EVROPSKA KOMISIJA

Bruselj, 3.11.2016

COM(2016) 701 final

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o statistiki, pripravljeni v skladu z Uredbo (ES) št. 2150/2002 o statistiki odpadkov, in njeni kakovosti

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o statistiki, pripravljeni v skladu z Uredbo (ES) št. 2150/2002 o statistiki odpadkov, in njeni kakovosti

KAZALO

1.Uvod2

1.1Uredba o statistiki odpadkov2

1.2Različni nacionalni pristopi in kakovost2

1.3Nadzor kakovosti2

2.Točnost in pravočasnost3

3.Popolnost3

4.Točnost podatkov4

4.1Zajetje podatkov4

4.2Razčlenitev po gospodarskih sektorjih4

4.3Razvrščanje odpadkov5

4.4Razlike med nastajanjem in obdelavo odpadkov5

5.Primerljivost6

5.1Časovna primerljivost6

5.2Primerljivost med državami6

6.Obremenitev podjetij6

7.Razvoj kazalnikov7

8.Dosežki in obeti7

1.Uvod

1.1.Uredba o statistiki odpadkov

Namen Uredbe (ES) št. 2150/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2002 o statistiki odpadkov 1 (v nadaljnjem besedilu: Uredba) je priprava statistike o odpadkih, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2008/98/ES o odpadkih (okvirna direktiva o odpadkih) 2 . V skladu s členom 8(1) Uredbe mora Komisija vsaka tri leta (po prvem poročilu, ki ga je bilo treba predložiti v petih letih po začetku veljavnosti Uredbe) Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o izvajanju Uredbe. Prvo poročilo je bilo objavljeno leta 2008 3 , drugo leta 2011 4 in tretje leta 2014 5 .

1.2.Različni nacionalni pristopi in kakovost

Z Uredbo so določeni podatki, ki jih je treba predložiti, in zahtevana kakovost, posebno metodo za pripravo statistike odpadkov pa izberejo države članice. To jim omogoča, da ohranijo svoje sisteme za zbiranje podatkov in zmanjšajo breme, povezano z upoštevanjem Uredbe.

V skladu z Uredbo (oddelek 7 Priloge I) morajo države članice skupaj s podatki predložiti poročilo o kakovosti. Države članice se v teh poročilih sklicujejo na elemente kakovosti, ki se običajno uporabljajo v evropskem statističnem sistemu 6 in so določeni v Uredbi (ES) št. 1445/2005 o kakovosti statistike odpadkov 7 .

1.3.Nadzor kakovosti

Od prve predložitve podatkov leta 2006 je Komisija (Eurostat) vzpostavila učinkovit sistem za nadzor kakovosti, ki zajema dva koraka.

V prvem koraku po predložitvi podatkov se v dveh mesecih po roku za poročanje opravi hitra ocena podatkov in poročil o kakovosti. V tej fazi validacija podatkov zadeva zlasti notranjo skladnost novih podatkov in spremembe skozi čas. Analiza se izvede na visoko agregatni ravni, njen cilj pa je ugotoviti pomembne prekinitve v časovnih vrstah in preveriti, ali so podatki primerni za objavo. Državam članicam se pošlje poročilo o oceni, s katerim se lahko zahtevata pojasnilo in/ali revizija podatkov, odvisno od ugotovitev.

Drugi korak je poglobljena validacija. Pri tem se podrobneje analizirajo podatki (npr. po gospodarskih sektorjih in kategorijah odpadkov) ter primerjajo vzorci in spremembe v različnih državah. Preverjanje v okviru validacije zajema:

primerjave nastajanja odpadkov v posamezni državi z vrednostmi iz prejšnjih let za vsako gospodarsko dejavnost;

primerjave podatkov med državami za vsako gospodarsko dejavnost;

primerjavo nastajanja odpadkov in obdelanih odpadkov za vsako kategorijo odpadkov v posamezni državi;

navzkrižno preverjanje s podatki o odpadkih, ki izhajajo iz drugih obveznosti poročanja, kot je spremljanje skladnosti, v skladu z drugimi predpisi o odpadkih.

Rezultati se preverijo glede na poročila o kakovosti, ki so jih predložile države, povratne informacije glede ocene v prvem koraku in kakršne koli druge razpoložljive dokumente (npr. dokumentacija o poročanju iz prejšnjih let) ter nato obravnavajo z državami članicami.

Komisija (Eurostat) je poleg teh dveh korakov predlagala še validacijo, ki bi jo morale države opraviti pred predložitvijo podatkov in ki vključuje standardna validacijska pravila. Skupni sklop standardnih validacijskih pravil za statistiko odpadkov je bil z državami članicami dogovorjen leta 2014. Enajst držav članic je že uporabilo ta pravila, preden so predložile podatke za referenčno leto 8  2012. To je pomemben korak k izboljšanju učinkovitosti validacijskega postopka.

Komisija (Eurostat) nadalje izboljšuje metodološke smernice, ki so na voljo na Eurostatovem spletnem mestu, ter še naprej izboljšuje in izpopolnjuje sistem nadzora kakovosti podatkov.

2.Točnost in pravočasnost

Podatke in poročila o kakovosti je treba Komisiji (Eurostatu) predložiti vsaki dve leti, in sicer v 18 mesecih po koncu referenčnega leta. 9  

Upoštevanje roka za poročanje za referenčno leto 2012 je podobno tistemu za referenčno leto 2010. Skupaj je 21 držav članic in držav EGP/Efte svoje podatkovne nize in poročila o kakovosti za leto 2012 predložilo pravočasno ali v enem mesecu po roku. Pet držav članic (Danska, Irska, Italija, Litva in Romunija) in ena država EGP/Efte (Islandija) so podatke in poročila o kakovosti predložile več kot tri mesece po roku. Tri države (Finska, Latvija in Združeno kraljestvo) so dele podatkovnih nizov ali poročil o kakovosti predložile več kot tri mesece po roku za poročanje.

Komisija (Eurostat) sprejema ukrepe, s katerimi države poziva, naj pregledajo svoje postopke za pripravo statistike in predložijo kakovostne podatke v predpisanih rokih.

Objava

Podatki o nastajanju in obdelavi odpadkov so bili v Eurostatovi zbirki podatkov za razširjanje objavljeni 1. oktobra 2014.

3.Popolnost

Za pripravo agregatov za EU je ključna predložitev popolnih nacionalnih podatkovnih nizov. Manjkajoči podatki omejujejo informativno vrednost statistike odpadkov. Podatki manjkajo, če države bodisi nimajo virov podatkov bodisi imajo nezadostne podatke za pripravo ocen.

Število manjkajočih vrednosti in število držav, ki so sporočile manjkajoče vrednosti, sta se za podatkovni niz o nastajanju odpadkov bistveno zmanjšali med referenčnima letoma 2010 in 2012. Leta 2010 je manjkajoče vrednosti sporočilo osem držav, to število pa se je v referenčnem letu 2012 zmanjšalo na tri. Skupno število manjkajočih vrednosti se je s 4,1 % v referenčnem letu 2010 zmanjšalo na 1,5 % v letu 2012. Težnja je enaka pri podatkih o obdelavi odpadkov, čeprav je manj izrazita. Delež manjkajočih vrednosti je s 3,5 % v referenčnem letu 2010 padel na 3,1 % v letu 2012, število držav, ki so sporočile manjkajoče vrednosti, pa se je z osem zmanjšalo na šest. Več kot polovica manjkajočih vrednosti v podatkovnih nizih o obdelavi odpadkov (55 %) se nanaša na kategorijo obdelave „zasip“. Podatki o zasipu so se prvič zbirali leta 2010 po spremembi Uredbe 10 .

4.Točnost podatkov

4.1.Zajetje podatkov

Statistiko o nastajanju odpadkov je treba pripraviti za vse gospodarske sektorje in gospodinjstva, vključevati pa mora odpadke, ki nastajajo pri postopkih predelave in odstranjevanja (t. i. sekundarne odpadke). Statistika mora prav tako zajeti odpadke malih podjetij (< 10 zaposlenih), čeprav je treba taka podjetja izvzeti iz raziskav, kadar je to mogoče.

Statistika o obdelavi odpadkov zajema vse odpadke, ki so predelani ali odstranjeni v državi, ne glede na njihov izvor. Uredba temelji na zamisli, da se zberejo podatki o končnem namembnem kraju odpadkov. Postopki pripravljalne obdelave niso zajeti.

Napake pri zajetju in razlike pri zajetju podatkov

Ugotovljene napake pri zajetju so zlasti posledica:

razlik pri uporabi opredelitve odpadkov;

različnih metodoloških pristopov ter različnih prednostnih nalog nacionalnega upravljanja odpadkov in statistike odpadkov;

težav glede zajetja, ki so značilne za posamezne sektorje.

Največje razlike pri zajetju podatkov se pojavljajo na štirih področjih:

različno zajetje rudarskih odpadkov (odpadki iz dejavnosti rudarstva) ima zelo velik vpliv. Največje razlike med državami so posledica zajetja krovne plasti, tj. naravnih materialov, ki se odstranijo iz rudnikov, da se zagotovi dostop do rude brez obdelave, in rudarskih odpadkov, ki se obdelajo na rudarskem polju;

razlikovanje med odpadki in stranskimi proizvodi znatno vpliva na količine odpadkov v gospodarskih dejavnostih 11 NACE A (kmetijstvo, gozdarstvo in ribištvo) in NACE C (predelovalne dejavnosti). To velja zlasti za kategorije odpadkov lesni odpadki, živalski in rastlinski odpadki ter žlindra, ki nastane pri proizvodnji kovin;

neskladnost nastajanja odpadkov v sektorju NACE F (gradbeništvo) kaže razlike v zajetju podatkov;

kot je bilo že navedeno v oddelku 3, nekatere države še niso sposobne poročati o kategoriji obdelave „zasip“.

Težko je oceniti skupni vpliv napak pri zajetju. Te napake lahko vodijo do prenizke in previsoke ocene. Domneva se, da je vpliv največji pri mineralnih odpadkih iz sektorja NACE B (rudarstvo).

4.2.Razčlenitev po gospodarskih sektorjih

V Uredbi so države članice pozvane, da razčlenijo svoje podatke na 19 kategorij (18 dejavnosti, pri katerih nastajajo odpadki, in gospodinjstva). Gospodarske dejavnosti so razčlenjene glede na klasifikacijo NACE. Pravilna porazdelitev odpadkov po dejavnostih, pri katerih nastajajo odpadki, je pogoj za:

primerljivost količin odpadkov po sektorjih;

skladnost statistike odpadkov s statistiko podjetij.

Porazdelitev odpadkov po dejavnostih, pri katerih nastajajo odpadki, je odvisna od metod, ki se uporabijo za zbiranje podatkov, in statističnih enot, za katere se pripravi statistika odpadkov. Primerljivost in skladnost podatkov temeljita na uporabi poslovnih registrov za zbiranje podatkov. Ker je z Uredbo dovoljena uporaba lokalnih enot ali enot enovrstne dejavnosti kot statističnih enot za zbiranje podatkov, lahko med državami kljub pravilni uporabi določb Uredbe obstajajo razlike pri porazdelitvi odpadkov.

Skupni vpliv nepravilne porazdelitve se šteje za majhen. Malo verjetni primeri, kot so mineralni odpadki iz obdelave odpadkov ali stabilizirani odpadki iz gospodinjstev, bi se odkrili z validacijo in bi se torej pojasnili ali popravili. Taki primeri niso zelo pogosti.

4.3.Razvrščanje odpadkov

Z Uredbo je razčlenitev za poročanje EU določena po kategorijah odpadkov v skladu z evropsko razvrstitvijo odpadkov za statistike 12 (EWC-Stat). Vendar z njo ni določeno posebno razvrščanje, ki ga je treba uporabiti za nacionalno zbiranje podatkov.

Večina držav zbira podatke v skladu s seznamom odpadkov EU 13 , ki zajema 839 vrst odpadkov. Obširna uporaba te razvrstitve kljub nekaterim težavam pri uporabi seznama zagotavlja visoko raven primerljivosti, vsaj na agregatni ravni, ki se zahteva v Uredbi. Šteje se, da je skupni vpliv napak pri razvrščanju na točnost podatkov majhen.

4.4.Razlike med nastajanjem in obdelavo odpadkov

Razlika med količino nastalih in količino obdelanih odpadkov v EU leta 2012 je približno 200 milijonov ton. To je enako približno 8 % vseh nastalih odpadkov. Ta razlika je v zadnjih dveh obdobjih poročanja približno enaka. Večja je bila v letih 2006 in 2008, ko je znašala 400 milijonov ton. The pattern stays the same: more wastes are generated than treated. Leta 2012 je bila razlika največja pri muljih in tekočih odpadkih pri obdelavi odpadkov (približno 70 %) ter najmanjša (skoraj 0 %) pri prsteh.

Razliko med nastajanjem in obdelavo odpadkov je mogoče pojasniti z več pojavi:

vsi odpadki se ne obdelajo v državi, kjer nastanejo. Podatki o uvozu in izvozu se na podlagi Uredbe ne zbirajo, zato razlik, ki izhajajo iz uvoza in izvoza ni mogoče količinsko opredeliti s podatki na podlagi Uredbe. Ocene na podlagi podatkov o zunanji trgovini kažejo, da je približno ena petina razlike za vso EU posledica tega učinka. Pri posameznih državah članicah je lahko ta učinek večji. Na primer, v Nemčiji uvoženi odpadki predstavljajo več kot 4 % njenih nastalih odpadkov, medtem ko Združeno kraljestvo izvozi več kot 6 % odpadkov, ki jih proizvede;

podatki o nastajanju odpadkov zajemajo primarne in sekundarne nastale odpadke, medtem ko se obdelava odpadkov nanaša na končno obdelavo, tako da je treba obdelane odpadke šteti le enkrat;

vse kategorije odpadkov, razen muljev, se sporočijo z običajno mokro težo. V postopku predhodne obdelave, na primer v postopkih pripravljalne obdelave za odstranjevanje (obdelava tekočih odpadkov, npr. izcedne vode ali emulzije olja in vode), se teža vode izgubi, tako da odpadki v končno obdelavo vstopijo z bistveno manjšo težo;

nekateri postopki, kot so naprave za sosežig, ki kot gorivo uporabljajo samo določene biomasne odpadke, so izključeni iz področja uporabe Priloge II k Uredbi;

vsi odpadki se ne obdelajo v istem letu, kot so nastali. Nekateri odpadki se začasno skladiščijo. Tako lahko odpadki, obdelani v letu t, vsebujejo odpadke, nastale v letu t – 1. Odpadki, nastali v letu t, se lahko obdelajo v letu t + 1.

5.Primerljivost

5.1.Časovna primerljivost

Podatki, zbrani za referenčno leto 2012, so pomenili drugo zbiranje podatkov od pomembnih sprememb, ki so bile uvedene s spremenjeno različico Uredbe. Države so te spremembe uspešno izvedle. Komisija (Eurostat) je neprekinjeno delala na predstavitvi in analizi časovnih vrst, ki trenutno zajemajo pet referenčnih let (2004, 2006, 2008, 2010 in 2012).

Poročila o kakovosti, ki so jih predložile države, so se izkazala za uporabno orodje pri spremljanju metodoloških sprememb in njihovega vpliva na primerljivost podatkov. Ocena nacionalnih poročil o kakovosti kaže, da so od leta 2004 skoraj vse države članice znatno prilagodile svoje pristope k pripravi statistike odpadkov. Večina držav dodatno izboljšuje zbiranje podatkov, in sicer z izboljševanjem kakovosti podatkov (npr. z zapolnjevanjem podatkovnih vrzeli in izboljšanjem zajetja) ter učinkovitosti svojih metod.

Izboljševanje zbiranja podatkov skozi leta je povzročilo prekinitve v časovnih vrstah. Države revidirajo podatkovne nize za predhodna leta, da bi omejile te prekinitve. Uporabniki so o tem obveščeni. Komisija (Eurostat) označi prekinjenost časovne vrste v podatkovnih nizih, ki jih razširja.

5.2.Primerljivost med državami

Zaradi skupnih opredelitev in razvrstitev so podatki med državami dobro primerljivi za večino sektorjev in vrst odpadkov. Vendar se zaradi razlik pri zajetju, opisanih v oddelku 4.1, še vedno pojavljajo nekatere težave pri primerjavi podatkov med državami.

6.Obremenitev podjetij

Države članice v svojih poročilih o kakovosti kažejo svojo zavezanost ohranjanju čim manjše obremenitve podjetij. Ta se kaže v vse večjem številu držav članic, ki zbirajo informacije o obremenitvi zaradi poročanja in so sposobne količinsko opredeliti povprečni čas, ki ga respondenti potrebujejo za izpolnjevanje vprašalnikov ali obrazcev za poročanje. Informacije se pridobivajo od respondentov na podlagi vprašalnikov ali s posebnimi študijami. Približno polovica držav članic kot glavni vir za statistiko odpadkov uporablja upravne podatke, saj tako subjektov, ki zagotavljajo podatke, ne obremenjuje z dodatnimi vprašalniki. Druge države uporabljajo upravne podatke kot enega od številnih virov podatkov. Mala podjetja so različno izvzeta iz raziskav. 14

Povečuje se število držav, ki so vzpostavile ali nameravajo vzpostaviti sisteme elektronskega poročanja, tj. sisteme, ki podatke, ki se zahtevajo na podlagi zakonodaje o odpadkih, samodejno pošiljajo iz objektov za obdelavo odpadkov statističnim organom. Orodja za elektronsko poročanje o nekaterih ali vseh podatkih o odpadkih so zdaj na voljo na primer v Belgiji, na Hrvaškem, Danskem, Irskem, v Litvi, na Madžarskem, v Avstriji, na Poljskem, Portugalskem, v Romuniji, Sloveniji, na Švedskem, Norveškem in v Združenem kraljestvu.

7.Razvoj kazalnikov

Predloženi podatki se uporabijo za izračun kazalnikov. Na primer, na Eurostatovem spletnem mestu sta na voljo kazalnika trajnostnega razvoja Unije o „ nastajanju odpadkov, razen večjih mineralnih odpadkov “ in „ nastajanju nevarnih odpadkov po gospodarskih dejavnostih “. Ta kazalnika se navajata v kilogramih na prebivalca, da bi se olajšala primerjava med državami.

Izdelan je bil nov sklop kazalnikov o ravnanju z odpadki, razen večjimi mineralnimi odpadki . Kazalnik izraža končno obdelavo odpadkov, nastalih na nacionalni ravni. 15 V nasprotju s podatki, zbranimi na podlagi Uredbe, se upošteva tudi obdelava izvoženih odpadkov, medtem ko so uvoženi odpadki izključeni iz kazalnika.

Ti kazalniki se lahko uporabijo kot koristne informacije za spremljanje izvajanja Komisijine strategije krožnega gospodarstva .

8.Dosežki in obeti

Odkar se je leta 2006 začelo poročanje, je bil pri pripravi statistike odpadkov dosežen pomemben napredek. Popolnost podatkov, ki so jih predložile države članice, se je stalno izboljševala. Pri statistiki odpadkov je bila dosežena razmeroma visoka stopnja primerljivosti med državami za večino kategorij odpadkov in sektorjev, znaten napredek pa je bil dosežen tudi pri doseganju popolnega zajetja podatkov. V splošnem je kakovost podatkov pri večini držav ustrezna. Vendar so potrebne dodatne izboljšave, ki bodo prispevale k doseganju ciljev politike EU na področju okolja, industrije in surovin. Komisija nadaljuje sodelovanje z državami članicami v zvezi s temi izboljšavami, na primer na podlagi seminarjev in izmenjav dobre prakse.

S predloženimi podatki za leto 2012 so zdaj na voljo podatki o nastajanju in obdelavi odpadkov za pet referenčnih let, tj. za obdobje 2004–2012. Podatki so z daljšimi časovnimi vrstami vse uporabnejši, na primer za razvoj kazalnikov ali kot vhodni podatki za analize, povezane s podnebjem.

Hkrati lahko metodološke izboljšave v posameznih državah še vedno pomembno vplivajo na časovno vrsto, in sicer na nacionalni ravni in ravni agregata za EU-28. Zato je treba spremembe skozi čas razlagati previdno in po natančni analizi podatkov.

(1) UL L 332, 9.12.2002, str. 1.

(2) UL L 312, 22.11.2008, str. 3.

(3) COM(2008) 355 final, 13.6.2008.

(4) COM(2011) 131 final, 17.3.2011.

(5) COM(2014) 79 final, 14.2.2014.

(6) Eurostatovo spletno mesto o kakovosti: http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page?_pageid=2273.1 2273_47140765&_dad=portal&_schema=PORTAL.

(7) UL L 229, 6.9.2005, str. 6.

(8) Referenčno leto pomeni obdobje, ki je opisano s podatki. Ker je rok za predložitev podatkov 18 mesecev, se podatki za referenčno leto 2012 sporočijo v letu 2014.

(9) Uredba (ES) št. 2150/2002, oddelek 7(2) prilog I in II.

(10) UL L 253, 28.9.2010, str. 10.

(11) Razvrščene glede na klasifikacijo gospodarskih dejavnosti v Evropski skupnosti (NACE), sedanja različica NACE Rev. 2.

(12)

   Sedanja različica EWC-Stat Rev. 4, ki ima 51 kategorij.

(13) Določen z Odločbo Komisije 2000/532/ES, kakor je bila nazadnje spremenjena s Sklepom Komisije 2014/955/EU.

(14) Izvzetje malih podjetij iz raziskav se izvaja različno. Nekatere države mala podjetja zajamejo z vzorčnimi raziskavami in ekstrapolirajo rezultate. Večina pa jih v celoti izvzame. Vrednosti se lahko bodisi ne upoštevajo, če je izvzetje v skladu s cilji zajetja in kakovosti iz člena 3 Uredbe, bodisi ekstrapolirajo z ocenjevalnimi modeli na podlagi dejavnikov. Države so določile različne mejne vrednosti za izvzetje, ki so večinoma odvisne od števila zaposlenih ali količine nastalih odpadkov na leto. Nekatere države združijo obe merili, s čimer zagotovijo, da so tudi mala podjetja zajeta v zbiranje podatkov, če presegajo določeno mejno vrednost za nastajanje odpadkov.

(15) Kazalnik zajema vse odpadke, razen „večjih mineralnih odpadkov“. Zagotavlja usklajen sklop kazalnikov, ki zajemajo vse kategorije obdelave odpadkov iz oddelka 8 Priloge II k Uredbi. Sklop kazalnikov temelji na podatkih o obdelavi odpadkov, ki so bili zbrani na podlagi Uredbe in izražajo količine odpadkov, s katerimi se ravna v državah članicah. Poleg tega se uporabijo statistični podatki o zunanji trgovini (COMEXT) ali nacionalni podatki o uvozu/izvozu odpadkov, da se v izračun vključijo količine izvoženih odpadkov ali iz njega izključijo količine uvoženih odpadkov.