Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora – Predlog direktive Evropskega parlamenta in Sveta o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo na okolje

(COM(2018) 340 final – 2018/0172(COD))

(2019/C 62/34)

Poročevalka:

Maria NIKOLOPOULOU

Zaprosilo	Svet, 15. 6. 2018 Evropski parlament, 11. 6. 2018
Pravna podlaga	člena 192(1) in 304 Pogodbe o delovanju Evropske unije
Sklep plenarne skupščine	17. 4. 2018
Pristojnost	strokovna skupina za kmetijstvo, razvoj podeželja in okolje
Datum sprejetja mnenja strokovne skupine	5. 10. 2018
Datum sprejetja mnenja na plenarnem zasedanju	17. 10. 2018
Plenarno zasedanje št.	538
Rezultat glasovanja (za/proti/vzdržani)	210/3/2

1.   Sklepi in priporočila

1.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) podpira predlog direktive o plastičnih proizvodih za enkratno uporabo in meni, da je eden od ključnih gradnikov strategije za krožno gospodarstvo in za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja.

1.2

Poudarja zlasti, da sta za prehod na okoljsko trajnost nujna predvsem udeležba vseh političnih, gospodarskih, socialnih, okoljskih in kulturnih akterjev ter vključevanje vseh državljanov v nove načine proizvodnje, potrošnje in recikliranja izdelkov. Zato so izobraževanje, usposabljanje in kampanje ozaveščanja ključnega pomena na vseh ravneh, predvsem pa med šoloobvezno mladino.

1.3

Odbor meni, da je predlog Komisije pomemben pilotni projekt, v katerem se posebna pozornost namenja tistim plastičnim proizvodom, ki so v morjih in oceanih najpogostejši. Vendar pa bi bil predlog lahko še bolj ambiciozen, hkrati pa bi ga morali dopolnjevati časovni načrt in druge pobude, s čimer bi zagotovili učinkovito izvajanje.

1.4

Konkretna priporočila Odbora:

1.4.1

presodi naj se o razširitvi seznama desetih proizvodov in nanj dodajo drugi, za katere na trgu že obstajajo trajnostne alternative v zadostnih količinah in po primerni ceni;

1.4.2

pojasni naj se načelo, po katerem mora biti vse biorazgradljive proizvode mogoče tudi kompostirati, s konkretnimi roki fotorazgradljivosti na kopnem in na morju;

1.4.3

pri čiščenju morij in oceanov imajo lahko ključno vlogo ribiči. Spodbude za vračanje ribolovnega orodja bi bilo treba čim prej razširiti na vse odpadke, zbrane med ribolovom. V celovit razvoj novega sistema za čiščenje morij in oceanov je treba vključiti vse deležnike in lokalne oblasti. Poleg tega bi morala imeti vsa pristanišča, z najmanjšimi vred, napreden sistem zbiranja odpadkov in preglednega ravnanja z odpadki;

1.4.4

čeprav je 90 % plastičnih proizvodov za enkratno uporabo na evropskem trgu proizvedenih v tretjih državah, je ključnega pomena, da se vsem podjetjem v sektorju pomaga pri prehodu na bolj trajnostno proizvodnjo. S finančnimi in davčnimi instrumenti je treba zlasti spodbuditi inovacije in razvoj področij, kot so okoljsko primerna zasnova izdelkov, bioplastika in sekundarne surovine. Tako bo lahko EU žela koristi od občutne rasti v trgovinski bilanci, spodbudila rast bolj trajnostnih podjetij in povečala število kakovostnih delovnih mest;

1.4.5

eden od ključnih stebrov predloga Komisije je načelo „onesnaževalec plača“, ki je bilo vpeljano z Direktivo 2004/35/ES in je podlaga za bolj pravično in uravnoteženo delitev bremena ravnanja z odpadki in recikliranja. Pravilno izvajanje direktive bo omogočilo, da se zmanjšajo stroški za podjetja, ki imajo certificirane postopke za preprečevanje onesnaženja ali neposrednega zbiranja proizvedenih onesnaževal;

1.4.6

poskrbi naj se za večjo usklajenost s preostalo zakonodajo s področja ravnanja z odpadki in recikliranja, s poudarkom na ločevanju odpadkov. Prav tako bi bilo pomembno, da bi države članice poenotile odobritve in kazni;

1.4.7

strategija za plastiko za enkratno uporabo bo imela le omejen učinek, če Komisija ne bo predstavila priložnostne strategije za nadzor in bolj trajnostno gospodarjenje s celinskimi vodami (jezeri in rekami), prek katerih v morje pride 80 % odpadkov. Odbor priporoča, da se spodbuja širjenje sistemov upravljanja, ki vključujejo organe oblasti, zasebnike in organizirano civilno družbo, kot so t. i. rečne pogodbe, ki bi morali biti nujen pogoj za dostop do nekaterih okoljevarstvenih sredstev (npr. Interreg);

1.4.8

uvedba sistemov označevanja in sledljivosti za plastične proizvode bi lahko v postopke ravnanja z odpadki in recikliranja vnesla dodano vrednost. Z oblikovanjem posebnega logotipa bi lahko okrepili zaupanje potrošnikov, predvsem v proizvode, izdelane iz sekundarnih surovin;

1.4.9

revizija direktive bi bila namesto vsakih šest let potrebna vsaka tri leta, kar je upravičeno glede na to, da mehanizmi spremljanja že delujejo in so potrjeni (metodologija štetja). Poleg tega bi se s tem rešile morebitne težave, ki bi se pokazale med fazo izvajanja, in po potrebi spremenil ali razširil seznam desetih proizvodov v skladu s stanjem izvajanja direktive in razvojem na področju okoljsko primerne zasnove;

1.4.10

številne dobre prakse v krožnem gospodarstvu bi se morale bolj razširiti s krepitvijo evropske platforme deležnikov za krožno gospodarstvo pri EESO, ki je učinkovit način za izmenjavo izkušenj med vsemi zainteresiranimi stranmi.

2.   Uvod

2.1

V Evropski uniji od 80 % do 85 % odpadkov v morju obsega odpadna plastika, od tega je 50 % plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, 27 % pa ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, zavrženega ali izgubljenega na morju med tradicionalnim ribolovom in akvakulturo.

2.2

Deset plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, ki jih najpogosteje najdemo na evropskih obalah, predstavlja 86 % najdenih predmetov in 43 % vseh odpadkov, ki končajo v morju. Gre za vsakdanje proizvode, na katere ne gledamo vedno kot na plastiko (1): embalažo živil, kozarčke, vatirane palčke, krožnike, slamice, palčke za balone, embalažo pijač in zamaške zanjo, filtre tobačnih izdelkov, vlažilne robčke in plastične vrečke. Teh deset proizvodov skupaj z ribolovnim orodjem po številu obsega približno 70 % vseh odpadkov v morju (2).

2.3

Za razgradnjo plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, ki so večinoma izdelani iz polietilena in polipropilena, je v naravi v povprečju potrebnih tristo let, v nekaterih primerih pa njihova fotorazgradnja lahko traja do tisoč let. Poleg tega razgradnja ne pomeni, da se plastika vključi v življenjski cikel narave, pač pa se pretvori v mikroplastiko, ki je človeškemu očesu nevidna.

2.4

Plastika je eden najpomembnejših izumov 20. stoletja, ki je tudi najbolj vplival na naše življenje. Njene fizikalne značilnosti (upogljivost, lahkost in odpornost) omogočajo nešteto načinov uporabe; tako so plastični proizvodi za enkratno uporabo idealni za zunanjo uporabo (npr. piknike), prav zato pa obstaja visoko tveganje njihove razširjenosti v naravi kljub volji mnogih potrošnikov in učinkovitim sistemom ravnanja z odpadki in recikliranja. Tveganje in vpliv na okolje sta nesorazmerna, zlasti če upoštevamo, da predvidena uporaba teh proizvodov morda ne traja niti več kot pet minut.

2.5

Če plastični proizvodi za enkratno uporabo ne vstopijo v verigo ravnanja z odpadki, se kopičijo v morjih in oceanih s škodljivimi posledicami za okolje in zdravje ljudi, saj vstopajo v prehransko verigo. Poleg tega ta pojav vpliva na različne gospodarske panoge, kot so turizem, ribolov in pomorski promet.

2.6

Problem z odpadki v morju je čezmejnega značaja in njegov prepoznavni znak so otoki plastike (3). Evropska unija se je obvezala, da bo delovala proti temu v skladu s cilji trajnostnega razvoja OZN (4) in Pariškim sporazumom (COP 21). Strategija o plastiki (5) je bila prvi korak v tej smeri v okviru akcijskega načrta za krožno gospodarstvo (6).

3.   Povzetek predloga Komisije

3.1

Cilj predloga direktive je preprečiti nastajanje in zmanjšati količino plastičnih odpadkov (makroplastike) v morju, katerih vir so plastični proizvodi za enkratno uporabo in ribolovno orodje, ki vsebuje plastiko, z dopolnjevanjem ukrepov, ki so že predvideni v okviru strategije EU za plastiko, ter odpravo ugotovljenih vrzeli v obstoječih ukrepih in zakonodaji.

3.2

Direktiva je povezana tudi s pobudo za odpravo plastičnih vrečk za enkratno uporabo (in njihovo zamenjavo z vrečami iz bioplastike ali materialov, primernih za kompostiranje), zaradi katere so se zelo hitro močno spremenile navade potrošnikov in ima zelo pozitiven vpliv na okolje (7).

3.3   Plastični proizvodi za enkratno uporabo

3.3.1

Na podlagi štetja, opravljenega na različnih evropskih obalah, se predlog osredotoča na deset plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, ki so na njih najpogostejši. Komisija načrtuje vrsto ukrepov glede na načelo dostopnosti trajnostnih in cenovno ugodnih alternativnih proizvodov. Če ti na trgu že obstajajo, je predvidena odprava njihovih ustreznikov, ki bolj onesnažujejo okolje (npr. slamic, krožnikov in vatiranih palčk). V nasprotnem primeru je predviden sklop ukrepov za zmanjšanje porabe prek kampanj za ozaveščanje in spodbujanje okoljsko primerne zasnove, da bi čim prej izdelali alternativne biokompatibilne materiale, ki bi jih bilo mogoče reciklirati (npr. posode za živila, kozarčke, balone, embalažo, vsebnike pijač, filtre za tobačne izdelke, vlažilne robčke, lahke plastične nosilne vrečke).

3.3.2

Direktiva uvaja sheme razširjene odgovornosti proizvajalca za vse proizvode, ki ne spadajo v ukrep tržne omejitve, s čimer naj bi prispevali k stroškom preprečevanja nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi;

3.3.3

Predlaga tudi sistem označevanja za obveščanje potrošnikov o ravnanju z odpadki, da bi spodbudili ločeno zbiranje in recikliranje odpadkov. Ta ukrep vključuje tudi opozarjanje na vedenje, ki se mu velja izogniti (npr. uporabi vlažilnih robčkov).

3.3.4

Predlog uvaja konkretne ukrepe glede zasnove izdelkov (npr. zamaški, pritrjeni na plastenke) in ambiciozne cilje glede recikliranja (npr. 90 % za ločeno recikliranje plastenk za enkratno uporabo).

3.4   Ribolovno orodje, ki vsebuje plastiko

3.4.1

Direktiva predlaga celovit in posodobljen sistem zbiranja ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, utemeljen na treh ključnih točkah: uvedbi posebnega sistema in opreme za ločeno zbiranje v pristaniščih, spodbudah za vračilo ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, in uvedbi razširjene odgovornosti proizvajalca za vse proizvajalce ribolovnega orodja, ki vsebuje plastiko, tudi MSP. Sredstva, zbrana prek sistema razširjene odgovornosti proizvajalca, bodo uporabljena za kritje stroškov preprečevanja nastajanja odpadkov (kampanje za ozaveščanje javnosti) in ravnanja z odpadki, vključno z odstranjevanjem odpadnih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo.

3.5

Večina plastičnih proizvodov za enkratno uporabo je izdelanih zunaj EU, kar pomeni, da bi predlog lahko zaradi velikega domačega povpraševanja spodbudil trajnostni razvoj evropske proizvodnje. Zato je pričakovati, da bo ta zakonodaja spodbudila tudi hitrejšo rast konkurenčnega, trajnostnega in brezogljičnega gospodarstva, z jasnim presežkom v trgovinski bilanci s tretjimi državami in pozitivnim učinkom na ustvarjanje kakovostnih delovnih mest.

4.   Splošne ugotovitve

4.1

Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) je bil eden od pionirjev trajnostnega razvoja, ki temelji na ozaveščenosti državljanov in vseh političnih, gospodarskih, socialnih, okoljskih in kulturnih akterjev. Zato ima izobraževanje na vseh ravneh ključno vlogo pri utrditvi temeljev novega načina proizvodnje, potrošnje in življenja ob spoštovanju okolja. Podjetja so v okviru svoje družbene odgovornosti pomemben dejavnik pri tej nalogi ozaveščanja in izobraževanja. Organizirana civilna družba je že izvedla številne prostovoljne dejavnosti, ki bi lahko predlogu Komisije prinesle precejšnjo dodano vrednost.

4.2

EESO opozarja, da je onesnaževanje problem svetovnih razsežnosti. Nobena evropska pobuda, ne glede na vizijo in obseg, ne bo zadoščala, če je ne bo spremljal širši projekt trajnostnega razvoja, v katerega bodo vključeni tako glavni tekmeci Unije kot države v razvoju. Zlasti se priporoča, da se ustvarijo sinergije s sosednjimi tretjimi državami pri trajnostnem gospodarjenju z zaprtimi morji, kakršni sta Črno in Sredozemsko morje. Odbor zato upa, da bo EU prevzela vse bolj vodilno vlogo pri trajnostnem razvoju.

4.3

EESO podpira predlog za preprečevanje in zmanjševanje plastičnih odpadkov v morju, ki so posledica uporabe plastičnih proizvodov za enkratno uporabo in ribolovnih orodij, ki vsebujejo plastiko. Razume zamisel, da se pozornost nameni omejenemu številu proizvodov z velikim vplivom na okolje po načelu pilotnega projekta, in to pobudo dojema kot pomemben korak k oblikovanju zares trajnostnega gospodarstva v okviru akcijskega načrta za krožno gospodarstvo (8) in dopolnitev strategije za plastiko (9). Vendar pa meni, da bi bila lahko pobuda Komisije še bolj ambiciozna in da bi se seznam lahko razširil z vsemi tistimi trajnostnimi proizvodi, ki so že na voljo v zadostni količini in po primerni cen (npr. s kavnimi kapsulami), z vključitvijo agencije EFSA pa zagotovilo, da so zdravi.

4.4

EESO odobrava predlog za omejitev trženja samo takrat, kadar že obstajajo trajnostni alternativni proizvodi, varni za okolje in ljudi in cenovno dostopni za potrošnike.

4.5

Za rešitev problema kopičenja plastičnih odpadkov so poleg ravnanja z odpadki pomembni tudi potrošniške navade in način proizvodnje. Zato je bistveno, da vlade vzpostavijo vse potrebne mehanizme za spodbujanje uporabe trajnostnih plastičnih proizvodov, s spodbudami in podporo za bolj racionalizirano proizvodnjo in porabo. Hkrati je pomembno ozaveščati državljane, vse od šoloobveznih otrok, da bodo ravnali odgovorno in sodelovali pri ločenem zbiranju odpadkov.

4.6

Pri plastičnih proizvodih za enkratno uporabo obstaja velika nevarnost za razširjenost v okolju kljub volji mnogih potrošnikov in učinkovitim sistemom ravnanja z odpadki in recikliranja. Ker ni mogoče ustvariti stoodstotno učinkovitega mehanizma zbiranja in recikliranja odpadkov, je treba čim prej razviti alternativne trajnostne proizvode in sprejeti ukrepe za zmanjšanje stopnje onesnaženosti (10).

4.7

Okoljsko primerna zasnova je eden od ključnih dejavnikov pri oblikovanju biokompatibilnih alternativnih proizvodov, ki manj onesnažujejo okolje. Odbor priporoča, da se v okviru novega finančnega okvira EU temu sektorju namenijo zadostna sredstva, zlasti prek novega programa Obzorje. EESO meni, da bi zelene inovacije na področju bioplastike in sekundarnih surovin ali uporaba encimov, kot je „PETaza“, ki so sposobni razgraditi plastiko, lahko pomenile dodano vrednost za vso Unijo z gospodarskega, socialnega in okoljskega vidika.

4.8

Odbor priporoča poseben pristop za plastične proizvode za predelavo v sekundarne surovine. Zlasti je pomembno, da plastika ne vsebuje strupenih kemičnih primesi, ki bi lahko onemogočile recikliranje in škodile ljudem, podjetjem in okolju. Pomembno je tudi določiti „konec življenjske dobe“, saj je ni mogoče neskončno reciklirati.

4.9

Po mnenju EESO je ena najbolj očitnih pomanjkljivosti predloga ta, da ne vsebuje opredelitve „biorazgradljivosti“. To, da je plastični proizvod biorazgradljiv, namreč še ne pomeni okoljske trajnosti. Izdelki iz plastičnih mas in zlasti plastični proizvodi za enkratno uporabo se lahko razgradijo v mikroplastiko ter onesnažujejo okolje in vstopajo v prehransko verigo. Zato Odbor priporoča, da se čim prej posreduje, da se pojasni načelo, da morajo biti vsi „biorazgradljivi“ plastični proizvodi prav tako „primerni za kompostiranje“ , torej ne strupeni ali škodljivi za okolje. V zvezi s tem je bistveno določiti tudi konkretne roke biorazgradljivosti v morju in na kopnem v skladu s harmoniziranim standardom EN 13432 (11). Nujno potrebna pa bo tudi posebna evropska oznaka, z ustreznimi nadzornimi mehanizmi, da se preprečijo goljufije.

4.10

EESO podpira predlog za spodbujanje vračanja ribolovnih orodij, ki vsebujejo plastiko, s spodbudami za ribiče. Pripominja, da ločevanje odpadkov ni niti preprost niti kratkotrajen postopek, zato pričakuje, da bodo spodbude primerne času, ki ga ribiči namenijo za ločevanje ostankov.

4.10.1

Ta ukrep bi bilo treba razširiti na vračilo vseh ostankov, zbranih med ribolovom, za katere morajo v skladu z veljavno zakonodajo ribiči plačati za njihov raztovor v pristaniščih. To pomeni, da ribiči danes plačujejo za čiščenje morja in raztovor ostankov, ki jih niso proizvedli, pač pa pobrali, na kopnem. Zato se priporoča, da se trenutni ukrepi na področju ravnanja z odpadki pregledajo v okviru novega Evropskega sklada za ribištvo 2021–2026 in naj se spodbuja proaktivno in odgovorno ravnanje.

4.10.2

Zaradi velike količine plavajočih in potopljenih odpadkov lahko ribiči pomenijo precejšnjo dodano vrednost pri njihovem zbiranju. Zaradi nedavne uvedbe omejitev za več ribjih staležev je mogoče take spodbude obravnavati kot prvine finančnega nadomestila (12). Tako bi lahko dejavnost čiščenja, po ustreznem usposabljanju in z neposredno udeležbo združenj ribičev, postalo privlačna druga gospodarska dejavnost tako kot turistični ribolov (modro gospodarstvo), ki se pogosto izvaja v času med ribolovnimi obdobji. Ta ukrep bi bilo treba vključiti v novi Evropski sklad za ribištvo, njegovo izvajanje pa bi moralo biti predmet posebne evropske zakonodajne pobude.

4.11

Odbor s strinja z uvedbo sheme razširjene odgovornosti proizvajalca, ki je skladna z načelom „onesnaževalec plača“. Do danes stroške onesnaževanja na morju plačujejo druge proizvodne dejavnosti (turizem (13), pomorski promet, ribolov) in državljani (z višjimi davki za ravnanje z odpadki, njihovo zbiranje in recikliranje). Ko bo uvedena, bo treba zagotoviti, da bo to načelo veljalo za podjetja, ki dejansko proizvajajo onesnaževala, in se ne bo prenašalo na končno ceno, ki jo plača potrošnik (14).

4.12

Odbor v skladu z merili Direktive 2004/35/ES (15) poziva Komisijo in države članice, naj premislijo o možnosti zmanjšanja ekonomske obremenitve za podjetja, ki izvajajo certificirane ukrepe za neposredno zmanjševanje onesnaženja, ki ga povzročajo njihovi proizvodi (npr. sistem povratne embalaže). Čeprav je ocenjevanje teh dobrih praks v neposredni pristojnosti nacionalnih organov, bi moralo biti tudi predmet sekundarnega nadzora na evropski ravni.

4.13

EESO se zaveda, da bo prehod na krožno gospodarstvo za veliko podjetij pomenil visoke stroške. Zato upa, da bodo to ravnanje, ki je z vidika okolja tako nujno, spremljale finančne in davčne spodbude, ki bodo podjetjem omogočile prehod na trajnostno proizvodnjo. Pomembno je, da se ta proces vodi in spremlja na evropski ravni, da se prepreči nelojalna konkurenca na notranjem trgu.

4.14

Prehod na krožno gospodarstvo bi lahko pomenil priložnost za vso Evropsko unijo, kar zadeva konkurenčnost in zaposlovanje. Da se izkoristi ta priložnost, je treba razviti napreden sistem izobraževanja in usposabljanja, potreben pa je tudi ustrezen sistem aktivnih politik dela za posodabljanje veščin delavcev.

4.15

EESO podpira zamisel o pripravi direktive, na podlagi katere bi vsaka država članica izvajala zakonodajo v skladu s svojimi posebnimi okoliščinami, čeprav bi bilo treba čim prej zmanjšati razlike pri odobritvah in kaznih (16). V zvezi s tem je nujno, da nacionalne vlade organizirano civilno družbo vključijo v vse faze, od oblikovanja zakonodaje do njenega izvajanja, spremljanja in ocenjevanja. Čeprav so v zvezi z izvajanjem direktive v nekaterih primerih določeni roki za doseganje zastavljenih ciljev, pri nekaterih drugih (npr. recikliranju PET) ni opredeljenega časovnega okvira. Po mnenju EESO se lahko zaradi pomanjkanja jasnih in enakih rokov za vse poveča neravnovesje pri prenosu direktive v nacionalno zakonodajo.

4.16

Odbor opozarja, da mehanizmi spremljanja že delujejo in so potrjeni (metodologija štetja). Zato priporoča, da se revizija direktive opravi vsaka tri leta, ne vsakih šest let, kot je bilo sprva predlagano. S tem bi se namreč rešile morebitne težave, ki bi se pokazale med fazo izvajanja, in po potrebi spremenil ali razširil seznam desetih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo v skladu s stanjem izvajanja direktive in razvojem na področju okoljsko primerne zasnove.

5.   Posebne ugotovitve

5.1

Po podatkih UNEP (17) 80 % odpadkov, ki končajo v morjih in oceanih, nastane na kopnem in jih v morje prinesejo reke. To pomeni, da so potrebni vse bolj usklajeni ukrepi, da odpadki ne bi končali v morju. Z ukrepi, povezanimi s plastičnimi proizvodi za enkratno uporabo, se izboljšuje stanje jezer in rek; vendar pa ni konkretnih določb v zvezi z ribolovnimi orodji, zato EESO priporoča razširitev teh pravil na jezera in reke z evropsko strategijo za bolj trajnostno gospodarjenje s celinskimi vodami.

5.2

Rečne pogodbe (18) so zelo uspešen primer dobre prakse, ki je zelo razširjena po vsej Evropi in se lahko izkaže za zelo učinkovito pri gospodarjenju s celinskimi vodami, kar zadeva hidrogeološko in okoljsko tveganje. Njihova prednost je v odprtem upravljanju, ki omogoča vključitev vseh javnih in zasebnih subjektov ter organizirane civilne družbe na ustrezni ozemeljski ravni. Te izkušnje bi bilo treba zbirati z vzpostavitvijo evropske podatkovne zbirke, s čimer bi olajšali naraven in strukturiran razvoj po vsej EU. V skladu z novim programom Obzorje Evropa, po katerem naj bi se 35 % sredstev namenilo za podnebne in okoljske ukrepe, EESO priporoča, da so te pogodbe bistveni pogoj za dostop do nekaterih evropskih sredstev za raziskave in inovacije o okoljski trajnosti in sredstev za zaščito območij v povezavi s hidrogeološkim in okoljskim tveganjem (npr. Interreg).

5.3

Po njegovem mnenju je bistvenega pomena dosledno izvajanje direktive, skladno s preostalo zakonodajo EU na področju odpadkov in voda, in sicer okvirno direktivo o odpadkih (19), direktivo o embalaži in odpadni embalaži (20), okvirno direktivo o morski strategiji (21) in direktivo o čiščenju komunalne odpadne vode (22). Posebno pozornost bi bilo treba nameniti predpisom EU o ravnanju z odpadki (23).

5.3.1

Pomembno je, da obstajajo primerne strukture za ravnanje z odpadki (npr. ločeno zbiranje odpadkov, ki jih je mogoče kompostirati, da se lahko učinkovito in pravilno obdelajo v obratih za predelavo), ki jih spremljajo jasne informacije za potrošnike. Pravilno ločevanje bo spodbudilo tudi uporabo tehnike 3D-tiskanja, saj se plastične mase lahko brez težav uporabijo kot surovina za izdelavo novih predmetov.

5.3.2

Čeprav pri tem ne gre za plastične proizvode za enkratno uporabo, EESO poziva Komisijo, naj upošteva vse bolj razširjen pojav bioloških filtrov na evropskih obalah zaradi pomanjkljivosti pri ravnanju z odpadno vodo.

5.4

Digitalizacija je lahko močan zaveznik v boju proti onesnaževanju in v korist trajnostnega gospodarstva. Uvedba sistemov označevanja in sledljivosti za plastične proizvode bi lahko v postopke gospodarjenja z odpadki in recikliranja vnesla dodano vrednost. Z oblikovanjem posebnega logotipa bi lahko okrepili zaupanje potrošnikov, predvsem v proizvode, izdelane iz sekundarnih surovin (24).

5.5

Odbor priporoča oblikovanje skupnega okvira in kakovosti okoljskih certifikatov. Ta pobuda je bistvenega pomena, da bodo podjetja lahko dosegla najvišje standarde trajnosti, da se prepreči prekrivanje zahtev in dodatno gospodarsko breme.

5.6

EESO znova opozarja na vprašanje različnih pristaniških sistemov v EU (25). V Evropi je na stotine manjših pristanišč, ki so ključni dejavnik za razvoj malih lokalnih skupnosti, ki živijo od morja in ribolova. Predlog Komisije vzpostavlja postopek posodobitve (metodologije, tehnologije in infrastrukture), ki ga bo na lokalni ravni težko uresničiti brez finančne podpore Evropske unije, hkrati pa je bistvenega pomena, da se prepreči upad števila prebivalcev in ohranijo lokalne proizvodne značilnosti in tudi skupnosti kot take.

5.6.1

Odbor priporoča, da se sredstva, zbrana prek razširjene odgovornosti proizvajalca na podlagi Direktive (EU) 2018/851, namenijo tudi za obnovo pristaniške infrastrukture v skladu z najvišjimi standardi zbiranja in ravnanja z odpadki. Hkrati meni, da je nujno vključiti institucije in civilno družbo na lokalni ravni s posebnim poudarkom na malih obalnih občinah (z manj kot 5 000 prebivalci), da bi našli dolgoročno cenejše skupne rešitve.

5.7

EESO skupaj s Komisijo upravlja platformo za krožno gospodarstvo (26), ki že dosega vidne rezultate pri zbiranju in izmenjavi izkušenj in obstoječih najboljših praks med že vključenimi različnimi akterji ter spodbujanju njihovega razširjanja in posnemanja. Ta platforma si kot bistven instrument zasluži, da bi bila bolj razširjena.

---

(1)  95 % cigaretnih filtrov je iz plastike. https://www.noordzee.nl/hele-noordzeekust-schoon-2764-vrijwilligers-ruimen-11163-kilo-afval-op/

(2)  Štetje odpadkov na plažah je mednarodno priznan način za merjenje sestave odpadkov v morju in je po mnenju znanstvene skupnosti zelo zanesljiv kazalnik za oblikovanje politike. Način štetja temelji na poročilih, ki so jih pripravile države članice in zbralo Skupno raziskovalno središče v okviru izvajanja okvirne direktive o morski strategiji 2008/56/ES. Vir podatkov: UNEP, 2017.

(3)  Otoki plastike se nahajajo v mednarodnih vodah, zato je za njihovo odpravo potreben dogovor na svetovni ravni. Ustvarili so jih morski tokovi, s katerimi se je sčasoma tam nakopičila večinoma plastika iz držav v razvoju (zlasti iz Jugovzhodne Azije).

(4)  Cilji trajnostnega razvoja št. 3, 9, 12 in 14 (zdravje in dobro počutje, industrija, inovacije in infrastruktura, trajnostna proizvodnja in potrošnja, morski viri).

(5)  COM(2018) 28 final.

(6)  COM(2015) 614 final.

(7)  Direktiva (EU) 2015/720 (UL C 214, 8.7.2014, str. 40).

(8)  UL C 264, 20.7.2016, str. 98, UL C 367, 10.10.2018, str. 97.

(9)  UL C 283, 2.3.2018, str. 61.

(10)  UL C 230, 14.7.2015, str. 33.

(11)  Standard UNI EN 13432:2002 je harmonizirani standard Evropskega odbora za standardizacijo glede lastnosti, ki jih mora imeti material, da se lahko opredeli kot biorazgradljiv ali primeren za kompostiranje.

(12)  UL C 283, 10.8.2018, str. 61.

(13)  UL C 209, 30.6.2017, str. 1.

(14)  UL C 81, 2.3.2018, str. 22.

(15)  Z direktivo 2004/35/ES je bilo uvedeno načelo „onesnaževalec plača“. To pomeni, da je za okoljsko škodo odgovorno podjetje, ki jo je povzročilo, in mora zato sprejeti potrebne preventivne ali sanacijske ukrepe in kriti vse s tem povezane stroške.

(16)  UL C 283, 10.8.2018, str. 61.

(17)  UNEP, Marine plastic debris and microplastics (Plastični odpadki in mikroplastika v morju), 2016.

(18)  Rečne pogodbe so primeri dobre prakse, ki so se prvič pojavili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Franciji. V letu 2000 sta bila na svetovnem forumu o vodi potrjena njihov pomen in koristnost. V prvi fazi je bil namen rečnih pogodb preprečevanje hidrogeološkega tveganja. V zadnjih letih pa so v številnih državah EU postale bistven instrument za odgovorno in trajnostno gospodarjenje s celinskimi vodami po pristopu od spodaj navzgor.

(19)  Direktiva 2008/98/ES.

(20)  Direktiva 94/62/ES.

(21)  Direktiva 2008/56/ES.

(22)  Direktiva 91/271/EGS.

(23)  Direktiva 2008/98/ES.

(24)  UL C 283, 10.8.2018, str. 61.

(25)  UL C 288, 31.8.2017, str. 68.

(26)  https://circulareconomy.europa.eu/platform/en