EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 13.3.2019

COM(2019) 142 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o stanju svetovne širitve proizvodnje zadevnih poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo

Kazalo

I.Uvod

II.Pravni okvir EU o pogonskih biogorivih, drugih tekočih biogorivih in biomasnih gorivih

III.Opredelitev biogoriv, tekočih biogoriv in biomasnih goriv z visokim tveganjem posredne spremembe rabe zemljišč

III.1Svetovna širitev proizvodnje kmetijskih proizvodov

III.2Ocenjevanje širitve proizvodnje surovin na zemljišča z visoko zalogo ogljika

III.3Določanje „znatne“ širitve na zemljišča z visoko zalogo ogljika

IV.Certificiranje pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč

V.Sklepne ugotovitve

I.Uvod

Nova direktiva o energiji iz obnovljivih virov 1 (v nadaljnjem besedilu: RED II ali Direktiva) je začela veljati 24. decembra 2018 2 . Direktiva spodbuja razvoj energije iz obnovljivih virov v naslednjem desetletju z zavezujočim ciljem, da se na ravni EU do leta 2030 doseže vsaj 32-odstotni delež energije iz obnovljivih virov, ki naj bi ga skupno dosegle države članice. Zato Direktiva vključuje več sektorskih ukrepov za spodbujanje nadaljnjega razvoja obnovljivih virov energije na področju električne energije, ogrevanja in hlajenja ter v prometnih sektorjih, s splošnim ciljem prispevati k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, izboljšanju energetske varnosti, okrepitvi vodilnega tehnološkega in industrijskega položaja Evrope na področju energije iz obnovljivih virov ter k ustvarjanju delovnih mest in spodbujanju rasti.

Direktiva tudi krepi trajnostni okvir EU za bioenergijo, da bi zagotovila velike prihranke emisij toplogrednih plinov in zmanjšala neželene vplive na okolje. Uvaja zlasti nov pristop k obravnavanju emisij zaradi posredne spremembe rabe zemljišč, povezane s proizvodnjo pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv. V ta namen Direktiva določa nacionalne omejitve, ki se bodo najpozneje do leta 2030 postopoma znižale na ničelne, za pogonska biogoriva, druga tekoča biogoriva in biomasna goriva z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, proizvedena iz poljščin, ki se uporabljajo za živila ali krmo, v zvezi s katerimi se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika. Te omejitve bodo vplivale na količino teh goriv, ki se lahko upošteva pri izračunu skupnega nacionalnega deleža obnovljivih virov energije in deleža obnovljivih virov energije v prometu. Vendar Direktiva uvaja izvzetje od teh omejitev za pogonska biogoriva, druga tekoča biogoriva in biomasna goriva, certificirana kot goriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč.

V zvezi s tem Direktiva določa, da mora Komisija sprejeti delegirani akt, v katerem določi merila za (i) določitev surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, v zvezi s katerimi se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika, ter (ii) certificiranje pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. Delegirani akt naj bi bil priložen k temu poročilu (v nadaljnjem besedilu: poročilo) o stanju svetovne širitve proizvodnje zadevnih poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo. To poročilo zagotavlja informacije, povezane z merili iz zgoraj navedenega akta za opredelitev goriv z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, proizvedenih iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo in katerih proizvodnja se znatno širi na zemljišča z visoko zalogo ogljika, ter goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. V oddelku 2 tega poročila je opisan razvoj politike EU za obravnavanje učinkov posredne spremembe rabe zemljišč. V oddelku 3 je pregled najnovejših podatkov o stanju svetovne širitve proizvodnje zadevnih poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo. V oddelkih 4 in 5 je opisan pristop za določanje goriv z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, proizvedenih iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo ter katerih proizvodnja se znatno širi na zemljišča z visoko zalogo ogljika, oziroma za certificiranje goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč.

II.Pravni okvir EU o pogonskih biogorivih, drugih tekočih biogorivih in biomasnih gorivih

Prometni sektor se srečuje z zelo velikimi izzivi z vidika energije in podnebja: zajema približno tretjino skupnega povpraševanja EU po energiji, je skoraj v celoti odvisen od fosilnih goriv, njegove emisije pa se povečujejo. Za obravnavanje teh izzivov na začetku tega tisočletja je zakonodaja EU 3 takrat že določala, da morajo države članice določiti okvirne nacionalne cilje za biogoriva in druga goriva iz obnovljivih virov v prometu, saj so bili zaradi tehnološkega napredka motorji večine vozil, ki so bila v prometu v Uniji, takrat že prilagojeni za pogon na mešanico goriva z nizko vsebnostjo biogoriv. Biogoriva so bila edini razpoložljiv obnovljivi vir energije za začetek razogljičenja v prometnem sektorju, v katerem naj bi se emisije CO2 v obdobju 1990–2010 zvišale za 50 %.

Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov 4 (v nadaljnjem besedilu: RED) iz leta 2009 je nadalje spodbudila razogljičenje prometnega sektorja z določitvijo posebnega zavezujočega cilja 10 % za energijo iz obnovljivih virov v prometu do leta 2020. Glede na sporočene podatke in ocene je energija iz obnovljivih virov leta 2017 obsegala približno 7 % končne porabe energije v prometu. Ker imajo električna energija iz obnovljivih virov, bioplin in napredne surovine trenutno manj pomembno vlogo v prometu, je večina energije iz obnovljivih virov, ki se uporablja v tem sektorju, proizvedena iz konvencionalnih biogoriv 5 .

Poleg tega direktiva RED določa zavezujoči prihranek emisij toplogrednih plinov in trajnostna merila, ki jih morajo izpolnjevati pogonska biogoriva 6 in druga tekoča biogoriva, kot so opredeljena v Direktivi, da se upoštevajo pri nacionalnih ciljih in ciljih EU glede obnovljivih virov energije ter da so upravičena do financiranja iz javnih shem podpore. Ta merila opredeljujejo izvzeta območja (načeloma zemljišča z visoko zalogo ogljika ali veliko biotsko raznovrstnostjo), ki ne morejo biti vir surovin, ki se uporabljajo za proizvodnjo pogonskih biogoriv in drugih tekočih biogoriv, ter določajo zahteve glede minimalnega prihranka emisij toplogrednih plinov, ki jih morajo izpolnjevati pogonska biogoriva in druga tekoča biogoriva v primerjavi s fosilnimi gorivi. Poleg tega prispevajo k omejevanju tveganja neposrednih učinkov spremembe rabe zemljišč, povezanih s proizvodnjo konvencionalnih pogonskih biogoriv in drugih tekočih biogoriv, vendar ne obravnavajo posrednih učinkov.

Posredna sprememba rabe zemljišč v povezavi s konvencionalnimi biogorivi

Posredni učinki se lahko pojavijo, kadar se pašnik ali kmetijsko zemljišče, prej namenjeno pridelavi hrane in krme, začne uporabljati za proizvodnjo goriv iz biomase. Še vedno bo treba zadostiti povpraševanju po hrani in krmi, bodisi z intenzifikacijo sedanje proizvodnje bodisi z vključitvijo nekmetijskih zemljišč na drugih lokacijah v proizvodnjo. V drugem primeru lahko posredna sprememba rabe zemljišč (sprememba namembnosti nekmetijskega zemljišča v kmetijsko zemljišče za proizvodnjo živil ali krme) vodi do emisij toplogrednih plinov 7 , zlasti če vpliva na zemljišča z visoko zalogo ogljika, kot so gozdovi, mokrišča in šotišča. Te emisije toplogrednih plinov, ki niso zajete v merilu glede prihranka toplogrednih plinov iz direktive RED, so lahko precejšnje in lahko delno ali v celoti izničijo prihranke emisij toplogrednih plinov pri posameznih pogonskih biogorivih 8 . Razlog za to je, da bodo leta 2020 predvidoma skoraj vsa biogoriva proizvedena iz poljščin, pridelanih na zemljiščih, ki bi se lahko uporabljala za oskrbovanje trgov z živili in krmo.

Vendar posredne spremembe rabe zemljišč ni mogoče opazovati ali meriti. Za oceno morebitnih učinkov je potrebno modeliranje. Tako modeliranje ima več omejitev, vendar je dovolj zanesljivo za prikaz tveganja posredne spremembe rabe zemljišč, povezane s konvencionalnimi biogorivi. Glede na navedeno je bil v direktivi o posrednih spremembah rabe zemljišč iz leta 2015 9 sprejet previdnostni pristop za zmanjšanje skupnega učinka posrednih sprememb rabe zemljišč z določitvijo omejitve deleža konvencionalnih pogonskih biogoriv 10 in drugih tekočih biogoriv, ki se lahko upoštevajo pri nacionalnih ciljih glede energije iz obnovljivih virov in pri cilju glede 10-odstotnega deleža energije iz obnovljivih virov v prometu. Ta ukrep spremlja obveznost vsake države članice, da določi okvirni cilj za napredna goriva iz obnovljivih virov z referenčno vrednostjo 0,5 % za leto 2020, da bi se spodbudil prehod na takšna goriva, za katera se šteje, da imajo manjše učinke posredne spremembe rabe zemljišč ali jih sploh nimajo.

Poleg tega direktiva o posrednih spremembah rabe zemljišč vključuje dejavnike posredne spremembe rabe zemljišč za različne kategorije surovin, ki temeljijo na živilih in krmi. Ti dejavniki kažejo emisije zaradi posredne spremembe rabe zemljišč, povezane s proizvodnjo konvencionalnih pogonskih biogoriv in drugih tekočih biogoriv, ter jih morajo dobavitelji goriva uporabljati za poročanje in ne za izračun prihrankov emisij toplogrednih plinov iz proizvodnje biogoriv.

Obravnavanje posredne spremembe rabe zemljišč v direktivi RED II

V direktivi RED II je uporabljen bolj ciljno usmerjen pristop k zmanjšanju učinkov posredne spremembe rabe zemljišč, povezanih s konvencionalnimi pogonskimi biogorivi, drugimi tekočimi biogorivi in biomasnimi gorivi 11 . Ker emisij zaradi posredne spremembe rabe zemljišč ni mogoče meriti s stopnjo natančnosti, ki se zahteva za vključitev v metodologijo EU za izračun emisij toplogrednih plinov, ohranja pristop omejitve količine konvencionalnih biogoriv, tekočih biogoriv in biomasnih goriv 12 , porabljenih v prometu, ki se lahko upoštevajo pri izračunu nacionalnega skupnega deleža energije iz obnovljivih virov in sektorskega deleža v prometu. Vendar je ta omejitev izražena v obliki nacionalnih zgornjih mej, ki se ujemajo z obstoječimi ravnmi teh goriv v posameznih državah članicah leta 2020.

Dovoljena je določena mera prožnosti, saj se lahko te nacionalne omejitve dodatno zvišajo za eno odstotno točko, vendar se ohrani najvišji skupni delež, tako da biogoriva ne smejo presegati 7 % končne porabe energije v letu 2020 v cestnem in železniškem prometu. Poleg tega lahko države članice določijo nižjo omejitev za pogonska biogoriva, druga tekoča biogoriva in biomasna goriva, povezana z visokim tveganjem posredne spremembe rabe zemljišč, kot so goriva, proizvedena iz oljnic.

Hkrati je okrepljena promocija naprednih biogoriv in bioplina prek posebnega zavezujočega cilja, tj. najmanj 3,5-odstotnega deleža do leta 2030, z dvema vmesnima mejnikoma (0,2 % do leta 2022 in 1 % do leta 2025).

Čeprav bi države članice lahko upoštevale konvencionalna biogoriva in biomasna goriva za doseganje cilja glede obnovljivih virov energije, tj. 14-odstotnega deleža porabe energije v prometnem sektorju, bi lahko tudi znižale raven tega cilja, če bi se odločile, da bodo pri cilju upoštevale manj teh goriv. Če bi se države članice, na primer, odločile, da sploh ne bodo upoštevale konvencionalnih biogoriv in biomasnih goriv, bi se lahko cilj znižal za celotni najvišji 7-odstotni delež.

Poleg tega direktiva uvaja dodatno omejitev za biogoriva, tekoča biogoriva in biomasna goriva, proizvedena iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, za katere je ugotovljena znatna razširitev gojitvenega območja na zemljišče z visoko zalogo ogljika, saj je za biogoriva, tekoča biogoriva in biomasna goriva, proizvedena iz navedenih surovin, očitno veliko tveganje posredne spremembe rabe zemljišč 13 . Glede na to, da je opazovana širitev na zemljišče z visoko zalogo ogljika posledica povečanega povpraševanja po poljščinah, se lahko pričakuje, da se bo s še večjim povpraševanjem po takih surovinah za proizvodnjo biogoriv, tekočih biogoriv in biomasnih goriv stanje še poslabšalo, če ne bodo uporabljeni ukrepi, ki preprečujejo učinke nadomeščanja, kot je na primer certificiranje goriv z nizkim tveganjem posredne spremembe rabe zemljišč. Prispevek takih goriv k cilju glede energije iz obnovljivih virov v prometu (in tudi za izračun nacionalnega skupnega deleža energije iz obnovljivih virov) bo od leta 2021 omejen na raven porabe teh goriv v letu 2019. Od 31. decembra 2023 se bo moral njihov prispevek postopoma zmanjševati, tako da bo najpozneje do leta 2030 dosegel 0 %.

Vendar Direktiva omogoča izključitev pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv, proizvedenih iz zadevnih surovin, iz navedene omejitve, če so certificirana kot goriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. To certificiranje je mogoče za surovine za biogoriva, tekoča biogoriva in biomasna goriva, proizvedena v okoliščinah, ki preprečujejo učinke posredne spremembe rabe zemljišč, ker se gojijo na neizkoriščenih zemljiščih ali izvirajo iz poljščin, pri gojenju katerih so se izkoriščale izboljšane kmetijske prakse, kot je podrobneje opredeljeno v tem poročilu.

III.Opredelitev biogoriv, tekočih biogoriv in biomasnih goriv z visokim tveganjem posredne spremembe rabe zemljišč 

Določanje meril za določitev surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, v zvezi s katerimi se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika, vključuje dve nalogi:

1.opredelitev širitve proizvodnje surovin, ki se uporabljajo za proizvodnjo pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv, na zemljišča z visoko zalogo ogljika ter

2.opredelitev pojma „znatna“ širitev proizvodnje surovin.

V ta namen je Komisija izvedla obsežne raziskave in opravila javno posvetovanje, med drugim:

‒pregled ustrezne znanstvene literature;

‒svetovno oceno na podlagi podatkov GIS (geografski informacijski sistem) in

‒obsežno posvetovanje z več sestanki s strokovnjaki in deležniki, ki so Komisiji zagotovili dragocene informacije, ki so bile upoštevane pri pripravi tega poročila in povezanega delegiranega akta.

III.1Svetovna širitev proizvodnje kmetijskih proizvodov

V zadnjih desetletjih se je zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva in višjega življenjskega standarda povečalo povpraševanje po živilih, krmi, energiji in vlakninah iz zemeljskih ekosistemov. Zaradi tega povečanega povpraševanja se po vsem svetu povečuje potreba po kmetijskih proizvodih, ta trend pa naj bi se nadaljeval tudi v prihodnosti 14 . Večja uporaba biogoriv v EU je prispevala k temu obstoječemu povpraševanju po kmetijskih proizvodih.

Cilj poročila je zajeti svetovne trende širitve surovin, pomembnih za biogoriva, ki se opaža od leta 2008. Ta datum je bil izbran za zagotovitev skladnosti politik s presečnimi datumi za zaščito zemljišč z veliko biotsko raznovrstnostjo in zemljišč z visoko zalogo ogljika iz člena 29 Direktive.

Kot je prikazano v preglednici 1, se je v obdobju 2008–2016 proizvodnja vseh glavnih kmetijskih proizvodov, ki se uporabljajo za proizvodnjo konvencionalnih biogoriv, povečala, z izjemo ječmena in rži. Rast proizvodnje je bila še zlasti izrazita pri palmovem olju, soji in koruzi, kar kažejo tudi podatki o pospravljenih površinah. Povečanje proizvodnje pšenice, sončnic, oljne ogrščice in sladkorne pese je bilo večinoma doseženo s povečevanjem produktivnosti.

 Preglednica 1: Svetovna širitev proizvodnje glavnih surovin za biogoriva (2008–2016). Vir: lastni izračun na podlagi podatkov iz podatkovne zbirke FAOstat in podatkov zunanje službe za kmetijstvo ministrstva za kmetijstvo ZDA (USDA-FAS).

Na povečevanje povpraševanja v kmetijstvu se je običajno mogoče odzvati s povečanjem donosa in širitvijo kmetijskih zemljišč. Kadar sta razpoložljivost primernih kmetijskih zemljišč in morebitno povečanje donosa omejena, postane večje povpraševanje po kmetijskih pridelkih osnovno gonilo krčenja gozdov. Nekateri drugi ključni dejavniki, kot sta doseganje največjega možnega dobička iz proizvodnje in upoštevanje z njim povezane veljavne zakonodaje, so prav tako pomembni pri ugotavljanju, kako zadostiti povečanemu povpraševanju in v kolikšni meri povzroča krčenje gozdov.

III.2Ocenjevanje širitve proizvodnje surovin na zemljišča z visoko zalogo ogljika

Zaradi povečevanja svetovnega povpraševanja po kmetijskih proizvodih je povpraševanje po biogorivih delno zadovoljeno s svetovno širitvijo zemljišč, namenjenih kmetijstvu. Če taka širitev poteka na zemljiščih z visoko zalogo ogljika, lahko povzroči znatne emisije toplogrednih plinov in veliko izgubo biotske raznovrstnosti. Da bi Komisija ocenila širitev proizvodnje zadevnih surovin na zemljišča z visoko vsebnostjo ogljika (kot so opredeljena v direktivi RED II), je skupno raziskovalno središče (JRC) Evropske komisije izvedlo pregled ustrezne znanstvene literature (glej Prilogo I), dopolnjen s svetovno oceno na podlagi GIS (glej Prilogo II).

Pregled znanstvene literature

Pregled znanstvene literature o širitvi proizvodnih območij kmetijskih proizvodov na zemljišča z visoko zalogo ogljika je pokazal, da nobena posamična študija ne prinaša rezultatov za vse surovine, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, tekočih biogoriv in biomasnih goriv. Namesto tega se študije običajno osredotočajo na posamezne regije in posamezne poljščine, pretežno na sojino in palmovo olje, medtem ko so podatki za druge poljščine zelo redki. Poleg tega različne študije poročajo o različnih obdobjih širitve proizvodnje poljščin ter poleg tega uporabljajo različen pristop k časovnemu zamiku med izkrčitvijo gozdov in širitvijo proizvodnje poljščin. Zato je v študijah, ki obravnavajo pokrovnost tal samo v enem ali dveh letih pred zasaditvijo poljščin, poljščini pripisan manjši vpliv na krčenje gozdov kot v tistih, ki obravnavajo pokrovnost v daljšem obdobju pred zasaditvijo. To lahko vodi do podcenjevanja vpliva, ki ga ima poljščina na krčenje gozdov, saj je lahko tudi v primeru, če se izkrčene površine ne uporabljajo takoj za proizvodnjo poljščine, končni cilj, tj. uporaba zemljišča za proizvodnjo poljščine, eden od najpomembnejših dejavnikov krčenja gozdov. Kadar je bilo to mogoče, so bili rezultati teh regionalnih študij združeni, da bi se izpeljala splošna ocena širitve proizvodnje posameznih poljščin, kot je povzeto v nadaljevanju.

Soja

Zaradi pomanjkanja študij, ki bi zagotavljale najnovejše podatke na svetovni ravni, so bili združeni podatki iz študij in podatkovnih zbirk iz Brazilije, drugih južnoameriških držav in ostalega sveta. Za Brazilijo so bili podatki o širitvi proizvodnje soje od leta 2008 pridobljeni iz brazilske zbirke podatkov IBGE-SIDRA in združeni s podatki o širitvi na gozdna območja v regiji Cerrado [Gibbs in drugi, 2015], z izračunom povprečja za obdobje 2009–2013 v Amazoniji [Richards in drugi, 2017] in preostalih delih Brazilije [Agroicone, 2018]. [Graesser in drugi, 2015] zagotavljajo podatke o širitvi poljščin na gozdove v drugih latinskoameriških državah. Glede ostalega sveta za države, za katere je od leta 2008 opazna največja širitev proizvodnje soje, tj. Indijo, Ukrajino, Rusijo in Kanado, v literaturi ne obstaja veliko pomislekov glede tega, da gojenje soje povzroča neposredno krčenje gozdov. Zato je bil za ostali svet predviden 2-odstotni delež širitve na gozdove. V skladu s tem je bil svetovni povprečni delež širitve proizvodnje soje na zemljišča z visoko zalogo ogljika ocenjen na 8 %.

Palmovo olje

Z uporabo vzorčenja nasadov oljne palme pri satelitskih podatkih so [Vijay in drugi, 2016] ocenili delež širitve proizvodnje palmovega olja na gozdove v obdobju 1989–2013 in poročali o rezultatih po državah. Če navedena nacionalna povprečja primerjamo s povečanji nacionalne pospravljene površine palmovega olja v obdobju 2008–2016, se je na svetovni ravni 45 % proizvodnje palmovega olja razširilo na zemljišča, kjer so bili leta 1989 gozdovi. Tak rezultat podpira ugotovitev, da so rezultati za Indonezijo in Malezijo primerljivi z ugotovitvami drugih študij, ki so se osredotočile na te regije. Glede na dodatne podatke [Hendersona in drugih, 2015] je bilo za obdobje 2008–2011 v povprečju 0,43 Mha/leto ugotovljenega krčenja gozdov pripisanega širitvi proizvodnje palmovega olja. To pomeni tudi 45 % ocenjenega povečanja svetovne površine, zasajene z oljno palmo v navedenem obdobju 15 . V več študijah je bil proučen tudi delež širitve proizvodnje palmovega olja na šotišča. S pripisovanjem največjega pomena rezultatom študije [Miettinena in drugih, 2012, 2016], ki se lahko šteje za najnaprednejšo študijo na tem področju, in ob predpostavljanju ničelnega izsuševanja šotišč za nasade palm v ostalem svetu je za cel svet za obdobje 2008–2011 dobljena interpolirana tehtana povprečna ocena širitve proizvodnje palmovega olja na šotišča, ki znaša 23 %.

Sladkorni trs

Več kot 80 % svetovne širitve sladkornega trsa se je zgodilo v Braziliji od leta 2008 do leta 2015. [Adami in drugi, 2012] so poročali, da se je v obdobju 2000–2009 samo 0,6 % proizvodnje sladkornega trsa v osrednji in južni Braziliji razširilo na gozdove. Čeprav je regija v navedenem obdobju predstavljala 90 % svetovne širitve proizvodnje sladkornega trsa, se je proizvodnja nekoliko razširila tudi v drugih regijah Brazilije, ki niso zajete v tej študiji. [Sparovek in drugi, 2008] so se strinjali, da se je v obdobju 1996–2006 proizvodnja sladkornega trsa v osrednji in južni Braziliji razširila skoraj v celoti na pašnike ali druge poljščine; vendar pa je do dodatne 27-odstotne razširitve prišlo na „obrobnih območjih“ okrog amazonskega bioma in v njem, na severovzhodu in v biomu atlantskega gozda. Na teh obrobnih območjih je obstajala povezava med krčenjem gozdov na občino in širitvijo proizvodnje sladkornega trsa. Vendar pa dokument ne vsebuje podatkov o deležu širitve na gozdove. Zato iz literature ni bilo mogoče izpeljati ustrezne količinske opredelitve krčenja gozdov zaradi proizvodnje sladkornega trsa.

Koruza

Za žita, kot je koruza, se po navadi ne šteje, da povzročajo krčenje gozdov, saj večina proizvodnje poteka v zmernem pasu, kjer je stopnja krčenja gozdov po navadi nizka. Hkrati je koruza tudi tropska rastlina, ki jo pogosto gojijo mali kmetje in je na velikih kmetijah pogosto tudi v kolobarju s sojo. Širitev na Kitajskem je bila zgoščena na obrobnih zemljiščih na severovzhodu države [Hansen, 2017], za katera se predvideva, da so večinoma stepska travišča in ne gozdovi. Širitvi v Braziliji in Argentini bi bilo mogoče pripisati enak delež krčenja gozdov kot pri soji v Braziliji. [Lark in drugi, 2015] so ugotovili, da se je v obdobju 2008–2012 proizvodnja koruze v ZDA širila na račun gozdov (3 %), grmičevja (8 %) in mokrišč (2 %). Vendar v literaturi ni bilo zaslediti ocen o spremembi rabe zemljišč v svetovnem merilu.

Druge poljščine

Podatkov za druge poljščine je zelo malo, zlasti na svetovni ravni. Edini podatkovni nizi o širitvi proizvodnje poljščin, ki zajemajo ves svet, navajajo le rezultate po državah [FAO 2018] [USDA 2018]. Zato je možen pristop, da se širitev proizvodnje poljščine na nacionalni ravni primerja s krčenjem gozdov na nacionalni ravni [Cuypers in drugi, 2013], [Malins, 2018], vendar tega ni mogoče šteti za zadosten dokaz povezave med poljščino in krčenjem gozdov, saj se zadevna poljščina morda ne goji v delu države, kjer poteka krčenje gozdov.

Na podlagi kritičnega pregleda znanstvene literature je mogoče sklepati, da najboljše ocene za delež nedavne širitve na gozdna zemljišča z visoko zalogo ogljika vključujejo 8 % za sojo in 45 % za oljne palme. V literaturi ni bilo dovolj podatkov, ki bi omogočali zanesljive ocene za druge poljščine.

Ocena širitve proizvodnje surovin na območja z visoko vsebnostjo ogljika, ki temelji na GIS

Z namenom dosledne obravnave vseh poljščin, pomembnih za biogoriva, je bil pregled literature dopolnjen s svetovno oceno širitve proizvodnje surovin, pomembnih za biogoriva, na območja z visoko vsebnostjo ogljika, ki temelji na GIS in je bila izvedena na podlagi podatkov Svetovnega inštituta za vire (WRI) in Konzorcija za trajnostnost na Univerzi v Arkansasu (glej okvir 1).

V preglednici 2 so povzeti rezultati ocene na podlagi GIS, ki kažejo velike razlike med surovinami, pomembnimi za biogoriva, kar zadeva obseg, v katerem je širitev njihove proizvodnje povezana s krčenjem gozdov. Podatki za obdobje 2008–2015 kažejo, da se območja proizvodnje sončnic, sladkorne pese in oljne ogrščice počasi širijo ter da samo neznaten delež širitve poteka na zemljiščih z visoko zalogo ogljika. V primeru koruze, pšenice, sladkornega trsa in soje je skupna širitev izrazitejša, vendar so deleži širitve na gozdove za posamezne poljščine manjši od 5 %. Nasprotno je analiza za palmovo olje pokazala največjo hitrost skupne širitve zemljišč in največji delež širitve na gozdove (70 %). Palmovo olje je tudi edina poljščina, pri kateri velik delež širitve poteka na šotiščih (18 %).

Rezultati ocene na podlagi GIS se zdijo skladni s splošnimi trendi iz znanstvene literature, ki je bila pregledana za to poročilo. V primeru palmovega olja je ocenjeni delež širitve na gozdove v zgornjem delu razpona ugotovitev iz znanstvene literature, kar kaže visok delež širitve na gozdove, običajno v razponu 40–50 %. Ena od možnih razlag za to razliko je časovni zamik med izkrčitvijo gozda in gojenjem palm 16 .

V skladu z direktivo RED II se vse površine, ki so bile januarja 2008 gozdovi, štejejo za izkrčene površine, če se uporabljajo za proizvodnjo surovin za biogoriva, neodvisno od datuma začetka dejanskega gojenja surovin. Ta določba se je upoštevala pri oceni na podlagi GIS, medtem ko je v večini regionalnih študij upoštevan krajši časovni zamik med izkrčitvijo gozda in zasaditvijo palm. Po drugi strani je delež širitve na šotišča, ki izhaja iz analize, na splošno skladen z ocenami iz znanstvene literature. Zato se konservativnejši oceni 45-odstotnega svetovnega povprečnega deleža širitve proizvodnje palmovega olja na gozdove in 23-odstotnega deleža širitve proizvodnih območij na šotišča lahko štejeta za najboljši razpoložljivi znanstveni dokaz.

Ocenjeni 4-odstotni delež spremembe rabe zemljišč za sojo, opredeljen v oceni na podlagi GIS, je manjši od skupne ocene, temelječe na regionalni literaturi, ki znaša 8 %. To razliko je mogoče pojasniti z dejstvom, da se v regionalni literaturi poleg strokovne presoje uporabljajo lokalni podatki o tem, katera poljščina neposredno sledi izkrčitvi gozda v določeni slikovni piki, kar na svetovni ravni pri oceni na podlagi GSI ni uporabno. Zato se ocenjeni 8-odstotni delež širitve proizvodnje soje na gozdove, ki izhaja iz regionalne literature, lahko šteje za odraz najboljših razpoložljivih znanstvenih podatkov. 

  Preglednica 2: Ugotovljena širitev zasajenih površin 17 poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo (na podlagi statističnih podatkov FAO in ministrstva za kmetijstvo ZDA), ter z njo povezano krčenje gozdov po podatkih iz ocene na podlagi GIS.

Tveganje za posredno spremembo rabe zemljišč, povezano z biogorivi, ki temeljijo na živilih in krmi

Predstavljene ugotovitve raziskave na podlagi GIS so skladne z rezultati modeliranja posredne spremembe rabe zemljišč, s katerim je bilo dosledno ugotovljeno, da so oljnice, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, kot so oljna palma, oljna ogrščica, soja in sončnice, povezane z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč v primerjavi z drugimi surovinami za konvencionalna goriva, kot so poljščine z visoko vsebnostjo sladkorja ali škroba. Ta trend dodatno potrjuje nedavni pregled 18 svetovne znanstvene literature o posrednih spremembah rabe zemljišč.

Poleg tega Priloga VIII k direktivi RED II vključuje seznam začasnih ocenjenih faktorjev emisij zaradi posredne spremembe rabe zemljišč, v katerem imajo oljnice približno štirikrat večji faktor posredne spremembe rabe zemljišč kot druge vrste poljščin. Zato člen 26(1) direktive RED II omogoča državam članicam, da določijo nižjo omejitev deleža pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv, proizvedenih iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, s posebnim sklicevanjem na oljnice. Kljub temu se je v tej fazi zaradi negotovosti glede modeliranja posredne spremembe rabe zemljišč pri določanju meril za določitev goriv z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, proizvedenih iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo, v zvezi s katerimi se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika, ustrezneje vzdržati razlikovanja med različnimi kategorijami poljščin, kot so poljščine z visoko vsebnostjo škroba, rastline za pridelavo sladkorja in oljnice.

III.3Določanje „znatne“ širitve na zemljišča z visoko zalogo ogljika

Komisija mora v skladu s pooblastilom iz direktive RED II določiti, kaj pomeni „znatna“ širitev zadevne surovine na zemljišča z visoko zalogo ogljika, da se zagotovi, da vsa biogoriva, ki se upoštevajo pri cilju glede energije iz trajnostnih virov do leta 2030, dosegajo neto prihranke emisij toplogrednih plinov (v primerjavi s fosilnimi gorivi). V ta namen imajo pri določanju, ali je širitev zemljišč „znatna“, ključno vlogo trije dejavniki: absolutni in sorazmerni obseg širitve zemljišč od določenega leta v primerjavi s celotnim proizvodnim območjem zadevne surovine; delež te širitve na zemljišča z visoko zalogo ogljika; vrsta zadevnih poljščin in območij z visoko zalogo ogljika.

S prvim dejavnikom se preveri, ali se proizvodnja določene surovine dejansko širi na nova območja. V ta namen je treba upoštevati povprečno letno absolutno povečanje na proizvodnem območju (pri čemer 100 000 ha odraža pomembno širitev) in sorazmerno povečanje (pri čemer 1 % odraža povprečno letno povečanje proizvodnje) v primerjavi s celotnim proizvodnim območjem zadevne surovine. Ta dvojni prag omogoča izključitev surovin, v zvezi s katerimi ni ugotovljena širitev celotnega proizvodnega območja ali je ugotovljena zelo omejena širitev (večinoma zato, ker se proizvodnja povečuje zaradi boljšega donosa in ne zaradi širitve proizvodnega območja). Take surovine ne bi povzročile znatnega krčenja gozdov in s tem povezanih visokih emisij toplogrednih plinov zaradi posredne spremembe rabe zemljišč. Tak primer je med drugim sončnično olje, pri katerem se je v obdobju 2008–2016 območje proizvodnje razširilo za manj kot 100 000 ha in za 0,5 % letno, njegova celotna proizvodnja v istem obdobju pa se je povečala za 3,4 % letno.

Pri poljščinah, ki presegajo navedena pragova širitve zemljišč, je drugo odločilno merilo delež širitve proizvodnje na zemljišča z visoko zalogo ogljika. Tak delež določa, ali in v kolikšni meri biogoriva lahko dosežejo prihranke emisij toplogrednih plinov. Če so emisije toplogrednih plinov iz širitve proizvodnje te surovine na zemljišča z visoko zalogo ogljika večje od neposrednih prihrankov emisij toplogrednih plinov zaradi uporabe biogoriv iz določene vrste surovin, proizvodnja takih biogoriv ne bo pripeljala do prihrankov emisij toplogrednih plinov v primerjavi s fosilnimi gorivi.

V skladu z direktivo RED II morajo biogoriva na podlagi analize življenjskega cikla, ki zajema vse neposredne emisije, ne pa posrednih emisij, zmanjšati emisije toplogrednih plinov za vsaj 50 % v primerjavi s fosilnimi gorivi 19 . Kot je navedeno v okviru 2, biogoriva, proizvedena iz poljščin, ki presegajo splošni prag 14-odstotne širitve proizvodnje na zemljišča z visoko zalogo ogljika, ne bi dosegala prihrankov emisij. V skladu s previdnostnim načelom se zdi primerno, da se za opredeljeno raven uporabi diskontni faktor okoli 30 %. Za zagotovitev, da biogoriva dosegajo neto pomembne prihranke emisij toplogrednih plinov in da se čim bolj zmanjša izguba biotske raznovrstnosti, povezana s posredno spremembo rabe zemljišč, je torej potreben konservativnejši prag 10 %.

Pri določanju, kaj je „znatna“ širitev, je pomembno upoštevati tudi precejšnje razlike v vrsti zemljišč z visoko zalogo ogljika in vrsti upoštevnih surovin.

Šotišča je na primer treba izsuševati za vzpostavitev in vzdrževanje nasadov oljne palme. Razgradnja šote povzroča znatne emisije CO2, ki se sproščajo, vse dokler se nasad obdeluje in se šotišče ponovno ne namoči. V prvih 20 letih po izsušitvi so te emisije CO2 približno trikrat večje od zgoraj predvidenih emisij za krčenje gozdov na istem območju. Zato bi bilo treba ta pomemben vpliv upoštevati pri izračunu pomena emisij z zemljišč z visoko zalogo ogljika, na primer z uporabo multiplikatorja 2,6 za širitev na šotišča 20 . Podobno imajo trajnice (palma in sladkorni trs), koruza in sladkorna pesa precej večji donos, kar zadeva energijsko vsebnost proizvodov, s katerimi se trguje 21 , kot je predviden zgoraj pri izračunu 14-odstotnega praga 22 . To se upošteva s „faktorjem produktivnosti“ iz okvira 3.

V okviru 3 je navedena izbrana formula, s katero se lahko izračuna, ali je surovina, pomembna za biogoriva, nad ali pod opredeljenim 10-odstotnim pragom znatne širitve. Ta formula upošteva delež širitve proizvodnje surovin na območja z visoko zalogo ogljika, kot je opredeljeno v direktivi RED II, in faktor produktivnosti različnih surovin.

IV.Certificiranje pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč 

Učinke posredne spremembe rabe zemljišč pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv, za katere se običajno šteje, da imajo visoko tveganje za posredno spremembo rabe zemljišč, je pod določenimi pogoji mogoče preprečiti, gojenje povezanih surovin pa se lahko celo izkaže za koristnega za zadevna proizvodna območja. Kot je opisano v oddelku 2, je temeljni vzrok posredne spremembe rabe zemljišč dodatno povpraševanje po surovinah, ki je rezultat večje porabe konvencionalnih biogoriv. Ta učinek nadomeščanja je mogoče preprečiti s certificiranjem biogoriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč.

Preprečevanje nadomeščanja zemljišč z ukrepi v zvezi z dodatnostjo

Biogoriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč so goriva, proizvedena iz dodatnih surovin, ki se gojijo na neizkoriščenih zemljiščih ali so rezultat povečane produktivnosti. Proizvodnja biogoriv iz takih dodatnih surovin ne bo povzročila posredne spremembe rabe zemljišč, saj te surovine ne konkurirajo proizvodnji živil in krme in ni učinkov nadomeščanja. V skladu z zahtevami Direktive bi bilo treba take dodatne surovine obravnavati kot surovine za gorivo z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč zgolj, če se proizvajajo trajnostno.

Za izpolnitev cilja koncepta nizkega tveganja za posredno spremembo rabe zemljišč so potrebna stroga merila za učinkovito spodbujanje dobre prakse in preprečevanje nepričakovanih dobičkov. Hkrati morajo biti ukrepi izvedljivi v praksi in preprečevati preveliko upravno breme. V revidirani Direktivi sta opredeljena dva vira dodatnih surovin, ki se lahko uporabljajo za proizvodnjo goriv z nizkim tveganjem posredne spremembe rabe zemljišč. To so surovine, ki izhajajo iz uporabe ukrepov za povečanje kmetijske proizvodnje na že izkoriščanih zemljiščih, in surovine, ki izhajajo iz gojenja poljščin na površinah, ki se prej niso uporabljala za gojenje poljščin.

Zagotavljanje dodatnosti, ki presega običajne ukrepe

Vendar pa povprečna povečanja produktivnosti še vedno ne zadostujejo za preprečitev vseh tveganj za učinke nadomeščanja, saj se kmetijska produktivnost stalno izboljšuje, medtem ko pojem dodatnosti, ki je bistvo certificiranja goriv z nizkim tveganjem posredne spremembe rabe zemljišč, zahteva sprejetje ukrepov, ki presegajo običajne ukrepe. Glede na navedeno direktiva RED II določa, da bi morala biti upravičena samo povečanja produktivnosti, ki presegajo pričakovano raven povečanja.

V ta namen je treba proučiti, ali ukrep presega običajno prakso v času, ko se izvaja, in omejiti upravičenost ukrepov na razumno obdobje, ki gospodarskim subjektom omogoča, da povrnejo stroške naložb, in zagotavlja trajno učinkovitost okvira. Desetletni rok za upravičenost je ustrezen za ta namen 31 . Dosežena povečanja produktivnosti bi bilo treba primerjati z dinamičnim izhodiščem, ki upošteva svetovne trende donosa poljščin. To odraža dejstvo, da se zaradi tehnološkega razvoja (npr. boljših semen) sčasoma v vsakem primeru, tudi brez dejavnih posegov kmetov, doseže izboljšanje donosa.

Vendar mora biti postopek, ki se uporabi za določitev dinamičnega izhodišča, trden in preprost, da ga je mogoče izvesti in preveriti v praksi. Zato bi moralo dinamično izhodišče temeljiti na kombinaciji povprečnega donosa kmeta v obdobju treh let pred letom uporabe ukrepa v zvezi z dodatnostjo in dolgoročnega trenda glede donosa pri zadevni surovini.

Sprejemljivost dodatnih surovin, ki so rezultat ukrepov za povečanje produktivnosti ali gojenja surovin na neizkoriščenih zemljiščih, bi bilo treba omejiti na primere, ki so res dodatni v primerjavi z običajnimi. Najpogosteje uporabljeni okvir za ocenjevanje dodatnosti projektov je mehanizem čistega razvoja, razvit v okviru Kjotskega protokola (glej okvir 4). Treba je omeniti, da se mehanizem čistega razvoja osredotoča na industrijske projekte, zato njegovega pristopa ni mogoče v celoti ponoviti, vendar so njegove zahteve v zvezi z naložbami in analizo ovir relevantne za certificiranje biogoriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. Uporaba takih zahtev za certificiranje biogoriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč bi pomenila, da ukrepi za povečanje produktivnosti ali za gojenje surovin na prej neizkoriščenih zemljiščih ne bi bili finančno privlačni ali pa bi obstajale druge ovire, ki bi preprečevale njihovo izvajanje (npr. spretnosti, tehnologija itd.), brez tržne premije, povezane s povpraševanjem po biogorivih v EU 32 .

Zagotavljanje učinkovitega preverjanja in nadzora skladnosti

Dokazovanje izpolnjevanja tega merila zahteva poglobljeno oceno, ki v nekaterih okoliščinah morda ni upravičena in bi lahko pomenila oviro za uspešno izvajanje pristopa. Mali kmetje 34 , zlasti v državah v razvoju, na primer pogosto nimajo upravne zmogljivosti in znanja za izvajanje takih ocen, čeprav se očitno srečujejo z ovirami, ki otežujejo izvajanje ukrepov za povečanje produktivnosti. Podobno se lahko dodatnost predvideva pri projektih, ki uporabljajo opuščena ali močno degradirana zemljišča, saj to stanje zemljišč že izraža obstoj ovir, ki preprečujejo njihovo obdelavo.

Pričakuje se lahko, da bodo imele prostovoljne sheme, ki imajo veliko izkušenj z izvajanjem trajnostnih meril za biogoriva po vsem svetu, pomembno vlogo pri izvajanju metodologije certificiranja goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. Komisija je že priznala 13 prostovoljnih shem za dokazovanje izpolnjevanja trajnostnih meril glede prihrankov emisij toplogrednih plinov. Njeno pooblastilo za priznavanje shem je bilo z direktivo RED II razširjeno, tako da zajema goriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč.

Za zagotovitev učinkovitega in usklajenega izvajanja bo Komisija dodatna tehnična pravila v zvezi s konkretnimi pristopi preverjanja in presoje določila v izvedbenem aktu v skladu s členom 30(8) direktive RED II. Komisija bo ta izvedbeni akt sprejela najpozneje do 30. junija 2021. Prostovoljne sheme lahko certificirajo goriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, s samostojnim razvojem lastnih standardov, tako kot to počnejo za potrjevanje izpolnjevanja trajnostnih meril, Komisija pa lahko prizna take sheme v skladu z določbami iz direktive RED II.

V.Sklepne ugotovitve

Naraščajoče svetovno povpraševanje po poljščinah, ki se uporabljajo za živila in krmo, zahteva stalno povečevanje proizvodnje v kmetijskem sektorju. To se dosega s povečevanjem donosov in širitvijo kmetijske površine. Če se kmetijska površina širi na zemljišča z visoko zalogo ogljika ali habitate z veliko biotsko raznovrstnostjo, lahko ta proces pripelje do negativnih učinkov posredne spremembe rabe zemljišč.

Glede na navedeno direktiva RED II omejuje prispevek konvencionalnih pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv, ki se uporabljajo v prometu, k cilju Unije glede energije iz obnovljivih virov do leta 2030. Poleg tega bo prispevek pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč od leta 2020 omejen na ravni iz leta 2019, nato pa se bo najpozneje v obdobju 2023–2030 postopoma znižal na ničelno raven.

Glede na najboljše razpoložljive znanstvene dokaze o širitvi kmetijstva od leta 2008, predstavljene v tem poročilu, je palmovo olje trenutno edina surovina, pri kateri je širitev proizvodnega območja na zemljišča z visoko zalogo ogljika tako izrazita, da posledične emisije toplogrednih plinov zaradi spremembe rabe zemljišč izničijo vse prihranke emisij toplogrednih plinov zaradi uporabe goriv, proizvedenih iz te surovine, v primerjavi z uporabo fosilnih goriv. Zato se palmovo olje šteje za surovino z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, v zvezi s katero se ugotavlja znatna širitev proizvodnega območja.

Vendar je treba poudariti, da nima vse palmovo olje, ki se uporablja kot surovina za proizvodnjo bioenergije, škodljivih učinkov, povezanih s posredno spremembo rabe zemljišč, v smislu iz člena 26 direktive RED II. Za del proizvodnje bi se zato lahko štelo, da pri njem obstaja nizko tveganje za posredno spremembo rabe zemljišč. Za opredelitev take proizvodnje sta na voljo dve vrsti ukrepov, tj. povečanje produktivnosti na obstoječih zemljiščih in gojenje surovin na neizkoriščenih zemljiščih, kot so opuščena ali močno degradirana zemljišča. Ti ukrepi so ključni za preprečevanje, da bi proizvodnja pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv začela konkurirati s potrebo po zadovoljitvi vse večjega povpraševanja po živilih in krmi. Direktiva izključuje vsa certificirana goriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč iz postopnega opuščanja. Merila za certificiranje goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč bi lahko učinkovito blažila učinke nadomeščanja, povezane s povpraševanjem po teh gorivih, če bi se upoštevale samo dodatne surovine, ki se uporabljajo za proizvodnjo pogonskih biogoriv, drugih tekočih biogoriv in biomasnih goriv.

Komisija bo še naprej ocenjevala razvoj v kmetijskem sektorju, vključno s stanjem širitve kmetijskih površin, na podlagi novih znanstvenih dokazov, in pridobivala izkušnje na področju certificiranja goriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč pri pripravi pregleda tega poročila, ki bo izveden 30. junija 2021. Nato bo pregledala podatke iz poročila, pri čemer bo upoštevala razvoj dogodkov in najnovejše razpoložljive znanstvene dokaze. Opozoriti je treba, da to poročilo izraža le trenutno stanje na podlagi najnovejših trendov in da lahko prihodnje ocene vodijo do drugačnih zaključkov glede tega, katere surovine so razvrščene kot surovine z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, odvisno od prihodnjega razvoja svetovnega kmetijskega sektorja.

(1)    Direktiva (EU) 2018/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

(2)    Države članice morajo določbe Direktive prenesti v nacionalno zakonodajo do 30. junija 2021.

(3)      Direktiva 2003/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. maja 2003 o pospeševanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v sektorju prevoza.

(4)      Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES.

(5)      Biogorivo, proizvedeno iz poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo.

(6)      Opredelitev „biogoriv“ v direktivi RED vključuje plinasta in tekoča biomasna goriva, ki se uporabljajo v prometu. Za direktivo RED II to ne velja več, saj opredelitev „biogoriv“ v njej vključuje samo tekoča biomasna goriva, ki se uporabljajo v prometu.

(7)      CO2, shranjen v drevesih in tleh, se sprošča pri krčenju gozdov in izsuševanju šotišč.

(8)      SWD(2012) 343 final.

(9)      Direktiva (EU) 2015/1513 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o spremembi Direktive 98/70/ES o kakovosti motornega bencina in dizelskega goriva ter spremembi Direktive 2009/28/ES o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov.

(10)      „Biogoriva“, kot so opredeljena v direktivi RED.

(11)      „Biomasna goriva“ je nov izraz, uveden z direktivo RED II, ki opredeljuje ta goriva kot plinasta in trdna goriva, proizvedena iz biomase.

(12)      Ker omejitev vpliva le na konvencionalna biomasna goriva, ki se uporabljajo v prometu, kar pomeni, da so to v praksi plinasta goriva, namenjena uporabi v prometu (del opredelitve biogoriv iz direktive RED), ne gre za bistveno spremembo glede goriv, za katera se uporablja ta omejitev.

(13)      Treba je opozoriti, da ugotovljena razširitev območja proizvodnje na območje z visoko zalogo ogljika ne pomeni neposredne spremembe rabe zemljišč v smislu direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov. Povečanje je bolj posledica povečanega povpraševanja po poljščinah iz vseh sektorjev. Neposredna sprememba rabe zemljišč z visoko zalogo ogljika za proizvodnjo biogoriv, tekočih biogoriv in biomasnih goriv je prepovedana s trajnostnimi merili EU.

(14)      Poročilo JRC iz leta 2017: „Challenges of Global Agriculture in a Climate Change Context by 2050“ (Izzivi svetovnega kmetijstva na področju podnebnih sprememb do leta 2050).

(15)      Podatki o pospravljeni površini so na voljo za vse države. Vendar je ta površina manjša od zasajene površine, saj nezrele palme ne obrodijo. Razmerje med povečanjem zasajene in pospravljene površine je odvisno tudi od deleža površine nezrelih palm zaradi ponovne zasaditve. Povečanja zasajene površine so bila ugotovljena v nacionalnih statističnih podatkih Indonezije in Malezije ter združena s prilagojenimi povečanji pospravljene površine za ostali svet.

(16)      V primerjavi s podatki iz literature ocena na podlagi GIS pripisuje manj krčenja gozdov poljščinam, zasajenim takoj po poseki gozda, več pa poljščinam, ki bi prav tako lahko prispevale h krčenju gozdov na lokalni ravni, vendar so pogosto zasajene več let po poseki gozda, kar je v skladu s pristopom trajnostnih meril iz direktive RED II.

(17)      Bruto povečanje zasajene površine je vsota širitve v vseh državah, v katerih se površina ni zmanjšala. Za enoletne poljščine so obdelovalne površine približno določene glede na pospravljeno površino; za večletne poljščine je bila izvedena prilagoditev za nezrele poljščine.

(18)      Woltjer in drugi, 2017: Analysis of the latest available scientific research and evidence on ILUC greenhouse gas emissions associated with production of biofuels and bioliquids (Analiza najnovejših znanstvenih raziskav in dokazov o emisijah toplogrednih plinov zaradi posrednih sprememb rabe zemljišč, povezanih s proizvodnjo pogonskih biogoriv in drugih tekočih biogoriv).

(19)      Strožja merila glede prihrankov emisij toplogrednih plinov se uporabljajo za biogoriva, proizvedena v obratih, ki so začeli delovati po 5. oktobru 2015, biogoriva, proizvedena v starejših obratih, pa pogosto dosegajo večje prihranke.

(20)      Ocenjuje se, da se v 20 letih z izsuševanjem šotišč izgubi 2,6-krat več ogljika kot s spremembo gozda v nasade oljnih palm na mineralni prsti (107 ton na hektar).

(21)      Po analogiji s pristopom, uporabljenim v direktivi RED II za emisije iz pridelave, so bile emisije zaradi spremembe rabe zemljišč dodeljene vsem proizvodom iz poljščine, ki se tržijo (npr. rastlinskemu olju in moki iz oljne ogrščice, ne pa ostankom pridelkov), sorazmerno z njihovo energijsko vsebnostjo.

(22)      Ob upoštevanju povprečnega donosa v obdobju 2008–2015 v desetih državah z največjim izvozom (tehtanega glede na izvoz), je donos te vrste poljščin večji od „referenčnega“ donosa 55 GJ/ha/leto, in sicer za faktor 1,7 za koruzo, 2,5 za oljno palmo, 3,2 za sladkorno peso in 2,2 za sladkorni trs.

(23)      Mokrišča (vključno s šotišči), nepretrgana gozdnata območja in gozdnata območja, na katerih krošnje dreves pokrivajo več 10–30 % površine. Zemljišče je razvrščeno na podlagi njegovega statusa iz leta 2008. Območja, na katerih krošnje dreves pokrivajo 10–30 % površine, niso zaščitena, če lahko biogoriva, ki se proizvajajo iz surovin, ki se gojijo na zemljišču po spremembi njegove rabe, še vedno izpolnjujejo merila glede prihrankov emisij toplogrednih plinov, kar se lahko pričakuje za trajnice.

(24)      Emisije iz deževnega gozda, ki se običajno selektivno izseka, preden se zasadijo oljne palme, so v povprečju precej višje, vendar se to delno izravna z višjo trajno zalogo ogljika samega nasada. Pri neto spremembah se upošteva tudi ogljik, shranjen v podzemni biomasi in tleh.

(25)      Dvajsetletno obdobje je že določeno kot amortizacijska doba za izračun emisij zaradi prijavljenih neposrednih sprememb rabe zemljišč iz direktive RED.

(26)      Donos energije zajema energijo (kurilnost) v biogorivu in stranskih proizvodih, ki se upoštevajo pri izračunu privzetih vrednosti prihranka energije v Prilogi V k Direktivi. Upoštevni donos je povprečni donos v obdobju 2008–2015 v desetih državah z največjim izvozom (tehtan glede na izvoz).

(27)      Biogoriva običajno prihranijo več kot zahtevani najnižji prihranek emisij v višini 50 %. Za namen tega izračuna se predvideva povprečni prihranek v višini 55 %.

(28)      Nepretrgana gozdnata območja.

(29)      Mokrišča, vključno s šotišči.

(30)      Vrednosti faktorja produktivnosti se razlikujejo glede na poljščine in so izračunane na podlagi donosa v desetih državah z največjim izvozom (tehtanega glede na njihov izvozni delež). Oljna palma, sladkorni trs, sladkorna pesa in koruza imajo precej večjo vrednost kot druge upoštevne poljščine, zato so jim dodeljeni prilagojeni „faktorji produktivnosti“ v vrednosti 2,5, 2,2, 3,2 oziroma 1,7, za druge poljščine pa se lahko predvideva, da je njihov standardni faktor produktivnosti 1.

(31)      Ecofys, 2016: Methodologies identification and certification of low ILUC risk biofuels (Opredelitev metodologij in certificiranje biogoriv z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč).

(32)      V skladu z direktivo RED II bodo biogoriva, ki se proizvajajo iz surovin z visokim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč, do leta 2030 postopoma opuščena, razen če se certificirajo kot biogoriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč. Pogonska biogoriva, druga tekoča biogoriva ali biomasna goriva z nizkim tveganjem za posredno spremembo rabe zemljišč bodo zato verjetno lahko dosegla višjo tržno vrednost.

(33)      https://cdm.unfccc.int/methodologies/PAmethodologies/tools/am-tool-01-v5.2.pdf/history_view.

(34)      Po ocenah 84 % kmetij po svetu upravljajo mali kmetje, ki obdelujejo manj kot 2 ha zemljišč. Lowder, S. K., Skoet, J., Raney, T., 2016. Število, velikost in porazdelitev kmetij, malih kmetij in družinskih kmetij po svetu. World Dev. 87, 16–29.

EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 13.3.2019

COM(2019) 142 final

PRILOGI

k

POROČILU KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o stanju svetovne širitve proizvodnje zadevnih poljščin, ki se uporabljajo za živila in krmo

PRILOGA 1

pregled literature o širitvi proizvodnje poljščin na zemljišča z visokimi zalogami ogljika

Področje uporabe

Ta pregled, ki ga je pripravilo Skupno raziskovalno središče Komisije, zagotavlja pregled in povzetek najpomembnejših rezultatov znanstvene literature o širitvi proizvodnih območij kmetijskih proizvodov na zemljišča z visokimi zalogami ogljika, kot je opredeljeno v direktivi o energiji iz obnovljivih virov (RED II).

Soja 

Obstaja samo ena strokovno pregledana študija z oceno krčenja gozdov, ki ga povzroča soja na svetovni ravni, in časovnim okvirom, ki vključuje krčenje gozdov po letu 2008. [Henders in drugi, 2015] so začeli z meritvami krčenja gozdov po posameznih letih v vseh tropskih regijah, ki temeljijo na GIS, ter so krčenje gozdov pripisali različnim dejavnikom, vključno s širitvijo proizvodnje soje in palmovega olja, v skladu s celovitim pregledom regionalne literature (podrobnosti pregleda so navedene v njihovih dodatnih informacijah). Vendar pa njihovi podatki zajemajo samo obdobje 2000–2011.

Zaradi pomanjkanja študij, ki bi zagotavljale najnovejše podatke na svetovni ravni, so se združili podatki iz Brazilije, drugih južnoameriških držav in preostalega sveta. Za Brazilijo so bili podatki o širitvi proizvodnje soje od leta 2008 pridobljeni iz brazilske zbirke podatkov IBGE-SIDRA in združeni s podatki o širitvi na gozdna območja v regiji Cerrado [Gibbs in drugi, 2015], z izračunom povprečja za obdobje 2009–2013 v Amazoniji [Richards in drugi] 1 in preostalih delih Brazilije [Agroicone, 2018]. Tako je bilo izračunano tehtano povprečje širitve na gozdove, ki je znašalo 10,4 %. Temu so bile dodane številke iz Argentine, Paragvaja, Urugvaja in Bolivije ter preostalega sveta, kakor sledi:

Edini kvantitativni podatki za druge latinskoameriške države, ki jih je bilo mogoče najti, so iz članka [Graesserja in drugih, 2015], ki so izmerili širitev proizvodnje vseh poljščin na gozdove. Za preostale dele sveta, v katerih je od leta 2008 opazna največja širitev proizvodnje soje, tj. v Indiji, Ukrajini, Rusiji in Kanadi, je bilo mogoče najti le nekaj manjših dokazov o tem, da gojenje soje povzroča neposredno krčenje gozdov. Zato je bil za preostale dele sveta predviden majhen, tj. 2-odstotni delež širitve na gozdove. V skladu s tem je bil svetovni povprečni delež širitve proizvodnje soje ocenjen na 8 %.

Primerjava z drugimi nedavnimi pregledi

Večina podatkov o krčenju gozdov zaradi gojenja soje je iz obdobja pred uvedbo brazilskega moratorija na sojo leta 2008, zato za to oceno niso pomembni.

Pregled, ki ga je naročilo ministrstvo za promet in okolje [Malins, 2018], vsebuje natančen pregled regionalnih podatkov o širitvi proizvodnje soje in krčenju gozdov, v njem pa je ugotovljeno, da gre pri najmanj 7 % svetovne širitve proizvodnje soje od leta 2008 za širitev na gozdove. Vendar pa so bila za deleže širitve proizvodnje soje uporabljena različna leta, podatki in rezultati iz člankov [skupine Agroicone, 2018] in [Richardsona in drugih, 2017] pa niso bili uporabljeni.

Pregled, ki ga je naročila družba Sofiproteol [LCAworks, 2018], vključuje tudi pregled regionalne literature o svetovnem krčenju gozdov zaradi proizvodnje soje v obdobju 2006–2016. V njem je ugotovljeno, da je delež svetovne širitve proizvodnje soje na gozdove 19-odstoten. Vendar je vir njihovih predpostavk v zvezi s širitvijo na gozdove v „preostalih delih Brazilije“ nejasen, „naravna zemljišča” pa so ponekod zamenjana z gozdovi. Poleg tega pri računanju povprečij primerjajo regionalne podatke o soji s podatki o celotni regionalni proizvodnji soje in ne z območjem širitve njene proizvodnje. Zato 19-odstotnega deleža ni mogoče šteti za zelo zanesljivega.

Skupina Agroicone je pripravila dokument za Komisijo, v katerem je citirano neobjavljeno delo družbe Agrosatelite iz leta 2018, ki kaže veliko zmanjšanje deleža gozda pri širitvi proizvodnje soje v regiji Cerrado (zlasti v delu Matipoba) v obdobju 2014–2017, in sicer s 23 % v obdobju 2007–2014 na 8 % v obdobju 2014–2017.

Palmovo olje

Z uporabo vzorčenja nasadov oljne palme pri satelitskih podatkih so [Vijay in drugi, 2016] ocenili delež širitve proizvodnje palmovega olja na gozdove v obdobju 1989–2013 in poročali o rezultatih po državah. Pri določanju navedenih nacionalnih povprečij v zvezi s povečanji nacionalne pospravljene površine oljne palme v obdobju 2008–2016 je bilo v študiji ugotovljeno, da je bil leta 1989 na svetovni ravni delež širitve proizvodnje palmovega olja na zemljišča, ki so bila gozdovi, 45-odstoten.

Glede na dodatne podatke [Hendersona in drugih, 2015] je bilo za obdobje 2008–2011 v povprečju 0,43 Mha/leto ugotovljenega krčenja gozdov pripisanega širitvi proizvodnje palmovega olja. To pomeni 45 % ocenjenega povečanja svetovne površine, zasajene z oljno palmo v navedenem obdobju 2 .

V svetovni študiji za Evropsko komisijo so [Cuypers in drugi, 2013] izmerjeno krčenje gozdov pripisali različnim dejavnikom, kot so sečnja in paša ter različne poljščine, na nacionalni ravni. Rezultati študije kažejo, da je bilo 59 % širitve gojenja oljne palme v obdobju 1990–2008 povezanih s krčenjem gozdov.

Primerjava regionalnih študij za Indonezijo in Malezijo

[Abood in drugi, 2015] so ugotovili, da se je v Indoneziji v obdobju 2000–2010 1,6 hektara gozdov skrčilo v okviru koncesij, dodeljenih proizvajalcem industrijskega palmovega olja. To je glede na podatke indonezijske vlade 36 % celotne razširitve območja, zasajenega z oljnimi palmami, v navedenem obdobju.

Za isto obdobje so [Carlson in drugi, 2013] ocenili, da je bil delež krčenja gozdov večji: 1,7 Mha izkrčenih gozdov v okviru koncesij za proizvodnjo palmovega olja na indonezijskem Borneu; približno 70 % širitve pospravljene površine v navedeni regiji [Malins, 2018]. V poznejšem dokumentu so [Carlson in drugi, 2018] poročali o 1,84 Mha izkrčenih gozdov v okviru koncesij za proizvodnjo palmovega olja na indonezijskem Borneu in 0,55 Mha na Sumatri v obdobju 2000–2015.

[Družba SARvision, 2011] je ugotovila, da je bilo v obdobju 2005–2010 v malezijski provinci Sarawak na Borneu, v kateri poteka večina širitve proizvodnje oljne palme, v okviru omejitev znanih koncesij za proizvodnjo palmovega olja izsekanih 865 tisoč hektarov gozdov. To pomeni približno polovico povečanja pospravljene površine oljnih palm v navedenem obdobju 3 .

[Gaveau in drugi, 2016] so ugotovili prekrivanje krčenja gozdov s širitvijo industrijskih (tj. ne v lasti malih kmetov) nasadov oljne palme na Borneu v petletnih intervalih v obdobju 1990–2015. Opozarjajo, da je bila velika večina nasadov oljne palme na Borneu leta 1973 gozdov; manjši deleži krčenja gozdov so rezultat omejitve časovnega zamika med izkrčitvijo gozdov in zasaditvijo oljnih palm. Njihovi rezultati kažejo, da je bilo v obdobju 2010–2015 na indonezijskem Borneu širitev industrijskih nasadov oljne palme na zemljišča, ki so bila še pet let pred tem gozdovi, približno 42-odstotna; za malezijski Borneo je bil ta delež približno75 %. V oceni je bila uporabljena bolj omejena opredelitev gozda kot v direktivi RED II, tako da se je upošteval samo gozd, v katerem krošnje pokrivajo več kot 90 % površine, izključen pa je bil sekundarni gozd (tj. ponovno zasajeni gozd in grmičevje po preteklem krčenju gozda ali požaru).

V poznejšem dokumentu [Gaveau in drugi, 2018] za obdobje 2008–2017 navajajo, da je bila na indonezijskem Borneu širitev industrijskih nasadov (od katerih je bilo 88 % nasadov oljne palme) na starorasle gozdove, ki so bili izsekani v istem letu, 36-odstotna, medtem ko je bilo povprečje za malezijski Borneo 69 %. Na indonezijskem Borneu je bila stopnja krčenja gozdov v različnih letih močno povezana s ceno surovega palmovega olja v prejšnji sezoni, medtem ko je bila na malezijskem Borneu povezava šibkejša, kar je nakazovalo dolgoročnejše centralizirano načrtovanje krčenje gozdov. Rezultati so pokazali, da se je stopnja širitve proizvodnje palmovega olja, odkar je dosegla vrhunec v obdobju 2009–2012, znižala, delež širitve na gozdove pa je ostal nespremenjen.

[Gunarso in drugi, 2013] so za potrebe okrogle mizo o trajnostnem palmovem olju analizirali spremembo pokrovnosti tal, povezano s širitvijo proizvodnje palmovega olja v Indoneziji in Maleziji. Najnovejše spremembe, o katerih poročajo, se nanašajo na območja oljnih palm, zasajena v obdobju 2005–2010. Kažejo delež tega območja, ki je bil leta 2005 uvrščen v različne kategorije rabe zemljišč. Z dodajanjem kategorij, ki nedvoumno ustrezajo opredelitvi gozda iz Direktive, je bilo pridobljenih najmanj 37 % za širitev na gozdove za celotno Indonezijo. Vendar pa druge kategorije rabe zemljišč, o katerih se je poročalo, vključujejo grmišča (ki so po navedbah iz dokumenta v glavnem degradirani gozdovi), kar bi načeloma prav tako ustrezalo opredelitvi gozda iz Direktive. To je v Indoneziji obsežna kategorija, saj so gozdovi v bližini nasadov pogosto degradirani zaradi požarov več let pred širitvijo nasada na tako zemljišče. Če se tovrstne predhodne rabe zemljišč štejejo za gozdove (kot so se morda leta 2000), se skupni delež krčenja gozdov v Indoneziji v obdobju 2005–2010 poveča na približno 75 %, kar približno potrjuje ugotovitve [Carlsona, 2013].

Za Malezijo [Gunarso in drugi, 2013] poročajo, da je bila v obdobju 2006–2010 širitev proizvodnje palmovega olja neposredno na gozdove 34-odstotna. Vendar so poročali tudi o precejšnji širitvi na „gola tla“ v letu 2006 in predvidevali, da je bil del teh tal gol zaradi sprememb tal iz gozda. Iz njihovih dodatnih informacij je razvidno, da je bila več kot tretjina tal, ki so bila leta 2006 gola, šest let pred tem gozd, kar kaže, da so bila gozdna območja izsekana in pripravljena za zasaditev. Z upoštevanjem teh gozdnih območij bi se delež širitve proizvodnje palmovega olja, povezane s krčenjem gozdov, v Maleziji zvišal na 47 %.

Namesto uporabe satelitskih posnetkov za ugotavljanje pretekle pokrovnosti tal, na katerih se širijo indonezijski nasadi oljne palme, so se [Austin in drugi, 2017] sklicevali na karte rabe tal indonezijskega ministrstva za okolje in gozdarstvo. Ugotovili so, da je bilo na teh kartah pet let pred tem samo približno 20 % tal, ki so se v obdobju 2005–2015 uporabljala za širitev proizvodnje industrijskega palmovega olja, razvrščenih kot „gozd“. V skladu z njihovo opredelitvijo gozda krošnje pokrivajo več kot 30 % površine (namesto več kot 10 %, kot je določeno v Direktivi), opredelitev pa ne vključuje grmičevja, ki bi bilo v skladu z opredelitvijo iz Direktive včasih opredeljeno kot gozd. Dodatnih 40 % širitve proizvodnje palmovega olja je bilo pripisanih kategorijam rabe tal, ki so vključevale grmičevje. Iz teh razlogov se šteje, da so podatki [Austina in drugih, 2017] o 20-odstotnem deležu širitve na gozdove v obdobju 2010–2015 za namene tega poročila verjetno podcenjeni.

Kot je prikazano v preglednici, so za preostale dele sveta sporočeni manjši deleži širitve. S primerjavo rezultatov za Latinsko Ameriko in preostale dele sveta (razen Indonezije in Malezije) se je izračunal 13-odstotni povprečni delež širitve nasadov oljne palme na gozdove.

Na splošno se lahko ob upoštevanju rezultatov iz regionalnih študij o širitvi proizvodnje palmovega olja na zemljišča z velikimi zalogami ogljika v Maleziji in Indoneziji ter dokazov za tako širitev v preostalih delih sveta 45-odstotni svetovni povprečni delež širitve proizvodnje palmovega olja na gozdove, ki so ga predlagali [Vijay in drugi, 2016], šteje za dobro oceno.

Delež širitve proizvodnje palmovega olja na šotišča

[Abood in drugi, 2014] so ugotovili, da se je 21 % znanih indonezijskih koncesij za proizvodnjo palmovega olja izvajalo na šotiščih, 10 % pa na tleh z globoko šoto (> 3 metre), ki naj bi bila zaščitena pred izsuševanjem v skladu z odlokom indonezijske vlade iz leta 1990. V obdobju 2000–2010 so poročali, da je bilo zaradi indonezijskih koncesij za proizvodnjo palmovega olja izgubljenih 535 000 ha šotnih in močvirnatih gozdov, kar pomeni 33 % širitve proizvodnje palmovega olja v okviru koncesij.

[Miettinen in drugi, 2012, 2016] so analizirali satelitske posnetke visoke ločljivosti, da bi spremljali širjenje nasadov oljne palme na šotišča v obdobju 1990–2015. Za opredelitev šotnih območij so uporabili evropski digitalni arhiv Skupnega raziskovalnega središča in poročali, da so se v obdobju 2007–2015 nasadi oljnih palm razširili na 1 089 000 ha indonezijskih mokrišč in 436 000 ha malezijskih mokrišč. Z delitvijo s povečanjem površine zrelih oljnih palm v navedenem obdobju 4 se je izračunal delež širitve proizvodnje palmovega olja na šotišča, ki je za Indonezijo znašal 24 %, za Malezijo pa 42 %. Za zadnje obdobje, tj. 2010–2015, poročajo o 25 % oziroma 36 %.

Malezijski odbor za palmovo olje je objavil študijo o palmovem olju [Omar in drugi, 2010], ki temelji na opredelitvi gojenja oljne palme v okviru GIS, in karto tal malezijskega ministrstva za kmetijstvo. Poročajo, da se je delež gojenja oljne palme na šotiščih v Maleziji leta 2009 povečal z 8,2 % na 13,3 %, kar ustreza 313 oziroma 666 000 ha. Njihovi podatki kažejo, da se je v istem obdobju celotna površina oljne palme povečala s 3 813 000 na 5 011 000 ha, zato je bil delež širitve na šotišča 30-odstoten.

[Družba SARvision, 2011] je ugotovila, da je bilo v malezijski provinci Sarawak, v kateri poteka večina širitve proizvodnje palmovega olja, v okviru omejitev znanih koncesij za proizvodnjo palmovega olja v obdobju 2005–2010 izsekanih 535 tisoč hektarov šotnih gozdov. To pomeni približno 32-odstotno povečanje pospravljene površine v navedenem obdobju 5 . Pri tem nista upoštevana krčenje šotnih gozdov zaradi proizvodnje palmovega olja zunaj okvirov koncesij in morebitna sprememba šotišč, ki v času spremembe rabe niso bila gozdnata.

[Gunarso in drugi, 2013] poročajo o nenavadno majhnem deležu širitve proizvodnje palmovega olja na šotišča v Maleziji (samo 6 % v obdobju 2000–2010 glede na njihove dodatne informacije). To je precej manj od katere koli druge ocene, tudi iz malezijskih virov, zato je bila ta ocena diskontirana 6 .

Za Indonezijo dodatni podatki [Gunarsa in drugih, 2013] kažejo 24-odstotni delež širitve proizvodnje palmovega olja v obdobju 2005–2010 na šotišča in močvirja, ta delež pa se poveča na približno 26 %, če se vključi sprememba s šotnega močvirja prek „golih tal“.

[Austin in drugi, 2017] poročajo, da je delež širitve indonezijske proizvodnje palmovega olja na šotišča ostal približno 20-odstoten v celotnem proučenem obdobju (1995–2015), brez popravka za „gola tla“. Razlog za to, da je Austin prišel do nižjih rezultatov kot drugi, je uporaba karte šotišč BBSDLP 7 indonezijskega ministrstva za kmetijstvo (H. Valin, zasebno sporočilo, 5. december 2018). Karta BBSDLP ne vključuje območij z globino šote, manjšo od 0,5 m 8 , kar je deloma razlog za to, da je prikazanega 13,5 % manj šotnega območja kot na kartah organizacije Wetlands International, na katerih je šotno območje po podatkih iz terenskega preverjanja verjetno podcenjeno za 10–13 % površine. [Hooijer in Vernimmen, 2013].

Kvantitativni podatki o deležu širitve proizvodnje palmovega olja na šotišča v preostalih delih sveta niso na voljo. V obdobju 2008–2015 je 9 % širitve proizvodnje palmovega olja potekalo v Latinski Ameriki, 5 % v preostali Aziji in 3 % v Afriki. V Južni Ameriki so obsežna območja tropskih šotišč, zlasti v Peruju, Boliviji, Venezueli in vzdolž Amazonke, vendar to niso pomembna območja proizvodnje palmovega olja. Največje tropsko šotno močvirje na svetu je v porečju Konga. Tam je bila že dodeljena vsaj ena koncesija za obsežno proizvodnjo palmovega olja na 470 000 ha (npr. 10 % celotnega območja proizvodnje palmovega olja v Maleziji), od katerih je 89 % šotišč [Dargie in drugi, 2018]. Obstaja bojazen, da bi se rast proizvodnje v državah jugovzhodne Azije upočasnila, zaradi česar bi bilo več naložb usmerjenih v razvoj proizvodnje palmovega olja na šotiščih v Afriki in Latinski Ameriki.

Z dajanjem največjega poudarka na rezultate [Miettinena in drugih, 2012, 2016], ki se lahko štejejo za najnaprednejša dela znanstvene literature, in ob predpostavljanju ničelnega izsuševanja šotišč za nasade palm v preostalih delih sveta je za cel svet za obdobje 2008–2011 dobljena interpolirana tehtana povprečna ocena širitve proizvodnje palmovega olja na šotišča, ki znaša 23 %.

Sladkorni trs

Več kot 80 % svetovne širitve proizvodnje sladkornega trsa je v obdobju 2008–2015 potekalo v Braziliji.

[Cuypers in drugi, 2013] so ocenili, da je bil v obdobju 1990–2008 delež svetovne širitve proizvodnje sladkornega trsa na zemljišča, ki so bila prej gozdovi, 36-odstoten. Vendar je ta ocena verjetno previsoka za namene analize: krčenje gozdov je bilo pripisano namenom gozdarstva, širitvi pašnikov in proizvodnje različnih poljščin na nacionalni ravni. Pašnikom je bil pripisan manjši delež krčenja gozdov, saj je zanje redkokdaj zabeležena neto širitev. Nasprotno pa se je sladkorni trs močno razširil in mu je bil zato pripisan velik delež nacionalnega krčenja gozdov. Vendar pa se brazilske regije, kjer se je sladkorni trs najbolj razširil, ne prekrivajo z območji visokega krčenja gozdov, in tega analiza ne obravnava [Cuypers in drugi, 2013].

[Adami in drugi, 2012] so poročali, da je bila v obdobju 2000–2009 širitev proizvodnje sladkornega trsa v osrednji in južni Braziliji na gozdove le 0,6-odstotna. Čeprav je regija v navedenem obdobju predstavljala 90 % svetovne širitve proizvodnje sladkornega trsa, se je proizvodnja nekoliko razširila tudi v drugih regijah Brazilije, ki niso zajete v tej študiji.

[Sparovek in drugi, 2008] so se strinjali, da se je v obdobju 1996–2006 proizvodnja sladkornega trsa v osrednji in južni Braziliji razširila skoraj v celoti na pašnike ali druge poljščine (saj je v navedeni regiji ostalo zelo malo gozda); vendar pa je do dodatne 27-odstotne razširitve prišlo na „obrobnih območjih“ okrog amazonskega bioma in v njem, na severovzhodu in v biomu atlantskega gozda. Na teh obrobnih območjih je obstajala povezava med krčenjem gozdov na občino in širitvijo proizvodnje sladkornega trsa. Vendar pa dokument ne vsebuje podatkov o deležu širitve na gozdove.

Zato iz literature ni bilo mogoče izpeljati ustrezne količinske opredelitve krčenja gozdov zaradi proizvodnje sladkornega trsa.

Koruza

Za žita se po navadi ne šteje, da povzročajo krčenje gozdov, saj večina proizvodnje poteka v zmernem pasu, kjer je stopnja krčenja gozdov po navadi nizka. Vendar je koruza tudi tropska rastlina, ki jo pogosto gojijo mali kmetje in je na velikih kmetijah pogosto tudi v kolobarju s sojo. Nesorazmeren del širitve proizvodnje koruze poteka v tropskih regijah, v katerih je krčenje gozdov pogostejše in poteka na zemljiščih, bogatih z ogljikom.

Širitev na Kitajskem je bila zgoščena na obrobnih zemljiščih na severovzhodu države [Hansen, 2017], za katera se predvideva, da so večinoma stepska travišča in ne gozdovi. Širitvi v Braziliji in Argentini bi bilo mogoče pripisati enak delež krčenja gozdov kot širitvi proizvodnje soje v Braziliji. [Lark in drugi, 2015] so ugotovili, da se je v obdobju 2008–2012 proizvodnja koruze v ZDA širila na račun gozdov (3 %), grmičevja (8 %) in mokrišč (2 %). Vendar je težko podati splošno oceno brez podrobne proučitve razmer v posameznih državah.

Viri

[Abood in drugi, 2015] Abood, S. A., Lee, J. S. H., Burivalova, Z., Garcia-Ulloa, J., in Koh, L. P. (2015). Relative Contributions of the Logging, Fiber, Palm oil, and Mining Industries to Forest Loss in Indonesia. Conservation Letters, 8(1), 58–67. http://doi.org/10.1111/conl.12103.

[Adami in drugi, 2012] Adami, M., Rudorff, B. F. T., Freitas, R. M., Aguiar, D. A., Sugawara, L. M., in Mello, M. P. (2012). Remote Sensing Time Series to Evaluate Direct Land Use Change of Recent Expanded Sugarcane Crop in Brazil. Sustainability, 4, 574–585. http://doi.org/10.3390/su4040574 .

[Agroicone, 2018] Moriera, A, Arantes, S., in Romeiro, M. (2018). RED II information paper: assessment of iLUC risk for sugarcane and soybean biofuels feedstock. Agroicone, Sao Paulo 2018.

[Austin in drugi, 2017] Austin, K. G., Mosnier, A., Pirker, J., McCallum, I., Fritz, S., in Kasibhatla, P. S. (2017). Shifting patterns of palm oil driven deforestation in Indonesia and implications for zero-deforestation commitments. Land Use Policy, 69(August), 41–48. http://doi.org/10.1016/j.landusepol.2017.08.036.

[Carlson in drugi, 2013] Carlson, K. M., Curran, L. M., Asner, G. P., Pittman, A. M., Trigg, S. N., in Marion Adeney, J. (2013). Carbon emissions from forest conversion by Kalimantan palm oil plantations. Nature Clim. Change, pridobljeno s spletne strani: https://www.nature.com/nclimate/journal/v3/n3/pdf/nclimate1702.pdf.

[Curtis in drugi, 2018] Curtis, P. G., Slay, C. M., Harris, N. L., Tyukavina, A., in Hansen, M. C. (2018). Classifying drivers of global forest loss. Science, 361(6407), 1108–1111. http://doi.org/10.1126/science.aau3445 .

[Cuypers in drugi, 2013] Cuypers, D., Geerken, T., Gorissen, L., Peters, G., Karstensen, J., Prieler, S., van Velthuizen, H. (2013). The impact of EU consumption on deforestation : Comprehensive analysis of the impact of EU consumption on deforestation. Evropska komisija. http://doi.org/10.2779/822269 .

[Dargie in drugi, 2018] Dargie, G. C., Lawson, I. T., Rayden, T. J., in drugi, Mitig Adapt Strateg Glob Change (2018). https://doi.org/10.1007/s11027-017-9774-8 .

[FAOstat 2008], Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, zbirka podatkov z možnostjo iskanja statističnih podatkov o pridelavi poljščin, http://www.fao.org/faostat/en/#data/QC .

[Fehlenberg in drugi, 2017] Fehlenberg, V., Baumann, M., Gasparri, N. I., Piquer-Rodriguez, M., Gavier-Pizarro, G., in Kuemmerle, T. (2017). The role of soybean production as an underlying driver of deforestation in the South American Chaco. Global Environmental Change, 45(april), 24–34. http://doi.org/10.1016/j.gloenvcha.2017.05.001.

[Furumo in Aide, 2017] Furumo, P. R., in Aide, T. M. (2017). Characterizing commercial palm oil expansion in Latin America: land use change and trade. Environmental Research Letters, 12(2), 024008. http://doi.org/10.1088/1748-9326/aa5892 .

[Gaveau 2016] Gaveau, D.L.A., Sheil, D., Husnayaen, Salim, M.A., Arjasakusuma, S., Ancrenaz, M., Pacheco, P., Meijaard, E., 2016. Rapid conversions and avoided deforestation: examining four decades of industrial plantation expansion in Borneo. Nature – Scientific Reports 6, 32017.

[Gaveau 2018] Gaveau, D.L.A., Locatelli, B., Salim, M.A., Yaen, H., Pacheco, P. and Sheil, D. Rise and fall of forest loss and industrial plantations in Borneo (2000–2017). Conservation Letters. 2018;e12622. https://doi.org/10.1111/conl.12622.

[Gibbs in drugi, 2015] Gibbs, H. K., Rausch, L., Munger, J., Schelly, I., Morton, D. C., Noojipady, P., Walker, N. F. (2015). Brazil’s Soy Moratorium: Supply-chain governance is needed to avoid deforestation. Science, 347(6220), 377–378. http://doi.org/10.1126/science.aaa0181.

[Graesser in drugi, 2015] Graesser, J., Aide, T. M., Grau, H. R., in Ramankutty, N. (2015). Cropland/pastureland dynamics and the slowdown of deforestation in Latin America. Environmental Research Letters, 10(3), 034017. http://doi.org/10.1088/1748-9326/10/3/034017.

[Gunarso in drugi, 2013] Gunarso, P., Hartoyo, M. E., Agus, F., in Killeen, T. J. (2013). Palm oil and Land Use Change in Indonesia, Malaysia and Papua New Guinea. RSPO. http://doi.org/papers2://publication/uuid/76FA59A7-334A-499C-B12D-3E24B6929AAE
Dodatno gradivo: https://rspo.org/key-documents/supplementary-materials .

[Hansen in drugi, 2017] Hansen, J., M. A. Marchant, F. Tuan in A. Somwaru. 2017. "U.S. Agricultural Exports to China Increased Rapidly Making China the Number One Market." Choices. Q2. http://www.choicesmagazine.org/choices-magazine/theme-articles/us-commodity-markets-respond-to-changes-in-chinas-ag-policies/us-agricultural-exports-to-china-increased-rapidly-making-china-the-number-one-market .

[Henders in drugi, 2015] Henders, S., Persson, U. M., in Kastner, T. Trading forests: Land-use change and carbon emissions embodied in production and exports of forest-risk commodities. Environmental Research Letters, 10(12), 125012. http://doi.org/10.1088/1748-9326/10/12/125012 http://doi.org/10.1088/1748-9326/10/12/125012 .

[Hooijer in Vernimmen, 2013] Hooijer, A., in Vernimmen, R., 2013 „Peatland maps: accuracy assessment and recommendations“, poročilo družbe Deltares & Euroconsult Mott MacDonald za izvajanje strategije za razvoj nižinskih območij Agentschap NL 6201068 QANS Lowland Development, edepot.wur.nl/251354.

[Jusys, 2017] Jusys, T. (2017) A confirmation of the indirect impact of sugarcane on deforestation in the Amazon, Journal of Land Use Science, 12:2-3, 125-137, DOI: 10.1080/1747423X.2017.1291766 .

[Lark in drugi, 2015] Lark, T. J, Salmon, M. J., in Gibbs, H. (2015). Cropland expansion outpaces agricultural and biofuel policies in the United States. Environmental Research Letters. 10. 10.1088/1748-9326/10/4/044003.

[LCAworks 2018] Strapasson,A., Falcao, J., Rossberg, T., Buss, G., in Woods, J. Land use Change and the European Biofuels Policy: the expansion of oilseed feedstocks on lands with high carbon stocks. Tehnično poročilo, ki ga je pripravila družba LCAworks Ltd. v sodelovanju s francosko družbo Sofiproteol.

[Machedo in drugi, 2012] Macedo, M. N., DeFries, R. S., Morton, D. C., Stickler, C. M., Galford, G. L., in Shimabukuro, Y. E. (2012). Decoupling of deforestation and soy production in the southern Amazon during the late 2000s. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 109(4), 1341-6. http://doi.org/10.1073/pnas.1111374109.

[Malins, 2017] Malins, C. (2017). For peat’s sake - Understanding the climate implications of palm oil biodiesel. Cerulogy and Rainforest Foundation Norway, London 2017. Pridobljeno s spletne strani http://www.cerulogy.com/uncategorized/for-peats-sake/ .

[Malins, 2018] Malins, C. (2018). Driving deforestation: the impact of expanding palm oil demand through biofuel policy, London 2018. Pridobljeno s spletne strani http://www.cerulogy.com/palm oil/driving-deforestation.

[Meijaard in drugi, 2018] Meijaard, E., Garcia-Ulloa, J., Sheil, D., Wich, S. A., Carlson, K. M., Juffe-Bignoli, D., in Brooks, T. (2018). Palm oil and biodiversity. http://doi.org/https://doi.org/10.2305/IUCN.CH.2018.11.en .

[Miettinen in drugi, 2012] Miettinen, J., Hooijer, A., Tollenaar, D., Page, S. E., in Malins, C. (2012). Historical Analysis and Projection of Palm oil Plantation Expansion on Peatland in Southeast Asia. Washington, D.C.: Mednarodni svet za čisti promet.

[Miettinen in drugi, 2016] Miettinen, J., Shi, C., in Liew, S. C. (2016). Land cover distribution in the peatlands of Peninsular Malaysia, Sumatra and Borneo in 2015 with changes since 1990. Global Ecology and Conservation, 6, 67–78. http://doi.org/10.1016/j.gecco.2016.02.004 .

[Morton in drugi, 2006] Morton, D. C., DeFries, R. S., Shimabukuro, Y. E., Anderson, L. O., Arai, E., del Bon Espirito-Santo, F., in Morisette, J. (2006). Cropland expansion changes deforestation dynamics in the southern Brazilian Amazon. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America, 103(39), 14637-14641. http://doi.org/10.1073/pnas.0606377103 .

[Omar in drugi, 2010] Omar, W., Aziz, N. A., Mohammed, A. T., Harun, M. H., in Din, A. K.; „Mapping of oil palm cultivation on peatland in Malaysia“, Malaysian Palm Oil Board Information series 529, MPOB TT št. 473, junij 2010. ISSN 1511-7871.

[Page in drugi, 2011] Page, S. E., Morrison, R., Malins, C., Hooijer, A., Rieley, J. O., Jaujiainen, J. (2011). Review of Peat Surface Greenhouse Gas Emissions from Palm oil Plantations in Southeast Asia. Indirect Effects of Biofuel Production, (15), 1–77.

[Richards in drugi, 2017] Richards, P. D., Arima, E., VanWey, L., Cohn, A., in Bhattarai, N. (2017). Are Brazil’s Deforesters Avoiding Detection? Conservation Letters, 10(4), 469-475. http://doi.org/10.1111/conl.12310 .

[SARVision, 2011] SARVision. (2011). Impact of palm oil plantations on peatland conversion in Sarawak 2005-2010, (januar 2011), 1–14. http://archive.wetlands.org/Portals/0/publications/Report/Sarvision%20Sarawak%20Report%20Final%20for%20Web.pdf .

[Searle in Giuntoli, 2018] Searle, A. S. in Giuntoli, J. (2018). Analysis of high and low indirect land-use change definitions in European Union renewable fuel policy.

[Sparovek in drugi, 2008] Sparovek, G.; A. Barretto; G. Berndes; S. Martins in Maule, R. (2008). „Environmental, land-use and economic implications of Brazilian sugarcane expansion 1996–2006.“ Mitigation and Adaption Strategies for Global Change,14(3), str. 285.

[Ministrstvo ZDA za kmetijstvo, 2008] služba za zunanje delovanje pri kmetijskem ministrstvu. Zbirka podatkov o proizvodnji, dobavi in porazdelitvi poljščin, z možnostjo iskanja. https://apps.fas.usda.gov/psdonline/app/index.html#/app/advQuery .

[Vijay in drugi, 2016] Vijay, V., Pimm, S. L., Jenkins, C. N., Smith, S. J., Walker, W., Soto, C., in Rodrigues, H. (2016). The Impacts of Palm oil on Recent Deforestation and Biodiversity Loss. PLOS ONE, 11(7), e0159668. http://doi.org/10.1371/journal.pone.0159668 .

[Waroux in drugi, 2016] Waroux, Y., Garrett, R. D., Heilmayr, R., in Lambin, E. F. (2016). Land-use policies and corporate investments in agriculture in the Gran Chaco and Chiquitano. Proceedings of the National Academy of Sciences, 113(15), 4021–4026. http://doi.org/10.1073/pnas.1602646113 .

[Yousefi in drugi, 2018].Yousefi, A., Bellantonoio, M., in Hurowitz, G., The avoidable Crisis, Mighty Earth, Regnskogfondet and FERN, marec 2018, http://www.mightyearth.org/avoidablecrisis/ .

PRILOGA 2

Analiza GIS

1.

Metoda

Za oceno krčenja gozdov in z njim povezanih emisij, povezanih s širitvijo proizvodnje poljščin, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, od leta 2008 na območja z drevesi, katerih krošnje pokrivajo več kot 10 % površine, je bil uporabljen pristop geoprostorskega modeliranja za združitev karte krčenja gozdov iz spletne aplikacije Global Forest Watch (GFW) ter kart vrst poljščin platforme MapSPAM in podatkovne zbirke EarthStat. Dodatne informacije o pristopu so povzete v nadaljevanju, viri podatkov, uporabljeni pri analizi, pa v preglednici v nadaljevanju. Analiza je bila izvedena z uporabo velikosti slikovne pike približno 100 hektarov na ekvatorju.

Viri podatkov

Podatki o poljščinah

Trenutno ni na voljo globalno usklajenih kart, ki bi prikazovale širitev proizvodnje vseh posameznih poljščin, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, čeprav potekajo raziskave, da bi se pripravile karte za palmovo olje in sojo z razlago satelitskih posnetkov. Pri tej analizi smo se opirali na dva vira kart za posamezna leta in posamezne poljščine: platformo MapSPAM (IFPRI in IIASA, 2016), ki zajema svetovno porazdelitev 42 poljščin v letu 2005 9 , in podatkovno zbirko EarthStat (Ramankutty in drugi, 2008), v kateri so kartirani poljščine in pašniki v letu 2000. Oba vira podatkov o poljščinah sta rezultat pristopov, ki združujejo različne prostorsko natančne vhodne podatke, ki omogočajo verjetne ocene svetovne porazdelitve poljščin. Vnosi podatkov vključujejo statistične podatke o proizvodnji na ravni upravnih (podnacionalnih) enot, različne karte pokrovnosti tal, izdelane iz satelitskih posnetkov, ter karte primernosti poljščin, ustvarjene na podlagi lokalne krajine, podnebja in stanja tal.

Zaradi pomanjkanja posodobljenih svetovnih kart za posamezne poljščine in tudi pomanjkanja usklajenih informacij o širitvi njihove proizvodnje skozi čas je glavna predpostavka, uporabljena v naši analizi, da se lahko celotno krčenje gozdov in z njim povezane emisije toplogrednih plinov na območju od leta 2008 pripišejo določenim poljščinam na podlagi sorazmerne površine posamezne poljščine glede na celotno kmetijsko površino, vključno s pašniki, predstavljene v isti slikovni piki na karti poljščin.

Podatki o krčenju gozdov

Objavljene karte s prikazom letnega zmanjšanja pokritosti z drevjem na svetovni ravni, izdelane na podlagi opazovanj s satelitom Landsat, so na voljo v spletni aplikaciji Global Forest Watch za obdobje 2001–2017, oblikovane pa so na podlagi naše analize krčenja gozdov. Podatki o zmanjšanju pokritosti z drevjem so na voljo z ločljivostjo 30 metrov ali velikostjo slikovne pike 0,09 hektara. Pri prvotnih podatkih Hansena in drugih (2013) o zmanjšanju pokritosti z drevjem ni razlik med trajno spremembo (tj. krčenje gozdov) in začasnim zmanjšanjem pokritosti z drevjem zaradi gozdarjenja ali požara. Zato smo pri tej analizi vključili samo podniz slikovnih pik za prikaz zmanjšanja pokritosti z drevjem, ki je spadal na območja, na katerih je prevladovalo tržno usmerjeno krčenje gozdov, kot so ga prikazali Curtis in drugi (2018) z ločljivostjo 10 kilometrov 10 . Tako so bila območja, na katerih prevladujejo drugi dejavniki, kot je gozdarjenje ali selilno kmetijstvo, izključena iz analize. V razredu tržno usmerjenega krčenje gozdov so se za analizo upoštevale samo slikovne pike z več kot 10-odstotno pokritostjo z drevjem, pri čemer je bila „odstotna pokritost z drevjem“ opredeljena kot gostota pokritosti površine z drevesnimi krošnjami v letu 2000. V skladu s posebnimi merili, vključenimi v direktivo RED II (glej „b“ in „c“ v oddelku Ozadje), so bili rezultati analize razčlenjeni na krčenje gozdov v obdobju 2008–2015 na območjih z več kot 30-odstotno pokritostjo z drevjem in območjih z 10–30-odstotno pokritostjo z drevjem.

Curtis in drugi (2018) poudarjajo, da je v neki krajini kadar koli lahko prisotnih več dejavnikov, ki vplivajo na krčenje gozdov, prevladujoči dejavnik pa lahko niha glede na leta 15-letnega obdobja študije; z njihovim modelom je bil dodeljen samo en prevladujoči dejavnik, ki je v obdobju študije prispeval k večini zmanjšanja pokritosti z drevjem v zadevni krajini. Ena od predpostavk, uporabljenih v tej analizi, je bila, da je celotno zmanjšanje pokritosti z drevjem na območjih, na katerih prevladuje tržno usmerjeno krčenje gozdov, posledica širitve novih kmetijskih površin. S to predpostavko je bil učinek tržnih poljščin v navedenih slikovnih pikah precenjen. Po drugi strani se kmetijstvo lahko širi tudi na območjih, kjer prevladuje selilno kmetijstvo ali gozdarjenje; drugi razredi s karte Curtisa in drugih (2018), ki so bili izključeni iz naše analize. To pomeni, da z navedeno metodo ni bilo mogoče podceniti krčenja gozdov zaradi poljščin. Vendar pa območja odtisa devetih poljščin, vključenih v to analizo, večinoma spadajo v razred tržno usmerjenega krčenja gozdov, zato se je za površine poljščin zunaj tega razreda štelo, da imajo majhna razmerja površin (glej oddelek Model dodeljevanja poljščin), zaradi česar bi moral biti prispevek teh območij h končnim skupnim vrednostim majhen.

Podatki o šotiščih

Obseg šotišč je bil opredeljen z uporabo enakih kart, kot so jih uporabili Miettinen in drugi, 2016, ki so kartirali spremembe pokrovnosti tal v obdobju 1990–2015 na šotiščih Malajskega polotoka, Sumatre in Bornea. Za Sumatro in Kalimantan so Miettinen in drugi (2016) vključili šotišča iz atlasov šotišč v merilu 1 : 700 000 organizacije Wetlands International (Wahyunto in drugi, 2003, Wahyunto in drugi, 2004), kjer je šotišče opredeljeno kot: „tla, nastala s kopičenjem organskih snovi, kot so ostanki rastlin, v daljšem časovnem obdobju“. Na šotnih tleh se navadno zadržuje voda ali pa so taka tla skozi vse leto poplavljena, razen če se ne izsušijo. Kot navajata Wahyunto in Suryadiputra (2008), so v atlasih šotišč zbrani podatki iz različnih virov, v katerih so večinoma uporabljeni posnetki (satelitski in radarski ter posnetki iz zraka), pa tudi raziskave in pedološko kartiranje za kartiranje porazdelitve šotišč. Za Malezijo so bila uporabljena šotišča iz evropskega digitalnega arhiva pedoloških kart (Selvaradjou in drugi, 2005).

Analiza, specifična za krčenje gozdov zaradi širitve proizvodnje palmovega olja na šotnih tleh, je bila izvedena zaradi pomena šote pri celotni rabi zemljišč za to poljščino, ki se uporablja za proizvodnjo biogoriv, in pri odtisu emisij toplogrednih plinov. Z uporabo podatkov Miettinena in drugih (2016) o širitvi proizvodnje industrijskega palmovega olja je bilo ocenjeno zmanjšanje pokritosti z drevjem, do katerega je prišlo v letu pred obdobjem znane širitve proizvodnje palmovega olja, tj. 2008–2015.

Podatki o emisijah toplogrednih plinov

Emisije zaradi krčenja gozdov od leta 2008 so bile ocenjene kot izguba ogljika zaradi skladišča nadzemne biomase. Emisije so izražene v megatonah ogljikovega dioksida (Mt CO2).

Emisije zaradi izgube nadzemne biomase so se izračunale s prekritjem karte zmanjšanja pokritosti z drevjem (v obdobju 2008–2015) s karto nadzemne žive lesne biomase v letu 2000. Karta biomase, ki jo je pripravilo raziskovalno središče Woods Hole Research Center na podlagi opazovanj s sateliti in na tleh, je na voljo na spletišču organizacije Global Forest Watch. Za celotno izgubo biomase se je štelo, da jo je mogoče „pripisati“ emisijam v ozračje pri čiščenju, čeprav obstajajo časovni zamiki, povezani z nekaterimi vzroki zmanjševanja pokritosti z drevjem. Emisije so „bruto“ in ne „neto“ ocene, kar pomeni, da se raba zemljišč po čiščenju in z njo povezana vrednost ogljika nista upoštevali. Delež ogljika v nadzemni biomasi naj bi znašal 0,5 % (IPCC 2003), ogljik pa se je pretvoril v ogljikov dioksid z uporabo pretvorbenega faktorja 44/12 ali 3,67. Ena od prednosti uporabe karte gozdne biomase, ki temelji na slikovnih pikah, s stalnimi vrednostmi namesto dodelitve kategoričnih vrednosti zalog ogljika različnim vrstam pokrovnosti tal (npr. gozd, grmičevje, vrednosti kategorije 1 IPCC), je, da so podatki, ki se uporabljajo za ocenjevanje izgube biomase, popolnoma neodvisni od izbire karte pokrovnosti tal za oceno spremembe pokrovnosti tal.

Emisije, povezane z drugimi skladišči ogljika, kot so podzemna biomasa (korenine), odmrla drevesa, odpadki in ogljik v tleh, vključno z razgradnjo šote ali požari, so bile izključene iz analize.

Obseg analize

Obseg splošne analize je bil določen s prekrivanjem karte tržno usmerjenega krčenja gozdov (Curtis in drugi, 2018) in zadevnih poljščin, pomembnih za proizvodnjo biogoriv (oljna palma, kokosova palma, pšenica, ogrščica, koruza, soja, sladkorna pesa, sončnica in sladkorni trs). V analizi so se upoštevale samo slikovne pike, vključene v eno od zadevnih devetih poljščin in povezane s tržno usmerjenim krčenjem gozdov.

Model dodeljevanja poljščin

Skupno krčenje gozdov in emisije v določeni slikovni piki 1 kilometra so se dodelili različnim zadevnim poljščinam, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, na podlagi deleža posameznih poljščin v slikovni piki („poljščina X“, npr. soja) glede na celotno površino kmetijskega zemljišča v slikovni piki, ki je v tem dokumentu opredeljeno kot vsota njivskih površin in pašnikov. Tako je bil sorazmerni prispevek posameznih poljščin, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, k skupnemu odtisu kmetijstva v slikovni piki uporabljen kot podlaga za dodeljevanje z njim povezanega odtisa zaradi krčenja gozdov in emisij toplogrednih plinov.

Ker enotna, globalno usklajena in posodobljena karta kmetijskih zemljišč, razčlenjena po vrstah poljščin, ni bila na voljo, smo uporabili postopek v dveh korakih za oceno sorazmerne vloge posameznih zadevnih poljščin, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, pri krčenju gozdov in emisij na dani lokaciji (enačba  1). V prvem koraku smo za izračun razmerja med poljščino X in celotno njivsko površino v slikovni piki uporabili razpoložljive podatke o poljščinah za zadnje leto (MapSPAM, leto 2005). V drugem koraku smo za izračun razmerja med celotno njivsko površino ter celotno površino pašnikov in njivsko površino v slikovni piki uporabili podatke iz podatkovne zbirke EarthStat (leto 2000). (Podatki iz podatkovne zbirke EarthStat so bili uporabljeni, ker platforma MapSPAM ne vključuje kart pašnikov, širitev pašnikov pa je prav tako pomembna pri dinamiki krčenja gozdov.) Z združitvijo teh dveh korakov je bilo mogoče oceniti sorazmerni prispevek poljščine X k skupnemu odtisu kmetijstva v dani slikovni piki, čeprav z uporabo različnih virov podatkov iz različnih obdobij.

Enačba 1:

Končni izračuni

Po pripravi kart dodelitve poljščin za posamezne zadevne poljščine, ki se uporabljajo za proizvodnjo biogoriv, smo skupno krčenje gozdov in emisije toplogrednih plinov pomnožili z deležem poljščine X v vsaki slikovni piki 1 kilometra ter izračunali svetovne statistične podatke, razčlenjene po krčenju gozdov in emisijah na zemljiščih z drevesi, katerih krošnje pokrivajo več kot 10 % površine, in zemljiščih z 10–30-odstotno gostoto pokritosti.

Rezultati GIS kažejo krčenje gozdov, ugotovljeno v osmih koledarskih letih v obdobju 2008–2015, ki je bilo povezano z različnimi poljščinami. Da bi ugotovili, kolikšen delež širitve proizvodnje poljščin je povezan s krčenjem gozdov, se je celotna površina krčenja gozdov v navedenem obdobju delila z ustreznim povečanjem površine poljščin. Za upoštevanje, da lahko poljščina povzroča krčenje gozdov tudi, če se celotna svetovna površina poljščine zmanjšuje, vendar širi v nekaterih državah, so se deleži izračunali na podlagi bruto povečanja svetovne površine poljščin, ki je vsota povečanj površine poljščin v državah, kjer se površina ni zmanjšala.

Poleg tega so bili podatki o pospravljenih površinah prilagojeni, da bi se pridobile informacije o zasajenih površinah: za enoletne poljščine se je štelo, da je povečanje površine poljščin enako povečanju pospravljene površine. Za poltrajne poljščine se je upošteval delež površine poljščin, ki ni pospravljena, ker rastline še niso dozorele. Sladkorni trs je treba ponovno zasaditi na približno vsakih pet let, vendar se pobira samo štirikrat, saj je po prvem letu še vedno nezrel. Oljne palme se ponovno zasadijo na približno vsakih 25 let in obrodijo zadnjih 22 let.

Za večino poljščin je bila uporabljena zbirka podatkov [FAOstat, 2008], v kateri je pospravljena površina prikazana po koledarskih letih. Samo za palmovo olje so bili podatki pridobljeni od [ministrstva za kmetijstvo ZDA, 2008], ki sporoča podatke o vseh površinah zrelih oljnih palm, tudi za leta, ko je bilo pobiranje zaradi poplav onemogočeno. Zbirka podatkov vključuje tudi več držav za to poljščino.

Preglednica: Povzetek virov podatkov pri analizi GIS WRI

Viri

Curtis, C., C. Slay, N. Harris, A. Tyukavina, M. Hansen. 2018. „Classifying Drivers of Global Forest Loss.“ Science 361: 1108–1111. doi: 10.1126/science.aau3445.

Graesser, J., Aide, T. M., Grau, H. R., in Ramankutty, N. (2015). Cropland/pastureland dynamics and the slowdown of deforestation in Latin America. Environmental Research Letters, 10(3), 034017. http://doi.org/10.1088/1748-9326/10/3/034017  Hansen, M. P. Potapov, R. Moore, M. Hancher, S. Turubanova, A. Tyukavina, D. Thau, S. Stehman, S. Goetz, T. Loveland in drugi, 2013. „High-Resolution Global Maps of 21st-Century Forest Cover Change.“ Science 341: 850–853. doi: 10.1126/science.1244693.

Mednarodni raziskovalni inštitut za prehransko politiko (IFPRI) in Mednarodni inštitut za uporabne sistemske analize (IIASA). 2016. „Global Spatially-Disaggregated Crop Production Statistics Data for 2005 Version 3.2“, Harvard Dataverse 9. doi: 10.7910/DVN/DHXBJX.

IPCC 2003: Penman, J., M. Gytandky, T. Hiraishi, T. Krug, D. Kruger, R. Pipatti, L. Buendia, K. Miwa, T. Ngara, Ngara, K. Tanabe in drugi, 2003. „Good Practice Guidance for Land Use, Land-Use Change and Forestry.“ Inštitut za globalne okoljske strategije za IPCC Japonska.

Miettinen, J., C. Shi in S. C. Liew. 2016. „Land Cover Distribution in the Peatlands of Peninsular Malaysia, Sumatra, and Borneo in 2015 with Changes since 1990.“ Global Ecology and Conservation 6: 67-78. doi: 10.1016/j.gecco.2016.02.004 .

Ramankutty, N., A. Evan, C. Monfreda in J. Foley. 2008. „Farming the planet: 1. Geographic distribution of global agricultural lands in the year 2000.“ Global Biogeochemical Cycles 22. doi:10.1029/2007GB002952.

Selvaradjou S., L. Montanarella, O. Spaargaren, D. Dent, N. Filippi, S. Dominik. 2005. „European Digital Archive of Soil Maps (EuDASM) – Metadata on the Soil Maps of Asia.“ Urad za uradne objave Evropskih skupnosti. Luxembourg. 

Wahyunto, S. Ritung, H. Subagjo. 2003. „Maps of Area of Peatland Distribution and Carbon Content in Sumatra, 1990-2002.“ Wetlands International – Indonesia Programme & Wildlife Habitat. Kanada.

Wahyunto, S. Ritung, H. Subagjo. 2004. „Maps of Area of Peatland Distribution and Carbon Content in Kalimantan, 1990-2002.“ Wetlands International – Indonesia Programme & Wildlife Habitat. Kanada.

Zarin, D., N. Harris, A. Baccini, D. Aksenov, M. Hansen, C. Azevedo-Ramos, T. Azevedo, B. Margono, A. Alencar, C. Gabris in drugi, 2016. „Can Carbon Emissions from Tropical Deforestation Drop by 50% in 5 Years?“ Global Change Biology 22: 1336-1347. doi: 10.1111/gcb.13153 .

(1)

     Po navedbah [Gibbsa in drugih, 2015, slika 1] je povprečni delež širitve proizvodnje soje na gozdove v Amazoniji v obdobju 2009–2013 znašal približno 2,2 %. Podatki za leto 2008 niso vključeni, ker načrt brazilske vlade za brazilsko gozdno zakonodajo za preprečevanje in nadzor krčenja gozdov v Amazoniji (PPCDAa), ki mu je sledilo drastično zmanjšanje krčenja gozdov v Amazoniji, še ni bil izvršen. Pri oceni [Gibbsa in drugih, 2015] je bila uporabljena uradna zbirka podatkov o krčenju gozdov PRODES, ki se je uporabila tudi za spremljanje skladnosti z zakonodajo PPCDAa. Vendar so [Richards in drugi, 2017] ugotovili, da se zbirka podatkov PRODES od leta 2008 močno razlikuje od drugih kazalnikov krčenja gozdov. Razlog za to je, da se uporablja za izvrševanje prava: krčitelji gozdov so se naučili krčiti majhne zaplate gozdov ali gozdove na območjih, ki se ne spremljajo s sistemom PRODES. Uporaba podatkov iz alternativne zbirke podatkov o spremljanju gozdov GFC [Richards in drugi, 2017] kaže (v njihovih dodatnih informacijah), da zbirka podatkov PRODES od leta 2008 podcenjuje krčenje gozdov v povprečju za 2,3-krat v primerjavi z zbirko podatkov GFC. Podatki o gozdnih požarih potrjujejo razlike v območju krčenja gozdov med posameznimi leti v zbirki podatkov GFC in ne v zbirki podatkov PRODES.

(2)

     Podatki o pospravljeni površini so na voljo za vse države. Vendar je ta površina manjša od zasajene površine, saj nezrele palme ne obrodijo. Razmerje povečanja zasajene površine in pospravljene površine je odvisno tudi od deleža površine nezrelih palm, ki so rezultat ponovne zasaditve. Povečanja zasajene površine so bila ugotovljena v nacionalnih statističnih podatkih Indonezije in Malezije ter združena s prilagojenimi povečanji pospravljene površine za preostale dele sveta.

(3)

     Podatkov o zasajeni površini za navedeno regijo in obdobje ni bilo mogoče najti.

(4)

     Miettinen in drugi so upoštevali samo površino zrelih palm, zato je v tem primeru ustrezno deljenje s površino zrelih palm in ne s celotno zasajeno površino. Uporabljeni so bili podatki službe za zunanje delovanje pri kmetijskem ministrstvu ZDA o „pospravljeni površini“, ki se dejansko nanašajo na „zasajeno površino zrelih palm“, in so se primerjali z drugimi podatki, kot so podatki o prodaji sadik oljne palme. Podatki FAO so manj uporabni, saj na primer izražajo začasna zmanjšanja pospravljene površine v obdobju 2014–2015 zaradi poplav v Maleziji.

(5)

     Podatkov o zasajeni površini za zadevno območje in obdobje ni bilo mogoče najti.

(6)

     [Gunarso in drugi, 2013] nakazujejo razlago: zasaditve na šotiščih so bile opredeljene le, če je bilo zemljišče pet let prej mokrišče, šotišče ali močvirje; če je bilo že izsušeno, je tako postalo druga vrsta zemljišča, kot na primer „gola tla“. Za spremembo močvirja v nasade oljne palme so potrebni ne le sečnja dreves, ampak tudi izgradnja gostega omrežja odtočnih kanalov in zbijanje tal, kar podaljšuje čas, potreben za opredelitev oljne palme na satelitskih posnetkih. Medtem ko se na Malajskem polotoku (z malo šotišči) proizvodnja palmovega olja v obdobju 2005–2010 ni razširila na gola tla, pa se je v provinci Sarawak 37 % proizvodnje razširilo na „gola tla“. Nadalje obstaja visoka stopnja spremembe šotišč in močvirij v „kmetijsko-gozdarska zemljišča in nasade“ ter nato iz „kmetijsko-gozdarskih zemljišč in nasadov“ v nasade oljne palme v obdobjih petih zaporednih let, zato so se nasadi oljne palme v začetni fazi morda tudi zamenjevali s kmetijsko-gozdarskimi zemljišči ali nasadi drugih poljščin.

(7)

     BBSDLP je indonezijski center za raziskave in razvoj virov kmetijskih zemljišč.

(8)

     0,5 m globoko tropsko šotišče vsebuje približno 250–300 ton ogljika, ki bo skoraj ves sproščen v prvem desetletju po izsušitvi.

(9)

Posodobljeni podatki platforme MapSPAM za leto 2010 so bili objavljeni 4. januarja 2019, takoj po zaključku te analize.

(10)

 Potekajo prizadevanja za posodobitev študije Curtisa in drugih (2018) za prikaz prevladujočih dejavnikov za obdobje zmanjševanja pokritosti z drevjem po letu 2015.