30.6.2017   

SL

Uradni list Evropske unije

C 207/39

1.

ugotavlja, da Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo Združeni narodi sprejeli septembra 2015, določa nov in ambiciozen okvir obveznosti, v katerem so vse države pozvane k prizadevanjem za preobrazbo, ki bi omogočila usmeritev v vključujoče in trajnostne razvojne strategije na nacionalni in mednarodni ravni;

2.

meni, da je bila Agenda 2030 že od začetka zasnovana kot univerzalna, saj vse države skupaj in vsako posebej, vključno z EU in njenimi državami članicami, zavezuje k ponovnemu pregledu svojih državnih politik in mednarodnih obveznosti, da bi jih uskladile s cilji Agende 2030; vendar opozarja, da je to nalogo treba opraviti ne samo na nacionalni ravni, temveč tudi na področju politik in pristojnosti, ki jih izvajajo regionalne in lokalne oblasti EU;

3.

poudarja, da morajo EU in države članice odigrati ključno vlogo pri razvoju in izvajanju Agende 2030; zato pozitivno ocenjuje korake, narejene s sporočiloma Novi ukrepi za trajnostno prihodnost Evrope: Evropsko ukrepanje za trajnost in Globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko EU;

4.

meni, da je Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 treba razumeti kot agendo na več ravneh in z več udeleženci, ki zavezuje vse javne oblasti na različnih ravneh (lokalni, regionalni, državni in mednarodni), poleg teh pa tudi druge družbene akterje zunaj vladnih struktur; obenem opozarja na dejstvo, da mnogi cilji Agende 2030 neposredno vplivajo na področja delovanja in na pristojnosti poddržavnih oblasti, zato je za njihovo uresničitev treba spodbujati polno sodelovanje regij in lokalnih oblasti pri prenosu ciljev trajnostnega razvoja in oblikovanju politik za njihovo doseganje;

5.

se strinja s Komisijo, da je treba opredeliti novo soglasje o razvoju, ki bo revidiralo in posodobilo dogovor iz leta 2005, da bi se lahko soočili z izzivi Agende 2030 pa tudi s spremembami, do katerih je prišlo v mednarodnem okolju ter v sistemu razvojnega sodelovanja;

6.

se strinja s Komisijo, da je najboljši način za napredovanje na področju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 krepitev usklajevanja politik sodelovanja med EU in njenimi državami članicami; vendar poudarja, da je zaradi obsežnosti Agende 2030 in povezanosti njenih ciljev treba spodbujati tudi večjo usklajenost politik EU in politik držav članic;

7.

ugotavlja, da je napredovanje dinamike globalizacije sooblikovalo bolj povezan in kompleksnejši svet, spremenila se je narava in razporeditev moči na mednarodni ravni, povečala se je heterogenost sveta v razvoju, prerazporedila se je svetovna revščina, hkrati pa so se povečale razlike v posameznih državah in razširil prostor svetovnih javnih dobrin; meni, da je Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 jasen poskus odzivanja na navedene spremembe in na izzive, ki jih prinaša spodbujanje razvoja v naslednjih desetletjih;

8.

razume univerzalnost Agende 2030, ki od vseh držav in družb zahteva skupna prizadevanja za uskladitev svojih politik s cilji, ki so opredeljeni v agendi; vendar opozarja, da so ta prizadevanja potrebna na vseh ravneh delovanja javnih oblasti, vključno z regionalno in lokalno;

9.

se strinja, da je za uresničitev namenov, ki jih zajemajo cilji trajnostnega razvoja, treba preseči zgolj obseg delovanja uradne razvojne pomoči; ugotavlja, da kljub temu, da uradna razvojna pomoč ostaja ključni vir financiranja za najrevnejše države in spodbujevalec sprememb v drugih državah, nova agenda zahteva širši pogled, ki bo poleg uradne razvojne pomoči vključeval še druge tokove in instrumente;

10.

meni, da potreba po aktiviranju sredstev in zmogljivosti, ki presegajo zgolj pomoč, zahteva bolj strateško upravljanje različnih obstoječih shem in oblik sodelovanja na mednarodni ravni; sodelovanje med severom in jugom bo imelo pomembno vlogo tudi v prihodnosti, zato ga je nujno bolje uskladiti s programi sodelovanja jug–jug in tristranskega sodelovanja; podobno opozarja na vodilno vlogo, ki jo lahko ima decentralizirano sodelovanje v novi agendi, saj spodbuja izmenjavo izkušenj poddržavnih akterjev na področju njihovih posebnih pristojnosti; nazadnje tudi meni, da bo treba sodelovanje EU in držav članic okrepiti z različnimi mehanizmi regionalnega in večstranskega sodelovanja, v skladu s pristopom vključevanja več ravni, ki je značilen tudi za Agendo 2030;

11.

meni, da Agenda 2030 zaradi svoje ambicioznosti in celovitosti potrebuje podporo in sodelovanje velikega števila zelo različnih akterjev, kot so med drugim regionalne in lokalne oblasti ter organizacije civilne družbe, podjetja, fundacije, univerze ali izobraževalna središča, da bi uporabila in izkoristila dodano vrednost, ki jo vsak od teh lahko nudi v skladu s svojimi izkušnjami in področjem delovanja;

12.

podpira namero EU in njenih držav članic, da si odločno in dejavno prizadevajo za izvajanje Agende 2030, za kar je treba spodbujati skladno vključevanje ciljev trajnostnega razvoja v vse javne politike, ki se v EU izvajajo na različnih ravneh: na ravni EU, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni; podpira tudi potrebo po postopnem usklajevanju politik in pobud, ki jih akterji izvajajo z namenom uresničevanja ciljev agende;

13.

se strinja, da ima zunanje delovanje EU ključno vlogo pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, zato pozdravlja napredek, ki je bil pri tem že dosežen s prednostnimi nalogami, opredeljenimi v Pogodbi o Evropski uniji (člen 21(2) PEU) in v Pogodbi o delovanju Evropske unije (člen 208 PDEU); podpira tudi namero Komisije, da z novim soglasjem o razvoju prispeva k uresničevanju prednostnih nalog zunanjega delovanja Evropske unije, ki so določene v Globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije;

14.

podpira namero Komisije, da okrepi usklajevanje razvojne politike z drugimi politikami EU, ki se izvajajo na mednarodni ravni, kot so med drugim politike na področju človekoljubne pomoči, trgovine, regionalnega povezovanja, zdravja, izobraževanja, energetike, ribolova, kmetijstva, okolja, znanosti in tehnologije, migracij in azila ter evropske sosedske politike; vendar pa poudarja, da boljše usklajevanje politik še ni dovolj. Treba je povečati tudi skladnost teh politik z mednarodno dogovorjenimi razvojnimi cilji;

15.

se strinja s Komisijo, da bo odziv učinkovit le, če bo skupen in bo upošteval merila, sprejeta na ravni Evropske unije; vendar poudarja, da bi moralo takšno usklajevanje potekati ne le med EU in državami članicami, temveč tudi med slednjimi in regionalnimi in lokalnimi oblastmi, ki imajo del pristojnosti, potrebnih za uresničitev ciljev trajnostnega razvoja;

16.

podpira prizadevanja Komisije, da bi razvojno sodelovanje Evropske unije in držav članic temeljilo na pristopu, osredotočenem na pravice, pri katerem bi bil človek protagonist razvojnih prizadevanj in hkrati njihov cilj; poleg tega meni, da je tak pristop v skladu s cilji trajnostnega razvoja in z vodilnim načelom Agende 2030, da se „nikogar ne zapostavlja“ in po katerem si je treba prizadevati, da napredek v razvoju doseže najbolj krhke in ranljive družbene skupine;

17.

se strinja s Komisijo, ki vztraja, da mora biti enakost spolov v osrčju tega pristopa, ki temelji na pravicah, in navdihovati vse ukrepe razvojnega sodelovanja EU in njenih držav članic, kakor tudi decentralizirano sodelovanje, in da to ne pomeni zgolj boja proti obstoječim neenakostim na tem področju, temveč tudi promocijo pravic žensk in krepitev njihove vloge in njihovega dostopa do izobraževanja na vseh ravneh;

18.

ugotavlja, da je eden od osrednjih ciljev razvojne politike EU in držav članic podpora državam pri njihovem boju proti revščini, vključno z izboljševanjem obsega in kakovosti osnovnih socialnih storitev za vse prebivalce, kakor je določeno v Agendi 2030; vendar opozarja na dejstvo, da dober del teh storitev zagotavljajo decentralizirane uprave, zato je ključnega pomena podpora regionalnim in lokalnim oblastem pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja;

19.

se strinja s predlogom Agende 2030, da je treba ustvarjati vključujoče družbe, in to z bojem proti neenakosti in spodbujanjem socialne kohezije; obenem meni, da ima decentralizirana uprava ključno vlogo pri prepoznavanju in odpravljanju procesov socialnega izključevanja in marginalizacije, ki so vzrok teh neenakosti;

20.

meni, da je pomembno ustvarjati miroljubne in dobro vodene družbe, odpravljati negotovost in nasilje ter krepiti učinkovitost in preglednost institucij; opozarja, da mora ta proces potekati od lokalne ravni, ki je najbližje državljanom, navzgor, in podpreti izboljšanje lokalnih in regionalnih institucij, ki bi olajšalo ukoreninjenje mehanizmov za državljane, ki so se zavezali k izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja iz Agende 2030, in njihovega opravljanja demokratičnega nadzora, zato mora vzgoja za globalno državljanstvo postati bistvena razsežnost politik in strategij različnih vladnih ali nevladnih zainteresiranih strani in akterjev, vključenih v mednarodni sistem razvojnega sodelovanja;

21.

se strinja s ciljem Agende 2030, da je treba z izboljšanjem upravljanja naravnih virov in z zaščito najbolj občutljivih ekosistemov ustvariti pogoje za okoljsko trajnost razvojnih procesov; ponovno so pri izvajanju teh politik zelo pomembne lokalne in regionalne oblasti, saj skušajo usklajevati okoljsko trajnost z gospodarskim in socialnim napredkom svojih skupnosti; to je posebej relevantno z vidika 11. cilja trajnostnega razvoja, ki določa, da moramo „poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“;

22.

meni, da je treba države spodbujati pri prizadevanjih za vključujočo in trajnostno gospodarsko rast, sposobno ustvarjati dostojna delovna mesta, kot to določa Agenda 2030; opozarja na vlogo, ki jo lahko pri spodbujanju teh procesov odigrajo regionalne in lokalne oblasti z ustvarjanjem proizvodnega tkiva na dobro opredeljenih lokalnih temeljih, tako da povezujejo akterje, vključno z malimi in srednjimi lokalnimi podjetji;

23.

opozarja, skratka, kako pomembna je decentraliziranost javne uprave v partnerskih državah za uresničevanje Agende 2030; poudarja vlogo decentraliziranega sodelovanja pri izmenjavi znanja in izkušenj ter pri prenosu veščin med tovrstnimi akterji; poziva k priznanju in krepitvi potenciala tovrstnega sodelovanja v novem soglasju o razvoju;

24.

priznava, da bo, kljub temu, da mora biti vsaka država odgovorna za svoj razvoj, cilje trajnostnega razvoja možno uresničiti le s sklenitvijo globalnega zavezništva, ki bo vključevalo vse države, večstranske institucije in družbene akterje in omogočalo sodelovanje pri oblikovanju vključujočih in trajnostnih razvojnih strategij v skladu z zahtevami Agende 2030; hkrati ponovno poudarja, da morajo biti v prizadevanja za sodelovanje vključene tudi regionalne in lokalne oblasti, ki lahko nudijo lastne zmogljivosti in sredstva za svoje področje delovanja;

25.

poudarja ključno vlogo, ki jo lahko ima decentralizirano sodelovanje pri sooblikovanju partnerstev z več akterji, usmerjenih v spodbujanje sprememb v državah v razvoju, v smislu tega, kar določa tudi Agenda 2030; v novem soglasju o razvoju je treba priznati prispevek te vrste sodelovanja in njegovo dopolnjevanje z drugimi vrstami sodelovanja;

26.

poudarja, da je dobro, če Evropska unija in njene države članice lajšajo procese koordinacije, delitve nalog in usklajevanja akterjev v okviru tega globalnega zavezništva; meni, da bo ta cilj lažje doseči, če bodo Evropska unija in njene države članice okrepile skupno načrtovanje na področju razvojnega sodelovanja na podlagi skupnih vizij, dogovorjenih na pogajanjih s partnerskimi državami; vendar opozarja, da morajo v tem procesu dialoga in posvetovanja sodelovati regionalne in lokalne oblasti;

27.

podobno tudi meni, da je treba prizadevanja za usklajevanje prenesti v prakso z zagonom skupnih okvirnih programov v partnerskih državah; poudarja tudi pomen izvajanja skupnih ukrepov, kadar je to možno, na nacionalni, regionalni ali mednarodni ravni, da se izboljša skupni učinek ukrepov Evropske unije in njenih držav članic; prav tako poudarja, da bi morali biti akterji decentraliziranega sodelovanja tudi vključeni v proces priprave in izvajanja ter v spremljanje in ocenjevanje teh programov;

28.

poziva, da se v partnerskih državah, kadar je to mogoče, uporabijo takšne oblike sodelovanja, ki omogočajo lažje usklajevanje med akterji ter bolj povezano in prožnejšo uporabo sredstev v partnerskih državah, kot so neposredna proračunska podpora ali skrbniški skladi EU;

29.

se strinja s Komisijo glede tega, kako pomembno je v velikem obsegu uporabiti domača in mednarodna javna in zasebna sredstva za dosego ciljev Agende 2030, kot je določeno v agendi za ukrepanje iz Akre; meni, da je pomembno uporabiti javna sredstva s ciljem izkoristiti zasebna sredstva in spodbuditi njihovo vlaganje v razvoj, pri tem pa uporabiti inovativne finančne instrumente in različne možnosti kombiniranja (donacij in posojil); vendar opozarja, da je treba ustrezno poskrbeti, da bodo sredstva uporabljena: (i) za jasen razvojni cilj, (ii) v odziv na prednostne naloge partnerske države, (iii) kot očitna dopolnitev javnih sredstev; in da bodo (iv) podrejena učinkovitim mehanizmom za nadzor njihove uporabe/namena ter postopnim preverjanjem izpolnjevanja napovedanih razvojnih ciljev;

30.

poudarja, kako pomembno je, da razvojno sodelovanje EU in držav članic doseže, angažira in poveže kar največje število akterjev, ki bi podprli trajnostne razvojne cilje, med drugim vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zasebnim sektorjem, civilno družbo in akademskim svetom, in da vsak sodeluje v skladu s svojimi sposobnostmi, izkušnjami in sredstvi; opozarja, da je decentralizirano sodelovanje posebej primerna oblika sodelovanja za spodbujanje in sklepanje tovrstnih partnerstev med več akterji na lokalni ravni; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo regionalne in lokalne javne uprave, da bodo lahko vključile cilje trajnostnega razvoja v svoje politike; poudarja, da je decentralizirano sodelovanje posebej ugodno za ustvarjanje prostorov globalnega državljanstva z namenom, da bi državljani razmišljali o ciljih trajnostnega razvoja, sodelovali pri izvajanju javnih politik za doseganje teh ciljev ter spremljali izvajanje Agende 2030;

31.

poudarja pomen krepitve tehničnih in institucionalnih zmogljivosti partnerskih držav, da bodo lahko izvedle prehod na vključujoče in trajnostne razvojne strategije v skladu z Agendo 2030; opozarja, da mora ta proces doseči tudi decentralizirane uprave partnerskih držav;

32.

poudarja, da bi bilo treba sredstva za razvojno sodelovanje EU in njenih držav članic razporejati po jasnih in preglednih pravilih, upoštevajoč potrebe, strukturne vrzeli in sposobnost partnerskih držav, da najdejo alternativne vire; obenem pa vztraja, da je pri uporabi virov in izvajanju dejavnosti treba upoštevati načelo, da se „nikogar ne zapostavlja“;

33.

v skladu z navedenim poudarja, da morajo države z najnižjimi dohodki, še posebej najmanj razvite države ter nestabilne države ali države po konfliktih, prednostno prejemati najugodnejše oblike mednarodne pomoči EU in njenih držav članic;

34.

vendar opozarja, da velike skupine držav s srednje visokimi dohodki trpijo zaradi hudih strukturnih omejitev, velikih notranjih razlik, nestabilnih institucij in razklanih družb; razvojno sodelovanje, vključno s finančnim, je lahko koristno, ker tem državam pomaga premostiti omejitve in spodbujati trajnostni razvoj, s tem pa tudi izboljšati njihovo sposobnost, da aktivneje sodelujejo pri uresničevanju Agende 2030;

35.

meni, da bi urejene migracije, poleg koristi za migrante, lahko bile vzvod za napredek, tako držav izvora kot ciljnih držav; meni, da je urejeno upravljanje migracij treba vključiti v cilje razvojnih ukrepov ter skušati ponuditi ustrezne regulativne odzive in ustrezne podpore za zaščito človekovih pravic migrantov na njihovi poti in v ciljni državi, kakor tudi pri nudenju priložnosti v njihovih matičnih državah, s ciljem ublažiti pritisk nenadzorovanih migracijskih tokov;

36.

ugotavlja, da instrumenti razvojnega sodelovanja niso omejeni zgolj na instrument mednarodne pomoči, temveč vključujejo tudi sredstva, ki jih ni mogoče tako številčno opredeliti kot uradno razvojno pomoč, imajo pa potencial za ustvarjanje razvojnih možnosti; meni, da mora razvojno sodelovanje EU in njenih držav članic aktivno vključevati ta niz instrumentov in uporabljene vire in instrumente prilagoditi razmeram v vsaki posamezni partnerski državi, vključno z državami s srednje visokimi dohodki;

37.

podpira predlog Komisije za izvedbo ambicioznega načrta za zunanje naložbe, s katerim bi spodbudili zasebne naložbe, okrepili tehnično pomoč za ustrezno pripravo projektov lokalnih oblasti in podjetij ter ustvarili ugodne razmere za poslovanje, pri čemer je treba ustrezno upoštevati prioritete lokalnih in regionalnih oblasti na področju teritorialnega razvoja; meni, da je omenjeni načrt treba uskladiti s cilji, opredeljenimi v Agendi 2030, in da mora lajšati sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti pri njegovem izvajanju na ustrezen način;

38.

se strinja s Komisijo, da je treba podpreti programe regionalnega povezovanja, ki bi omogočili krepitev razvojnih procesov sodelujočih držav in izboljšali zagotavljanje regionalnih javnih dobrin, v smislu boljšega izvajanja Agende 2030; in podpira revizijo sosedske politike ob upoštevanju novih prednostnih nalog, ki izhajajo iz Agende 2030; hkrati opozarja, da je treba v okviru te politike z ustreznimi ukrepi podpore okrepiti sodelovanje med regijami;

39.

poudarja, da si je treba še naprej prizadevati za izboljšanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja, v skladu z dogovori na vrhih v Rimu, Parizu, Akri in Busanu; hkrati meni, da je treba podpirati razvoj institucionalnih zmogljivosti v partnerskih državah in med drugim partnerske države spodbuditi k temu, da bodo v svojih načrtih upoštevale tudi glavne prioritete lokalnih in regionalnih oblasti, da bi prizadevanja za sodelovanje obrodila sadove in bi odražala potrebe posameznega območja in njegovega prebivalstva;

40.

meni, da zgolj razvojno sodelovanje ni sposobno samo financirati vseh sprememb, ki jih zahteva Agenda 2030; zato poudarja, da morajo EU in države članice uporabljati sodelovanje kot mehanizem za spodbujanje dodatnih sredstev, ki izhajajo iz drugih virov, in kot katalizator za spreminjanje pobud in spodbujanje pozitivne preobrazbe v državah v razvoju;

41.

poudarja, da morajo države EU izpolniti svoje zaveze, če želijo biti verodostojne na mednarodni ravni; zato meni, da si morajo prizadevati za dosego ciljev, ki si jih je EU zadala v okviru mednarodne agende na področju financiranja razvoja; se strinja tudi, da bi morale države izpolnjevati obveznosti Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, vključno z dogovori na področju okoljskega financiranja;

42.

potrjuje korist, da se sodelovanje prilagodi dosegu instrumentov in ukrepov, ki presegajo samo pomoč in se vključujejo v mednarodni sistem podpore razvojnim procesom; zato se strinja, da je pomembno nadaljevati prizadevanja OECD za uvedbo novih meril na področju financiranja razvoja, vključno s pojmom skupna uradna podpora trajnostnemu razvoju;

43.

priznava, da za številne probleme, nakazane v Agendi 2030, nimamo učinkovitih tehničnih rešitev, zato je potrebno iskati alternative, ki temeljijo na ustvarjalnosti, spodbujanju znanja ter tehnoloških in družbenih inovacij; meni, da ima decentralizirano sodelovanje tu lahko pomembno vlogo, saj omogoča izmenjavo izkušenj na lokalni in regionalni ravni;

44.

ugotavlja, da Agenda 2030 ne bo izvedljiva brez znatnega izboljšanja skladnosti politik, saj je treba upoštevati učinek vseh javnih politik na razvojne cilje; vztraja tudi, da je treba kratko-, srednje- in dolgoročno s celovitim upravljanjem (angl. whole-of-government approach) javnih politik in programov povečati skladnost tako med področji javnih ukrepov (horizontalno) kot med ravnmi oblasti (lokalno, regionalno in nacionalno ravnjo ter EU);

45.

opozarja, da si morajo vsi akterji sodelovanja EU prizadevati za preglednost pri uporabi svojih sredstev; meni, da bi morale biti na čelu teh prizadevanj javne oblasti (EU, nacionalne, regionalne in lokalne), s čimer bi v večji meri prevzele odgovornost in izboljšale svoje ukrepe;

46.

meni, da je najboljši način za spodbujanje intenzivnega in zapletenega procesa prehajanja na vključujoče in trajnostne modele razvoja uvedba ukrepov preobrazbe na lokalni ravni, z vključevanjem akterjev, ki tam sobivajo, in ob podpori decentraliziranega sodelovanja;

47.

v zvezi s tem Odbor regij ponavlja svojo pripravljenost, da prispeva k izvajanju Agende 2030 in izmenjavi znanja in izkušenj z drugimi javnimi oblastmi in podobnimi organi v državah v razvoju prek platforme (portala) za obveščanje in razpravo lokalnih in regionalnih oblasti o razvoju, bienalnega dialoga o decentraliziranem sodelovanju (znanega tudi kot konferenca o decentraliziranem sodelovanju) in mednarodnih forumov, kot sta Evro-sredozemska skupščina lokalnih in regionalnih oblasti (ARLEM) in konferenca regionalnih in lokalnih oblasti za vzhodno partnerstvo (CORLEAP). Odbor regij želi spodbujati in usklajevati decentralizirano sodelovanje lokalnih in regionalnih oblasti Evropske unije z lokalnimi in regionalnimi oblastmi sosednjih držav v okviru posebnih pobud, kot je pobuda iz Nikozije za Libijo;

48.

zdi se mu pomembno razviti dobro politiko komuniciranja o trajnostnem razvoju, ki bi pripomogla k bolj poučenemu pogledu na izzive in politike, ki jih je treba izvajati, ta pa k bolj osveščeni in aktivnejši podpori splošne javnosti, vključno glede razvojnega sodelovanja in zavezanosti Agendi 2030 kot naložbi v prihodnost; treba je tudi evropskim državljanom pojasniti pomen ciljev razvojnega sodelovanja ter jih seznanjati z vzajemnimi koristmi te politike, kot je ustvarjanje regionalnih območij stabilnosti; in končno je treba povečati prepoznavnost ukrepov različnih akterjev, vpletenih v proces, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter, v okviru teh, najbolj oddaljenih regij, ki že leta razvijajo uspešne politike sodelovanja s sosednjimi državami;

49.

se strinja, da morajo vsi akterji sodelovanja postopoma prilagoditi svoje sisteme poročanja in svoje kazalnike spremljanja, da bodo skladni s tistimi iz Agende 2030; podpira tudi pripravo skupnih zbirnih poročil o napredku na področju izvajanja Agende 2030, ki bi jih lahko predstavili Političnemu forumu ZN na visoki ravni; vztraja, da morajo lokalne in regionalne oblasti aktivno sodelovati pri pripravi teh poročil ter poročati o ukrepih na področjih, ki so v njihovi pristojnosti, prek decentraliziranega sodelovanja;

50.

se strinja, da je treba okrepiti statistične sisteme za spremljanje Agende 2030; opozarja, da je treba okrepiti tudi pripravo lokalnih in regionalnih informacij, s čimer bi poskrbeli, da napredek doseže vse sektorje in vse kraje.