Mnenje Evropskega odbora regij – Enake življenjske razmere – skupna naloga vseh ravni upravljanja v Evropi

(2020/C 440/02)

Poročevalec: Bernd LANGE (DE/EPP), predsednik okrožnega sveta, deželno okrožje Görlitz

POLITIČNA PRIPOROČILA

EVROPSKI ODBOR REGIJ

1.

izraža zaskrbljenost zaradi vse večjih gospodarskih, socialnih in teritorialnih neenakosti znotraj držav članic EU in med njimi. Nedavni dogodki v Evropi so pokazali, da se povečujejo razlike med kraji in med ljudmi na področjih gospodarskega razvoja, zaposlovanja in blaginje. Te razlike so očitne na vseh ravneh, od podlokalne do evropske, in so dosegle kritično raven. Trenutna razprava o zapuščenih in pozabljenih krajih jasno kaže, da je za obravnavanje razvojnih izzivov teh krajev potreben bolj lokalni pristop;

2.

opozarja, da pandemija COVID-19 v državah članicah dodatno zaostruje obstoječe izzive zaradi krize v večini regij. Gospodarske in družbene posledice ter pogoji za oživitev, ki iz njih izhajajo, se med regijami močno razlikujejo;

3.

poudarja, da mora zato cilj teritorialne, ekonomske in socialne kohezije iz člena 174 PDEU ostati prednostna naloga Evropske unije. K temu horizontalnemu cilju morajo poleg evropske regionalne politike in skupne kmetijske politike prispevati tudi vse druge politike Unije (npr. prometna, okoljska in energetska politika); to velja tudi za ukrepe EU v okviru evropskega zelenega dogovora in nadaljnje digitalizacije;

4.

opozarja na poseben položaj najbolj oddaljenih regij, ki je priznan v členu 349 PDEU, in vztraja pri zavezanosti EU razvoju teh regij s posebnimi ukrepi v njihovo korist in v korist EU kot celote;

5.

poudarja, da je leta 2017 v EU tretjina prebivalstva živela v velikih mestih z več kot 100 000 prebivalci, tretjina v mestih z 10 000 do 100 000 prebivalci in tretjina v majhnih krajih in vaseh z manj kot 10 000 prebivalci (1). Predsednica Evropske komisije je v svojih političnih usmeritvah (2) poudarila, da v na podeželju živi več kot 50 % Evropejcev;

6.

opozarja, da je evropska strukturna politika v preteklosti obravnavala predvsem kohezijo regionalnih enot (NUTS 1 oziroma NUTS 2), pri tem pa ni vedno ustrezno proučila in upoštevala učinkov ukrepov na nižji, lokalni ravni;

7.

ugotavlja, da je bilo v zadnjih letih v različnih državah članicah in regijah opaziti neto odseljevanje s podeželja na mestna območja (3), in meni, da bi morale politike EU prispevati k obravnavanju izzivov in priložnosti, ki jih to prinaša;

8.

je zaskrbljen, da bo nadaljnje odseljevanje v večja mesta v več regijah povzročilo precejšnje izzive za posamezna urbana središča, kot so pomanjkanje stanovanj, zviševanje najemnin, preobremenjena javna infrastruktura in socialni problemi. Na podeželju pa se zaradi depopulacije majhna in srednje velika mesta in občine ter podjetja, ki imajo tam sedež soočajo z velikimi izzivi. Vzdrževanje javne infrastrukture in financiranje javnih storitev sta otežena zaradi majhnega števila uporabnikov, ki se vse bolj starajo in potrebujejo več storitev, podjetja pa se pogosteje soočajo s pomanjkanjem kvalificirane delovne sile;

9.

v zvezi s tem želi opozoriti na svoji mnenji Demografske spremembe: predlogi za merjenje in odpravljanje negativnih učinkov v regijah EU (v pripravi) (4) in Izzivi metropolitanskih regij in njihovo mesto v kohezijski politiki po letu 2020 (5);

10.

ugotavlja, da teritorialna agenda Evropske unije 2020 kot prvo od skupaj šestih prednostnih nalog predvideva spodbujanje policentričnega in uravnoteženega prostorskega razvoja (6) in da je ta cilj še naprej zelo pomemben tudi v osnutku teritorialne agende 2030;

11.

ugotavlja, da trenutno ni horizontalnega pristopa na ravni Evropske unije, ki bi si prizadeval za zmanjšanje spodbud za odseljevanje in nenadzorovano urbanizacijo oziroma deurbanizacijo z izboljšanjem življenjskih razmer na vseh območjih;

12.

ponovno potrjuje pomembnost cilja trajnostnega razvoja Združenih narodov št. 11 „trajnostna mesta in skupnosti“, ki mora veljati za vse vrste območij;

13.

meni, da so splošno dostopna mesta javne infrastrukture, kakor tudi omrežja javne infrastrukture, ki so vsem na voljo, in splošen dostop do javnih storitev, predpogoj za visokokakovostne življenjske razmere in trajnostni razvoj na vseh območjih Evropske unije. V zvezi s tem ponovno poudarja, da se strukturni pogoji med posameznimi državami članicami in znotraj njih ter celo znotraj regij zelo razlikujejo;

14.

meni, da bi morali biti ukrepi Evropske unije uravnoteženi glede podpore za gosto naseljena mestna območja in podeželje, ki je bilo pogosto obravnavano predvsem s kmetijskega vidika; v zvezi s tem obžaluje razmeroma majhen prispevek Evropskega socialnega sklada in Evropskega sklada za regionalni razvoj na podeželskih območjih (7) (8);

15.

je zaskrbljen, da bo kriza zaradi COVID-19 zlasti v manjših, odmaknjenih, izoliranih in finančno šibkih občinah in regijah še otežila zagotavljanje in vzdrževanje javne infrastrukture in javnih storitev, saj bodo v teh skupnostih še posebno močno upadli davčni prihodki. To bi lahko še spodbudilo nasprotni razvoj iz preteklih let; poudarja, da ima krčenje javnih naložb v infrastrukturo in storitve običajno večji učinek na ženski del prebivalstva in invalide;

Nacionalne strategije za uravnotežen prostorski razvoj

16.

meni, da bi se morale politike Evropske unije in držav članic vedno dopolnjevati. V nobenem primeru si ne smejo nasprotovati ali si prizadevati za nasprotujoče si cilje; zato poudarja, da se je treba izogniti čezmernemu prenašanju, ko države članice direktive EU prenašajo v nacionalno zakonodajo;

17.

poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi oblastmi še naprej razvijajo nacionalne kohezijske politike ter jih povežejo s prizadevanji na evropski ravni v skladu z načeloma partnerstva in upravljanja na več ravneh;

18.

v zvezi s tem poudarja, da v različnih državah članicah že obstajajo pristopi na nacionalni ravni, katerih cilj je uravnotežena strukturna politika, ki bo koristila vsem krajem. Medtem ko nekatere države predlagajo splošna načela za razvoj vseh skupnosti (9), se v drugih delih EU pripravljajo posebni načrti za določene vrste območij (10) (11);

19.

poudarja, da pri zgoraj navedenih nacionalnih strategijah ne gre v prvi vrsti za gospodarsko kohezijo v smislu gospodarske uspešnosti, temveč za vzpostavitev določenega standarda za javno upravo, infrastrukturo in storitve, ki so temelj nadaljnjega gospodarskega in družbenega razvoja;

20.

ugotavlja, da je decentralizirana uprava v vseh nacionalnih strategijah ponavadi navedena kot bistveni pogoj za območja, prijetna za življenje. Za zagotavljanje uprave, ki je blizu državljanom, in demokratičnega sodelovanja so bistvene lokalne in regionalne strukture;

21.

priznava, da se v primerjavi z evropsko politiko vse navedene nacionalne politike močneje osredotočajo na majhne skupnosti (občine, zveze občin, majhna in srednje velika mesta itd.) na podeželju, da bi jih krepile in na ta način povečale njihovo privlačnost. Vse strategije podeželje obravnavajo predvsem kot življenjski in gospodarski prostor in zagotavljajo strukturne ukrepe za njihov razvoj;

22.

pozdravlja zlasti sektorske pristope, za katere si države članice prizadevajo v svojih nacionalnih strategijah. Kljub raznolikosti območij je jasno, da so izzivi v posameznih državah članicah podobni;

23.

poudarja, da vsi nacionalni pristopi opredeljujejo digitalizacijo kot bistven vidik. Z razpoložljivostjo celovite digitalne infrastrukture in digitalnih javnih storitev se lahko delovna mesta ustvarjajo in ohranjajo tudi zunaj mestnih središč, kar bi lahko omejilo odseljevanje delovne sile v velika mesta. Opozarja, da bi povečanje dela na daljavo, kot smo ga doživeli med pandemijo COVID-19, zaposlenim lahko omogočilo večjo prožnost glede izbire prebivališča; v zvezi s tem poudarja, da lahko pričakujemo, da bosta imeli lokacija in prostorska bližina delovnega mesta z nadaljnjo digitalizacijo številnih zaposlitev dolgoročno gledano v številnih sektorjih vse manjši pomen; poudarja, da ta trend ne bi smel ogroziti politik mobilnosti, zlasti politik za omejevanje okoljskega vpliva poti na delo in službenih potovanj;

24.

poudarja, da je treba območjem, ki so najbolj oddaljena od mestnih središč in imajo nižjo gostoto prebivalstva, zagotoviti enako digitalno povezljivost, da se lahko spodbujajo spletne javne storitve in delo na daljavo kot orodji, s katerima bi na ta območja pritegnili ljudi in talente;

25.

pozdravlja, da se vse strategije osredotočajo tudi na vidike splošnega pomena, zlasti z namenom zagotavljanja zdravstvenih storitev in storitev oskrbe, šol in drugih izobraževalnih ustanov ter storitev varstva starejših in vključevanja; pravičnost mora biti standard, ki ga je treba uveljavljati pri zagotavljanju javnih storitev državljanom, ne glede kje živijo;

26.

zato poziva prihodnje nemško, portugalsko in slovensko predsedstvo Sveta, naj kot prispevek k izvajanju prihodnje teritorialne agende 2030 začnejo razpravo in izmenjavo izkušenj o tem, kako bi lahko najbolje združili strukturno politiko EU in nacionalne politike za regionalni razvoj, da bi zmanjšali ozemeljske neenakosti in izboljšali življenjske pogoje po Evropi;

Splošna priporočila za evropsko politiko

27.

poziva Evropsko komisijo, naj spodbuja nacionalne pristope in cilj enakih življenjskih razmer uveljavi na evropski ravni kot konkretizacijo členov 174 in 349 PDEU;

28.

poudarja možnosti držav članic za samostojno upravljanje na področju storitev splošnega pomena. V skladu z načelom subsidiarnosti naj bi evropski okvir samo usmerjal ukrepe, sprejete na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni;

29.

se zavzema za dolgoročno evropsko strategijo za prostorski razvoj, ki upošteva medsebojne vplive med strnjenimi naselji ter mestnimi in podeželskimi območji;

30.

poziva Evropsko komisijo, naj ne obravnava samo gospodarskega razvoja držav članic, ampak naj upošteva in priznava tudi prizadevanja na področju storitev splošnega pomena, zlasti na manj gosto oziroma na redko poseljenih območjih ali v najbolj oddaljenih regijah z razpršeno poselitvijo;

31.

meni, da je vzpostavitev primernih strukturnih pogojev v vseh državah članicah in vseh skupnostih nujna za trajnostni gospodarski in družbeni razvoj Evropske unije. Strukturni skladi lahko pomembno prispevajo k temu, vendar ne smejo ostati edino sredstvo za spodbujanje uravnoteženega razvoja. Vsa politična področja, tudi vizija za podeželje, ki jo je napovedala Evropska komisija, bi morala prispevati k temu horizontalnemu cilju;

32.

poudarja, da bo ta cilj zahteval podrobno analizo teritorialnih učinkov evropskih ukrepov, tako pred sprejetjem zakonodaje kot po njej;

33.

priporoča, da se zato v evropskih ukrepih upoštevanje vidika mest, ki je predlagano v agendi za mesta, razširi z upoštevanjem teritorialnega vidika, torej celostnim preverjanjem izvedljivosti ukrepov na gosteje (npr. v mestih) in redkeje (npr. na podeželju) poseljenih območjih glede na njihove posebnosti, to pa naj se dopolni s ocenami teritorialnega učinka. Na ta način se lahko zagotovi ciljno usmerjen učinek regulativnih zahtev in prepreči nadaljnje spodbujanje nenadzorovane urbanizacije oziroma deurbanizacije;

34.

meni, da bi bilo treba več pozornosti nameniti majhnim in srednje velikim mestom kot središčem na redkeje poseljenih območjih. Občine izvajajo bistvene storitve splošnega pomena in državljanom zagotavljajo kritično infrastrukturo, ki odločilno izboljšuje privlačnost podeželja;

35.

ponavlja, da se večja mesta še naprej soočajo z velikimi izzivi in zato potrebujejo finančno in organizacijsko podporo Evropske unije. Posameznih vrst območij se ne sme medsebojno izigravati. Agenda za mesta in partnerstva, ki so nastala na njeni podlagi, se priznavajo kot dober primer možnega sodelovanja med evropsko in lokalno ravnjo;

36.

spodbuja Evropsko komisijo, naj izboljša sistematično zbiranje primerljivih statističnih podatkov za oceno razvoja podeželskih območij pod ravnjo NUTS 2, ne da bi se pri tem povečalo upravo breme na lokalni ravni;

37.

priporoča, naj predsedniki medskupin v Evropskem parlamentu v celoti vključijo predstavnike OR v delo medskupin za razvoj mest in podeželja ter tako spodbudijo razpravo o konkretnih izzivih;

38.

poudarja, da mora biti v prihodnjih delovnih skupinah in strokovnih skupinah na ravni EU uravnotežena udeležba predstavnikov skupnosti z različnih ravni upravljanja in različnih velikosti z mestnih in podeželskih območij. Pristopov, ki so bili razviti za večja mesta in ki so jih razvila večja mesta, zaradi različnega organizacijskega in finančnega položaja praviloma ni mogoče prenesti na manjše skupnosti;

39.

poziva, naj vsi generalni direktorati Evropske komisije in odbori Evropskega parlamenta v celoti upoštevajo medsebojne vplive med mestnimi in podeželskimi območji ter oblikujejo usklajene evropske politike, ki uravnoteženo učinkujejo na vse vrste območij;

40.

poziva, naj se v vseh generalnih direktoratih Evropske komisije in odborih Evropskega parlamenta bolje priznajo prednosti institucionalnega in funkcionalnega sodelovanja na področjih, kot so načrtovanje, mobilnost, okolje, storitve splošnega pomena in javne naložbe. To sodelovanje omogoča ustvarjanje ekonomije obsega in krepitev povezav ter teritorialne, ekonomske in socialne kohezije med mestnimi, primestnimi in podeželskimi območji, ki so del funkcionalnega območja ali regije;

41.

poziva k celovitemu pristopu na ravni EU, ki bi obravnaval izzive pri čezmejnem sodelovanju mest, regij in občin ter poudarjal potencial tega sodelovanja za zmanjšanje razlik med različnimi vrstami naselij;

Priporočila za evropsko regionalno politiko

42.

meni, da bi morala biti evropska regionalna politika – v prizadevanjih za konvergenco in razvoj regij v EU – usmerjena predvsem v vzpostavitev strukturnih podlag za uravnoteženo rast na vseh območjih. Trajnostni in dolgoročni gospodarski in družbeni razvoj je mogoč samo na tistih območjih, ki državljanom in podjetjem že zagotavljajo potrebne pogoje; v zvezi s tem poudarja potrebo po močnejših spodbudah za podjetja na podeželskih območjih;

43.

poudarja, da bi bilo treba cilj enakih življenjskih razmer upoštevati tudi v okviru tematske osredotočenosti skladov ESI in EKSRP. Skladi ESI bi morali v vseh regijah omogočiti spodbujanje potrebne lokalne in regionalne infrastrukture ter javnih storitev. Izključitev EKSRP iz skupnih določb o strukturnih skladih je neprimerna, saj se z ločevanjem po nepotrebnem otežuje usklajeno financiranje mestnih in podeželskih območij iz več skladov;

44.

je seznanjen s posebno dodelitvijo za mestna območja v okviru ESRR, vendar hkrati opozarja, da takšna dodelitev zahteva tudi primerljivo protiutež za podeželje. Meni, da je dolgoročno smiselno načrtovati ločeno dodelitev za celovito razpoložljivost tistih storitev, ki prispevajo k uravnoteženemu prostorskemu razvoju in spodbujanju odpornosti vseh skupnosti (širokopasovna infrastruktura, bolnišnice oziroma zdravstveno varstvo, prometna infrastruktura itd.). Na ta način se spodbuja podlaga za naseljevanje državljanov in podjetij tudi zunaj mestnih središč, s tem pa se ustvarjajo delovna mesta in zmanjšuje pritisk v zvezi z odseljevanjem v mesta;

45.

meni, da bi bilo treba zaradi majhne donosnosti javnih storitev na manj gosto poseljenih območjih podporo iz strukturnih skladov uporabiti predvsem za subvencije;

46.

meni, da je treba podporo iz strukturnih skladov bolj usmeriti v vzpostavljanje in vzdrževanje tehnološke infrastrukture, tako za telekomunikacijske kot za digitalne storitve, kar je potrebno za uravnotežen teritorialni razvoj. Zato se bodo spodbujala javno-zasebna partnerstva, pri čemer bo imel javni sektor vodilno vlogo pri izvajanju naložbenih dejavnosti v ta namen;

47.

poziva, naj Evropska komisija to temo obravnava v prihodnjem 8. poročilu o koheziji, ki se pričakuje septembra 2021;

48.

poziva k močnejšim povezavam med novo teritorialno agendo EU 2030 in novo kohezijsko politiko za obdobje 2021–2027, da bi kohezijska politika dobila okvir strateških teritorialnih usmeritev za doseganje zelene in pravične Evrope, v kateri nobeno območje ni zapostavljeno;

Priporočila za druga politična področja

49.

poudarja, da bi bilo treba tudi evropske zahteve v zvezi s prometno politiko bolje uskladiti glede njihovih učinkov na uravnoteženo poseljenost. To se nanaša na načrtovanje javnega potniškega prometa, železniškega prometa in tudi uporabo storitev skupnega prevoza. Storitve skupnega prevoza so se doslej izvajale predvsem na mestnih območjih, saj so na podeželju zaradi manjše gostote prebivalstva posledično tudi ti prihodki manjši. Dolgoročno bi bilo treba celovito zagotavljanje ustreznih prevoznih storitev po potrebi proučiti tudi v okviru obveznosti javnih služb;

50.

poudarja, da evropski predpisi na področju prometa (zlasti glede varstva pred emisijami in varstva podnebja) za javni potniški promet na podeželju pogosto predstavljajo znatno večje izzive kot za izvajalce na mestnih območjih. Zaradi tehnoloških pogojev in razpoložljivosti na trgu tudi ni povsod mogoč prehod na nizkoemisijske tehnologije, zlasti za avtobuse zaradi večjih stroškov, omejenega dosega in delno tudi daljšega časa polnjenja predvsem na manj gosto naseljenih in gorskih območjih. Hkrati se evropsko financiranje zagotavlja predvsem za mobilnost v mestih, saj so v mestih izmerjene vrednosti onesnaženja praviloma višje. Za vzpostavitev in vzdrževanje delujočega javnega potniškega prometa povsod bi morali predpisi predvidevati različne ukrepe za posamezne vrste območij ali pa bi bilo treba zagotoviti dodatna finančna sredstva za tista območja, na katerih je financiranje posebno oteženo (kot so podeželje, oddaljena območja, najbolj oddaljene regije ter otoške in gorske regije);

51.

poudarja, da je imelo delo na daljavo pomembno vlogo že pred pandemijo COVID-19. Digitalne upravne storitve je mogoče ponujati in sprejemati samo tam, kjer imajo ponudniki in tudi uporabniki teh storitev zmogljiv širokopasovni dostop;

52.

meni, da bi moral biti pri gradnji širokopasovnih in mobilnih omrežij oziroma 5G in 6G vedno cilj, da so ta razpoložljiva po vsej državi in da so v skladu z evropskimi standardi glede emisij. Pri tem bi morali gradnjo prevzeti predvsem zasebni izvajalci. Na območjih, na katerih je celovita gradnja omrežja iz optičnih vlaken iz gospodarskih razlogov mogoča samo z javno finančno podporo, bi morale lokalne in regionalne oblasti imeti možnost pravno skladne in ciljno usmerjene javne finančne podpore.

---

(1)  Die Unterschiede bestimmen die Vielfalt in Europa, Ein Atlas ausgewählter Aspekte der räumlichen Strukturen und Entwicklungen, Bundesinstitut für Bau, Stadt- und Raumforschung (Razlike opredeljujejo raznolikost v Evropi, Zbirka izbranih vidikov prostorskih struktur in razvoja), Zvezni inštitut za gradbeništvo, raziskovanje mest in prostorsko raziskovanje.

(2)  https://ec.europa.eu/commission/sites/beta-political/files/political-guidelines-next-commission_sl.pdf

(3)  https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Archive:Statistics_on_rural_areas_in_the_EU#Further_Eurostat_information

(4)  COR-2019-04647-00-00-PAC.

(5)  COR-2019-01896-00-00-AC.

(6)  https://ec.europa.eu/regional_policy/en/information/publications/communications/2011/territorial-agenda-of-the-european-union-2020

(7)  „Razvoj proračuna, namenjenega politiki razvoja podeželja“, študija za komisijo za naravne vire, ki jo je pripravilo podjetje Progress Consulting leta 2016 (posodobljena leta 2020).

(8)  „Kohezijska politika EU v nemestnih območjih“, študija za odbor REGI Evropskega parlamenta, EPRC, 2020.

(9)  Končno poročilo komisije za enake življenjske standarde (Kommission Gleichwertige Lebensverhältnisse), Nemčija.

(10)  Ruralités: une ambition à partager – 200 propositions pour un agenda rural (Ruralnosti: cilj, ki se ga lahko deli – 200 predlogov za agendo za podeželje), Francija.

(11)  Masterplan für den ländlichen Raum (Krovni načrt za podeželska območja), Avstrija.