EVROPSKA KOMISIJA

Strasbourg, 5.7.2016

JOIN(2016) 31 final

SKUPNO SPOROČILO EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

Elementi strateškega okvira na ravni EU za podporo reformi varnostnega sektorja

{SWD(2016) 221 final}

1.    Utemeljitev in področje uporabe

Reforma varnostnega sektorja je proces preoblikovanja varnostnega sistema države 1 , da bi slednji posameznikom in državi postopoma zagotovil učinkovitejšo varnost z jasnejšo verigo odgovornosti v skladu s spoštovanjem človekovih pravic, demokracije, pravne države in načel dobrega upravljanja. Gre za dolgoročen politični proces, saj posega v samo središče razmerij moči v državi. Voditi ga je treba na nacionalni ravni, zahteva pa politično zavezanost in vodenje, medinstitucionalno sodelovanje ter široko sodelovanje zainteresiranih strani, da se doseže najširše možno soglasje.

Konflikti, negotovost in nestabilnost so zelo razširjeni, tudi v državah, ki mejijo na EU 2 . Povzročajo trpljenje ljudi, prisilno razseljevanje in slabe razvojne rezultate 3 , kot je priznano v razvojni politiki EU 4 , delu na področju varnosti in razvoja na splošno ter resoluciji Združenih narodov Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, vključno s ciljem 16 5 in njegovimi cilji, povezanimi z varnostjo.

Negotovost in nestabilnost pogosto nastaneta ali se še povečata zaradi pomanjkanja učinkovitih in odgovornih varnostnih sistemov. Pomoč partnerskim državam pri reformah njihovih varnostnih sistemov podpira cilje EU, kot so mir in stabilnost, vključujoč in trajnostni razvoj, graditev države in demokracija ter spoštovanje pravne države, človekovih pravic in načel mednarodnega prava 6 . V evropski agendi za varnost 7 iz leta 2015, v kateri je poudarjena tesna povezava med notranjo in zunanjo varnostjo EU, je navedeno, da konflikti in negotovost v partnerskih državah, ki so včasih povezani z nasilnim ekstremizmom, vplivajo tudi na notranjo varnost EU in varnost njenih državljanov ter na trgovinske in naložbene interese EU v tujini.

Dosedanje sodelovanje EU pri reformi varnostnega sektorja je ocenjeno v skupnem delovnem dokumentu služb Komisije 8 , ki je priložen temu skupnemu sporočilu in povzema ugotovitve različnih ocen, poročil o pridobljenih spoznanjih, študij in posvetovanj z zainteresiranimi stranmi v zadnjih 15 letih. V oceni je ugotovljeno, da je še možno izboljšati skladnost, dopolnjevanje in usklajevanje zmogljivosti in instrumentov EU. Poudarjeno je tudi, da je temeljita reforma varnostnega sektorja zapletena in zahteva dolgoročno zavezanost, brez poseganja v kratkoročne pobude, ki bi lahko bile potrebne za obravnavanje neposrednih varnostnih groženj.

Diplomatske, finančne, vojaške in civilne kratkoročne in dolgoročne intervencije EU bi bilo treba trdneje umestiti v enotni okvir na ravni EU za podporo reformi varnostnega sektorja, ki upošteva povezave med politiko, varnostjo, pravosodjem, humanitarnim odzivanjem 9 , razvojem, konflikti in nestabilnostjo. Reforma varnostnega sektorja zlasti v nestabilnih državah, državah v razvoju in državah v tranziciji zahteva politično, finančno in tehnično podporo mednarodnih partnerjev. Svetovni vpliv, obsežne zunanje politike, instrumenti in orodja ter dobro uveljavljena prisotnost in izkušnje Evropski uniji omogočajo, da v sodelovanju z drugimi mednarodnimi akterji, vključno z ZN, partnerske države podpre pri tem.

To skupno sporočilo 10 vsebuje elemente takšnega okvira, kot so določeni v sklepih Sveta iz maja 2015 11 , med drugim tudi za usmerjanje prizadevanj EU za krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju 12 . Odraža „celosten pristop“ zunanje politike k reševanju konfliktov in kriz 13 , ki združuje instrumente skupne varnostne in obrambne politike (SVOP), vse druge ustrezne instrumente skupne zunanje in varnostne politike (SZVP), instrumente za zunanje delovanje in akterje s področja svobode, varnosti in pravice ter tako povezuje in posodablja dva prej ločena koncepta politike EU za podporo reformi varnostnega sektorja 14 . To skupno sporočilo bo prispevalo k učinkovitosti globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko 15 ter evropske agende za varnost 16 . Upošteva tudi relevantne odločitve Odbora OECD za razvojno pomoč 17 in, kjer je ustrezno, njegove smernice za področje miru in varnosti.

Ta okvir:

velja za vse akterje in instrumente EU: politične in diplomatske instrumente, instrumente za zunanje delovanje, akterje za krizno odzivanje 18 ter civilne in vojaške akterje SVOP na vseh ravneh. Države članice EU se spodbujajo, naj umestijo svoje dvostranske programe za reformo varnostnega sektorja v ta okvir, med drugim prek skupnega načrtovanja programov v skladu s sklepi Sveta o pospešitvi skupnega načrtovanja programov 19 ;

je podlaga za opredelitev, načrtovanje in/ali izvajanje/izvrševanje vseh instrumentov/programov/projektov zunanjega delovanja EU, ki so povezani z reformo varnostnega sektorja, vključno z instrumenti SVOP s posebnim in/ali delnim mandatom za dejavnosti v zvezi z reformo varnostnega sektorja. Čeprav je poudarek tega skupnega sporočila na podpori EU varnostnemu sektorju v tretjih državah, je v njem priznana soodvisnost varnosti in pravosodja. Načela, ki jih določa, je mogoče uporabiti tudi za akterje v pravosodnem sektorju, če imajo njihove vloge in funkcije jasne posledice za varnostni sektor;

velja v vseh okoliščinah, ne le v konfliktnih in pokonfliktnih razmerah 20 , in je zastavljen dovolj široko, da omogoča prilagajanje potrebam vsakega posameznega primera.

2.    Kaj želimo doseči

Glavni cilj tega strateškega okvira na ravni EU je prispevati k večji stabilnosti držav in večji varnosti posameznikov. Zato je namenjen povečanju učinkovitosti EU pri spodbujanju in podpiranju:

A.prizadevanj partnerskih držav za zagotavljanje varnosti posameznikov in države; ter

B.legitimnosti, dobrega upravljanja, integritete in trajnosti varnostnega sektorja partnerskih držav.

A.    Zagotavljanje varnosti posameznikov in države

Za nacionalni varnostni sektor mora veljati naslednje, da bi bil učinkovit:

ima jasen in ustrezen pravni okvir,

vodi se z ustreznimi varnostnimi in pravosodnimi politikami in strategijami ter

sestavljajo ga dobro usklajene institucije, ki sodelujejo med seboj ter imajo primerno strukturo in organizacijo, jasno opredeljeno vlogo, ustrezne postopke, usposobljeno osebje in vire.

Upoštevati mora obstoječe neformalne ali nevladne ponudnike varnostnih storitev in spoštovati načelo pravne države.

Varnost ljudi

Prvi cilj nacionalnega varnostnega sistema mora biti zagotavljanje varnosti posameznikov, kot jo ti dojemajo in doživljajo. To vključuje spoštovanje njihovih temeljnih svoboščin 21 in ustrezno participativno oceno varnostnih potreb različnih skupin, vključno z najbolj ranljivimi. Sistem bi moral upoštevati posebne varnostne potrebe žensk, mladoletnikov, starejših in manjšin.

Reformna prizadevanja morajo upoštevati vidik spolov 22 , da bi zagotovili, da imajo ženske in moški učinkovit in enak dostop do pravosodnih in varnostnih storitev. V ta namen bi bilo treba pri oblikovanju ali reviziji nacionalnih varnostnih politik upoštevati rezultate analiz na podlagi spola. Poleg tega bi morali podporo žrtvam nasilja spremljati preventivni ukrepi (npr. zakonodaja, ozaveščanje o enakosti spolov v policijskih in vojaških strukturah, boj proti nekaznovanju storilcev).

Preprečevanje in obravnavanje nadnacionalnih varnostnih groženj

Nacionalni varnostni sistemi morajo biti učinkoviti tudi pri spoprijemanju z nadnacionalnimi varnostnimi grožnjami, kot sta terorizem in organizirani kriminal v vseh svojih oblikah. Odzivi morajo vključevati vzpostavitev ali okrepitev mednarodnega sodelovanja.

B.    Legitimnost 23 , dobro upravljanje, integriteta in trajnost

Človekove pravice, pravna država in demokratična načela 24

Varnostni akterji morajo brez diskriminacije spoštovati in podpirati človekove pravice splošnega prebivalstva in svojih članov. Za varnostni sektor mora veljati učinkovita demokratična kontrola in nadzor 25 . Delovati bi moral znotraj jasnega in nedvoumnega pravnega okvira, ki ga odobri nacionalni zakonodajalec in obsega tudi učinkovit civilni nadzor. Proračun varnostnega sektorja bi moral biti sestavni del nacionalnega proračuna, o njem pa bi moral razpravljati in ga sprejeti zakonodajalec, ki mora imeti možnost izvajanja učinkovitega nadzora. Posvetovanje in sodelovanje s civilno družbo bi morala biti standardna praksa pri oblikovanju ter spremljanju varnostnih in pravosodnih politik in dejavnosti.

Načela dobrega upravljanja 26

Da se prepreči arbitrarno odločanje, bi morali veljati načeli preglednosti in odprtosti, poleg tega pa bi morala biti vzpostavljena pravna jamstva. Postopki zaposlovanja in napredovanja ter imenovanja na visoke položaje v varnostni strukturi bi morali temeljiti na jasno opredeljenih, javno dostopnih merilih. Spoštovati je treba uradne linije poveljevanja. Za razvrščanje in razširjanje dokumentov varnostnega sektorja ter dostop do njih (vključno s postopki javnega naročanja) bi morali veljati uradno dogovorjeni in predvidljivi postopki. Informacije bi morale biti dostopne javnosti, da se povečata preglednost in razumevanje. Omejitve odprtosti in preglednosti so lahko upravičene na podlagi jasno opredeljene javne politike (npr. varstvo podatkov), vendar morajo biti vedno omejene na minimum.

Sodelovanje vseh zainteresiranih strani v reformnem procesu pomeni, da se politike in strategije nacionalne varnosti razvijajo z vključujočimi postopki posvetovanja. Zlasti bi bilo treba v skladu z zadevnimi resolucijami Varnostnega sveta ZN 27 zagotoviti sodelovanje žensk.

Tudi sam varnostni sektor bi moral biti vključujoč. Varnostne sile ne bi smele izključevati ali diskriminirati nobene posebne skupine. Da bi se izognili povzročanju napetosti, bi moralo biti dodeljevanje virov javno in utemeljeno ter odražati pravno opredeljene vloge in naloge. Ženske bi morale imeti enake možnosti, njihov položaj znotraj varnostnih sil pa bi moral biti okrepljen.

V posameznih varnostnih institucijah bi morali biti vzpostavljeni učinkoviti sistemi notranje odgovornosti, kot so notranje inšpekcijske službe in revizije, zunanji nadzor nad njihovim finančnim poslovanjem in delovanjem pa bi morali izvajati nacionalna računska sodišča in drugi nadzorni ali enakovredni organi. K odgovornosti prispevajo tudi mehanizmi, kot so preverjanja, kodeksi ravnanja, neodvisni pritožbeni organi in nadzor s strani civilne družbe. Kadar je varnostni akter priveden pred sodišče, je za preprečevanje nekaznovanja pomembno spoštovati načelo enakosti pred zakonom, se izogibati arbitrarnosti ter zagotoviti preglednost postopkov in pravno preglednost. Področje pristojnosti morebitnega ločenega vojaškega pravosodnega sistema bi moralo biti jasno opredeljeno in omejeno, civilistom pa bi bilo treba v vseh primerih soditi na civilnih sodiščih.

Integriteta in boj proti korupciji

Za učinkovitost varnostnega sektorja je ključnega pomena zaupanje med prebivalstvom in varnostnimi akterji. Ogroža ga vsak primer podkupovanja, izsiljevanja, poneverbe sredstev, kronizma in nepotizma. Finančna sredstva, dodeljena varnostnemu sektorju, bi bilo treba upravljati na podlagi istih načel dobrega upravljanja, kot veljajo za druge javne sektorje. Za javna naročila za vojaško in policijsko opremo in storitve bi se morali kot za druge postopke javnega naročanja uporabljati ustrezni postopki, omejitve in nadzor. Nacionalne protikorupcijske strategije bi morale veljati tudi za varnostne akterje.

Trajnost

Da bi zagotovili uporabnost in učinkovitost, bi bilo treba varnostno zakonodajo, institucije in postopke razviti na podlagi državam lastnih procesov v skladu s celostnim družbenim pristopom 28 . Bistvenega pomena sta zavezanost ključnih političnih, varnostnih in pravosodnih zainteresiranih strani ter podpora civilne družbe.

Ravni zaposlovanja, naložb in finančnih sredstev bi morale načeloma temeljiti na ustreznem načrtovanju in biti fiskalno vzdržne, da ne bi ogrozili zagotavljanja drugih osnovnih javnih storitev.

3.    Kako želimo to doseči

Delovanje EU v varnostnem sektorju temelji na vrsti ključnih elementov in načel, vključno z načeli učinkovitosti pomoči 29 , ki se uporabljajo tudi za varnost tako kot za druga področja sodelovanja.

Razumevanje varnostnega sektorja v širšem kontekstu

Delovanje EU v varnostnem sektorju partnerske države ali regije bo vključevalo razumevanje in upoštevanje formalnih in neformalnih pravil, ki urejajo dejavnost varnostnih in pravosodnih akterjev. Podobno je treba upoštevati interakcije in razmerja moči med varnostnimi in pravosodnimi akterji ter akterji na področjih, ki niso povezana z varnostjo, pa tudi obstoječo dinamiko konfliktov 30 . Ključnega pomena je poznavanje političnih, socialno-ekonomskih, kulturnih in zgodovinskih razmer.

EU bi morala svoj politični dialog in ukrepanje opreti na predhodno analizo varnostnega sektorja zadevne države in njegovo umeščenost v ta širši kontekst. Delegacije EU so dobile navodilo, naj varnostni sektor analizirajo in o njem poročajo z uporabo obstoječih mehanizmov poročanja. Kjer obstaja misija v okviru SVOP, sta v skladu s „celostnim pristopom“ takšna analiza in poročanje skupna. Veleposlaništva držav članic, zlasti tista z varnostnimi in/ali obrambnimi atašeji, bodo pozvana, naj prispevajo informacije in strokovno znanje.

Kjer je predvidena obsežna podpora reformi varnostnega sektorja, bo EU izvedla strukturirano oceno konteksta (npr. analizo politične ekonomije), v katero bodo vključene vse zainteresirane strani (npr. varnostni in pravosodni akterji, vključno s pričakovanimi viri odpora, gonili sprememb in skupinami, ki so tradicionalno izključene iz varnostnih in pravosodnih institucij, kot so ženske, mladi in manjšine). Ta ocena bi morala biti osredotočena na varnostne potrebe, kot jih dojemajo in doživljajo ključne demografske skupine, ter na to, kako jih varnostni sektor obravnava.

Ocena bi morala vključevati analizo obstoječih nacionalnih politik/strategij in proračuna, lokalne varnostne in pravosodne prakse, virov negotovosti in nestabilnosti, potencialnih dejavnikov tveganj, spoštovanja načel demokratičnega upravljanja in varnosti ljudi, učinkovitosti zagotavljanja varnosti posameznikov, obstoječega mednarodnega sodelovanja in usklajevanja ter možnosti za podporo. Opredeliti bi morala posebne težave v zvezi z varnostjo, ki bi jim pomoč EU lahko dala prednost, in proces sprememb, h kateremu lahko pomoč prispeva. EU bi morala spodbujati skupne analize s pritegnitvijo relevantnih lokalnih in mednarodnih akterjev ter virov strokovnega znanja. Kjer koli bo mogoče, bodo nacionalni organi vključeni v takšne ocene in jih bodo v idealnem primeru tudi vodili. Uporabilo se bo lahko tudi strokovno znanje iz medsebojnih strokovnih pregledov.

Te ocene ne bodo samo podlaga za oblikovanje podpore reformi varnostnega sektorja, temveč tudi za določitev izhodišč za spremljanje učinka delovanja EU. Redno se bodo posodabljale, da bi upoštevali spremembe in zagotovili njihovo uporabnost za izvajanje podpore.

Omogočanje široke nacionalne odgovornosti

„Nacionalna odgovornost“ ne pomeni samo, da vlada sprejme intervencije mednarodnih akterjev. Reformna prizadevanja bodo uspešna in trajnostna le, če so ukoreninjena v institucijah države (tudi s proračunskimi obveznostmi), če nacionalni varnostni in pravosodni akterji zanje prevzamejo odgovornost in če jih družba kot celota šteje za legitimna. To pomeni, da bi morali nacionalni akterji voditi proces in prevzeti končno odgovornost za rezultate intervencij, pri čemer bi zunanji partnerji zagotavljali svetovanje in podporo. Pomeni tudi, da bi morale biti vse (državne in nedržavne) zainteresirane strani, vključno z marginaliziranimi skupinami, vključene v prizadevanja, da se na podlagi strategij, ki so jih države sprejele in zanje prevzele odgovornost, postopno doseže soglasje glede intervencije v varnostnem sektorju, kjer je to primerno. To predstavlja izziv, saj bodo imeli akterji različne interese, nekateri pa se bodo reformi upirali.

V kriznih razmerah ali takoj po konfliktu, ko so lahko državne institucije šibke ali jih sploh ni, bi morale zgodnje faze podpore EU utreti pot nacionalnemu prevzemanju odgovornosti na podlagi participativnega procesa, ki vključuje civilno družbo.

Uvid v celotno sliko

Upravljanje varnostnega sektorja odraža splošne razmere na področju upravljanja v zadevni državi in bi ga bilo treba razviti v okviru širših pobud za upravljanje. EU bi morala partnerske vlade in civilno družbo spodbujati, da vprašanja varnostnega sektorja vključijo v večletne državne razvojne strategije in jih, kolikor je mogoče, povežejo s tekočimi ali načrtovanimi prizadevanji za upravljanje v drugih sektorjih. Varnostni sektor bi moral biti vključen tudi v politični dialog o upravljanju in preglednosti javnih financ oziroma nadzoru nad proračunom.

Pri podpori reformi varnostnega sektorja bi bilo treba predvideti njene učinke na sam varnostni sektor in zunaj njega. Veriga kazenskega pravosodja in upravljanje meja sta dobra primera močnih medsebojnih povezav med različnimi varnostnimi in pravosodnimi akterji, ki zahtevajo celosten pristop. To ne pomeni, da mora biti podpora EU namenjena celotnemu varnostnemu sektorju partnerske države; lahko je celo najbolj učinkovita, če je ciljno usmerjena v izbrane vstopne točke, ki so dostopnejše in omogočajo pozitiven razvoj in/ali čim večji finančni vzvod.

EU lahko za reševanje ugotovljenih varnostnih izzivov razmisli o sprejetju pristopa reševanja problemov, in sicer z razvijanjem programov, ki jih sestavljajo različni sklopi intervencij. Vse intervencije mogoče ne bodo neposredno zadevale varnostnih in pravosodnih akterjev, temveč si bodo prizadevale za udeležbo številnih zainteresiranih strani iz različnih sektorjev. Programi za urbano varnost bi lahko na primer vključevali podporo lokalnim varnostnim službam, urbanistično načrtovanje in poklicno usposabljanje mladih.

Kadar je to izvedljivo, uspešno in stroškovno učinkovito, bi bilo treba spodbujati dejavnosti proračunske podpore, ki temeljijo na nacionalni politiki ali strategiji ter jasnih in uresničljivih kazalnikih v zvezi z varnostjo, da bi v skladu z ustreznimi smernicami za proračunsko podporo okrepili nacionalno odgovornost in upravljanje 31 .

Sistematični politični dialog in dialog o politikah

Ukrepanje v zvezi z reformo varnostnega sektorja bi moral sistematično spremljati širok sektorski dialog, ki bi ga moralo podpirati tudi politično delovanje na visoki ravni. Zagotoviti je treba skladnost s političnim dialogom in dialogom o politikah na področju človekovih pravic, pravne države, demokracije in dobrega upravljanja ter spoštovanje mednarodnih obveznosti, med drugim na področju mednarodnega humanitarnega prava. Napredek v zvezi s tem se bo med intervencijo spremljal in ocenjeval. Politični dialog in dialog o politikah lahko služita tudi spodbujanju nacionalne odgovornosti.

Usklajevanje podpore EU

V skladu s „celostnim pristopom“ k reševanju zunanjih konfliktov in kriz bi morali biti vsi podporni ukrepi EU v okviru diplomacije, razvoja in SVOP skladni, usklajeni, komplementarni, v ustreznem zaporedju ter v skladu s pravnim, političnim in institucionalnim okvirom. Cilj je spodbujati uspešnost podpore EU pri reformi varnostnega sektorja. Kadar se načrtuje obsežna intervencija EU v varnostnem sektorju, bi morale EU in države članice – po možnosti skupaj z drugimi mednarodnimi akterji – pripraviti seznam dejavnosti v okviru reforme varnostnega sektorja. To bo omogočilo izmenjavo informacij, da bi razvili skupno razumevanje konteksta ter zbrali pridobljena spoznanja in priporočila, ki bodo vključena v politični dialog in dialog o politikah, prilagoditev tekočih programov, oblikovanje načrtovanih intervencij in procese načrtovanja programov.

Akterji EU bi lahko na podlagi tega seznama opredelili skupne cilje in razvili „koordinacijsko matriko“ (ki bi jo na terenu usklajevala delegacija EU), ki bi jim omogočila, da opredelijo ustrezne povezave in zaporedja med političnim dialogom, dejavnostmi in instrumenti sodelovanja ter možnimi misijami in operacijami v okviru SVOP. Koordinacijska matrika bi bila živ dokument, ki bi, kjer je to ustrezno, temeljil na obstoječih političnih okvirih za pristop h krizam in/ali nacionalnih okvirih in strategijah za načrtovanje programov, tudi v okviru skupnega načrtovanja programov.

Za instrumente EU veljajo različni postopki načrtovanja programov in odločanja ter regulativne omejitve, ki izhajajo iz njihovih pravnih podlag. Koordinacijske matrike EU na ravni držav teh pravil ne bodo spreminjale, temveč bodo odražale skupni dogovor vseh akterjev EU glede prednostnih nalog, ciljev in njihovih morebitnih vlog.

V takšnih „koordinacijskih matrikah“ bodo opredeljeni tveganja in ukrepi za njihovo zmanjšanje ter, kolikor je mogoče, izhodna strategija, ki bo skladna z dolgoročnim nacionalnim načrtom in finančno zmogljivostjo partnerske države. Predstavljale bodo podlago za sistem spremljanja in ocenjevanja, ki bo omogočal merjenje napredka in učinka podpore EU. Kadar bo razvita enotna podporna strategija, bodo taki elementi neposredno obravnavani in dogovorjeni na zadevni ravni.

Usklajevanje z drugimi mednarodnimi akterji

EU bi si morala v sodelovanju z državami članicami v skladu s členom 210 PDEU prizadevati za sinergije z drugimi mednarodnimi akterji in za dosego soglasja z njimi. V ta namen si bo prizadevala za tesno sodelovanje z ZN, regionalnimi in drugimi mednarodnimi organizacijami (zlasti tistimi, ki delujejo na področju varnosti), dvostranskimi partnerji, dejavnimi na področjih, povezanih z varnostjo, in po potrebi s specializiranimi mednarodnimi nevladnimi organizacijami. Varnostni sektor bi moral biti sestavni del usklajevanja med mednarodnimi akterji in donatorji znotraj posamezne države. Kjer je mogoče in ustrezno, bi morali mednarodni akterji razmisliti o oblikovanju ukrepov v okviru enotne strategije za podporo razvoju varnostnega sektorja, za katero so odgovorne države same.

Prožnost ter doseganje ravnovesja med dolgoročnimi sistemskimi spremembami in neposrednimi varnostnimi potrebami

Preoblikovanje varnostnega sektorja je dolgotrajen proces, v katerem je treba upoštevati posebne institucionalne kulture in občutljivost na spremembe. Zahteva dolgoročno vizijo in angažiranost. V vsakem konkretnem kontekstu mora EU poiskati ustrezno ravnovesje in usklajenost teh dolgoročnih prizadevanj in potrebe po reševanju nujnejših, pogosto neposrednih varnostnih potreb posameznikov.

Ker se lahko operativno okolje, zlasti v nestabilnih državah ali po koncu konfliktov, hitro spremeni, lahko pride do ustavitve nekaterih ukrepov ali kršitve človekovih pravic ali načel upravljanja. Programi za podporo reformi varnostnega sektorja bodo morali biti prilagodljivi.

Merjenje napredka: spremljanje in ocenjevanje

Splošna načela za spremljanje in ocenjevanje projektov in programov veljajo za vse intervencije v varnostnem sektorju. Zlasti je pomembno:

-že na samem začetku opredeliti izhodišča,

-določiti jasno opredeljene, izvedljive in na roke vezane cilje in kazalnike učinka, povezane z jasnimi merili za merjenje doseganja rezultatov in ciljev, ter

-dodeliti dovolj človeških in finančnih virov za notranje spremljanje.

Dejavnosti spremljanja in ocenjevanja bi morale zajemati zbiranje in analizo kvalitativnih in kvantitativnih podatkov, da se vključijo percepcije sprememb s strani skupnosti in posameznikov v skladu z varnostnimi pristopi, ki so usmerjeni na ljudi.

Zanesljivo spremljanje in redna ocenjevanja tekočih intervencij bodo EU (in dejavnim partnerjem zunaj EU) omogočila oceno napredka, pridobitev spoznanj in pregledovanje opravljenega dela.

Obvladovanje tveganj

Podpora reformi varnostnega sektorja je povezana s tveganji, ki jih je treba predvideti in oblikovati ukrepe za njihovo zmanjšanje. Med ta tveganja spadajo:

i.    Nezadostna nacionalna politična zavezanost spremembam

Politična zavezanost reformam je lahko nezadostna ali površinska; sčasoma se lahko zmanjša. EU mora biti sposobna oceniti dejansko raven zavezanosti na strani partnerske države in ustrezno načrtovati svoje delovanje. V nekaterih primerih bi lahko začela z majhnimi intervencijami, ki so namenjene spodbujanju zaupanja in nacionalne politične zavezanosti, ter svoje ukrepanje pozneje okrepila. Vstopna točka bi bilo lahko sodelovanje s civilno družbo.

ii.    Nehotene negativne posledice

Nobena intervencija ni nevtralna in podpora varnostnemu sektorju zahteva pristop „brez povzročanja škode“ 33 , ki upošteva osnovne vire konflikta. Analiza okoliščin bo akterjem EU pomagala preprečiti nehotene negativne učinke na dinamiko konfliktov, med katerimi so na primer:

nenamerno ponavljanje ali okrepitev obstoječih napetosti, npr. z okrepitvijo vzorcev prevlade in izključevanja;

uvedba reform in virov, ki dajejo prednost zasebnim interesom ali se zapletejo v sisteme korupcije in klientelizma ter s tem ustvarjajo novo nezadovoljstvo in nestabilnost.

iii.    Tveganje izgube ugleda

Varnostni akterji, ki jih podpira EU, so lahko v svojem ravnanju pristranski do prebivalstva, prav tako lahko prihaja do diskriminacije ali zlorab, kar bo posredno negativno vplivalo na ugled EU. Poleg tega lahko sredstva pridejo v napačne roke. Sestavni del oblikovanja podpore reformi varnostnega sektorja bo sodelovanje z drugimi mednarodnimi akterji, da bi se ocenilo tveganje izgube ugleda in pripravili realistični ukrepi za zmanjšanje tveganja. Po potrebi in na podlagi skrbne analize vsakega posameznega primera se bodo lahko uporabljala odstopanja od pravil glede prepoznavnosti programov in instrumentov zunanjega delovanja EU.

iv.    Tveganje neintervencije

Dolžnost vsake države je, da zaščiti civilno prebivalstvo. Če država te dolžnosti ne izpolni, lahko to v nekaterih primerih privede do hudih kršitev človekovih pravic ali demokratičnih načel, človeškega trpljenja ali izgube življenj, vključno z grozodejstvi. Kadar se zdi koristno, da se takšni ekstremni pojavi preprečijo ali da se zagotovi pomoč za njihovo obravnavanje, kjer bi se lahko pojavili, se lahko EU na podlagi resolucije VSZN ali dvostranskega sporazuma s partnersko državo odloči za sodelovanje v dejavnostih podpore reformi varnostnega sektorja, tudi če pomembni pogoji, kot je dejanska zavezanost spremembam, niso izpolnjeni.

Optimalna uporaba strokovnega znanja EU na področju reforme varnostnega sektorja

EU bi morala mobilizirati osebje z ustreznim strokovnim znanjem in izkušnjami ter dobrim razumevanjem tehničnih in političnih vprašanj, povezanih z reformo varnostnega sektorja. Uporabiti mora strokovno znanje držav članic in na posebnih področjih, na katerih imajo te jasno dodano vrednost, ustreznih agencij EU (npr. Europol, CEPOL, Frontex), ob upoštevanju njihovih mandatov, prednostnih nalog in virov.

Ta okvir politike na ravni EU za podporo reformi varnostnega sektorja predvideva intenzivno usklajevanje in sodelovanje med akterji EU in državami članicami, da bi se spodbudile sinergije in komplementarnost med instrumenti in misijami v „celostnem“ pristopu EU. Določa tudi usklajevanje z dejavnostmi mednarodnih in regionalnih organizacij ter ustreznih nevladnih organizacij.

Na sedežu

Komisija in visoka predstavnica bosta ustanovili stalno neformalno medresorsko projektno skupino za reformo varnostnega sektorja, ki jo bodo sestavljali predstavniki ustreznih tematskih služb ESZD in Komisije ter bo pristojna za svetovanje in podporo delegacijam EU, ESZD, službam Komisije in misijam v okviru SVOP. Ta projektna skupina bo prispevala k zagotavljanju skladnosti in komplementarnosti dejavnosti EU na področju reforme varnostnega sektorja ter podpirala načrtovanje in oblikovanje projektov razvojnega sodelovanja v okviru navedene reforme in pripravo dokumentov načrtovanja v okviru SVOP. Njeno vlogo bi bilo treba upoštevati tudi pri pripravi prihodnjih postopkov kriznega upravljanja. Projektna skupina bo razvijala metodološka orodja, standarde, postopke in prakse za dejavnosti EU na področju reforme varnostnega sektorja ter zagotavljala usposabljanje, med drugim s podpiranjem Evropske akademije za varnost in obrambo (EAVO). Nadzirala bo spremljanje, ocenjevanje, okvir za učenje in mehanizme za obvladovanje tveganj.

Na terenu

Za usklajevanje podpore varnostnemu sektorju na terenu je odgovoren vodja delegacije EU v zadevni partnerski državi ali regiji. Kadar je v državi prisotna misija v okviru SVOP, je Svet pozvan, naj zagotovi, da ji njen mandat omogoča, da delegaciji EU pomaga pri vprašanjih v zvezi z reformo varnostnega sektorja. V zvezi s tem lahko vodja misije svetuje vodji delegacije.

Delegacije EU in diplomatska predstavništva držav članic bi si morala izmenjevati informacije in analize, sodelovati pri skupnih analizah in prispevati k oblikovanju koordinacijskih matrik za reformo varnostnega sektorja.

Kjer je delovanje EU v varnostnem sektorju posebej obsežno in raznoliko, ustrezne strukture za usklajevanje pa niso vzpostavljene, si bo EU prizadevala za ustanovitev usklajevalnih projektnih skupin za podporo varnostnemu sektorju na ravni držav (s političnimi in operativnimi oddelki delegacij EU, misijami v okviru SVOP, državami članicami in, kjer je mogoče, relevantnimi partnerji, kot so ZN, Svetovna banka in tretje države, dejavne v varnostnem sektorju).

4.    Področja delovanja

EU lahko v mejah zakonodaje EU podpira vse komponente varnostnega sektorja, tudi vojaško, in sicer z naslednjimi dejavnostmi (neizčrpni seznam):

Institucionalna podpora

Podpora varnostnim in pravosodnim institucijam vključuje pomoč partnerskim državam pri razvoju nacionalnih obrambnih, varnostnih in pravosodnih politik in strategij, nacionalnih mehanizmov usklajevanja, upravnih, komunikacijskih in operativnih postopkov ter mehanizmov notranje odgovornosti, pri načrtovanju in upravljanju človeških virov, na področju informacij in podatkov ter pri razvoju sistemov za oblikovanje proračuna in finančno poslovodenje, in sicer ob doslednem spoštovanju načel človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava.

Institucionalna podpora lahko vključuje pomoč pri načrtovanju reform, ki bi morala biti prilagojena okoliščinam, njen cilj pa bi bil partnerskim državam pomagati oceniti lastne potrebe ter izraziti in uresničiti njihovo vizijo z določitvijo realističnih kratko-, srednje- in dolgoročnih rezultatov. Partnerske države bi bilo treba po potrebi podpreti pri dodeljevanju človeških, tehničnih in finančnih virov. EU bo pri zagotavljanju podpore sodelovala tudi z nedržavnimi akterji in akterji civilne družbe.

EU bi morala zagotoviti, da njena prizadevanja za krepitev institucij ustvarjajo neposredne kratkoročne koristi za prebivalstvo v smislu boljšega zagotavljanja varnostnih storitev.

Usposabljanje

Podpora EU vključuje izgradnjo zmogljivosti nacionalnih in regionalnih institucij za usposabljanje. To lahko vključuje tehnično pomoč in mentorstvo, ocenjevanje potreb po usposabljanju, razvoj novih programov usposabljanja in usposabljanje izvajalcev usposabljanja. EU bo pri pomoči na področju usposabljanja opredelila znanja, spretnosti in/ali stališča, ki jih namerava posredovati, da bi spodbudila spremembo vedenjskih vzorcev pri osebju ter v enotah in institucijah v varnostnem sektorju. Poleg tega bo skušala zagotoviti, da se usposabljanje ovrednoti v smislu poklicnih možnosti in da osebje opravlja naloge, za katere je bilo usposobljeno.

Podpora je lahko povezana z dialogom in podporo glede nacionalnih sistemov za upravljanje človeških virov, kar vključuje opredelitev profilov, ki jih potrebujejo varnostne in pravosodne institucije, pravično in pregledno zaposlovanje in napredovanje itd.

Kadar je treba hitro ponovno vzpostaviti osnovne pravosodne in varnostne službe, lahko EU neposredno zagotovi usposabljanje, zlasti prek misij v okviru SVOP. To poteka, kolikor je mogoče, v sodelovanju z nacionalnimi institucijami za usposabljanje, da se te okrepijo in postopoma prevzamejo odgovornost za usposabljanje.

Oprema

EU lahko akterjem v varnostnem sektorju zagotavlja nesmrtonosno opremo 36 . To bo potekalo znotraj širšega okvira za podporo državi na področju varnosti. EU bo morala prejeti ustrezna zagotovila, da se oprema ne bo uporabljala za kršenje človekovih pravic, temeljnih svoboščin ali pravne države. V izogib tveganju, da bi oprema postala neuporabna, opuščena, pogrešana ali zlorabljena, bosta ocenjena obstoj in delovanje logistične podpore ter registrov in verig za sledenje, po potrebi pa bo zagotovljena podpora za izboljšanje njihove učinkovitosti. Razvoj osnovne dobre prakse na področju upravljanja opreme bo sestavni del vsakega paketa opreme, da se zagotovi njeno vzdrževanje, ponovna dobava in odstranjevanje.

Podpora nadzornim mehanizmom

EU bi morala podpirati vzpostavljanje oziroma krepitev učinkovite civilne kontrole in nadzora, med drugim s:

spodbujanjem in podpiranjem oblikovanja in izvrševanja zadevne zakonodaje in postopkov ter

povečanjem zmogljivosti neodvisnih institucij in mehanizmov za pritožbe in civilni nadzor.

Do podpore so lahko upravičeni nacionalni zakonodajni organi in neodvisni ali kvazineodvisni organi, kot so varuhi človekovih pravic, institucije ali komisije za varstvo človekovih pravic, komisije za preprečevanje korupcije, neodvisne komisije za pritožbe v zvezi s policijo, pravosodni organi v vlogi organov za nadzor nad organi pregona itd.

EU bi morala spodbujati dejavno sodelovanje civilne družbe v teh nadzornih mehanizmih in, kjer je to ustrezno, podpirati pobude civilne družbe za spremljanje ravnanja varnostnih sil. Prav tako se bo zavzemala za svobodo medijev in okrepila njihovo zmogljivost za odgovorno poročanje o varnostnem sektorju.

Varnost skupnosti

Kadar so nasilje in konflikti povezani s čisto lokalnimi političnimi, socialnimi in ekonomskimi vprašanji ali nacionalne varnostne sile niso sposobne zagotoviti bistvenih varnostnih storitev, lahko EU financira podporne pobude, ki prebivalstvu zagotovijo varnostne in pravosodne storitve prek pristopa varnosti skupnosti, ki vključuje (uradne in/ali tradicionalne) lokalne organe, kjer je mogoče, prebivalce zadevnih skupnosti in sosesk ter lokalne varnostne sile. Cilj bo izboljšati varnost lokalnih skupnosti, rešiti konflikte in obravnavati osnovne vzroke nasilja na lokalni ravni ter nazadnje zagotoviti, da so nacionalni organi sposobni reševati težave v zvezi z varnostjo in konflikti na lokalni ravni.

Povezave med reformo varnostnega sektorja in drugimi področji delovanja

Razorožitev, demobilizacija in ponovna vključitev nekdanjih borcev

Razorožitev, demobilizacija in ponovna vključitev se navezujejo na vrsto intervencij v procesu demilitarizacije uradnih in neuradnih oboroženih skupin z razorožitvijo in razpustitvijo nedržavnih skupin ali zmanjšanja obsega oboroženih sil in njihove ponovne vključitve v civilno življenje 37 . Procesi razorožitve, demobilizacije in ponovne vključitve bi morali upoštevati neposredne varnostne potrebe in prispevati k postavitvi temeljev za dolgoročno stabilnost v državi ali regiji. Zato bi morali biti povezani s splošnim mirovnim procesom in po možnosti s širšo reformo varnostnega sektorja. Med konflikti in po njih si bo EU pri podpori reformi varnostnega sektorja ter razorožitvi, demobilizaciji in ponovni vključitvi prizadevala za ravnovesje med potrebo po ponovni vzpostavitvi osnovnih varnostnih storitev kot nujnem ukrepu za stabilizacijo in potrebo po preprečevanju oviranja dolgoročne stabilnosti, na primer z legitimizacijo nevključujočih varnostnih sil.

Tranzicijska pravičnost

Tranzicijska pravičnost vključuje „celoten sklop procesov in mehanizmov, povezanih s poskusi družbe, da bi presegla zapuščino razsežnih zlorab iz preteklosti z namenom zagotoviti odgovornost, zadostiti pravičnosti in doseči spravo“ 38 . Ukrepi na področju tranzicijske pravičnosti bi morali prispevati k ponovni vzpostavitvi in okrepitvi pravne države.

V pokonfliktnih državah in državah v tranziciji lahko reforma varnostnega sektorja kot sestavni del institucionalne reforme prispeva k preprečevanju ponovnega nastanka konfliktov, s čimer torej prispeva k zagotavljanju odgovornosti in spoštovanja človekovih pravic ter preprečevanju nadaljnjih kršitev. V sklepih Sveta o podpori tranzicijski pravičnosti 39 je poudarjen pomen reforme varnostnega sektorja.

Osebno in lahko orožje

Razpoložljivost osebnega in lahkega orožja je pogosto ključni dejavnik pri nastanku in širjenju negotovosti. „Trajajoči spori“, ki jih vzdržuje nedovoljeno širjenje osebnega in lahkega orožja, pogosto zabrišejo mejo med oboroženim spopadom in kriminalom 40 . Nadzor nad osebnim in lahkim orožjem je neločljivo povezan s prizadevanji za reformo varnostnega sektorja, ne nazadnje pri omejevanju domnevnih ali dejanskih potreb ali nagnjenosti posameznikov ali skupnosti, da sami poskrbijo za svojo zaščito.

5.    Spremljanje in ocenjevanje izvajanja politike

Izvajanje tega okvira politike se bo redno spremljalo in ocenjevalo. Medresorska skupina, ki jo bodo sestavljali predstavniki ESZD in Komisije, bo vsako leto pregledala splošno delovanje EU v varnostnem sektorju v vsaj eni prednostni državi, po potrebi s pomočjo zunanjih svetovalcev.

Ocenjevalna merila bodo temeljila na ciljih in načelih iz tega skupnega sporočila, skupnih smernicah za spremljanje in ocenjevanje ter dejanskem izvajanju ustreznega okvira za obvladovanje tveganj.

Ocenjen bo tudi pomen delovanja EU, in sicer na podlagi meril, kot so:

-kakovost in celostnost njenih analiz varnostnega sektorja,

-odzivanje EU na nujne krizne razmere in nastajajoče priložnosti ter

-skladnost med podporo EU, širšimi cilji EU na področju varnosti in razvoja ter varnostnimi cilji partnerskih držav.

Rezultati ocenjevanj bodo objavljeni. Pripravljena bodo priporočila, nadaljnji ukrepi pa se bodo spremljali. V okviru ocenjevanja se bodo tudi zbirali najboljše prakse in pridobljena spoznanja, ki bodo nato vključeni v usposabljanje osebja EU ter razmisleke o finančnih instrumentih EU. To bo pripomoglo k izboljšanju notranjih postopkov in učinkovitosti podpore.

Skupna učinkovitost tega strateškega okvira bo ocenjena v petih letih.

Evropska komisija in visoka predstavnica pozivata Evropski parlament in Svet, naj potrdita in podpreta pristop, predstavljen v tem skupnem sporočilu, ter v celoti sodelujeta v smeri skladnejšega in učinkovitejšega delovanja EU pri podpori reformi varnostnega sektorja v partnerskih državah.

(1)

     V skladu s smernicami Odbora OECD za razvojno pomoč (DAC) na področju reforme varnostnega sektorja obsega nacionalni varnostni sektor organe kazenskega pregona (policija, žandarmerija, carina, mejna straža itd.), sistem kazenskega pravosodja (kazenska sodišča, tožilstvo, zavodi za izvrševanje kazenskih sankcij), oborožene sile, obveščevalne službe, institucije za politični, finančni in pravosodni nadzor (resorna ministrstva, parlamentarni odbori, računsko sodišče, sodstvo itd.) ter nedržavne akterje na področju varnosti, vključno z običajnopravnimi organi, tradicionalnimi sodišči, gverilskimi organizacijami in osvobodilnimi vojskami ter zasebnimi vojaškimi in varnostnimi službami. Glej The OECD DAC handbook on security system reform: supporting security and justice (Priročnik OECD DAC o reformi varnostnega sistema: podpora varnosti in pravosodju) (OECD Publishing, Pariz).

(2)

     JOIN(2015) 50, Pregled evropske sosedske politike.

(3)

     43 % ljudi, ki živijo v absolutni revščini, prebiva v nestabilnih državah, ki so jih prizadeli konflikti.

(4)

     COM(2011) 637 in sklepi Sveta Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe, 3166. seja Sveta za zunanje zadeve, Bruselj, 14. maj 2012.

(5)

     Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 (resolucija Generalne skupščine z dne 25. septembra 2015; UNGA A/RES/70/1); cilj 16: „spodbujati miroljubne in vključujoče družbe za doseganje trajnostnega razvoja, vsem omogočiti dostop do sodnega varstva ter vzpostaviti učinkovite, odgovorne in vključujoče institucije na vseh ravneh“.

(6)

     V skladu z določbami Pogodb EU o splošnem zunanjem delovanju EU (člena 21 in 22 PEU), SZVP/SVOP (členi 23–46 PEU), politiki razvojnega sodelovanja (členi 208–211 PDEU) in drugih politikah sodelovanja (člena 212 in 213 PDEU).

(7)

     Evropska agenda za varnost, Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij (COM(2015) 185).

(8)

     SWD(2016) 221.

(9)

     V skladu s skupnim sporočilom JOIN(2013) 30 final se humanitarna pomoč zagotavlja v skladu s svojimi posebnimi načini delovanja, pri čemer se spoštujejo načela človekoljubnosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti, izključno na podlagi potreb prizadetega prebivalstva.

(10)

     Pobuda št. 21 v Prilogi I delovnega programa Komisije za leto 2016 (COM(2015) 610 final).

(11)

     Sklepi Sveta o SVOP, Svet Evropske unije (dokument 8971/15, maj 2015).

(12)

     JOIN(2015) 17 final, Krepitev zmogljivosti v podporo varnosti in razvoju – usposabljanje partnerjev za preprečevanje in obvladovanje kriz.

(13)

     JOIN(2013) 30 final, Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz.

(14)

     Koncept za podporo Evropske skupnosti reformi varnostnega sektorja, sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu (SEC(2006) 658), in dokument Koncept EU za podporo EVOP reformi varnostnega sektorja (dokument Sveta 12566/4/05), pripravljen na podlagi Evropske varnostne strategije „Varna Evropa v boljšem svetu“, ki jo je Evropski svet sprejel decembra 2003.

(15)

     Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, visoki predstavnik Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, junij 2016.

(16)

     COM(2015) 185 final, Evropska agenda za varnost.

(17)

     Na primer dogovor o posodobitvi in modernizaciji smernic za poročanje v okviru uradne razvojne pomoči o izdatkih za mir in varnost; glej končno sporočilo srečanja na visoki ravni v okviru Odbora OECD za razvojno pomoč z dne 19. februarja 2016.

(18)

     Krizno odzivanje za namene tega sporočila ne zajema humanitarne pomoči.

(19)

     Glej dokument Sveta 8831/16.

(20)

     Čeprav načela iz tega skupnega sporočila veljajo tudi za države, ki se pripravljajo na pristop, pristopni proces vključuje različne ukrepe in postopke za zagotovitev, da države izpolnjujejo merila za pristop.

(21)

     Najprej pravica do življenja brez pomanjkanja, pravica do življenja brez strahu in pravica do samostojnega odločanja.

(22)

     Glej sklepe Sveta o akcijskem načrtu za enakost spolov za obdobje 2016–2020 (dokument 13201/15).

(23)

     Za namene tega dokumenta se varnostni sektor šteje za legitimnega, če zagotavlja: i. spoštovanje mednarodno priznanih človekovih pravic, pravne države in demokratičnih načel, ii. uporabo načel preglednosti in odprtosti, sodelovanja in vključenosti ter odgovornosti, ki veljajo v okviru dobrega upravljanja, in iii. boj proti korupciji.

(24)

     To je v skladu s členoma 3 in 21 PEU, ki določata, da Unija v odnosih s preostalim svetom podpira in spodbuja svoje vrednote in interese, vključno z demokracijo, pravno državo, univerzalnostjo in nedeljivostjo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Lizbonska pogodba zahteva, da so politike EU, tudi na področju zunanjih odnosov, skladne z Listino EU o temeljnih pravicah.

(25)

     V posebnem primeru sodstva bi morala biti zagotovljena delitev oblasti, da se zagotovi neodvisnost sodstva in prepreči neprimeren vpliv drugih vej oblasti ali zasebnih ali pristranskih interesov na sodišča.

(26)

     Glej Evropsko upravljanje: bela knjiga (COM(2001) 428); dve drugi načeli dobrega upravljanja (učinkovitost in skladnost) sta obravnavani pod ciljem A oziroma v poglavju 3.

(27)

     S/RES/1325 (2000), S/RES/2242 (2015) o ženskah ter miru in varnosti.

(28)

     Kot je navedeno v delovnem programu Obzorje 2020 za obdobje 2016–2017, družbeni izziv 7: Varne družbe – varovanje svobode in varnosti Evrope in njenih državljanov, ter družbeni izziv 6: Evropa v spreminjajočem se svetu – vključujoče, inovativne in razmišljujoče družbe.

(29)

     Glej OECD/DAC, Pariška deklaracija o učinkovitosti pomoči (2005) in agenda za ukrepanje iz Akre (2008); partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, četrti forum na visoki ravni o učinkovitosti pomoči (Busan, Republika Koreja, od 29. novembra do 1. decembra 2011).

(30)

     Glej skupne Smernice o uporabi analize konfliktov v podporo zunanjemu delovanju EU, ki so jih oblikovale ESZD in službe Komisije.

(31)

     Smernice za proračunsko podporo: Načrtovanje, oblikovanje in upravljanje – sodoben pristop k proračunski podpori, delovni dokument, Generalni direktorat za razvoj in sodelovanje – EuropeAid, Evropska komisija, september 2012.

(32)

Na primer memorandumi o soglasju, skupne izjave, dogovori itd.

(33)

     COM(2010) 126, Humanitarna pomoč v hrani.

(34)

     Smernice za proračunsko podporo: Načrtovanje, oblikovanje in upravljanje – sodoben pristop k proračunski podpori, delovni dokument, Generalni direktorat za razvoj in sodelovanje – EuropeAid, Evropska komisija, september 2012.

(35)

     JOIN(2015) 16.

(36)

     JOIN(2015) 17 final.

(37)

     Koncept EU za podporo razorožitvi, demobilizaciji in ponovni vključitvi, ki ga je Komisija odobrila 14. decembra 2006, Svet Evropske unije pa 11. decembra 2006.

(38)

     Dokument S/2004/616 Varnostnega sveta ZN.

(39)

     Sklepi Sveta o podpori EU tranzicijski pravičnosti, 16. november 2015 (13576/15).

(40)

     Strategija EU za boj proti nedovoljenemu kopičenju osebnega in lahkega orožja (SALW) in pripadajočega streliva ter trgovini z njim, sklepi Sveta (5319/06).