EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 26.10.2021

COM(2021) 960 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Pospešitev evropskih podnebnih ukrepov v smeri zelene, pravične in uspešne prihodnosti





Poročilo EU o napredku na področju podnebnih ukrepov za leto 2021

{COM(2021) 950 final} - {SWD(2021) 298 final}

„To je odločilno desetletje v boju proti podnebni krizi in izgubi biotske raznovrstnosti. Devet od desetih Evropejcev se strinja, da je treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje emisij in za podnebno nevtralnost Evropske unije do leta 2050. Evropska unija si je zadala ambiciozne cilje in danes predstavljamo, kako jih lahko uresničimo. Da vsem zagotovimo zeleno in zdravo prihodnost, bodo potrebna znatna prizadevanja v vseh sektorjih in vseh državah članicah. Naš prehod bo pravičen, zelen in konkurenčen.“

Frans Timmermans, izvršni podpredsednik za evropski zeleni dogovor

1.IZPOLNJEVANJE MEDNARODNIH OBVEZNOSTI EU

EU je presegla svoj cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, hkrati pa je bil leta 2020 zaradi pandemije COVID-19 zabeležen rekorden padec.

Emisije nacionalnih toplogrednih plinov v EU-27, vključno z mednarodnim letalstvom 1 , so se v letu 2020 zmanjšale za 31 % 2 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990 in dosegle najnižjo raven v 30 letih. Če se upoštevajo še emisije in odvzemi zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF), to pomeni zmanjšanje neto emisij za 34 % 3 . EU je tako znatno presegla svoj cilj v skladu z Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za 20 % do leta 2020 v primerjavi z letom 1990 4 . Zahvaljujoč stalnim prizadevanjem za razogljičenje v zadnjem desetletju je bilo tako že pred začetkom pandemije COVID-19. Od uvedbe sistema EU za trgovanje z emisijami (EU ETS) leta 2005 so se emisije v zajetih sektorjih (proizvodnja električne energije, večina industrijske proizvodnje in leti v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP)) zmanjšale za približno 43 %. To je znatno prispevalo k doseganju splošnega cilja EU za leto 2020. V sektorjih, ki niso vključeni v sistem ETS (kot so industrijske dejavnosti, ki niso vključene v ETS, prometni sektor, stavbni sektor, kmetijstvo in sektor odpadkov), so bile emisije za 16 % manjše kot leta 2005, kar pomeni, da je bil presežen tudi cilj glede porazdelitve prizadevanj za leto 2020 (–10 %). Glede na predhodno simulirano obračunavanje v skladu s Kjotskim protokolom so se letni neto dobropisi zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva med letoma 2013 in 2019 zmanjšali.

Od leta 1990 se je skupni BDP EU povečal za več kot 50 %, medtem ko se je intenzivnost emisij toplogrednih plinov v gospodarstvu, opredeljena kot razmerje med emisijami in BDP 5 , leta 2020 zmanjšala na 271 g ekvivalenta CO2/EUR2015, kar je manj kot polovica glede na raven iz leta 1990. To kaže, da je razogljičenje lahko združljivo z gospodarsko rastjo, kot je opisano v novi strategiji EU za rast, tj. v evropskem zelenem dogovoru 6 .

V primerjavi z letom 2019 so se emisije toplogrednih plinov v letu 2020 zmanjšale za skoraj 10 %, kar je doslej največje začasno zmanjšanje emisij zaradi pandemije. Emisije iz nepremičnih naprav, ki jih zajema EU ETS, so se močno zmanjšale, in sicer za 11,4 %. Emisije, ki jih ne zajema ETS, pa so se zmanjšale za 5,6 %. Letalski sektor je doživel rekorden padec (–63,5 %) emisij iz letov v EGP in na svetovni ravni (–54 %) emisij iz mednarodnega letalstva 7 . Vendar nedavna študija 8 kaže, da emisije iz letalstva, ki niso emisije CO2, predstavljajo več kot polovico (66 %) dejanskega sevalnega prispevka letalstva (v letu 2018). Zato je treba razmisliti o tem, kako bi najbolje še dodatno zmanjšali učinke, ki niso emisije CO2, ter tako prispevali k podnebnim ciljem EU in izvajanju Pariškega sporazuma ob vseh podnebnih ukrepih, ki se že izvajajo. 

Čeprav je pomorski promet eden od energijsko najučinkovitejših načinov prevoza, je bil v obdobju 2018–2019 vir približno 3–4 % vseh emisij CO2 v EU, pri čemer je bilo približno 60 % sporočenih emisij zaradi plovb v pristanišča zunaj EGP ali iz teh pristanišč 9 . Leta 2020 je pandemija močno prizadela tudi ta sektor (–15 % emisij CO2 v primerjavi s predhodnim letom) 10 . Kljub dosedanjim dosežkom je ključnega pomena zavedati se, da se lahko emisije ob hitrem okrevanju gospodarstva znova hitro močno povečajo, če spodbujevalni ukrepi ne bodo usmerjeni v zeleni prehod. Nazadnje, glede na učinke podnebnih sprememb brez primere 11  moramo ukrepati hitreje kot kdaj koli prej, da bi zagotovili zeleno, pravično in uspešno prihodnost. 

Slika 1: Skupne emisije (vključno z mednarodnim letalstvom) in odvzemi toplogrednih plinov v EU-27 v obdobju 1990–2020, cilji, projekcije emisij in odvzemov, oblikovane na modelu, za obdobje 2020–2050 12

Velik napredek pri evropskih podnebnih ukrepih

V skladu s Pariškim sporazumom je EU decembra 2019 določila cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050. Prav tako je sprejela evropski zeleni dogovor, večsektorski načrt za zeleni in pravični prehod, v katerem imajo digitalne tehnologije vse pomembnejšo vlogo pri blažitvi podnebnih sprememb in prilagajanju nanje. Evropski svet je decembra 2020 po objavi načrta Komisije za podnebne cilje 13 do leta 2030, v katerem je predlagana bolj uravnotežena pot do podnebne nevtralnosti, odobril ambicioznejši cilj do leta 2030, in sicer zmanjšanje neto emisij za vsaj –55 % (prej –40 % toplogrednih plinov). To je EU in njene države članice decembra 2020 spodbudilo k predložitvi posodobljenih nacionalno določenih prispevkov Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja. Do oktobra 2021 je svoje dolgoročne strategije 14 EU predložilo 20 držav članic 15 , vendar se države članice spodbuja, da razmislijo o posodobitvi in, kjer je to mogoče, povečanju svojih ambicij.

S sprejetjem in začetkom veljavnosti evropskih podnebnih pravil 16 junija 2021 sta cilja do leta 2030 in 2050 postala pravno zavezujoča v EU. Pravila tudi omejujejo prispevek, ki ga lahko ima odstranjevanje ogljika pri zmanjšanju emisij do leta 2030, da se zagotovi zadostno prizadevanje za blažitev. Sektorji so pozvani k pripravi načrtov za dosego cilja podnebne nevtralnosti in ustanovljen je Evropski znanstveni svetovalni odbor za podnebne spremembe. 

Za zagotovitev, da bo okvir politike EU ustrezal novemu podnebnemu cilju do leta 2030, je Komisija julija 2021 predlagala najobsežnejši sveženj podnebne in energetske zakonodaje 17 doslej. Cilj svežnja sta postopno uvajanje sprememb in predložitev več orodij za podporo družbeno sprejemljivemu prehodu. V zvezi z emisijami toplogrednih plinov se v svežnju predlagata zaostritev obstoječega EU ETS in razširitev sistema določanja cen ogljika na sektor pomorskega prometa. Predlagajo se tudi načini za povečanje uporabe trajnostnih alternativnih goriv v pomorskem in letalskem sektorju. Poleg tega se predlaga postopna odprava brezplačnih pravic do emisij v letalskem sektorju ter po potrebi izvajanje globalne sheme za poravnavo in zmanjševanje emisij ogljika za mednarodni letalski promet (CORSIA) za lete zunaj EGP. Poleg tega se v svežnju predlagajo ločen sistem trgovanja z emisijami za goriva, ki se uporabljajo v cestnem prometu in stavbnem sektorju, višji cilj zmanjšanja emisij CO2 za nove avtomobile in kombinirana vozila ter hitrejše uvajanje infrastrukture za alternativna goriva. Za sektorje, za katere trenutno ne velja sistem EU ETS (stavbni sektor, cestni in nacionalni pomorski promet, sektor kmetijstva, sektor odpadkov in mala industrija), se s svežnjem krepijo zavezujoči cilji za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za vsako državo članico. Določeni so tudi specifični cilji za ohranjanje in gojenje naravnih ponorov ogljika. Sveženj vključuje tudi višje cilje za uporabo obnovljivih virov energije ter ukrepe za pospešitev njihove uvedbe v vseh sektorjih končne uporabe in za spodbujanje povezovanja energetskih sistemov. Določa tudi višje cilje energijske učinkovitosti in zahteva širše ukrepe za varčevanje z energijo, vključno z višjimi stopnjami prenove javnih stavb, ter vsebuje predlog za obdavčitev virov energije v skladu s podnebnimi cilji in predstavitev ukrepov za preprečevanje selitve virov CO2. Julija 2021 je Komisija sprejela tudi novo gozdarsko strategijo EU do leta 2030 18 . Z njo se priznava osrednja vloga gozdov in celotne gozdarske vrednostne verige za doseganje ciljev EU na področju biotske raznovrstnosti ter novega cilja zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Glede na to, da se države članice razlikujejo v svojih izhodiščih in bo zeleni prehod na njih vplival različno, je bistveno, da je ta prehod pravičen. Okrepljeni cilji zmanjšanja emisij za vsako državo članico temeljijo na njihovem BDP na prebivalca s prilagoditvami, da se upoštevajo stroškovna učinkovitost in posebne nacionalne okoliščine. Za obravnavo distribucijskih in družbenih učinkov prehoda med državami članicami in znotraj njih se v svežnju predlaga tudi povečanje obsega sklada za modernizacijo ter usmeritev dela prihodkov iz novega ETS za cestni promet in stavbni sektor prek novega Socialnega sklada za podnebje v ranljiva gospodinjstva, mikropodjetja in uporabnike prevoza.

Da bi se prilagodili neizogibnim vplivom podnebnih sprememb in do leta 2050 postali družba, odporna proti podnebnim spremembam, je Komisija leta 2021 sprejela novo strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam 19 . V njej poziva k pametnejšemu, hitrejšemu in bolj sistematičnemu prilagajanju, da se okrepijo prilagoditvene zmogljivosti in čim bolj zmanjša ranljivost za podnebne vplive držav članic in EU kot celote ter okrepi sodelovanje s partnerskimi državami po vsem svetu. Oktobra 2021 je EU predložila svoje poročilo EU o poteku prilagajanja v okviru UNFCCC, v katerem je opredelila ambicije EU, kot so opredeljene v strategiji EU za prilagajanje, in primere dobrih praks držav članic 20 .

Financiranje zelenega prehoda

Zeleni prehod bo v prihodnjih letih zahteval naložbe brez primere v inovacije in nove tehnologije. EU bo po ocenah vsako leto potrebovala 390 milijard EUR 21 , 22 dodatnih naložb v primerjavi z obdobjem 2011–2020, da bi izpolnila svoj cilj zmanjšanja emisij do leta 2030, skupaj s 130 milijardami EUR na leto 23 za druge okoljske cilje. Za dosego tega je potrebna uskladitev vseh virov financiranja – javnih in zasebnih, nacionalnih in večstranskih. V novem večletnem finančnem okviru, instrumentu NextGenerationEU, regulativnih in javno-zasebnih pobudah ter svežnju iz julija 2021 so predlagana znatna povečanja sredstev za podnebne spremembe.

Za pomoč pri sprostitvi zasebnih naložb 24 je bila leta 2021 sprejeta prenovljena strategija za trajnostno financiranje 25 . Za preusmeritev zasebnega kapitala je Komisija sprejela uredbo o taksonomiji za trajnostno financiranje 26 , ki določa okvir za taksonomijo EU – klasifikacijo okoljsko trajnostnih gospodarskih dejavnosti za podjetja, vlagatelje in oblikovalce politik. Njen prvi del je osredotočen na blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v nekaterih sektorjih 27 . Druge okoljske in družbene razsežnosti bodo dokončane leta 2022. Komisija bo do konca leta 2021 objavila poročilo, v katerem bo opisala določbe, potrebne za pokrivanje gospodarskih dejavnosti, ki nimajo pomembnega učinka na okoljsko trajnostnost, in gospodarskih dejavnosti, ki bistveno škodijo okoljski trajnostnosti 28 . EU še naprej sodeluje s svojimi ključnimi partnerji v mednarodni platformi za trajnostno financiranje 29 pri spodbujanju čezmejnih trajnostnih naložb, zlasti z morebitno skupno taksonomijo. Poleg tega je Komisija predlagala direktivo o poročanju podjetij glede trajnostnosti 30 , s katero bi se spremenile obstoječe zahteve za nefinančno poročanje, razširil obseg poročanja na vse velike družbe in vse družbe, ki kotirajo na reguliranih trgih, razen mikropodjetij, ki kotirajo na reguliranih trgih, ter predvidela revizija sporočenih informacij. To bi močno izboljšalo preglednost.

V EU so industrijska zavezništva del nabora orodij politike za mobilizacijo naložb v ključnih sektorjih. Mednje spadajo evropsko zavezništvo za baterije, zavezništvo za čisti vodik in evropsko zavezništvo za surovine.

Usmerjenost v zeleno in pravično okrevanje

Od izbruha pandemije leta 2020 je bil evropski zeleni dogovor v središču prizadevanj EU pri oblikovanju svežnja za okrevanje in dolgoročnega proračuna EU (2021–2027). Po lanskem soglasju Evropskega sveta bo za politike in programe, povezane s podnebjem, porabljenih najmanj 30 % od 1 800 milijard EUR iz začasnega instrumenta za okrevanje NextGenerationEU in proračuna za obdobje 2021–2027, kar bo znašalo 540 milijard EUR. Komisija bo 30 % instrumenta NextGenerationEU financirala z izdajo zelenih obveznic, ki bodo temeljile na izdatkih za podnebje v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost. Da bi države članice prejele podporo iz mehanizma za okrevanje in odpornost 31 , osrednjega dela instrumenta NextGenerationEU, so morale leta 2021 pripraviti nacionalne načrte za okrevanje in odpornost glede tega, kako nameravajo porabiti svoje nacionalne dodelitve. Ti načrti morajo biti v skladu z nacionalnimi podnebnimi in energetskimi načrti, izpolnjevati specifični 37-odstotni cilj glede izdatkov za podnebje in spoštovati načelo, da se ne škoduje bistveno, da bi se izognili kakršnemu koli negativnemu vplivu na podnebne in okoljske cilje 32 . Države članice, katerih načrte za okrevanje in odpornost je ocenila Komisija, so presegle zgornji cilj, saj so podnebnim spremembam namenile približno 40 % sredstev 33 .

Mehanizem za pravični prehod je bil vzpostavljen za zagotovitev, da bo prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo potekal na pravičen način, tako da nihče ne bo prezrt. Pričakuje se, da bo to novo orodje mobiliziralo približno 55 milijard EUR za ublažitev družbeno-gospodarskih posledic podnebnega prehoda v najbolj prizadetih regijah in sektorjih. Države članice pripravljajo območne načrte za pravični prehod, v katerih bodo opredelile najbolj negativno prizadeta območja in predstavile svoj proces prehoda. Za dosego energetskih in podnebnih ciljev je ključnega pomena, da se z naložbami podpreta preusposabljanje in izpopolnjevanje delavcev v sektorjih, na katere je prehod negativno vplival, ter olajšajo prehodi na trgu dela 34 . Poleg tega je bila vzpostavljena platforma za pravični prehod 35 , da bi pomagali regijam, ki so odvisne od trdnih fosilnih goriv in ogljično intenzivne industrije, ter zagotovili prostor za odprt dialog in izmenjave.

Mesta in državljani so povečali podnebne ukrepe

Boj proti podnebnim spremembam je kolektivna odgovornost. Ljudje in mesta po EU vse bolj ukrepajo. Komisija je decembra 2020 vzpostavila evropski podnebni pakt 36 , da bi državljanom zagotovili večjo vlogo pri oblikovanju ukrepov za blažitev in prilagajanje ter učinkovito platformo za to. Do julija 2021 je bilo več kot 1 000 vlog za pridružitev paktu, več kot 500 državljanov pa je že polno aktivnih ambasadorjev 37 .

Do konca leta 2020 se je približno 9 900 evropskih mest pridružilo Konvenciji županov EU 38 s skupno zavezo, da se emisije toplogrednih plinov do leta 2020 zmanjšajo za 30 %, do leta 2030 pa za 47 % v primerjavi z letom 2005. V okviru programa Obzorje Evropa za raziskave in inovacije Komisija vzpostavlja tudi misijo za podnebno nevtralna in pametna mesta, da bi vsaj 100 mest do leta 2030 postalo podnebno nevtralnih ter da bi se spodbudili eksperimentiranje in inovacije, medtem ko bodo druge misije – za prilagajanje podnebnim spremembam, za oceane in celinske vode ter za zdravje tal – spodbujale podnebne ukrepe s širokim vključevanjem državljanov.

2.SISTEM EU ZA TRGOVANJE Z EMISIJAMI

Sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS) 39 trenutno zajema približno 36 % skupnih emisij toplogrednih plinov EU iz skoraj 9 500 elektrarn in proizvodnih obratov (tj. nepremičnih naprav) ter letov v EGP 40 . Emisije iz nepremičnih naprav v okviru EU ETS so se od leta 2005 do leta 2020 skupno zmanjšale že za 43 % 41 . Na to zmanjšanje sta večinoma vplivala sektorja proizvodnje električne energije in toplote (–15 %), odraža pa tako predhodno ugotovljene trende razogljičenja (kot sta prehod pri proizvodnji električne energije s premoga na zemeljski plin in zamenjava fosilnih goriv z obnovljivimi viri energije, ki jih spodbujajo politike EU in držav članic na področju energije iz obnovljivih virov), kot tudi leta 2020 zmanjšano porabo električne energije zaradi pandemije. Ocenjuje se, da so se leta 2020 zaradi učinkov pandemije emisije iz nepremičnih naprav zmanjšale za 11,4 %, medtem ko so se emisije iz industrije zmanjšale najbolj (–7 %) vse od začetka faze 3 sistema EU ETS leta 2013, letalstvo pa je zabeležilo rekorden padec (–63,5 %).

Slika 2: Preverjene (pretekle) emisije v okviru sistema EU ETS v obdobju 2005–2020 v Mt ekvivalenta CO2 42 , projekcije držav članic z obstoječimi ukrepi v obdobju 2021–2030, zgornje meje sistema EU ETS v fazah 2, 3 in 4 ter kumulativni presežek pravic iz sistema EU ETS v obdobju 2008–2020, vključno z Združenim kraljestvom (Severna Irska), Norveško in Islandijo

Zadnjih nekaj let faze 3 je zaznamoval okrepljen signal cene ogljika. Tako je bilo tudi v letih 2020 in 2021, ko je kljub težkim gospodarskim razmeram v industrijskem in letalskem sektorju zaradi pandemije cena ogljika ostala visoka zaradi visokih cen plina in tržnega pričakovanja povečane podnebne ambicije do leta 2030. Cene ogljika so se v letu 2021 zvišale, kar je prispevalo k višjim veleprodajnim cenam električne energije, vendar v precej manjši meri kot zvišana cena plina.

Komisija vsako leto objavi presežek pravic za predhodno leto. Maja 2021 je presežek za leto 2020 znašal približno 1,58 milijarde 43 , kar je nekoliko več kot leta 2019 (1,39 milijarde), saj so se emisije zaradi pandemije še naprej zmanjševale. Glede na sedanji presežek se bodo količine za prodajo na dražbi od septembra 2021 do avgusta 2022 zmanjšale za 378 milijonov pravic. Prvi pregled rezerve za stabilnost trga 44 , ki deluje od leta 2019, je pokazal, da je izpolnila svoj cilj zmanjšati pretekli presežek in stabilizirati trg, tudi ob upoštevanju zmanjšanih emisij zaradi izbruha COVID-19. To je namreč vodilo do dosedanje vključitve (zmanjšanih količin za prodajo na dražbi) skoraj 1,1 milijarde pravic, to pa se bo predvidoma nadaljevalo tudi v prihodnjih letih.

V zvezi z mednarodnimi dobropisi so tržni analitiki na začetku faze 3 ocenili, da bi količina upravičenosti do mednarodnih dobropisov, uporabljenih v fazah 2 in 3 (2008–2020), znašala približno 1,6 milijarde dobropisov. Maja 2021 45 je skupno število uporabljenih ali zamenjanih dobropisov znašalo približno 1,565 milijarde, kar je skoraj 98 % ocenjene najvišje vrednosti. Samo v fazi 3 (2013–2020) je bilo zamenjanih 506,3 milijona mednarodnih dobropisov. V skladu z določbami direktive o EU ETS se mednarodni dobropisi v četrtem obdobju trgovanja sistema (2021–2030) ne bodo več smeli uporabljati za skladnost EU ETS.

Prihodki od dražb pravic na evropskem trgu ogljika so se v letu 2020 še naprej povečevali zaradi naraščajoče cene ogljika. Skupni prihodki držav članic, Združenega kraljestva in držav EGP od dražb med letom 2012 in 30. junijem 2021 so znašali skoraj 83,5 milijarde EUR. Samo v letu 2020 so ustvarjeni skupni prihodki znašali 16,5 milijarde EUR (EU-27 in EGP) ali 19 milijard EUR ob vključitvi Združenega kraljestva. V prvih šestih mesecih leta 2021 so prihodki (EU-27 in EGP) znašali skoraj 14 milijard EUR 46 .

Ukrepi v letalskem in pomorskem prometu

Za emisije iz zunajevropskega letalstva, tj. iz dohodnih letov v EGP in odhodnih letov v druge države, z izjemo odhodnih letov v Združeno kraljestvo in Švico, se cene v skladu z določbo o ustavitvi ure iz direktive o EU ETS trenutno ne določajo.

EU je v letu 2021 še naprej podpirala izvajanje prvotne strategije Mednarodne pomorske organizacije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov s poudarkom na kratkoročnih ukrepih. Komisija je podpisala tudi memorandum o soglasju za novo partnerstvo v okviru programa Obzorje Evropa, ki bo do leta 2030 v raziskave in inovacije vložilo do 3,8 milijarde EUR za razvoj in predstavitev brezemisijskih rešitev, ki jih bo mogoče uvesti za vse glavne vrste ladij in storitve. Komisija je julija 2021 predlagala razširitev sistema EU ETS, da bi vključeval tudi emisije iz pomorskega prometa in bi se v sektorju spodbudila uporaba trajnostnih alternativnih goriv. 

3.PORAZDELITEV PRIZADEVANJ NA PODROČJU EMISIJ

Emisije iz sektorjev, ki niso vključeni v ETS, kot so prometni sektor, industrijske dejavnosti, ki niso vključene v ETS, stavbni sektor, kmetijstvo in sektor odpadkov, ureja zakonodaja EU o porazdelitvi prizadevanj. Odločba o porazdelitvi prizadevanj določa nacionalne cilje glede emisij za leto 2020, izražene kot spremembe v odstotkih glede na ravni iz leta 2005. Določa tudi dodeljene letne emisije, ki jih morajo države članice 47 spoštovati. Podobno uredba o porazdelitvi prizadevanj 48 , ki jo je nasledila, določa nacionalne cilje glede emisij do leta 2030 in dodeljene letne emisije za obdobje 2021–2030, tudi za Islandijo in Norveško 49 . Islandija in Norveška sta sprejeli nadaljnje ukrepe za izvajanje uredbe o porazdelitvi prizadevanj in do zdaj sta obe državi Komisiji predložili svoj nacionalni načrt 50 , 51 .

Od začetka izvajanja sistema porazdelitve prizadevanj leta 2013 so bile emisije po vsej EU vsako leto pod skupno omejitvijo. Emisije v EU-27, ki jih zajema odločba o porazdelitvi prizadevanj, so bile leta 2019 skoraj za 11 % manjše v primerjavi z letom 2005. Tako je bil cilj za leto 2020 (–10 %) presežen že pred nastopom krize zaradi COVID-19 (slika 3).

Slika 3: Emisije v sektorjih, zajetih v zakonodaji o porazdelitvi prizadevanj za obdobje 2005–2030, in dodeljene letne emisije, EU-27 ter Islandija in Norveška (v Mt ekvivalenta CO2) 52  

Skladnost držav članic z obveznostmi o porazdelitvi prizadevanj za obdobje 2013–2020

Vse države članice so izpolnile svoje obveznosti o porazdelitvi prizadevanj za obdobje 2013–2018. Malta je v vsakem od teh let presegla svoje dodeljene letne emisije, vendar je primanjkljaj krila z nakupom dodeljenih letnih emisij od Bolgarije. V letu 2018 so Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Estonija, Finska, Nemčija, Irska, Luksemburg in Poljska prav tako presegli svoje dodeljene emisije, vendar so lahko uporabili prihranjene presežke iz prejšnjih let. Švedska in Združeno kraljestvo sta svoje presežke dodeljenih letnih emisij leta 2018 preklicala, da bi se izboljšala okoljska celovitost sistema 53 . Vse druge države članice so presežek dodeljenih emisij shranile za morebitno poznejšo uporabo. Za izpolnitev obveznosti o porazdelitvi prizadevanj ni bil uporabljen noben mednarodni projektni dobropis iz mehanizma čistega razvoja ali skupnega izvajanja.

Cikel skladnosti za leto 2019 se še ni zaključil. Na podlagi letnega pregleda zalog v okviru odločbe o porazdelitvi prizadevanj so emisije Malte presegle njene dodeljene letne emisije za 22 %, zato jih bo morala ponovno kupiti. Emisije so dodeljene letne emisije za leto 2019 za največ 18 % presegle še v devetih drugih državah članicah 54 . Razen Irske in Nemčije imajo te države dovolj shranjenih presežkov dodeljenih letnih emisij iz prejšnjih let. Približni podatki iz evidenc za leto 2020 kažejo, da so Bolgarija, Ciper, Finska, Nemčija, Irska in Malta presegli svoje dodeljene letne emisije, in sicer od 0,4 % (Finska) do 14 % (Irska). Države članice, ki nimajo shranjenih presežkov dodeljenih letnih emisij (Irska, Malta in Nemčija), lahko uporabijo mehanizme prožnosti iz odločbe o porazdelitvi prizadevanj (poleg shranjevanja in izposojanja dodeljenih letnih emisij).

Slika 4: Kumulativni presežek dodeljenih letnih emisij kot delež emisij izhodiščnega leta 2005 v obdobju 2013–2019 za EU-27 in Združeno kraljestvo

Napredek pri doseganju ciljev glede porazdelitve prizadevanj do leta 2030

Države članice načrtujejo, sprejemajo in izvajajo politike in ukrepe, da bi dosegle svoje sedanje cilje glede porazdelitve prizadevanj do leta 2030 v skladu z uredbo o porazdelitvi prizadevanj. Če se nacionalne politike, ki se sedaj izvajajo, združijo, bi EU-27 emisije, za katere velja porazdelitev prizadevanj, do leta 2030 zmanjšala za 22 % v primerjavi z letom 2005. To je precej manj od skupnega cilja 30-odstotnega zmanjšanja emisij in ambicioznejšega cilja 40-odstotnega zmanjšanja emisij, predlaganega julija 2021. Tudi če bi se izvajale vse dodatne politike, o katerih so poročale države članice, bi bil cilj 30 % komaj izpolnjen. Iz tega izhaja močna in nujna potreba po tem, da države članice načrtujejo in izvajajo dodatne podnebne ukrepe v sektorjih delitve prizadevanj. 

Slika 5 55 : Vrzeli med cilji iz uredbe o porazdelitvi prizadevanj ter projekcijami emisij 56 z obstoječimi ukrepi in dodatnimi ukrepi za leto 2030 kot delež emisij v izhodiščnem letu 2005 za EU-27, Islandijo in Norveško. Pozitivne vrednosti kažejo preseganje ciljev iz projekcij, negativne vrednosti pa kažejo, da cilji iz projekcij ne bodo doseženi.

Politike v ključnih sektorjih

V sektorju cestnega prometa, ki je drugi največji vir v EU, so emisije leta 2019, po padcu, ki je sledil finančni krizi, ponovno dosegle raven iz leta 2005. Pričakuje se, da se bodo emisije po pandemiji spet dvignile in brez dodatnih ukrepov najverjetneje ne bodo padle. Standardi za emisije CO2 za nove avtomobile in kombinirana vozila ter težka gospodarska vozila so zato ključni dejavniki za zmanjšanje emisij v cestnem prometu. Povprečne emisije iz novih avtomobilov so se zmanjšale s 122,3 g CO2/km v letu 2019 na 107,8 g CO2/km v letu 2020 57 . To je daleč največje letno zmanjšanje, odkar so bili leta 2010 uvedeni standardi CO2, zaradi postopnega uvajanja strožjega cilja CO2 za ves vozni park EU leta 2020. Poleg tega to kaže učinek ciljno usmerjenih ukrepov za okrevanje, ki so jih uvedle države članice in ki so spodbudili uporabo brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil ter naložbe v polnilno infrastrukturo. V letu 2020 so se registracije električnih vozil v primerjavi z letom 2019 potrojile (s 3,5 % na več kot 11 %, od tega je 6 % popolnoma električnih vozil in 5 % priključnih hibridov). V letu 2020 so se tudi povprečne emisije za nova kombinirana vozila zaradi strožjih standardov zmanjšale na 155,7 g CO2/km (slika 6). Težka gospodarska vozila, kot so tovornjaki, težka kombinirana vozila in avtobusi, prispevajo približno 30 % skupnih emisij CO2 v cestnem prometu. Obstoječa zakonodaja zahteva, da se povprečne emisije CO2 iz proizvajalčevega voznega parka novih težkih tovornjakov zmanjšajo za 15 % do leta 2025 oziroma 30 % do leta 2030 v primerjavi z izhodiščem iz leta 2019.

Slika 6: Povprečne emisije (g CO2/km) za vse nove avtomobile in kombinirana vozila, ki bodo v prodaji, ter cilji za celotni vozni park 58

Še eno orodje, ki se v prometnem sektorju uporablja za zmanjšanje emisij, je direktiva o kakovosti goriv, s katero se zahteva zmanjšanje intenzivnosti emisij toplogrednih plinov v življenjskem ciklu za 6 % do leta 2020 v primerjavi z letom 2010. Povprečna intenzivnost toplogrednih plinov za goriva, dobavljena leta 2019, je bila za 4,3 % manjša kot v letu 2010 (slika 7). Doseženi napredek je v državah, ki so poročale, zelo različen in skoraj vse države članice morajo nemudoma sprejeti nadaljnje ukrepe za dosego cilja za leto 2020. Julija je bil z revizijo direktive o energiji iz obnovljivih virov predlagan cilj zmanjšanja intenzivnosti toplogrednih plinov v višini 13 % za vsa goriva v prometu do leta 2030. Poleg tega morajo države članice izpolniti podcilje za obnovljiva goriva nebiološkega izvora (2,6 %) in napredna biogoriva (2,2 %).

Slika 7: Zmanjšanje intenzivnosti toplogrednih plinov goriv, ki so ga dobavitelji goriv v EU dosegli v 27 državah članicah in Združenem kraljestvu, 2010–2019

Fluorirani plini (F-plini) so zelo močni toplogredni plini, njihove emisije pa se štejejo v okviru odločbe o porazdelitvi prizadevanj. Od leta 2019 mora EU upoštevati tudi omejitve porabe fluoriranih ogljikovodikov v skladu z Montrealskim protokolom o substancah, ki škodljivo delujejo na ozonski plašč. Cilj sedanje uredbe o F-plinih 59 je zmanjšati emisije s spodbujanjem prehoda s F-plinov z večjim potencialom segrevanja na pline z manjšim potencialom globalnega segrevanja. Leta 2020 se je količina F-plinov, dobavljenih na trg EU, že zmanjšala za 40 % v primerjavi z letom 2015, če se meri glede na potencialne podnebne učinke. Poleg tega je bila EU precej pod mejno vrednostjo za porabo fluoriranih ogljikovodikov za leto 2020 v skladu s Protokolom. Leta 2021 je Komisija še naprej širila svoj sistem spremljanja v realnem času – okolje enotnega okenca EU za carino –, da bi pristojnim organom držav članic pomagala preprečiti nezakonit uvoz fluoriranih ogljikovodikov, ki niso zajeti v sistemu kvot.

V mnogih primerih so F-plini nadomestili ozonu škodljive snovi, ki so pogosto tudi zelo močni toplogredni plini. Do zdaj je EU že postopno odpravila ozonu škodljive snovi in uspešno izpolnila svoje obveznosti v skladu z Montrealskim protokolom. Ker pa se ozonu škodljive snovi lahko še vedno uporabljajo za nekatere izvzete dejavnosti, je bistveno, da se še naprej izvajajo s tem povezane politike.

4.RABA ZEMLJIŠČ, SPREMEMBA RABE ZEMLJIŠČ IN GOZDARSTVO (LULUCF)

Raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo lahko ustvarijo emisije toplogrednih plinov v ozračje, pa tudi odvzeme CO2 iz ozračja. Med letoma 2013 in 2020 so si države članice prizadevale zagotoviti, da se emisije toplogrednih plinov in odvzemi CO2 iz dodatnih ukrepov upoštevajo pri doseganju cilja zmanjšanja iz Kjotskega protokola. Od leta 2021 okvir podnebne in energetske politike EU do leta 2030 zajema emisije in odvzeme v sektorju rabe zemljišč, pri čemer se uporablja sklop prilagojenih pravil za obračunavanje iz Kjotskega protokola.

V skladu z uredbo o LULUCF 60 mora vsaka država članica zagotoviti, da so obračunane emisije toplogrednih plinov iz rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva uravnotežene z vsaj enakovrednim obračunanim odvzemom CO2 iz ozračja v obdobju 2021–2030 (obveznost „nepresežka“). Določene so bile tudi referenčne vrednosti za gospodarjenje z gozdovi držav članic za obdobje 2021–2025 61 . Nadzorni organ Efte je po podobnem postopku sprejel te referenčne vrednosti za Islandijo in Norveško 62 .

Slika 8: Sporočeni (R) in predhodno obračunani (A) emisije in odvzemi v skladu s Kjotskim protokolom, drugo ciljno obdobje, EU-27  63

Slika 8 za obdobje 2013–2019 prikazuje zmanjševanje ponora sporočenih emisij in odvzemov po dejavnosti v EU s povprečno neto količino odvzemov –344,9 Mt ekvivalenta CO2. Če se uporabijo posebna obračunska pravila za Kjotski protokol, je obračunana bilanca pokazala povprečni letni ponor (ali dobropis) v višini –115,0 Mt ekvivalenta CO2. Obračunani neto krediti so se zmanjšali z –153,3 na  
–85,3 Mt CO2-eq 64 . Te količine vključujejo obvezne dejavnosti, tj. pogozdovanje/ponovno pogozdovanje, krčenje gozdov in gospodarjenje z gozdovi, ter izbrane dejavnosti iz Kjotskega protokola 65 .

Glavni vzrok za zmanjšanje ponora v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v EU je zmanjšanje sporočenih neto odvzemov in obračunanih neto dobropisov pri gospodarjenju z gozdovi v obdobju 2013–2019 66 . Zmanjšanje odvzemov ogljika je posledica kombinacije dejavnikov, vključno s povečanjem povpraševanja po lesu (npr. v letu 2018 na Finskem), naraščajočim deležem gozdov, ki dosežejo sečno zrelost (Estonija, Latvija), in povečanjem naravnih motenj, kot so napadi žuželk (Češka od leta 2015), nevihte (leta 2019 na Poljskem), suše in gozdni požari (npr. leta 2017 v Italiji in na Portugalskem) 67 . Glede na predhodne ocene v skladu s pravili za obračunavanje za drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola so pri Cipru, Finski in Nizozemski prikazani povprečni neto presežki zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, manjši od 1 Mt ekvivalenta CO2 na leto. Višje ravni presežkov so napovedane za Češko, Latvijo in Slovenijo (2,6, 2,4 oziroma 3,9 Mt ekvivalenta CO2 na leto).

Da bi obrnili upad neto odvzemov zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, je Komisija predlagala nov cilj –310 Mt ekvivalenta CO2 do leta 2030 za ponor ogljika in podnebno nevtralen sektor rabe zemljišč, ki združujeta neto odvzeme in emisije iz živine in gnojil v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva do leta 2035 68 .

5.PRILAGAJANJE PODNEBNIM SPREMEMBAM

Prilagajanje podnebnim spremembam je zdaj vključeno v politike EU in dolgoročni proračun EU. Do leta 2020 so vse države članice uvedle nacionalno strategijo ali načrt za prilagajanje. Platforma Climate-ADAPT je postala referenca za znanje o prilagajanju. Leta 2021 je Komisija sprejela novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam 69 , ki določa pot, kako se pripraviti na neizogibne posledice podnebnih sprememb in postati odpornejši na podnebne spremembe do leta 2050. Vse to pa z izboljšanjem in izmenjavo znanja (npr. prek platform in opazovalnic EU) ter zbiranjem več in boljših podatkov o tveganjih in izgubah, povezanih s podnebjem. V strategiji se poudarja, da je treba podpirati razvoj politik na vseh ravneh in v vseh sektorjih, zlasti na področju lokalne in pravične odpornosti. V njej se preučuje makrofiskalni pomen tveganja podnebnih sprememb in naravnih nesreč ter poudarja pomen vključevanja odpornosti proti podnebnim spremembam v nacionalne fiskalne okvire. Poudarja tudi naravne rešitve.

Rešitve za hitrejše prilagajanje bodo preizkušene in nadgrajene z misijo v okviru programa Obzorje Evropa na področju prilagajanja podnebnim spremembam. Cilj je podpreti vsaj 150 regij in skupnosti ter preizkusiti vsaj 75 poglobljenih prikazov. Za ukrepe v zvezi s prilagajanjem so neposredno pomembne tudi misije v okviru programa Obzorje Evropa za zdravje tal, podnebno nevtralna mesta ter oceane in celinske vode.

Prva ocena poročanja o nacionalnih politikah za prilagajanje

Od leta 2021 morajo države članice poročati o svojih nacionalnih politikah za prilagajanje 70 . To poročanje so zaključile vse države članice. Čeprav je še prezgodaj za oceno dejanskega napredka pri izvajanju, je mogoče zagotoviti pregled opaženih ključnih nevarnosti in prihodnjih tveganj, na podlagi katerih bo mogoče leta 2023 izmeriti napredek 71 .

Najpogosteje opažene akutne nevarnosti v državah članicah so vročinski valovi in suše (v vseh državah), močne padavine (ki povzročajo poplave), nevihte, zemeljski plazovi in požari v naravi (veliko držav v vsakem podnebnem pasu 72 ). Najpogosteje opažene kronične nevarnosti so temperaturne spremembe, spremembe vzorcev in vrste padavin (ter povečana variabilnost) ter obalna erozija. Obstajajo tudi nekatere nevarnosti, ki izstopajo, vendar se o njih poroča le v posameznih podnebnih pasovih: pomanjkanje vode, degradacija in erozija tal na severu skoraj niso prisotni; sprememba vzorcev vetra se po poročanjih pojavlja predvsem na severu in vzhodu; vdor slane vode je še posebej težaven na jugu. Na splošno so o največ nevarnostih poročale Finska, Francija in Španija, o najmanj nevarnostih pa Irska, Italija in Luksemburg. Več kot 60 % držav članic je kot sektorje, ki so najbolj prizadeti zaradi prihodnjih podnebnih tveganj, navedlo zdravje, kmetijstvo in prehrano, gozdarstvo, biotsko raznovrstnost, upravljanje voda, turizem in energetiko. Portugalska, Španija in Švedska so poročale o največ sektorjih, izpostavljenih prihodnjim tveganjem.

6.FINANCIRANJE PODNEBNIH UKREPOV

Vključevanje podnebnih politik v proračun EU

Kot je prikazano v poglavju 1, prehod na podnebno nevtralnost in odpornost proti podnebnim spremembam zahteva znatne naložbe. Vsaj 30 % – največji delež doslej – naslednjega dolgoročnega proračuna EU (2021–2027) je namenjenih podnebnim ukrepom (povečanje z 20 % v obdobju 2014–2020). To pomeni približno 625 milijard EUR v primerjavi s približno 210 milijardami EUR v prejšnjem obdobju. Posamezni programi za porabo sredstev imajo višje podnebne cilje (Obzorje Evropa – 35 %, Kohezijski sklad – 37 %, SKP – 40 %, Instrument za povezovanje Evrope (IPE) – 60 %, LIFE – 61 %, Sklad za pravični prehod 73  – 100 %) in prispevajo celo večji delež k splošnim proračunskim ambicijam.

Da bi lahko države članice izkoristile posojila in nepovratna sredstva v višini do 723,8 milijarde EUR v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, so v letu 2021 pripravljale načrte za okrevanje in odpornost. Ti načrti vključujejo naložbe in pobude za reforme, ki imajo dodano vrednost za EU kot celoto, kot so razvoj in uporaba obnovljivih virov energije, vključno z vodikom, prenova stavb in energijska učinkovitost ter vzpostavitev infrastrukture za alternativna goriva ali železniški promet. Posebni cilj 37 % izdatkov za podnebje je bil presežen, saj so skupne naložbe v podnebje 22-ih ocenjenih načrtov za okrevanje in odpornost, ki jih je odobrila Komisija 74 , znašale 177 milijard EUR, kar je približno 40 % vseh dodeljenih sredstev mehanizma za okrevanje in odpornost. Približno 43 % sredstev, dodeljenih podnebnim ukrepom, bo namenjenih energiji iz obnovljivih virov in omrežjem ter energijski učinkovitosti, 35 % pa trajnostni mobilnosti. Tako lahko načrti za okrevanje in odpornost državam članicam že pomagajo pri doseganju ambicioznejših ciljev do leta 2030. Komisija je vključila tehnična merila za pregled iz taksonomije EU, kadar je to izvedljivo, za spremljanje odhodkov za podnebne spremembe v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost ter strukturnih skladov. Okvir za zelene obveznice NextGenerationEU 75 , sprejet septembra 2021, zagotavlja potrebna jamstva, da bodo prihodki iz zelenih obveznic v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost namenjeni zelenim in podnebnim naložbam.

Mehanizem za pravični prehod bo predvidoma pritegnil naložbe v višini približno 55 milijard EUR (2021–2027), sestavljen pa je iz treh stebrov:

1.Sklada za pravični prehod v višini najmanj 25 milijard EUR;

2.programa za pravični prehod v okviru InvestEU – proračunskega jamstva v okviru programa InvestEU za mobilizacijo zasebnih naložb;

3.instrumenta za posojila v javnem sektorju, ki bo združeval 1,5 milijarde EUR nepovratnih sredstev iz proračuna EU z 10 milijardami EUR posojil Evropske investicijske banke (EIB), da bi pritegnil približno 18 milijard EUR javnih naložb.

Od leta 2021 bo dele različnih programov EU, ki prispevajo k evropskemu zelenemu dogovoru, kot so IPE, program Obzorje Evropa, sklad za inovacije, program LIFE, instrument za posojila v okviru mehanizma za pravični prehod itd., upravljal en sam subjekt – Evropska izvajalska agencija za podnebje, infrastrukturo in okolje (CINEA).

Uporaba prihodkov držav članic od prodaje pravic iz sistema EU ETS na dražbi

Z znatnim povečanjem cen ogljika v fazi 3 so se prihodki od dražb ustrezno povečali – s 3,1 milijarde EUR leta 2013 na 14,4 milijarde EUR leta 2020 v EU-27. Na podlagi letnega poročanja se ocenjuje, da je bilo 75 % skupnih prihodkov (56,5 milijarde EUR) porabljenih za podnebne in energijske namene v fazi 3 ter 72 % leta 2020. V praksi države članice porabijo več za podnebne spremembe in energijo kot za svoje prihodke od dražb 76 .

 Slika 9: Prihodki od dražb in sporočena uporaba (v milijardah EUR), 2013–2020, EU-27

V fazi 3 so bili dodatni letni prihodki zaradi naraščajočih cen ogljika porabljeni predvsem na nacionalni ravni, medtem ko je bila sporočena letna mednarodna poraba precej stabilna (približno 100–200 milijonov EUR/leto). Slednja je bilo večinoma usmerjena v države v razvoju prek večstranskih skladov in institucij. Na sliki 10 je prikazano, kako so bili sporočeni prihodki porabljeni od leta 2013.

Slika 10: Sporočeni nacionalni in mednarodni delež prihodkov, porabljenih za podnebne spremembe in energijo, 2013–2020, EU-27

Nazadnje, so države članice v letu 2020 77 , večino svojih sporočenih prihodkov porabile za neposredno podporo, tj. za namestitev tehnologij, ki zmanjšujejo emisije (npr. obnovljivi viri energije).

Slika 11: Sporočeni delež glede na vrsto podpore, porabljen za podnebne spremembe in energijo na nacionalni ravni (vključno z načrtovano) v letu 2020, EU-27

Program NER300

Program NER300 je obsežen program financiranja inovativnih predstavitvenih projektov nizkoogljične energije v EU, povezanih s tehnologijami na področju energije iz obnovljivih virov ter okoljsko varnim zajemanjem in shranjevanjem ogljikovega dioksida v komercialnem obsegu. Program se financira z monetizacijo 300 milijonov pravic do emisije iz rezerve za nove udeležence v fazi 3 sistema ETS. Skupno je bilo za 39 projektov dodeljenih 2,1 milijarde EUR sredstev v 20 državah članicah. Projekti so v različnih fazah, vendar jih je bilo 23 umaknjenih zaradi težav pri zbiranju zadostnega lastniškega kapitala in/ali pridobitvi dodatne finančne podpore.

Ti umiki so privedli do sprostitve skoraj 1,5 milijarde EUR. Na podlagi spremenjenega sklepa o NER300 je bilo mogoče neporabljena sredstva v višini 708,7 milijona EUR znova vložiti v okviru obstoječih finančnih instrumentov. V okviru demonstracijskih projektov InnovFin na področju energije (InnovFin EDP) in dolžniškega instrumenta IPE, ki ju upravlja EIB, so bili financirani še trije inovativni projekti na področju polnjenja in shranjevanja energije ter proizvodnje in distribucije vodika. Preostala neporabljena sredstva bodo preusmerjena v sklad za inovacije, v katerega je že bilo prenesenih 746,6 milijona EUR. To kaže, da vzpostavljeni mehanizem mešanega financiranja učinkovito deluje z namenom popolne dodelitve neizplačanih sredstev do konca leta 2022.

Sklad za inovacije

Sklad se financira s prodajo 450 milijonov pravic na dražbi med letoma 2020 in 2030 ter morebitnimi neporabljenimi sredstvi iz programa NER300. Združuje približno 25 milijard EUR (po ceni ogljika 50 EUR/tono) do leta 2030 ter je v svetovnem merilu eden od največjih programov za komercialno predstavitev inovativnih nizkoogljičnih tehnologij v energetsko intenzivnih industrijah, inovativnih obnovljivih virov energije, shranjevanja energije ter zajemanja in uporabe ogljika.

Prvi razpisi za zbiranje predlogov so leta 2020 pritegnili veliko zanimanje podjetij vseh velikosti in različnih sektorjev v EU-27, na Islandiji in Norveškem. Med manjšimi projekti jih je bilo izbranih 32, ki so bili povabljeni k pripravi nepovratnih sredstev v skupni višini 118 milijonov EUR. V okviru razpisa za obsežne projekte je 66 najbolje uvrščenih projektov (od 311 prijav) predložilo popolne predloge v vrednosti 6 milijard EUR (v primerjavi z vrednostjo razpisa v višini 1 milijarde EUR). Od teh je bilo za pomoč za razvoj projektov (4 milijoni EUR) izbranih 15 obsežnih projektov.

Sklad za modernizacijo

Sklad za modernizacijo, ki deluje od leta 2021, je eden od ključnih instrumentov financiranja za podporo razogljičenju v 10 državah članicah z nižjimi dohodki, vključno s pravičnim prehodom. Financira se s prodajo več kot 640 milijonov pravic sistema ETS (2020–2030) na dražbi, kar vključuje prostovoljne prenose z držav članic upravičenk, in združuje približno 31 milijard EUR (po ceni ogljika 50 EUR/tono) do leta 2030.

V prvem polletnem ciklu izplačil se na Češkem, Madžarskem in Poljskem financira šest večletnih shem v vrednosti 304 milijonov EUR, namenjenih obnovljivim virom energije, energijski učinkovitosti, pametnim omrežjem ter razvoju elektroenergetskega omrežja in energetskih skupnosti.

Program LIFE

Program LIFE je instrument financiranja EU za okoljske in podnebne ukrepe, namenjen sofinanciranju projektov z evropsko dodano vrednostjo. Za obdobje 2021–2027 je bil proračun znatno povečan, in sicer na 5,43 milijarde EUR, in dodeljen štirim podprogramom:

Slika 12: Dodelitev proračunskih sredstev za program LIFE za obdobje 2021–2027 (v milijardah EUR)

V okviru razpisov programa LIFE za podnebne ukrepe je bilo leta 2020 predloženih znatno več predlogov kot v prejšnjih letih. Poleg tega novi podprogram za prehod na čisto energijo neposredno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb, večina okoljskih projektov pa prinaša tudi s tem povezane podnebne koristi.

Instrument za tehnično podporo

Prilagojena tehnična podpora za zasnovo in izvajanje podnebnih reform se je še naprej širila, saj je skoraj vsak tretji projekt v okviru Instrumenta za tehnično podporo 2021 podpiral evropski zeleni dogovor. Nekatere države članice so prejele tehnično podporo pri pripravi načrtov za okrevanje in odpornost, medtem ko več kot 60 % projektov v okviru Instrumenta za tehnično podporo 2021 podpira njihovo izvajanje, vključno z načelom, da se ne škoduje bistveno, in/ali zelenimi komponentami njihovih načrtov. Leta 2021 je potekalo usposabljanje o zelenem oblikovanju proračuna, 17 držav članic pa je prejelo podporo za pripravo območnih načrtov za pravični prehod.

7.MEDNARODNI UKREPI NA PODROČJU PODNEBJA

EU je še naprej dajala zgled, kako doseči podnebno nevtralnost in odpornost proti podnebnim spremembam do leta 2050. V skladu s Pariškim sporazumom je povečala svoj cilj do leta 2030 in Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja predložila posodobljene nacionalno določene prispevke. Pri izvajanju Pariškega sporazuma EU sodeluje z mednarodnimi partnerji, spodbuja in pomaga uresničevati najvišje možne ambicije ter je pokazala solidarnost pri obravnavanju vplivov podnebnih sprememb. Po EU se je še več kot 50 drugih držav, ki predstavljajo več kot polovico svetovnega gospodarstva, zavezalo k neto ničelnim emisijam nekje do sredine stoletja, vključno s Kitajsko, Združenimi državami Amerike in Japonsko. V zadnjih mesecih je EU začela nove podnebne dialoge z Indijo in ZDA ter zeleno zavezništvo z Japonsko.

Zahodni Balkan in evropsko sosedstvo

EU je še naprej podpirala razvoj dolgoročnih strategij in sistemov za spremljanje, poročanje in preverjanje, da bi pomagala izboljšati upravljanje in zbrati sredstva v predpristopnih državah in državah sosedstva.

Ob koncu leta 2020 so se voditelji Zahodnega Balkana zavezali k podnebni nevtralnosti do leta 2050 in zmanjšanju subvencij za fosilna goriva ter potrdili gospodarski in naložbeni načrt v višini 9 milijard EUR. To financiranje se lahko uporabi za zagotovitev 20 milijard EUR v okviru nove jamstvene sheme za Zahodni Balkan. Energetska skupnost 78 je okrepila prizadevanja za sprejetje energetskega in podnebnega okvira do leta 2030, časovnega načrta za razogljičenje in uredbe o upravljanju 79 ter direktiv o energiji iz obnovljivih virov in energijski učinkovitosti.

V okviru Unije za Sredozemlje je bil dosežen dober napredek pri dialogu o podnebnih vprašanjih, zlasti z Marokom in Jordanijo. Države vzhodnega partnerstva so leta 2021 potrdile svojo zavezanost okrepitvi sodelovanja ter sprejele gospodarski in naložbeni načrt. Ukrajina je za uskladitev svojih politik in zakonodaje z evropskim zelenim dogovorom začela namenski dialog z EU. EU je z regionalnim projektom EU4Climate podprla tudi posodobitev nacionalno določenih prispevkov za Moldavijo, Gruzijo in Armenijo.

Podpiranje držav v razvoju

EU in njenih 27 držav članic v svetovnem merilu zagotavljajo največ mednarodnega javnega financiranja za podnebne ukrepe in znatno prispevajo k skupnemu cilju razvitih držav, da zagotovijo 100 milijard USD na leto za podporo podnebnim ukrepom v državah v razvoju. Ta prispevek se je od leta 2013 več kot podvojil in leta 2019 dosegel skoraj 22 milijard EUR 80 . Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah+ (GCCA+) je na primer prispevalo k financiranju 80 projektov za odpornost proti podnebnim spremembam in pripravo nacionalno določenih prispevkov v Afriki, Aziji, na Karibih in v Tihem oceanu.

Cilj strategije EU za prilagajanje za leto 2021 je povečati mednarodno financiranje za krepitev odpornosti proti podnebnim spremembam ter spodbujati izmenjavo dobrih praks in strokovnega znanja, hkrati pa spodbujati podnacionalne, nacionalne in regionalne pristope v partnerskih državah. Leta 2020 se je začel izvajati svetovni instrument tehnične pomoči za pomoč pri krepitvi nacionalno določenih prispevkov, oblikovanju in izvajanju nacionalnih načrtov za prilagajanje, zemljiških politik in praks, strategij za zmanjšanje tveganja nesreč ter strategij nizkoogljičnega ali podnebno nevtralnega razvoja. EU je leta 2021 opredelila ukrepe za nadaljnje vključevanje vplivov podnebnih sprememb in okoljskih dejavnikov v politiko in prakso humanitarne pomoč 81 .

Instrument Globalna Evropa naj bi med letoma 2021 in 2027 podnebnim ukrepom namenil približno 28 milijard EUR, tako da bi se vsi programi zunanjega delovanja EU združili v eno orodje financiranja. Trenutno poteka načrtovanje programov na državni, regionalni in tematski ravni, pri čemer se daje prednost podnebnim spremembam na primer pri vzpostavljanju miru in odzivanju na krize.

(1)

Vsi odhodni leti z letališč EU.

(2)

 Okvirna evidenca toplogrednih plinov EU, ki temelji na predloženih podatkih držav članic. Zapolnjevanje vrzeli je bilo opravljeno za Bolgarijo, pri čemer so se uporabili podatki o projekcijah za leto 2021 iz evidence transakcij Evropske unije, Eurostata in Eurocontrola ter podatki iz prejšnjih let.

(3)

Podatki iz projekcij držav članic za leto 2021 so bili uporabljeni za zapolnitev vrzeli v LULUCF za DK, EE, HR, HU, LV in SI.

(4)

EU-27 se je poleg cilja iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja skupaj z Islandijo in Združenim kraljestvom zavezala tudi k zavezujočemu zmanjšanju emisij za drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola (2013–2020). Cilj je zmanjšati emisije za 20 %. Za podrobnejše informacije glej delovni dokument služb Komisije.

(5)

Razmerje je navedeno za ponazoritev in je statistično nenatančno, saj imajo BDP (nacionalno obračunavanje) in emisije (ozemlje) različna obsega.

(6)

COM(2019) 640 final.

(7)

ICAO, C-WP/15209, maj 2021.

(8)

SWD(2020) 277 final.

(9)

Uredba (EU) 2015/757.

(10)

Predhodne ocene na podlagi podatkov THETIS-MRV.

(11)

IPCC, prvi del šestega ocenjevalnega poročila, 2021.

(12)

 (1) Pretekle emisije in odvzemi toplogrednih plinov (1990–2020) temeljijo na evidenci toplogrednih plinov Evropske agencije za okolje za leto 2021. (2) Projekcije emisij in odvzemov (2021–2050) temeljijo na referenčnem scenariju EU za leto 2020 (v nadaljnjem besedilu: referenčni scenarij; sive črte) in scenariju politike MEŠANO (oranžne črte), ki podpira pobude politike v okviru izvajanja evropskega zelenega dogovora. (3) Pri emisijah in projekcijah emisij toplogrednih plinov se uporabljajo potenciali globalnega segrevanja iz četrtega ocenjevalnega poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe (IPCC) za pretvorbo emisij, ki niso CO2, v emisije ekvivalenta CO2. (4) Cilj do leta 2030 (podnebna pravila EU) je opredeljen kot: „neto emisije toplogrednih plinov, tj. emisije po odbitku odvzemov, se v celotnem gospodarstvu in na nacionalni ravni zmanjšajo za vsaj 55 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990“. Zaradi primerljivosti je točka „cilja do leta 2030“ predstavljena na ravni –55 % neto emisij toplogrednih plinov v primerjavi z ravnijo iz leta 1990.

(13)

COM(2020) 562 final in SWD(2020) 176 final.

(14)

 V skladu s členom 15 Uredbe (EU) 2018/1999, v katerem je navedeno, da bi morale države članice predložiti svojo dolgoročno strategijo do januarja 2020.

(15)

AT, BE, CZ, DE, DK, EE, EL, ES, FI, FR, HR, HU, IT, LV, LT, NL, PT, SE, SI, SK. V delovnem dokumentu služb Komisije je na voljo preglednica s povzetkom ocene. Julija 2021 je Litva predstavila posodobitev svoje prvotne dolgoročne strategije. Septembra 2021 je Madžarska sprejela dokončno nacionalno dolgoročno strategijo, ki potrjuje cilj doseganja podnebne nevtralnosti do leta 2050. Strategija še ni bila uradno predložena Komisiji. Julija 2021 je luksemburška vlada sprejela osnutek nacionalne dolgoročne strategije. Pred njenim dokončnim sprejetjem bo izvedeno javno posvetovanje.

(16)

Uredba (EU) 2021/1119.    

(17)

COM(2021) 550 final. Za podrobnejše informacije glej delovni dokument služb Komisije.

(18)

COM(2021) 572 final.

(19)

COM(2021) 82 final.

(20)

  https://unfccc.int/documents/307266 . 

(21)

SWD(2021) 621 final.

(22)

Te ocene ne vključujejo naložb, kot so preusposabljanje in izpopolnjevanje delovne sile, podpora za prehode na trgu dela in prestrukturiranje ter neposredna dohodkovna podpora ranljivim gospodinjstvom.

(23)

COM(2020) 456 final.

(24)

„Trajnostno financiranje“ se nanaša na postopek upoštevanja podnebnih, okoljskih in socialnih vidikov pri odločanju o naložbah, kar vodi do povečanja naložb v dolgoročne in trajnostne dejavnosti.

(25)

SWD(2021) 180 final.

(26)

Uredba (EU) 2020/852.

(27)

 Delegirana uredba Komisije o dopolnitvi Uredbe (EU) 2020/852 z določitvijo tehničnih meril za pregled za določitev pogojev, pod katerimi se šteje, da gospodarska dejavnost bistveno prispeva k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju podnebnim spremembam, ter za ugotavljanje, ali ta gospodarska dejavnost ne škoduje bistveno kateremu od drugih okoljskih ciljev (C(2021) 2800 final).

(28)

Poročilo v skladu s členom 26(2) uredbe o taksonomiji.

(29)

Ta združuje 17 držav, ki predstavljajo več kot 55 % svetovnih emisij toplogrednih plinov.

(30)

COM(2021) 189 final.

(31)

Uredba (EU) 2021/241.

(32)

 Niso dovoljene na primer naložbe v fosilna goriva in infrastrukturo, naložbe v nove ceste ali sežiganje odpadkov. 

(33)

Izdatki, sporočeni v okviru mehanizma za okrevanje in odpornost, so ocene, ki jih Komisija obdela na podlagi informacij o spremljanju podnebnih ukrepov, objavljenih v okviru analiz načrtov za okrevanje in odpornost Komisije. Sporočeni podatki zajemajo 22 nacionalnih načrtov za okrevanje in odpornost, ki jih je Komisija ocenila in odobrila do 5. oktobra, znesek pa se bo spreminjal, ko bo ocenjenih več načrtov.

(34)

 Pregled razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi 2020 .

(35)

https://ec.europa.eu/info/strategy/priorities-2019-2024/european-green-deal/finance-and-green-deal/just-transition-mechanism/just-transition-platform_sl .

(36)

  https://europa.eu/climate-pact/index_sl . 

(37)

  https://europa.eu/climate-pact/ambassadors/meet-our-ambassadors_sl .

(38)

  https://www.covenantofmayors.eu/about/covenant-initiative/covenant-in-figures.html . 

(39)

Zajema EU-27, Islandijo, Lihtenštajn, Norveško in Severno Irsko. Do leta 2021 je zajemal Združeno kraljestvo. 

(40)

Zajema le emisije CO2 iz letov v EGP ter odhodnih letov v Švico in Združeno kraljestvo.

(41)

Preverjene emisije iz registra Unije.

(42)

Zaradi sprememb obsega sistema EU ETS časovne vrste pred letom 2013 niso usklajene. Ta podatek vključuje vse države, ki so v sistemu EU ETS sodelovale v zadevnih letih. Zgornja meja v fazi 4 z obstoječim ciljem 40 %. Pri zgornji meji za obdobje 2021–2030 se upošteva izstop Združenega kraljestva.

(43)

COM(2021) 3266 final.

(44)

SWD(2021) 601 final, Priloga 7.

(45)

Zamenjava mednarodnih dobropisov je bila mogoča do konca aprila 2021, tj. do konca cikla skladnosti za leto 2020.

(46)

Vsi zneski vključujejo pravice, prodane na dražbi za sklada za inovacije in za modernizacijo.

(47)

Združeno kraljestvo v skladu s sporazumom o izstopu še naprej izvaja ključne določbe odločbe o porazdelitvi prizadevanj.

(48)

Uredba (EU) 2018/842.

(49)

Odločba Nadzornega organa Efte št. 204/21/COL z dne 21. julija 2021.

(50)

December 2019:  nacionalni načrt Norveške v zvezi s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 269/2019 z dne 25. oktobra 2019 .

(51)

November 2020:  nacionalni načrt Islandije – izdan v skladu z izjavo v zvezi s Sklepom Skupnega odbora EGP št. 269/2019 z dne 25. oktobra 2019 .

(52)

Slika temelji na sporočenih projekcijah držav članic na podlagi Uredbe (EU) 2021/1119, ki jih je zbrala in preverila Evropska agencija za okolje. Podatki do leta 2020 vključujejo samo EU-27, od leta 2021 pa tudi Islandijo in Norveško.

(53)

Švedska je črtala 5,8 Mt, Združeno kraljestvo pa 27,4 Mt.

(54)

AT, BE CY, DE, EE, FI, IE, LU, PL.

(55)

Združene dodeljene letne emisije za 27 držav članic se ne ujemajo povsem s sedanjimi cilji zmanjšanja v okviru porazdelitve prizadevanj na ravni EU, izraženimi v odstotkih. Za podrobnejše informacije glej delovni dokument služb Komisije.

(56)

Evropska agencija za okolje je manjkajoče „projekcije z dodatnimi ukrepi“ zapolnila s „projekcijami z obstoječimi ukrepi“. Prvotni podatki imajo različne metrike, kar se s pretvorbo približno popravi. Zato so vrzeli navedene samo za ponazoritev. Za podrobnejše informacije glej delovni dokument služb Komisije.

(57)

Začasni podatki, ki jih je objavila Evropska agencija za okolje.

(58)

Cilji za obdobje 2020–2024 bodo izračunani v globalno usklajenem preskusnem postopku za lahka vozila (WLTP).

(59)

Uredba (EU) št. 517/2014.

(60)

Uredba (EU) 2018/841.

(61)

Delegirana uredba (EU) 2021/268, priloženi delovni dokument služb Komisije (SWD(2020) 0236 final) in znanstvena analiza (Vizzarri, M., Pilli, R., Korosuo, A., in drugi. Setting the forest reference levels in the European Union: overview and challenges. Carbon Balance Management 16, 23 (2021)).

(62)

  Odločba Nadzornega organa Efte št. 157/20/COL z dne 16. decembra 2020.

(63)

Sporočene emisije in odvzemi zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva v skladu s Kjotskim protokolom, kot so prikazani tukaj, temeljijo na posameznih dejavnostih in niso enaki sporočenim kopenskim emisijam in odvzemom zaradi rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva na podlagi evidence iz Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) na sliki 1.

(64)

Vzorec v časovni vrsti sporočenih emisij in odvzemov za EU se razlikuje od obračunavanja zaradi uporabe obračunskih pravil, zlasti z uporabo zgornje meje za dobropise pri gospodarjenju z gozdovi v višini 3,5 % skupnih emisij toplogrednih plinov v izhodiščnem letu.

(65)

Danska, Nemčija, Irska, Španija, Italija in Portugalska so v svoje obračune vključile gospodarjenje s polji; Nemčija, Danska, Irska, Italija in Portugalska so vključile tudi gospodarjenje s travnimi površinami; Romunija je vključila obnovo vegetacije.

(66)

 Drugi pomembni trendi ali dinamika: neto odvzemi ali dobropisi iz pogozdovanja/ponovnega pogozdovanja so se v letu 2017 zmanjšali za 7 Mt ekvivalenta CO2; neto emisije (dobropisi) iz gospodarjenja s polji so se v 7-letnem obdobju zmanjšale (povečale) za 5 Mt ekvivalenta CO2.

(67)

Grassi, G., Fiorese, G., Pilli, R., Jonsson, K., Blujdea, V., Korosuo, A., in Vizzarri, M., Brief on the role of the forest-based bioeconomy in mitigating climate change through carbon storage and material substitution, Sanchez Lopez, J., Jasinevičius, G., in Avraamides, M. (ur.), Evropska komisija, 2021, JRC124374 .

(68)

To temelji na emisijah in odvzemih iz zemljišč v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva, sporočenih Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja. Povprečni neto odvzemi v EU v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva so med letoma 2016 in 2018 znašali –268 Mt ekvivalenta CO2.

(69)

COM(2021) 82.

(70)

Člen 29 Uredbe (EU) 2018/1999.

(71)

Za podrobnosti glej delovni dokument služb Komisije.

(72)

Razvrstitev držav v podnebne pasove v skladu s pogosto uporabljeno nomenklaturo v ocenah, povezanih s podnebjem, Evropske agencije za okolje in Komisije: severni (DK, EE, FI, IE, LT, LV, SE), vzhodni (BG, CZ, HU, PL, RO, SK), južni (CY, EL, ES, HR, IT, MT, PT, SI) in zahodni (AT, BE, FR, DE, LU, NL).

(73)

Uredba (EU) 2021/1056.

(74)

 Za pojasnila o uporabljeni metodologiji glej opombo 33. 

(75)

SWD(2021) 242.

(76)

Glej delovni dokument služb Komisije glede pregleda prihodkov in sporočene porabe po letih.

(77)

 Države članice so leta 2020 prvič poročale o vrsti podpore, uporabljene na nacionalni ravni v skladu s členom 5 Izvedbene uredbe (EU) 2020/1208 .

(78)

Albanija, Bosna in Hercegovina, Kosovo, Severna Makedonija, Gruzija, Moldavija, Črna gora, Srbija in Ukrajina.

(79)

 Uredba (EU) 2018/1999.

(80)

 Podatki za leto 2020 so v pripravi.

(81)

 COM(2021) 110 final.