“;

(34)

v členu 45f(1) se tretji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Z odstopanjem od prvega in drugega pododstavka tega odstavka nadrejene družbe v Uniji, ki same niso subjekti v postopku reševanja, vendar so podrejene družbe subjektov v tretji državi, izpolnijo zahteve iz členov 45c in 45d na konsolidirani podlagi.“;

(35)

člen 45l se spremeni:

(35)

v členu 45m se vstavi naslednji odstavek:

(36)

v členu 45m se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(37)

v členu 46(2) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Na podlagi ocene iz odstavka 1 tega člena se določi znesek, v višini katerega je treba odpisati ali konvertirati obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov:

(38)

v členu 47(1) se točka (b)(i) nadomesti z naslednjim:

(39)

člen 52 se spremeni:

(40)

v členu 53 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(41)

člen 55 se spremeni:

(42)

člen 59 se spremeni:

(43)

člen 63 se spremeni:

(44)

člen 71a(3) se nadomesti z naslednjim:

(45)

v členu 74(3) se doda naslednja točka (d):

(45a)

v členu 84 se vstavi naslednji odstavek:

(46)

v člen 88 se vstavi naslednji odstavek 6a:

(46a)

v členu 90 se doda naslednji odstavek:

(47)

člen 91 se spremeni:

(48)

v členu 92(3) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„EBA lahko v skladu s členom 31(2), točka (c), Uredbe (EU) št. 1093/2010 na prošnjo organa za reševanje organom za reševanje pomaga pri doseganju skupne odločitve.“;

(49)

v členu 97 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

(50)

v členu 98 se odstavek 1 spremeni:

(51)

v členu 101 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

(52)

v členu 102(3) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Če se po začetnem obdobju iz odstavka 1 tega člena razpoložljiva finančna sredstva zmanjšajo pod ciljno raven iz navedenega odstavka, se redni prispevki, zbrani v skladu s členom 103, začnejo ponovno zbirati, dokler ni dosežena ciljna raven. Organi za reševanje lahko pobiranje rednih prispevkov, zbranih v skladu s členom 103, odložijo za največ tri leta , če znesek, ki ga je treba pobrati, doseže znesek, ki je sorazmeren s stroški postopka pobiranja, pod pogojem, da tak odlog ne vpliva pomembno na zmožnost organa za reševanje, da uporabi sheme za financiranje reševanja na podlagi člena 101. Če so razpoložljiva finančna sredstva nato zmanjšana na manj kot dve tretjini ciljne ravni, se po tem, ko se prvič doseže ciljna raven, raven tega prispevka določi tako, da se lahko cilj doseže v  štirih letih.“;

(53)

člen 103 se spremeni:

(54)

v členu 104(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Izredni naknadni prispevki ne presežejo trikratnika 12,5 % ciljne ravni, določene v členu 102.“;

(55)

člen 108 se spremeni:

(56)

člen 109 se spremeni:

(57)

v členu 111(1) se doda naslednja točka (e):

(58)

člen 128 se spremeni:

(59)

vstavi se naslednji člen 128a: