EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 25.3.2021

SWD(2021) 65 final

DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE

POSVETOVANJE Z DELEŽNIKI – ZBIRNO POROČILO

k

Sporočilu Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij

o akcijskem načrtu za razvoj ekološke pridelave

{COM(2021) 141 final}

Uvod

Ta delovni dokument služb Komisije je povzetek dejavnosti posvetovanja, povezanih z akcijskim načrtom za razvoj ekološke pridelave, kot je določeno v strategiji posvetovanja za pobudo, zlasti v posvetovanju o časovnem načrtu, odprtem javnem posvetovanju in dodatnih dokumentih deležnikov. Kar zadeva slednje, so bili deležniki večkrat pozvani, naj predložijo dodatne dokumente o stališčih, kar so tudi neposredno storili, ne samo v povezavi s časovnim načrtom ali odprtim javnim posvetovanjem.

Posvetovanje o časovnem načrtu je potekalo od 4. septembra do 23. oktobra 2020, odprto javno posvetovanje pa med 4. septembrom in 27. novembrom 2020 prek spletnega mesta Evropske komisije v vseh uradnih jezikih EU. Namen posvetovanj je bilo zbiranje informacij in povratnih informacij državljanov EU in ustreznih deležnikov (javnih organov, podjetij in njihovih združenj, nevladnih organizacij (NVO), akademskih in raziskovalnih ustanov) kot prispevkov k dokončanju akcijskega načrta.

Opravljene so bile tudi ciljno usmerjene dejavnosti posvetovanja s pristojnimi organi držav članic EU, odgovornimi za ekološko pridelavo (na različnih sestankih Odbora za ekološko pridelavo), s poslovnimi in strokovnimi organizacijami, ki opravljajo dejavnosti na ravni EU v ekološkem sektorju (proizvajalci, trgovci na drobno, predelovalci), z državljani EU in potrošniškimi organizacijami ter z organizacijami civilne družbe, ki so na ravni EU dejavne na področju ekološkega kmetovanja (npr. sestanek skupine za civilni dialog), in z več državami, ki niso članice EU.

Pregled odzivov

V zvezi s posvetovanjem o časovnem načrtu je bilo skupaj prejetih 124 odgovorov. K temu posvetovanju so največ prispevali državljani EU, ki so predstavljali 33 % vseh anketirancev (41 odgovorov), sledijo jim poslovna združenja (23 % – 28 odgovorov) in podjetja/poslovne organizacije (19 % – 23 odgovorov). NVO so predložile 16 odgovorov (13 %), javni organi so prispevali tri odgovore (2 %), akademske/raziskovalne ustanove in sindikati so sodelovali s po dvema odgovoroma (2 %), en odgovor pa je poslal nedržavljan EU. Preostalih 6 % (osem odgovorov) anketirancev se je opredelilo kot „drugi“.

V odprtem javnem posvetovanju je prispelo 841 odgovorov, od katerih je bil en odgovor podvojen, zaradi česar se je za oceno odgovorov na posvetovanje upoštevalo 840 odgovorov.

Slika 1. Število anketirancev javnega posvetovanja po državi izvora

K temu posvetovanju so največ prispevali državljani EU, ki so predstavljali 52 % vseh anketirancev (437 odgovorov), sledijo jim podjetja/poslovne organizacije (16 % – 133 odgovorov) in poslovna združenja (8 % – 69 odgovorov). NVO so predložile 51 odgovorov. Od vseh anketirancev so akademske/raziskovalne ustanove predstavljale 4 % (36 anketirancev), javni organi pa s 33 odgovori približno enak delež. 1 % odgovorov so prispevale okoljske organizacije (devet odgovorov), nedržavljani EU (devet odgovorov) ter sindikati (pet odgovorov). Odgovore sta predložili tudi dve potrošniški organizaciji. Preostalih 7 % (56 odgovorov) anketirancev se je opredelilo kot „drugi“.

Poleg tega je bilo javnemu posvetovanju priloženih 87 dokumentov, 16 dokumentov je bilo priloženih časovnemu načrtu, sedem dodatnih dokumentov pa je bilo zadržanih za analizo, kar skupaj zanaša 110 dokumentov.

Rezultati zaprtih in odprtih vprašanj javnega posvetovanja

Več kot tri četrtine anketirancev (78 %) je prepoznalo prisotnost ovir za večjo pridelavo in porabo ekološke hrane v EU (vsota anketirancev, ki so označili odgovora „nikakor se ne strinjam“ ali „delno se ne strinjam“ za možnost „ne vidim težav“). Ovire, ki se dojemajo kot najpomembnejše (vsota odgovorov „povsem se strinjam“ in „delno se strinjam“), so bile „nezadostne finančne spodbude za preusmeritev pridelovalcev v ekološko pridelavo“ (76 %), sledili sta „konkurenca z drugimi načini pridelave in/ali drugimi shemami“ (74 %) in „slaba ozaveščenost potrošnikov o prednostih ekološke pridelave za podnebje in okolje“ (73 %).

Slika 2: Ovire za večjo pridelavo in porabo ekološke hrane v EU danes

Večina anketirancev (63 %) je menila, da je ekološka hrana predraga za potrošnike, in navedla neozaveščenost potrošnikov o znaku EU (63 %) skupaj s prevelikim številom shem ekološke hrane, ki jih je mogoče zamenjati z organskimi (59 %). Na vprašanje o drugih obstoječih ovirah za večjo pridelavo in porabo ekološke hrane v EU so anketiranci kot prvo oviro navedli ceno konvencionalnih proizvodov (43 omemb). 12 anketirancev je kot oviro opredelilo tudi nezaupanje v ekološko oznako EU, 11 anketirancev pa informacije o zdravstvenih in okoljskih koristih ekološkega kmetijstva.

Glede učinkov krize zaradi COVID-19 na prehranski sistem ter pridelavo in porabo ekološke hrane je velika večina anketirancev (85 %) menila, da je „kriza razkrila našo odvisnost od sezonskega ekološkega kmetijstva“. Večina anketirancev (59 %) je menila, da sta se zaradi krize „okrepila ekološko kmetijstvo in njegova vloga pri preskrbi EU s hrano“. Kriza je po mnenju 53 % anketirancev „pospešila strukturne spremembe v porabi hrane v prid ekološkemu kmetijstvu“. Po mnenju 51 % anketirancev se bo povečano povpraševanje po ekoloških proizvodih nadaljevalo tudi po krizi zaradi COVID-19.

Slika 3. Ukrepi, pomembni za spodbujanje pridelave ekoloških proizvodov

Na splošno je bila stopnja strinjanja z devetimi predlaganimi ukrepi za razvoj sektorja ekološke pridelave v EU visoka (od 57 % do 91 %). Z ozaveščanjem o prednostih ekološkega kmetovanja za okolje in podnebje se je strinjala velika večina (91 % odgovorov). Stopnja podpore je bila višja od 80 % za štiri ukrepe: (i) šolske sheme za spodbujanje zdravih načinov prehranjevanja (83 %), (ii) ekološki proizvodi v javnih/zasebnih pisarnah in menzah (83 %), (iii) večja prepoznavnost in izbira ekoloških proizvodov pri trgovcih na drobno (83 %) in (iv) več javnih naročil ekoloških proizvodov (81 %). Več kot tri četrtine anketirancev je podprlo dva ukrepa, povezana s promocijo: informacijske kampanje o ekološkem logotipu EU (78 %) in promocijske kampanje na področju kmetijskih proizvodov, ciljno usmerjene v ekološke proizvode (77 %). Po mnenju 76 % anketirancev bi bilo treba izboljšati cenovno konkurenčnost ekoloških proizvodov. Nazadnje je 57 % anketirancev navedlo, da je prepoznavnost ekološkega logotipa EU premajhna. Na vprašanje o drugih ukrepih za razvoj sektorja ekološke pridelave v EU so anketiranci najprej omenili potrebo po boljšem obveščanju potrošnikov (47 omemb), zlasti o zdravstvenih (12) in socialnih (9) koristih ekološkega kmetijstva. Potreba po obveščanju o dejanskih stroških (ob upoštevanju zunanjih učinkov) konvencionalnega kmetijstva in njihovi uporabi je bil prav tako ukrep, ki je bil večkrat naveden (37), javno naročanje pa je bilo opredeljeno kot pozitiven dejavnik za povečanje povpraševanja po ekoloških proizvodih (27 omemb).

Stopnja strinjanja s sedmimi predlaganimi ukrepi za izboljšanje zaupanja potrošnikov v sektor ekološke pridelave v EU je bila visoka (od 70 % do 92 %). Velika večina se je strinjala (91 % odgovorov), da bi morale biti informacije o ekoloških pridelovalcih pregledne in dostopne potrošnikom ter da so potrebni ukrepi, ki potrošnikom pomagajo jasno ločiti med ekološkim logotipom EU in drugimi okoljskimi shemami/shemami kakovosti. Po mnenju 88 % anketirancev bi bilo treba poenostaviti sledljivost ekoloških proizvodov do njihovega izvora, 84 % anketirancev pa je menilo, da je potrebnih več prizadevanj za boj proti goljufijam v ekološkem sektorju. Nadaljevati je treba tudi s preučevanjem razlogov za nezaupanje potrošnikov (86 %) ter vložiti več prizadevanj v boj proti goljufijam v ekološkem sektorju (84 %). Nazadnje so anketiranci navedli, da bi morali javni organi bolje nadzorovati skladnost s predpisi o ekološki pridelavi (77 %) in da je treba informacijske tehnologije pogosteje uporabljati za izboljšanje sledljivosti ekoloških proizvodov (70 %). Pri vprašanju o drugih pomembnih ukrepih za izboljšanje zaupanja potrošnikov v sektor ekološke pridelave v EU so anketiranci kot najpomembnejše ukrepe opredelili potrebo po večji preglednosti in po intenzivnejših prizadevanjih za boj proti goljufijam, zlasti v tretjih državah (35 omemb). Omenili so tudi obveščanje potrošnikov (23) in kombinacijo ekološke oznake EU in lokalne oznake/oznake porekla (18). Anketiranci so bili bolj razdeljeni glede potrebe po večjem nadzoru: 21 jih je navedlo, da je nadzor že zadosten, deset pa jih je navedlo, da ga je treba povečati.

Enako kot pri prejšnjem vprašanju se je velika večina strinjala s predlaganimi ukrepi za spodbujanje pridelave ekoloških proizvodov (od 74 % do 91 % odgovorov). Največ anketirancev se je strinjalo, da je za spodbujanje preusmeritve iz konvencionalnega v ekološko kmetijstvo pomembno zagotoviti zadostno usposabljanje in svetovanje (91 %) in da je treba okrepiti lokalno in manjšo predelavo ter spodbujati kratke dobavne verige (90 %). Anketiranci so potrdili, da je treba ekološkim pridelovalcem pomagati, da se bolje organizirajo (npr. v organizacijah proizvajalcev), da bi izboljšali svojo pogajalsko moč v dobavni verigi (88 %). Prav tako je treba izboljšati informacije in podatke o razvoju na ekološkem trgu, da se olajša sprejemanje odločitev pridelovalcev (87 %). Anketiranci so se strinjali, da bi morala biti ekološka pridelava deležna finančne podpore, tudi iz skupne kmetijske politike.

Glede vprašanja o sektorju ekološke živinoreje so se anketiranci strinjali, da „bi bilo treba proizvajalcem pomagati pri iskanju ustrezne ekološke krme za prehrano živali“ (86 %) in da „je potrebnih več raziskav za opredelitev in razvoj dobrih praks o metodah krmljenja, primernih za ekološko krmo, ter alternativnih sestavinah krmljenja“ (82 %). Podobna je bila stopnja strinjanja s stališčem, „da bi morala ekološka živinoreja prejemati posebno podporo“ (82 %), sledilo je strinjanje s stališčem, da bi bilo treba podpirati akvakulturo, da bi se pridobilo več znanja o vzrejnih metodah in metodah krmljenja, tudi z raziskavami (78 %).

Glede vprašanja o glavnih prednostih ekološke pridelave za okolje so anketiranci opredelili pozitivne učinke ekološke pridelave v zvezi z biotsko raznovrstnostjo (92 %), zaščito kakovosti tal (88 %) in kakovostjo vode (84 %). Po mnenju 83 % anketirancev ekološka pridelava spodbuja krožno gospodarstvo, po mnenju 80 % anketirancev pa odgovorno rabo energije in naravnih virov. Po mnenju 78 % anketirancev spodbuja ogljično nevtralnost, omogoča prilagajanje na spreminjajoče se podnebje in pomaga zmanjšati onesnaženost zraka.

Več kot dve tretjini anketirancev se je povsem strinjalo s trditvijo, da je treba spodbujati trajnostno rabo vode v ekološkem kmetovanju in nadomeščanje plastike v pakirnem materialu. Večje naložbe v raziskave in inovacije ter vzdrževanje mrež ekoloških kmetij so prejele enako stopnjo podpore. Znatno manjši delež anketirancev se je povsem strinjal s predlogom, da se postopno odpravi uporaba spornih dodatkov, kot je baker. S tem predlogom se je povsem strinjalo le 38 % anketirancev. Vendar je treba opozoriti, da so ta predlog najmočneje podprli anketiranci, ki so se opredelili kot državljani in akademske/raziskovalne ustanove.

Anketiranci so se strinjali, da „je treba za razvoj ekološkega sektorja združiti podporo EU in držav članic ter zasebne pobude“. S to trditvijo se je povsem strinjalo več kot 70 % anketirancev, dodatnih 23 % pa se jih je delno strinjalo. Ustrezno se glede na to trditev 84 % anketirancev nikakor ni strinjalo (63 %) ali se delno ni strinjalo (21 %) z zamislijo, da bi bil razvoj ekološkega sektorja prepuščen samo trgu. Vzorci odgovorov kažejo, da več kot polovica anketirancev (59 %) meni, da so nacionalni organi najbolj odgovorni za spodbujanje ekološke pridelave. Na vprašanje o drugih dodatnih ukrepih za krepitev pridelave in porabe ekološke hrane so anketiranci predlagali ponovno uravnoteženje stroškov med konvencionalnimi in ekološkimi proizvodi (36 omemb) in izboljšanje dohodka in delovnih pogojev kmetov (29) ter opredelili potrebo po raziskavah za spodbujanje inovacij (23).

Slika 4. Razvoj ekološkega sektorja: javna podpora ali zasebna pobuda?

Anketiranci so prav tako menili, da je treba kmetom pomagati pri dostopu do trgov in tako podpreti ekološki sektor (15), izboljšati biotsko raznovrstnost na kmetijah (13), nadalje podpirati kmete med preusmeritvijo (11) in izvajati raziskave o učinkih ekološkega kmetovanja (11).

Nazadnje so bili omenjeni dodatni ukrepi, povezani z izobraževanjem o ekološkem kmetovanju (9), podporo malim kmetijam (8) in razvojem služb za kmetijsko svetovanje (5), in zaskrbljenost glede moči trgovcev na drobno (6).

Kombinirana analiza zaprtih/odprtih vprašanj in dokumentov o stališču, predloženih v javnem posvetovanju o predlaganih temah in ukrepih

Kar zadeva različne teme v akcijskem načrtu, so vse v večji ali manjši meri podprte s kvantitativni in kvalitativni prispevki iz odprtega javnega posvetovanja:

·Vseh 15 tem je prejelo močno podporo ali podporo pri kvantitativnih odgovorih. Med vsemi temami so naslednje teme dobile nekoliko manjšo podporo: 1.1 „promocija logotipa EU“, 1.4 „preprečevanje goljufij s hrano in krepitev nadzora“, 2.3 „podpiranje organizacije prehranske verige“ in 3.3 „financiranje raziskav o alternativah za sporne dodatke“.

·Štiri teme so bile omenjene kot pomembni vidiki v zvezi z akcijskim načrtom, posebno pogosto v kvalitativnih prispevkih (30 in več dokumentov o stališču in odgovori na odprta vprašanja): teme 1.1 „promocija logotipa EU“, 1.2 „promocija ekoloških menz in povečanje uporabe zelenih javnih naročil“, 2.1 „spodbujanje preusmeritve, naložb in izmenjave najboljših praks“ in 2.3 „podpiranje organizacije prehranske verige“.

·Dodatne teme, izpostavljene v nekaterih kvalitativnih prispevkih (15 do 29 dokumentov o stališču in odgovori na odprta vprašanja), se nanašajo na naslednje teme: 1.5 „izboljšanje sledljivosti“, 2.4 „krepitev lokalne in manjše predelave in spodbujanje kratkih trgovinskih tokov“, 3.1 „izboljšanje genske raznovrstnosti“ in 3.2 „zmanjšanje ogljičnega odtisa“.

Kar zadeva različne ukrepe v akcijskem načrtu:

·Večina od 22 ukrepov (41 podukrepov) je prejela močno podporo ali podporo pri kvantitativnih odgovorih. Za tri ukrepe kvantitativne informacije niso bile na voljo. V kvalitativnih odgovorih je bilo različno pogosto omenjenih 41 podukrepov.

·Splošna podpora vsem ukrepom je bila najmočnejša za os 3. Nekaj več kot polovica podukrepov v okviru osi 1 je prejela močno podporo v kvantitativnih odgovorih. Večina podukrepov osi 2 je prejela močno podporo.

·Za dva ukrepa s kvantitativnimi prispevki ni bilo zagotovljenih nobenih informacij: ukrep 13 „ozaveščanje in zagotavljanje boljših informacij o skupinskem certificiranju“ in ukrep 15 „oblikovanje ukrepov za ekološko kmetijstvo s posebnim poudarkom na vidiku spola in socialnem vidiku“. Vendar so sodelujoči v dokumentih o stališču omenjali vidike obeh ukrepov.

·V kvalitativnih prispevkih je bilo število sklicev na 41 podukrepov bolj raznoliko. Za dva podukrepa je bilo veliko kvalitativnih prispevkov (med 22 in 33 dokumentov o stališču in odgovorov na odprta vprašanja): podukrep 2(a) – „dodelitev proračuna promocijski politiki na področju kmetijstva, uporaba za ozaveščanje potrošnikov in spodbujanje povpraševanja“ in podukrep 9(b) „zagotovitev najboljše uporabe nove SKP za podporo“.

·V nekaterih prispevkih so bili omenjeni štirje dodatni (pod)ukrepi (od 12 do 22 dokumentov o stališču in odgovorov na odprta vprašanja): 1(c) „opredelitev dogodkov za obveščanje o ekoloških proizvodih“, 9(a) „ocenjevanje okoliščin in potreb v državah članicah“, ukrep 15 „oblikovanje ukrepov za ekološko kmetijstvo s posebnim poudarkom na vidiku spola in socialnem vidiku“ in ukrep 20 „financiranje raziskav o alternativah za sporne dodatke“. Preostalih 35 (pod)ukrepov je bilo omenjenih v le nekaj prispevkih ali v nobenemu (do 11 dokumentov o stališču in odgovorov na odprta vprašanja).

V kvalitativnih odgovorih so bile navedene tudi dodatne specifikacije za ukrepe, predlagane v akcijskem ekološkem načrtu. Anketiranci so navedli ideje za ukrepe in podukrepe. Hkrati so podali informacije o tem, kako konkretno izvajati različne ukrepe in podukrepe.

Sodelujoči so imeli različna mnenja glede vloge trgovcev na drobno v ekološki vrednostni verigi. V zvezi s povečanjem povpraševanja po ekoloških proizvodih in njihove porabe so sodelujoči menili, da je treba potrošnikom zagotoviti cenovno dostopne ekološke proizvode, hkrati pa pridelovalcem zagotoviti dobičkonosnost ter zagotoviti lokalno dostopnost (kakovostnih) ekoloških proizvodov. Drugi omenjeni ukrepi so bili povezani s strukturo mreže za distribucijo ekoloških proizvodov in cenovno konkurenco, sodelujoči pa so izrazili željo po ukrepih, s katerimi bi se preprečilo, da bi bili neodvisni trgovci na drobno v slabšem položaju. Po mnenju sodelujočih je certificiranje tudi posredna ovira pri distribuciji ekološke hrane.

Približno četrtina vseh sodelujočih je izrazila splošne pomisleke v zvezi z vidiki iz osnutka akcijskega ekološkega načrta. Med njimi so bili vidiki, povezani s strategijami, cilji in njihovim spremljanjem, regulativni okvir, povezan z ekološkim kmetijstvom (npr. neskladnosti, izključitev nekaterih proizvodov), sporna mnenja o prispevku ekološkega kmetijstva h globalnim vprašanjem trajnostnosti, vprašanja o splošnem pristopu politike ter potrošnikih in povpraševanju.